PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV.—NO. 640. CHICAGO, ILL., dne 18. decembra (December 18), 1919. LETO—VOL. XIV. Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO. ILL.—Telephone, Lawndale 2407 ODLOČILNI DNEVI JUGOSLAVIJE. V Zedinjenih Državah sta dva zastopnika iz Jugoslavije, ki sta bila poslana na mednarodno delavsko konferenco v \Vashington in sta se je udeležila do konca. Po določbah pariške konference mora na teh delavskih kongresih biti zastopana vlada, delavci in delodajalci. Jugoslovansko vlado je zastopal sodrug dr. Perič, delavce tajnik strokovnih organizacij v Sloveniji sodrug Svetek, delodajalce pa tajnik industrijalne zveze v Zagrebu gosp. Bauer, ki se je že vrnil v Evropo. Dr. Perič in Svetek sta ostala še za nekaj časa v Ameriki in sta se odzvala vabilu Jugoslovanskega Republičanskega Združenja, da nastopita na nekaterih javnih shodih in podasta tukajšnjemu ljudstvu sliko položaja v domovini. Doslej sta govorila v Pittsburghu, Clevelandu in Chicagi. Kar sta povedala o razmerah v Jugoslaviji, se v splošnem ne more imenovati razveseljivo, ne prinaša nam pa pravzaprav nikakršnega presenečenja, kajti slika, ki smo si jo mogli ustvariti po raznih prejšnjih vesteh, kolikor so bile dostopne, tudi ni bila svetlejša. Olepša-vati so jo pač hoteli ljudje, ki se smatrajo za zveste sluge svojih gospodarjev, ker večinoma upajo, da jim prineso take službe nagrade. Kar slišimo o gospodarskih razmerah v Jugoslaviji, se pričenja z bedo in zaključuje z bedo. Med enim in drugim krajem je pač tupa-tam kakšna vesela nota, ki pa ne izpremeni celotne pesmi in nima za narodno skupnost nobenega pomena. Država je v revščini, masa ljudstva je v revščini; kaj pomeni za eno in za drugo, da se je nekoliko ljudij tekom vojne dvignilo in da nahajajo nekateri še sedaj pota do obogatitve? Po blagostanju peščice milijonarjev se ne more presojati blaginja vsega naroda. Kvečjemu bi prišla negativno v poštev, kajti vsa ta bogastva so bila izsesana od naroda in ljudstvo je toliko siromašnejše, kolikor so posamezni oderuhi bogatejši. V Jugoslaviji je beda. Kriva je tega seveda v prvi vrsti vojna s svojim ogromnim uničevanjem, z desorganizacijo in z ostalimi njenimi slabimi posledicami. Kar se tega tiče, ni stvar presenetljiva, kajti že med vojno je vsakdo lahko opazoval, kaj se godi. Povsod so nastajale razvaline, polja so se izpreminjala v puščave, tovarne so se odtujile svojim namenom, ljudstvo pa je mrlo na bojiščih, doma in na mori- ščih. Za jugoslovanske dežele ni bilo izjeme V tem oziru. Vojna furija jih je še posebno ostro zadela. Kjer niso pustošile armade, so divjali krvniki, kjer ni dovolj ubijala puška, so davile kužne bolezni. Jasno je bilo in je moralo biti, da se življenje Jugoslavije, pa naj bi se porodila kakorkoli, ne more v materij alnem oziru pričeti drugače kakor z bedo. O Jugoslaviji in o zedinjenju Jugoslovanov se je tekom vojne tudi v Ameriki mnogo govorilo, toda ljudje, ki so prihajali sem V imenu vsakovrstnih odborov, niso hoteli ne govoriti ne slišati o bedi v novi, takrat šele nameravani Jugoslaviji. Po njihovih evangelijih se ni smelo govoriti o ničemer kakor o zedinjenju, kakor da je v tem obseženo vse, kar sme ljudi sploh zanimati. Kdor se je drznil vprašati ali izreči tudi še kaj drugega, je bil označen za izdajalca, za nasprotnika zedinjenja, in mali in veliki preroki krfske deklaracije so pobirali blato po vseh mlakah, da bi ga okepali z njim. "Za sedaj je le treba, da dobimo skupno državo," — tako se je glasila vekomaj ponavljana pridiga — "pozneje bomo že govorili o tem, kakšna da naj bo." Danes vidimo, kakšna je ta država, s katero ni skoraj nihče zadovoljen. In gotovo je, da bi bila v marsikaterem oziru lahko drugačna, boljša, če bi se bilo o pravem času kaj več govorilo o rečeh, ki se tičejo njenega življenja. Ne verujemo v čudeže. Jugoslavija se ni nikakor mogla poroditi kot popolna in srečna država, ker ni imela pogojev za to, zlasti ne v razmerah, v katerih se je izvršilo zedinjenje. Iz razvalin in zmede ni mogel čez noč nastati raj. Nikdar nismo pričakovali tega in nikomur ne zamerimo in ne očitamo, da ni storil čudeža. Tudi se ne postavljamo v vrsto tistih kritikov, ki vprašujejo brez prevdarka, zakaj da se ne cedi med in mleko po Jugoslaviji. Težav in sitnosti in bede bi bilo v novi državi, pa naj bi bila organizirana na kakršni koli podlagi in naj bi imel v njej kdorkoli vajeti v rokah. Toda teh težav in bede bi bilo gotovo manj, če se ne bi bilo neprenehoma trobilo, da je zedinjenje vse in da je o vsem drugem treba molčati. Tisti, ki so osrečevali narod s površnimi frazami, niso delali tega iz samega neznanja. Sicer tudi to ne bi bilo zadostno opravičilo. Kdor se loti tako velikih nalog, od katerih je od- visna usoda vsega naroda, mora imeti zadostne sposobnosti za to, drugače nima pravice, da se postavlja na čelo. A če je bilo vmes res mnogo neznanja, so vodili preroke še vse drugi motivi. Ljudstvo naj bi bilo molčalo o tem, kakšna naj bi bila Jugoslavija, ne zato, ker res ni bilo potrebe, da bi se govorilo o tem, ampak zato, ker so si sami že napravili pojm o državi in niso marali, da bi jim kdo pokvaril račune. Plodovi te politike so sedaj očitni. Beda povsod, svobode nikjer. Fatalizem na eni strani, groba sila na drugi. Avstrijski uradi so odstranjeni, ali tisti, ki so namesto njih, se razlikujejo od njih le po imenu. Korupcija prejšnjega sistema je minila, namesto nje se pa širi korupcija sedanjega. Kaj bo iz vsega tega? Tisti elementi, ki so tukaj pridigali, da je zedinjenje vse, mislijo sedaj tam le na to, da bi utrdili, kar je sedaj v Jugoslaviji in iz provizo-ričnega stanja napravili definitivno. Govorili so, da ni treba misliti o drugem kakor o zedinje-nju in da se bo o obliki države lahko govorilo pozneje, pa so namesto svobodne Jugoslavije napravili "kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev". In sedaj bi radi, da se zopet ne bi govorilo o oblikah, temveč da bi kraljevina ostala kraljevina, oni pa seveda gospodarji v njej. Kadarkoli izreče kdo besedo proti kraljevini, odgovarjajo z "obliko", kakor da gre res le za nekaj podobnega kakor za obleko osebe. Vedo pa prav dobro, da je v sporu zaradi monarhije in republike neskončno več kakor prepir zaradi oblike. Če bi se vse sukalo le okrog tega, ali naj se oseba na čelu države'imenuje kralj ali predsednik, bi bil ves spor pač malo vreden. Toda monarhija ima tudi gotovo vsebino, kakor jo ima tudi republika. Z enim in z drugim pojmom so spojena tudi določena načela, in za te gre, ne pa ie za prazno obliko. Monarhija reprezen-tira preteklost, v republiki so kali bodočnosti. Kdor se danes poteguje za monarhijo, bi rad potisnil državo nazaj in zagradil napredek. Komur je za prost razvoj, zahteva republiko kot neizogiben pogoj takega razvoja. Monarhisti se ne drže svojega takozvanega načela zaradi kraljeve osebe in če nam pripovedujejo, da ne more srbski narod odnehati o Samo prvi primer nosi rento, brezdelni dobiček. Tudi ta dobiček v ogromni večini primerov nima osebnih virov. Običajno naziranje združuje sicer z imenom prihranek predstavo osebnega odtrgavanja in smatra navadno rento iz prihrankov kot plačilo za to. Socialistična teorija pobija to naziranje po pravici. Računski poizkus, koliko bi si bil mogel prihraniti delavec, ako bi bil dajal vse svoje življenje ves svoj zaslužek na stran, nam dokazuje jasno, da ne bi doseglo to premoženje niti stotisočev, kaj šele milijonov. Ta račun je matematičen dokaz, da si ni mogoče pridobiti miljonskih premoženj z osebnimi prihranki. Prihranki prihajajo sicer v resnici od odtrgavanja, od neuživanja pridelanega; a miljoni, ki tako hranijo, niso identični s tistim, v čigar blagajno se stekajo ti prihranki kot različne vrste rent. V. Trgovčev dobiček. Zemlja, ideja, prihranki. V posameznem gospodarstvu so to tri sredstva, ki večajo produktivnost. V prometnem gospodarstvu so to trije elementi, ki donašajo v zvezi s tujim delom rento ali brezdelni dobiček. Samo v zvezi s tujim delom donaša monopol rento. Najrodnejše polje je ne donaša, če ni tujega delavca, ki ga obdeluje. Od najženijalnejše ideje ne moremo imeti podjetnikovega dobička, ako ldsmo pritegnili tujega dela. Prihranki ne donašajo obresti brez tuje delovne moči. Socialistična teorija ima v gotovem smislu prav, ako imenuje vsako rento izkoriščanje; vendar lahko povzroča ta izraz nesporazumljenje. Vedno si moramo biti v svesti, da se vrši v danih razmerah izkoriščanje tudi v interesu "izkori-ščanca". Zveza monopolnih elementov z delom ustvarja nove vrednote, velik plus, iz kojega črpajo vsi s pridom : rentir, delavec in tudi tisti, ki za to zvesto skrbi: trgovec. Trgovčev dobiček ni posebna vrsta rente. To je podjetniški dobiček, ako ima svoj vir v spoznanju ugodne konjunkture, a dobiček od prihrankov, ako omogoča trgovsko konjunkturo še le razpolaganje s prihranki, s kapitalom. VI. Narodno-gospodarska korist različnih rent. Na prvi pogled se zdi, da je treba odpraviti samo privatno rento tvoreče monopole, pa odpravimo privatne rente in povečamo ravno za toliko dohodke izkoriščanih. In vendar često ni tako. Rentir opravlja često posebne narodno-gospodarske funkcije, ki so za splošni narodno-gospodarski napredek tako velik plus, da bi jih moral prevzeti, ako bi rentirja ne bilo, kdo drugi. Vsaka reforma v socialističnem zmi-slu mora imeti to dobro pred očmi. Zemljiška re^ta je često gmotna podlaga, ki omogoča inteligenco in strokovno izkoriščanje zemlje. O podjetniškem dobičku se da reči isto. Razen tega daje ta dobiček vsakemu gospodarskemu napredku ekspanzivno silo, ki priteguje vedno širše kroge v svoje območje. Ravno tako,je z rento od prihrankov. Poleg tega je vsake vrste renta najvažnejši faktor, ki ustvarja prihranke, narodno-gospodarski kapital in s tem gospodarski napredek. Kdor ima velikanske dohodke, temu je hraniti psihologično lahko. Ako bi ta dohodek razdelili na več manjših delov, bi povečali uživanje, ker bi postalo hranenje psihologično težje. Vse to sicer ne more opravičiti privatne rente. Nikjer ni rečejo, da se da skrbeti za vodstvo produkcije, za ekspanzijo kulturnega napredka, za prisilno hranenje samo na ta način. A pri vsaki reformi, ki naj koristi, moramo imeti tudi te probleme pred očmi. Drugače bi utegnili gospodarsko šibkim škodovati, ko bi jim hoteli koristiti. Praktični primer za to delo nam nudi način, kako so se ustanavljali po Slovenskem svoj čas kon-sumi in kako se zadružno delo deloma še danes vodi. VII. Renta kot posledica sile. Zunanja sila je vplivala soodločilno na razdelitev zemlje in je tako sopovzročitelj zemljiških rent in s tem vseh drugih rent prostega gospodarskega prometa. A tudi neposredno ustvarja sila renti podobne dohodke. Praktično najvažnejši primer rente kot posledice sile so davki. V miljardnih proračunih modernih držav je nakopičeno ogromno, bogastvo. Vsi, ki morejo zajemati iz teh virov, postajajo tako deležni prednosti kapitala v prostem prometu. Luksus z Ringa in Kaerntner-strasse ima svoj prvotni vir v sili države in v uspehih z bojišča. Vae victis! Premagani ostajajo navadno tudi ubogi. O pravičnosti tu seve ni govora, ampak samo o sili. Socialistična teorija je to pravilno spoznala in je postavila boj za državno moč v središče svoje politične prakse. Država naj ne pomaga ustvarjati privatnih rent. Ona naj bo nasprotno protiutež, ki naj stalno para-lizira tendence zasebno-pravnega gospodarstva. VIII. Kapitalizem. Denarno gospodarstvo izraža vse te pojave v denarju. Z denarjem se da kupiti vse: zemlja, prihranki, da, celo inteligenca. Zato donaša posest denarja v zvezi tujo delovno močjo rento. Ljudski jezik imenuje denar, ki donaša rento kapital in onega, ki to rento vleče, kapitalista. O upravičenosti obresti se da reči le to, kar se da reči o prvotnih pojavih ki omogočajo obresti. IX. Sklepne misli. Vsaka renta je dohodek, do kojega prihaja posameznik le slučajno brez osebne zasluge. Zato bi bila ideal taka uredba narodnega gospodarstva, v koji bi privatnih rent ne bilo. Temu idealu pa se stavljajo neštete ovire nasproti, ovire, ki bodo deloma vedno obstajale in tirale gospodarski razvoj proč od ideala. Kljub temu je boj za ideal izredne praktične važnosti. Kdor ga ima jasno pred očmi, ta se mu bo v trdem boju približeval. Kdor ga je izgubil, ta se mu oddaljuje. Boj za socialističen ideal, je boj za svobodo in človeško dostojanstvo. Najvažnejše v tem boju je: pridobiti za ideal duhove, razširiti prepričanje, da je le tisto plačilo prav naše, ki je v sorazmerju z našim delom. Vse drugo je upravljano imetje. To imetje upravljati zato, da moremo brezdelno živeti in čezmerno uživati je greh, sličen tatvini in umoru. Prvo je vzgo jiti duhove tako, vse drugo bo privrženo. Z nravnim pritiskom mora iti vzporedno zunanji, pravni pritisk. V poslednjem primeru je treba velike previdnosti in često tudi odpora proti površni sodbi množice gospodarsko šibkih. Najbolj pa je treba velike, neomejene ljubezni za idejo, ki bo žela vero in zaupanje in postala tako skala, na kojo sezidan more postati socializem kulturna sila bodočnosti. Navadno govore o socializmu največ tisti, ki ga najmanj poznajo. Lahko je uganiti, kako da govore. UTRINKI. Stara diplomacija se je vedno postavljala, kakor da ima monopol na vso politično modrost, ki naj bi jo ljudstvo smatralo za nekakšno kabalistično vedo, razumljivo le njenim posebnim velikim duhovnom. Diplomacija pred svetovno vojno ni bila le tajna v svojem poslovanju, ampak tudi skrivnostna po svojem značaju. Diplomati so se smatrali za neko čisto posebno vrsto ljudi, skoraj specialno rojenih za ta poklic. Le oficirsko in duhovniško kastovstvo se je moglo deloma primerjati s to stanovsko nadutostjo, ki je zaničevala vse druge ljudi kot laike, ki so kra-tkomalo nesposobni, da bi razumeli probleme in pota politike, zlasti pa še takozvane visoke politike. V tej prevzetnosti si je diplomacija tudi prilastila pravico, da uravna sam vse probleme miru in preureditve sveta. Mogoče ji je bilo to, ker je bil svet po vojni tako izčrpan in utrujen, da ni mogel zlbrati svojh moči za dovolj krepak protest. Sedaj pa lahko vsakdo vidi, ne le da niso diplomatje nikakršni izvoljenci božji, ampak da posedujejo naravnost neverjetno im-potenco. Vsa njihova velikost je obsežena v njih domišljavosti in bahavosti, če se to odšteje, se pa pogrezajo v plitkosti, malenkosti in slaboumnosti. Za zgled njihovega duševnega uboštva lahko služi rusko vprašanje. Da je to velik in svetovno važen problem, mora priznati vsakdo, pa naj gleda na ruske reči s kakršnimikoli očmi. Ako bi imeli zavezniški državniki z ozirom na rusko politiko kakšno trdno načelo in dosledno pot, bi se človek z njimi lahko strinjal ali pa ne strinjal, toda bilo bi vsaj mogoče sprejeti njih argumente ali pa postaviti druge proti njim. V resnici pa ni bilo v tej politiki nikdar ne doslednosti ne odločnosti, ne na eno ne na drugo stran. Sklepali so intervencijo in so joT začeli, toda naenkrat so obtičali, pa niso znali ne naprej ne nazaj. Hoteli so povabiti vse ruske frakcije na konferenco, a komaj so naznanili ta namen, so se že skesali. Priznali so Kolčaka in mu obljubili podporo, a niso se niti zavedali, da ne bi mogli izpolniti obljube, tudi če Ibi hoteli. In sedaj se zopet prehitevajo vesti, ki nasprotujejo druga drugi. Enkrat se poroča, da nameravajo Francozi napasti Petrograd in pripravljajo šest divizij za ta namen, drugič javljajo, da se Francija pridružuje nazoru, da naj se Rusiji sami prepusti ureditev njenih zadev. Poleg teh dveh skrajnih nasprotij je še precejšen kupček drugih vesti, ki se nanašajo na Rusijo. Da igra pri taMlj poročilih časnikarska fantazija veliko vlogo, je stara reč. Toda vsa zmeda se vendar ne more pripisati le poročevalskim iznajdbam, temveč ima mnogo virov v zmedi, ki vlada v diplomatič-ni'h glavah. Ta konfuznost se ne kaže le sedaj, ampak označuje vse dejanje in nehanje diplomatov od tistega časa, ko se je pokazalo rusko vprašanje sploh. Veliki modrijani enostavno ne vedo, kaj naj bi počeli, in čim več kozlov so že ustrelili, tem več jih morajo še streljati. Kjer so hoteli, da bi svet verjel v določna dejanja, so le eksperimentirali in nič drugega ne, le da So si domišljali mnogo več. Kadar je po- stajalo očitno, da se je ponesrečil en poizkus, so se lotili drugega, a z manjšim pogumom, in čim ni bilo kmalu 'zaželjenega rezultata, so se začeli praskati za ušesi in se vpraševati, če ne bi kazalo, da poizkusijo še enkrat na prejšnji način. Težko bi bilo najti bolj klavern diletantizem, kot so ga samozavestni diplomati kazali v tem vprašanju, in le naravno je, da je tudi ves rezultat tako klavern, da ne bi mogel biti bolj. Kakor z ruskim vprašanjem, je malodane z vsemi večjimi problemi. Konec konca bo ta, da ne bo živ krst na svetu zadovoljen stem, kar so gospodje zvarili v svoji tajni 'kuhinji. Državni gasilci se zelo moj tijo, če mislijo, da je nezadovoljnost le v delavskih krogih. Naj bi se le ozrli po svetu, pa bi se lahko prepričali, da bi bilo danes lože najti kamen modrijanov, kakor pa zadovoljnost. Tudi med bu rž vazi j o je ni, najmanje pa med tistimi sloji, ki sami prav ne vedo, ali naj bi se prištevali nižjim ali višjim. Tega ni zakrivil šele ameriški senat, ker ni odobril mirovne pogodbe, kakršna je prišla iz Pariza. Storila je to že pariška konferenca sama, ki je napravila iz mirovne pogodbe ričet, s katerim se mora pokvariti vsak želodec. 'Sedaj se shajajo Clemenceau in Lloyd George in še nekateri drugi taki in manjši bogovi, da bi prekuhali to ali ono, ne razumejo pa niti sedaj še, da je pokvarjena vsa pečenka z vso zelenjavo in solato vred in da ne bi moglo pomagati nič drugega, kakor vreči vse skupaj v pomije, pa dobiti drugi kuharje, ki bi morali napraviti povsem novo reč. Do tega spoznanja niso prišli in ne pridejo, že zato ne, ker so preveč zatelebani sami v sebe. Posledice pa ne morejo izostati. Nekateri se bodo branili povživa-ti tako godljo, ki od daleč smrdi, drugi si bodo z njo pokvarili želodec, in kako se bi nazadnje godilo kuharjem, bodo gospodje videli, kadar bo najbrže že prepozno zanje. Krivde pa ne bodo tedaj mogli odvaliti na nikogar, ker so s svojo slaboumno trmo sami zakrivili vse, kar zraste iz njih semena. Odstranitev tajne diplomacije je bila med tistimi točkami, ki jih je bil predsednik Wilson svoje-časno označil za neizogibne pogoje miru. Odstranitev tajne diplomacije je bila prva točka, ki jo je tajna diplomacija v Parizu 'zavrgla. Vse sklepanje miru — če se sme sploh govoriti o kakšnem sklepanju, kjer diktirajo veliki in nimajo mali nobene druge pravice kakor ubogati — je bila vzela tajna diplomacija v svoje roke in še danes je vse delo, nanašajoče se na novo ureditev sveta, zavito v tajnost. Iz te tajnosti pa zija na vse strani nevarnost, katere tudi vse bodoče diplomatične tajnosti ne bodo mogle odpraviti. Iz mednarodnih odnošajev ne morejo izginiti nevarnosti, dokler ne izgine tajna diplomacija. V tem oziru je "Wilson imel prav, ni pa imel prav, da se je uklonil lisjakom, ki so ga znali samega obdati z mrežo tajnosti. Ameriški predsednik je hotel odstraniti tajno diplomacijo, pa je ni mogel. Sedaj ne gre za vprašanje, zakaj da je ni mogel, pač pa gre za to, da je potreba nje odstranitve še večja, kot je bila prej. Ali se igra z narodi za kulisami kakšen Ho-henzollern ali Clemenceau ali Mukuruki, je vseeno* Glavni je to, da more sploh kdo hazardirati z usodo narodov brez njihove volje in celo brez njihovega znanja. Demokracija je v tem, da odločuje narod sam. Če pa sme in more kdorkoli ustvarjati položaje, v katerih nima narod nobene izbere in mora jemati posledice skrite igre nase, tedaj je ironija govoriti o narodovem odločevanju, o narodovi svobodi in o demokraciji. Vedno se povrača vprašanje: Ali smo se bojevali za demokracijo ali ne? Če smo se, bi morala biti demokracija sedaj tukaj ali pa vsaj na obzorju, tako da. bi bilo mogoče spoiznati, kdaj da pride defini-tivno. Toda v resnici je ni nikjer. Narodom se še vedno le diktira in le poslušnost se pričakuje od njih. Ko je Viljem II. tako ravnal z Nemci, se je temu reklo avtokracija. Oseba ne izpremeni stvari. Če ravna gospod Žuržuro, Mac Joe ali Asinello taiko, kakor je ravnal gospod Hohenzollern, se stvar lahko drugače krsti, ostane pa vendar enaka. In če ni svet mogel trpeti pruske avtokracije, je gotOvo, da tudi nobene druge ne bo trajno prenašal. Odstranitev tajne diplomacije je ostala na dnevnem redu in odprto je le še vprašanje, na kakšen način se reši problem. Gospodje v Parizu so imeli izvrstno priliko, da ga spravijo mirno in gladko enkrat za vselej s sveta. Ker je niso hoteli porabiti, bodo prišle druge metode na vrsto, in kakor se zdi, ne bodo žal tako gladke in pokojne, kakor bi sicer lahko (bile. Za Anglijo je prišla doba zelo neprijetne ner-voznosti, ki jo povzročujejo večji in manjši nepo-koji po vseh krajih, kjer vihra angleška zastava. V prvi vrsti stoji seveda irsko vprašanje, o katerem je Lloyd George pred meseci dejal, da ne služi Angliji na čast, da ga talko dolgo ni znala rešiti. Ali od tistih besed se tudi ni približalo rešitvi niti za korak in pravkar je ministrski predsednik naznanil, da ne bo. načrt o irski avtonomiji predložen angleškemu parlamentu v sedanjem 'zasedanju, kar pomeni ne le novo odgoditev, ampak tudi podljša-nje nevarnosti, ki tiči v irskem vprašanju. V Egiptu je nezadovoljnost tako velika, da bi bila revolucija gotova, če je ne bi zadrževala angleška oborožena sila. V Indiji vre. Na Trinidadu je mornarica zatrla 'vstajo zamorcev. Vse to so kritična znamenja, katerim se pridružujejo vesti o odločnejšem nastopu delavstva, ki delajo vladi še največ preglavice. Za mesec februar se napoveduje splošna stavka rudarjev, železničarjev in transportnih delavcev, ker ni storila vlada še nobenega (koraka glede na nacio-naliziranje jam, železnic in drugih podjetij. Med vojno je imela Anglija razmeroma mnogo sreče. Njeno delavstvo je storilo vse, da pomaga deželi do zmage. Razun znanega irskega puča in nekaterih nemirov v Indiji je imela nacionalen mir. Ali zdi se, da so vladajoči faktorji vse to napačno presojali. Ker so vsi ti deli zapostavljali svoje zahteve, dokler je bila po njihovem mnenju država v preveliki nevarnosti, je vlada menda mislila, da so se sploh odrekli in da bodo tudi po vojni zadovoljni z vsem, kar je. Čudno je, da so sedaj skoraj vsi vladajoči faktorji slabi psihologi. Ako ibi vsaj človeško dušo bolje razumeli, bi jim moralo biti jasno, da je nemogoče, kar se jim sanja. Narodi, ki so tekom vojne neštetokrat slišali, da nima Nemčija pravice držati Alzačanov pod svojim jarmom in da je Avstrija izgubila pravico do obstanka, ker zatira druge narode, so se morali vprašati, ali ne velja zanje tudi to, kar za tiste narode, ki so bili podvrženi Avstriji in Nemčiji. Morali so pričakovati, da podajo tisti, ki se bojujejo za osvoboditev Poljakov, Dancev, 'zamorcev v nemški Afriki, tudi njim nekoliko svobode. Toda ni je. Indiji se ob-ljubuje avtonomija, ali obljuba ostaja le obljuba, in za nestrpno pričakovanje je bilo to vedno slabo zdravilo. Irce so tolažili, toda s temi tolažbami se meša preveč svinca iz pušk in strojnih pušk. E-gipčani se čutijo še bolj zatirane, kot so bili pod Turčijo in se obračajo do Wilsona, da bi jim pomagal. A delavci? Zavedajo se, da so storili v vojni več od vseh drugih in vlada je morala to direktno in indirektno priznavati. Lloyd George je moral zahajati na seje njih strokovnih organizacij in z njimi urejevati vprašanja produkcije. Če ne ibi bili dajali svojih mož v zakope, če me bi bili delali, če ne bili svojih žena in hčera pošiljali v tovarne, bi bila njih resistenca porazila Anglijo. In sedaj se vlada obotavlja z izpolnitvijo zahtev, o katerih so prepričani, da so neizogibne za njih boljšo bodočnost. Ni li naravno, da organizirajo boj proti taki vladi? Ni li logično, da se tudi upajo premagati to vlado ? Anglija je velika država. Ali iz tega ne sledi le to, kar mislijo njeni današnji vladarji, ampak tudi to, da postanejo njene zadrege lahko večje od zadreg malih državic. Kalkor se zdi, manjka vladi prav tega spoznanja najbolj. Nekatere vesti pravijo, da je Reka že priznana Italiji in da bo vse jadransko vprašanje rešeno na podlagi znane londonske pogodbe. Vse to še ni iiradno. Morda se izdajajo take vesti zato, da bi se spoznalo, kako vplivajo na Jugoslovane. Morda je kupčija med štirimi stenami res že gotova. A če je tako, je račun na vsak način napravljen brez krčmarja. Rop ostane rop, tudi če ga izvrši Nitti in sankcionira Clemenceau, tisti "veliki" Clemen-ceau, ki se ni še nikdar v svojem dosti dolgem življenju pokazal tako majhnega, malenkostnega in duševno omejenega, kakor tekom te mirovne konference. Danes pišejo lahko lizunski časnikarji sla-vospeve, toda zgodovina, ki je vrgla že marsikatero napihnjeno veličino s podnožja, bo znala tudi o njem kaj drugega povedati. In še marsikdo, ki se danes šopiri kot mogotec, bo našel pri potomcih vse drugačno sodbo, kot mu jo danes izrekajo kleče-plazci. Krivice, ki se sedaj podpisujejo in pečatijo, pa prineso svoj sad in bodo odpravljene, čim dozori čas. Uspešne Ibi mogle biti le tedaj, če hi jih tisti, katerim se nanašajo, fatalistično sprejeli in se jim topo podvrgli. To se pa ne bo zgodilo, in čas, ko pride pravica tudi za Jugoslovane do veljave, je morda bližji, kot se sanja italijanskim im-perialistom in njih pomagačem. Pred kratkim je italijanski ministrski predsednik deiklamiral, da želi Italija tudi z Jugoslovani prijateljsko življenje. Tega mu ni treba dvakrat ponavljati. Prav radi verjamemo. Pred vsem zato, ker potrebuje Italija krvavo tako prijateljstvo. Vse bolj ga potrebuje, kakor Jugoslavija njeno, da-si je gotovo, da bi tudi Jugoslovani radi z vsemi svojimi sosedi živeli v miru in prijateljstvu. Italija je večja od Jugoslavije. Ponaša se, da je tudi kulturnejša, o čemer bi se lahko otvorila debata, katere se Jugoslovanom ne bi bilo treba preveč bati. Velike tradicije ima. Vsega zlodja ima, .če posluša človek njene državnike. Nič kaj radi pa ne povedo ti gospodje, da-ima tudi neizmerno bedo in da ima za odstranitev te ibede mnogo slabše pogoje, kakor Jugoslavija in da bi ji bila prav pomoč Jugoslavije zelo potrebna, da bi mogla urediti svoje ma-terijalne razmere. Molče tudi o tem, da pleše vsa Italija na vulkanu in da nima visoka vlada nobenega recepta, po katerem bi mogla odstraniti nevarnost, ki -grozi. Gospodje v Rimu mislijo, da je Italija obdana s kitajskim zidom, 'ker vzdržujejo dra-konično cenzuro. Ali tako hermetično se ne nore nobena dežela v naših časih zapreti, da ne bi prišlo nekoliko resnice tudi v zunanji svet. In med te resnice spada ta, da ni bila menda nobena druga dežela tekom vojne tako ugrožena od revolucije, kakor Italija. Nevarnost revolucije pa ni minila zanjo, ampak se povečava od dne do dne. Aneksija Reke, Idrije, Postojne ine zaroti te nevarnosti. Sedaj se nekateri deli ljudstva še opajajo s šovinističnimi frazami, toda daleč ni čas, ko mora vsem postati očitno, da ni z vsemi aneksijami nič pridobljeno, temveč da bo ljudstvo v materijalnem oziru izza tega še na slabšem. Ako mislijo njeni državniki, da bo Jugoslavija žalovala, če se bo Italija zvijala od svojih notranjih krčev, tedaj pričakujejo od Jugoslovanov več kakor od največjih svetnikov. In če bodo podjarmljeni Jugoslovani porabili vsako njeno zadrego, da jo pomnože s svojim stremljenjem po osvoboditvi, bo to le naravno. Vge drugačen položaj bi si bila lahko ustvarila Italija, ki nima premoga ne železa ne dovolj živeža, če bi bila odkrito-srčno poiskala prijateljstvo Jugoslovanov, ki so ji ga ponujali in ki so ji pomagali v skrajno kritičnih časih. Kajti dasi je Italija vse utajila, bo vendar prej ali slej moralo priti na dan, da so Jugoslovani na neštete načine pomagali zaveznikom in naravnost tudi Italiji tekom vojne in da so ji ponujali še več pomoči, ki je njeni voditelji pogostoma enostavno niso znali porabiti. Prišlo bo na dan, da so bili marsikateri dogodki, ki jih slikajo italijanski oficiozusi kot junaška dejanja svojih generalov in admiralov le naravne posledice jugoslovanskih činov. Vse to poplačuje oficijelna Italija z aneksijami čisto jugoslovanskih krajev. Ali naj ji dajejo Jugoslovani sedaj kruha za to? . . . Večja je Italija, •več ima prebivalstva in zato špekulira senilni Clemenceau, da je prijateljstvo Italije več -vredno od jugoslovanskega. Ali vladarji Italije bodo še sipo- - znali, da je včasi tisti močnejši, ki je manjši po po- Slo?. dcl