List 52.
Skerb za naše gojzde.
Od vsih strani se razlegajo tožbe, da naši gojzdje ali borštje grejo čedalje bolj rakovo pot. Ali če se iz mošnje le zmiraj jemlje, nič pa va-njo ne deva, bo nazadnje prazna, čeravno je izzačetka polna bila. Taka je tudi z gojzdi. Mnogo nadlog je, ki zadevajo gojzde, — tukaj hočemo po časniku „Mitth. d. F. d. ost. Alp." le ene zlo navadne in zlo hude spomniti, in ta je: kako bi se dalo zmiraj večji potrebi sekane stelje ali grase zadostiti in da bi se pri vsem tem preveč smerečja za steljo ne sekalo, kar je gojzdom zlo škodljivo?
Ta namen   doseči je pred vsem trojno potrebno : i) naj se  černičje  ali  borovničevje (Hei-
delbeerenkraut)   na   golih  prostorih   dovoli   s
korenino vred izruvati;
2)  na prostinah in goljavah naj se jelša (olša) zaredi, in
3)  kdor stelje potrebuje, naj se kjer koli je le mogoče, napoti na n a j bolj oddaljene kraje, ki so za les sekati odločeni.
Kar borovničevje zadeva, se scer kmeto-vavci boje, da začne na njivah rasti, če se za steljo rabi,— ali to ni vselej res. Res je scer, če černica ali borovnica iz gojzda v hlev, iz hleva pa koj na polje pride, da se ondi zaredi; če pa se borovničevje dobro zgnoji, potem s parstjd, člo-večjekom in drugim gnojem in pa z živim apnom zmešano na kup dene in na kupu skozi celo leto ležati pusti, se predela v prav dober gnoj.
Tacih prostih in golih krajev, kjer je le malo in slabe paše, se nikjer ne manjka. Če bi se na tacih mestih jelša zaredila, bi se od nje dokaj dobrega listja za nasteljo dobivalo, ker jelšino listje se hitro zgnoji. Vsake dve leti bi se dalo tu kositi in sicer v jeseni preden listje z dreves pada. Zraven tega bi se dali včasih taki prostori tudi z živino popasti.
Od daljnih krajev steljo voziti je scer težavno, ali tudi iz daljnih planin se vozi seno domii, zakaj bi se ne dala tudi stelja? Če se jih večsku-pej vzame, da si napravijo pota za zimo, bojo poleti spravljano in na kupih sosekano smerečje brez prevelicih težav domii speljali.