—    282   —
Popis nekterih krajev iz sedanje vojske.
Krim ali Krimea.
Bravci rusovsko-turškega vojskovanja vejo, da že davnej se namerja francoskc-angleška armada, zediDJena 8 tarško, napasti Krim, in vzeti ga Rusom, če jim prederzoost ne bo spodletela. Bo tedaj gotovo marši-kteremu všeč, bolj natanko poznati to deželo; zato jo hočemo popisati po legi, stanovalcih in zgodovini, in njenih naj važniših krajih. Na zemljevida rusovsko-turškega bojišča, ki smo ga pred nekimi mesci pridjali Novicam , jo vidijo izrisano.
/. Lega Krima.
Enak v morje potisnjeni terdnjavi se stega v černo morje polotok, ki se imenuje Krim (Krimea}. Od leta 1733 je v oblasti rusov<*kega carstva. Velikovažen za brambo dežele in njenega kapčijstva, gos podaje tako rekoč ta polotok celo černo morje; in to je posebno, kar mika sovražnike rasovskega carstva* Je pa ta dežela blizo 360 štirjaških milj velika, in ker se le na eni straui po ozkem komaj poldrago miljo širokem svetu stikajo s saho zemljo, se po pravici imenuje polotok.
Krim je večidel velika puščava z enakoličnimi stepami, v kterih ne vidiš drevesa in po kterih se klatijo kočarji (nomadi), ki se danes tu, juter tam astanajejo. Zemlja je pasta, za kmetijstvo malo pripravna, po kteri se steka le malo rek, izmed kterih naj imenitniši je Salgin.
Al proti jugu je te pustote konec. Ko prideš is severja do Si mf ero polja, poglavnega mesta, dolgočasna ravnina jenja, in rodovitni griči in humei se začno, za kterimi se razprostirajo večje gore, ki se Jajle ali krimske planine zovejo, iz kterih se koplje mnogoversten in lep marmelj, premog in apno, in izpod kterih iztekajo naftni studenci. Nekdaj so nektere teh gora tudi ogenj bij a vale; dandanašnji pa ni dosto sledu več od tega.
Čeravno je Krim polotok, vendar podnebje njegovo ni tako, kakor sicer drazih morskih krajev. Vročina poleti doseže dostikrat 24 stopinj gorkote po R., pozimi je srednji mraz 8 stopinj; ob hodi zimi leta 1827 ga pa je bilo celo 20 stopinj. Južni vetrovi so tu nivadni; dežuje le malo. Naj več se koruze pridelajo, pa tudi ter t a rodi. Več pa kakor polja, je tu živine, ktero v stepah kobilice večkrat strašno nadležjejo. Na južnem pri-morji in v dolinah jajlskih planin rastejo tudi oljka in drugi žlahni sadeži gorkih dežel. Lesa ni skoraj nič, in pomanjkanje derv je takošno, da kurijo s saho travo, ki jo kosijo po stepah, s slamo, in pa posušenim kravjekom, kar gotovo ni kmetijstvu v prid. Ce bi zasadili večgoj-
zdov, bi gotovo zboljsali zrak in bi povzdignili rodovitnost zemlje, ktera tudi po stepah ni peščena. Po starih pripovedkah so tu nekdaj veliki gojzdi bili; kar pa so ti zginili, prepeka poletno solnce goličave tako, da vsa trava zgori.
Pridelki žlahnega sadja, smokev, mandeljnov, ma-runa, kaper, oljke, lavora in vina naklonijo Krimčanom precej dobička. Vino so tu sicer že v starih časih pridelovali, ali zboljšala se je vinoreja še le potem, ko je Pote m ki n veliko ogerskih tert ondi zasadil; leta 1840 so že imeli 12 milionov tert in v leta 1851 so pridelali 93.200 veder vina. Vino, ki ga knez Woron-zov na goricah okoli Ai-Danala pridelajo, je nek tako žlahno, da ga tudi naj bolje šampanjsko ne prekosi.
Več še kakor goveje živine imajo ovac v severnih stepah; dobro znane po sveta in od kupcev veliko obraj-tane so ovčje kože, ktere pod imenom krimskih kož tudi v naše kraje na prodaj pridejo. Iz Azije tu sem zaplodenih dromedarov, kamelam zlo podobne živine, se dosti nahaja na Krima; Krimčani ž njimi tovorijo, pa tudi vozijo.    (_DaIje sledi.)
—   283   —
—   286   —
Popis nekterih krajev iz sedanje vojske.
Krim ali Krimea.
(Dalje.) 2.  Stanovavci na Krimu in njih zgodovina.
Za naj starejše stanovavce na Krimu veljajo K i mri — narod neznanega izvira. Bili so , kakor stari popisi pravijo, ljudstvo roparsko in kervoželjno, ki so popotnike, kteri so zašli v te kraje, morili in jih žertovaii svojim bogovom. Ko so iz severa priderli Skiti v te kraje, so pregnali Kimre v južne planine, od kterih so ime Ta ur o v (planinarjev) dobili. Narod, ki ga Gerki Tau-roskite zovejo, je bil menda mešanica obojih; sedanji Krim so Gerki imenovali tauriški Kersones.
Več od teh krajev pa se je zvedilo še le potem, ko so 7 sto let pred Kristusom Gerki (Mileziani) na izhodnem bregu naselitve Teodozio, Nimfejo, Pantikapejo in Mirnikon osnovali, v jugozahodu pa Herakleati se vse-
lili, ki so 00 sčasoma s Skiti sprijaznili. Zmiraj več Ger-kov se je odsibmal v gostoljubno deželo preseljevalo, tako, da se je sčasoma ustanovilo majhno pa zavolj tergovine in bark, ki jih je imelo, mogočno bosporniško kraljestvo, ktero so skoz 300 let vladali domači kralji, dokler ni njih poslednji kralj zavolj vedno večje sile Sarmatov te dežele prostovoljno odstopil mogočnemu Mi dri dat u, kralju iz Ponta. Ta si podverže tudi vse druge gerške naselitve in prežene S kite iz Kersonesa. Pozneje so bili Rim c i gospodarji, za njimi Alani, divji G o ti in Huni, Kazari, Peče negi in Kumani.
Vse te ljudstva bo bile pa le predniki Ta t ar o v, ki so si pervi tu stanovitno oblast prisvojili in so se zdaj večina današnjih stanovavcov. Živeli so v miru z drugimi stanovavci in imeli so vladarje, kterim so kani rekli. Leta 1130 so po mirni pogodbi in v brambo kupčije Genuezom prepustili mesto T eo d ožijo, kise je odsihmal imenovalo Kafa. Junaško so se postavili Benečanom v bran, ki so jim zavidvali bogato tergovino, in so vse njih napade serčno odbijali.
Al sedaj so privreli Turki (Osmani) nad te kraje, si podvergli kane, in leta 1475 pod svojo oblast spravili Kafo, pozneje pa so si prisvojili tudi vse druge genueške mesta.
Tako je prišel Krim v pest Turkom, — ali v vojski 1736 je udaril grof Muonich z 100.000 Rusi nad Krim; z naskokom se polastivši Perekopa je privihral do Simforopolja, pa silna vročina ga je tabart pregnala. Drugo leto pride spet in napade Perekop, al spet ni nič opravil. Še le leta 1771 je knez Dolgoruki vzel Krim in si podvergel kane; od tod priimek njegov ^krimski".
Poslednji kan Šahi m Gerai se je izmuznil popolnoma iz oblasti turške in se podal v varstvo rusov-ske cesarice Katarine II., tako, da je sultan turški v pogodbi Kučuk-Kainarčki leta 1774 spoznal samostojnost od naroda samega slobodno voljenih kanov. Al novi razpori, ki jih je podpihovala turška porta, so nagnale Sahima, da je leta 1733 Krim popolnoma odstopil Rusii. Šahi m a so s priliznjeno besedo privabili v Carigrad; ko pa tje pride, so mu podali vervico, da se je mogel zadaviti. Potemkin pa, ki je cesarici rusovski dopovedati znal, da si je pridobil v vsem tem velike zasluge za Krim (Taurijo), je v zahvalo prejel priimek „Potemkin ta uri š ki".
Od tega časa je Krim velikovažen oddelek rusov-e k ega carstva.           •
Kratka ta povestnica kaže različno mešanico stanovavcov, ki tu bivajo, — kaže pa tudi, kako teško se ca ta polotok braniti zoper napade sovražnikov.
(Konec   sledi.)
—   287   —
—   290   —
Popis nekterih krajev iz sedanje vojske.
Krim ali Krimea.
(Dalje.)
Ce obhodimo Krim krog in krog io vidimo ta pol-otok tako plitev tam , kjer se stika s suho zemljo, moramo poterditi, kar so že Herodot, Straboa in Plini terdili, da je Krim (T a ari a) nekdaj popolnoma otok bil. Zdaj ja ta zemeljna ožina vhod na Krim, in res nehajamo širok graben ali prekop (Taphros) z nasipom, ki seže od desne na levo od enega morja do druzega, in na tem nas pa kamnitue vrata. Kadej je utegnil tak graben braniti mesta na polotoka, ali sedaj tega ne more, še manj tista mala terdnjavica Orkagi blizo vasi, ki se zove Perekop. Dolgoruki je leta 1771 z naskokom vzel to sotesko; 50.000 Tatarov in 7000 Turkov je deloma mertvih obležalo, deloma pa vjetih bilo; le kao jo je odnesel po morji v Carigrad. Perekop je sicer vas z edino pa dolgo ulico, na obeh straneh z niskimi hišami in 900 stanovavci, pa ta kraj je imeniten za krimsko kupčijo, posebno za sol, ki jo naberajo iz bližnjih morja in jezer, in jo od tod na vozen, v ktere dromedare vpregajo, v notrajne kraje Rusovskega vozijo. Blizo od Perekopa proti jugi leži terg Armiansk ali Novi Bazar s 1000 stanovavci.
Na daljnem primorji, ki se proti jago-zahoda IG milj deleč poleg mertvega morja noter do morskega svetilnika na Tarkana vleče, so le malovažui kraji.
Veliko važniši in z mnogimi lokami (barkostajami) prevideno je pa zahodno primorje. Giobočiua morja znaša do berda Eupatorskega 5 do 6 sežojev. Tu leži pervo va-žniše mesto Eupatoria, ali prav za prav po tatarskem imenu Kozlov. Le vlada Kozlov imenuje Eupatorio po tistem kraji, ki ga je vojskini poveljnik M i tri da t Eupator v brambo zoper Skite sozidal; verjetno pa je, da ta kraj je nižje doli bil, tam, kjer je nekdaj Iaterma c bil. Kozlov je bilo ob času tatarskega gospodstva imenitno mesto, ker mnogo razvalin še zdej spričuje, da ta kraj je mogel kadaj premožen biti, — al ko sta se začela Sevaatopolj in Odesa vzdigovati, je Kozi o v pojemati začel toliko bolj, kjer je zračje zavolj bližajih solnih jezer zlo nezdravo. Pri vsem tem je Kozlov vendar še okrožno mesto z 12 300 stanovavci, laka njegova ima peščeno zemljo in tedaj je včasih nevarna; velike barke zamorejo le precej deleč od tod ostajati. Kupčija je pri vsem tem dosti živa in bi še bolj bila, ako bi barke ne morale popred , preden v Kozlovo LE a pa torij no) luko smejo, v Teodozii konturoacije prestati. Na zahodni strani Eupatorie so velike jezera; 2 milji od Eu-patorie je solne jezero Sak z zdravilnimi mlakužaimi toplicami, kamor bolniki radi zahajajo. Po visočini pri-morja odtod naprej pelje cesta, na kteri se zdaj iz morja
pogostoma kozaki zagledajo, ki menda pazijo na sovražne barke, da vidijo: ali §e bližajo ali ne, in to naznanjajo v Sevastopolj.
Sevastopolj je kraj, kamor ee zdej oči vsega sveta obračajo, in je vsak radoveden: jeli bo ta težavna in draga terdnjava v stanu, se ubraniti napada. Kjer je zdej Sevastopolj, je bil nekdaj tatarski kraj A lili ar. V letu 1786 je ukazala cesarica Katarina H. uter-diti ta kraj, ki mu je dala ime Sevastopolj (to je, mesto Sevastosa, — ime S e v a s t o s pomeni to, kar Au-gustus ali Svitli); enako ime je že poprej imelo več krajev v Kolhi, Cicilii in Armenii, ki jih je Pompej Veliki sozidal.
Sedanji Sevastopolj leži na južni strani nekega čez miljo dolgega zaliva na skalovji, ki je čez240 čevljev visoko , — Sevastopolju nasproti ležeči breg pa je že višji in stermejši. Na to vižo je mesto tako v zatičini skrito, da se od nobene strani ne vidi nič od njega, še naj višji konci barkinih jamborov ne. Spred na zemeljnera konca leži v leta 1787 od cesarice Katarine II. sozidana hiša, za to hišo stoji admiralno poslopje, orožnica in hiša opravništva — dalje gori se pride še le v mesto. Laka sevastopojjska obstoji iz poglavnega zatoka, ki vznotraj do iztoka Cernaje Ročke ožja prihaja; vhod v loko, izzačetka še 10 do 11 sežnjev globok, prihaja zmiraj plitvisi tako, da je pri vasi Ahliaru le 3 sežnje globok; voda v laki nima ne skalovja ne posebnih globin; le pri Severni Kozi je majhna skaljica. Berž spred pri vhoda stojite dve močne baterii, ki z zemeljne končine molite svoje ognjene žrela v luko,— vse druge baterije so bolj znotraj na glavnem zatoka. Na izhodnji strani mesta je še bolj noter postaja za ladije vsake sorte, in verh vsega tega je mala laka, v kteri barke brez jader varno stoje. Na veliko veliko družin krajih sem ter tje je postavljeno na terdnjavah mnogo baterij.
Po vsi luki piše naj raji merzli podsončnek, ki pa na večer odjenja drugim vetrovom suhe zemlje. Naj večja nadloga brodovju je ladijni červ (teredo navališ), ki pre-gloje čisto vse barke, ki niso okovane s kotlovino (bakrom). Pravijo, da ta merčes se je še le v poznejih letih iz Indije tu vgnjezdil, ker starodavni pisatelji Strabo, Plini in drugi, ki so v svojih popisih zlo natanjčni bili, nič ne omenijo od tega červa.
— 291 —