Poštnina plačana v gotovini.
LJUBLJANA, 1. julija 1927.
Posamezna številka 2 dinarja.
m
Štev. 13.	Leto 2.
izhaja dvakrat na mesec. Naročnina četrtletno 12 dinarjev.
Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Karla Marksa trg 2 (prej Turjaški trg), kamor naj se tudi pošiljajo rokopisi.
Svoje pravice bodo uveljavili železničarji le z združeno močjo. Zavedajte se tega, trpini in organizirajte se vsi v US Z J
O koalicijski svobodi.
(Referat s. Fimmena na III. balkanski
Sodrugi! Gotovo vam bo še vsem v spominu, kako je bil položaj 1. 1918, ko je šla svetovna vojna h koncu. Spominjali se boste, da je takrat vsaka buržuazija v različnih državah, kakor tudi delavstvo veliko pričakovalo od bodočnosti. Buržuazija takrat ni pričakovala ničesar dobrega, delavstvo pa je upalo pridobiti marsikaj. Vojna je popolnoma razdejala vse. Nastali so veliki preobrati, nastale so nove države, stare so se zrušile. Stare in nove države so se nahajale pred težjimi vprašanji, katera so zahtevala nujne rešitve. Buržuazija pri tem ni upala doseči kaj posebno dobrega, delavstvo pa je upalo veliko. Buržu-azijo je bilo takrat strah, saj se je zavedala, da je povzročila svetovno vojno, pogubila na tisoče in tisoče življenj, da ima orožje sedaj v rokah delavstvo, ki je povsod spoznalo, kako ,zna postopati [buržuazija, kadar ima moč v rokah. Kmetje in delavci so razkrinkali buržuaziio in zato je ta imela vzroke delati si skrbi. Bala se je, da bi delavstvo po vseh državah sledilo ruskemu delavstvu. Zastopniki buržuazije so hiteli sklepati mirovne pogodbe in vabili na te konference tudi zastopnike delavstva. Sklepale so se mirovne pogodbe v Versaillesu, St. Germainu in drugod, glavni namen vseh teh pogodb pa je bil, držati delavstvo v pesteh. Zato so vabili zraven tudi zastopnike delavstva. V Franciji, v Belgiji, v Ameriki, povsod so zastopniki delavstva delali ob strani z buržuazijo, da bi tako pripomogli miru do zmage, toda bili so samo orodje v rokah buržuazije. Dovolili so delavstvu tudi veliko vpliva v parlamentu in posebni členi v pogodbah so se nanašali na svobodo delavskih organizacij in koalicijsko svobodo. Poudarjala se je demokracija, pravica posameznih skupin, da se organizira in bori za> svoje pravice, obljubovali so, da se bodo s posebnimi zakoni uredile delavske pravice.
V Washingtonu se je vršila prva delavska mednarodna konferenca. Tu se je ponovno izrekla koalicijska svoboda delavstva v vseh državah. Zastopniki delodajelcev so vpričo zastopnikov delavstva prisegali, da se bo v bodoče povsod zasigural Burni delavnik. Ponavljam ponovno, da so se vse te konference, bodisi v Versaillesu, bodisi v Washingtonu, bodisi drugod, vršile samo iz strahu pred močjo delavskega razreda, iz bojazni buržuazije, ki pa sedaj počasi pozablja na svoje besede. Kot lačnemu psu so vrgli takrat delavstvu s temi raznimi konvencijami kost, toda na teh kosteh je bilo zelo, zelo malo mesa. In o demokraciji, tako politični kakor gospodarski, je danes po svetu prokleto malo sledu. V vseh državah, v starih, kakor tudi v novih, je demokracija samo na papirju. Po splošni, enaki, tajni volilni pravici ima delavstvo pravico voliti svoje zastopnike v parlament, a če v resnici pogledamo položaj, vidimo, da so po nekaterih državah zastopniki delavstva iz parlamenta skoraj izločeni. V demokratičnem sistemu nekaterih držav vedno bolj in bolj prevladuje diktatura. Kar poglejmo v Italijo, na Ogrsko, ali pa v balkanske države. Ali mar^ ne obstoja povsod tod še enaka, splošna, tajna volilna pravica? Pač obstoja še po imenu, v resnici pa je več ni! Le eno vprašanje dovolite! Ne poznam natanko volilnega reda v Jugoslaviji. Toda če bi tu mogel proletariat vedno
konferenci v Ljubljani, dne 4. VI. 1927)
svobodno izreči svojo besedo, potem bi bil parlament gotovo socialističen. Kje obstoja še prava koalicijska svoboda? V Italiji se smejo organizirati delavci samo v fašistovskih sindikatih. Svobodna organizacija ne sme več obstojati, kljub temu da je tudi Italija v Versaillesu in Washingtonu prisegla, da bo delavstvu svoje države dala popolno svobodo koaciranja. Tudi na Ogrskem večina delavstva nima več pravice, nikake pravice, da bi se organizirala, železničarji morajo biti samo ilegalno organizirani, drugi pa stoje popolnoma pod vojaško oblastjo. Kako je s koalicijsko svobodo na Balkanu je natanko opisal že so-drug Stanko. Končno pa moram reči, da bodo vedno dovoljene povsod le take organizacije, ki ne priznavajo razrednega boja. In končno bi ne bilo pravilno, ako bi od buržuaznih vlad malih držav, ki so odvisne od Zapadne Evrope, zahtevali nekaj, česar tudi v Zapadni Evropi nimamo. Svojčas je bila na Zapadu vedno navada, da se je z omalovaževanjem govorilo o Balkanu in Balkancih, za nas je bil Balkan zelo daleč, in smatrali smo, da so tu popolnoma necivilizirane dežele, da so tu napol ciganski ljudje, toda danes moram reči, da bi bilo krivično vzdrževati te stare trditve in pa za to, česar tudi na zapadu nimamo, delati odgovorne balkanske narode. Države na Balkanu bodo v političnem in gospodarskem oziru vedno orodje velikih držav.
Koalicijske svobode na Balkanu ni. Na zapadu jo imamo na papirju. Mi smemo imeti zborovanja in skupščine, toda ne smemo voditi boja. Vlada stavi predloge in organizacije delavstva so za to tu, da jih morajo sprejeti, drugače lahko pridejo v zapore. Delavstvo sme izdajati časopisje, toda kadar hočejo biti borbeni, kadar hočejo povedati svoje želje, tedaj pride vlada, kajti ona mora ščititi podjetnike. V Franciji se je vršil lani v septembru kongres in oblast ni dovolila razobesiti zastave iz poslopja ITF, češ, da je rdeča. V Angliji je vlada spravila v veljavo zakon o strokovnih organizacijah, po katerem je vsaka akcija strokovnih organizacij onemogočena. Nikdo še ni bolje označil vsega pomena novega zakona o strokovnih organizacijah, ki je zelo karakterističen za zapad, kakor je to storil Mussolini v nekem fašistov-skem listu, kjer pravi: Fašizem ima veliko svetovno misijo. Italija služi danes za vzgled celemu svetu in mi upamo, da bo tudi Anglija kmalu sledila Italiji.
Sodrugi! Če je položaj tak na Zapadu, kjer je zapadna buržuazija razcepila delavstvo, potem ni nič čudnega, da razmere tu na Balkanu niso prav nič boljše, ker končno buržuazija v Jugoslaviji, Romuniji, v Bolgariji in na Grškem more tlačiti delavstvo le toliko časa, dokler jim to dovoljujejo velike imperialistične države na zapadu in jim to odobravajo. Države na Balkanu so orodje imperializma na zapadu, četudi so te države republike. Vaša država ima na primer močno zaščito in oporo v dveh velesilah: Franciji in Angliji. Kako je s koalicijsko svobodo na Balkanu, niso potrebna nadaljna izvajanja, to je omenil že sodrug Stanko. Naj zadostuje, da smo si edini v tem, da s koalicijsko svobodo še nismo daleč prišli in da nam je tu buržuazija vrgla samo kost.
Nastane sedaj vprašanje, kako pridemo mi sedaj do uresničenja naših pravic? Če je buržuazija prevdar-na in zvita, kako pridemo do naše koalicijske svobode, če nimamo možnosti, da se organiziramo narodno in mednarodno. Da, narodno in mednarodno! Kajti ni največ ja nevarnost, ako se delavstvo organizira narodno, saj buržuazija je že dovolila, da se delavci organizirajo narodno, toda prepoveduje, da bi se organizirali mednarodno, ker razume, da samo narodno organizirane organizacije še niso najbolj nevarne, saj se vsak čas lahko omeji njih delovanje. Če pa so organizacije mednarodne, če je proletariat ene dežele združen s proletariatom druge dežele, če delavstvo vseh dežela tvori veliko interesno skupnost, če delavstvo razume, da nima nikjer drugih sovražnikov, kakor svoje domače kapitaliste, če tedaj delavstvo pride do prepričanja, da ima vedno sovražnike v svoji domače državi, da je to buržuazija v domači državi, tedaj postanejo te organizacije nevarne. To dobro ve meščanska praksa, to dobro vedo tudi vlade. Zato se narodne organizacije tudi ne smejo združevati z mednarodnimi. V Estoniji je prepovedano železničarski organizaciji, da bi pripadala ITF. Danskim mornarjem poseben zakon prepoveduje, da bi bila njih organizacija zvezana s kako organizacijo zunaj države. Buržuazija se zaveda, da je s tem onemogočen v bodoče vsak boj, buržuazija hoče s tem ovirati mednarodno solidarnost delavstva. Mi pa se moramo zavedati, da se moremo boriti samo mednarodno: mornarji ene države se ne morejo boriti sami, če se ne vodi boj tudi v drugih državah. Samo internacionalno, samo s skupnim nastopanjem si morejo pomorci priboriti o-semurni delovnik. Povsod, tudi če ima delavstvo najmočnejše organizacije, bo delavstvo podleglo, ako. stopi v stavko in mu delavstvo sosednih dežel ne bo pomagalo. Delavstvo vseh Ježela mora uvideti, kakor uvidite vi, da je vsak boj v Beogradu važen tudi za Ljubljano, da je boj v Avstriji važen za Čehoslova-ke, da je bolj na Češkem velikega pomena lahko na Poljskem in da moramo končno delati vsi skupaj. Ali hočete kakega vzgleda, kolike važnosti je vedno skupno nastopanje? Ali naj vas spomnim, kako bi bilo s stavko v Nemčiji, če ne bi nemški rudarji delali v tesni skupnost z angleškimi dru-darji in delavci? Kako bi bila končala angleška stavka, če ne bi prišlo nič premoga več v Anglijo! Ali hočete vedeti, kako je bilo za časa stavke angleškega delavstva, katerega delavstvo v drugih državah ni podpiralo. Ko so drugod delavci služili nadure, na Poljskem, na Švedskem in drugod. To je bila posledica, da se je angleška stavka zlomila. Z nadurnim delom so delavci dobro zaslužili in poljska država se ima temu dejstvu zahvaliti za zboljšanje svoje valute. Angleško delavstvo bi bilo v stavki zmagalo, če bi bili vsi delavci z njimi solidarni. In sedaj se kažejo posledice tudi na kontinentu, ko delavstvo izgublja v svojih zahtevah in jim povsod hočejo zniževati plače. In kakor v Angliji, bomo tudi drugod videli posledice v zakonih, ki jih bodo pripravile vlade v onemogočenje strokovnega gibanja.
Koalicijska svoboda je največjega pomena! Ne samo pravica, da se sme delavstvo organizirati narodno, temveč tudi mednarodno. Kako bomo dosegli to pravico! Upam, da morem
odkrito reči, da tu na Balkanu ne boste dobili te pravice, dokler je na zapädu,- kjer imamo močnejše organizacije, ne bomo dobili, ker tu se polagajo temelji za politično in gospodarsko svobodo na Balkanu. Dokler je ne bomo imeli pri nas, tako dolgo je ne boste imeli tudi vi. Tako si moramo priboriti najprej na zapadu pravico, graditi si naše organizacije, na zapadu moramo brezobzirno izpeljati boj proti vsem določilom, ki onemogočujejo vsako nastopanje in prepovedujejo stavkanje. Mi pa bomo morali nastopati vedno, tu in tam se bomo morali bojevati, toda končno nam ne pomaga nič, če si zakrivamo resnico, da delavstvo ne bo doseglo ničesar, dokler ne izgradimo močnih organizacij, dokler ne bomo v stanu skupno nastopati in dokler bo delavstvo razcepljeno. Nič ne pomaga samo govoriti o amsterdamski internacionali in o koalicijski svobodi. Povsod vidimo samo potrjevanje dejstva, da ne bomo v Ženevi ničesar dosegli za delavski razred, če se nam ne posreči izsiliti od buržuazije tudi izven Ženeve naših pravic. Šele tedaj moremo iti v Ženevo in šele tedaj bomo mogli tam kaj došeci. Kljub vsem poročilom na delavsko konferenco v Ženevi o tlačenju delavstva, o trpljenju in brezpravnosti, ne bomo dosegli dotlej ničesar. V najugodnejšem slučaju bo konferenca sklenila, da odpošlje v vse države vprašalne pole, da bi zvedela, kako stoji stvar s koalicijsko svobodo.
Končno moram povedati, kar je rekel že francoski delegat na gospodarski konferenci v Ženevi Jouche-aux, ki ga ni prištevati med skrajne ekstremiste, ko je izjavil, da je prišla ura, da še je približal čas, ko vsi govori v Ženevi ne pomagajo več in ko moramo podvzeti druga sredstva. Mi vsi smo že prišli do tega prepričanja, da je škoda, da se je dosedaj s tem zapravljal čas in naša dobra volja. Delavstvo more samo takrat česa pričakovati od mednarodnega urada dela in mednarodnih delavskih konferenc, če se narodno in mednarodno, ekonomsko in finančno močno organizira, šele takrat bo dobilo v roke oblast. Predvsem moramo gledati na to, da omejimo razcepljenost v svojih vrstah. To je težko doseči, dobro to vemo, toda res je tudi, da bo pri vedno naraščajočem preganjanju delavstva in vedno se bolj razvijajočem kapitalizmu, vedno bolje in ravno na ta način lažje mogoče doseči enotnost. V tem oziru je zveza z ruskimi strokovnimi zvezami izredno velike važnosti, ako v resnici pride do enotnosti. Ako se res posreči doseči enotnost, tedaj je skupen nastop samo vprašanje kratkega časa.
Ne enotnost v interesu kake smeri, še manj za interes kake osebe in kakor je sedaj položaj, smemo upati, da bo zveza s ruskimi organizacijami kmalu postala resničnost. (Burno o-dobravanje.) Ne vem še, kaj bo sklenila konferenca ITF v Parizu. Toda malo znamenje v tem oziru je že dejstvo, da se je posrečilo doseči v Ženevi, da so zastopniki Rusije sedeli pri isti mizi s predstavniki amsterdamske internacionale. Resnica je, da dozoreva prepričanje, da se mora položaj razviti v tej smeri. Kljub sto in sto internacionalnim himnam v vseh jezikih vidimo, da se delavstvo vedno bolj in bolj potiska na stran in da moramo danes gledati za drugimi sredstvi. Naša naloga je, da zopet okrepimo organizacije, da preneha razcepljenost v delavkih vrstah, da prenehajo medsebojni boji.
Stvar velikih organizacij je, da zopet pribore neomejeno koalicijsko svobodo. Prva naloga vseh organizacij pa je sedaj, da dosežejo enotnost. Tako delamo sedaj pri nas na zahodu, to vprašanje morate vršiti tudi pri vas. V ITF smo poskušali popisati položaj v balkanskih državah. Toda to nam ni bilo mogoče narediti iz posameznih poročil. Sodrug Na-tans se je osebno podal na Balkan in na podlagi njegovih poročil se je sestavila slika v položaju. Taka poročila so zelo velikega pomena. Tako daleč še nismo v nobeni državi, da bi vlade, četudi so zelo reakcionarne, ne želele še vedno delati videza strpnosti, blagohotnosti in demokracije. In zato je vedno dobro, da se postopanje te ali one reakcionarne vlade urbi et orbi razglasi. Tb je lahko mogoče potom ITF, ki razpošlje poročila v desetih jezikih po svetu. Mislim, da ne pretiravam, če pravim, da smo tozadevno tudi z ozirom na Jugoslavijo že imeli uspeh. Poročilo o stanju Jugoslavije smo razposlali v vse države in mogoče je temu dejstvu pripisovati, da se je jugoslovanska vlada izrazila pripravljeno, da vzame statute organizacije na znanje. V tem oziru ponavljam, da me je referat Stankota bolje informiral o tem, kaj se tu godi, kot vse, kar sem dosedaj čital. Prosim s. Stankota, da skrbi za to, da se referat v nezmanjšanem obsegu odpošlje ITF. Potem bomo razglasili po celem svetu, kakšen je položaj železničarjev in transportnih delavcev tu pri vas. Ponavljam znova, da so take informacije zelo važne. V Bolgariji, na Grškem, V Rumuniji morajo skrbeti zato, da odpošljejo taka poročila. Mi bomo
tudi naprej poskušali storiti vse, kar storiti moremo. Kot mednarodnemu tajniku so mi vsi delavci enako vredni, toda prepričan sem pa, da je Balkan za bodočnost delavstva, naj bo tako ali tako, zelo velike važnosti. Ako se posreči vaše organizacije u-trditi, ako se posreči vaše organizacije zgraditi v močno organizacijo, da ne bo mogoče več transportirati vojaškega materiala, če pride čas, tedaj bo Balkan močen faktor za zgraditev miru. Če se to ne posreči, tedaj bo še naprej obstojala nevarnost, da bo Balkan zopet vzrok kake nove vojne. Iz teh vzrokov vas bomo v vaših stremljenjih podpirali, radi tega smo vedno pripravljeni nuditi vam pomoči, materialne in moralne. Vaša naloga pa je, da se tesneje združite v Balkanski federaciji in da, drugič, stojite z ITF vedno v stiku in najboljšem sporazumu ž njo svoje delo nadaljujete. S tem da krepimo svoje moči, da ne dopustimo, da bi se zanašali prepiri v naše organizacije, s tem, da se nacionalno in internacionalno organiziramo, samo s tem in edino s tem si bomo priborili človeške pravice in premagali buržuazijo. To je edina pot, katero moramo hoditi. Mi vemo, da nam ne pomaga noben cesar, noben tribun, noben bog, nobena Ženeva, noben parlament, nobena vlada, noben buržuj, nam morejo pomagati samo naše lastne nacionalne in internacionalne organizacije. Samo te morejo za delavstvo kaj doseči. Zato pravim proletariatu vsega Balkana: združite se v ITF, delajte z ITF, ITF vas ne bo nikdar zapustila! (Dolgotrajne ovacije, viharno ploskanje!)
Za enotno železničarsko organizacijo.
Izmed vseh resolucij kongresa je bila gotovo najbolj navdušeno pozdravljena v najširših železničarskih masah resolucija o ujedinjenju, Ved-ne redukcije osobja, pravic in plač, popolni neuspehi raznih društev itd. so odprli oči slehernemu železničarju, da vidi svojo rešitev le v močni razredni železničarski organizaciji, ki ne bo klečeplazila pred upravo in čakala odpadkov mize, ampak ki bo energično nastopila v k motreni akciji za izvojevanje železničarskih pravic.
Prva seja centralnega odbora saveza se je obširno pečala z vprašanjem ujedinjenja ter sklenila podvzeti ^se korake, da se resolucija o ujedinjenju čimpreje uresniči. Kongres je iasno in določno začrtal platformo, na kateri je izvršiti ujedinjenje. In ^a platforma odreja, da enotna železničarska organizacija stoji na stališču razrednega boja, strankarske, verske in nacionalne neodvisnosti, internacionalne pripadnosti k »Internacionalni transportni federaciji ter najpopolnejše demokracije in strpljivosti v organizaciji sami. Jednotna razredna železničarska organizacija se mora v svojih akcijah in borbah naslanjati na celokupni razredni delavski pokret.
Od kongresa dalje nismo izpustili najmanjše prilike, da manifestiramo za ujedinjenje železničarskega pokreta ter je bila na inicijativo centrale tudi na od »Zveze« v Mariboru sklicanem shodu od strani našega govornika predložena resolucija za čim-prejšno ujedinjenje.
Prvi odmev je rodila ta naša akcija od strani »Društva profesioni-stov«, ki je enako izdalo na železničarske organizacije apel za ujedinje-nje, katerega v naslednjem prinašamo:
železničarskim organizacijam v kra
Ijevini SHS!
Od postanka naše mlade države pa do danes padajo po nas udarci, o se sakim dnem množijo in so vedno pu)si.
napori, da bi se teh udarcev ubrani i zaman, ker se branimo le posamezniki, abljamo pa, da bi se močna sila znala aniti najhujšib udarcev. V državi ima-poleg dveh močnih železničarskih or-izacij, Udruženja narodnih železničar-in Saveza ujedinjenih železničara še teto drugih kategorijskih organizacij, so sicer nastale iz nujne potrebe, a go-o uvidijo še nujnejšo potrebo po enot-n nastopu in enotni železničarski stro-
'' 'iJ ckuxi" * kiC so padli in padajo na nas
..L': v'idniem č,su n« J,,»» .p.-
ijajo k složnosti in enotnost' če hoče^ rešiti vsaj v zadmem času,
šiti da. Radi tega je nujno potrebno, da se napravi hitri konec medsebojnemu prepiru in nerazpoloženju in gre takoj k ustanovitvi enotne in močne strokovne organizacije vseh železničarjev.
Da je za ustanovitev enotne železničarske organizacije polno tehtnih razlogov in tudi podlag, nam dokazuje sledeče:
1.	Vsa pravila najrazličnejših žel. organizacij imajo v sebi skoro enake točke glede varstva in zaščite v dobrobit železničarjev. Izločiti bi bilo iz njih le točko o politični pripadnosti te ali one organizacije.
2.	Vsa glasila vseh teh organizacij prinašajo članke o enotnosti in solidarnosti ter poživljajo k skupnosti, kar dokazuje, da se posamezna društva že zdavnaj bavijo s tem vprašanjem in je potreba le, da postane meso.
3.	Ker so v vsaki organizaciji posa-posamezniki, ki iz tega ali onega razloga skušajo ovirati ustanovitev take močne in enotne železničarske organizacije, bi bilo vse take ljudi iz pokreta izločiti vse dotlej, da se enotna organizacija ustanovi. Potem se take ljudi naravnost prisili k vstopu v enotno organizacijo.
Bazo za tako enotno in edinstveno strokovno organizacijo naj bi tvorile sledeče točke:
a)	Obe sedaj obstoječi železničarski irganizaciji UJNZB in SUZJ se likvidirata n preosnujeta v enotno organizacijo ali >a se fuzionirata v eno samo organiza-:ijo.
b)	Nova organizacija mora biti strogo drokovna in strogo nepolitična.
c)	Vse ostale kategorijske organiza-;ije in društva pristopijo k tej novi orga-lizaciji kot enote s svoiimi pravili, ki jih e popraviti le v toliko, da se v njih da Dovdarka, da so vsa društva strogo strokovna in nepolitična.
d)	Člani vseh društev združenih v :aki enotni organizaciji imajo enake pravice in enake dolžnosti.
Podrobnosti o upravi itd. reši poseben pripravljalni odbor sestoječ iz po dva zastopnika vsake obstoječe železničarske organizacije.
Društvo profesionistov državnih železnic je na svoji seji razpravljalo o tem perečem vprašanju in prišlo do zaključka, da stavlja gornje svoje misli na razpolago vsem ki so pripravljeni rešiti brezupno stanje železničarjev v državi in pričeti z delom za enotno in močno ter edinstveno organizacijo vseh nameščencev državnih železnic v kraljevini SHS.
V slučaju, da naleti Društvo prole-sionistov na odpor pri onih, ki jim ''Pišanje železničarjev ne leži pri srcu, bo skušalo rešiti to vprašanje z plebiscitom na ta način, da se bo obrnilo na vse nameščence železnic z edinim vprašanjem: kdo je za enotno organizacijo železničarjev in kdo proti. Izid plebiscita bo potem za nadaljno usodo nas vseh odločilen.
Pozdravljamo ta korak, ker je pri->1 od kategorijskega društva, katero riznava potrebo po ujedinjenju in po notnem nastopu. Dasi so gotove Dčke zlasti glede »pristopa kategorijah društev s svojimi pravih kot jed-
note v enotno organizacijo« nejasne, vendar je upati, da se bodo na članskih sestankih vse nejasnosti odpravile. Sedaj imajo besedo ostale organizacije zlasti strojevodje in kurjači, Prometne zveze itd., da izrazijo svoje stališče k enotni železničarski organizaciji, zlasti pa k platformi, ki jo je za ujedinjenje postavil naš kongres. Savez železničarjev Jugoslavije obstoji na osnovi sekcij (vlakospremna, kretniška, profesionistov itd.), ki so v strokovnem delu popolnoma samostojne z lastnimi odbori ter vsled te- j ga ne more biti o kakem izrabljanju |
epe kategorije v korist drugi nobenega govora.
Savez železničarjev Jugoslavije stremi iskreno po čimprejšjim ujedinjenjem brez vsakih kapitulacij. Ob dvanajsti uri poziva vse, ki jim je interes železničarjev pri srcu, da porabijo vse svoje sile na delu za ujedinjenje, poziva vse organizacije, da gredo preko namišljenih ali šiloma vcepljenih predsodkov, k ujedinjenju, katero edino more rešiti železničarje v Jugoslaviji pred popolnim propa-I dom.
Na delo za ujedinjenje!
Neorganiziranim!
Odkod to, da vi, ki ste za naše ideje, ki s simpatijo spremljate naše nazore in stremljenja, da vi še niste naši vpisani člani? O, jaz poznam tudi stari vzrok tega pojava! Vi nam ploskate, simpatizirate: toda vi si pa pridržujete pravico, da samo uživate sadove pokreta, ki so jih drugi pridelali s svojimi silami! Vprašam vas: ali
je to moško, ali je to delavca vredno obnašanje? Kaka razlika je med delavcem in parazitom (zajedavcem), ako ne ta, da hoče ta živeti od tujega dela in žeti tam, kjer ni sejal? . . . Vas torej, ki nočete živeti od tujega dela in ne žeti tam, kjer niste sejali, vas pozivam v organizacijo!
Ferdinand Lassale.
Izvršene intervencije v ministrstvu saobraćaja
Na podlagi resolucij protestnih shodov je v pondeljek, dne 28. junija 1927 izvršila pri pomočniku ministra, generalnemu direktorju in načelniku mašinskega odelenja, posebna deputacija, sestoječa iz zastopnikov i iz Ljubljane, Maribora, Zagreba, Sarajeva in Beograda intervencijo radi:
1.	povrnitve voznih ugodnosti delavcem;
2.	ukinjenja redukcij ter
3.	nerednosti v bolniški blagajni. Intervencija je imela uspeh ter
bodo rodbinski člani delavcev obdržali legitimacije, ki bodo veljale za vožnjo do 25 km za poljubno število voženj. Drugače pa dobi vsak rodbinski član mesečno po 4 vozovnice (v bloku za celo leto skupno), katere bodo veljale za poljubno vožnjo kamorkoli, ne oziraje se na dolžino
Pr0ge'	V	,	,
(Savez smatra to rešitev le kot začasno ter je takoj stavil ponovno zahtevo, da se vozne ugodnosti delavstvu v starem obsegu povrnejo.) !
Kar se tiče redukcij, so naknadni krediti delno odobreni in sicer:
30.000.	000 Din za delavcnice,
20.000.	000 Din za kurilnice in
24.000.	000 Din za sekcije.
Deputaciji je izjavljeno, da se v
bodoče ne bodo vršile nikake redukcije več in da se pri sekcijah začetkom julija 1927 začne povsod zopet s 6 dnevnim delom tedensko.
(Tudi v tem vprašanju je savez stavil energično zahtevo, da je odobri naknadni kredit še v izmeri
75.000.	000 Din ter se delavcem zopet najmanje izplačajo one urne plače, ki so jih imeli pred redukcijo.)
Radi nerednosti v bolniški blagajni pa je generalni direktor obljubil natančno preiskavo, da se ugotove
oni krivci, ki zavlačujejo izplačilo hranarin delavstvu.
V juniju 1927 vložene intervencije:
1.	Pri ministru saobračaja:
a)	Radi rednega izplačila plač u-službencem kontrole dohodkov v Mariboru; ki spadajo pod generalno direkcijo;
b)	radi izplačila hranarine delavcem redno koncem meseca;
c)	radi volitev delavskih zaupnikov in delavskega pravilnika.
2.	Pri direkciji Ljubljana:
a)	Radi dveh prostih dni za kret-niško in premikalno osobje;
b)	radi premij za kurilniško pomožno delavstvo (premogarje, pepe-larje itd.);
c)	radi dodelitve 4 mož v skupino pri tovornih vlakih na progi Ljub-bljana in 5 mož v skupino zbiralne vlake ter radi okrožnice štev. 33.333/27;
č) radi uradnih ur zdravnika v Celju, da bi ordiniral zjutraj.
3.	Pri direkciji Zagreb:
" a) Rad! prilfka vlakopratnog o-soblja (odjelo, službena kola na progi Zagreb—Brod, Koprivnica, Karlovac, napredovanja vlakopratnog o-soblja, kasarn in odmarališta u \ in-kovcima i Splitu);
b) radi dozvoljavanja rednog godišnjeg dopusta lozioničkom osoblju u Sisku.
4.	Pri generalni direkciji, ekonomsko odelenje:
a) Radi izmene pravilnika o službenom odjelu, da naj se podeli denarna odškodnina za službeno odjelo tudi činovnikom III. kategorije 1. P°* ložajne grupe.
Novi pravilnik o službeni obleki.
S 15. junijem 1927 je stopil v ve-o nov pravilnik o službeni oble-po katerem pristojajo vse dajatve
1.	aprila 1927 dalje.
Po novem pravilniku mora nositi 'beno obleko vse postajno, skla-:no, progovno, vlakospremno, ku-iško in delavniško osobje, ki pripri vršenju svoje službe v dotik bčinstvom ali ki vrši eksekutivno žbo.
V direkcijah nosijo službeno oble-samo vratarji, služitelji in nočni
raji.	..
(Že v teh točkah je pravilnik ajno nejasen, ker ne našteje toč-kategorij osobja in ne pove ali pada obleka tudi delavskemu o->ju, ki vrši službo nastavljencev. delovni obleki delavcev in prole-nistov pa sploh ni govora. Op.
;d^ ... , . k,.
Nadalje je točno predpisana op11-
in barva obleke, zlužbeni znaki in er bodo za činovnike vseh ^ tre tegorij zlati našitki, za zvamcnike brni, za zlužitelje iz blaga. Nošenje letne obleke m obvezno. Vse osobje, katero mora nositi žbeno obleko, dobi za nabavo in irževanje obleke denarni prispe-k, in to:
1.	Za nabavo obleke enkratni
prispevek Din 600.— Ta prispevek se izplača v enkratnem znesku do nastavitve.
2.	Redni letni prispevek po Dm 600.—, ki pripade vsem služiteljem, zvaničnikom ter činovnikom UL ka' tegorije 4. grupe in II. kategorije 5. grupe.
3.	Redni letni prispevek po Din 400.—, ki pripada vsem činovnikom III. kategorije, 2. in 3. grupe ter činovnikom II. kategorije, 3. in 4. grupe.
Vsi ostali (činovniki IIL1), pa bi si morali nabaviti obleko iz svojih sredstev.
4.	Stalnim dnevničarjem, ki so odrejeni, da vrše službo nastavljencev, pripada redni letni prispevek Din
360._, ki se jim izplačuje v mesečnih
obrokih nazaj, ako so v preteklem mesecu vršili vsaj 16 dni službo na-stavljenca.
Vsem nastavljencem pa se bo izplačal letni prispevek v enem obroku vsakega 1. oktobra.
Službena obleka, ki je bila naročena do 31. marca 1927, se bo izdala osobju po dosedanjih predpisih in je osobju ne bo treba vrniti. Obleka izdelana na račun kreditov za leto 1926 27 se bo razdelila osobju.
VIJESTI OBLASNOG SEKRETARIJATA ZAGREB.
Kdor je po 1. aprilu 1927 dobil službeno obleko (zimsko) za leto 1927 ne dobi denarnega prispevka. Nove službene znake je treba prišiti na službeno obleko do 1. avgusta 1927.
To je v kratkem izvleček iz skrpucala, ki ga je izdalo v svoji nesposobnosti ministrstvo. Savez je izdelal obširni protipredlog in ga predložil ministrstvu. Već o tem v pri-I hodnji številki.
Protestni shod v Mariboru.
V petek, 24. VI. ob 19. uri je Savez Železničarjev .lugoslavije sklical shod v verandi pivovarne »Union« (Götz) s sledečim dnevnim redom: 1. Protest proti redukciji prejemkov. 2. Vprašanje legitimacij družinskih članov. 3. Vprašanje razpusta skladišča živil. 4. Slučajnosti. Na shodu je referira!, ker je bil s. Stanko zadržan, s. Makuc iz Ljubljane, ki je v burno aklamiranem enournem govoru orisal položaj železničarjev, ki se od dne do dne slabša v glavnem radi tega, ker imamo nasprotnike tudi v proletarskih vrstah. Zbrana kompaktna masa železničarjev (okoli 2000 ljudi, med katerimi je bilo precej železničarskih žena) je vzdignila energičen protest proti odvzemu legitimacij družinskim članom in proti redukcijam urnih plač v delavnici Maribor. Reducirane so bile urnine od 50 para do 5 Din. S splošnim odobravanjem je s. Makuc izrazil potrebo, da se proletariat ne bori le enotno v strokovni organizaciji, temveč da gre tudi pri volitvah enotno v boj in meščanskim strankam pokaže, da Zaloška cesta še ni pozabljena. Vzpodbujal je zaupnike v njihovem teškem delovanju, ki stojijo vedno z eno nogo na cesti, z drugo pa v zaporu. Prečital je resolucijo na ministra saobraćaja, ki je bila enoglasno sprejeta, ter predlagal, da se naj pošlje v Beograd deputacija, v katero sta bila izvoljena ss. Čanžek in Krajnik. Končal je s klicem: Živijo proletariat celega sveta! — Kot drugi govornik je orisal s. Čanžek v jedrnatem in prav iz srca prihajajočem govoru položaj železničarjev, ker se njih intervencije ne upošteva in zakon o zaščiti delavcev ne izvaja v praksi. Moč delavcev je le v nas samih, zato organizirajte se! Vsi v razredno bojevno strokovno organizacijo! — Nato je poročal s. Krajnik o zadevi skladišča živil ter omenil, da je naš Savez pokazal dobro voljo za boj kljub brezuspešnim konferencam z zastopniki drugih organizacij ter za 26. junija ponovno pozval vse strokovne organizacije na skupno konferenco. — Za njim se je prijavil neki član »Udruženja« k besedi ter prečital neko brzojavko, da so legitimacije spet dovoljene. Ker smo pa takih brzojavk že navajeni, ni napravila tudi ta na zaveden proletariat nobenega vtisa. — Kot zastopnik uradništva ie s. Breznik pojasnil stališče razredno za-
vednih duševnih delavcev, pozval še nezavedne uradnike, da se nam pridružijo ter pozval ročno in duševno delavstvo, da si podasta roke in stopita v borbo z bojnim klicem: Živela enotna fronta ročnega in duševnega delavstva! Živel razredni boj! — Govoril je še s. Magdič v nemškem jeziku, ki je pozival gospodo na mehkih stolčkih, da naj poskusijo s celo družino živeti mesec dni s 500 Din in potem naj šele dajo delavcem navodila za dobro gospodarstvo. Govorili so še ss. Korbun, Favai in Menih, nakar je bil impozanten shod ob pol 10. uri zaključen. — Mariborski železničarji smo pokazali, da smo močni in da imamo upanje v svojo moč. Vodili bomo neizprosen boj za naše pravice! Zato vsi v Savez Železničarjev Jugoslavije!
Nadurno
delo škoduje družinam brezposelnih in vzdržuje nizke plače zaposlenih. Nadurno
delo
vzpodbuja podjetnike k znižava-nju plač.
Veča
število nesreč in bolezni v delavskih družinah. Zato delajte le zakonito določeno
število
delovnih ur. Delavske strokovne organizacije morajo za to povsod nastopati proti nadurnemu in čezmernemu akordnemu delu. S tem bo mnogo
brezposelnih
šlo s ceste zopet nazaj v obrate in mnogo družin bo rešenih naj-hujše bede in lakote.
Odluke Ujedinjenog Radničkog Sindikalnog Saveza Jugoslavije.
Predsedništvo, uz prisustvo članova Izvršnog odbora iz Srbije, Bosne, Hrvatske i Slavonije, na svojoj sednici održanoj 7. juna u Zagrebu,
rešava:
1.	Prima na znanje izvještaj O-blasnog Odbora URSSJ u Novom Sadu o izvršenom sporazumu za izbore za Radničku Komoru, i odobrava ga, obavezujući sve sastavne organizacije i članstvo • URSSJ u Vojvodini da ga provedu.
2.	Ovlašćuje se predsedništvo URSSJ, da sporazumnu listu za izbore Radničke Komore u Novom Sadu postavi i potpiše u zajednici sa predstavnicima organizacija koje su sporazum primile.
3.	Otcepljene članove sindikata, formirane u drugi Mesni Međustru-kovni Odbor v Vršcu, preko sindikata pozvati da se vrate u zajednicu pokreta; ako se oni tome ne odazovu objaviti, da su se izdvojili iz celine pokreta.
4.	Mesni Međustrukovni Odbor URSSJ u Bečkereku ukoriti radi ob-
jave jednog akta, čija je sadržina u suprotnosti sa odlukama viših instancija sindikalnoga pokreta i upozoriti ga na red propisan statutima.
5.	Upozorava se na odredbe statuta, koje osudjuju svako mešanje jednih organizacija u poslove drugih, bez pripita i odobrenja dotičnih nadležnih sindikalnih foruma.
6.	Konstatuje se, da »Oblasnu sremsku sindikalnu konferenciju« nije sazvao nijedan nadležen forum U RSSJ i da njene odluke ne obavezuju članstvo ni organizacije URSSJ. Isto tako nijedan nadležan forum URSSJ nije sazvao ni konferenciju u Vršcu, pa prema tome organizacije u sastavu URSSJ na njoj neće ni ućestovati.
Za Ujedinjeni Radnički Sindikalni Savez Jugoslavije:
Vilim Haramina, s. r., predsednik. Bogdan Krekić, s. r., sekretar. Franc Svetek, s. r., Adolf Kunčič, s.r., Stjepan Colner, s. r., Luka Pavičevič, s. r., Vladimir Pfeifer, s. r., Franjo Raušer, s. r., Blagoje Bračinac, s. r.
»Štednja“ vodi nas ravno u smrt.
U prošlom broju opširno smo pisali o strahovitim posljedicama politike »štednje« i saniranja i discipliniranja« saobraćaja, koju se provodi već unatrag godine dana, a koju je punom vehemencijom nastavio mini-star-general, »stručnjak« u saobraćajnim pitanjima. Ta politika vodi željeznice ruinu i krahu, a željezničare ravno u smrt. Ili u smrt gladju radi nedovoljne ishrane i oboljenja, ili u smrt u udesima i nesrećama najstrašnije vrste. Za dokaz tome mi smo u zadnjem članku naveli slučaj nesreće na stanici Jankovci, i dok su nam mrtvi i ranjeni iz te nesreće bili u najživljoj uspomeni i krv se još pu-šila, evo već nova nesreća na stanici Perkovič u Dalmaciji, još teže i još strašnije. Vlakovodja Dumić poludio i teže je ranjen. Od osoblja teretnog
vlaka Toši Miljkoviču slomljena noga; strojevodji Podmaneku teško povredjena glava, a drugi izranjeni na razne načine. Tko je kriv, nezna se. Otišle su tamo skupe istražne komisije da uzroke »istraže«. Nekoliko dana prije toga desila se teška nesreča kod ripanjskog tunela u Srbiji, kod koje je isto bilo ranjenih i kod koje je poginuo kočničar Velislav Stojanovič. Opet istrage za krivcem. Štete su milijonske. I nije dosta. Politika »štednje« traži nove, veće i još užasnije žrtve. U noči 20. juna dolazi do upravo katastrofalne nesreće kod Osijeka. Osobni vlak, dupkom krcat svetom, kod brzine od 40 km, kliže niz tračnice, prebacuje se stroj i službena kola a snjima i »disciplini-j rani« željezničari, trgaju se uda, prži I se željezničarsko meso, iz sijaset ra-
na puši se opet krv. Razgovarali smo sa očividcima ove strašne nesreće i srsi su nas prolazili slušajući ih. Lo-zač Jedina, pritisnut u zemlju od prevrnute lokomotive, puna dva sata stenjao je od strašnih muka uzroče-nih kipućom vodom, koja se iz kotla na njeg izljevala. Tek kad se podignuto stroj, moglo ga se je tih strašnih muka osloboditi. Teško je ranjen strojevodja i još nekoliko službenika, a isto tako i veliki broj putnika- Materijalne štete i opet ogromne.
1 ako ta »štednja« iz dana u dan radja sve gorim posljedicama. Izaziva milijonske štete u materijalu i na ljudima, kojih muke i patnje se u-opće naplatiti nemogu. Sa bolom za nevine žrtve pitamo se: pa dokle će to trajati? Kako dugo još bude željeznica stratište za ispaćene željezničke službenike. Zar zaista nema nikog, koji bi uvidio kobnost ove politike »sanacije i štednje«.
I vjerovatno na nikog nema. Kad bi tko bio, sve ove strahote nebi se dogadjale. One su posljedica luđačke težnje, da se preko kosti i mesa hiljade i hiljade službenika uštedi ono, što je godinama razvratom i korupcijom upropašteno bilo. A to je nemoguće: put kojim se ide vodi u posvemašnju pustoš. I zato treba stati. Dosta je bilo upropaščivanja! Dosta je bilo užasa i muka! Ako to nikako neće da uvide oni gore na vrhovima,
Neprevidna kuharica kupi že zmleto kavo, previdna pa nikdar, ker hoče vedeti, kaj kupi. Zato zahteva Ziko, ki je le v zrnih. Tako more ugotoviti, da je Žika iz rži. In rž daje najbolj tečno in okusno hrano.
koji su za to stanje odgovorni i koji su ga svojim nemarom i površnosti prouzročili, neka to uvide službenici i radnici željeznički, koje te strahote najviše pogadjaju. Osim nas jedva da još ima koga, koji bi htio i koji bi bio više dužan i zvan, da protiv takvog stanja digne svoj glas, pa zato učinimo to čim prije i čim glasnije.
Naš otpor na ovo stanje može biti uspješan samo tada, ako ga provedemo svijesno i organizovano, kroz jedinstvenu našu klasnu organizaciju. Naš odgovor na svakodnevna mrcvarenja i pogibije mora biti: kao jedan u redove našeg Ujedinjenog Saveza Željezničara, složno i odlučno u borbu za očuvanje naših tekovina i života. Imajmo pred sobom strašne muke vručim kotlom i kipićom vodom o zemlju pritisnutog ložača Jedine, kojeg muke su sviju nas. Sličnim mukama smo izvrženi svi, ako se za našu sigurnost i za naš bolji život organizovanom borbom založiti nećemo.
Austrijski željezničari uz nas.
Drugovi željezničari republike Austrije, koji su sa 90"/o organizova-ni u svojem savezu željezničara, ne propuštaju nijedne prilike u kojoj nam mogu iskazati svoje simpatije i svoju solidarnost. Već prije našeg Kongresa njihovo drugarsko glasilo »Željezničar« opširno je izvještavalo
0	prilikama kod nas i našem položaju, a na sam Kongres u Ljubljanu drugovi iz Austrije izaslali su nekoliko svojih delegata, koji su nam svojim govorima i savjetima najizdašnije išli na ruku. Tako je drug Veigel u borbi za dobro željezničara več ostario i csivio; nekoliko puta ulazio u kongresne rasprave ukazujući na putove kojima su išli i njihovi željezničari predno su postigli to, što danas imaju
1	što čvrsto drže. On je Ijepo rekao: Kod nas u Austriji željezničari Svojim pravima mogu još samo napred, natrag nikada. Svaki napad na njihova prava osudjen je da se razbije u prah pred njihovom moćnom željezničarskom organizacijom. U borbi za svoje tekovine austrijski željezničari su jedinstveni sa 90°/o. Na onih 10" koji su kod nas neorganizirani ili se nalaze u žutim organizacijama, mi
više i ne reflektiramo. Plače naših željezničara nisu najbolje, ali su o-nakve, kakve su bile i prije rata; predratna prava garantovana prag-matikama mi smo daleko proširili; o-siguranje za bolest i nesreću potpuno, isto tako penzije. Sada vodimo zadnji dio borbe za osiguranje iznemoglost, starost i smrt. Sve smo to postigli borbom kroz slogu i čvrstu organizaciju, pa to isto morate činiti i Vi u Jugoslaviji.
Ovako nas drugovi iz Austrije savjetovaše i mi zaista moramo ove savjete, ako želimo spas, najpunije poslušati. U svojem zadnjem broju »Željezničara« oni su se ponovno na naše prilike i naš Kongres opširno osvrnuli: oštro kritiziraju postupak sa nepriznanjem i proganjanjem naše organizacije, protestiraju protiv redukcija i protiv svakog pogoršavanja uslova službe i rada i traže, da naša vlada ovakvo postupanje prema nama čim prije dokrajči. Na koncu nam preporučuju žilavi rad na dizanju naše organizacije, kao preduslova svakom poboljšanju, a na tom poslu oni će nas uvijek pomoći.
Izbori narodnih poslanika.
Vlada g. V. Vukičevića raspustila je Narodno Skupštinu izabranu 8. februara 1925. i raspisala je izbore nove Skupštine za 11. septembra o. g. Ovaj raspust i izbor vlada opravda potrebom »intenzivnijeg« rada vrhovnog narodnog prestavništva, jer do-sadanje bilo je »neintenzivno«.
Mi željezničari smo kod svakih izbora narodnih poslanika vrlo mnogo zainteresirani. To otuda, jer željeznicama upravlja država upravo preko tik narodnih poslanika, iz čije sredine se formira vlada i ministar saobraćaja, pa je zato za nas vrlo važno: tko su ti narodni poslanici i čije interese ćejioni kao naši poslodavci zastupati. Da li opće narodne ili samo kapitalističke? Da li naše željezničarske ili samo poslodavačke. Sve to je za nas vrlo važno i zato moramo se i mi željezničari, pitanjem izbora narodnih poslanika zabaviti i nastojati, da našim živim političkim zauzimanjem spriječimo izbor onakvih narodnih poslanika, za koje unaprijed i iz prakse znamo, da su im interesi naroda i željezničara deveta rupa na svirali, a interesi poslodavca i kapitalista sve.
Koji su to narodni poslanci, kojima su interesi željezničara deveta rupa, to narp je vrlo lahko utvrditi: podjimo od god. 1918. i pogledajmo,
tko je sve bio u Narodnoj Skupštini i u vladi i tko je što dobra za željezničare učinio. Gledajući to vidjet ćemo: na vladi su najviše bili radi-kalski narodni poslanci, pa demokratski obiju sorti, muslimani i ko-roščevi klerikalci i Radičevci. Svi ti bez razlike pridonosili su samo tome, da je položaj željezničara danas gori nego je ikada prije bio. Nakon 8 godina njihovog poslanikovanja i vladanja željezničari su danas gladni i mora da rade tešku i odgovornu službu a za vrlo malu platu: željezničari su goli, bosi, zapostavljeni i potpuno obespravljeni. Evo, to su nam priskrbili i dali dosadanji i spomenuti narodni poslanci. Zato nijednom željezničaru nemože biti teška odluka, da li i ovoga puta glasa za te poslanike ili će pako učiniti sve, da do njihovih izbora ne. dodje. Ta svako glasanje ili zalaganje za njih znači isto, kao da tele pomaže brusiti nož svome mesaru.
Za koga treba željezničari da se u ovim izborima zalažu i za koga treba da daju svoj glas, o tome ćemo još progovoriti u narednim brojevima, ali jedno moramo naglasiti već sada: Željezničari bez razlike treba da se klone svih buržoazkih partija i njihovih kandidata.
I ovi su krivi za željezničarsku bijedu.
Da pojačamo front željezničara u borbi protiv redukcija i inih pogoršavanja uslova rada, poduzeli smo u toku maja o. g. korake kod, sviju postojećih željezničarskih organizaciju u Zagrebu u pravcu, da bi .svojom saradjom taj jedinstveni front učvrstile. Večina organizacija uopće se nije našem pozivu odazvala, neke su pristupile zajednici samo da skinu sabe prigovor, a jedna od njih, udruženje ložači, je tu zajednicu jednim upravo lakomislenim dopisom odbilo. To udruženje od riječi do riječi kaže:
»Na Vaš dopis od 3. maja o. g. javljamo Vam, da niti želimo niti hočemo sara-diivati sa Vama te Vas umoljavamo, da više Oam ne pošaljete sličnih poziva, jer su sasvim bezpređmetni.«
Tajnik: Dojčić.	Predsjednik: Ptičar.
U doba neizrecive bijede i patnje sveg željezničarskog osoblja a pogotovo i loža-
ća, kad se i njima reducira upravo krvavo zaradjene plate, usteže premije, globi i maltretira na svemoguće načine ovakav odgovor te organizacije zaprepašćuje. Tvorci tog odgovora teško da su si bili svijesni svojeg koraka, kojim su nož bijede zarinuli željezničarima još dublje, mjesto da su stupili u zajednicu i u borbu za njihovo spasenje.
Mi preporučamo svima drugovima lo-žičima, koji su članovi tog udruženja, da o ovakvom radu svojeg vodstva povedu najozbilnijeg računa. Naše duboko uvjerenje, da ovakav rad vodi sve ložaće ravno u provaliju i da se takvo vodstvo nema ni časa slijediti. Takve slijepe vodje treba čim prije napustiti, neka se survaju i upropaste oni sami. Ložači bez razlike treba da .se nadju na okupu u zajednici sa svima ostali ma svijesni i borbenim željezničarima, a to je u redovima našeg ujedinjenog saveza.
Žalosni krah nezavisnih u Zagrebu.
Za 14. juna sazvali su nezavisni povjerenici skupštinu radnika zagrebačke radionice u radničku kantinu, n akoju su pismeno pozvali i nas. Smatrajući skupštinu opće radničkom i jer smo posebnim pozivom na istu bili pozvani, to smo se odazvali i pozvali smo naše članstvo, da joj prisustvuje. Kako se reduciraju još uvijek plate i jer je treba pojačati protest radi zakidanja pogodnosti na vožnju, smatrali smo, da na toj skupštini treba uzeti živoga učešća. Bili smo odredili za referenta druga Koreneja.
Čim je skupština počela odmah se je dalo razabrati, da istoj čaš nije cilj neki protest i neka zajednička manifestacija, već sasma nešto drugo: istu se je htjelo iskoristiti za razbijanje solidarnosti i za nove klevete i intrige protiv našeg saveza i naših drugova. Nezavisni su se zaprepastili, videći na skupštini veći broj naših drugova i još k tome glavne sunk-cionere, pa su time u svojim niskim namjerama bili prilično spriječeni. Na-padalje na nas lansirali su samo iz da-
leka i jedini argumenat im je bio, da ujedinjeni savez neće jedinstva. Dalje se nisu usudili, ali i to je bilo previše za naše drugove. Oni su se odmah digli, da demantuju lažove i dokažu, da su razbijači radničke solidarnosti upravo nezavisni a ne mi. Ove istine su se oni ljuto pobojali i da njezino iznošenje pred radnike spriječe, oni su se nadali u godnu dreku samo da našeg govornika ometu. Kolo bukača su vodili poznati denuncijanti radnika i štrajkbreheri iz god. 1923. Radje nego da se čuje riječ našeg prestav-nika, razbili su svoju vlastitu skupštinu. Tako se je najbolje i na praksi iskazala njihova iskrenost u borbi za zajedničku stvar.
Radnici bez razlike su nad ovim činom nezavisnih ogorčeni. Večina njih izjavljuje, da na skupštine uopće više ne ide, a članovi nezavisnih listom otpadaju. I tako su nezavisni u-spjeli da svojim nesavjesnim nastupom razbiju i ono malo radničke solidarnosti i borbenosti, koju se težkom mukom pridiglo.
Skupštine i konference.
Zagreb.
Na Tijelovo, dne 16. juna održali smo vrlo uspjeli sastanak članova i simpatizera, na kojem smo se zabavali:	izještajem sa
Kongresa i balkanske konferencije transportnih radnika, protestom protiv otimanja prava na pogodovnu vožnju radničkim familijama i okrožnicom Direkcije, kojom pita osoblje, da li je sporazumno sa likvidacijom njezine aprovizacije ili ne.
Izvještaj sa Kongresa i balkanske konferencije primljen je jednoglasno do znanja, a po pitanju oduzimanja prava na pogodovnu vožnju sastanak je odobrio več po Kongresu izvršeni protest i zaključio je umoliti centralnu upravu, kad bude kod ministarstva intervenirala po drugim pitanjima, da povraćaj oduzetih prava na pogodovnu vožnju stavi na prvo mjesto. Ogorčenje protiv ovog najnovijeg ataka na stečena prava bilo je jednodušno. U raspravi po tome pitanju bilo je sa strane prisutnih vlakopra-tioca iznešeno, da se svakodnevno u vlakovima susreće po cijele familije raznih privatnih lica, koja putuju ne polovičnim ili režijskim kartama, več slobodnim kartama izdanim izravno po ministarstvu saobraćaja. To je očita korupcija i varanje države, a ceh treba sada da plaćaju radničke familije time, što im je onemogućeno režijsko putovanje.
Po pitanju aprovizacije ili samostalne konzumne zadruge sastanak je, posle svestrane i stvarne diskusije, zaključio Direkciji u Zagrebu dostaviti slijedeću
rezoluciju:
1.	Postupak Direkcije po ovom pitanju, koja se za »informacije« o raspoloženju o-soblja prema aprovizaciji i prema samostalnoj zadruzi obraća na šefove jedinica ili preko njih, a ne na prestavnike stručnih organizacija osoblja, koji su jedini mogući i zvani, da o topoglednim potrebama osoblja dadu najispravniji sud, vrijedan je žaljenja.
Mjesto učinjenoga i da bi naslov došao do željenih i objektivnih informacija, predlažemo, da se hitno sazove anketa sa pre-slavnicima sviju stručnih organizacija osoblja.
2.	Mi smatramo, da treba neodložno i čim prije dosadanju aprovizaciju Direkcije u Zagrebu likvidirati i svu njenu aktivnu imovinu izručiti postojećoj »Kozumno produktivnoj zadruzi Saveza želejezničara SHS«, koja još postoji i koje Pravila treba saobraziti Pravilima potrošačkih zadruga državnih službenika.
3.	Da se ovako formiranoj i opet u život dovedenoj potrošačkoj zadruzi osoblja sa strane Naslova ide na ruku i da joj iste pogodnosti, koje je uživala i dosadanja apro-vizacija.
Likvidacija aprovizacije i oživljavanje zadruge da se sprovede tako, da potrošačko osoblje neće trpjeti ni na smanjenom kolanju robe, ni u kvaliteti a ni cijeni.«
Ova prestavka upućeno je isti dan i buduč je u njoj istaknuto gledište za riješe-nje pitanja aprovizacije ili zadruge jedino moguće i ispravno, to nas svakako zanima hoće li ga Direkcija uvažiti ili ne, ili će pako
svojom sabotažom pridonjeti tome, da se zaguši ne samo aprovizaciia već i sama zadruga.
Sastanak se još zabavio nekim organizacionim pitanjima, pa je riješeno, da odbor podružnice ima živo da radi na okupljanju željezničara u savez.
U srijedu 15. VI. održao je odbor podružnice Zagreb svoju konstituirajuču sjed-1 niču, koju su posjetili osim dvojice svi članovi. Odbor se konstituirao kako slijedi: Anton Biban predsjednik, Podgorelec Mijo perovodja i Kontier Josip blagajnik. Tajničke poslove podružnice obavljati će uz predsjedništvo drug Kmet.
Indjija.
Kao drugdje i kod nas je izvršena redukcija radnika. Kao razlog se navodi pomanjkanje kredita za 90.000 dinara, uslijed čega je lišeno zarade 63 radnika.
U toku mj. maja održali smo dva manja sastanka, a za 26. sazvali smo obćeniti zbor, na kojem smo željezničarima temeljito razložili odkuda ova reduciranja i zlo, kao i što treba da radimo pa da slična zla u buduće preprečimo. Ako su naše reči pale na plodna tla, situacija će se poboljšati: svemoć željezničke aristokratije i bi-rokratije biti će skršena, a ako i ovoga puta željezničari podju stranputice, onda neka znadu, da su svojem zlu sami krivi.
Dopisi podružnica.
Vinkovci.
Vaša drugarska pažnja i ukazana mi pomoć prigodom proputivanja kroz Zagreb ostat će mi živo u pameti. Upravo sam postidjen time, što nisam član saveza a ukazana mi je tako drugarska pažnja. Sada ujedno vidim i to, kolika je razlika izmedju Vas u savezu i onih tamo u udruženju; predsjednik udruženja je šef stanice, pa da sam k njemu ovako došao sa članskom knjižicom njegove organizacije, ako me već nebi kaznio i globio bio bi me sigurno najurio. Sada tek vidim, kolika je zabluda to nacionalno udruženje i koliko mi željezničari grešimo i štetujemo, što nismo čvrsti i složni u našem borbenom i drugarskom savezu.
Kao što sam Vas izvjestio, udruženje ovdje se sve više raspada. Da se ljudje u njem ne održaje silom, osim šefa stanice i njegovih doušnika nitko u njem bio nebi. To je običan
paradni skup ljudi, koji umije samo da se klanja, priredjuje zabave i veselice, a za željezničare i njihova prava ne mari. Usled svega toga večina nas ložioničkih radnika riješeni smo, da se složno ugrupišemo u redove našeg saveza, u tu jedinu dobru i ispravnu željezničarsku organizaciju.
Pozdravljaju Vas —
crveni željezničari.
Dopisi.
Pragersko. V nedeljo, dne 3. julija t 1. ob 3. uri popoldne se vrši redni letm oben, zbor podružnice Pragersko z običajnim dnevnim redom. Na občnem zboru poroča predsednik centrale, s. Kovač Oben, zbor se vrši v prostorih gostilne Leskovar ter je dolžnost slehernega sodruga, da se ga
''^Logatec. Za nedeljo, dne 3. julija 1927 dopoldne ob 10. uri sklicuje tukajšnja podružnica javen železničarski shod z dnev-Sm redom:	Položaj železničarjev in delo
centrale. Istočasno se bo poročalo tudi o izvršenih intervencijah v Beogradu. Shod se vrši v prostorih gostilne Kunc ter poroča izpred centrale s. Stanko.
Rakek. Po daljšem presledku se bo vršil v nedeljo 3. julija popoldne ob 4. uri v prostorih gostilne Steržaj lav,eit železničarski shod. Vabljeni so vsi železničarji, organizirani in neorganizirani. Po shodu se bo izvolil pripravljalni odbor, ker si hočemo na Rakeku ustanoviti samostojno po-družnico. - Železničarji! Poprimimo se dela, stopimo v vrste bojevne organizacije ter se ramo ob rami, ne oziraje se na kategorije, borimo za naše pravice. Vsi v »Savez železničarjev Jugoslavije«!
Maribor. Kakor Vam je sigurno znano, so se okoli 10. junija 1927 zbrali v Mariboru predstavniki »nacionalne stanovski organizacije« ter so po trudapolne dne 14. VI. zopet zapustili Maribor. 1 ro-metnik je dal k vlaku 7 en Abau za delegate U.INŽ, ki so se vračali iz slavnega shoda. In v ta voz ni smel vstopiti mhce _ Vlak 7 je bil v teh dneh vedno fako 'frekventiran, da je veliko število potnikov moralo stati, dasi so plačali celo vožnjo in vendar se kljub Prl)“vanl .SPhif"
vodnikov vlak ni ojačil ker baje m bilo
nobenega voza na razpolago. Že tu je dvojna mera, ki se nam zdi zelo su^'a:-k Končno pa pridenemo na naslov železniške uprave še dejstvo, da je povodom konsre-sa »Saveza« in vsedelavskega izleta železniška uprava do predzadnjega dneva stavila zahtevo, da morajo zelezmcurii-sodru-si ki bi se hoteli poslužiti posebnega vlaka iz'Maribora v Ljubljano, plačati celo vožnjo kot civilisti. — Ako primerjamo te zglede se ne čudimo, da izdaja »Zveza« okrožnice, kot je ona od 9. junija 1927 in da njih shodi izzvene tako, kot je njih mariborski
Sekcija vlakospremnega osobja podružnica III., Maribor. Na sestanku vlakospremnega osobja dne 22. junija t. ’• se,J?. 1Z™, sledeči odbor te sekcije: predsednik sodr. Oman, namestnik in blagajnik s. Ulbl, tajnik s Fischer Jože, preglednika m odbornika ss. Stangler in Fischer Tomaž ter na-daljna odbornika Klemenčič in Lileg. — Dopisi za sekcijo vlakospremnega osobja se pošiljajo na s. Oman Ignaca, Ob Brodu st. 5, Maribor. — Da pa zamore ta sekcija delovati, rabi sredstev. Nobeni drugi kategoriji hi potrebno toliko intervencij, kakor ravno vlakospremnemu osobju in bode moralo v bodoče to osobje, kjer bode slo edino za njegove zadeve, za svoje de*eSa e nositi stroške. V to svrho placa ?° sk'e|™ na sestanku navzočih vlakospremnikov vsak član SŽ.I (vlakospremnik) letni prispevek 1Ü Din. Tako nabrani denar ostane v blagajni vlakospremne sekcije ter se bode uporabljal edino le za kritje stroškov vlakospremnega osobja. — lekcija začne samostojno delovati s 1. julijem 192, ter se smatra ta datum kot začetek prvega poslovnega leta. Sodrugi vlakospremmki postaje Maribor gl. kol., skrajni čas je bil, da smo si ustanovili našo sekcijo, katere odbor bode pa zamogel uspešno delovati le tedaj, ako bodo vsi vlakospremmki organizirani v Savezu Železničarjev Jug?5'»: vije ter odbor v njegovem delu PodPirah-Naj velja tudi za nas vlakospremmke ge slo: V slogi je moč!
Maribor. (Vsem članom SZJ, podružnice Ul., v vednost!) Podružnični odbor se je na svoji prvi seji dne 21. junija 1927 konstituiral sledeče: Predsednik s. Smasek, namestnik s. Kopič; tajnik s. Frangeš, nam. s Pogelšek; blagajnik s. Phaj. namestnik s! Zagoršek; preglednika:	ss. Bučar m
Oman; odborniki:	ss. Bahun Klemenčič,
Lileg, Slekovec, Weber, Ivanuša, Stermsek, Ribič Franc in Pintar. — Dopisi podružničnih zadev se naj pošiljajo na Smasek Franca, Kejžarjeva ulica 9. II., Maribor, oni v blagajniških zadevah na Pilaj Matevža, Mlinska ulica 39, Maribor. — Da se omogoči redno obiskovanje sej, se obveščajo tem potom vsi odborniki, da se bodo v bodoče sklicevale odborove seje pismeno ter je dolžnost vseh odbornikov, da se istih redno udeležijo; izjema je samo bolezen ter služba. Le tedaj, ako bode vsak odbornik storil svojo dolžnost, bode delovanje podružnici uspešno, kakor tudi naj bode vsak član Saveza Železničarjev Jugoslavije agilen delavec v organizaciji, to je agitator in organizator! Kakor so nas skusnje zadnjih časov izučile, je edino nas Savez, ki se resnično bori za dobrobit vseh železničarjev. — Torej, sodrugi, na delo, da bode sleherni železničar organiziran v naši razredno bojevni organizaciji. — Živel Savez Železničarjev Jugoslavije! Živela enotna
LMska «skama d. d. v Martbon,. Pradatavnik^JJsjp	„rednlk^dol^Je.a».	-
Iz širše seje central, odbora.
Centralni odbor je na svoji prvi seji razpravljal poleg ostalih važnih vprašanj tudi o:
1.	vprašanju ujedinjenja železničarskih organizacij v enotno razredno bojevno organizacijo;
2.	napadih na naš »Savez« od j strani »Enotnosti«;
3.	ukinjenju gospodarske poslovalnice (konsuma) ter ustanovitvi nabav-Ijačke zadruge ter je sklenil:
ad 1. Ukreniti vse korake, da čim preje pride do popolnega ujedinjenja celokupnega železničarskega pokreta na osnovi, kot jo je sprejel II. redni kongres Saveza, vsa tozadevna debata naj se vodi javno in pod kontrolo vseh organiziranih železničarjev v strokovnem časopisju;
2.	Centralni odbor je soglasno obsodil pisanje »Enotnosti« konšta tirajoč, da more služiti tako pisanje le razbijanju razrednega železničarskega pokreta ter indirektno podpira upravo. Sklenil je soglasno, da preide v bodoče preko vseh teh napadov ter v strokovnem časopisu sploh več ne odgovarja.
ad 3. V pogledu likvidacije gospodarske poslovalnice se je postavil centralni odbor na sledeče stališče:
1.	da se gospodarska poslovalnica takoj pretvori v čisto zadrugo s sedežem v Mariboru;
2.	da se iz čistega premoženja, ki je last železničarjev, vplača zadružni delež za nakupujoče člane;
3.	da se s preostankom, kolikor se ga ne rabi za obratni kapital sezidajo cenena železničar, stanovanja;
4.	da se v vseh podružnicah skličejo shodi, kjer naj se izvoli odbore za zadrugo ter sprejme resolucijo v gornjem smislu;
5.	da se ukrene vse potrebno, da se železničarje v slučaju zaprtja poslovalnice napoti k drugim konsum. zadrugam ter jim tam preskrbi enomesečni kredit. Centralna uprava.
Kakšna je najpopolnejša demokracija v enotni organizaciji v ZZJ?
Trditve v članku pod gornjim naslovom v ' Enotnosti« od 24. VI. 1927 so čisto navadne intrigantske laži, ki so jih zmožni le gotovi voditelji okoli »Enotnosti«, katerim je edini namen rušiti in razbijati enoten železničarski pokret.
Resnici na ljubo ugotavljamo, da ni bila ne od mariborskih delegatov, še manj pa od »še nekaterih drugih« predložena komisiji »svoja izjava« k vprašanju izključitve M. Žorge, ter vsled tega ta izjava tudi ni mogla biti vsled »pritiska velikih demokratov v vodstvu Zveze s pravim divjanjem odklonjena«.
Zavračamo energično vsako tako laž-njivo podtikanje ter smatramo v smislu soglasnega sklepa širšega centralnega odbora vsako polemiko z »Enotnostjo« za definitivno zaključeno.
Centralna uprava SŽJ.
Izjava.
Podpisani izjavljam, da je notica v »Enotnosti« št. 22 z naslovom »Štrajk v mariborski železniški delavnici« potvorjena. Nikdar nisem dal izjave:
»če se centrala ne bo zganila in če bo gledala bolj na priznanje direkcije kot na dolžnost solidarnosti, bomo seveda morali akcijo prenehati, ker proti direkciji se s podporo cele organizacije lahko borimo, če pa nas pusti na cedilu si sami ne moremo pomagati.« Za napade in izjave v političnem listu v strokovnih zadevah ne odgovarjam,
Ljubljana, 16. junija 1927.
Andrej Čanžek, s. r.
Oblasna konferencija URSSJ, za Hrvatsko i Slavoniju.
Ova konferencija sazvana je za nedc-Iju dne 3. jula o. g. u Zagrebu u prostorije Radničkog Doma ilica 55 sa dnevnim redom: 1. Konstituisanje. 2. Izvještaj sekretarijata. 3. Izbori za Radničku Komoru i 4. Izbor oblasnog odbora. O radu i zaključcima konferencije izvjestit ćemo u narednom broju.
Gospodin Nikola Pandurović
predsjednik radničkih povjerenika radione
Zagreb.
Vi ste dne 14. VI. o. g., posle zbora pred radničkom kantinom i pred ovećom grupom radnika izjavio ovo: Franjo Korene nije uopće član saveza željezničara; da sam naj-mljen samo da razbijem zbor i da činim medju željezničarima, a član da sam hrvatskog radničkog saveza.
Buduč ove Vaše izjave smatram napadajem na moju proletersku čast i sumnjičenje sa neispravnosti u mojem dugogodišnjem radu u klasnom željezničarskom pokretu, to Vas ovime javno pozivam, da ove objede i javno dokažete. Ne učinite li to, to Vas smatram običnim lažovom i klevetnikom, sa kojim poštenje i proletarski moral nema ništa zajedničkoga i sa kojim treba unutar radničkih redova bezuvjetno obračunati.
Franjo Korene, livački radnik,
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Uje-