Monumenta cartographica Jugoslaviae 1, An­ tičke karte, odabrao i pripremio Gavro A. Škrivanić. Posebna izdanja Istorijskog insti­ tuta Srpske akademije nauka i umetnosti 17, Beograd 1974. Kot 17. zvezek Posebnih izdanja Istorijskog instituta Srpske Akademije je izšla z letnico 1974 1. knjiga v seriji Monumenta Cartographica Jugoslaviae, ki jo ureja Gavro A. Škrivanić. Gre za zahteven podvig, ki naj naši strokovni in širši javnosti poda vse pomembne zemljevide jugoslovanskih dežel od antike do vključno 17. stoletja. Razumljivo je torej, da se za serijo živo zanimamo in pričakujemo, da se bodo avtorji držali meril, ki so primerna visokemu cilju. Prva knjiga prinaša antično zapuščino — • Ptolemejev zemljevid in Peutingerjevo karto; prvega je obdelala A. Cermanović-Kuzmanović, drugo G. A. Škrivanić. Poleg uvoda z osnov­ nimi podatki o karti vsak del obsega popis vseh imen in nazivov na kartah — z lokacijo, včasih z bežno omembo arheološke podobe najdišča in z nepopolno literaturo, potem regi­ ster, reprodukcijo originala, preris originala z dodanimi modernimi imeni, in situacijo v mo­ dernem zemljevidu ; vsak del ima kratek angleški povzetek. Ptolemejev zemljevid je ohranjen v več sred­ njeveških prerisih prototipa (morda dveh), iz­ delanega na podlagi kartografskih pravil, ki jih je razvil aleksandrijski geograf Ptolemej na začetku 2. pol. 2. st. n. š. ; verjetno je zemlje­ vid že bil sestavni del njegovega dela Geografika (a prim. npr. problem Agatodemonovega pod­ pisa na kartah). Kakor drži, da je Ptolemejeva projekcija izhodišče za ves razvoj evropske kartografije, pa predstavlja razlaga zemljevida, še posebej razumevanje lokacij posameznih mest, še vedno težko rešljive probleme, ki izha­ jajo v veliki meri iz same Ptolemejeve gradnje zemljevida in določanja koordinat, so pa še zapleteni zaradi napak pri prerisovanju v sred­ njem veku. Ohranjeni rokopisi so genetsko povezani in to po dveh vejah, za kateri ne moremo z gotovostjo reči, ali izhajata iz enega ali iz dveh antičnih izvirnikov. Ne glede na povezanost se zemljevidi v nadrobnostih med­ sebojno dopolnjujejo in popravljajo. Avtorica obravnava izključno rokopis Vaticanus Urbinas 82, kar je v okviru njene naloge verjetno v redu, toda če bi upoštevala vsaj v laže pristopni lite­ raturi (npr. RE, ki jo sicer citira) obdelane zemljevide, bi se izognila takim neprijetnim napakam, kot je npr. interpretacija znaka, ki ga avtorica transkribira s Celia, s Celejo, da­ našnjim Celjem. Vedeti je pač treba, da na drugih zemljevidih nastopa še druga Celia južneje na meji Norika in Panonije, seveda pa tudi, da položaj spornega Celia kar dobro od­ govarja noriškemu Cetiju blizu Donave v Avstriji. Lociranje posameznih mest, drugih geografskih pojmov ter etnikonov samo na podlagi Ptolemejevega zemljevida ni mogoče. Avtorica pravilno upošteva literaturo in daje nesporne ter opozarja na sporne lokacije. Slabša stran so označitve najdišč, kjer pogrešamo sistem in natančnost, pomanjkljive in netočne navedbe se mešajo z nepomembnimi in odvečnimi po­ datki, slabo prenesenimi iz navedene literature (prim. Ptuj, Celje, Ljubljana na področju Slove­ nije). Reprodukcije zemljevidov so v črnobeli tehniki (iz finančnih razlogov, kot beremo v uvodu) in so v tej obliki povsem odveč, v naj­ večjem delu nečitljive. Preris ima nekaj manj pomembnih napak pri modernih imenih (v slo­ venskem delu Drmno za Drnovo). Površnost izdajatelja nazorno pokaže potek Z jugoslo­ vanske meje na moderni mapi ob koncu teksta, kjer je celotno Svobodno tržaško ozemlje pri­ pisano Italiji (enako tudi v drugem delu). Mnogo slabši je drugi del, ki obravnava Peutingerjevo karto (po nekdanjem lastniku, humanistu K. Peutingerju, 1465—1547). Tu imamo opravka z itinerarsko karto, morda v zvezi z uradnim registrom rimskih državnih cest, v končni redakciji (katere srednjeveški prepis danes hranijo v dunajski Nazionalbiblio- thek) nastalo ok. 1 . 350; shematiziran zemljevid je prilagojen namenu in obliki svitka. Naš avtor logično sledi posameznim cestnim trasam in locira omenjene itinerske postaje, ne ukvarja se pa z drugimi znaki in oznakami (reke, gore, province). Temelji na Millerjevem delu (Itine­ raria Romana) iz 1 . 1916, ki ga mestoma po­ pravlja z novejšimi lokacijskimi predlogi. Go­ tovo Miller za marsikateri cestni odsek^ danes ni več najzanesljivejša avtoriteta, vendar Škriva­ nić očitno novejše literature ne obvlada, pa tudi celotnega vprašanja ne dovolj, da bi lahko vzpo­ stavil kakršenkoli kriterij za potek cestnih tras in lokacijo postaj. Skromna pritegnjena novejša literatura samo vnaša zmedo. Pri tem so vse lokacije prikazane kot nedvoumne. Tako do­ bimo na končnem zemljevidu pogumno po­ tegnjene itinerarske trase tam, kjer bi jih danes komajda kdo zagovarjal — npr. v Sloveniji od Ljubljane čez Vače na Trojane in Celje ali pa od Trebnjega čez Novo mesto pa čez Gorjance na Ozalj in Sisak. Delu manjka vsakršna siste­ matičnost in doslednost: za pravilne in nomi- nativne oblike lokativov imen postaj iz Tabule, navedene v oklepajih, dobimo: a) v virih spo­ ročene nominativne oblike (Nauportus); b) v virih ne sporočene, a verjetne oblike (Longa- ticum); c) oblike, ki so v virih sicer sporočene, a izjemoma in verjetno napačno (Tergestum za Tergeste); d) oblike, ki v virih niso sporočene in tudi niso verjetne (Publicani za Ad publicanos, Savus flumen za Savo fluvio); e) včasih pa spet nimamo nominativne oblike, čeprav je verjetna {Rogandone — Rogando, Raccando) ali f) celo izpričana (Adrante — Atrans); isto velja za različno sporočene oblike imen, ki jih avtor le izjemoma omenja (npr. v takem izjemnem pri­ meru kot je Luenna za Iuenna). Omenja miljnike na posameznih trasah, za Slovenijo 6, medtem ko je ohranjenih, sporočenih ali domnevanih ok. 60. Za lokacije, kjer so potrjene arheološke najdbe iz rimske dobe, to tudi pove (sa mnogim rimskim nalazima — Ljubljana, Celje), ne seveda za vse, tako ne za Ptuj ; za Poreč ugotovi, da je bil za časa Rimljanov nastanjen z rimskimi državljani, a brez kolonije, za Pulo pa navede, da ima tudi veličastno ohranjeno areno. V delu mrgoli površnosti. Izpuščena je npr. postaja Fluvio Frigido (tudi na prerisu originala — na­ P.-H. Martin, Die anonymen Münzen des Jahres 68 nach Christus, 4°, 95 str., 12 tab. Verlag Philipp von Zabern, Mainz, 1974. Po dvajsetih letih, ki so pretekla, odkar je izšlo zadnje delo, ki je obravnavalo novce iz časa državljanske vojne 68/9, imamo pred seboj knjigo, ki se problematiki anonimnih denarijev in aureusov iz omenjenega obdobja izčrpno posveča. Knjiga je razdeljena na šest poglavij, katerih prvo podaja pregled starejših teorij (do srede 19. st.) o kovanju anonimnih novcev. Ker na novcih niso podane legende, iz katerih bi lahko razbrali kovničarje teh novcev — zato njihova oznaka anonimni —, so imeli te novce bodisi za republikanske kove, incerta, ali pa so jih pripisovali Avgustu. Le redke so pravilno uvr­ ščali v čas državljanske vojne 68/9. V drugem poglavju podaja stanje novejših raziskav od leta 1862 dalje, koje Duc de Blacas prvi spoznal istočasnost vseh anonimnih novcev in jih pra­ vilno kronološko determiniral. Avtorji, ki med letom 1862 in 1954 obravnavajo to temo, raz­ lično delijo novce glede na njih nastanek in vplivni krog močnih oseb tega časa. Tako ločijo špansko skupino novcev, ki naj bi bila v zvezi z Galbo, galsko skupino v zvezi z Vindexom in grupo, ki je v zvezi z Vitellijem, katere lokacija in datacija pa je zelo raznolika. V tretjem poglavju avtor ponovno preverja lokacije in datacije posameznih skupin novcev in jih po potrebi revidira. Opozarja na malo zanesljivo določevanje lokalno in kronološko različnih tipov le na osnovi stilnih razlik. Velike stilne razlike so namreč celo v okviru enega tipa novcev in kažejo na to, da kovnice v tem burnem obdobju nimajo nekega stalnega osebja niti umetniške tradicije. Bolj zanesljive so ikono­ grafske posebnosti, tipne povezave in zlasti vezava pečatov. Avtor obdeluje posamezne tipe novcev s pomočjo tehničnih in tematskih krite­ paka prenesena od Millerja); slovenska imena so samovoljno prikrojena — Oglaj (dosledno) za Oglej, Kruška gora za Hrušica, Drmno za Drnovo, Slovenjski gradeč za Slovenj gradeč, Globošnica za Globasnica; citiranje je nedo­ sledno, z napakami, mestoma zmedeno (npr. op. 32 in 35 na s. 40); na modernem zemljevidu je brez vzroka vrisana sicer itinerarska, a na TP ne označena direktna povezava Tergeste— Tarsatica. Veseliti pa se moramo razmeroma dobre barvne reprodukcije segmenta karte v prilogi. Težko je razpoznati zamisel in cilje tega dela. Kot referenca je na žalost neupo­ rabljivo, kot informacija pa varljivo. Božidar Slapšak rijev in ugotavlja, da vsi anonimni novci tvorijo nek zaključen kompleks in ne moremo ločevati kakih ločenih skupin. Pečatna identičnost nov­ cev pa priča, da so morali nastati v isti kovnici, ki ni bila nujno na istem kraju. Nadalje skuša avtor ugotoviti, kateremu po­ samezniku, oziroma skupini pripadajo določeni kovi ter omenja legende, ki se tedaj prvič pojav­ ljajo na imperialnih kovih, tako na primer Salus Generis Humani, novo legendo v politični propagandi cesarstva. To, ter večji del tem, ki se pojavljajo na anonimnih novcih, nato prvič uporabi Galba, zaradi česar avtor pripisuje te in z njimi vezane anonimne novce Galbovi stranki. Za to govori tudi omemba Hispanije in Galije na novcih. Galba je tudi edini, pri katerem je med dvigom proti Neronu (3. aprila 68 je bil v Novi Kartagini oklican za legata senata in rimskega ljudstva) in priznanjem s strani senata (sredi junija 68) preteklo dovolj časa za kovanje tako velike serije novcev. V zaključnih poglavjih podaja kratek pre­ gled zgodovinskih dogodkov ob prevratu proti Neronu ter se ustavlja ob nekaterih zgodovin­ sko važnih vprašanjih, na katera skuša odgo­ voriti s pomočjo numizmatične evidence. Kakšni motivi so vodili v akcijo spomladi 68 po eni strani Vindeksa in po drugi Verginija? Avtor je prepričan, da je Verginius vsaj simpatiziral z zarotniki, gotovo pa ni bil privržen Neronovi stranki. Je treba iskati v uporu proti Neronu galsko nacionalistično gibanje ali boj za stare oblike republike? V legendah na anonimnih novcih, v katerih se sicer izraža politična pro­ paganda le ene, Galbove, stranke, ni najmanj­ šega sledu ne o nacionalizmu ne o separatizmu. Z vojaškimi temami legend se obrača na vojsko, zlasti rensko armado, s pomočjo katere ter v sodelovanju z galskimi zavezniki — Concordia Hispaniarum et Galliarum — - je hotel osnovati principat po starem avgustejskem vzoru.