Pregled mnogoverstnih govejih rodov.
Vse rodove goveje živine zamoremo ločiti v trojne:
1.  v dolinske ali ravninske,
2.  v planinske ali hribovske,
3.  v srednje ali navadne deželske.
Dolinski ali ravninski rod.
Lastnost dolinskih rodov, ki od nekdaj bivajo po dolinah in velicih ravninah, je, da vse pri njih je bolj na dolgo stegnjeno; imajo namreč te goveda dolgo, ozko glavo, dolge, gladke, bolj ali manj proti spred zakrivljene rogove, ozke in bolj gladke ušesa, dolg in ozek vrat brez kreželjca ali le z majhnim kreželjcom, široke močne pleča, dolg ne preokrogel život, križ navzdol, dolg pa nizko nastavljen rep in visoke noge.
Naj imenitniše goveda  dolinskega rodu so:
1.  holandiske, frižiške, ki slove zavolj obilnosti mleka;  od tod tudi imenitni holandiški sir;
2.  poljske in ogerske goveda. Goveda te so sive barve, ki ali bolj na belo ali bolj na černo cika, imajo visoke noge, široke kovke; za mleko ni ne poljska ne oger-ska živina; al meso nje je ž lah no, spi tati se da kaj dobro, in za vprego ni močnejših goved. Ce bi poljske in ogerske goveda še za mleko tako dobre bile, kakor so za meso in vprego, bi prekosile vse druge na svetu. Ogerske goveda se ločijo od poljskih v tem, da so še bolj velike (na višjih nogah) in da imajo večje in glad-keje rogove.
Planinska ali hribovska kivina.
Poglavna lastnost tega rodu memo dolinskega je, da pri njem je vse bolj na kratko izdelano; glava je bolj kratka in debela, rogovi so kraji in bolj na zad obernjeni, vrat je debel, život okrogel, križ visok, rep kraji, debeleji in visoko nastavljen, zadnji del je močen.
Naj imenitniše goveda planinskega rodu so:
1.  štajarske iz mircne doline. Te goveda so tako rekoč prestopek dolinskega rodii v planinski. Verjetno je, da iz bližnjih ogerskih ravnin so se zaplodile goveda v štajarske planine, in tukaj se je sčasoma izdelal poseben rod, ki slovi po svetu in ima z ogerskim v barvi veliko enakost, pa tudi v tem, da za mesnico in vprego so stajarski voli posebno dobri, verh tega pa so štajarske krave se kaj dobre mlekarce. Zavolj teh trojnih dobrih lastnost stoji tedaj štajarska goveja živina iz mircne doline med vsemi našega cesarstva na pervi stopnji.
Goveda iz mircne doline so tamno-sive, pepelnaste barve, redkokterikrat bolj svitle, rumenkaste; okoli oči imajo bele okroge, in po teh se na pervi pogled spozna pravi mircodolinski rod.
2.  Š vaj carske goveda slove po svetu posebno zavolj obilnosti mleka, pa tudi dobrega mesa; v Svajci pa si niso vse goveda enake; tri plemena se dajo lahko razločiti: naj večja švajcarska živina je v kantonih Svic inCug, — srednja v kantonih Apencel, Lucern in Ciirih, — majhna v kantonih Unterwalcl en in Uri. Švicarski rod je černorujave barve, glava ni posebno široka,   in rep ni posebno visoko nastavljen. — V Berdu
in Freiburgu je pa brezast rod, namreč rudeče-rujav z belimi lisami. Meso tega rodu je pa grobo in za molžo ne velja veliko.
3.  Algajski, švabski ali vorarlberški rod se ujema zlo s srednje velikim svajcarskim, le da ima to posebnost, da te goveda so okoli gobca bele in sploh bolj svitle barve kot švicarske.
4.  Tiroljske goveda niso velike, so večidel ru-deče, pa tudi kostanjeve barve, trebuh imajo okrogel, kožo debelo, za mleko so dobre; meso njih je grobo, bolj tamno-rudeče barve; jedo kaj rade in niso zberčne; tudi ob pičli klaji ne shujšajo hitro, ker imajo debelo kožo; ravno zavolj te debele kože pa so, kadar se pitajo, ob kratkem debele viditi.
Srednji ali navadni des&elski rod.
Goveda tega rodu se bližajo včasih bolj dolinskim, včasih planinskim, večidel so mešanica, ki si jo naredi vsaka dežela po svojem. Da v tacih okoljšinah , če gospodarji ne ravnajo po vodilih umne živinoreje, se ne more nič žlahtnega narediti, vsak lahko sam previdi. Ako pa gospodarji ravnajo umno, da le dobre in naj lepše domače krave ple-menijo z lepimi, njim primernimi biki, pa zamorejo tudi iz domačega blaga dobro živino napraviti, in če stanovitno po teh vodilih delajo, si zamorejo izrediti tako rekoč svoj posebni rod , kakor se to vidi na nekterih grajšinah, ki so si iz domače osnovale prav lepo in dobro živino.
Popisa vunanje podobe deželskih rodov ne moremo bravcem podati, ker v teh rodovih ni nobene stanovitnosti ne v velikosti, ne v barvi, ne v nobeni drugi stvari.
Kteri rod je tedaj naj bolji?
Vsak ravno omenjeni ima svoje dobro, tako, da ne moremo od nobenega reči: čez tega ga ni.
Holandiško-friziški je sicer pervi zastran obilnosti mleka, al več druzih rodov ga prekosi v sirovem maslu in siru; — ogersko-poljski preseže v mesu, loji, koži iu pripravnosti za vprego vse druge , mesar si tedaj ne more boljih goved želeti, kakor so ogerske; — švajcarska živina slovi zavolj obilnosti dobrega mleka , in je še več obrajtana kakor štajarska iz mircne doline, čeravno je tudi ta za molžo posebno dobra in zraven tega se rada spita; — dobre mlekarce so tudi tiroljske krave, in ker so bolj majhne in zadovoljne s slabo klajo, jih imajo v goratih krajih posebno radi; tudi med domačo deželsko živino , če ravno je silo veliko slabe in zanemarjene med njo, je dokaj lepe in dobre, in ta je za domačo rejo tudi zato naj bolja, ker ni tako draga kot ptuja.