PROLETAREC ŠTEV—NO. 672,- Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze CHICAGO, ILL., dne 29. julija (July 29th), 1920. LETO—VOL. XV. Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407 RAZPORED ZGODOVINE ČLOVEŠKEGA NAPREDKA. Veda, ki je nekoliko posvetila v daljno preteklost človeškega rodu, je še razmeroma mlada, toda njeni rezultati so tako bogati, da imajo naši pojmi o razvoju človeka in njegove družbe danes vendar trdno podlago, na kateri je mogoče uspešno graditi dalje. Ni še prav dolgo, kar so bili za nazore o človeku in svetu merodajni cerkveni nauki: Bog je ustvaril svet in človeka; svet je bil takoj gotov in dovršen, in človek tudi. Kakršen je bil v raju, tak je še danes, le da ni takrat imel podedovanega greha. Geologija je sicer začela na tmelju mnogih raziskav dvomiti o absolutni natančnosti svetopisemske povesti o ustvarjenju sveta, ker ni bilo mogoče vzdržati teorije, du je svet komaj slabih dvatisoč let star; ali cerkve-njaki so napravili koncesijo, da so svetopisemski stvarniški dnevi obsegali cele periode, po naših sedanjih računih na tisoče ali bodisi tudi na miljone let dolge, in tako je bilo vse potola-ženo. Kompromis se je začel krhati, ko je bilo dognano, da se ne more s svetopisemsko genezo nič opraviti, ker se njeni dnevi, naj se raztegnejo, kolikor hočejo, nikakor ne vjemajo z redom, po katerem so si sledile razne periode svetovnega razvoja. Medtem, ko so bili o tem prepiri na dnevnem redu, je pa vendar vera v človeka, ustvarjena od Boga, ustvarjenega takoj v njegovi današnji popolni obliki, trdno vztrajala. Se le teorija o razvoju, zlasti pa Dar-winovi nauki, ki so ji dali trdno oporo, so razmajali tudi to vero. Noben resnično izobražen človek ne dvomi danes več, da je tudi naš rod le produkt dolgotrajnega razvoja iz najnižjih oblik, da je človek prišel iz živalstva in da je tudi danes v neštetih ozirih živalim enak. Dokazov za ta nauk je danes na kupe in še neprenehoma se množe. Če pa se je človek razvil iz nižje oblike, je po razvojnem zakonu jasno, da ni mogel prvi človek biti enak sedanjemu. Tedaj se je moral tudi ves način njegovega življenja razlikovati od sedanjega. Od začetka pa do danes je moral prehoditi dolgo pot, na kateri je bilo vse polno izprememb — v njem samem, v njegovem življenju, v njegovi družbi. Posebne panoge znanosti nam doprinaša-jo dokaze tudi zato in nam omogočajo pogled l v preteklost našega rodu. Leta 1832 je našel Francoz Boucher blizu Pariza skupaj s kostmi mamuta in volnatega nosoroga predmete, o katerih je trdil, da jih je mogla izdelati le človeška roka. Bili so zelo primitivni predmeti, niso pa bili taki, kakor jih ustvarja natura. Nekdo se jih je bil moral dotakniti, in le človek ima roko, ki je sposobna za to. Torej je moral v času mamuta živeti človek na zemlji. Danes je to vsakdanje znanje. Toda ko je Perthes izrekel svojo trditev, je doživel strastne napade od vseh strani. Leta 1857 so našli delavci v dolini reke NC-ander v Nemčiji človeške kosti. Zdravnik dr. Fuhlrott, ki se je bavil tudi z znanstvenimi rečmi, jih je pregledal in izjavil, da je moral človek, čigar ostanki so bili pred njim, živeti še v ledeni dobi. Lobanja je bila človeška, toda bolj podobna opičji. Prišli so zopet ugovori, celo od tako glasovitih učenjakov, kakor je bil Virchow. Ali vrstile so se nove podobne najdbe pri Chancelade, Cro Magnon, Spy, blizu Krapi-ne na Hrvaškem, pri Heildelbergu na Nemškem, zlasti pa najdba Nizozemca Dubois na Javi. Kdor trdi še danes, izza vsega dela antropologije, izza vseh najdb in odkritij, da se je prvi človek prikazal v taki obliki na zemlji, v kakršni ga nahajamo v današnji civilizaciji, se more le še osmešiti. A ker je bil vse drugačen, ker so bile njegove sposobnosti vse manjše in ker ni imel izkušeni, ki si jih je človeštvo potem tekom dolgih, dolgih tisočletij pridobilo, je moralo biti tudi njegovo življenje vse drugačno od našega; moralo je biti v vsakem oziru bolj primitivno. Tudi družabne razmere prvotnega človeka niso mogle biti enake našim; od prvega nastopa ljudskih bitij na zemlji, pa do danes so se morale izpreminjati, razvijati. Antropologija, arheologija in paleontologija nam dajejo glavna sredstva za preučevanje preteklosti, o kateri ne govori nobena pisana zgodovina. Izkopane kosti, izkopane stavbe, izkopano orodje, kamenje, okamenine itd. govore, kjer molče vsa usta. Zelo pa pomaga tudi življenje plemen, ki so do današnjega dneva ostala na nižjih stopnjah razvoja, življenje takozvanih divjakov, sicer ne vedno po pravici tako imenovanih. Leta 1877. je izšla knjiga "Ancient Society, or Researches in the Lines of Human Progress from Savagery, through Barbarism, to Civilization". Avtor je bil Amerikanec Lewis H. Morgan, ki je dolgo živel med Indijanci in preučeval njih življenje. V njej je skušal spraviti red v človeško prazgodovino in ga utemeljiti. Priznanja ni začetkoma imel za svoj trud, pač pa je doživel mnogo nasprotovanja. Danes velja njegovo delo v strokovnih krogih za klasično. Tekom časa se je sicer materijal za študij te vrste pomnožil in ta ali ona manje pomembna posameznost njegovega dela se izkazuje kot pomota. Toda v glavnih potezah velja, kar je predložil svetu in zlasti je porazdelitev razvoja v dobe, kakor jih je on označil, tudi danes splošno priznana. Rezultati Morganovih raziskav se močno vjemajo z Marxovimi in s takozvanim materij a-lističnim pojmovanjem zgodovine. "Okretnosti v produkciji življenskih sredstev — pravi Morgan — je merodajna za človeško nadvladanje prirode. Od vseh bitij je edini človek dospel do skoraj brezpogojne vlade nad proizvajanjem živil. Vse velike dobe človeškega napredka se krijejo direktno ali indirektno z dobami razširjenja virov vzdržavanje življenja." Na tej podlagi deli Morgan vso zgodovino— pisano in nepisano — v tri glavne dobe; imenuje jih divjaštvo, barbarizem in civilizacijo. Pre-učavajoč preteklost, se bavi seveda poglavitno s prvima dvema in s prehodom v tretjo. In prvi dve deli še vsako na tri stopnje, na nižjo, srednjo in višjo. Te delitve ni Morgan napravil samo-ljubno, ampak po določenih znakih, in sicer naslednje: A.) Doba divjaštva. 1. Nižja stopnja obsega to, kar bi imenovali otroštvo človeštva, a to dobo ne moremo pričakovati direktnih prič; orodja nam tedanji človek ni mogel zapustiti, moramo računati s stopnjo, na kateri je bilo na človeku največ živalskega. Dokaz za eksistenco takega bitja podaja Du-boisova najdba kosti takozvanega "Pithecantro-pus erectus" (po konci stoječ opični človek), izkopanih na otoku Javi leta 1902. To bitje je imelo sicer nekoliko večje možgane kakor gorila, toda manjše od tipa katerega koli doslej znanega človeka katere koli dobe. V gorkih tropičnih krajih se je razvil ta človek in tam je nedvomno tudi živel ves čas, kar ga obsega ta stopnja. Verjetno je, da je bival pretežno na drevju, kjer je bil še najbolj varen roparskih zveri. Izmed vseh narodov, kar jih je postalo znanih v zgodovinski dobi, ni bil na eden več na tej najnižji stopnji, na kateri se je, kakor kaže, pretežno hranil s sadovi, raznimi orehi in koreninami. Tudi njegovo vzajemno sporazumevanje je začetkoma moralo biti živalsko —o katerem vemo, mimogrede, rečeno, doslej še malo. Geste, ki so sčasoma dobile določen pomen, in neartikulirani glasovi, so bili tisto, iz česar sfe je pozneje razvil jezik. 2. Srednja stopnja se pričenja z rabo živali, rib, rako^, raznih školk i. t. d. za hrano. V to dobo spada tudi raba ognja, že zato, ker je ribja hrana le s pomočjo ognja popolnoma porabna. Seveda ni imel divjak še vžigalic. Začetkoma sploh še ni znal delati ognja. Na vulkaničnem otoku Andamanu se poslužujejo ondotni, v nizkem divjaštvu zaostali prebivalci, še dandanes le ognja, kakor ga dobe v prirodi, kadar trešči ali pa kadar bruha vulkan. V takem slučaju hi le zažigat veje in ta_ogenj hranijo z vso skrbnostjo ter si za eventualno tudi vzajemno posojajo. Raba ognja je pomenila za človeka neprecenljiv napredek in dolgo se je spomin na to o-hranil pri vseh narodih v religioznih ceremonijah, katerih ostanke najdemo celo danes še v krščanstvu. Novi način hrane in ogenj sta napravila človeka bolj neodvisnega od podnebja in kraja. Sledeč toku rek in bregovom se je pleme lahko tudi v divjem stanju razširilo skoraj po vsej zemlji. Pričelo se je veliko potovanje, kar pričajo najdbe takozvanega paleolitičnega orodja, razširjenega po vseh mogočih krajih Azije, E-vrope in severne Afrike. Orodje je za te predmete že skoraj preveč rečeno; surov kamen, le surovo obit, je služil vsem mogočim potrebam in je bil orodje in orožje obenem. V novih krajih je našel človek tudi novo hrano, ki mu je ogenj napravil bolj užitno. Z iznajdbo posebnega orožja, lesenega beta in sulice z ostrim kamnom, mu je postala tudi divjačina bolj pristopna. Verjetno je, da je bil dotlej mesojedec le tedaj, če je slučajno naletel na mrtvo žival. Takozvanih lovskih plemen, o katerih govore včasi knjige, pa pač nikdar ni bilo, namreč plemen, ki bi živela izključno od lova. Zakaj sadovi lova so preveč nezanesljivi. Zdi se, da so ljudje vsled pomanjkanja hrane na tej stopnji postali kanibali. Okostja, ki iih je našel profesor Gorjanovic-Kramberger blizu Krapine, kažejo jasno, da so tedanji ljudje bili ljudožrci. Kanibalizem se je potem zelo dolgo ohranil in ga je bilo še v naših dneh precej po svetu. Na srednji stopnji divjaštva so bili domači Avstralci in^prebivalci mnogih polineških otokov, ko so jih odkrili belci. 3. Višja stopnja se pričenja z izumom loka in pušicp. Engels pravi o tej stopnji: Vsled izuma tega orožja je postala divjačina redno živilo in lov ena normalnih panog dela. Lok, struna in pušica predstavljajo že zelo kompliciran instrument, za katerega iznajdbo je treba nabrati izkušenj in poostrenih duševnih moči, torej tudi poznavanje mnogih drugih iznajdb. Če primerjamo narode, ki poznajo sicer lok in pušico, ne pa lončarstva (od katerega šteje Morgan prehod v barbarstvo), najdemo v"resnici že nekakšne začetke naseljevanja v vaseh, neko nadvla- davanje produkcije živil, leseno posodo in orodje, tkanje na roke pletene košare iz lubja in trstike in brušeno (neolitično) kamnitno orodje. Večinoma sta ogenj in sekira tudi že pomagala napraviti čoln iz enega debla, a tupatam tudi deske in kole, za gradbo koč. Ves ta napredek najdemo na primer pri se-verozapadnih Indijancih Amerike, ki so pač poznali lok in pušico, ne pa lončarstva. (Druga indijanska plemena so bila pač veliko bolj napredna.) Za divjaštvo je bil lok s pušico toliko, kolik za dobo barbarstva železni meč, in za dobo civilizacije puška: Odločilno orožje. B. Doba barbarstva. 1. Nižja stopnja se računa od vpeljave lončarstva. V mnogih slučajih se Jahko dožene, da se je to pričelo na ta način, da so pletene ali lesene posode pokrili z ilovico, da bi jih zavarovali proti ognju. Potem so spoznali, da dela ilovica tudi brez notranje posode dobro službo. Najznačilnejši moment za to dobo je kroti-tev in reja živali in nega rastlin. Pri tem pa prihaja različnost kraja zelo v poštev. Tako na primer je imela vzhodna zemeljska polovica skoraj vse za vdomačitev sposobne živali in vse za kulturo primerne vrste žitnic razun ene. Nasprotno je imela Amerika izmed živali le lamo za ukrotiv, od žita pa le eno vrsto, sicer najboljšo, koruzo. Ta razlika prirodnih pogojev je povzročila, da je šlo poslej prebivalstvo vsake zemeljske polovice drugo pot. 2. Srednja stopnja. Na vzhodu se pričenja s krotitvijo živali, na zapadu pa s kulturo rastlin s pomočjo namakanja, in z rabo na solncn sušenih opek in kamna za stavbe. Razvoj'v periodah barbarstva je zelo zanimiv in obsega bogat materij al, zato se bomo z njim ob priliki natančneje pobavili. Tukaj naj zadostuje, da se je na omenjeni stopnji razvilo tudi pastirstvo, zlasti pri nekaterih narodih, živečih v za Jo posebno primernih krajih, na primer pri Semitih po travnatih ravninah Evfra-ta in Tigrisa, pri Arijcih v Indiji, ob rekah Oksus in Jaksartes, ob Donu in Dnjepru. Kanibalizem izgine na tej stopnji. Le ko! religiozno dejanje, ali kar ima skoraj enak pomen, kot čarovno sredstvo se najde še tupatam. 3. Srednja stopnja prinaša kot glavno pri dobitev topitev železne rude. Na to stopnjo so se samostalno povzpela le plemena na vzhodni polovici zemlje. Ta doba je, kar se tiče napredka v produkciji, bogatejša od vseh prejšnjih. Pripadajo ji Grki takozvane junaške dobe, ital-ska plemena kratko pred ustanovitvijo Rima, Tevtoni iz Tacitove dobe in Normani Vikinške dobe. Železni plug je omogočil poljedelstvo v pravem smislu. S tem je bilo spojeno izsekavanje gozdov, pomnožite v travnikov in polja in gostejša obljudenost. Najlepšo sliko te stopnje nam dajejo Homerjeve pesmi, zlasti Ilijada. Tu je razvito železno orodje, meh, ročni mlin, izde-lavanje olja in vina, voz, stavbji ladij, začetki umetne arhitekture, obzidana mesta. Raba pisave s črkami označuje prehod iz te dobe v civilizacijo. Tudi ona ima svoje stopnje, katerih najvišja je seveda doslej naša s pravo industrijo in umetnostjo. Da je trajalo divjaštvo nadalj, je razumljivo, kajti težko je bilo človeku brez sredstev napredovati, nabirati izkušnje in jih porabljati. Vsak začetni napredek je olajšal nadaljne korake. Vsi uspehi in neuspehi preteklosti služijo danes nam, naši posrečeni in ponesrečeni poizkusi bodo služili tistim, ki pridejo za nami. Pot od pridobitve do pridobitve se neprenehoma krajša. Na vsej tej poti pa je nad vsako tajitev očiten trajen napredek, četudi ne gre vedno v ravno črti in je pogostoma prepleten z reakcijami. Z razvojem materijalnih sredstev se razvija in napreduje tudi družba. Stopnja, na katero je človeštvo dospelo v dolgem romanju tekom neštetih sto tisočletij, je neznansko višja od nižave, na kateri je moralo naše pleme pričeti, toda zadnja ni in ne more biti. Tendenca razvoja sega dalje in dalje. Naša naloga pa je, da pomagamo s svojimi močmi pomikati voz dalje. To, kar so storili nešteti rodovi pred nami v najtežjih razmerah, moremo poplačati le na ta način, da pomnožimo, kar smo našli dobrega, z novimi sadovi svojega dela, z zboljšanjem družbe, z ustvarjanjem novih pogojev za nov napredek. Kje je Liga narodov? V teku vojne in ob njenem zaključku se je mnogo govorilo o Ligi narodov. Dokler ni bil podpisan versailski mir, se je mislilo, da bi bila taka Liga — akoravno kapitalističnega značaja — koncem konca vendar neke vrste organizacija, potom katere bi se dalo urejevati vsaj nekatere mednarodne zadeve, ki bi gladile pot resnični demokraciji. To se je mislilo tedaj, ko bi bili Ligi pristopne socialistično urejene države iz vstoenih in centralnih krajev Evrope. Po versailski mirovni konferenci, so bile vse take nade seveda pokopane. Liga narodov, ki je bila zasnovana tamkaj, nima danes za socialiste nobenega pomena več. Toda nismo samo socialisti tisti, ki ne vidijo v Ligi narodov nobenega inštrumenta za delitev pravičnosti, ki naj pomiri narode in postavi svet v normalni tir. Nekako tako kakor socialisti — čeprav z drugih vidikov in z drugih motivov — sodijo o Ligi narodov tudi nekateri kapitalisti. Chikaška Tribuna je objavila pred kratkim članek, ki je sicer politično tendenciozen in ima namen podpreti stališče republičanske stranke, ki je ves čas nasprotovala sprejetju mirovne pogodbe, kakor je bila sestavljena v Versailesu. Toda vzlic temu, da so nasprotniki Lige narodov, bi vendar radi videli, da dotična Liga funkcionira, če že ne radi drugega, vsaj zato, da zastavi pot ruskim boljševikom, ki po njih mnenju ogrožajo zapadno in celo ameriško "demokracijo". Z resnično demokratičnega stališča njih kritika napram Ligi sami torej precej šepa. Med drugim piše Tribuna: "Poljski fiasko razkriva Ligo narodov kot eno najbolj nespametno in nevarno ustanovo. Velika Britanija in Francija sta tista mogočna naroda te zamišljene Lige, ki jo podpirata denarno in drugače, da funkcionira. Poleg Rusije je Francija edina velika militaristična država v Evropi. Britanija je velika sila na vodi. "Ta dva naroda sta v Ligi in dobita podporo, ali bi jo morala dobivati, od vseh civiliziranih narodov, izvzemši od Mehike, ki ni bila sprejeta v Ligo, in pa Zedinj. držav, ki se ji niso hotele priključiti. Podpira ju Italija in pa mali narodi, katerim se smatrata Anglija in Francija za varuhe. Uravnati imajo zadeve le z Rusijo in njenimi prejšnjimi pripadniki, ter s poraženimi sovražniki. "Ampak Francija in Britanija ne operirate v Ligi narodov, ker ne morete kontrolirati svojih krajev. S Turčijo ne morete obračunati. Avstrijo sta izstradale, Ogrsko sta prepustile, da jo je oropala Ru-munija, nad katero sta izgubile kot z zaveznico kontrolo; Bolgarija se jima je izmuznila iz rok, in Grško, njiju zaveznico, izpostavljate prav sedaj nevarnosti, iz katere se zna vsak čas izcimiti nova balkanska vojna. Kitajske niste mogli obvarovati pred izkoriščanjem njiju zaveznice Japonske; nezmožni sta bili, da ukrotite celo D'Annunzia, ki je provociral vojno z Jugoslavijo. "Zavzeli sta stališče proti Rusiji, ki je vodilo do razkačenja rdečkarjev, toda ko sta jih razdražile, niste storili nobenih korakov, da bi ustavile njihovo prodiranje proti zapadu, dosegle ste pa to, da so se združili proti invaziji v Rusijo vsi Rusi.Z Rusijo sta začeli vojno s skrhanim orožjem. Vrgli ste proč vojni materija! in denar s pustolovščinami, ki so jih > vodili Denikin, Judenič in Kolčak. Pograbili ste kraje, ki jih niste mogli zavarovati z garnizijami in proglašale ste nove meje, ki so bile za obrambo nemogoče. Pognali ste v medsebojni boj Sirce in Arabce in izpostavili ste v Armence napadom Kurdov in Turkov. "Vse to so dejanja, ki se jim človek po dobljeni vojni čudi, in izmed vseh čudovitih sadov te politike, je nadvse čudno rusko-poljsko poglavje. "Svečane besede, ki so bile zapisane v mirovno pogodbo, niso imele nobene praktične veljave. Liga je bila ustanovljena in eksistira.Na papirju ima tudi svoj program, določen za vse slučajne nujnosti ,toda kakor hitro se ta nujnost kje pokaže, delujeti le Britanija in Francija, bodisi da izvršujeti svoje korake sporazumno, ali pa v konfliktu, in to vedno izven Lige narodov. "Poljska zadeva je ena najjasnejših pojavov, ki bi morala priti v delokrog Lige narodov (sicl), toda Liga narodov nima z njo nobenega opravka. Poljska ni le članica Lige narodov, ampak je direktno njena ustvaritev. Ali Poljska ni ostala v nji po Ligi določenih mejah, ampak je začela vojno z Rusijo vzlic temu, da je bila posvarjena. Poljska je izzvala Rusijo, ki postaja sedaj nevarna vsi zapadni demokraciji. Šla je v vojno, ki danes ogroža njeno popolno uniče- nje, in Liga se niti ne zgane, da bi vpoštevala svoje naloge, ki jih ji predpisujejo njena pravila, člen X. To je tako iznenadljivo, da jemlje sapo celo tistim nasprotnikom Lige narodov, ki so že zdavnaj trdili, da so njeni načrti iluzorični, in da se bodo pri prvi priliki izkazali v praksi za neuspešne. "Velika Britanija, ki nima vojaštva, preti Rusiji z vojno, kakor da ni slišala za regulacijo svetovnih zadev o nobenem boljšem projektu. Če se je ke-daj pokazalo, da so bile Zedinjene države odkrite, ko so njeni zastopniki odklanjali neumestne obljube, katere ni mogoče izpolniti, nam ta prilika podaja dokaze za to. '' Če bi mislili, da bi bili načrti Lige izpeljivi, tedaj bi Liga narodov vprašala Brazilijo, Chile, Ar-gentinijo, Švedsko, Norveško in Nizozemsko, naj da vsaka njej odmerjeno kvoto vojaštva, da brani Poljsko mejo. "Nepretirano mnenje je, da Britanija in Francija sploh ne vpoštevate Ligo narodov, pa operirate neodvisno, ker tistih altruističnih in moralnih navodil, ki so tamkaj zapopadena, sploh ne morete zastopati. "če bi imele priliko pokazati se v Ligi narodov, in bi tamkaj zahtevale od Južne Amerike, od Evrope in od Azije tiste kvote sil, ki so za take slučaje odmerjene, bi jih spustili gotovo sedaj nad rdečkarje. toda leti ne nameravajo tega. "Ali z Ligo narodov, ki se svetu prikazuje, da eksistira, operirati pa vse njene igre Britska in Francija, postane to lahko nevarno za ves svet. Rdeča Rusija postane lahko tako nevarna zapadni Evropi in tudi Ameriki, kakor je bila imperialistična Nemčija. Nevarnost je skočila z enega konca na drugega, kajti avtokracija rdeče Rusije je za svetovni mir tako nevarna, kakor je bila avtokracija utilitaristične Nemčije. "Britska in francoska diplomacija, ki se ne zmenite za svečane besede v mirovni pogodbi, je razdra-žila Rusijo, ne stori pa ničesar za obrambo Poljske, in obenem slabe Nemčijo. Ko je izstradala Avstrijo in raztrgala centralno Evropo v skupine nezaupljivih nasprotujočih si narodov, odpira sedaj rdečkar-jem pot naravnost v srce Francije in do atlantiškega obrežja. "Odkritosrčni Angleži pripovedujejo, da ima Anglija v Krinfeji svoje načrte, in da bo podpirala generala Vrangla tako dolgo, dokler ne razdraži vso Rusijo proti zapadni Evropi. "Vemo, da je ta nepošten mir in neuspešna mirovna pogodba povzročila velikansko konfuzijo, žalost, trpljenje in več vojn, kakor katerikoli mir, ki se je kedaj sklepal v zgodovini. Hipokritični sporazumi diplomatov so zbudili v potlačenih ljudstvih vsepovsod gibanje za osvoboditev. Ropanje zemlje je povzročilo več sovražnih meja, kakor jih je bilo kedaj pred vojno. Sovraštva na vseh krajih in koncih so bolj vidna, kakor v teku vojne same. In dosego teh razmer se je od nekaterih zahtevalo, naj podpiše tudi Amerika.'' Chikaška Tribuna je vseskoz kapitalistični list in sovraži socializem iz dna duše, toda kar se njene kritike o podpisanju mira v Versailu tiče — miru, iz katerega izhaja sovraštvo in iskre, ki lahko vsak čas zapalijo novo svetovno vojno, ima "Tribuna" prav. Odsevi dneva. "Nov potres v formi boljševiške invazije grozi Evropi," je dejal ogrski ministrski predsednik Pavel Teleky ob priliki otvoritve zasedanja parlamenta, ki zastopa civilizacijo ogrskih krščanskih teroristov. Teleky je hotel potolažiti gospodo v Parizu, pa je še dodal k svoji izjavi: "Ako bo Poljska poražena, tedaj bodo prapor krščanske demokracije branili Ma-djari." Prapor krščanske demokracije je bil že davno potlačen v blato. Ko je cerkev dobila posvetno moč, je sama razvila vlado nasilja, ki je brez primere v zgodovini. Sežiganja, umori, ječe, natezalnice in razdejanja so čednosti, ki so krasile "krščansko demokracijo" skozi srednji vek po Evropi. Na Ogrskem se še sedaj razumejo na take stvari. Ampak to ni bila demokracija, niti krščanska demokracija, pač pa je bila tiranija pod krinko krščanstva za interese papežev in druge cerkvene in plemenitaške gosposke. Ogledalo "krščanske demokracije" je Vatikan, prestolnica Svetega očeta. Sijaj, kakršnega se ne opazi več na nobenem dvoru, še vedno kraljuje v palačah rimskega jetnika. Toda nov čas je prisilil tudi sveto stolico, da priče misliti na moderniziranje. Vatikan, ki si je ohranil do sedanjega pasa vse stare tradicije papeževega dvora iz starih časov moči in slave, je imel tudi naredbo, ki je prepovedala rabo avtomobilov za kardinale in druge vatikanske duhovnike. Vozili so se v kočijah, ki so še spominjale na čase, ko so se v njih vozili samo ljudje iz zelo visokih, ari-stokratičnih in duhovskih slojev. Kočije so izgubile svoj pomen in nadomestili so jih avtomobili, v katerih se pa ne vozijo samo grofje in prelati, ampak tud navadni ljudje. Zato se je Vatikan držal svojih kočij, ki so vsaj spominjale krščanske demokrate na čase, ki se ne povrnejo več. V začetku julija pa je izdal papež novo naredbo, ki dovoljuje kardinalom in drugim prelatom, da se smejo voziti v avtomobilih. Cerkev je v svojih časih zapirala in mučila učenjake in iznajditelje. Vsaka nova iznajdba, vsako novo razkritje je izpodjedalo vpliv cerkve in vero v njene dogme. Prapor "krščanstva" proti napredku, proti kulturi, so branili mogočnejši ljudje kakor je Teleky, ampak napredek je šel naprej, preko papeževega Rima, v katerem je danes papežev le še Vatikan. V Farnsboroughu v Angliji je bila dne 20. julija t 1. pokopana francoska cesarica Evgenija, soproga cesarja Napoleona III. Pogrebnim ceremonijam so prisostvovali angleški kralj, španski kralj, odstavljeni portugalski kralj in njihove soproge ter zastopniki dragih dinastij in plemenitaških rodbin ter poslaniki raznih evopskih držav, da izkažejo zadnjo čast nekdaj mogočni cesarici. Cerkveni dostojanstveniki v briljantnih oblačilih so opravljali ce-remonialne pogrebne obrede v sijaju in blišču, kakor se spodobi pokopavati vladarje in vladarice. Navzoči kralji in princi pa so imeli zgovorno priliko premišljevati o nehvaležnosti narodov, ki nočejo več cesarjev in kraljev po milosti božji. Iskra življenja je tlela v cesarici Evgeniji 94 let; v razvoju človeštva pomeni 94 let malo dobo, kapljo v večnost, toda Evgenija je v teku svojega življenja doživela mnogo, zanjo ne povsem prijetnih dogodkov. Iz španske kneginje de Montijo je postala francoska cesarica, kjer je vsled svoje lepote in zvijačne spretnosti dobila vpliv v najvišje vladne kroge. Njena zasluga je bila, da je prišel avstrijski Maksimilijan v Mehiko, kjer se je proglasil za cesarja nad državo, katero si ni nikdar podvrgel. Leta 1870 je bil njen soprog, cesar Napoelon III. poražen v bitki pri Sedanu in ujet, medtem, ko so se v Parizu zbrale razsrjene množice in zahtevale obnovitev republike. Republika je bila proglašena, kraso-tica Evgenija pa je s pomočjo lojalnih služabnikov z velikimi težavami pobegnila iz Pariza v Anglijo. Na bojiščih pa so padale žrtve vsled intrig njenega dvora in Bismarckove politike. Zgodovina Francije je ne bo ohranila v prijetnem spominu. V času, ko so se nemške armade približevale glavnemu mestu Francije, je bila Evgenija v Parizu in poslušala grmenje nemških topov, ki so jo spominjam na enak slučaj leta 1870, ki so prinesli konec francoski monarhiji. Pravijo, da se je zelo razveselila, ko so ji povedali, da je poražena nemška armada in da je kajzer pobegnil, Nemčija pa se je razglasila za republiko. V srcu je gojila maščevalni čut do Nemčije, in z njenim porazom je bila njena dolgoletna želja potolažena. Evgenija je doživela konec treh mogočnih evropskih cesarstev in konec kitajske monarhije. Videla je, kako je izgubil krono portugalski kralj, in v kaki naglici so izginili prestoli nemških kraljev in knezov. Tisti, ki pravijo, da je na svetu vse tako kot je bilo, naj študirajo zgodovino od leta 1870 do danes in potem še sto let nazaj. Prišli bodo do drugega zaključka, kakor pa monarhist Te-leky, ki oborožuje ogrske kmete za obrambo krščanske demokracije. Zgodovina zadnjega poldrugega stoletja je polna burnih dogodkov, ki so pretresali temelje človeške družbe in imamo jih tudi v današnjih časih. Zgodovina človeštva je večni boj, ki se bo nadaljeval v eni ali drugi formi, dokler bo tlelo življenje na zemlji. Eno stoletje bojev je bilo treba, da smo napravili par majhnih korakov iz barbarizma v civilizacijo, ki še ni civilizacija. Proletarec je glasilo slovenskega socialističnega delavstva v Zedinjenih državah. Proletarec je list, ki propagira zasocialistični program, ki vzgaja značaje in razredno zavest med delavstvom. Razširjajte Proletarca. Mikita Juhimovič Šapoval: Ukrajina in Slovani. (Konec.) Delavske mase so pričele z buržvazijo odločilni boj; dolg bo ta boj in trd, zmagovalec pa bo tisti, ki prinese svetu ideale novega življenja, novo veliko organizacijo človeštva. Kateri narodi so dali iniciativo za ta boj za boljši svetovni red? V vzhodni Evropi sta dva velika slovanska naroda — ruski in ukrajinski — postala začetnika velikega gibanja. Na vzhodu je vzplal veliki požar, ki sežge stari svetovni red in njegove trhle oblike. Že tri leta žari na vzhodu revolucionarni ogenj, ki meče krvavo senco preko vse Evrope; polovica, ki se je zgrudila, je odvrgla težo carjev, kraljev, vojvod in knezov, osvobodila tlačane iz okov in jih povedla na pot k ustvaritvi lastnega družabnega reda. Ogenj revolucije je uničil verige slovanskih narodov in stopnjema prihajajo v revolucionarne vrste. Slovani so bili zatrti in imajo neugonobljiv čut za svobodo, ki jih žene z elementarno silo naprej. Vzhodna Evropa je dolgo živela s svojimi idejami, sanjala o novi lepi Evropi, in sedaj uresničuje svoje čarobne sanje. Vzhodna Evropa — to so Slovani. Očiščeni v ognju revolucije korakajo ti narodi naprej; zaman ne pospravljajo s takim poguinom starih malikov in razvalin buržvaznih zgradb s poti. Proti tej vzhodni Evropi so vstale vse temne sile evropske kulture, to se pravi kapitalizma; ali ta zagonetna in strašna sila se uporno brani proti neštevil-nim sovražnikom iz starega sveta. In v tem, v zgodovini nezaslišanem boju zmaga. Rusi in Ukrajinci so iniciativni narodi, polagajo višjo sintezo svoji svobodi in bodo stali na čelu Slovanov, Slovani pa bodo stali na čelu sveta. Slovani so sedaj središče človečanske kulture, voditelji človeštva. Rim je padel, Pariz pade in London in New York, njih vloga pa pripAade Petrogradu, Moskvi in Kijevu. Pač ho trajala agonija zapadno evropskega gospodstva dolgo. Tudi še niso vsi Slovani prekoračili praga novega življenja, ali nič ne ustavi neizogibnega pohoda zgodovinske nujnosti. Morda bo velika revolucija otresala okove deset, dvajset let, ali zmaga je njena. Vsa njena gesla se ne uresničijo, toda glavno, kar nam poda revolucija, je možnost, da se položi temelj za novo človeško družbo. Mogoče, da ne bodo nekateri njeni eksperimenti uspešni in da se ne vžive takoj; treba pa je prekoračiti prag železne kapitalistične kletke, priti ven in korakati naprej. Velika kulturna vloga revolucije, ki se je prikazala med Slovani, je znamenje, da se pričenja svetovna vloga Slovanov, da se je središče človečanske kulture premaknilo na vzhod in da bo to resnični vzhod svetovne luči — socializma. Slovani so novi junaki zgodovine. Naj zapadno-evropski narodi trgujejo, računajo, diplomatizirajo; nimajo pa več novih idej, manjka jim odločnosti, navdušenja in romanticizma. Na zapadu so se tudi so- cialistični ideali izpremenili v aritmetične naloge v trgovini, v parlamentarne intrige in v čudne razlage socializma. Zapadno evropske stavke in revolucije imajo specifični značaj računske bilance in bi-lanciranja. Pogubno vpliva buržvazna ideologija na pripravljanje mas; zapadnoevropski socialisti bodo potegnjeni v vrtinec, toda voditelji človeštva na poti k novim ciljem ne bodo. Vzhodnoevropska revolucija je vihar, vse uničujoč plamen, element, ki ima pogum rušiti in graditi nove piramide, postavljati stra-žne svetilnike neznane višine in moči. In z njih zvoni izzivajoči glas vzhodnih zvonov in se mogočno razlega nad vzburkanim morjem življenja. Ali je njegovo pristanišče varno, ali je zanesljiv zvok zvonov? Vsi upajo, da najdejo tam rešitev in da priplavajo na deskah razbitih svetovnih bark do novih bregov. Veliki in mali revolucionarji, voditelji, revolucionarne skupine in mase vzhodne Evrope vedo, da bo pot osvoboditve trnjeva, toda nepomirljivo sovražijo staro življenje in mogočno vero imajo v novo življenje— vera pa prestavlja hribe. • Gotovo je, da najdejo ruski, ukrajinski, beloruski narod, prebivalci baltiških krajev in kavkaških gora formulo velikega pomirjen j a z novim življenjem in ni dvoma, da jim bodo sledili tudi drugi slovanski narodi, ki čutijo ognjeni dih revolucije. In če bo stal vzhod na čelu osvoboditve človeštva in če povedc delavski razred v areno zgodovine, vprašamo: Kdo je vzhod? To so Slovani. In tem bo-jujočim Slovanom pripada tudi ukrajinski narod, ki je dal zgled slovanskega edinstva že leta 1919, ko je revolucionarna vlada, kateri je imel čast pripadati tudi pisec tega članka, pozdravila voditelja Čehov, profesorja Masaryka in poskrbela orožje, obleko, hrano in drugo za češke legije. V tistem času sta stali Nemčija in Avstro-Ogrska še trdno in njiju prodiranje v Ukrajino je bilo nevzdržno. In takrat so gališki Ukrajinci pozdravili Masaryka na tisočglavnem shodu v prostorih Centralne Rade s soglasnim klicem: Dol z Avstrijo! Kdor razume historične dogodke, bo pozitivno ocenil to dejstvo, ki dokazuje, da simpatizira ukrajinski narod z vsemi, ki se bojujejo za svobodo. In to je slovansko zedinjenje. Ukrajinski narod seveda ne simpatizira z Denikinom, s poljsko žlahto in z gospodi kapitalisti. Velika vloga slovanskega delavskega razreda je tudi v smislu zbližanja delavskih mas v bratsko zvezo ; —slovanofili smo ponosni na to, da je Slovanom pripadla vloga osvoboditve ljudstva od turškega, madjarskega, germanskega jarma in od slovanofil-stva vladnih izsesovalcev. V težkem boju zmaga ukrajinski narod nad ruskim carizmom in nad poljsko žlahto in poda roke ruskemu in poljskemu narodu, nikakor pa ne carskim generalom in poljskim žlahčičem. Zaman je trud črnega imperializma. Ukrajinski narod doseže svobodo, ker čuti svojo zgodovinsko nalogo, in bo slovanski narod, ki ga bodo cenili in spoštovali, ker se bojuje za svojo svobodo in ne more biti ne suženj ne gospodar, ampak samostalen, kulturen brat enako vrednih bratov. ABDITUS : Gospodarska in socialna vprašanja v Sloveniji. (Nadaljevanje.) Za socializacijo. Izhod iz našega sedanjega neznosnega stanja je mogoč samo s pomočjo produktivnega dela. Le če se bo več pridelalo, se bo moglo tudi več konsumirati. Povsod in vselej se je pokazalo, da je produktivno delo podstava vsemu življenju in da tudi organizirana družba brez dela ne more nikamor naprej. To se je pokazalo zlasti tudi v sovjetski Rusiji. Boljševiški režim izkuša ljudi tudi prisilno zopet spraviti k rednemu delu. L. Trocky je na konferenci zastopnikov mestnih občin, 28. marca 1918, v Moskvi v svojem govoru povdaril: Le delo, disciplina in red morejo rešiti socialistično sovjetsko republiko. Zfnotna pa je misel, da je mogoče dvigniti produkcijo v zadostni meri s sredstvi, ki jih kapitalisti danes zopet uporabljajo. Prisilno delo je le malo koristno in zato so stare metode prisilnih odredb nezadostne. Po dolgoletni vojni je vse tako razbito in manjka vsega v takšni meri, da bi morala produkcija v naših dneh daleč nadkriljevati predvojno. Tega pa s silo ni mogoče doseči, zakaj že star pregovor pravi, da prazen žakelj ne stoji po koncu, če hočemo dvigniti produkcijo, moramo to tudi omogočiti s pametnimi socialnimi odredbami in preuredbami. Predvsem se morajo dohodki delovnega ljudstva zedna-čiti s cenami življenskih potrebščin. Danes je — vsaj pri nas — delovna moč najcenejša in zaostaja za po-viški cen nujno potrebnih sadežev in proizvodov. Naravno je tedaj, da je veselje do dela zelo majhno. Draga nujna reč bi bila izzidava in izpopolnitev delavske zaščitne zakonodaje. Tretja odpomoč bi bila v tem, da se zmanjša brezposelnost. Vojna je uničila celo vrsto industrij, obrtij in drugih prilik poštenega zaslužka. Iz vojne, taborišč itd. se vrnivši ljudje ne najdejo več svojih prejšnjih službenih in pridobitvenih mest in obsede takorekoč na cesti. Gospodarski kaos je tako velik, da sami in sploh nihče •ne ve — kam ž njimi. Za vse te številne nesrečnike je treba najti druge poklice. Vsak resni poklic pa mora imeti solidno gospodarsko bazo, na katero je mogoče zidati. Ker največkrat te ni, jo je treba z velikimi težavami šele ustvariti. Te težavne gospodarske preuredbe, ki že po svoji naturi segajo globoko v življenje posameznikov in družbe vobče, pa ni mogoče izvesti brez krepkega sodelovanja države. Pridemo torej do vprašanja socializacije podjetij in industrije. Baš zaradi tega, da moremo dvigniti produkcijo, je socializacija naravnost neod-vratna. Kaj pomenja socializacija? To pomenja preiti v nov gospodarski sistem, pri čemer zopet preti nevarnost, da se eno ali drugo podjetje zruši. Vsled tega so mogoči pripetljaji, da se večje ali manjše skupine delavoljnih ljudi zopet prehodno izločijo od dela. So podjetja ali obrati, o katerih pravimo, da so za socializacijo že "zreli", so pa tudi takšni, ki izgube svojo življensko silo, ako bi jim izpodmaknili njih sedanjo gospodarsko bazo. Podjetje, ki je za socializacijo "zrelo", ne sme biti pasivno že po svoji naturi. Danes je veliko obratov v teku kljub temu, da so momentano pasivni. Kapitalist pokriva pasivo iz svojih prejšnjih dobičkov v nadi, da mu bo poznejši večji čisti donos pokril sedanje prevelike izdatke. Zato bi se morda pripetilo, da bi se v kakšnem obratu, ako bi se izvedla njegova socializacija, gmotni položaj delavstva ne izboljšal, vsaj prehodno ne. Prehodno bi se pojavile velike težave tudi pri obratih, ki danes stoje, deloma ali popolnoma, bodisi, ker jim ni mogoče nabaviti potrebnih sirovin, bodisi ker so izgubili svoje odjemalce iu si morajo šele poiskati novih. Nadalje so tu podjetja in obrati, ki so mogli živeti in prosperirati le v vojnem času in stoje sedaj pred vprašanjem, ali jih je mogoče ekonomsko in tehnično preurediti tako, da se bodo mogla vzdržati tudi še nadalje. Vse polno takih in podobnih vprašanj nastane, kadar se zamislimo v konkretno izvedbo socializacije. Vendar nas to ne sme motiti. Socializacija je nujna in potrebna, ker le tako se more dvigniti produkcija. V tem primeru smemo upati z novim veseljem do dela. Socializacija jamči, če ne za večji zaslužek, pa vsaj za pravičnejšo razdelitev dobička, to je nadvrednosti, ki jo sedaj prejema izključno le kapitalistični razred. Ostanemo doma ali se izselimo? S socializacijo je mogoče doseči pravičnejšo razdelitev čistih dobičkov, toda več ne. Kapitaliste se ž njo prikrajša, toda delež, ki bi jim bil na ta način odvzet, še dolgo ne b