Pavel Keller: 4. nadaljevanje. *P Hubert €€ Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. Mnogo taščic je tu okoli. Ljubim te zale ptičice, ki imajo tako lepe oprsnike in sv,etle oči. Taščica je pravzaprav selilka; toda Boltežar pravi: ptiči se selijo le zato, ker so ljudje preskopi, da bi jih po zimi prav krmili. Zaradi mraza ne odlete iz teh krajev, temveč samo zato, ker nimajo kaj jesti. Nekaj bo res v tej njegovi trditvi. Boltežar je na premnogih krajih dal postaviti krmišča, in tako vidiš tu tasčice, Sčinkavce, strnade, liščke in kose. Vsi ti pričakujcjo tukaj v zimsiki domovini svojih prijateljev, ki so se izselili. Predvčerajšnjim je pri-etel k nam škorec. Cel teden je bilo solnčno vremc. Tedaj je prišel črni nastanjevalec kot odposlanec množice, ki ]e čakaia na jugu. Taka prednja straža je vselej mož v najboljših letih: močan, preudaren, izkušen. Mož, ki je že čez svoja najboljša leta, vendar, pa še nikak izrabljen starec. Temu izroče poslanstvo, in lahko si mislim, kako živo je pri glasovanju, ker imajo med škorci tudi samice volilno pravico, katerih bi seveda vsaka rada, da bi bil izvoljen za poslanca njen Ijubi mož, prvič, ker je to čast, tlrugič pa, ker se ga tako za nekaj časa iznebi. Naš nastanjevalec se je lotil svojega posla zelo resno. Pomežiknil je proti oblakom in goram, poletel okrog dreves, vsekal s kljunom v. tla, si ob zamrzlem potoku otresel svoje perje, venomer odpiral in zapiral svoj kljun, kakor da bi poskušal zrak. Dolgo je opazoval citrončka, ki se je — mnogo prezgodaj zbujen — opotekel čez poledenelo sneženo plan. Gospod poslanec jo gotovo bil s scboj hude boje, ali naj ta dokaz prihajajoče pomladi opazuje, ali pa požre. Bil pa je tako tankovesten, da je metulja le opazoval in ga požrl šele tcdaj, ko je ta utrujen in napol prerarl padel na led. > Veliko razburj:H..je je povzročil škorec pri Poberinovih. To je zakonska dvojica vrabcev, (ki mu zaenkrat izkazujeta dvomljivo čast s tem, tia stanujeta v hišici za škorce pred mojo hišo. Med Skorcem, ki je sedel na črešnji, in vrabccma, ki sta čepela pred hišnimi vrati, se je vnel razburljiv pogovor. Šlo je za to, ker jima je črni .vitez, iki je svoj gradič našel zaseden, odpovedal Stanovanje, in za to, ker sta se obcestna razbojnika, Iki sta -se med tem vselila, branila, zapustiti lepo hišico. Ko se je nazadnje vrabulja obnašala že le preveč žaljivo, se je črni vitez s studom obrnil proč in ji vrgel v obraz besedo »gos«. To pa je smatrala vrabulja za veliko dobrikanje, začivikala je vsa iz sebe tja pr.ti dozdevno vljudnemu tujcu. Ta pa je odletel proti vremenskemu znamenju na strehi, dognal, da vleče severovzhodnik in se je hotel odpravita na pot. Tega pa jaz nisem mogel kar meni ni. tebi nič dovoliti; ne morem pustdti, da pride moja hiša na slab glas, čeS, da je negostoljubna. Zato je Matilda postavila na dvorišče skledico riža in žita in malo rdeče pese — povabilo torej, ki ga je naš gost tudi taikoj razumel. Hrabro je segel po jedi, med tem ko sta mu priredila P.berinova dva zgoraj na šk.rčevi hišici zoprno in zavistno godbo. Upala sta ik.nčno le na ostanke, toda tudi to upanje je šlo po vodi; ikajti nenadoma je sko.il iz hiše Bams, pregnal škorca in željno polizal njegovo skledioo. Celo žito je požrl nevoščljiva grd.ba, čeprav se take hrane sicer niikoli ni d.taknil. Moje misli pa s-o šle za škorcem proti jugu. Letel je nekako s hitrostjo brzovlaka. Drugi dan bo že pri inorju in tretji dan sebo sešel 3 svojimi, ki prebivajo (tako sem si mislil), nekje na pravIji5no lepi obali Dalmacije, najbrž pri stari rimski pala.i v Splitu. Tam bo škorec sporočil: za povratek domov je še prezgodaj — in vsi mu bodo verjeli. le njegova žena ne, ki bo sumila, da hoče biti njen mož še enkrat izvoljen in _e enkrat odpotovati b. ez nje. Ko pa bo vendarle napo.il dan povratka, bodo dvignili ikrila vsi; naprej polete najbolj utrjeni, izkušeni možje, nato mladeniči, nazadnje pa starci in ženske, in vsi bodo preudarno potovali domov. Četrto poglavje. Opazovanja skozi okno. — O s.rupeni gobi in neamnih sleparjih. — Erika in EHzabeta. Prejšnji čas nikoli nisem mogel razumeti Ijudi, ki so se zabavali s tem, da so po cele ure kukali skozi okno. Take ljudi sem vedno imel za topoglavce. Sedaj pa sam večkrat ikukam skozi okno, kadar nimam nobenega drugega dela. Stari Grčar še vedno seka drva na dvorišču. Včeraj predpoldne je prišlo mlado dekle in je prineslo starcu malico v košarici: dva debela režnja kruha in stekleničico žganja. Dekle je bilo tako, da je v naši dolini moralo vzbujati pozornost. Brhka in bujna, stara kakih osemnajst let, opravljena po modi. Nekako jezikavo, skoraj zaničljivo je pomolila starcu pi.o. Stari je pa5 malo zarenčal nad njo, toda dekle je skomizgnila z ramami, se spogledljivo zazibala v bokih in se obrnila proč. Tedaj je stopil Tim iz hiše — moj sluga Tim. Opazil sem, kako okretno se je približal dekletu in kako vljudno jo je pozdravil. In tako omejen v mišljenju in dejanju sem že, da sem tiho odprl okno, da bi ujel kaj na uho. »Dober dan, gospodična Grčarjeva!« »Dober dan, gospod Tim! Toda zakaj mi vedno pravite gospodi.na Grčarjeva? Saj vendar nisem. Ali mislite celo, da je stari tamkajle moj oče?« Pokazala je proti drvarju, ki je delal na drugom fconcu dvorišca. Tim se je abotno smejal. »Kaj še — draga gospodična — ikako bi mogel tako misliti? Tako star mož in tako mlado dekle! In poleg tega — kako pa bi mogel imeti on tako zalo hčer?« »Zalo?« je vprašala, skomizgnila z ramama in se zazibala v bokih. »Čudovito zalo!« je rekel Tim, ta osel. »Oh, moski le tako govore!« je vzdihnila. »In v kakšen prid mi je to?« »V velik prid,« se je vnel Tim, »če je zala, Je to za mlado damo vse. To je vse. In vi človeka naravnost zamaknete, ljuba gospodična. Le v to svojo okolico ne soditc. Tudi jaz ne sodim v svojo <.kolico. Vedno sem bil dvorni upravitelj v imenitnih hišah, sedaj pa sedim v tejle koči. To delam gospodu Hubertu na Ijubo, ki me je prosil, naj ga ne zapustim.« »No, saj se vam dobro godi tukaj!« »Dobro? Moj Bog! Navajen sem čisto kaj drugega. No, večno to tukaj ne bo trajalo! Gospod Hubert ima svoje dobre lastnosti, zato ga noeem zapustiti. Toda če se ne bo odločil, da se vrne v glavno mesto, moram napraviti konec; meni je treba velikomestnega zraka.« Dekle je vzdihnilo. Tim je nadaljeval: »In vi, gospodična — kako pa vam je pravzaprav ime?« »Bianka!« »Oh — Bianka je lepo ime — to blagoglasje v imenu — prekrasno! Torej, gospodična Bianka, ikakor hitro bom zopet v glavnem mestu, te'daj vas bom napeljal. Gotovo bi radi v veliko mesto?« »Saj sem bila že tam!« »V Y43ikem mestu ste že bili, gospodična Bianka?« »Da — dve leti. Potem sem pa morala k tistim — tistim ljudem nazaj.« »Ali so to — saj nočem — oprostite — saj nočem biti brezobziren; toda, ali so to vaši sorodniki?« »Ne vem,« je rekla kljubovalno; »morebiti sta cigana in sta me kje ukradla.« »Hm,« je odgovoril Tim. »Hm! Da bi vam bila res v sorodu, tega si ne morem misliti. Videti ste — videti ste kar nekako aristokratični. Da, res! Ti lični binclji na primer; mislim namreč vaše členke na nogi. Poglejte, gospodična Bianka, jaz razumem to: ozki členki in tnajhne roke so vselej znamenje plemenitega plemena. In poleg tcga ta srčkano majhna usta, ki —« »Bianka!« Cez dvorišče je zadonel besen klic. Na cesti, pred mojo vrtno ograjo, je obstal voz, na visokem kozlu pa se je dvignil mlad fant in je požugal s pestjo. »Bianka — takoj mi pridi sem!« »Kdo pa je to?« je vprašal Tim. »Oh, ta!« je rekla zmedeno. »To je — to je žagarjev tam doli. Pustite me, gospod Tim, jutri zopet pridem.« »No, saj vendar. ni vaS ženin?« »Kaj še!« ,- . »No, s Ikakšno pravico pa potem tuli Cez naše dvorišče? Caikaj, tega nesramnega pobalina nasmučem!« Dekle ga ni moglo zadržati; hitel je, spremljan po psih, iki sta besno lajala, te plotu in zakričal: »Čemu pa kričiš, ti ušivec, na naše d.voriš(.e? Kako se predrzneš —« Tlesk! mu je priletel udarec z bičem! Tim se je opotekel. »To se ti bo utepalo — v ječo prideš —« Nov zamah je švignil čez plot, pa ni več zadel. Psa sta tulila, stari Grčar je pritekel Cez dvorišče s sekiro, deikle pa je odfrčalo skozii vrata ikaJkor da bi jo bil odnesel veter in je zlezlo k fantu na voz. Ta je divje mahnil po konjih in voz je odvihral po cesti. Živa podoba! — Okameneli Tim s krvavo- rdečo klobaso na obrazu, prestrašeni stari Grčar, s sekiro v roki, obe pasji mrcini, upirajoč se s prednjimi tacami v vrata, ki sta jih hotela udref ^ Končno sem se siklonil čez oikno doli: »Kaj pa se je zgodilo?« Ko je zadonel moj glas, je dolga postava Timova oživela. Držal je roko pred levim licem iii sopihal: »Napad — milostljivi gospod! Napaden sem bil!« »Ti?« ¦¦¦:- »Da. Mlada — mlada sorodnica gospoda Grčarja (pokazal je z rolko na drvarja) je bila tu na dvorišču. Govoril sem z njo glede hrane za tegale — za gospoda Grčarja — tedaj pa se na« enkrat pripelje mimo tista surovina. Razžalil je dekleta in iker sem jo hotel braniti, me je pobil na tla.« »Na tla te je pobil?« »Ne, na tla pač ne — toda udaril me je. Bojazljivo in zahrbtno je storil to izza plota, (ki ga\ je prikrival — sicer — sicer —« Dalje sledi.