postavke, snope zlagajo s klasjem skupaj, ritovjem na ven. Otroci lezemo za njimi. Postopoma vlečemo za gibajočo se vrsto zibeli z dojenčki in se držimo bolj omejkov, poraslih s travo, kajti strnišče na njivi nas preveč bode v bose noge. Ob malici, predjužniku podoje matere svoje dojenčke. Dotlej so že vse razpaljene, rokavi razpeti čez nedrije do pasu so prepoteni in od preobilnega mleka pomaščeni... Vzamejo dojenčke v naročje, posedejo po hladnih omejkih, krepko pritisnejo in prizmo otroke nase, iz nedrij izvlečejo z mlekom požnarane dojke, jih potlačijo v po-smrkana usteca, da jih nasitijo .. .
Po malici zopet nadaljujejo žetje. Nabrusijo si srpe, pritegnejo pasove, zleknejo lehti, zavozlajo si nanovo naglavne rute ali si popravijo nadležne nedri. Vse se pripognejo hkratu, zasliši se zdaj in zdaj plesk po golih stegnih, kadar se zadene druga ob druigo.. . Val se giblje naprej, žitje lega v enakomernih linijah, telesa se enakomerno pripogibajo, kratka krila se zadaj krajšajo, kažejo se debelo zapriščena, naga stegna, podobna obokom, ki komaj nosijo patinane trebuhe; vrh obokov — napol pokriti, močni, težki boki in zaoble zadnjice...
. . . Ob žetvi, na polju, je bilo to obzorje, višinska perspektiva za nas, kmetsko otročad...
MOLČEČE  URE
ALOJZ    GRADNIK
^last molčečih ur, ur brez imena, ^ slast mirujočih ur, ko za vse malo duša je osamljena zdaj zrcalo, ki ga ne moti nepokoja pena.
Nič več ne moti ga želja vihar in dvomov črna zmeda in prevar, strasti in sanj neutešeni ples.
O molk, o mir, neskaljena tišina! Zdaj zopet ravna duše je gladina in dom je rož, oblakov in dreves.
38
593