mni »mum »rasn.u ^ xrona, m Bsio: Celo ido 35 dtiu, pol leta èeist Leta 9 dia. Izven Jugoslavije: lo 65 <&*. Iraeraö afi oznanila w ^o po dogovora; pri večkratnem j« prtoerea popast Upravni&tw» i aaročntoo, btawate Is reklamacij hkfaa trta—fc» étwill3 8E098ISEM POUTIČa UST za SLOVENSKO uboštvo 88, dsti«»w. MaMbop, «s «a«? 8. avgusta 1988, OB Poštnina plačana v gotovini. „Stra$®“ izhaja v pondrljek. sredo ih* petdfe Uredništvo in «pravašžtvo Je v Marib«W| Koroška cesta štev. 5. Z uiednišivora m more govoriti vsak dan samo od it. db 12. ure dopoldne. Rokopisi se »e vra&tfft Nezaprte reklamacije so poštnine Teksten iaterurban štev. 113. Letnik XIV. Načela in cilji zunanje politike. (Govor poslanca dr. Hohnjeca v narodni skupščini dne 26. julija). Politika, tako pravijo, se da opredeliti, kot neke vrste umetnost.. Ona obstoji v izboru pravih sredstev ter v primernem in najboljšem načinu njihove uporabe, v politiški taktiki. Ona mora imeti pravo in vešče oko za presojo razmer časa in kraja; pravilno mora ocenjati ljudi, bodisi prijateljske, bodisi neprijateljske. Jasno in določno si mora začrtati končni cilj; ne sme se dati zapeljati od afekta, ki hoče takoj doseči vse, marveč se' mora zadovoljiti s tem, kar se da doseči; od uspeha mora korakati naprej do uspeha ter se tako po etapah približevati končnemu cilju. ' To velja v vsaki politiki, zlasti o zunanji politiki, ki ima velevažno nalogo, da državi zajamči obstoj in napredek na zunaj ter ureja in dirigira odnose države do drugih držav. Njej pripada velika dolžnost, da vzdržuje razmere dobrega sosedstva med državami, ki so si po geografskem položaju sosedne, da stori vse, kar je v njenih močeh, za vzdrževanje miru na svetu, za slogo, vzajemnost in harmonično sodelovanje vseh držav za kulturo in blagor človeštva. Tok evropske in svetovne politike dirigira internacij onalni koncert velevlasti. Aktivne pri tem koncertu so samo velevlasti, drugim državam je vstop dovoljen samo kot poslušalkam. Svetovna vojna je število teh svetovnih muzikantov, po kojih muziki mora plesati ves svet, zmanjšala skoro za tretjino. Avstro-Ogrska je razbita, Nemčija in Rusija ste Črtani iz kroga velevlasti. Kot aktivne proizvajalke internacijonalnega kon certa so ostale Anglija, Zedinjene države v Ameriki, Francija, Japonska in Italija. Italija je velesila bolj po imenu, kakor po svojih prilikah. Francija je velesila in prva evropska kontinentalna sila, kot svetovna sila pa se more uveljaviti le toliko in’tako daleč, dokler ji predstavnik anglosaksonstva ne zakliče: «Noli turbare circulos meos!« Svet obvladuje anglosaksonska rasa, ki vedno išče prijateljskih stikov z Japonsko za to, da se ne hi z njo zapletla v boj. Male države. Male. države morajo torej tako plesati, kakor velike muzicirajo. Tako je bilo po koncu svetovne vojske, ko so se v Parizu stvarjale mirovne pogodbe ter se je popolnoma spremenil obraz Evrope. Ko se je izdelovala nova politična karta Evrope, so imeli ravnilo in šestilo v rokah predstavniki velevlasti, dočim so bile male države samo objekt s katerim so suvereno disponirali svetovni mogotci. Da bi se malim državam, nastalim po svetovni vojni, osigurat vsaj del samoodločbe, se je po inicijativi češkoslovaškega ministra zunanjih zadev dr. Berieša sklopila mala antanta, ki je zveza za medsebojno zasiguranje obstanka in akcijske svobode teh držav. Velika antanta pa skrbno pazi, da mala antanta ne postane prevelika, in zato je ob takih trenutkih, ko se hoče dvigniti do višje stopnje samoodločevanja, s težko Toko zopet potisne nazaj na prisojeno ji vlogo brezpogojnega zaupanja v očetovsko modrost in materino ljubezen velike antante. Radi tega tudi ni imel zadovoljivega uspeha poizkus dr. Benešev na genovski konferen ci, da bi se vsem članicam male antante s Poljsko vred pripustilo vsaj eno aktivno mesto v internacijonalnem koncertu. To se ne sme zgoditi ponajvcč zavoljo slabih živcev Italije. Vsled sebičnosti in frazerstva brezuspešne konference. Glavni cilji svetovne politike po vojni so različno opredeljeni po različnih parolah, ki se oznanjajo iz raz nih odločilnih centrov. Dočim se iz Downing Streeta (sedeža zunanjega ministrstva v Londonu) proklamira geslo: «Gospodarska obnova Evrope in sveta«, se na Quai d’Orsay v Parizu izdaja parola: «Natančno izvrševanje mirovnih pogodb«, v Beli hiši v Washingtonu pa se svečano izjavlja načelo: «Pacifikacija sveta«, h kateri naj vodi razorožgnje in vzajemno delo držav dn narodov za kulturo človeštva.« Ta gesla so lepa in dobra in si ne nasprotujejo, vsaj prvo in tretje ne, ter so ivobče na svetu sprejeta simpatično. Izjemo dela drugo geslo, ki vzbuja v Nemčiji z ozirom na neizprosno plačevanje vojne odškodnine nevoljo in revolto. Ko pa gre za izvrševanje teh gesel in zato, v katerem pravcu se mora kretati mednarodna politika, da se dejansko dosežejo veliki in visoki cilji, je konec harmonije in v mednarodnem koncertu se jasno in glasno pokaže neskladnost, katera se drugače skrbno zakriva. Ob takih prilikah butne z vso silo na dan to, kar pod vsemi lepi- i mi frazami počiva na dnu vseh gesel, namreč sebičnost posameznih velesil, katerim v tem oziru vedno prednjači Italija z glavnim nagibom vse svoje politike: sacro egoismo. To je razlog, zakaj genovska konferenca ni dosegla svojega lepega in od človeštva toliko zaželjenega cilja. Spoznavanje in približevanje narodov prvikrat po yojni se je omejilo na osebno spoznavanje in približanje predstavnikov narodov in držav .Naš minister zunanjih zadev nam je v svojem ekspozeju izjavil, da Ima najboljše spomine na one predstavnike Male antante, s katerimi je toliko občeval. On pravi: «Od zajedničkog rada s predstavnicima Male antante i Polj- ske gg. Bratianom, Benešom in Skirmutom očuvao sam najbolje uspomene.« Mi obžalujemo, da nam gospod zunanji minister ni povedal, kakšne spomine čuva na gospoda čičerina in druge predstavnike sovjetske Rusije. Nas bi bolj zanimali ti spomini nego spomini na predstavnike Male antante, ki jih več ali manj dobro poznamo. Spoznavanje narodov je bilo, kakor sem rekel, o-mejeno na približanje med predstavniki raznih držav. Med nazori in mišljenji pa je ostal nepremostljiv prepad. Kar se tiče gospodarske obnove Evrope in poedi-nih držav, je prišlo samo do blagohotnih nasvetov v valutnem vprašanju, ki pa ostanejo tako dolgo zgolj teoretske vrednosti, dokler gospodarsko jake države ne dajo potrebnega kredita državam s slabo valuto. Da ni prišlo do pomirjenja z Rusijo, so veliko bolj povzročili predvojni in vojni dolgovi Rusije v znesku 13 milijard zlatih rubljev, kakor pa vprašanje zasebne lastnine. Saj je v tem oziru izjavil Lloyd George, da dejansko obstojijo velike množine privatne lastnine v Rusiji. Zemlja je po imenu nacijonalizirana, v resnici pa je lastnina kmetov. Po Lloyd Georgevem mišljenju gre torej za to, da se v praksi doseže modus vivendi med sistemom Rusov in sistemom drugih držav. Ta stvar se je položila v roke ekspertov, ki naj na konferenci v Haagu pre gledajo teren ter doženejo, ali postojajo praktično nepremostljive zapreke. Med tem se je tudi konferenca v Haagu končala. Končala je tako, kakor je končala genovska konferenca: brez praktičnih uspehov. Gospodje eksperti niso mo gli priti do uspeha, ker niso imeli avtorizacije za sklepanje ugovorov in kompromisov. Bili so samo eksperti, teoretiki. Tako se je postavila teorija proti teoriji in uspeh ni bil dosežen. Tako more evropsko človeštvo čakati še na tretjo ali četrto konferenco. Upam, da bo j ena konferenca dosegla to, po čemer hrepeni Evropa. Kar je vsega obžalovanja vredno, je zlasti to, da j genovska konferenca ni mogla Evropi in svetu doseči niti enega trajnega jamstva za pomirjenje sveta in raz-oroženje evropskih držav. V politični podkomisiji 17. maja sprejeti takozvani mirovni pakt obvezuje sovjetsko vlado in druge vlade, ki se udeležijo komisije v Haagu, da se vzdržijo vseh napadalnih dejanj ene strani proti drugi in vsake prevratne propagande. Ta obveza traja, dokler bo zborovala baaška konferenca in še štiri mesece po tem sklepu. Ta mirovni pakt dokazuje vso mizernost Evrope in njenih držav. Evropo, po kateri so za časa svetovne vojne tekli potoki krvi skoro vseh njenih narodov, Evropa, ki je sita krvi, moritve in vojne do zagnušenja, Evropa, katere smovi dvigajo ne samo glas, temveč tudi roke po miru, ta oslabljena, strta, razrovana, nasložna, razdeljena Evropa ne more priti do miru. To je tragika evropskega človeštva, ki bi moralo vsemu človeštvu prednjačiti v kulturi in nravstvenem napredku. Vprašanje miru. Zadnji čas je vprašanju miru posvetila večjo , pozornost Zveza narodov, ki je nekemu ožjemu odboru poverila nalogo, da izdela praktične predloge za pacifikacijo Evrope in za razoroženje evropskih držav, ker je oboroženost permanentno ogroženje miru. Znano je, da je lord Cecil evropski javnosti predal predlog o po-stepnem razoroženju, ki se naj izvede zaeno z defenzivnimi zvezami, ki se naj sklenejo med poedinimi državami. Ako se pomisli, da budget za vojsko znaša pri posameznih državah povprečno 20 odstotkov celega . budgeta izdatkov, moramo namero Zveze narodov, ki I stremi za demilitarizacijo Evrope, radostno pozdraviti ! in naše države v zvezi z drugimi članicami Male an-1 tante, mora to namero iskreno in odločno podpirati. S i tem morejo nove države, ki so nastale kot rezultat svetovne vojne, najbolje uresničiti nade, ki jih kulturni svet stavi nanje, švedski ministrski predsednik Hjal-mar Branting je nedavno v svojem govoru ob priliki, ko je v Kristjaniji prejel Noblovo nagrado za mir, pozdravil vstop teh novih svobodnih narodov v evropsko družbo kot svečani povratek vračujočih se bratov ter kot prinos novih razvojnih možnosti na narodni podlagi na korist celega sveta. Branting ne zakriva oči pred tem, da je pojava novih držav že dovedla do sporov, vendar pa je to tem večji razlog, da poleg osvoboditve tolikih zasužnjenih narodov podčrtamo tudi drugo veliko posledico preteklih temnih časov vojne: začetek osnove Zveze narodov, kjer se naj poravnajo spori med člani po poti prava, ne pa z vojaško pomočjo močnejšega. Kljub svoji omejenosti in pomanjkljivosti, ki se bo polagoma mogla in tudi morala odstraniti, ako naj naša civilizacija živi dalje, odpira Zveza narodov, kakor povdarja Branting, prvikrat po veliki vojni katastrofi perspektivo miru, sporazuma in pravičnosti med svobodnimi in samostojnimi večjimi in manjšimi narodi na svetu. V tem oziru mora pravec zunanje politike naše države v Zvezi narodov biti ta: «pacifikacija Evrope in ohranitev miru po poti prava«. «Obnova Evrope«. Države, včlanjene v Zvezi narodov, niso skladne med seboj v tem, kako naj se reši vprašanje politične in gospodarske prirode, ki so ž njim v tesni zvezi. Kri- tični molrilci Evrope onstran Atlantskega oceana so z viška svoje politične objektivnosti in finančne nepri-stopnosti opazili politično grupacijo Evrope okoli dveh središč. Prvo središče je London. Anglija je dežela industrije. Ona mora za 30 milijonov ljudi uvažati živila, katere mora plačati edino-le z izdelki industrije. Zato potrebuje tuja tržišča, ki so sposobna za nakup njenega blaga. Radi tega glasi njena parola: «Obnova Evrope«. Proti temu političnemu središču gravitirajo Skandinavija, Belgija, Italija, Čehoslovaška in Nemčija. Druga grupacija ima svoje središče v Parizu ter obsega poleg Francoske Poljsko, Romunijo in Jugoslavijo. V tej grupi prevladujejo politični cilji. Vsaka teh j. držav je, v kolikor se tiče živil za prebivalstvo, več ali I manj odvisna sama od sebe ter tudi zadostuje sama sebi. Narodi, ki tvorijo te države, so po karakterizaciji ameriškega financirja Vanderlipa bolj temperamentni in šovinistični, te države so imperialistične, njihove oborožene sile so najjačje. Politična fotografija Evrope po Ameriki je dosti objektivna in dosti točna. Amerikanec je dobro pogodil fiziognomijo poedinih ter je tudi poedinim odredil tisto mesto, ki ga realno zavzemajo. Pogled na fotografijo bi nas moral spodbuditi k resnemu premišljevanju in hladnemu preudarku. Samo po sebi je umevno, da morajo male države gravitirati proti kakšni izmed velesil, ker same nimajo odločilne moči v mednarodni politiki. Ne sme pa ta gravitacija biti taka, da se spremeni v popolno odvisnost in brezpogojno poslušnost. S tem bi male države postale še manjše nego so v resnici. Odpovedale bi se lastnemu življenju in lastni volji v zunanjem svetu ter bi obrambo svojih pravic in pospeševanje svojih interesov položile v tuje roke, ki so sicer močnejše nego lastne, pa vendar tuje. Francoska gravitacija temelji na gonilni sili militarizma, ki bi naj bil sredstvo v dosego političnih ciljev. In ti cilji dominirajo mednarodnemu stremljenju Francoske in njej pridruženih držav. Gospodarski moment pride v drugi vrsti *v poštev, izvzemši kajpada zahteve Francije na nezmanjšano izplačanje vojne odškodnine od strani Nemčije. Angliji hodijo pred očmi sicer tudi od lastne koristi diktirani, pa vendar človekoljubni cilji: gospodarska obnova, pomirjenje Evrope«. Čehoslovaška se je odločila za angleško orientacijo zunanje politike ter se odločno in odlično zavzema za gospodarsko obnovo in konsolidacijo Evrope. S tem vprašanjem so tudi združeni veliki interesi naše države. Zato se mi v tem vprašanju ne smemo des-interesirati ter se z resnigacijo vdati v vlogo bakanske države. Dr. Beneš po mojem globokem prepričanju naši državi ni storil ne komplimenta ne usluge, ko nas je v neki svoji izjavi izločil iz srednje Evrope, ter nam odločil mesto na Balkanu. Naša država ni samo balkan ska, marveč sega s svojimi novimi deli, ki jih je pridobila, v srednjo Evropo. Iz te srednje Evrope se mi ne damo izriniti, marveč hočemo tamkaj ne samo ostati, marveč soodločevati. Težišče naše države. je na severu prav tako kakor na jugu in mi ne smemo dovoliti in tudi nikdar ne bomo dovolili, da bi se radius tistega kroga, v katerem prirodno delujejo naše politične in gospodarske sile, zmanjšal za polovico, namreč v smeri od Donave in Save proti severu. Od Donave na jug se mora, naša politika orientirati v jugoslovanskem smislu. Ta orientacija kaže gravitacijo v trojni smeri: proti Jadranu, Egejskemu morju in Črnemu morju. Odkrito moram izjaviti, da sem se začudil izjavi nekega voditelja vladnih strank — g. Ljube Jovanoviča — ki je Egejsko morje prepustil Grkom. To bi bil torej slovanski desinteresement na Egejskem morju. Ali je ta desinteresement upravičen z zgodovinskega stališča, ali je lepo, tolike tisoče slovanskega elementa prepustiti tujemu gospodstvu, ali je primerno in potrebno, naši trgovini, če ne celo zapirati, pa vsaj otežkočiti pot na jug, to priporočam gospodom desinteresentom v premislek. Prišel pa bo čas, ko naša politika ne bo več izjavljala takega desmtere-sementa. Predpogoj za to je sporazum z Bolgarijo, do katerega mora priti, ter bo tudi prišlo. In potem, gospodje, spremo upati, da pricle čas, ko bo Jugoslovan v Carigradu podal Rusu bratsko roko. Ta čas bo izpolnil želje in sanje Jugoslovanov in Rusov. Odnošaji do Rusije. O našem odnosu do Rusije je bilo v narodni skupščini več govorov. Ostro se je kritiziralo postopanje naše vlade, zlasti favoriziranje Wranglovcev. O Wran-glovcih bo zadostovalo, da. citiram sodbo angleškega ministra-predsednika Lloyda Georgea. On je izjavil o Wrànglovcih: «Anglija ni imela opravka z Wrangelom. Koliko jaz vem, so Wranglove vojne sile veliko večja nevarnost za tiste države, kjer se zdaj nahajajo, nego za Rusijo. Dosedaj še nisem nikogar slišal, da bi se kaka dežela, ki je sprejela Wranglovo armado, ne bila veselila, ko se je je zopet znebila«. Potrebno je, da naša država išče in najde stike s sovjetsko Rusijo. Ako je sovjetska Rusija stopila v stik, odnosno sklenila pogodbo z Nemčijo, Italijo, Čehoslo-vaško, ako Angleška sedaj razmišlja o separatni po- \ godbi s sovjetsko Rusijo, ne razumem, zakaj se naša država drži tako rezervirano. Gospod minister zunanjih zadev je v svojem ekspozeju rekel in povdaril z ozirom na Rusijo princip, «da se ne mešamo ra unutranje j ruske stvari«. Dobro, mi se ne vmešavamo v notranje ruske razmere. Ker se pa mi ne vmešavamo v notranje j ruske zadeve, priznamo rusko vlado, kakršna postoji, ne samo de facto, ampak ludi de iure. Jaz in gospod minister zunanjih zadev izhajava torej od istega prin- , cipa. Toda on napravi konkluzijo: ergo ne priznam sovjetske vlade; mi pa napravimo konkluzijo, ki je po mojem mnenju bolj logična: da priznamo sovjetsko j vlado, ker nam ni do tega, da bi se vmešavali v no- j tranje ruske zadeve. Rus, četudi boljševik, je naš slovanski brat in ni pravilno in ne pametno, da mu od- j tegnemo roko, dočim nam Ralijan, Nemec, Anglež j nudijo svoje roke. Odnošaji do Italije. Kakor moramo grajati nepopustljivost naše države j proti slovanski Rusiji, tako moramo grajati njeno j preveliko popustljivost proti Italiji. Gospodje! 12 .no- J vember 1920 je dies ater v zgodovini naše države. Ka- j kor je Rimljan zapisal dan poraza pri Ivanah v svojo : zgodovino kot črni dan ( dies ater), tako je dan rapai- j ske pogodbe za nas črni dan. Z bolestjo v duši se spo- \ minjamo izgubljenih krajev, kjer prebiva naš narod, i ki ni ničesar zakrivil, da je prišel pod tuje robstvo. Iz- j guba teh krajev in po njih naseljenega krasnega našega naroda je zadela našemu narodnemu organizmu težko, nezaceljivo rano. Italijani skrbijo za to, da se rana pogoršava in razrašča vedno bolj in bolj. Mi smo z rapalsko pogodbo že tako dovolj izgubili. Pa to še ni dovolj našemu italijanskemu sosedu. Reko, kateri je v rapalski pogodbi zagarantovana suverenost, so nasprotno anektirali. Baroš, ki bi bil moral biti naš, je še vedno v njihovi oblasti. Zadar, ta italijanski nos, ki sega v naše državno telo, zahteva vedno večjo sfero, da se v njej udejstvuje. Naša vlada ne stavlja proti italijanski eks-panzivnosti dovolj odpora, temveč ji popušča ter se umika pred njo korak za korakom. Ko mi primerjamo prerogative, ki jih Italija zahteva za naše državljane italijanske narodnosti, z žalostnim položajem Sloven- j cev in Hrvatov v italijanski državi, se moramo čudili smelosti in drznosti Italije. Za Italijo ne postoji kriterij prava. Cultura italiana se napram Slovencu in Hrvatu kaže v izvrševanju Nietzschejeve teorije o «Herrenmenschen« in «Herdenmenschen«. Italijan je gospod, Slovenci in Hrvati pa so le čreda, s katero gospodari in postopa kakor hoče, kateri da hrane kolikor hoče, katero tepta in šiba po ljubi volji. Gospodje! znano je trpljenje našega naroda v Italiji, znana so nasilja fašistov proti našemu narodu, da palijo naše narodne domove, naše šole, naše prosvetne zgradbe itd. Znano je, kako pretepajo naš narod. In kaj se je storilo proti temu? Ali je naša vlada ; dvignila svoj glas pri Zvezi narodov v obrambo slo- i venskega elementa v Italiji? Gospodje, jaz stavim to vprašanje. Odgovora pa ne zahtevam; neenergičnost in slabost naše vlade je dejanski odgovor. Naši pod tujci. In če pogledamo na Koroško, nas napolnjuje ista žalost, kakor pri pogledu proti jugu. Na Koroškem je ostalo pod tujo vlado 80.000 in še več Slovencev, če ne upoštevamo koroških Slovencev, ki so prišli pod Italijo. In kakšen je njihov položaj? Da ne bodete mislili, da pretiravam, hočem citirati izjavo koroškega deželnega glavarja g. Groegerja, ki jo je podal dne 2. junija v seji koroškega deželnega zbora. Groeger je takrat izjavil to-le: «V nekaterih jezikovno mešovitih krajih je konstatirati poostritev narodnih sporov. Dozdeva se, da se nekateri krogi ne morejo prilagoditi dejanskim raz- ; meram ter z vsemi sredstvi propagande delajo za spre-menitev. Proti temu je treba povdariti, da je brezplodno in nevarno prezirati realna dejstva in vzbujati nade, ki so neizpolnjive. Na drugi strani pa si tudi mora postaviti meje narodna strast onih krogov, ki menijo, da mora deželna vlada ignorirati določbe o varstvu manjšin«. Kaj konstatira Groeger? Groeger ugotavlja to-le: da Slovenci ne bodo popustili od svojega naroda, da se nočejo prilagoditi sedanjim političnim razmeram, da hočejo narodno živeti. Ne samo to! On konstatira faktum, da Slovenci s propagando delajo na to, da bi se sedanje stanje izpremenilo. In še nekaj drugega konstatira Groeger, kar je za nas bistveno. On pribije, da nacijonalna strast Nemcev ne pripusti deželni vladi, tla bi izvršila mednarodno sprejete dolžnosti, da brani narodne manjšine, da bi Slovencem dajala narodne šole, priznala pravo njihovega jezika v uradu in v vsem narodnem življenju, To konstatira deželni glavar sam in mislim, če bi bila naša vlada poslala vsaj to izjavo na Zvezo narodov, bi bila vsaj nekaj storila v obrambo našega elementa. Trpljenje Slovencev na Koroškem je tako, kakor je trpljenje Slovencev in Hrvatov v Julijski Benečiji. Jaz mislim, da moramo mi tukaj v našem parlamentu dvigniti svoj glas v obrambo našega slovenskega elementa v Italiji in našega slovenskega elementa v Avstriji. Nimamo drugega foruma. Ako velevlasti nimajo ušes za naše pritožbe, moramo tu v parlamentu dvigniti svoj glas in opozoriti vlado na njeno narodno dolžnost, da poduči Zvezo narodov o zatiranju slovenske ga elementa v Italiji in na Koroškem. Dokler mi ne priključimo naši državi vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov, dotlej naša država ni izpolnila svoje naloge, katero more izpolniti. Jaz to stvar povdarjam in prosim vlado, da v bodoče svoje delovanje preokrene v tem smislu, da se intenzivneje zavzame za slovenske in hrvaške trpine v Italiji in ira Koroškem. Zveza narodov mora znati, da Avsrija, ki je finančno in gospodarsko oslabljena do smrti in popolnoma odvisna od mednarodne podpore, ne izpolnjuje onih mednarodnih obvez, katere je v saintgermainski pogodbi sprejela z ozirom na slovanske manjšine na Koroškem. Naj Zveza narodov tudi izve, kako Italija, ki ima navadno polna usta o kulturi, človečnosti in pravičnosti, narodno in politično zatira Slovence in Hrvate, katere je podvrgla svoji nadoblasti. To so bile pripombe, katere sem moral v imenu svojega kluba tukaj navesti ob priliki razprave o ministrstvu zunanjih zadev. Izjaviti moram v imenu Jugoslovanskega kluba, da nikakor ne moremo biti zadovoljni z uspehi naše zunanje politike, se manj pa z njenimi neuspehi. Zato bomo glasovali proti budžetu tega ministrstva. «aMaaa— mfi—mrinr Politični položaj. Podkupovalna afera Beninova je tako daleč, da je preiskovalni odbor dovršil svoje poročilo, ki se dostavi narodni skupščini. Četudi je poslanec Benin spoznan krivim, da je prekršil poslaniške dolžnosti in časti, stoji odbor vendarle na stališču, da ni prav ničesar zakrivil, kar bi spadalo pod kazenski zakon. Odkod mu toliko denarja, da je baš sedaj kupil hišo za 450.000 dinarjev, o tem seveda ne «vodi računa«. — Enako se bo tudi potlačila podkupovalna afera poslanca Diše Popadiča. Možakar se namreč izgovarja, da je govoril v prispodobi, češ, podkrepiti državo z enim glasom je več vredno, kot dobiti 50.000 dinarjev na roko — in od -bor bo tudi ta izgovor sprejel in potrdil, da ni proti po-i slaniški časti ali celo proti zakonu. Minister policije. Podpisan je ukaz, ki sprejema i ostavko dr. Voje Marinkoviča na notranje ministrstvo. I Za zastopnika policajministra se imenuje finančni mi-! nister dr. Kumanudi. Demokrati želijo, da bi se vpra-! šanje policajministra čim prej rešilo, češ, da je Kuma-! nudi v svojem ministrstvu zelo zaposlen in da radi j lega ne more dolgo zastopati še drugega ministra. Govori se tudi, da postane Marinkovič finančni, Kumanudi pa notranji minister, ker demokrati boljših kandidatov nimajo in ker tudi radikalci z drugimi ne bi bili zadovoljni. Bolgarija in Bolgari. Bolgarska javnost. «E p oh a« se vprašuje, kako je mogoče, da Bolgarija plača v tem trenutku 112 milijonov zlatih frankov vojne odškodnine, kar znaša po sedanjem kursu 3 milijarde in 300 milijonov1? Vsa država bi morala praznili vse svoje vire za dobo dolgih let, da plača tako obvezo. Niti najbolj živa domišljija si ne more predstaviti gospodarsko in finančno propast Bolgarije, ki nastane, če se te zahteve znatno ne ublaže. «Radikal« ugotavlja, da so zmagovalci sami pri znali, da je parižki mir krivičen. To priznanje je obseženo v določilih mirovnih pogodb o varstvu narodnostnih manjšin. Dasi je marsikateri zmagovalni državi tako določilo neprijetno, vendar ne bo mogoče preprečiti rešitev vprašanja narodnostnih manjšin, ker gre za usodo 20 milijonov evropskega prebivaltsva. Podjarmljene narodnosti na Bantanu stoje pod takim političnim pritiskom svojih gospodarjev, da se ne morejo brez nevarnosti za svoje življenje in imetje obrniti za pomoč neposredno na Zvezo narodov. Vsak tak poskus bi bil kruto maščevan. Zato mora Zveza narodov priznati pravico varstva in zastopstva takih manjšin: 1. društvom emigrantov, pripadajočih dotičnim narodnostnim manjšinam; 2. državam, ki imajo etniške zveze s temi manjšinami in 3. vsem državam kot članicam Zveze narodov. Zveza narodov se bo morala na svojem sestanku v septembru v Ženevi resno lotiti tega vprašanja. «LEcho de Bulgarie« sicer še ne pozna po-i diobnosti o delovanju XIX. sestanka sveta Zveze na i rodov, pač pa poroča Reuterjeva vest, da je svet Zve-: ze narodov na potu, da razpravlja o bolgarskih narod-I nostnih manjšinah. To vest potrjuje tudi nedavni protest beograjske vlade proti temu, da Zveza narodov načenja vprašanje manjšin, češ, da v to nima pravice. Bolgarska vlada se je kljub temu protestu obrhila v Ženevo in sicer v smislu določil mirovnih pogodb, podpisanih tudi od Jugoslavije glede narodnostnih manjšin. Gre za priznane pravice le-teh s posebnim ozirom : na pleme, vero in jezik, kar tvori jamstvo za mir. Gre : za usodo dveh milijonov okupiranih Bolgarov, od ka-I terih je 500.000 pribežalo v Bolgarijo. Isti list na drugem mestu uvodoma omenja, da je ! pred svetom Zveze narodov v Londonu tudi Jugosla-I vija izjavila, da njeni koraki v Sofiji zaradi četaškega { gibanja niso bili sovražni, temveč čisto prijateljski. — j Beograjsko časopisje je po predhodnih grožnjah proti i Bolgariji pisalo o razmerah v Macedoniji s pravilnega j stališča slabe lastne uprave. Po sprejetju sklepa sveta i Zveze narodov, da zainteresirane države same rešijo na j prijateljski način spor o četaših, pa je del vladi blizu stoječega srbskega časopisja začel zopet groziti Bolga-; riji. Beograjska «Politika« n. pr. piše, da je treba Bol-j gariji naravnost vsiliti nekatere pogoje, ker bo sicer in-j tervencija SHS in njenih prijateljev popolnoma upra-■ vičena. Bolgarska javnost in vlada odklanja vsako od-! govornost, če se zaradi «vsiljevanja« in «intervencij« i sosednih držav, ki so nedavno zatrjevale željo prijatelj-j ske rešitve perečih vprašanj, onemogoči pravilno uredi-i tev obstoječih sporov na neposredni res prijateljski pod lagi. S tem Srbi sami spravljajo svoja «notranja vpra- šanja« pred mednarodni forum, kar vsekakor ui v nji" bovi želji. «Dnevni k« obširno dokazuje finančno in gospo-, darsko nesposobnost Bolgarije, da izvrši mirovno po-I godbo glede zahtev odškodnine. Od Bolgarije se ne mo-j re za dolgo vrsto let ničesar zahtevati, pač pa je potreb-; no nuditi ji večje posojilo, da se finančno in gospodar-! sko okrepi in dvigne. Bolgarske vesti. Pravica opcije ugasne po 9. avgustu t. I. vsem I Bolgarom, ki stalno žive na ozemlju države SHS, ako dotlej ne priglase svoje želje postati bolgarski državljani. Po svetu. Bavarski konflikt. Predsedniki vlad zajradno juž-I ne Nemčije, Würtenberske, Badna in Hessena so so-j glasno in enodušno izjavili, da je stališče Bavarske na ! vsak način nevarno državnemu edinstvu in da vse tri j zvezne države južnozapadne Nemčije solidarno podpi-i rajo centralno vlado v Berlinu. Sporazum med Berlinom in Miinchenom še vedno ni dosežen in posredovan je državnega predsednika in kanclerja ni imelo pravih uspehov, gotovo je pa to, da se Bavarska ne misli izločiti iz državne zveze. Francosko javnost vznemirjajo senzaeijonelne vesti francoskih listov o raznovrstnih nemških zarotah. Kaže se velik strah in še večja zmeda. Najprej se je pisalo, da stojijo za nemškimi zarotniki — komunisti, —* i v tem so francoski novinarji nasedli izjavam nemških! bivših generalov, ki so se skrivali z bajkami o komu-i nističnih pripravah za največji kaos in preobrat, —• ! potem so začeli nekako povoljno gledati na nemška ! monarhistična stremljenja, sedaj pa zopet razglašajo, ; da pripravljajo tajne monarhistične organizacije aten-I tate tudi na Francoskem in sicer v prvi vrsti proti : Poincaré-ju. Pri vsem tem pa še vedno prede francoska-I špijonaža svoje niti po Nemčiji ter dobiva svojo pomoč : iz bivših nemških oficirskih in plemiških krogov. Kriza poljske vlade. Glavni odbor sejma (parlamenta) se krčevito trudi, da bi likvidiral kabinetno krizo. Korfanty-jevo ministrsko predsedništvo se je razveljavilo in državni šef Pilsudski je bil naprošen, naj se posluži svoje pravice designacije novega ministrskega predsednika. On je to storil, ter imenoval za pred sednika rektorja jagelonskega vseučilišča v Krakovu ! dr. Julija Novaka. Beležke. Ni bolj srbske stranke od radikalne. Pojavo «Srbske stranke« z veliko nevoljo in jezo spremljajo radikalni listi. Kakor znano, je «Srbska stranka« v kratkem, času odvrgla že dvoje vodstev in je sedaj na zborovanju v Beogradu dobila za predsednika Božo Saviča, za podpredsednika pa njegovaga brata Svetolika, urednika ! «Balkana«. K temu pravi radikalna mitroviška «Srhi-i ja«; «Balkanov« boj proti jugoslovenstvu t. j. proti ; črnožoltemu duhu propale Avstrije (!) si je v srbskem j narodu pridobil lep ugled. Ta «Balkanov« ugled (!) jie i bil okrepljen še s tem, da se list ni vezal na nobeno politično stranko, da so njegovi pisavi radi sledili radi-i kali in demokrati, seljaki in vsi drugi Srbi«. — Nata j še opozarja Saviča, da mu bo svet dejal, dà je samo z» to stopil v to stranko, ker hoče dobiti mandat, svoje čitatelje pa prosi, naj ne pristopijo k Srbski stranki, ker ni bolj srbske stranke, kot je radikalna. — To je duhte-če cvetje velesrbskega šovinizma. Ena stranka hoče biti bolj srbska od druge in če se tudi potvarja v «narodno« rauiKalno stranko ali celo v «Volkspartei« za kočevske in vojvodinske Nemce. Spalajkovič — na umu bolan. V beograjskem «Vi-delu« čitamo: «Kako se bo v bodoče zunanja politika Jugoslavije razvijala, nam kaže fakt, da je poslala vlada za svojega zastopnika v Pariz g. Miroslava Spalaj-koviča, ki je nenormalen in o katerem trdimo, da duševno ni zdrav. Že njegov incident s Sazonovom se ne more drugače tolmačiti kot izraz bolezni na umu. Objaviti pa hočemo še nekatere podobne njegove incidente, pa naj potem psihijatri izrečejo svojo sodbo. Za sedaj samo konstatiramo, da bo Spalajkovič tudi v Parizu napravil kak kak izpad, ker ga njegovo duševno stanje absolutno k temu navaja. Že poldugo leto v preiskovalnem zaporu. Vojak A, 'Rojko je pred poldrugim letom prosil za dopust, ker mu je umrla mati. šel je k službujočemu častniku in ga lepo prosil v pristojni obliki, naj mu da dopust. A> kaj se je zgodilo? Oni kaplar, ki stal častniku ob strani, je sunil fanta in zakričal nad ikjim: «Ti ne smeš dobiti dopusta, ker si «Švaba«! Dotični lani, nj ,JhiLJfeBÉ^> ampak imšten sin slovenskih stršev in.ponosengpMi%i sTovmskf^$5e poročajo okr. glavarstvu vsakih 14 dni o stanju kmetijskih kultur. Pola stane 60 par. Trgovski učenec se' sprejme v špecerijski trgovini Miloš Oset, Maribor, Aleksandrova cesta 45. 1 — 2 340 Vabimo na vrtno veselice ki jo priredi v nedeljo, 6. avgusta pripravljalni odbor narodne knjižnice v Hotinji vasi pri g. Fr. Primec. Začetek ob I5. uri. Odbor. dobro ohranjeni, od 25 ’ tfUUl litrov nadalje se pro-; dajo. Strohbach, Maribor, Gosposka ulica I9. 342 Trgovski vajenec i s primemo šolsko izobrazbo se spiejme v trgovini Vid Murko, Meljska cesta 24, Maribor. 335 3 ~3 _______ j Vinski kamen S l množino po dnevni ceni Vid Murko, trgovina, Meljska cesta t št. 24, Maribor. 3-3 333 Posestvo ;,Ž^‘dSoI na prodaj. Dunajski jarek I67, Rošpoh, Kamnica pri Mariboru. 2--s 338 Modele čevljev v celih serijah is lepenke, po modemih kopitnih oblikah ali amerikanskih oblikah izrezane, dobavlja za tvornice obuvala in čevljarje. Apartne, elegantne oblike. Velikanska izbira novitet za vsako sezijo. z§mk cMe izdelujem iz od naročnika mi do poslane ga materijala, prvovrstno, hitro in po ceni. Posebna delazmožnost v montiranju zgornjih delov, za tovarne obuvala. Nakup, re paratura in prodaja čevljarskih strojev. Zahtevajte prospekte od Ralph F. Richter, Subotica VS, Poučevanja v vseh strokah modeme, me banične izdelave obuvala. Zahtevajte prospekte ! 3—33-sil. SENO slamo, drva ter premog, žito, krompir, sadje in druge deželne pridelke — kupuje in prodaja OSET ANDREJ, MARIBOR Aleksandrova cesta štev. 57, telef. 88. 6—323 MbREBOLJ sr g tarski mojster y Mariboru, Mita trg 3- se priporoča za popravo in ugla- j ševanje cerkvenih orgel. j 34« ä POZORI Al. Gniušek, Maribor Glavni trs štev. S. prodaja žičnate žimnice (Drateinsatz) po K 5iO-—, ahik-žimnice 3 delne po K 1900 —, impregnirane plahte za vozove, miatiinice, konje kvadratmeter po K 250’—, vrvž za zvonove, studence, seno im perilo, v*aka debelost in dolgost kg K too —, 540 —, Strange za konje pav K 44 — do K 90— uzde navadne in pletene po K 30'— in K 36—, zaloga hht» čevine, žamet rižasti, platna, racmpšlina, plavotiska, lincer-druk, cajghlače, spodnje hlače, srajce vsake vrste, predpasnike iz klota in plavotiska, obleke za dekleta, moške predpasnike, robce, slamnja.e po najnižjifc 3 —to cenah. 333 10.000 SL nagrade dotičnemu, kateri izsledi vlomilce z ukradenim blagota v trge»- vino urarja LOVRO STOJEČ, Maribor, Jurčičeva ul. S. OVES kupuje po najboljši cen; 2-2 33S Matija Ziegler, Maribor, Glavni trg. AM i R fKAM $ KI SINGER Sii siiti stroll * novi'trgovini 'Maribor» tolsto ulica št« 2 kakor tudi: Singer igL] Singer nadcmest. deli f* S n ok a'f' šiva! ni stroji za rodbinsko rabo in obrt-JjlfffJSr^niške svrhe. ' ( Proda'a:na mesečno odplačilo (24 mesecev).’ Lastna mehanična delavnica za popravila vseh siste-fcmov šivalnih štrojev. Sšngeršhralnistroji Bourne & Co., Hew* York Maribor, Šolska ulita štev. 2. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. Odgovorni urednik: Vlado Pušenjak. Izdajatelj in založnik: Konz. «Straže»,