rostanua plaćena
Godina VIL Broj 32.
U Zagrebu, 9. augusta 1935.
Fujcdini btoj stoji dinara I.5U
••

10 CKTO
n
15. obletnica kor
V OKT '
6. obletnica tiortar ^ 6 SEPTEivi ^
5. obletnica Bazovice


1 NOVEMBRA okrasitev simboličnih grobov U NOVEMBRA
komemoracija Rapalla (15 oblet.) 28 NOVEMBRA
4. obletnica smrti nadškofa Sedeja
GLASILO SAVEZA JUGOSlQVENSKIH EMSC,IRANATA U JULIJSKE KRAJINE

ITALIJA I JUGOSLAVIJA
U internacionalnoj štampi ovih se dana mnogo, piše o novim pregovorima o Podunavskom paktu. Nekoji su veliki listovi javili, da je čak isradjen novi projekat toga pakta i da je dostavljen zainteresovanim državama da ga prime. Pregovori nisu doduše došli još u tu fazu, stvar nije još tako daleko napredovala, ali prema onome, što se saznaje iz informiranih krugova, vode se ipak neki pregovori oko tog pitanja i to prilično živi pregovori. U prvom redu iz-■medju francuske ambasade u Rimu i Mussolinija, a francuski je ambasador u vezi sa pretstavnicima zainteresovanih država i s njima pretresa to pitanje Prema nekim vijestima, naročito prema pisanju njemačke štampe izgleda da ]e do novog pokretanja Podunavskog pakta došlo na inicijativu Francuske. To se tumači i time što je baš francuski poslanik de Chambrun u Rimu počeo da informile o tome prestavnike podunavskih zemalja. Njemačka štampa kaže, da je Francuska uzela inicijativu i zato, da ne bi stvar izgledala kao da Italija zbog neprilike s Abesinijom i u svrhu osiguranja ledja na sjeveru i istoku, forsira taj pakt. Nekoji njemački listovi ističu pak, da je Francuska smatrala potrebnim da pokrene tu stvar s mrtve točke i zbog krize njezinog upliva u krugu Male antante i Balkanskog pakta.
Poznato je, da je taj prijašnji plan Podunavskog pakta bio u protivnosti s interesima Male antante i Njemačke i nije mogao biti primljen. Sad se navodno nastoji ublažiti projekat Podunavskog pakta u nekim tačkama, koje su izazivale najviše sumnje. Izgleda kao da je napuštena jedna od glavnih zamisli onoga projekta, koji je bio odobren u Stresi, a to je ideja pakta uzajamne pomoči protiv onoga, koji povredi ugovor. Ta je strana Podunavskog pakta ranije bila forsirana naročito od strane Italije, da bi se čitava grupacija Podunavskog pakta pokrenula protiv Njemačke u slučaju nekih namjera u Austriji i da bi se zbog ravnopravnosti sviju članove, .p.ikta rnogh tražiti naoružanje Austrije i Madžarske.
Novi nacrt Podunavskog pakta imao bi uglavnom da navodno sadrži ovo: 1. utvr-djivanje nezavisnosti Austrije; 2. potpisnici se obavezuju da se neče miješati u unutrašnje stvari drugih, podrazumijevajuči pod time i propagandu; 3. pakt o nenapadanju s obavezom da se napadaču ne pruži ni-kava pomoć; 4. konzultativni pakt u slučaju povrede ugovora. Kako vidimo umjesto prijašnje uzajamne pomoći protiv napadača sad bi došla samo obaveza, da se napadaču neće pružiti nikakva p o m o ć i da će se u slučaju povrede ugovora od bilo koje strane ostali potpisnici konzultovati što da čine.
Na prvi mdh je vidljivo, da je ovaj pro-jekđt pakta mnogo blaži od onoga ranijega, ali izgleda, da uza sve to ostaju i dalje poteškoće za ostvarenje Podunavskog pakta. Frema pisanju njemačke štampe vidi se, da Njemačka već napred odbija pristupanje paktu. Ni Madžarska nije oduševljena i njezina štampa kritikuje tu zamisao. U Austriji su taj plan primili s priličnim zadovoljstvom, jer drže, da će se pod formulom o neumješavanju u unutarnje prilike njezine Austrija zaštititi ne samo od hitle-rizma, nego da će joj se Ume omogućiti i restauracija Habsburgovaca. Pitanje je kako će se držati Mala antanta. Svakako o stavu Male antante ne može se još govoriti nego na bazi ranijih izjava, kad je bilo govora o prvom projektu, a za novu situaciju bit će mjerodavan sastanak, koji se ima doskora da održi na Bledu i na kojem će biti pretresana čitava situacija, koja je doduše u osnovnim stvarima na staroj liniji, ali ipak s tolikim novim momentima, da to neće biti samo jedna površna izmjena misli. Prema zajedničkom stavu Male antante morat će se držati i Jugoslavija. Treba dakle sačekati konferenciju na Bledu.
Sada se ograničavamo na to, da. iz internacionalne štampe citiramo nekoje glasove, koji govore o Podunavskom paktu i dotiču se specijalno jugoslavensko-talijan-
skih odnosa.
Cehoslovački list »Li dove Novini« (Brno) od 4 augusta pišu:
»Na obavještenim mjestima se u Beču tvrd-, da se pregovori o podunavskom pitanju vode tako, kako bi se konferencija za definitivno primanje teksta mogla sastati krajem septembra Hi početkom oktobra. Predu slov je naravno tali jonsko-jugoslavenski s p or a z um, o
kome će odlučiti St o j a dino v ić ev posjet Italiji. Dr. Stojadmović će se sastati s Mussolinijem ili Smičem na povratku iz Pariza i to vjerojatno tek poslije konferencije Male antante, tako da će Sto-jadinović kao pretsjednih Male antante bih eventualno i tumač Praga i Bukurešta. Izgleda, da će njegov sastanak u Italiji pripremili Lav a lov posjet Rimu koji će biti ostvaren po svoj prilici jos krajem augusta. Kaže se, da će od zaključenja sporazuma Jugoslavije s
ARETACIJA ŠESTIH KMETOV
Št. Peter na Krasu, 5 avgusta 1935. (Agis). — Iz Nadanjega sela poročajo, da so v ponedeljek dne 29. pretečenega meseca šli kmetje na delo v neko oddaljeno
senožet. Na pot! so jih dobili miličniki in so vse skupaj aretirali in odpeljali v zapore, vendar pa so jih kmalu nato izpustili. Vzroki aretacije niso znani.
ŠTIRI MESECE V ZAPOR
ker je imel staro puško
Filip Vončina, star 43 let iz Spodnje Tribuše, je bil obsojen pred goriškim sodiščem na 4 mesece zapora in povračilo
vseh stroškov, ker je imel doma brez dovoljenja staro avstrijsko puško.
(Agis)
DOLGAN KAREL IZ KOŠANE
aretiran in odpeljan v tržaške zapore
Št. Peter na Krasu, 5 avgusta 1935. (Agis). — V petek 26. pret. meseca je Dolgan Karel, doma iz Košane, šel na delo v bližnjo senožet imenovano Vlačna. Na poti so ga srečali miličniki, ga aretirali in od-
vedli v zapore. Kot poročajo je bil aretiranec odpeljan v tržaške zapore k Jezuitom, kjer zapirajo politične zločince. O nadaljnji njegovi usodi pa ni še ničesar znanega.
TRI SELJAKA DOSPJELA U ZATVOR
JER NISU DOZVOLILI, DA IM KARABINJERI ZAPLIJENE KONJE ZA ABESINIJU
Zemun, u Istri, jula 1935.
Zemun, u Istri, jula 1935. Seljak Logar Josip je Imao 3 lijepa konja s kojima je zaradjivao kruh za svoju familiju. Dne 19 ovoga mjeseca došli su k njemu karabinjeri te mu jednostavno uzeli konje. Spomenuli su mu da državi konji trebaju za Afriku. Uzeli su mu konje bez otštete.
Logar Josip, njegov sin i sluga Grehov Frane, digli ou so da ne «daju oiA
svoje konje, ali na nesreću njihovu, jer su ih svu trojicu uapsili i odveli u Bistricu, te ih strpali u zatvor, a konje
njihove odveli na općinu.
Bili su odmah sva trojica kod suda preslušavana i na sudu im je rečeno da su konji zaplenjeni zato, jer da su bez dozvole dotjerani iz Jugoslavije. Logar je protestirao i pokazao je isprave da je konje kupio u selu Knežak od seljaka Tomažinčića Martina, ali ovaj njegov dokaz nije mu ništa pomogao, jer su konje odveli iz Bistrice dalje, a njih trojicu u Kppa? u zatvor gdje će sjediti Bog zna do kada i čekati na raspravu, te odgovarati i zbog odupiranja karabinjerima.
ANTIFAŠIZEM IN JULIJSKA KRAJINA
REŠIMO NAŠO DEŽELO KATASTROFE!
Antifašisti v Parizu so spričo vedno večje vojne nevarnosti med Italijo in Abe-sinijo zelo povečali svojo delavnost in skušajo na vse načine preprečiti to vojno. Sklicuieio stalno velike shode, ki er jim le demokratični državni ustroj to dovoli, iz-daiaio brošure itd. Pri tem apelirajo zlasti na delavstvo in kmete, vojake, mornarje in letalce in tudi na tlačeno ljudstvo v Julijski Krajini, na Južnem Tirolskem, na Dodekanezu in na afriške kolonije. Izdali so v ta namen tudi posebno brošuro, kjer z utemeljenostjo in temeljito argumentacijo kažejo na glavnega in velikega krivca grozečih strahot. (Agis).
Italijom zavisiti odluka o nekim finansijskim i privrednim zahtjevima Italije.«
Njemački list »Berliner TageblatU od 28 jula piše:
»Zasad se tek samo razgovara. Odatle još ne izlazi, da će razgovori dovesti do sporazuma i do čvrstog statuta. To je navodno postignuto izmedju Italije, Austrije i Madžarske u Veneciji. No i ovo je samo u toliko točno, u koliko madžarske uslove budu i druge države ispunile. To se odnosi na to, što Mala antanta neće da se upušta u paktove sa Madžarskom, dok god se ne utvrdi i obezbijedi status quo. Madžarska ima sasvim suprotne tendencije. Italija hoće pored svoje tradicionalne brige za Madžarsku i zbliženje sa Jugoslavijom, Rumunjskom i Ce-hoslovačkom. No kako će to izvesti to je tajna. Italija želi da Austriju politički smiri. A mi primjećujemo da je u Austriji stanje kao u kotlu u kome vri a ventili ne-mogu da se otvore.«
Njemački list »Deutsche Z ukunf t« od 4 augusta piše:
»Sada g. Lavai nanovo izlazi sa tim planom. Jasno je šta hoće. Učinio bi Mussoliniju, pa i samom sebi, neocjenjivu uslugu, kad ’ bi zaključenjem Podunavskog pakta osigurao zaledjinu Italiji na sjeveru, sje-vero-istoku i jugo-istoku, kako bi se ova mogla sva posvetiti abesinskom sukobu. Izgleda da se približujemo ratu, iako još nije izvjesno kad će izbiti neprijateljstva. S druge strane zauzetost Italije u Istočnoj Africi pruža sjajnu
priliku, da se ostvaritalijansko-
jugoslavensko izmirenje. O v o izmirenje pripremljeno je govorom novog talijanskog po sia ni-
SLAVENSKE NARODNE NOŠNJE NA FAŠISTIČKOM KONKURSU
U Lokvi na Krasu priredjena je velika fašistička dopolavoristička svečanost 4 augusta. Medju ostalim na toj svečanosti bio je natječaj za narodne nošnje. Postavljen je komitet, koji je birao najljepšu narodnu nošnju. Natje-cala su se razna slavenska sela iz tršćanske i goričke okolice, razumije se nošnje su nosili renegati fašisti i fa-šistkinje. Radilo se samo o tipično slavenskim nošnjama, ali to nije nimalo smetalo fašiste. Oni te nošnje smatraju svojima, to jest talijanskima.
ka u Beogradu prilikom predaje akreditiva ali dosada nije mnogo napredovalo. Razumljivo je, da Rumunjska hoće da iskoristi čas, a razumljivije je i to, da će g. Suvić ovu inicijativu rad je primiti.«
Glasovita francuska revija »L a R evu e de Pariš« piše:
»Italija koja je željela da Jadran postane latinsko more, svakako da nije rado vidjela postanak moćne Jugoslavije. Dugo vremena ona nije mogla da vjeruje u koheziju nove države i trudila se da pomaže njeno raspadanje. U posljednje vrijeme g. Mussolini promijenio j es v o j u politiku prema Jugoslaviji, kao što se vidi iz govora koji je 15 marta o. g. održao grof Viola, novi talijanski poslanik u Beogradu, prilikom predaje svojih akreditiva. Nažalost, rezultat ovoga govora još nije počeo da se primjenjuje u praksi. Italija smatra, da sada ima riječ Beograd. Jugoslavija ističe, bilo pravom ili ne, da rimski kabinet nije pro-pralio djelima fraze grofa de Viole.«
U svom uvodnom članku pod naslovom: »Mi i Italija« »Prager T ag blatu ističe da po iehoslovačkom gledištu Italija sa svojih 40 milijuna stanovnika može slobodno da proširi svoje teritorije u Africi, naročito s obzirom na činjenicu da su Sjeverna Amerika i Argentina zabranile useljavanje. »O v o je gledište Italiju primila k znanju i ona je spr e rana da se sporazumi i s Jugoslavijom. Da bi što očiglednije istakao neutralno držanje čehoslovačlce Beneš nije učestvovao na tako važnom vanrednom sastanku Saviela Društva naroda na kojem se je raspravljalo o Abesiniji. U posljednje vrijeme nalaze se češki novinari u Rimu koji
08S00BE ZARADI „NEDOSTOJNEGA GOVORA PROTI NACIJI“
Pred goriškim sodiščem je bil obsojen Anton Sokol, doma iz Gorice, po poklicu mehanik, star 45 let, ker je v neki gostilni izvršil »uporniško dejanje, izgovarjajoč nedostojnosti proti naciji«. Dobil je 3 meseca zapora in mora plačati vse sodne stroške. — (Agis.)
OBSODBE ZARADI TIHOTAPSTVA.
Ker so pritihotapili iz Jugoslavije nekaj živeža in tobaka in ker so prekoračili mejo brez potnega lista sta bila obsojena pred goriškim sodiščem Franc Drole, star 32 let in Franc Torkar, star 27 let, doma iz Grahovega vsak na tri leta in 3 mesece ječe in na 2650 lir denarne kazni, 15-letni Beguš Peter iz Grahovega, ki je bil sojen z imenovanimi, je bil zaradi miadoletnosli oproščen. (Agis).
ČETIRI MLADIĆA ČEKAJU U KOPARSKOM ZATVORU PROCES
Naukračine, jula 1935. Dne 15 o. mj. uapšena su u našem selu 4 naša mladića i to Stanberger Martin, Smalla Josip, Maljevac Josip i Valenčič Franjo. Sva su četvorica odvedena na pre-slušanje u Bistricu. Dne 25 ovog mjeseca bili su odvedeni iz Bistrice u Kopar, gdje će čekati na raspravu. Zbog čega će im suditi još neznamo. Svakako motivi hapšenja su politički i to je sve što za sada znamo.
Osam hiljada lira globe za prenos brašna iz Jugoslavije
Velika Bukovica, augusta 1935. Pred nekoliko su dana jedan naš čovjek imenom Škrlj Franjo i sin njegov Franjo bili odsudjeni u Bistrici na platež globe od 8 hiljada lira, i to zato što su otac i sin mu, po par puta prenijeli svaki 10 kg brašna preko granice da prehrane svoju ianhu.,.?. .
POSOJILNICA^V ST. VIDU JE DOBILA KOMISARJA
Italijanska vlada je razpustila upravni svet nekdanje Hranilnice in posojilnice v Šentvidu pri Vipavi in postavila za komisarja Stanislava Pestota. To je ena naših starejših zadrug v Vipavski dolini. Več let jo je vzorno vodil župnik Jan. Kovač. Razlog za razpustitev se ne navaja. Najbrž je ta stvar v zvezi s splošnimi gospodarskimi smernicami, po katerih ima v Italiji vsaka politična občina svojo krajevno posojilnico vse skupaj pa naj bodo včlanjene v fašistični centrali v Rimu. Kakor znano, Šentvid ni več samostojna občina, marveč spada pod Vipavo.
ZATVORENA JE ŠPACAPANOVA TISKARA U MIRNU
Javljaju iz Gorice, da su tamo zatvorili poznatu malu Špacapanovu tiskaru.
pripremaju Benešev posjet Rimu« — piše »Prager Tagblatt«
Bečki list »Neue Freie- Presse«, od 1 augusta, tvrdi, da podunavski pakt još nije formulisan. Samo se intenzivno radi na njemu i došlo je već do zbliženja Male antante, naročito Čehoslovačke s Italijom,.
»Frankfurter Z eitun g« piše »Pojava Habsburga ujedinjuje Malu antantu i učvršćuje njene veze prema Francuskoj, ali ne uklanja posebne interese pojedinih država Male antante. Odnos Jugoslavije prema Italiji nije još uvijek takav, da bi se bez teškoće moglo pristupiti podunavskom paktu. Pariz će se još uvijek morati truditi, da stvori onu toplotu izmedju Jugoslavije i Italije, koja neće da se javi sama od sebe.«
»Berliner Tagblatt«, od 6 augusta, izvještava o dugim pregovorima ministra-pret-sjednika g. Stojadinovića sa novim francuskim poslanikom. »Jugoslavenski ministar-pretsjednik Stojadinović primio je francuskog poslanika u Beogradu g. Dampjera, koji je ranije bio savjetnik ambasade u Rimu. Razgovor je trajao duže vremena. P o-znato je, da Francuska diplomacija želi da razjasni držanje Italije prema Jugoslaviji i da posreduje, kako bi došlo do sastanka izmedju Mussolinija š Stojadinovića.« *
JUGOSLAVENSKI POSLANIK U RIMU G. DUČIĆ KOD MUSSOLINIJA.
Sve jugosl. novine donijele su ovu vijest:
Rim, 6 augusta. Danas poslije podne talijanski ministar pretsjednik g. Mussolini primio je jugoslavenskog opunomoćenog ministra g. Jovana Duiića, s kojim je imao dug razgovor.
V V
POSEBNO SODISOE TUO! V KOLONIJAH
ALI TOLIKO OBETANA CIVILIZACIJA ZA ABESINCE
PISMO SLOVENCA VOJAKA NA ABESINSKI FRONTI
Prijatelj našeg lista nam je dal na razpolago pismo, ki mu ga je poslal njegov nečak iz Eritreje. Razumljivo je, da smo morali nekatere zanimivosti popraviti, da ne bi s tem odpirali sledov preganjanja svojcev, ki so v Julijski Krajini. Pismo je bilo odposlano iz Massaoua in je po velikih ovinkih srečno dospelo v našo državo. Med ostalim piše slovenski vojak v italijanski uniformi:
Na parnik so nas vkrcali . . . maja t. 1-v Napoli. Vseh nas je odšlo kakih 'ir-jev in 1800 mož. Med nami je bilo naj v. bersaljerjev, precej pa tudi artiljercev iz ženijskih čet, med njimi največ specialistov. Najrazličnejšega vojnega materijala so naložili velike količine, vendar so vse io napravili že pred našim odhodom.
Slovo ob pomolu je bilo precej žalostno. Nekateri moji tovariši iz okolice Avelina so imeli na obali svojce, ki so tulili od žalosti in obupa. Le črnosrajčniki so prepevali, ker jim ni bilo treba na brod. Tudi naši oficirji so se držali precej kislo. Solnce nas je grelo že vse te dni od mobilizacije dalje. Čeravno nismo skoro nič vežbali, pač pa samo pohajkovali po vojašnici, smo bili tako zbiti, da se mi ni ljubilo misliti na dom, še manj pa gledati to teatrsko ponašanje vojaške otročarije.
Končno je naš parnik z veliko zamudo krenil na pot. Vožnja po Sredozemskem morju je bila dokaj prijetna. Le enkrat nas je iznenadila nevihta, ki je povzročila med onimi, ki nismo bili vajeni morja, precej nevšečnosti. Na brodu smo bili štirje Slovenci, vendar samo dva sva se^v resnici razumela, ostala dvojica se je že precej prilagodila novi miselnosti. Sicer pa si skoro nisem želel znanstva ali prijateljstva. Človek v tem vzdušju postane tako strašno nezaupljiv, da niti samemu sebi ne zaupa-
—	Oba s prijateljem sva bila za krasote sredozemske vožnje malo dovzetna. Sicer pa je nad vso posadko vladala vzdušljiva atmosfera. Vso vožnjo do Aleksandrije nisem slišal odkritega nasmeha. Kljub znani žlobudravosti naših gospodarjev, je vladalo na brodu plašno razpoloženje. Le tupatam se je izvila iz prsi otožna južnjaška pesem, ki je v vsakem trepetu povdarjala skrb pevca in povračala njegove misli svojcem. Pa tudi bojazni je bilo v teh smehljajih več ko preveč.
Kako smešno se mi je zdelo vse ono pisanje časopisja o »valovih navdušenja«, ko pa smo vsi brez izjeme sličili politim muckam. Za kratkočasje so morali skrbeti oficirji. Po pet ur in še več dnevno so nas krmili s patriotizmom. Junaštvo od 1 marca 1896 (Adua) nam je že lezlo preko glave, 3000 Italijanov proti 70.000 Abesincev; imena prav vseh šarž smo morali vedeti na izust. Pa s tem vas ne bom dolgočasil. Tudi Libijo, Tripoli, in svetovno vojno smo obdelali do dna. Starejši oficirji so zadevo vzeli resno, mlajši pa bolj na lahko. Drugače nas z vojaškimi spretnostmi niso preveč gnjavili. Zato pa je imela posadka broda z nami toliko več posla.
Končno smo dopluli do Aleksandrije. To je bila naša prva postaja. 2e sam pogled na mesto je zadostoval, da je izginila vsa apatija. Krasno mesto, posebno še zato, ker tam preko diha svoboda. Koliko naših Slovencev je tam, mi je padlo na um. Pičlih par sto metrov do obale, pa bi bil na varnem . . . Vendar vse to so samo sanje.
Na obali je'čakala množica Italijanov z zastavami. Vpitje in kričanje kakor v Na-poliju. Samo najvišji so se izkrcali za nekaj desetin minut. Brod pa je sta! v piimerni oddaljenosti — zastražen ...
Še nekaj ur in dospeli smo v Port-Said
—	vhod v Sueški kanal. Tu so pričele nove instrukcije. Dvanajst ur smo morali čakati, da so nas spustili v kanal. V tem času so imeli oficirji dovolj časa, da so našim trdim buticam vtepli v glavo, da je tudi to delo (kakor vse ostalo na svetu!) rezultat italijanskega ženijalnega duha. Inž. Luigi Negrelli — Tirolec, je bil sedaj tisti Italijan, ki je zamislil ogromno epohalno delo-Čeravno trdijo Avstrijci, da je bil Nemec, so ga Lahi reklamirali zase. Mi vemo, da Slovenec ni bil, za ostalo pa naj se pričkajo Lahi in Nemci. Vsekakor je kanal prekopal Lesseps, ki so mu v Port-Saidu postavili velik spomenik.
Kanal je dolg 87 morskih milj (cca. 164 kilometrov). Družba, ki je zvezala Sredozemsko morje z Rdečim, pa tega ni storila iz človekoljubnih nagibov, pač pa je bila zadeva čisto poslovna. Resnici na ljubo moram povedati, da nam oficirji niso zamolčali visokih vstopnin, ki jih je treba plačati pri pasiranju kanala. Za vsako tono in za vsakega pasažirja približno 25 lir. Vzdolž vsega kanala so nameščene postaje, ki urejajo promet približno tako, kakor je urejen na železnicah. Vožnja po kanalu je zelo dolgočasna. Parnik ne sme voziti več kakor 6 milj na uro. Naš prevoz je trajal polnih 13 ur. Nekaj časa smo se vozili podnevi, polovico vožnje pa ponoči. Ponoči so nam kazali pot močni reflektorji. V Port-Thewtik smo prispeli v jutranjih urah. Tu smo prvič zagledali Rdeče morje. Mesto Suez je oddaljeno od izhoda kake tri milje. Naša ladja je krenila proti mestu, ker so nam tudi pripravili italijanski naseljeni-ki »dostojen sprejem« z neobhodno potrebnim rimskim pozdravom. Hvala bogu, je bile vseh ceremonij kmalu konec.
Ladja ie krenila navzdol proti Sueškem zalivu. Vročina je pritiskala na vso moč.
Trst, 27 julija 1935 — (A g is.) — Visoki komisar za kolonije je zaradi javnega reda in varnosti izdal poseben dekret, s katerim je bilo v Eritreji ustanovljeno posebno sodišče za zaščito kolonij. Sedež bo imelo v Asmari. Pod njegov delokrog bodo spadale vse kolonije. To sodišče bo sodilo vse zločine izvršene proti državnim osebam in proti javni varnosti. Sodilo bo po vojaških zakonih. Sodniki bodo imenovani iz vrst višjega častništva. Da se je fašizem po-''"žil tega prvega znaka rimske civili-9 tudi v kolonijah, je dalo vzrok
»Giustizia e Libertà« poroča, da je sedem vojakov 3. planinskega polka in en častnik dezertiralo v Francijo, nakar so pribežali v Marseille Povedali so, da vlada v Italiji moralna pobitost. Velika večina ljudstva je proti vsaki vojni, le fašistična manjšina dela na vse prete-go za vojno. Pri odhodih vojakov se dogajajo žalostni in mučni dogodki, ko matere in žene ne puste svojih sinov in mož od sebe in preklinjajo vojno. Med vojaštvom je zelo razširjena želja po
Tudi naši južnjaki, vajeni solnca, so vzdihovali. Komisna hrana je postala že kar neužitna. Želel sem si zelenjave, ki je seveda ni bilo. Same makarone smo otepali od jutra do večera. Voda je bila slaba in druge pijače ni bilo na razpolago.
Kakor je bila vožnja preje prijetna, tako se je stopnjevala sedaj v mučno in nevzdržno trpinčenje. Bolničarji so imeli polne roke dela. Kinin smo grudih na vse preiege. Mrzlica se je namreč na brodu čedalje bolj širila. Vse ono poparjeno veselje, ki je vladalo v Suezu — vsaj na videz, se je na mah spremenilo v težko vzdihovanje ir kh canje na pomoč. Morska bolezen, ki je dotlej še prizanašala, se nas je lot podvojeno silo. Z afriške strani je pri val vročine, ki nam ie živo predočil,
mnogo »političnih« zločinov, ki postajajo v kolonijah dan za dnem pogostejši. Upori in nediscipliniranosti se vedno večajo tako s strani vojakov, italijanskih delavcev kakor s strani domačinov, ki bodo tako prvič občutili kaj se pravi-toliko opevana rimska kultura in civilizacija. Zgleda, da bo to sodišče hujše kakor posebno sodišče v Italiji, ker je skoro povsem vojaškega značaja. Sodilo ne bo samo vojake ampak vse politične prestopke tako italijanskih delavcev, kakor domačinov. — (Agis.)
dezertiranju, isto se opaža zadnji čas tudi pri miliciji. — (Agis.)
BIJEG TALIJANSKIH VOJNIKA U ŠVAJCARSKU I FRANCUSKU
Il Nuovo Avanti javlja da je mnogo vojnika, podoficira i nekoliko oficira prebjeglo u švajcarsku i Francusku. — Svi oni izjavljuju da postoji u talijanskoj vojsci jaka težnja za dezerterstvom a u narodu da vrije protiv fašizma i rata.
izgleda zadeva v Eritreji. Parnik je brzino pospešil. Promet je po Rdečem morju precej živahen. Tuintam se pokaže tudi kaka vojna ladja. Med vojaki so krožile govorice, da nas spremlja vojno brodovje, jaz nisem videl nobene italijanske vojne ladje. Zato sem tudi verjel, da imajo govorice samo namen okrepiti našo korajžo, ki jo je bilo pa presneto malo.
Sueški zaliv je kmalu za nami. Vožnjo nadaljujemo ponoči. Še nekaj ur, in naš parnik piovi od italijanski eritrejski obali. Med redkimi patrioti nastaje vzklikanje: .a „m Abissinia? — à noi!« . Vendar 9 ne potegne. Velika večina molči, celo godrnjajo.
no otočja Dahlak zavijemo v iua-o.
ITALIJANSKI VOJAKI DEZERTIRAJO TUDI V FRANCIJO!
Sedem alplneev asa esa častnik pribežal» v Marseille
U AFRIKU PJEVAJUĆI,
IZ AFRIKE — KRIJUĆI SE
Veliki pariški list (Paul Boncoura) »La tribune des Nations« otposlao je specijalnog dopisnika u Afriku da prati pretstoječe borbe izmedju Italije i Abe-sinije. U prvom dopisu od 25 jula javlja izvjestitelj Charles Ferrus izmedju ostaloga i to da talijanski brodovi, koji odlaze s vojskom u Afriku, prolaze danju kroz Suez, a vojnici da viču »Viva il Duce« i da pjevaju »Giovinezzu«. Me-đjutim brodovi koji se vraćaju u Italiju sa bolesnim vojnicima prolaze samo noću kroz Suez kako ne bi njihov velik broj upao u oči.
Kako grade kasarne i bolnice uz granicu
Trnovo, augusta 1935. Već je nekoliko godina što su u našem selu sagradili kuću koja služi za dječji vrtić za ođnarođjivanjs naše djece. Ova se kuća na'azi na mjestu zvanom Vidmu. Prošloga su mjeseca počeli da grade još jednu veliku zgradu, u koju da će smjestiti starce i iznemogle, a s njima i djecu koja su bez roditelja. Ova se kuća gradi na općinskom zemljištu u blizini sajmišta. Vidjet ćemo u koje će svrhe ova kuća služiti. Bit će to bolnica za rat ili kasarna ...
VELIKE LETALSKE VAJE V JULIJSKI KRAJINI.
Dne 16., 17. in 18. t. m. se bodo vršile v Trstu velike vojaške vaje z aeroplani. Izvajali bodo namišljene napade in protinapade ter obrambo nad mestom samim. S tem hočejo preizkušati, če bi bilo tržaško mesto v resničnem vojnem slučaju zadostno zavarovano s sedanjimi obrambnimi sredstvi. Pri teh vajah bodo stopile v akcijo poleg vojaštva še gasilci, Rdeči križ in vse ostale institucije, ki so na tem zainteresirane. V istem času se bodo vršile enake vaje in napadi iz zraka tudi v Gorici, na Reki in v Pulju. (Agis).
APEL TALIJANSKIH SOCIJALISTA I KOMUNISTA TALIJANIMA AMERIKE
Talijanska komunistička i socijalistička stranka izdale su zajednički proglas na Talijane Sjeverne i Južne Amerike, u kojemu ih zajednički pozivaju na borbu protiv fašističkom ratu u Africi. Ujedno pozi viju sve talijanske organizacije i pojedince u inostranstvu na kongres protiv rata, kojega priredjuju sve antifašističke stranke u zajednici sa ostalim pacifističkim strankama i pokretima u svijetu.
. I jedna i druga stranka ukazuju na put kojim treba poći u borbi protiv fa-žizma: na revoluciju u Italiji. I Talijanska liga za pravo čovjeka u Parizu poziva svoje članove na narodni ustanak u Italiji, te su se tako sve grupe antifašističke u emigraciji našle ovom prilikom na istoj liniji.
20.000 POSTELJ V BOLNIŠNICAH IMAJO V KOLONIJAH
še do pred kratkem so imele vojaš ke oblasti v Eritreji in Somaliji samo 300 bolniških postelj. Toda zaradi zna ni h klimatskih neprilik in možnosti obolenja z raznimi tropskimi boleznimi, je bila fašistična vlada prisiljena, da z vsemi sredstvi izboljša vojaško saniteto. 17.000 postelj je postavljenih po bolnišnicah in drugih pripravljenih barakah in taboriščih v Eritreji in 3000 v Somaliji. — (Agis.)
KER JE »UKRADEL« GRANATO...
Na 400 lir denarni kazni je bil pogojno kaznovan v Gorici, kar se mu ne bo vpisalo v kazenski list, 22-letni Alojz Dru-fovka iz Revme, ker se je pred časom polastil v gozdu pri Grojni, ki je last goriške občine, granate kalibra 149, katera je ostala v zemlji še od svetovne vojne. (Agis)
UTRJEVANJE MEJE
DOVAŽANJE VOJNEGA MATERIALA.
Tolmin, avgusta 1935. (Agis) — Iz Pologa vozijo dnevno vojni material v obmejni pas pod Bogatin. Zlasti zadnje čase pa prevažajo ogromne železne plošče težke po 8 q. Pri prevažanju tega materiala se poslužujejo tudi vzpenjače, ki je obratu ves dan. Za obsežne obmejne utrdbe za Bogatinom in sosednjimi hribi so speljali v ta pas že nad 3000 q cementa.
OBMEJNE POSTOJANKE JAVNE VARNOSTI POJACUJEJO.
Hotederšica, julija 1935. (Agis). — Poleg novo ustanovljene karabinerske postaje v Godoviču, so tamkajšnjo postojanko miličnikov ojačili za več mož. Vsi obmejni kraji so močno zastraženi, zlasti pa oni predeli, kjer se utrjuje meja in bližnja okolica.
KABALISTIKA
Nmetta se od nekoliko vremena bavi kabalistikom. Juče mi je punila glavu ovim svojim pronalaskom.
— Dajte mi lapis i bukunić karti! Bravo! Na — tu vam je lumer: 1883. To je leto, kada se j’ rodil Mussolini Zamite oni dva 8 van i ostat će... 13. Prvo i zadnje slovo! Dobro, sad homo napred! Italija je dobila Rim leta 1870. to će reč trinajst let prej nego se je ro dii Duce. Homo napred! Kada su Talijani bili potučeni, pulì Aba Garima ale Adua? Leta 1896, to će reć, upravo kada je Mussolina bilo 13 let. Homo napred! Mussolini je postal ministar leta 1922, onput je imel 39 let. A 39 je 3 puti 13. Od onda do danaska je uprav 13 let!
... Mussolini ima danas 52 leta — to je 4 puti 13. Mussolini će sadahna udrit na Abisiniju, a to je upravo 39 let pokle one batoste puh Adue. A 39 je 3 puti 13. Ca mi ga je to?
Malo sam se nasmjehnuo, ali moram priznati, da se ovakvi računi u nas u Italiji zovu: »coincidenze misteriose«.
(Rokac).
MALE VESTI
Mussolini je zmlatil prvo žito v Sa-baudiji. To vest je obdeloval fašistični tisk nič manj kot en cel teden nikoli ne krajše kot na štirih straneh.
Kakor običajno pa ni bil prikazovan zadnji Edenov obisk kot »triumf realistične fašistične politike«.
♦
Zlasti, v Franciji in Angliji se stalno vrše velika zborovanja proti vojni; to gibanje pospešuje italijansko-abesinski konflikt.
Med ostalimi so se dvignile tudi slovenske žene, organizirane v »Društvu delovnih žena«, in sicer predvsem iz solidarnosti do naših sonarodnjakov, ki morajo v Abesinijo.
♦
Znani protifašist Lussu, ki je pobegnil iz konfinacije, je izstopil iz antifašistične skupine »Giustizia e Liberta« in se pridružil v borbi skrajni levici.
♦
Italijanski delavci v Afriki ne dobe plačila in prejemajo zelo slabo hrano. Iz skladišč pa, ki so napolnjena z vsem mogočim moterialom. zmečejo v morje dnevno velike količine živil, ki so se pokvarila.
*
V	vojašnici San Vittore v Milanu so vojaki protestirali proti odhodu v Abesinijo in razbili skoro vse.
♦
Ko je v Milanu neka mati zvedela o smrti svojega moža v Abesiniji, je vrgla otroka skozi okno in se nato pogna-lh še sama.
★
V	Napoliju se odigravajo pri ukrcavanju razburljive scene. Vojaki jočejo in se branijo oditi. Karabinjerji jih morajo s puškinimi kopiti siliti, kar vzbuja velike proteste. Ob neki priliki so bili pri vkrcavanju ustreljeni štirje karabinjerji.
*
V	Ponte San Pietro (Bergamo) je nastal konflikt med odhajajočimi vojaki in delavci: en vojak, oče štirih otrok se je vrgel v vodo.
*
Vojak poroča iz Afrike in pravi: vstati moramo ob 5 uri zjutraj, dobimo nekoli slabe kave; nato imamo vaje in moramo prehoditi 30—40 km dnevno; za kosilo dobimo košček mesa in nekaj juhe, zvečer riž in juho. Spimo na tleh, a skoro vsako noč trobijo alarm in moramo zopet v teku napraviti 10—15 km.
4«
Ustanovil se je »Mednarodni odbor
za pomoč zàpttim m aeporarannh italijanskim antifašistom«, katerega častni predsednik je svetovno znani pisatelj Romain Rolland, predsednik pa Jean-Richard Bloch. V akcijskem odboru so samo znane osebnosti.
♦
Bolezni med vojaki vedno bolj razsajajo in skoraj decimirajo čete. Veliki transporti bolnikov se stalno vračajo domov. Niti o teh, kaj šele o mrtvih italijanska poročila ne govore.
*
Do sedaj je v Afriki okoli 30.000 italijanskih delavcev, katere pa so po večini preoblekli v vojaške obleke in jih tudi kot tako maltratirajo.
* '
»Gazzetta Ufficciale« objavlja dekret o povečanju stroškov za ministrstvo vojske in mornarice, in sicer za 61,789.000 in 34,022.000 lir; drugih 60 miljonov je bilo poleg tega odobrenih za vojno in 28 miljonov ministrstvu za mornaricu za stroške zadevajoče kolonije. Nadalj-nih 50 miljonov pa je bilo priznanih za posebna dela v kolonijah.
_ V Afriko je šla tudi skupina akademikov. Fašistično časopisje je te »pionirje« posebno proslavljalo.
*
»Popolo d’Italia« piše, da v Afriki dovolj vode in da je za vojake v tem oziru popolnoma preskrbljeno. Našteva celo razne vodnjake in rezervoarje. Tudi sicer poroča o vsem le najboljše kakor v svetovni vojni po receptu: sem zdrav in dobro se mi godi.
*
1. avgusta t. 1. poteka 21 let od izbruha strahovite svetovne vojne. Lice današnje Evrope sliči tistemu duhu pred in ob izbruhu.
*
V	Parizu se je ustanovila pred mesecem »Mednarodna komisija za obrambo etiopskega (abesinskega) naroda« v kateri je tudi bivši francoski letalski minister Pierre Got, dalje H. Barbusse, Jean Painvele, itd. Ta komisija je sklicala v Parizu veliko konferenco. Udele-žili^so se je razni novinarji in znane politične osebnosti. Pri tem je H. Barbusse proglasil Lavala kot sokrivca, in izrazil potrebo po velikem gibanju v Franciji proti Lavalu.
♦
Italijanski emigranti pripravljajo velik kongres proti vojni z Abesinijo, ki se bo vršil v začetku septembra v Baslu-Izdali so tudi posebne protivojne znamke.
*
V	USA se je ustanovil pod predse-stvom George ja Wickermanna »Odbor za Abesinijo. Izvesti hoče nekako glasovanje med narodom in prisiliti Roosevelta, da bo posredoval za Abesinijo.
Agis
HRVATSKI KARAKTER PAZINA U MUSSOLINIJEVOJ ENCIKLOPEDIJI
Izišao je 27 volumen »Enciklopeđia Italiana Treccani« To je poznati talijanski leksikon, koji je počeo izlaziti na inicijativu Mussolinija. Došlo se je već do slova P. Tu je jedan odlomak, koji govori o Pazinu. O Pazinu je pisao ministar Attilio Tamaro, do nedavna poslanik Italije u Beču, a sada u Bernu i poznati tršćanski iredentista. Historija Pazina iznosi tako kako konvenira talijanskom karakteru Istre. Medjutim nekoje činjenice ne može da zataji,_ pa tako kaže, da je 1890 pazinska općina pala u ruke Slavena (razumije se Tamaro zato okrivljuje Austriju...), ali su Talijani, koji su se okupili oko »Società Politica Istriano« — »branili grad vatreno«. Od čega i kako, to Tamaro ne kaže. Mi znamo medjutim da nisu ništa obranili, jer da nije došla Italija Pazin bi i danas bio sasvim slavenski. Tamaro kaže u tom članku o Pazinu da je 1899 u Pazinu ustanovljena hrvatska gimnazija, što je izazvalo talijansku manifestaciju u čitavoj Julijskoj Krajini Tako se piše talijanska enciklopedija ...
BALILE S KRKA I IZ SUŠAKA NA LJETOVANJU U ITALIJI
Tršćanski »II Piccolo« od 3 augusta javlja, da su se preko Rijeke otpraćeni od vlasti i fašista vratili na Krk i na Sušak balile, koji su bili na ljetovanju U Italiji, u poznatim fašističkim kolo-hijarAa. Znači, da u Krku i na Sušaku postoje fašističke organizacije. S Krka je bilo 30 djece, a sa Sušaka 22.
POZDRAV DALMATINSKIH IREDENTISTA CRNIM KOŠULJAMA NA POLASKU ZA AFRIKU,
Rimski list »La Volontà d’Italia« donosi tekst pozdrava koji je uputila grupa »Ris-mondo« dalmatinskih dobrovoljaca (Pla-v'h) fašistima prve divizije, koja se nazi-va »divizija 1 februara«. U pozdravu pisanom bombastičnim izrazima i u mesija-hističkom tonu. ima puno prikrivenih aluzija na vezu izmedju Dalmacije i Italije. Plavi čuvaju jedno sveto nasljedje, kod njih živi tradicija na rimsku silu i latinsku civilizacru, pet zlatnih medalja iz velikog oslobodilačkce rata ootsieća ih na nebesko lice otadžbine, za koju su dah mnogo mučenika. Oni gaje svetu ideju koja ce stvoriti »našu otadžbinu velikom«.
Vatreni vodja, jedan od grupe onih sa Krka. maršira na čelu plavih legionara, i plavi već osjećaju u svojim srcftna kako ide preko planina, lijepih i svečanih kao hramovi, ritani oduševljenja pobjede...
DALMATINSKA MANIFESTACIJA U MILANU.
»ua Volontà d’Italia« (Rim), od_ 29. jula opisuie opširno kako su »Plavi« i dobro-volici iz Dalmacije priredili pomen Ris-mondu, splitskom dobrovoljcu, koji je pao Da taliianskorn frontu boreći se protiv Austrije 1915 godine. U, govorima se isticalo kako se Rismondo u Splitu borio za talijanski karakter ovog grada protiv hrvatske poplave. Govornici su ga pretstav-Ijali kao simbol dalmatinskog heroja, koji se borio za Italiju.
NOV NAČIN DOSTAVLJANJA POŠTE.
Postojna, julija 1935. — (Agis).
Iz nekaterih krajev s Pivke poročajo- da je zadnje čase poostrena cenzu-?-’a vse pisemske pošte, zlasti one, ki prihaja iz sosednih držav. Tako ponekod Prinašajo pošto k naslovljencu karabi-hijeri, pustijo da jo ta prečita ali pa celo ne potem pa jo zopet odvzamejo. Zakaj je dobro to čudno postopanje m znano.	___________
BIHMA V TEKO VEM
ITALIJANSKA PRIDIGA REŠKEGA ŠKOFA SANTINA.
Reka, avgusta 1935. (Agis). — Zadnjo nedeljo v juliju, t. j. 28. pret. meseca, je imel reški škof Santin birmo v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Ob tej priliki je tudi pridigal in sicer v italijanskem jeziku. Vernikom. ki so napolnili cerkev do zadnjega kotička in ki niso razumeli niti besedice škofove pridige, je začel govor presedati. Nekateri so zapustili cerkev, ostalo pa so z nestrpnostjo, kašljanjem in polglasnim pogovarjanjem pokazali, da škofov govor velja le cerkvenim stenam, ne pa njim. Škof Santin, ko je uvidel, da s svojim govorom vzbuja le nerazpoloženje med verniki, ga je nadaljeval v hrvaščini, s čitanjem nekega lističa, ki ga je imel pri sebi.
DUHOVNIŠKE VESTI.
Novo mašo je pel v Šempetru na Krasu 7 julija č. g. Anton Požar, na Proseku pa isti dan č. g. Ježe Milič.
♦
Smrtnonevarno je v Gorici bolan že dalj časa g. Leopold Cigoj, duhovni vodja v škofijskem zavodu Malem semenišču.
*	i
Goriški nadškof Margotti je v preteklem tednu bil na kanonični vizitaciji Po Tolminskem in je obiskal Tolmin, Kamno, Volče in Tribušo. Odtod se je povrnil v Gorico.
FAŠISTIČNE MLADINSKE ORGANIZACIJE V ŠTEVILKAH.
Ob obletnici fašizma 24. maja t. 1. so štele fašistične mladinske organizacije: Piccole Italiane 111.977. Giovani Italiane 34.839, Giovani Fascisti 20.788, Balilla 178.789, Avangvardisti 140.308, Fascisti universitari in Giovani fascisti 243.712. (Agis)
NOVO LJUDSKO ŠTETJE V ITALIJI IN JUGOSLOVANI
Iz italijanskih časopisov posnemamo, da se bo prihodnje leto vršilo v vsej Italiji VIII. ljudsko štetje. Začelo se bo na dan fašističnega praznika »rojstva Rima«, dne 21. aprila 1936. Centralni statistični urad že dela na tem skupno z raznimi institucijami in federacijami. Ker hoče fašistična vlada izvršiti to ljudsko štetje z vso natančnostjo, je poslal omenjeni centralni statistični institut navodila vsem federacija.m, kako naj klasificirajo delavce, kmete in druge poklice in naj jih celo označujejo z istimi izrazi, kakor so v navadi med ljudstvom in tudi z imeni poklicev v dialektih.
Gotovo je, da z narodnostnega stališča fašisti ne bodo delali nobenih razlik med prebivalstvom Italije, ker ga smatrajo za italijaniziranega po tolikih letih fašističnega režima; kjub vsej natančnosti gotovo ne bodo našteli niti enega Slovenca ali Hrvata... — (Agis.)
Skupne enotne članske legitimacije
Ker se nakatera društva obračajo za dobavo enotnih legitimacij tudi na Zvezni soc. odsek, sporočamo tem potom vsem emigrantskim edinicam, da je morala izdaja enotnih legitimacij za sedaj izostati, ker se tri največje edi-nice po številu članstva niso prednaročilo na tip legitimacije, ki je bil v anketi dogovorjen in sprejet iz razloga, ker imajo v zalogi še veliko število svojih legitimacij. — Zvezni soc. odsek v Celju.	___. ._
JUGOSLOVENSKOJ MATICI U ZAGREBU
u spomen blagopokojnoga gosp. Svetka Martelanca iz Trsta, koji je umro u Ljubljani, poklonio le gosp. dr. J. Pertot iznos od 100 (sto) dinara, na čemu se naj-lie.nše odbor zahvaljuje. ___________
NAŠA KULTURNA KRONIKA
LOVOR VIJENAC PJEVAČKOG ZBORA »ISTRE« BUGARSKOM PJEVAČKOM DRUŠTVU »RODINA«
Bugarsko pjevačko društvo »Rodina« nastupilo je 5 o. mj. u Zagrebačkom Zboru. Uz neka pjevačka društva predao je »Rodini« lovor vijenac i pjevački zbor »Istre« u Zagrebu. Vijenac je predao pročelnik pjevačkog zbora g. Jure Prelac i tom prilikom je rekao par riječi pozdrava i podvukao da je sloga Bugara i Jugoslovena najbolji zalog za oslobodjenje Istre, Trsta i Goričke. Te riječi je mnogobrojna publika i pjevači Bugari potvrdila burnim pljeskom i poklicima: Tako je! Živila Istra!
Na traci je natpis: Braći Bugarima pjevački zbor »Istre« u Zagrebu, a u sredini vijenca je crtež Julijske Krajine u crnoj boji.
» ARCHI VIOSTORICO PER LA DALMAZIA«
Ovih dana su izašli svesci za juni i juli te revije, koju u- Rimu uredjuje Arnolfo Bacotich. U broju za juni donaša Bacotich životopis i bibliografiju djela Hvaranina Biondia. Prof. Umberto Valente objavljuje neke dokumente iz dvorske biblioteke u Torinu koji se odnose na vladanje Mlećana u Dalmaciji u XVI i XVII vijeku, a naročito djelovanje Mlećana za vrijeme proveditura Foscola 1647 god. Tullio Erber nastavlja svojom »Storia della Dalmazia dal 1797 al 1814«, gdje obradjuje francusku upravu 1811 i 1812 godine.
U broju za juli je izvadak iz knjige Nijemca Mommsena »Romanske provincije od Cesara do Dioklecijana«. Taj odlomak nosi naslov »Lezione di Teodoro Mommsen sulla Romanità e Italianità della Dalmazia«. Fabio Luzzatto nastavlja studiju o crkvenoj politici zadnjeg proveditura u Dalmaciji, a Nicolo Giuseppe Sola piše o dubrovačkom humanisti Iliji Crijeviéu (Elio Lampridio Cervino). Oba sveska su ukrašena mnogobrojnim slikama van teksta.
DESETI PRIJEVOD DUKIĆEVA, »HRAMA«
Dvojezični hrvatskošpanjolski mjesečnik »Čuvajmo Jugoslaviju« (Cuidemos a Yugo-eslavia) što izlazi u Antofagasti (Chile), donosi u posljednjem broju od 1 jula pjesmu Ante Dukića »Hram« u hrvatskom izvorniku i španjolskom prijevodu. Pjesmu je preveo sam urednik, g. Marko P. Biskupo-vić, direktor jugoslavenskog kolegija i vršilac konzulske dužnosti u Antofagasti.
Kako je dosad ova pjesma izašla na slovačkom, poljskom, češkom, madžarskom, rumunjskom, njemačkom, talijanskom, lu-žičkosrpskom i švedskom jeziku, to je španjolski prijevod već deseti prijevod »Hrama«. Na ovom rijetkom literarnom »rekordu čestitamo g. Dukiću.
KNJIGA U ~VÒDNJANŠKOM (TALIJANSKOM) DIJALEKTU
»Istituto Tipografico Editoriale« u Milanu objavio je knjigu pod naslovom: Traduzione in istriano. (Prevod u istarskom). To bi imali da budu prevodi najboljih političkih djela starolatinskih i talijanskih, od Catula do Leopardija i od Horacija do Carduccia. Prevod je od Pietra Sanse, istarskog Talijana, a predgovor je napisao prof. Matteo Bartoli sa torinskog sveučilišta (Labinjan). Bartoli podvlači u predgovoru važnost istroromanskog govora koji da najbolje
svjedoči urodjeno talijanstvc Istre. Kako je poznato taj se govor sačuvao u Vodnjanu, Galižani, Baloma i Rovinju. Ova knjiga bi imala prvenstveno propagandno patriotski karakter, a ujedno bi imala da posluži kao tekst za proučavanje istroromanskog govora
Tu su, kako rekosmo, prevodi, a nije isključeno da je »Antologija lirike« Gervaisovi »čakavski stihovi« i Balotine pjesme neposredan uzrok za izdavanje te knjige u istarskom talijanskom dijalektu.
»MALI ISTRANIN«
Zadnji dvobroj »Malog Istrani-n a«, koji izlazi već šest godina u Zagrebu i koji je namijenjen djeci, ima vrlo lijepih i interesantnih priloga. Skoro svi sastavci su lijepo ilustrirani, a na naslovnom listu je simbolična slika, koja sama po sebi tumači glavnu ideju lista: buditi u djeci ljubav za Istru.
U ovom dvobroju (32 stranice) su slijedeći sastavci:	Viktor Car-
Emin: Sokolski dan; V1 a d i m i r N a-zor:	Naranča; R. Katalinić-Je-
retov: Lepirica; Jos. A. Kraljić: Vrane. Gabrijel Ovitan: Nije vrijedan; Nazor: Buzet; Ante Iveša: Robijaš br. 448; Cvitan: Došlo nam je proljeće; Cvitan: Veselje:	Rikard Ka-
talinić-Jeretov:	Tri pjesme; Cvitan:
Proljetno jutro; Ljubidrag Gar-čina: Nevidljive lađe; Fućek Martin: Na dragom pragu; Zvonimir D o š e n : Za srećom. Nepotpisani su članci: Tri klupe. Iz mojeg dnevnika, Krv nije voda, Siromah učitelj, Danas ćete pisati perom, Majmun Klok, mali Jožić i njihove vragolije, a u rubrici Razno su kraće zanimivosti iz svijeta, dok su na koricama zagonetke, rebusi i slično.
I po saradnicima i po ideologiji pot-sjeća taj list u mnogome na predratnog Mladog Istranina i kasnijeg Mladog Hrvata, preko kojih su Car-Emin, barba Rike i Kraljić odgojili u nacionalnom duhu predratnu generaciju naše djece u Istri. U ovom zagrebačkom Malom Istraninu štampao je Mate Balota neke od svojih prvih pjesama, a vrlo dobar pjesnik i učitelj Gabrijel Cvitan dao je u njemu niz odličnih dječjih stihova. Rubrika o majmunu Kloku i malom Ježiću potsjeća u svemu na barba šimi-nog Floka u predratnom Mladom Hrvatu, pa je to još jedan znak više da je ovaj sadanji nastavak onog prvog. Današnji majmun Klok je možda malo savremeniji, jer on je svuda gdje se događa štogod važna. Sada je, na pr. na granici između Abesinije i talijanskih kolonija u Africi.
List je namjenjen prvenstveno našoj djeci u emigraciji, čitajući taj list djeca ne će zaboraviti odakle su i naučit će se da vole ostavljen zavičaj. Ali on je namjenj en i ovdašnjoj djeci, jer preko dječjeg lista će se djecu upoznati s Istrom, naučit će da je vole i kada odrastu mnogi će se od njih boriti uz nas, jer ono što se djeci usadi u srca to ostaje za cijeli život. Prema tome ovaj list vrši veliku misiju, koja nije za pot-cjenjivanje.
U list unaša već 6 godina velike napore urednik Ernest Radetić (auk-tor zbirke istarskih novela:	»Kad se
užge mlada krv«, drame »Za goli život« itđ.), a pretplata iznaša za cijelu godinu 12 (dvanaest) dinara. Naručuje se na adresu: »Mali Istranin« — Zagreb, Boškovićeva ul. 20 (ili telefonski na br. 59-31).	(*• P->
POSTANAK I RAZVITAK FAŠIZMA
Ignazio Silone, autor »Fontamare«, sugestivnog romana o fašizmu i »cafomma«, (aje nam eto i jednu isto tako^ sugestivnu mjigu, u koioj je tašizam naučno i doku-nentovano obrađjen. Bivši vodja socijan-stičke omladine, član redakcije socijahstic-*og »Lavcratcre« u Trstu, emigrant i ak-dvan borac od malih nogu, proživio je m-tervecionizam, zametke fašizma, pohod na Rim i sve ono što je iza toga slijedno i slijedi još i danas. Oboružan znanjem i bogatom literaturom novije talijanske historije, posjedujući u jakoj mjeri dar da intuitivno osjeti i zahvati cjelinu i da ie adekvatno izrazi, dao je na 250 stranica historiju i tumačenje fašizma. Promatrajući svijet i zbivanje u njemu sa odredjene tačke gledišta, upotrebljujući metodu koja izvire *z takovog gledanja, daje nam sliku fašizma u okviru društvenog zbivanja, počinjući od intervencionističke^ kampanje 1915 Preko zametka fašizma i fašističke »revolu-S>ie« do današnjega dana, koji logično svr-^ava u sutrašnjoj abesinskoj avanturi, o kojoj Silone ne piše, ali koja postaje pot-bano razumljiva čitajući ovu knjigu. .
U ovoj knjizi o fašizmu Mussolini ne strši kao što je to slučaj u mnogim studi-iama o tom pokretu. Duce je postavljen na Pravo mjesto. Silone postupa obratno od Emila Ludwiga, koji je dao poznatu knjigu 0 Mussoliniju. Dok Ludwig prikazuje Mus-solinija kao jaku i centralnu ličnost oko koje se sve kreće i koji svime dirigira, bi-!°ue prikazuje Mussolinija kao dio tog kretanja. Dok je kod Ludwiga fašizam prika-
zan samo toliko koliko on osvjetljuje ličnost Mussolinija, dotle Silone prikazuje Mussolinija samo u toliko u koliko se time može osvijetliti fašizam kao pokret. Jer fašizam, po Siloneu, nije tvorevina Mussolinijeva, već je to pokret koji izlazi kao logična rezultanta talijanske historije, socijalne i ekonomske strukture talijanskog društva i raznih taktičkih i idejnih pogrešaka političkih partija i pokreta a naročito socijalističke. Silone citira na jednom mjestu i Trockoga da potkrijepi svoj sud o ulozi Mussolinija gdje se kaže: »...svaki vodja je uvijek odnos izmedju ljudi, individualna nonuda na kolektivnu potražnju«. A osnovni politički kvalitet Mussolinija je taj što je pri svakom obratu fašizma Mussolini pred-vidjao i htio razvitak dijametralno oprečan od onoga u kojem je fašizam pošao. Mussolini je, dakle, išao za fašizmom, a ne pred njim. Ako citiramo par tačaka programa prvih fašija, od 1919 god., mogli bi da tu Siloneovu tezu i primimo. Za rješenje financijskog problema taj program traži: a) »Visoki, vanredni i progresivni porez na kapital, koji će biti ravan stvarnoj eks-propriaciji jednog dijela bogatstva«.
b) »Zapljenu svih dobara religioznih kongregacija i dokidanje svih biskupskih prihoda, koji znače enormnu pasivu za naciju, a privilegij nekolicine«.
Medjutim šta vidimo danas: ne samo da kapital nije ekspropriiran, već akcije industrijskih preduzeća rastu u zadnjih 6 mjeseci i za 200 posto, dok plaće radnika padaju ispod predratnih. Mali i sredn sjednik je uništen baš tim porezom, nja prelaze u posjed banaka, zakup? se na taj način stvaraju nove latifun
Za drugu tačku imamo još eklatantniji primjer u konkordatu sa Vatikanom, u priznanju suverenosti pape nad jednim dijelom Rima i u davanju miljardske otštete papi. A članovi 29 i 30 konkordata glase: »Ukidaju se svi porezi koji opterećuju crkvenu upravu. Svećenici (suprotno od svih slobodnih zvanja) ne podliježu plaćanju poreza. Država jamči, da se u budućnosti neće reducirati svote koje su iz budžeta doznačene vjerskom fondu«. To su samo dva primjera dijametralne oprečnosti _ izmedju Mussolinijevog programa i onoga što je fašizam učinio, a takovih primjera ima velik broj, pa i izjava Mussolinijeva koju je ovih dana dao francuskom književniku Pierre Benoitu reflektorski osvjetljuje ulogu Mus-solinijevu u fašizmu onako kako je prikazuje Silone. U toj izjavi, naime, Mussolini govori: Ja imam u Africi 250.000 vojske; ja ću pozvati pod oružje milijun vojnika; ja ću pobijediti; ja sam zaključio — ja — ja i uvijek ja. A Italija ima 40 milijuna stanovnika; ima kralja, generale, industriju, liru kojoj treba zlata, brodove i željeznice kojima treba ugljena, susjede koji ipak još nemaju fašističku »tessera« u džepu itd. itd....
Možda Silone pridaje premalenu ulogu akciji pojedinaca i ne obazire se dovoljno na psihologiju masa, naročito romanskih i mediteranskih. On daje možda preveliku ulogu razumu i logici i tumači skoro sve na osnovi ekonomsko-političkoj. a ne osvrće se možda dovoljno i na osjećajno-fanta-: i stranu života, koja igra naročito u . jaku ulogu, ali mu se uza sve to ne poreći da je u ovoj knjizi dao argu-ovanu i logički izgradjenu studiju o
jednom pokretu, koji je do sada tumačen na razne načine ali nikada jasno i uvjerljivo. Medjutim Siloneovi citati, statistike, njihova interpretacija i konačni zaključci su jasni, koncizni, logički i uvjerljivi. Iako se općenitim zakonima ne može uvijek tumačiti pojedine dogadjaje, ipak se u krajnjoj liniji i promatrajući komplekse dogadjaja sa izvjesne udaljenosti, može te sumirane dogadjaje podvrći ispravnim zakonima. Kada čovjek prouči ovu Siloneovu knjigu ne će, možda, po njoj moći tumačiti i razumjeti sve one svakodnevne dogodjaje u fašističkoj Italiji, jer za to treba temeljitog i detaljnog poznavanja i razumjevanja, ali glavne linije i glavni uzrok tih dogadjaja, a naročito sadanjih, moći će da razumije i ispravno prosudjuje.
Knjiga je podijeljena na 15 poglavlja, a svako poglavlje na više manjih otsieka pa i to pomaže preglednosti i lakšem razumijevanju. Ta poglavlja, bez podotsjeka, glase: Je li fašizam pao s neba? (Osebujnosti talijanske države prije njezinog fašističkog preobražaja), Italija koncem rata, Politička nezrelost talijanskog socijalizma. Reformizam gradi na pijesku, Fašizam 1919, Fašisti osvajaju selo, Fašisti osvajaju gradove, Pohod na Rim, Jedinstveni front buržoazije. Nova protuslovlja, Fašistički sistem sindikata, Korporacije i državni kapitalizam, Savez izmedju fašizma i katoličke crkve, Ideologija fašizma, Zaključak (Što je fašizam, Kako nastaje, Kako se razvija).
Prijevod Milana Durmana vrlo dobar, a tehnička oprema knjige isto tako.
Tone Peruško.
Ignazio Silone: Fašizam, njegov postanak 1 razvitak, preveo Milan Durman, Zagreb 1935.
ISTARSKI SPOMENIK U FRUŠKOJ GORI
ZNAČAJNA MANIFESTACIJA ZA NE0SL03ODJENU BRAĆU
Sastanak istarskih emigranata iz Novog Sada, Beograda i Zemuna na Zmajevcu
Novi Sad, 5 augusta.
Kao što je bilo objavljeno sastalo se u nedjelju, 4 augusta o. g. na Zmajevcu u Fruškoj gori preko 400 emigranata iz Julijske Krajine, članova triju emigrantskih udruženja: »Istra« Novi Sad, »Istra-Trst-Gorica« iz Beograda i »Istra-Trst-Gorica-Zadar« iz Zemuna, muna.
Novosadjani su oko 10 sati prije podne sačekali emigrante iz Zemuna i Beograda, koji su došli pješke preko Vrdnika. Čim su se gosti pojavili nastalo je bratsko grlen je i pozdravljanje i medjusobno upoznavanje. Poslije odmora sastali su si svi prisutni pred Turističkim domom, gdje je održan emigrantski »tabor«.
čuli su se vrlo oduševljeni i uzbudljivi govori, koji su na sve ostavili vrlo dubok dojam. Odana je zaslužena pošta svima istarskim mučenicima i herojima, koji su pali za čast i slobodu svoje domovine. Upućen je pozdrav braći s onu stranu granica i onim nesretnicima, koji čame po zloglasnim talijanskim tamnicama i na ostrvima smrti.
Prvi je govorio pretsjednik beogradskog društva g. Lorencin, koji je u svom govoru, pozdravivši prisutne, dotakao svrhu sličnih sastanaka. Drugi je govorio pretsjednik novosadske »Istre« g. Lujo Juričić, koji je, pozdravivši sve prisutne, naročito goste, govorio o mukama i patnjama potlačene braće. Pročitao je zatim pozdrav, upućen zboru od strane Organizaciono-propagandnog Otsjeka Saveza jugoslovenskih emigranata iz Julijske Krajine u Ljubljani.
Treći govornik bio je g. Andjeo Cerovac, pretsjednik zemunskog društva, koji je održao vrlo lijep govor.
Iza toga razvila se slobodna zabava, te je Fruškom gorom odjekivala istarska narodna pjesma.
Poslije podne sastali su se svi prisutni odbornici triju društva na čelu sa svojim pretsjednicima i sekretarom Saveza da na zajedničkoj sjednici pretresu aktuelna pitanja i izmijene misli o svima pitanjima, koja zasijecaju u njihov problem. Za pretsjednika skupštine izabran je g. Cerovac iz Zemuna, a za sekretara pretsjednik novosadske »Istre« g. Juričić.
Sjednica je trajala cijelo poslije podne, sve do povratka kućama, a na kojoj su pretresana vrlo mnogo interesantna pitanja. Sekretar Saveza kao pretstavnik Saveza, govorio je o radu i
zadacima Saveza i saveznog direktorija. Istakao je važnost sastanka. Loren-cin, pretsjednik iz Beograda govorio je
0	socijalnoj i političkoj djelatnosti emigrantskog Saveza, te je predložio, da se Savezu i njegovom vodstvu izrazi puno priznanje i zahvalnost na njegovom zaista velikom trudu i naporu, koji je do sada uložio za dobrobit naše emigracije i za našu neoslobodjenu braću. G. Cerovac se takodjer zaustavio na socijalnom pitanju naše emigracije. Govorio je o propagandi, koju treba da vrše naša društva diljem cijele Jugoslavije.
Pretsjednik g. Juričić da bi taj dan zaista ostao neizbrisiv, predložio je,
da se na Zmajevcu od dobrovoljnih priloga pojedinih emigranata podigne skroman spomenik od kamena u obliku piramide sa pet krstova, koji će svakoga, ko bude prošao mimo, potsjećati na prevelike žrtve, koje naš narod u Istri podnosi za svoju materinsku riječ, za svoj jezik i jugoslovensko ime. Predlog je prihvaćen sa velikim odobravanjem i oduševljenjem, te su odmah poslije predloga sakupljeni i prvi prilozi.
Zatim je govorio g. Ivo Ujčić iz Zemuna, sekretar tamošnjeg društva, koji izjavljuje, da ne bi smjelo biti čovjeka, koji je rodom iz Istre, Trsta i Gorice, a živi u emigraciji u Jugoslaviji, a da nije član emigrantskog udruženja. Svi emigranti treba da budu složni i da se uvijek i u svakom momentu nadju tamo, gdje ih dužnost bude zvala.
Prije završetka ove značajne sjednice, izabran je medjudruštveni odbor, u koji su ušla sva tri pretsjednika i sva tri sekretara ovih društava, koji će na zajedničkim sastancima proučavati sva pitanja, stvarati predloge, donašati zaključke, pratiti rad Saveza i sve što je s time u vezi, te svoje odluke, želje i mišljenja dostavljati Savezu u Beograd na rješavanje. Time će i Savezu u Beogradu biti u velike olakšan posao, koji je po svojoj sadržini vrlo opširan.
Poslije sjednice prisutni su se slikali, a kad je došlo vrijeme rastanku, poklicima i pozdravima ni kraja. Tri pretsjednika održala su još jednom oproštajne govore, našto su se Beogradjani
1	Zemunci spustili prema Vrdniku a Novosadjani ka Rakovcu. Oproštaj je bio vrlo dirljiv.
l£©3$iem€$m®ija miaéemlca lingotta RoMofea sta Regnili Šilci
Nebo se nam ni ravno prijazno smehljalo, ko smo v nedeljo 4. t. m. postajali pred svojimi domovi in gledali grozeče oblake. Vendar smo odhajali na postajo s tihim upanjem in vročimi željami, da bi naše divne planine pozlatilo sonce.
V Lesce in na Begunjščico k Roblekovemu domu nas je vodila pot, da se udeležimo slavja in izrečemo čestitke podružnici Slovenskega planinskega društva v Radovljici, ki je praznovala 40-letnico obstoja, istočasno pa, da skupno z ostalimi brati na vrhu Begunjščice komemoriramo smrt lekarnarja Hugona Robleka, ustanovnega člana in večletnega načelnika S. P. D. v Radovljici.
Sonce nam je res pozlatilo planine. Pri Roblekovem domu nas je prisrčno sprejel sedanji načelnik podružnice S. P. D. v Radovljici g. Slavko Šušteršič. Odpočili smo si nekoliko in ob 11. uri dopoldne je stopi! pred oltar, ki je bil okrašen s smrečjem in gorskim cvetjem, č. g. Fran Gornik, župnik iz Begunj, da daruje'sv. mašo.
Vsem so zatrepetala srca, ko se je po evangeliju g. župnik okrenil k nam in nam s toplimi besedami spregovoril o lepoti naše zemlje, o krasoti naših planin, o krivičnosti vsiljenih nam meja, ki so nam odtrgale toliko naših bratov in toliko naravnih krasot. Ker nam je Bog dal to zemljo, da jo negujemo, smo dolžni tudi jo čuvati in ohraniti. Pozval nas je k slogi, k ljubezni do naše zemlje, kajti le ljubezen nas bo združila in pripomogla, da se bomo skupno z osvobojenimi brati veselili naše krasne domovine. — Nato je nadaljeval sv, mašo.
Svečanost je povzdignilo krasno petje Slovenskega vokalnega kvinteta iz Ljubljane. Prisotni so v globoki zbranosti molili za skorajšnjo rešitev naših zasužnjenih bratov in za dušni pokoj vseh naših, ki so padli pod fašističnim svincem, in po italijanskih ječah.
Po sv. maši se je naša pozornost obrnila na pročelje Roblekovega doma. kjer je visela slika pok. Hugona Robleka in slika gorečega Narodnega doma v Trstu, pod katero se je v zlatih črkah bliščal napis: »Narodnemu Mučeniku Hugonu Robleku, ki je izgubil življenje 13. julija 1920. v gorečem Narodnem domu v Trstu, v večen spomin Jugoslovani iz Trsta, Gorice in Istre. Na Begunjščici, 4. avgusta 1935«.
Na stopnišče pred domom je stopil na-
čelnik podružnice g. Slavko Šušteršič Jn spregovoril o krasoti naše zemlje in naših planin. Izrazil je svoje veliko zadovoljstvo, da more pozdraviti tako številne goste. Slovensko planinsko društvo v Radovljici in Organizatorno-propagandni odsek Saveza jugoslovenskih emigrantskih udruženi sta storila vse, da bo slovesnost čim bolje uspela. Trud ni bil zaman. G. Šušteršič je mogel pozdraviti g. župnika Gornika, delegata Osrednjega odbora S. P. D. g. Lojzeta Knafeljca, zastopnika Sokola, Družbe Sv. Cirila in Metoda ter S. P. D. iz Kranja direktorja gimnazije g. dr. Simona Dolarja, zastopnici Št. Peterskega in Trnovskega »Prosvetnega društva« iz Ljubljane gospodični Albino Bajdovo in Lojzko Boštjančičevo, zastopnika Akademske podružnice C. M. D. in Organizacije jugoslo-venske nacionalne omladine iz Ljubljane g. Jožo Prohasko, zastopnika Osrednjega odbora »Branibora« g. dr. Jože Deklevo, za Savez jugoslovenskih emigrantskih udruženi g. dr. Lava Čermelja in g. Frana Gorkiča, za Primorsko akademsko starešinstvo g. prof. Antona Gorupa, za Klub jugoslovanskih akademikov iz Trsta, Gorice in Istre g. Koršiča Mirka in g. Vladimira Obada, za »Sočo«-Matico g. Antona Čotarja in g. Frana Gorkiča, za »Tabor« iz Ljubljane g. Viktorja Hrovatina in g. Rudolfa Troieria, za »Slogo« iz Kranja g. Zmaga Krašno, za »Sočo« z Jesenic g. Ivana Podgornika in za Organizatorno-propagandni odsek S. j. e. u. g. Iva Višnjevca in g. Vekoslava Figarja. Navzočih je bilo res mnogo članov najrazličnejših društev, ki so od blizu in daleč prihiteli na to pomembno slovesnost.
Navzoči so navdušeno ploskali g. Šušteršiču. Slovenski vokalni kvintet je zapel mogočno pesem, nato je povzel besedo g. dr. Prešeren, dolgoletni predsednik podružnice S. P. D. v Radovljici, ki nam je orisal zgodovino te naše planinske postojanke, njene boje z nemškim planinskim društvom in njeno delo za vzgojo mladine v ljubezni do naših planin. Govoril nam je o Robleku, ki je hodil v planine, da pridobi čim več posnemovalcev ter tako doseže, da bodo naše planine resnično naše. Njegove markacije še danes odgovarjajo svojemu namenu ne samo v Karavankah, ampak tudi v planinah, ki so ostale pod Italijo. Roblek je bil ustanovni član S. P. D. v Radovljici in dolgoleten načelnik. Društvu je volil lepo vsoto, ki je postala
NAŠI POKOJNIKI |
SVETKO MARTELANC
U Ljubljani je umro 1 augusta jedan od stupova naše stvari u Trstu, ugledni barkovljanski privrednik Svetko Martelanc, ličnost poznata na daleko po životu punom na j pozitivni je djelatnosti na privrednom i nacionalno-politič-kom polju. Rodom je bio iz Bar-kovlja na tršćanskoj periferiji i tamo je živio do pred pet godina, kad se je morao silom prilika preseliti u Ljubljanu. Umro je u svojoj 73 godini, daleko od svog doma, kojega nije nikako mogao zaboraviti te je posljednjih godina bio u pravom smislu slomljen tugom za domom. U posljednje vrijeme živio je u Ljubljani.
Njegova je smrt odjeknula bolno u redovima njegovih zmanaca, a naročito će ta smrt žalosno odjeknuti u Barkovlju i Trstu, gdje je pokojnik ostavio tako vidne tragove svoje jake ličnosti.
Za mlada je začel delati v zidarski stroki kot drzen in brihten vajenec in se je povzpel preko spretnega pomočnika in spoštovanega mojstra do uglednega stavbenika. Vodil je, posebno do vojne, s svojimi kompanjoni Ninom in Rikom Martelancem delavno in ponosno stavbno tvrdko »Martelanc in drugi«. Tvrdka je izvedla mnogo odličnih stavbnih del, med drugim »Narodni dom« v Trstu, novo luko pri sv. Andreju v Trstu, in zgradila mnogo drugih palač in stavb v Trstu in tržaški okolici in še na Krasu v Istri. Ta do skrajnosti požrtvovalni javni delavec nikdar ni iskal zaslužka, ker je narodu namenjena poslopja gradil tako, kakor bi jih zidal sebi in svoji družini, žalibog so zastoj gradbenih del med vojno, gospodarska kriza po vojni in predvsem politična strast v Trstu, ki načelno ni dopuščala, da bi imeli tudi slovenski podjetniki svoj zaslužek, zdrobili to ugledno in ponosno stavbno tvrdko.
Bridka usoda, ki je po vojni zaradi neprijazne politične konstelacije v Trstu in okolici uničila krasno razvito — slovensko narodno-politično, gospodarsko, socialno in kulturno delo in ki je uničilo tudi toliko eksistenc naših bratov-trpinov, je težko udarila tudi pokojnega Svetka, najtežje s tem, da je uničila vse njegovo veliko, mnogoletno poklicno, gospodarsko in. narodno delo in da je moral po 70-letoem uspehov in zmag polnem življenju zapustiti rodno grudo.
čeprav ga je marljivo in obsežno poklicno delo zelo okupiralo, je pokojnik bil skozi več desetletij velik naroden delavec, ugleden in visoko spoštovan v vseh narodnih pa tudi v na-sprotniških italijanskih krogih kot kremenit značaj, kot izredno sposoben strokovnjak, kot izkušen in razumen gospodar, obenem pa velik dobričina, humoren družabnik, pri svoji odločni odkritosrčnosti na zunaj nekoliko hrapav, v srcu pa mehek, dobrosrčen, usmiljen. Ga ni človeka, ki se je kdaj obrnil nanj za pomoč, podporo ali na svet, da bi bil šel praznih rok od njega.
podlaga za nadaljno delo. Društvo ga je imenovalo častnim članom, v večen spomin in v znak hvaležnosti, pa je zgradilo ponosni planinski dom na Begunjščici in ga imenovalo po njem. Tja gori naj hodi mladina in naj se uči ljubiti domovino in žrtvovati zanjo, pri tem pa naj vedno misli na brate, ki ječe v suženjstvu onih, ki so tudi Robleku vzeli življenje.
Govor g. dr. Prešerna je bil sprejet z velikim odobravanjem. Sledila je pesem Vokalnega kvinteta in primerna recitacija, ki jo je podal g. Figar. G. dr. Čermelj je v imenu Saveza izrekel tople čestitke od 40-letnici obstoja društva ip želel čim lepši napredek, obenem pa se je . društvu zahvalil, da je dom imenovalo pa Robleku, da tako .spominja na žalostni dogodek pred 15 leti v Trstu, ko se je začela Golgota našega ljudstva pod Italijo. Povdaril je, da ima ta slavnost dvojno lice. Podružnica slavi 40-letnico plodnega in neumornega dela, istočasno pa priča o krivicah, ki se gode našim bratom v robstvu. Saj bi k tej slovesnosti gotovo prihitelo veliko število članov S. P. D. iz Trsta, ki je imelo na ta dan pred dvanajstimi leti svoj poslednji izlet... Kmalu po tem izletu so S. P. D. v Trstu razpustili. V dolgi vrsti naših Mučenikov je Hugon Roblek prva žrtev. 13. julij 1920, ko so Italijani požgali Narodni dom v Trstu, je začetek krvave poti, ki jo naš narod vsa ta leta neprenehoma hodi. Od tega dne so naši bratje pod Italijo državljani brez pravic. Govornik nam je opisal tek dogodkov pred požigom Narodnega doma, požig sam in tragično smrt Robleka, opisal nam je grozodejstva in pogrome, ki so zadeli našo ubogo zemljo. Dotaknil se je Puljske tragedije in Bazovice. Požig Narodnega doma je naš Vidovdan, ki mora v nas buditi vero, da nam sine vstajenje. V znamenju te vere poklanjamo Tebi, Hugon Roblek, ta venec, v znamenju te vere izročamo Vam, odborniki S. P. D. v Radovljici, to spominsko
Tudi v občinski svet tržaški, ki je odgovarjal deželnim zborom drugih dežela, so ga izvolili, kjer se je z dr. Vilfanom in dr. Slavikom udejstvoval tako, da so ga tudi nasprotniki čislali za izrednega strokovnjaka in spoštovali njegov vzoren značaj .
Bil je mnogo let tržaški deželni poslanec in občinski svetnik, in kot tak je vkljub ljuti narodnostni borbi z italijanskimi politiki v marsikaterem perečem narodno-političnem vprašanju uspel s svojim treznim razumom, zdravo šegavostjo in simpatično originalnostjo.
Niti omenjati ni treba, da je sodeloval pri vseh narodnih društvih in se povsod izkazal za popolnega moža na svojem mestu. Bil je tudi mnogo let vpoštevan odbornik političnega društva »Edinosti«, sodeloval je pri vseh drugih tržaških organizacijah, posebno pri gospodarskih, kot odbornik, svetovalec ali mecen, v rodnih Barkovljah pa je bil vobče duša vsega narodnega, društvenega, gospodarskega in političnega življenja.
Njegova tudi od političnih nasprotnikov spoštovana hiša je bila pa tudi pravi dom vseh narodnih in kulturnih zasnov in pokretov, predvsem v časih, ko še nismo imeli Narodnega doma v Trstu. Ta hiša je bila več desetletij shajališče najrazličnejših slovenskih narodnih delavcev in vseh krogov, katere je pokojni Svetko s svojo dobrohotno in ljubeznivo ženo Terezo in v krogu svojih treh hčera in treh sinov
—	tudi vsi navdušeni narodni delavci
—	nad vse gostoljubno sprejemal.
Sokol je bil tam kakor doma, saj je
bil njegov že leta 1921 umrli sin Svetko društveni načelnik in so Sokoli telovadili kar pri njem. Kot predsednik konzumnega društva, ki je imel v Barkovljah Narodni dom, je pokojni vse tako uredil, da je bil Narodni dom pravo kulturno središče tržaških Slovencev in so imeli tam tudi svoje gledališče, dokler se niso preselili v tržaški Narodni dom.
Vsi_ tržaški Slovenci in vsi, ki so ga poznali, žalujejo za pokojnim, zlasti ga pa objokuje njegova vdova ga. Terezija iz znane barkovljanske Kandoševe hiše, in njegova dva sinova, ki sta tudi stavbenika, ter tri hčere z vnučkama.
Preostalim naše sožalje. Njegov spo-min bo vedno živ med nami.
JOSIP BOLE
Na Reki je te dni umrl trgovec in upravitelj J. Gorupovih posestev* g. Josip Bole, v častljivi starosti 81 let. Pokojnik je bil pred prevratom med najuglednejšim in najpriljubnejšimi voditelji reških Slovencev odnosno Jugoslovanov in zadnji predsednik tamkajšnjega slovenskega društva. Bil je znan daleč naokrog kot kremenit značaj, vrl narodnjak in kot človek vedno odprtega srca in odprtih rok. Tudi marsikateri slovenski dijak, ki ga je pred svetovno vpjno. zanesla usoda na sušaškc gimnazijo, je našel v njem dobrohotnega svetovalca in plemenitega podpornika in se ga še sedaj spominja s hvaležnim srcem. Naj mu bo ohranjen blag spomin!

sliko gorečega Narodnega doma v Trstu ' varstvo. Kot so rdeli plameni Narodnegž doma, tako naj plamene naša srca ...
Po teh besedah, ki so jih vsi navzoč sprejeli z dolgotrajnim odobravanjem, ie g dr. Čermelj položil pod Roblekovo slike krasen lovorjev venec s palmovimi vejicami in pozlačenimi listi ter s svilenim trobojnim trakom, na katerem se je blešča zlat napis:
Mučeniku Hugonu Robleku — Jugoslovani iz Trsta, Gorice in Istre.
Slovenski vokalni kvintet je zapel udarno pesem, nakar so se udeleženci razšli pc planinah z obljubo, da bodo podvojili svoje delo za zasužnjene brate.
Odborniki S. P. D. Radovljica so prenesli sliko gorečega Narodnega doma, sliko Hugona Robleka in venec v dom, kjer naj ostanejo v spomin in opomin.
POZIV NA PROSLAVU 20-GODIŠNJICE MATURE U KASTVU
Pozivaju se drugovi:	Milko Rajner,
Eduard Burger, Josip Grgurina, Bogdan Drnjevič, Ivan Spinčič, Franjo Staniči Julije Velčič, Jerko Jurinac, Ivan Sr-doč, da dodju 14 augusta 1935 neizostavno u Kastav na proslavu 20 godišnjice naše mature.
Umoljavaju se drugovi Ambrozij® Kurelić i Engelbert Skuta za koje ni-jesmo uspjeli da saznamo adresu, da se i oni odazovu našem pozivu te dodju na proslavu. U koliko im je nemoguće doći molimo da me pravovremeno obavijeste. Uz drugarski pozdrav
Matko Mogorović, učitelj drž. učit. škola Kastav.
ŠALJITE PRETPLATU!
»Istra« izlazi svakog tjedna n petak. — Uredništvo 1 uprava nalaze se u Zagrebu, Masarykova ulica 28, II. — Broj čekovnog računa 36.789. _ Pretplata; Za cijela godinu 50 dinara- za po godino ^ dinara; za inozemstvo dvostruko: za Ameriku 2 dolara na godinu. — Oglasi sa računaju po cijenvjcu. — Vlasnik i izdavač: KONZORCIJ »ISTRA«, Masarykova ni. 28 II Telet br 67-80 — Urednik: Ive Mihovilović. Jukićeva ni. 36. — Za uredništvo odgovara; Dr. Fran Bračič, advokat, Samostanska 6. — Tisak: Stečajnina Jugoslovensko štampe d. d., Zagreb ' Masarvkova '28a. — Za tiskaro
odgovara Budolf Polanović, Zagreb, Hica broj 131.