Glasilo Društva upokojencev Ilirska Bistrica Št. 5. letnik III. 1998/Cena200 SIT Jesenski LISTI Voščilo Ob jubileju Božič radodarni se k nam pripelje, obdari nas in v srečno, zdravo leto nas odpelje. Naj Vas v novem letu spremlja sreča, naj bo veselja in zdravja polna vreča. Novo leto bo prišlo, staro žalostno odšlo. V novem letu Vam želimo, da nesreče šle bi mimo, da le zdravje, smeh, veselje Vam ta novi čas pripelje. Če v starem letu ni sreče in zdravja bilo, potem v novem letu za vse ljudi na svetu obilo vsega naj bo. Naj Vam novo leto izpolni sbite želje, prinese srečo - lepo pokojninico, vsem v veselje, to so našega društva iskrene želje. Zakorakali smo v novo leto 1998. Pred nami je peta, lahko bi rekli jubilejna številka Jesenskih listov. Prvo številko smo izdali natančno pred dvema letoma. Bil je to poskus ponuditi starejšim občanom naše občine poljudno glasilo, v katerem naj bi objavljali svoje prispevke, ki jih “skrivajo” doma. To so razni dokumenti, spisi, pesmi, fotografije in še kaj. Z negotovostjo smo se lotili prvih priprav. Danes, po dveh letih in ob izidu pete številke, ugotavljamo, da smo z našim glasilom zadeli v črno. Po našem glasilu radi segajo naši občani in “izseljenci”. Z zanimanjem ga berejo tudi v Ameriki in v Avstraliji. Sicer se zavedamo skromnosti vsebine v jezikovnem in literarnem smislu, a smo na glasilo ponosni, saj je plod ljubiteljskega dela. Ali bomo vzdržali? To zavisi tudi od Vas, drage bralke in spoštovani bralci! Vsem, ki sodelujete v našem glasilu in spoštovanim bralcem se zahvaljujem za sodelovanje, podporo in vzpodbudo, ki jo dajete v svojih sporočilih in pismih. Se nadalje iščemo naše privržence in kličemo po sodelovanju. Z največjim veseljem bomo objavili tudi prispevke mlajših ljudi, še posebej odpiramo vrata šolski mladini. To pač v smislu sestavka v pričujoči številki, ki govori o generacijskih razhajanjih, s katerim povsem soglašam. Prav vsem želim v osebnem imenu in v imenu Društva upokojencev iz Ilirske Bistrice srečno, zdravo in uspešno Novo leto. Urednik Domoznanski oddelek tp 07 JESENSKI listi 1998 070.48-057.75(497.12 Ilirska Bistri 2000135,5 COBISS e Pisma bralcev Spoštovani urednik! Prosim za objavo pesmice o Jesenskih listih! Alda Nemudoma in z največjim veseljem objavljamo vašo pesem. Hvala za sodelovanje. Srečno Novo leto! Urednik Spoštovani urednik! Zahvaljujem se Vam za poslani izvod zadnje številke Jesenskih listov in Vam obenem čestitam: Ni zaman ves trud, saj je naše lokalno glasilo vredno pohvale. Prepričana sem, da bi se morala povečati naklada. Predvsem mi, upokojenci, zelo radi prebiramo tovrstno čtivo, ki zadeva naše kraje in naše ljudi. Prosim, da mi v prihodnje pošiljate po dva izvoda Jesenskih listov. En izvod namreč pošiljam mojemu nekdanjemu učitelju, ki nas je učil pred 55 leti. Sedaj živi v Domu starejših občanov na Ptuju, star 85 let. Kljub temu, daje osamljen je še vedno aktiven - vodi knjižnico in organizira izlete za oskrbovance doma. Tudi on je pohvalil Jesenske liste. Lep pozdrav! Pepca Mihelj Hvala za lepe in vzpodbudne besede! Vam in Vašemu nekdanjemu učitelju pa pošiljam prisrčne pozdrave, ob Novem letu pa Vam želim vse najboljše, predvsem zdravja. Spoštovani! Opisala sem resnično zgodbo iz časov druge svetovne vojne. Prosim, da prispevek pred objavo lektorirate. Lepo vas pozdravljam, Nada Žnidaršič Z naj večjim veseljem objavljamo vaše prispevke! Ostanite naša sodelavka. Želimo Vam srečno in zadovoljno Novo leto. Urednik Jesenski listi Jesenski listi časopis je naš, v zreli dobi to zaznaš, kako mineva hitro čas, a prekasno to spoznaš. Mladost je lepa, tedaj se marsikaj prepleta, načrtov mnogo se obeta in marsikatera želja ostane neizpeta. Ta ostane za jesen, če premoreš kako pesem, neizpetih je veliko, neizrečenih še kopico. Življenje prepleteno je, velikokrat samo gorje, a čas mineva - je zlato, ne prepusti sreče, da ti žal ne bo! Alda Urednik Srečanje pobratenih društev upokojencev Iz Trsta in Ilirske Bistrice - izlet v Oglej in Gonars Vsakoletno srečanje pobratenih društev upokojencev iz Ilirske Bistrice in Trsta so organizatorji priredili 11. septembra 1997 in ga združili z zanimivim izletom v Oglej in obiskom spomenika žrtvam taborišča v Gonarsu. Zjutraj smo se z gosti pozdravili v Devinu pred mlekarno Kras in se napotili mimo Gradeža v Oglej. Rimske izkopanine so pričarale sliko nekdanjega bogatega trgovskega mesta, ki se je ponašalo, da je drugo za Rimom. Arheološki muzej to tudi zelo nazorno potrjuje. Oglejska kovnica je ovekovečila na kovancih veliko cesarjev obsežnega rimskega imperija, kakršen je bil v 1. in 2. stoletju našega štetja, ko je Oglej dosegel višek svoje slave. Poglavar Hunov Atila je leta 451 uničil mesto, ki ni nikoli več prišlo do prejšnje veljave, četudi je potem tu stoloval patriarhat. Iz njegovih dni zdaj občudujemo veliko baziliko, zgrajeno v obliki križa. Začetki le-te segajo v 4. stoletje, v 15. stoletju pa je bil dograjen zvonik, pod katerim sta dve dvorani prvotne cerkve. Na ogled so stari mozaiki več metrov pod zemljo, ki so vredni ogleda tako glede figur, kakor tudi barv in kvalitete mozaika. Tla bazilike krasijo podobe iz stare zaveze in prikazi živali tedanje dobe, vse v mozaiku. Res vredno ogleda, le da se ne več mlade noge utrudijo na poti od foruma, centra rimskega mesta, nato vzdolž ostankov reškega pristanišča, ki je moralo biti prav mogočno, do bazilike in muzeja. Po približno treh urah ogledov smo radi posedli k lepo pogrnjeni mizi v restavraciji "Hosteria al parco“. Pozdravne besede predstavnikov društev so osvetlile nekaj vprašanj, ki zadevajo v tem trenutku manjšino v Italiji, kot so preživetje ustanov, od gledališča do Primorskega dnevnika, športnih in kulturnih društev. Na dan srečanja se je ravno začel parlamentarni postopek za zaščitni zakon, za katerega ne vemo, koliko zaščite bo dejansko prinesel. Predsednik društva upokojencev iz Ilirske Bistrice je obžaloval, da slovenska vlada kaže premalo zanimanja za manjšine izven svojih meja, izrazil pa solidarnost do njihovega boja. Dobro željo je potrdila vesela zdravica in pesem, poskočni zvoki harmonike pa so marsikaterega zvabili na ples. Ker je bilo treba izpolniti še drugi del programa, smo posedli v avtobusa in se odpeljali v Gonars, kjer je občinski uslužbenec čakal, da nam odpre kripto spomenika. Spomenik žrtvam taborišča je bil postavljen leta 1973 po sporazumu med jugoslovansko in italijansko vlado, sklenjenem leta 1964. Osnutek je napravil akademski kipar Miodrag Živkovič, realizirala pa Zadruga Ars ed Labor iz Torviscose. Zbrani pri spomeniku smo položili venec s trakom v narodnih barvah in napisom obeh društev upokojencev, predstavnice kulturnega društva I. Grbec iz Skednja so položile šopek cvetja. V priložnostnih besedah je bilo izraženo prepričanje, da so žrtve taborišč prispevek k zmagi nad nacifašizmom, ki ga ni mogoče zatajiti. Tisti, ki danes omalovažujejo ta boj, pozabljajo, da bi brez njega ne bilo svobodne države prej in ne samostojne Slovenije danes. Spominjajoč se tistih težkih dni smo občuteno zapeli žalostinko "Gozdič je že zelen“, nato pa v kripti obiskali ostanke 453 žrtev, ki so tam shranjeni. Leta 1993, ob 50-letnici zaprtja taborišča so občinska knjižnica Di Bert iz Gonarsa, pokrajinska uprava Videm in posojilnica Videm in Pordenone omogočili izdajo knjige o taborišču "Oltre il filo“ (Onstran žice). Knjiga je zbirka pričevanj preživelih taboriščnikov, stražarjev in domačinov, uredila jo je prof. Nadja Pahor-Venu. Izšla je v italijanščini. Na koncu našega obiska je gospod Evgen Dobrila prebral odlomek L Krefta, ki je opisal pobeg osmih taboriščnikov. Razšli smo se z občutkom, da smo poglobili prijateljstvo, ki veže obe društvi in daje po 50 letih še živ spomin na čase, ko smo težko gradili svobodno bodočnost. Skupina iz Trsta se je domov grede podala še na grič nad vasjo Medea, kjer stoji velika kostnica Ara pecis, posvečena vsem pogrešanim. Stebrišče iz nabrežinskega kamna obkroža velikansko žaro iz črnega marmorja brez vsakega napisa, kar obiskovalca malce začudi. S pozdravom tem neznanim žrtvam vseh bojišč druge svetovne vojne smo zaključili naš spominski dan. Nadja Pahor Jesen življenja Lepa je mladost, ki ji pravimo tudi pomlad življenja. Spomladi se v cvetju in zelenju prebujajo vsa živa bitja. Kdo se ne razveseli prvega pomladnega cvetja zvončkov, trobentic, mačic in tulipanov? Ptičje petje, predvsem glas kukavice, ki je opevana v marsikateri pesmi nam oznanja, da se je res začel čas pomladi in poletja. Tako kot narava tudi človek doživlja prebujenje in njegovo počutje je boljše kot v zimskem času. Po bujnem poletju se rast umika dozorevanju in darovanju. Ali je drevo v polnosti jesenskih barv listov in sadežev lepo kot v zelenju pomladi? Jesen življenja je najbolj popolno življenjsko obdobje, kjer se združijo vse prejšnje dobe in na koncu preidejo v novi čas bivanja. Človeško življenje torej lahko primerjamo jeseni, ko se narava že pripravlja na zimski počitek. Kdor si je v življenju ustvaril karkoli: dom, družino, imetje, itd., se lahko ob misli na preteklost veseli. Že ob pogledu na vnuke, njihove uspehe v šoli ali službi, si lahko srečen, saj so to sadeži našega začetka. Nikomur naj ne bo težko ob misli, da prehaja v jesen življenja. Tudi starost je lepa, če jo znamo pravilno sprejemati. Mnogo je starejših ljudi, ki so še polni optimizma in volje do dela, pa naj živijo doma pri svojcih ali pa kot oskrbovanci v Domu starejših občanov, seveda pa je to odvisno od zdravstvenega stanja. Naj za zaključek navedem verz iz spominske knjige: Glej naprej, nazaj ne glej nikoli, nov pogum bo zdravilo tvoji boli! Pepca Mihelj, Knežak Vojna, sovraštvo in nesebična ljubezen Iztekalo se je leto 1944. To je bilo leto vojne, strahu, solz in gorja! Vsak dan so padale žrtve. Padali so predvsem mladi, na obeh straneh. Padali so Nemci, partizani, domobranci, četniki, srbski dobrovoljci in civilisti. Vsi mladi, predvsem moški, so bili mobilizirani. Eni so šli v partizane, druge so vzeli domobranci, tretje četniki. Veliko mladih fantov se še ni vrnilo iz italijanske vojske, še več mladih je bilo po koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Tudi ženske so bile v partizanih, po zaporih in v taboriščih. Doma so bili le starci, ženske in veliko otrok. Redkokje je bilo doma še kakšno dekle in še to je partizanska vojska organizirala za delo na terenu. Bile so kurirke, obveščevalke in aktivistke. Med temi terenkami je delovala tudi moja sestra. Takrat je imela 17 let. Sedemkrat sojo izdali. Sedemkrat so jo aretirali in sedemkrat zaprli. Zasliševali so jo in mučili. Nikoli ji niso mogli kaj dokazati. Po štirinajstih dneh so jo izpustili in jo nekaj časa nadzirali. Pred vsemi smo se skrivali in vseh smo se bali! Vsak dan je terjal nove žrtve. Pod streli so umirali ljudje, ki smo jih poznali in imeli radi. Bili smo duševno in fizično izčrpani. Nismo gojili nobenega upanja na boljšo prihodnost. Prav takrat sem obiskovala drugi razred nižje gimnazije v samostanu v Trnovem. Učile so nas častite sestre. Bile so predane svojemu delu. Marsikdo od otrok je opoldne prejel krožnik enolončnice in košček kruha. Kot dobrotnice se zlasti spomnim sestre Ane. Imele smo jih rade, pa tudi one so nam vračale to ljubezen. Vsaka po svoje. Politično so bile popolnoma nevtralne. Zunaj je divjala vojna, tu na samostanskem dvorišču pa sem se počutila varno in daleč od vsega. Prevzemala me je neka tišina in umirjenost. Najbolj sem zaupala sestri Ingondi. Bila je profesorica. Učila nas je zgodovino. Bila je zelo zanimiva in močna osebnost. Pravzaprav je malo govorila in veliko delala. Tu pa tam je kaj malega vprašala, tedaj se je vsako otroče razgovorilo in potožilo o vsem kar ga je težilo. In tega ni bilo prav malo. Le pogledala me je, brez besed je vedela, da jo potrebujem. Samo pokimala je. Ob koncu pouka sem jo čakala pred vrati učilnice. Vedno se je malo odmaknila, nič ni vprašala, le pogledala me je. Zbrano je poslušala. V eni sapi sem ji povedala vse kar se je dogajalo izven samostanskih zidov - o borbah med partizani ter Nemci in domobranci na drugi strani, koga so ubili četniki, kako so se maščevali partizani, kdo je v zaporu ... To so bile vsakodnevne novice. Sestra Ingonda ni nikoli dajala nobenega komentarja. Vedno je bila zamišljena. Le nekoč mi je rekla: "Potrpi in moli! Kmalu bo vsega konec. Pa mamo prav lepo pozdravi!'1 To je bilo tudi vse, kar je spregovorila. Njeno nasprotje je bila sestra Terezija, prednica samostana. Bila je stroga in nedostopna! Ko sem bila v največjih težavah sta mi ravno ti dve sestri pomagali. To je bilo prav pred božičnimi prazniki Vsi dijaki, ki so bili rojeni do 31. 12. 1930 so prejeli vojaške pozive od Wermacht-a za razna fizična dela na domačem območju. Sama poziva nisem prejela, ker sem bila mlajša. Pohitela sem domov s to novico. Toda tam me je čakalo pošastno presenečenje. Moja sestra je namreč prejela poziv nemške policije. Čez dva dni naj bi odšla na prisilno delo v Nemčijo. Če se ne javi, jo čaka smrt zaradi nelojalnosti do Tretjega Rajha. V vsakem primeru je to pomenilo smrt. Bili smo obupani. Sedeli smo za mizo in molčali - starši, brat, sestra in jaz. Vsako vprašanje bi bilo odveč. Vsak po svoje je razmišljal o najboljši rešitvi. Misli so begale, se srečevale, se odbijale. Nihče ni upal pretrgati tišine. Sestra je bila med nami, obsojena. Živa, mrtva! Bila je v zadregi, ker smo jo božali s pogledi. Sama ni vedela kako smo jo imeli radi. Morda nas je dolgoletno skupno trpljenje tako zbližalo, da bi umrli drug za drugega. Počasi in nedolžno se je spuščal mrak. V meni je divjal silen vihar. Mislim, da edini krat v mojem življenju. Nikoli več nisem bila sposobna tako hitro misliti in sprejeti tako tvegane odločitve. Nikomur jo nisem zaupala. To noč nismo spali. Naslednji dan sem zgodaj vstala, se oblekla v sestrino obleko in obula v mamine čevlje. Odpravila sem se naravnost na nemško vojno komando. Bila je v sedanji občinski stavbi v prvem nadstropju. Osma ura je odbila. Nemški vojaki in častniki so strumno hodili sem ter tja. Veliko jih je bilo. Prvega, ki je šel mimo sem ponižno vprašala kje je njihov komandant. Pokazal mi je. Močno sem potrkala in hkrati odprla vrata. Glasno sem pozdravila z dvignjeno roko: "Heil Hitler!“ Častnik za pisalno mizo je bil presenečen, počasi je vstal in odzdravil. Začudil se je, da govorim po nemško. Povedala sem mu, da hodim v šolo in poleg drugega se učimo tudi nemškega jezika. Najprej da so nas učile sestre, profesorice, zadnje čase pa nek nemški častnik, ki je odličen profesor. Predenj sem položila poziv za mojo sestro, ga gledala v oči in mu rekla nekako tako: ” To sem jaz! Mene poziva Gestapo na delo v Nemčijo. Moji sošolci so prejeli pozive od vaše komande za delo na domačem območju.“ Poklical je višjega častnika. Nekaj časa sta se pogovarjala. Iz mize je potegnil dva lista. Na enem so bili vpisani dijaki od 14 do 17 let, na drugem so bile vpisane sumljive osebe, ki so morale na prisilno delo v Nemčijo. Podatki moje sestre so bili vpisani na drugem listu. Primerjala sta dva dokumenta, se med seboj posvetovala, me ogledovala in ocenjevala. Stala sem resno in spoštljivo. Nič nista ugotovila. Sicer sta me vprašala če imam sestro. Pritrdila sem in povedala, da ima 13 let in da je doma in ne hodi v šolo. "Imaš brata?“ "Jawohll! Ich habe ein Bruder, ist ein gross Bandit - schissen!“ sem zavpila kar nenadoma, ne da bi pomislila kaj govorim. "Koliko je star?“ sta planila oba hkrati. Ko sem povedala, da mu je 10 let, sta se spogledala in nasmehnila. Odleglo mi je. Komandant mi je zabičal, da moram naslednjega dne ob 10 uri dostaviti potrdilo o šolanju. "Heil Hitler!“ sem ponovno zavpila in počasi odkorakala ven. Čimprej ven. ” Za danes je dovolj, kako bo jutri pa bomo še videli,“ sem si rekla na glas in se na pol živa privlekla domov. Sestri sem zabičala, da morava zamenjati vlogi - imeni. Ne vem, če me je takoj razumela, a vpraševala ni nič. Vdala se je v usodo, pa kakršnakoli pač bo! Sla sem h sestri Ingondi in se ji izpovedala. Pozorno me je poslušala in videti je bila zaskrbljena. Dolgo je molčala. Prepričana sem bila, da mi bo pomagala, tudi za ceno svojega življenja. Nisem se motila. Zvečer mi je izročila zaprto kuverto in naročila naj kuverto oddam nemški vojaški komandi. Bilo je potrdilo o šolanju, napisano v nemškem jeziku. Namesto mojih podatkov so bili napisani podatki moje sestre. To je bilo dejanje obupa in ljubezni. Na potrdilu je bil še pečat in podpis ravnateljice. Saj nisem mogla verjeti svojim očem. Tako stroga, tako nedostopna, pa tako človeška! Naslednji dan je častnik prečrtal sestrine podatke na drugem listu. Skrbno jih je napisal na prvi list, kjer so bila napisana imena dijakov. Dal mi je tudi nov poziv. Nemci tega niso nič preverjali. Verjetno zaradi tega, ker so potrebovali delovno silo. Prve dni januarja smo se s pozivi prijavili dijaki in dijakinje. Bilo nas je okrog štirideset. Odslej sem bila Vida Mršnik in sem bila med starejšimi. Bili smo iz različnih krajev naše občine. Nihče me ni spraševal in vsi so me klicali po imenu moje sestre. Vsako jutro smo se zbrali pred stavbo sedanjega sodišča. Preverjali so, če smo vsi. Vedno smo bili vsi prisotni. Odhajali smo na delo. Sekali in spravljali smo na kupe vrbove veje, dolge najmanj dva metra. Delo smo opravljale od Žabovice do Korena na bregovih Velike vode. Z vozom so to prepeljevali v prazno halo Tomšičeve tovarne. Na nekakšnih statvah smo iz teh vej in žice delali mreže, ki so bile dva metra dolge in prav toliko široke. To so Nemci uporabljali za maskiranje tankov, kamionov in strelskih jarkov. Fronta se je približevala in potrebovali so velike zaloge tovrstnih maskirnih sredstev. Spominjam se, da sta v moji skupini delala Ljubo Janežič in Tanja Ličan. Zelo smo hiteli. Delali smo kake tri mesece. Sredi meseca aprila, ko je nastala splošna zmeda, smo ostali doma. Nihče nas ni šikaniral. V naše mesto so vsak dan prihajali številni begunci. Bežali so pred fronto. Nemci so še vztrajali. Zadnje dni aprila in prve dni maja smo doživljali pekel, kar je zgodba zase. Ko je vojna končala je nastopila splošna evforija. Mene ni bilo zraven. Ostala sem ujeta v težke spomine vojnih grozot! Edini svetel spomin na vojno je, ko me kdo pokliče z imenom moje pokojne sestre Vide. Tedaj se razveselim in takoj vem, da smo skupaj delali pod "TOT". To so bili časi moje mladosti. Nada Žnidaršič Penzionist Ob jubileju Fani Vrh-Benigar Kaj penzionist je, vprašam, rekli boste: “Človek star”. Protestiram, ne soglašam! Človek star? Ja, Bog obvar! Penzionist je človek v času, ki mu pravimo jesen, je podoben žitu v klasu, žlahten je, že mal’ lesen. Žlahtnost, zrelost, tudi skromnost so značilnosti ljudi, ki jim tudi kruta stvarnost hrbtenice ne skrivi. Kaj penzionist je, vprašam, rekli boste: “Človek star”. Zmota! Človek ja, soglašam, starost pa je nepomembna stvar! Iz knjižice "Šopek kovanih rim“ Franca Ankersta izbrala Pepca M ih el j Moja teta Fani Vrh je 10. decembra 1997 dopolnila častitljivih 99 let. Ponosna sem nanjo in zato Vam jo želim predstaviti. Je ravna kot sveča, je dobrega spomina in vidi tudi dobro. Malce slabo sliši. Ko jo enkrat na leto obiščem, jo starejša hči preizkuša: "Mama, ali veš kdo je prišel na obisk?“ ”Ali je Sava? Nekam mlada je videti!“ Orientacija v času ji v teh letih dela težave. Zadnjič je izjavila, da je moja mama, to je njena mlajša sestra, umrla mlada. Pa je vendar imela 91 let. Zanjo je bila res mlada, ker se sama že bliža stotim. Kljub letom je videti še vedno gibčna. To pomlad je spet obiskovala šmarnice v samostanski kapeli. Vedno je bila suha in visoka, kraljevske drže. Zdaj je še bolj suha in dozdeva se mi, da manjša kot nekdaj. Teta Fani se je rodila v Trnovem 17. decembra 1898 pri Jožinovih, staršem Jožetu in Heleni Benigar. Bila je četrta od sedmih otrok. Na veliki kmetiji se je z ostalimi brati in sestrami naučila pridno delati. Tako delavna je ostala vse življenje. Njen mož Anton Vrh iz Dolnjega Zemna, Ferjanov, je bil kovač. Zato so rekli mali hiši na Tomšičevi 11 “pri Kovačevih”. Koval je konje, nabijal železne šine na kolesa, ki jih je izdeloval Čače. Vsaka od štirih deklet je morala pomagati: odganjati muhe nemirnim konjem, napihovati meh, pridržati to ali ono. Še bolj so pomagale materi na njivah. Te so bile raztresene po vsem Trnovem in veliko je bilo hoje od ene do druge. Od Perišovih je teta vzelo njivo “na pol”, doli Na mlakah, pri topolškem mostu. To je pomenilo, da je vsakemu pripadalo pol pridelka. Kasneje ji je oče dal v obdelavo nekaj njiv: eno na Rebrnicah v Gabrju, drugo v Babniku blizu današnjega Lesonita in v Malih Žlebeh pod šembijskimi stenami. Tja so hodili “delat” drva. Teta je vse delala z rokami in vozila z vozičkom, stroga do sebe in neizprosna do hčera, ki jih je vzgojila v spretne in delavne ženske, kot je bila tudi sama. Proti koncu moževega življenja pa se je zavedla, da ne bo mogla imeti po njem pokojnine. Imela je že čez 60 let, ko se je zaposlila kot snažilka pri kmetijski zadrugi. Do sedemdesetega leta je nabrala 7 delovnih let in skupaj s tistimi iz mladosti, ko je delala pri Hranilnici in posojilnici v Trnovem, je dosegla minimalno pokojnino. Res majhno, a dovolj za njene majhne potrebe in še za male prihranke, da je tu in tam pomagala svoji hčeram. Največji uspeh pa je dosegla z izgradnjo nove hiše. Tovarna organskih kislin je namreč “zrasla” na njihovi parceli. Hišico so jim porušili in družina naj bi se preselila na Topole. Teta Fani je trmoglavo in neomajno zahtevala novo parcelo nasproti svoje bivše hiše, na drugi strani ceste. To ji je uspelo in zgradila je večjo in lepšo enonadstropno hišo na Tomšičevi ulici 18. S posojili so pomagale hčere, ki imajo v njej dovolj prostora, dajo z veliko ljubeznijo obiskujejo in negujejo. Moja teta Fani je ponosna na svoje delo, ki ga je opravila v življenju. Pa tudi na svoja leta. Praznovanj in ceremonij ne mara, ker jo preveč vznemirjajo. Zato nikar ne hodite k njej. Privoščite ji še malo miru, vsaj do praznovanja stoletnice. Tedaj ji napišite v ta “cajtung” vse tisto, kar sem pozabila. Sava Olivno olje in zdravje Prvi sledovi uporabe olivnega olja se javljajo v Mali Aziji nekako pred 6000 leti. Od tam se je veščina vzgoje oljk in priprava olivnega olja prenesla preko Egipta v Severno Afriko, a preko Grčije v mediteranski del Evrope. V antični Grčiji je bilo olivno olje posebno cenjeno in so ga imeli za "tekoče zlato“. Stari Grki ga niso uporabljali le za prehrano, ampak tudi kot kozmetično sredstvo, kot zdravilo in celo kot energent. V prehrani so ga uporabljali za termično pripravo mesa, za dodatek solatnicam in zelenjavi, za preliv ribam in celo za pripravo sladic. Kot zdravilo so ga uporabljali za zdravljenje luskavice, proti prhljaju, proti krčem v trebuhu itd. Ženske so ga uporabljale kot kozmetično sredstvo za negovanje kože po kopanju in tudi kot zaščito pred sončnimi opeklinami. Naj slabšo vrsto olja so uporabljali za razsvetljavo. Tudi Rimljani so na podoben način uporabljali olivno olje. V starih zapisih o Cezarjevih osvajanjih Severne Afrike zasledimo podatek, da je bil najvažnejši uspeh teh vojn ravno olivno olje, ker si je Cezar z osvoboditvijo Egipta zagotovil 3.000.000 mehov (iz kozje kože) olja letno za Rim in rimsko cesarstvo. Z razvojem industrije je bila na žalost tradicionalna uporaba olivnega olja v mnogih mediteranskih deželah potisnjena na stranski tir. Glavni razlog je predvsem proizvodnja veliko cenejših rastlinskih olj. K sreči se je v mnogih predelih Grčije, Italije in Španije tradicija olivnega olja ohranila. Na vso srečo je tudi Svetovna zdravstvena organizacija ugotovila, da prav ljudje iz teh področij mnogo redkeje obolevajo za rakom dojke, za črevesnim rakom in za prebavnimi motnjami, aterosklerozo in njenih komplikacij (infarkt srca, možganska kap itd.). Prav po zaslugi raziskav Europoka je svetovna zdravstvena organizacija leta 1975 zastavila projekt s katerim je hotela ugotoviti zakaj ljudje ravno v teh deželah redkeje zbolijo za navedene bolezni in kakšno vlogo ima pri tem prehrana, posebno še uporaba olivnega olja. Po dvaindvajsetih letih raziskav so strokovnjaki prišli do zanimivih podatkov, ki nedvoumno govorijo v prid uporabe olivnega olja pri vsakdanji prehrani. Ugotovili so, da se čir na želodcu in dvanajsterniku mnogo hitreje celi, če bolnik uporablja olivno olje. Pri uporabi olivnega olja prenehajo prebavne motnje, ki so povezane z žolčnikom in žolčnimi potmi. Mnoge vrste tumorov se veliko redkeje pojavljajo pri uporabnikih olivnega olje, ker protioksidna sredstva kot so fenoli, tokoferoli in karotenoidi, preprečujejo nastajanje teh tvorb in upočasnjujejo degenerativne procese oziroma staranje celic in tkiv. Verjetno je najbolj značilen učinek olivnega olja prav delotvorni učinek proti aterosklerozi, kar se tolmači s povečevanjem količine tako imenovanega HDL (lipoproteini velike gostote), ki prenaša mastne substance iz celic v tkiva do jeter, od koder se izločajo po prebavnemu traku iz organizma. Na ta način se zmanjšujejo te škodljive substance, kar vpliva na okrevanje organov, ki so jih zajele aterosklerozne spremembe. Olivno olje deluje tudi kot laksativ (lažje odvajalo). Ugotovili so, daje uporaba olivnega olja pri termični pripravi hrane zelo koristna. Medtem ko se pri segrevanju rastlinskih olj pri okrog 180° C v času 90 minut pojavljajo škodljive snovi, se pri olivnem olju le te pojavljajo šele po 12 - 15 urah segrevanja pri enaki temperaturi. Razlog za to dejstvo je v tem, ker vsebuje olivno olje v glavnem oleinsko kislino, ki ima samo eno nezasičeno mesto in jo je težje oksidirati, poleg tega pa so prisotni tudi antioksidanti, ki smo jih že omenili. Poleg številnih pozitivnih lastnosti olivnega olja je potrebno omeniti tudi dejstvo, da je lahko tudi škodljivo. Če namreč olivno olje vsebuje več kot 3,3% prostih maščobnih kislin ni za uporabo, temveč gaje potrebno rafinirati. Na žalost v mnogih mediteranskih deželah preprosto ni zakonske obveze za kontrolo kakovosti olja pred prodajo. Čim prej bi bilo potrebno sprejeti pravila Evropske unije po katerih bi kategorizirali olivna olja v Ekstravergine (manj kot 1% prostih maščobnih kislin), Vergine (manj kot 2% prostih maščobnih kislin) in Vergine - navadno (manj kot 3,3% prostih maščobnih kislin). Tako bi bil potrošnik zaščiten, ker bi vedel kakšno olje kupuje, a tudi cena bi bila prilagojena kvaliteti olja. Glede na dejstvo, da pri nas uporabimo letno le okrog pol litra olivnega olja na prebivalca, v Grčiji, Italiji in Španiji pa le-ta znaša od 15 do 20 litrov na prebivalca, bi morali storiti vse, da bi se povečela uporaba olivnega olja. S tem bi dosegli, da bi se poboljšalo zdravje naših ljudi, saj znanstveni podatki nedvoumno pričajo o njegovi vsestranski koristnosti. Prof. dr. Miljenko Doric Medicinska fakulteta na Reki Pesem naše in vaše jeseni Ponovno pišem o Mešanem pevskem zboru društva upokojencev iz Ilirske Bistrice. V zboru prepevamo izključno upokojenci, ki smo nekako že odpisani. Ni vzponov, ni padcev! Ostalo je le veselje do petja. V teh enajstih letih, odkar pojemo skupaj, smo doživeli veliko lepih trenutkov. Vsakdo od pevcev je imel svoje srečne trenutke, žal tudi osebne težave. V vsem smo drug drugemu stali ob strani. Pesem nas druži in tolaži. Vsa naša osebna bolečina ni izjokana, temveč izpeta. Mi Primorci smo to pesem nosili v srcih ves čas okupacij in raznih prepovedi. Čuvali smo jo in negovali. Naša pesem je rojena iz velikega trpljenja. Zato bo živela in nas tudi preživela. Morda tudi mlajše rodove. To je najbogatejša dediščina, ki smo jo prejeli ob rojstvu. Zato jo moramo ohraniti za poznejše rodove. V tej čudoviti, otožni, morda romantični melodiji bodo zanamci iskali svoje korenine. Ohranimo jo takšno kot je, čimbolj izvirno, ker v njej je izpeta zgodovina nekega malega, ponižanega, a pogumnega naroda, ki je z zadnjim hrepenenjem pel ''Monotono pojo mi kraguljčki“. Naša pesem ni samo naša pesem, temveč je molitev, zato jo nikar ne oskrunite! Prosimo Vas, poslušajte kaj pojemo in to Vam polagamo v naročje, varujte to pesem in jo nesite naprej. To izročite svojim otrokom in vnukom. Mi smo srečni, da izvršujemo svoje zadnje poslanstvo in pojemo svojo zadnjo pesem. Ta napev je tih, a kljub temu poln radosti in bridkosti, ki so ju v naša srca zarisali spomini. Naša zadnja melodija, naš zadnji utrip, to je pesem, ki plemeniti in bogati našo jesen. Nada Žnidaršič Ledenice v Rečici Konfiguracija zemljišča okoli vasi Zarečje je bila kot ustvarjena za pridelavo in shranjevanje ledu. Po sorazmerno ravnih travnikih tečejo potočki, ki imajo izrazito hudourniški značaj. Ob jesenskih deževjih prestopijo bregove in zalijejo travnike. Lastniki teh travnikov so potoke dodatno zajezili, da voda ni odtekala, hud mraz pa je okrog Božiča to vodo zamrznil v led, debel tudi do pol metra. Ta led so sekali in lomili ter shranjevali v ledenice. Ledenica je bila stavba, sezidana iz kamna, z debelimi zidovi in s streho krito slamo. Ledenica je bila delno vkopana v zemljo, delno pa dvignjena nad nivo zemljišča. Stavba je imela običajno samo ena nekoliko večja vrata in je bila brez oken. V te stavbe se je shranjevalo led, dodatno so ga prekrili z debelim slojem močvirske trave, ki so jo pri nas imenovali peljud. Tam shranjen led so v poletnih mesecih v nočnih urah vozili v Trst, na Reko in v Opatijo. Prodajali so ga slaščičarjem, le-ti so ga uporabljali za pripravo sladoleda, mesarji so z njim daljšali uporabnost in kvaliteto mesa, hotelirji pa so z njim hladili pijačo. Trgovina z ledom je cvetela v prvi polovici tega stoletja, najbolj pa med prvo in drugo svetovno vojno. Najbolj znani prodajalci ledu so bili prebivalci Zarečja in sicer Mehulj, Zemljak, Kriks in Pire. Ledenice so imeli tam, kjer so sedaj stanovanjske hiše v Rečici. Bonzek pa je imel ledenico ob rečici Posrtvica, kjer je danes most za Brce. O stavbi ni danes več sledu. V začetku petdesetih let (okrog leta 1952) so pričeli v podjetju KIK (Kmetijsko industrijski kombinat) z umetno proizvodnjo ledenih valjev s pomočjo kompresorja. Ta led so proizvajali sproti in čez celo poletje po sorazmerno nizkih cenah. To je pomenilo konec dobrega zaslužka s prodajo ledu za Zarečane in s tem tudi propad ledenic. Po pripovedovanju starejših krajanov zabeležil Igor Batista “Posvečena zemlja” tik pred izidom V zadnji številki našega časopisa smo našim bralcem predstavili slovenskega pisatelja Franca Tomšiča, našega rojaka, in objavili tudi odlomek iz njegovega romana Posvečena zemlja. Zdaj sporočamo, da bo Prešernova družba v mesecu aprilu 1998 tudi izdala ta roman. Tega uspeha se Bistričani veselimo in avtorju že sedaj čestitamo. Vsekakor smo v pričakovanju predstavitve njegovega najnovejšega romana. O romanu je pisatelj Boris Jukič, recenzent knjige, za založbo zapisal naslednje: Franc Tomšič je bil ekonomist in je življenje in delo tako tudi uravnal, dosledno in vztrajno, premišljeno, ko ni dovoljeval naključjem, da bi motila racionalni red, asketsko skoraj je prenašal morebitne izpahe, nepravilnosti, bolezni, razočaranja... Opravljal je eno delo, a to temeljito. Tako je tudi pisateljevanje počakalo, da se je upokojil, in takrat, kot bi se začela drobiti trdna zgradba, iz katere so silili misli in čustva, dotlej varno shranjeni in varovani; naenkrat je zaplaval v neznano, ko se je moral prevrednotiti in zgraditi malo drugačne temelje. Najprej znanstvena fantastika, jasno, ker znanstvena pomeni, daje merjena, racionalna. In potem fantastično, se pravi domišljijsko. Tu se je pokazalo, da so čustva tista, ki ne dovoljujejo, da bi se junak prepuščal višjemu redu, ki ne upošteva individualnosti. To je še najbolj prišlo do izraza v Potopu. In zdaj romaneskna povest Posvečena zemlja, povest, romanesknost in romantičnost, vse v enem. Ko se je lotil skorajda romantične, a resnične zgodbe, in jo vpel v kroniko rojstnega kraja Ilirske Bistrice, je odpadla skorja, toliko bolj in pristno, ker je to kraj in so ljudje in njihove zgodbe, kakor jih je sprejemal v svoji mladosti, ko je bilo še vse rosno neobremenjeno, pa ranljivo in prav zato lepo in ga je zdaj potrebno ohraniti takega. Pred nami je nenadoma prava pripoved z vsemi lastnostmi dobrega fabuliranja, ker Tomšič se izkaže za izvrstnega fabulista in potrpežljivega pripovednika, ker ne pozablja na orkestracijo. Vsakdo je v tej igri pomemben in odigra svojo igro pred nami brez sprenevedanja. Začetek je na pokopališču, v njegovem posvečenem delu, grobokopa kopljeta grob, za zaljubljenca, kot se izve iz pogovora in se iz tega razplete zgodba. Oba sta mlada in lepa in se imata na moč rada. Kot pa se za ljubezensko zgodbo spodobi, vmes pridejo nevšečnosti. To, da jima njegovi starši, ki so bogati, branijo, ju zdaj ne moti; zdaj še ne, ker gre mladost prek tega. Pride pa čas, ko starši odločno posežejo vmes in pošljejo fanta v šole na Dunaj. Dunaj je daleč, šolanje traja. Nekaj časa si izmenjavata pisma, tu je posrednica, ki jima pomaga ... Nastopi pa nepredvideno naključje, ko se tok pisem prekine, pri tem pomaga poklicna vedeževalka in pokvarjenka. Ko se po dolgih letih srečata, je mimo že nekaj zablod, življenje je izgubilo sled, a onadva sta mlada in to premagata. Takrat se zgodi, da izbruhne vojna, dekle pa je noseča in je njegova mati še vedno proti, zato sta mlada v zagati, dekle sama z otrokom ne bo preživela ... Orkestracija zgodbi je okolje, vas Ilirska Bistrica, ki je v tem času proglašena za trg. Pravzaprav je roman hkrati kronika, panorama trga, mozaik ljudi, ki so se v času razcveta kraja ob vodi, ko so nastajali mlini, žage, ko so se ljudje ukvarjali s čebelarstvom, lesno obrtjo, trgovino, ko je že delovala tovarna testenin, ko so se ljudje izgrajevali, bogateli, nekateri ostajali v revščini, se preslojevali ali razslojevali, polno razpetništva..., nastajali so novi družbeni sloji v stari Avstriji. V ta vrvež pade zgodba kot iz neba poslana; nežna je in nadvse krhka, in prav taka sta zaljubljenca, in taka ne morata preživeti. Vse to vpenja zgodbo v kraj in čas, v čemer se utemeljuje pripoved, dogajanje, vse v dejanjih in značajih oseb. Tu je cela paleta značajev, trdnih in vztrajnih, krivičnih, pa neznačajnih, dobro izrisanih, tu so vaški posebneži (vedeževalka, ki skuša spremaniti tok), tu je povzpetništvo. Vse je do potankosti izrisano in trdno. Vse to se prepleta s komičnimi prizori, z jedkostjo neke tragike, ki izvira iz krivic, iz revščine, varovanja etične drže, družbenih norm, slepe neizprosnosti, vse do nesmisla in vse to pripelje do tragedije, do konca, ko ogljikov monoksid in nož prerežeta nit neke čiste ljubezni. Ne gre pri tem pozabiti besedja, melodije govora, kar vse barva kraj, čas in ljudi. Stvari, ki so že odšle v pozabo. Kdor je od tam, bo iz besed vohal oni čas, ki ga ni več. Pred nami je torej tipična in lepa, klasična realistična domačijska povest z romantičnim pridihom in tragičnim koncem. Cepljena s sodobnimi prijemi v jeziku, kot so eliptičnost in odstranitve vstran. Trdna zgradba je tista, ki vse skupaj povezuje v epsko pripoved ljubezni in kraja. Boris Jukič Po sledeh tradicije Bistriška godba na pihala Ilirska vila, 22. 8.1922 Najstarejša znana fotografija bistriške godbe na pihala, posneta pred Hotelom Tomšič z dirigentom Petričem. Pred godbo je znak ‘'Ilirske vile” s šopkom nageljnov in slovenskim zastavnim znakom. V podnožju lire je listek s komaj vidnim izpisanim omenjenim datumom. Znak 1'Ilirske vile” pomeni, da člani godbe na pihala nadaljujejo bistriško glasbeno tradicijo, ki ji sledimo s pisnimi dokumenti od leta 1864 s prvim znanim nastopom domačega pevskega zbora ob ustanovitvi ‘'Bistriške narodne čitalnice”. Kasneje, v letu 1898, sta ime Ilirske vile prevzela tamburaški ansambel in pevski zbor, ki sta delovala še tja v prva leta svetovne vojne. Glasbeno društvo Ilirska Bistrica Sredi tridesetih let se je bistriška godba na pihala na novo oblikovala in delovala v okviru samostojnega Glasbenega društva. Dirigent je bil Ivan Cubr. Nabavo instrumentov je podprl velik prijatelj glasbe, domači posestnik in trgovec Alojzij Milostnik. Italijanska oblast je že čez nekaj let prepovedala delovanje društva. Godba na pihala je nadaljevala z vajami in nastopi v okviru domačega Gasilskega društva, vse do leta 1940, ko so bili gasilci mobilizirani in so odšli na Reko v gasilsko službo. Sindikalno kulturno-umetniško društvo Tone Tomšič V začetku petdesetih let društvo poleg pevskega zbora in dramske skupine vključuje tudi pomlajeno in na novo opremljeno bistriško godbo na pihala z dirigentom Alojzijem Gartnerjem, po domače Lojzetom Dornim. Bistričani tedanje godbe ne bomo pozabili, saj so s številnimi nastopi na vseh proslavah in budnicah ob državnih praznikih obogatili mnoga slavnostna vzdušja. Omenimo dovtip iz tistih časov na račun takratnega dirigenta! Pred igranjem na proslavi dneva republike je dirigent godbenikom takole razložil program glasbenih točk, ki naj bi jih igrali: "Najprej bomo igrali 'njihove’ kot so Himna, Zdaj zaori pesem o svobodi in Na juriš, potem pa bomo usekali naše!“ Živahna dejavnost godbe je z odhodom starejše generacije članov počasi zamrla. Glasbena šola je v sedemdesetih letih za klarinet Milana Matičiča in dirigenta poskrbela za ponovno oživitev pihalnega Alfonza Miščka in Iva Čargonja. orkestra v Ilirski Bistrici. Na šoli je bila Z odhodom Iva Cargonje na Reko ugodna sestava učiteljev, ki so usposabljali v začetku osemdesetih let, je bistriška učence za aktivno delovanje v pihalnem godba ponovno zamrla, orkestru. Omenimo vsaj odličnega učitelja Kulturno-umetniško društvo Svoboda Ilirska Bistrica Z novo oblikovanim društvom v začetku šestdesetih let in pomlajenim članstvom je na novo zaživela bistriška godba na pihala pod vodstvom sedaj že legende bistriškega glasbenega življenja z Lojzetom Gärtnerjem. Pokroviteljstvo nad godbo je tedaj imel Kmetijskio industrijski kombinat (KIK). Zadnji veliki javni nastop je ta bistriška godba na pihala imela 22. novembra 1964 v tedanji kinodvorani v bogatem programu, s katerim so Bistričani proslavili 100-letnico svoje Čitalnice pa tudi 100-letnico organiziranega glasbenega življenja v Ilirski Bistrici. Se posebej so godbeniki navdušili domače občinstvo z bistriško himno v priredbi za pihalni orkester. Celotno uspešno prireditev so morali vsi nastopajoči ponoviti. Žal se je v naslednjih letih tudi ta sestav godbe razšel. Generacijska razhajanja V pogovoru z enim od urednikov Jesenskih listov je pred nekaj tedni stekla beseda tudi o vsebini tega glasila. Po ugotovitvi, da gre za solidno in odmevno obliko prikaza literarnega ustvarjanja upokojencev in ostalih starejših občanov, me je neposredno povabilo mojega sogovornika k sodelovanju nekoliko presenetilo. Menil je, da se tudi jaz približujem eni od pomembnih življenjskih prelomnic - prehodu v upokojensko obdobje, zatorej... Pristal sem s pripombo, da bom sam izbral temo, ki pač ne bo literarna, saj se s tovrstnim ustvarjanjem nisem nikoli ukvarjal, da pa bo vsekakor povezana s problematiko “jeseni našega življenja”. Soglašal je. Tako je nastal tale zapis o nekaterih vidikih našega življenja, problemih, ki se že dalj časa kopičijo in razraščajo, pa tudi o poskusih njihovega reševanja, za katere menim, da včasih niso najbolj posrečeni. Če se vrnemo v našo nekoliko oddaljeno preteklost ali pokukamo v naše življenje po vaseh, oddaljenih od centrov, vidimo, da je vsebina vsakdanjosti povprečnega človeka povezana v harmonijo z okoljem, z naravo. Življenje neke družinske skupnosti poteka od rojstva do smrti “neobremenjeno”. V preteklosti je bilo vsaj kar se starejših ljudi tiče, v marsičem ugodnejše od sedanjega. Starejši ljudje so zaradi svojih izkušenj bili spoštovani, ob razumnih izjemah, seveda. Razslojevanje: socialno, stanovsko, versko, politično, glede na starost, nas vodi v manj prijetno drugo skrajnost. Mladi ob prvi priliki “odletijo” iz gnezda in marsikdaj se pozneje starejših znebijo tako, da jih (tudi predčasno) nastanijo v domove za ostarele. V Ameriki, kjer se je tovrstna “moda” najbolj razvila, so šli celo tako daleč, da so (za bogataše) zgradili cela mesta, kjer živijo izključno ljudje tretjega življenjskega obdobja. Tudi pri nas potrošniška miselnost te vrste deluje vse močneje, kljub temu, da so anomalije takšnih razsežnosti še sorazmeroma redke. Nerazumevanje med “mladimi” in “starimi” je vse večje, strpnost upada. Mladi živijo v svojem vedno bolj ozkem svetu in vedno težje razumejo probleme starejših - pravzaprav že ene od marginalnih, odrinjenih skupin. Iz teh razmišljanj prihajam k mnenju, s katerim se morda marsikdo ne bo strinjal. Gre konkretno za glasilo Jesenski listi. Po moje je vsaj deloma pozitivno. Z vsebino se popolnoma strinjam, tudi kakovost pisanja (pozorno preberem vse prispevke) zasluži vso pohvalo. Ne morem pa se sprijazniti z dejstvom, da se v glasilu oglašajo samo starejši ljudje, predvsem pa nasprotujem namenu, da bi bili njegovi pretežni del bralstva starejša populacija, saj tako tudi ta list posredno predstavlja odmik od naravnega življenjskega ciklusa in okolja, o katerem sem svoje mnenje zapisal zgoraj. Menim, da morajo starejši pisati o sebi, vendar v glasilih, namenjenih najširšemu krogu bralcev. Takšne možnosti Leto 1996 je rojstno leto najnovejšega bistriškega pihalnega orkestra, ki nas vsakokrat znova prijetno preseneča s svojimi imenitnimi skladbami. Ravnatelj glasbene šole Lazslo Balazs in odlični dirigent in pedagog Josip Grgasovič sta uspela v zelo kratkem času pripraviti pihalni orkester z mladimi nadebudnimi glasbeniki, ki s hitrimi koraki dohitevajo in prehitevajo podobne ansamble v bližnji in daljni okolici. Vojko Čeligoj v našem kraju so, saj imamo dva lokalna časopisa. Vsebina bi morala biti vtkana naravno, nevsiljivo, v ustrezne rubrike. Kompromis bil bil, da bi v okviru takega časnika izhajala občasna priloga. Poleg večje naklade bi bila prednost še v tem, da bi se “glas” širil tudi med mlajše bralce, kar je pravzaprav glavno sporočilo tega pisanja. Ne verjamem, da bi eden ali drug bistriški časnik odklonil sodelovanje. Kot pozitiven primer, ki ga navajam kljub temu, da v našem primeru še zdaleč ne gre za tako kritične razmere, je organizacija osnovnega šolstva v nekaterih državah, denimo v Italiji. Pred leti sem se prepričal, da so med “mentalno zdravimi” učenci v razredu “pomešani” tudi umsko in drugače prizadeti učenci. Obrazložitev učiteljice je bila, da niso potrebni socializiranja prizadeti učenci, temveč, da se morajo “normalni” naučiti živeti s tako ali drugače prizadetimi. Kot pozitiven primer za “normalno” obnašanje v današnji družbi naj navedem Mešani pevski zbor društva upokojencev Ilirska Bistrica, ki zelo aktivno deluje v javnem življenju in enakopravno z drugimi skupinami ustvarja in prispeva k boljši kvaliteti življenja nas vseh, ne samo upokojencev. Se enkrat torej: pisanje o “starejših” - da, pisanje v časopisih za “starejše” - ne! Bonano Dimitrij Pesmi Ljudmile Kreševič Damjani Rada bi odvzela ti trenutke vse boleče in tam položila brezmejne čase sreče. Rada bi spre jela bolečine te skeleče, z njimi bi zgradila tebi domek sreče. A glej, namesto mene najvišji to bo storil, vse to njemu daj, Bogu se predaj. Češnjev cvet Kje zelena je dolina, v sredi češnjev cvet pomladi? O, če zdavnaj pokopani, le spomini so ostali. Ti živeli bodo večno, za njih obstoj ne premine, v njih so budne korenine obsojene za večne sile. O, zelena ti dolina, češnjev cvet snežno beli, duh tvoj me obkroža, živi v meni. Oče Oče, vem, da v duhu tvojem živi poslednji čas, ko besede tiho so ihtele: “Kelih pelina čaka vas!” Oko je plavalo v solzah, nemo govorilo: “Kako ljubi vas, sad ste moj - jaz vaš hrast.” “Vem, odhajam onkraj neviden nam; ob volji vsemogočnega bo moj objem pri vas.” Hladen dom Kot izgnan se zdim -na polju brez rastlin -brez koraka, da me spremlja, brez nekdaj domačega odseva. V očesu žarek je teman -s temo zakrit domači hram -tam nikogar ne poznam, na dvorišču dremlje kamen vdan. Tja bom stopil zdaj -kamen zdramil z davnih sanj -naj me sprejme v svojo dlan -ogreje dan, v hlad vkopan. Brezdomec Glej, ob stezi tam -nekdo sedi, plašč je razcefran ... njega duh prisoten ni -v sen odet ihti. Pristopil je nekdo. nad njega sklonil se -lahno pobožal mu lase -daroval besedi dve. Nikar prijatelj, zdrami se! Povej kaj teži te! Bode meč me v srce ... glej, oče me zapustil je, mati, kje je? Sprejmi mojo dlan - dvigni se! K tebi sem poslan - sprejmi me -ne bom zapustil te -zapoved ta mi dana je. Geslo Pošvedrani čevlji -strgan plašč, zapah duri - rahlo trkanje - nemi glas neutešen korak -bogastva teža, v duhu čast!