Pavel Keller: 8. nadaljevanje. J» Huberf €C Roman iz gozdov. Poslovenil dr. Ivan Dornik. »Da, draga gospodična, verjamem, da so vprašanja vzgoje najtcžja vprašanja, kar jih sploh poznamo.« Šesto poglavje. Zapoved gozda. — V koči na barju. — Matilda mi piipoveduje. — Nesreča v dolini. Šel sem s svojimi sankami proti »Grozdu«. Tam sem bil edini gost. Ena obeh deklic, bila je Malčka (kakor mi je rekla), je prisedla k meni. Tudi njej sem pripovedoval o dogodkih pri žagi. Saj ne bo dolgo, pa se bo vse poleglo. Tedaj je rekla: »Stari Grčar je bil ravnokar tukaj. Povedal mi je, da ga Bclčar goni iz koče. Kupil si je cel liter žganja. Nisem mu ga hotela dati, pa ni odnehal. »Žganja bi mu res ne bili smeli dati!« »Ta! Večkrat počne take reči. Pogostokrat p. cele tedne ne pokusi pijače, nato pa pije dneve in dneve.« »Torej je kvartalni pijanec! Njegova žena pa je vedeževalka?« »Da, ona zasluži več denarja s tem, kakor pa Grčar s sekiro. Od blizu in daleč prihajajo ljudjo k njej, zlasti tudi imenitne dame iz mesta.« »No, te so vendar najbolj neumne!« »0, stara Grčarka mnogo reči ugane. Najbolj za trdno pove, kdaj bo kdo umrl!« »Nikar ne verjemite kaj takega, gospodična Malčka! Da prideva na drug pogovor: Elizabeta Šipec je sosedinja žagarja Belčarja.« »Da, mladi Belčar je svoje dni prav rad imel Elizabeto. Lizika je tudi prav čedno dekle. Dve lcti je celo hodila v mestno šolo. Še sedaj ima Tončeta neumno rada. Njegov o.e pa — žagar — te Ijubezni ni botel videti; ni mu namre. šlo v račun, da bi njegov sin vzel le kramarsko hčer. Tonče je bil svojeglav in se je trdo držal Lizike. Toda potem je šel k vojakom; v mestu je naletel na Bianko, ki je služila tamkaj, in ko je potem prišel domov, je bilo ljubezni z Liziko konec. Sedaj je tako prišlo. To ima sedaj stari! Tisočkrat boljše bi bilo, če bi se držal Lizike.«  Zvečerilo se je. Ko sem stopil na cesto, aem opazil, da se je veter zasukal in da je začel zelo mo.no vleči. Jug! Južna sapa! Sedaj bo 3 sankanjem tako ali tako pri kraju. gkode pač ne bo nobene! »Grozd« je stal napodanku; moral sem po južnem pol6gu proti domu. Bilo pa mi je, kakor da me sili nevidna moč, naj stopim po _evernem pologu go_i zopet proti koči na barju. Stari Gr.ar mi ni šel iz glave. Če tako osamelo, okorno dušo kaj omaja, kakor je bil strah, da bo moral iz hiše, v kateri je bdl že dolgo na.vajen živeti, potem se labko pripeti kaj hudega. Posebno še, ker je nesel tari s seboj domov toliko žganja. Sklenil sem, da Grčar ne sme preživeti strahotne noči, ampak da ga bom poiskal in mu jaekaj nasvetoval. Bianko naj bi poslal v mesto Blužit. Jaz sam sem ji botel dobiti dobro, pošteno službo. In ko bo ta kamen spotike odstranjen, sem se namenil, da poprosim žagarja, naj pusti stara dva Grčarja v njuni koči. Ne vem, zakaj se mi je zazdelo, da bo to moje ravnanje odobravala Erika Grubelnik. Morebiti bo — če se mi načrt posreči — vzcvetela zopet tudi Šipčevi Liziki že umrla sreča. Ko sem šel po pologu gori, se mi je zaletel južni veter v hrbet. Potem bo domov — proti vetru — težavna pot! Čudil sem se samemu sebi, da sem v takem vremenu brodil proti stari koči na barju, namesto da bi sedel v svojem prijetnem domu k lepi knjigi. Bil je nekak ukaz v meni, ki sem mu P-korno sledil. Preje, ko sem živel še v velikem mestu, je bilo moje načelo: »Ne brigaj se nikoli za zadeve drugih ljudi!« Oj, kaj bi mi bila tedaj mar usoda takegale drvarja! Ničesar bi ne bil izvedel o usodi takih majhnih ljudi, in .e bi bil slišal o njej, bi se mi zdclo to dolgočasno in vseeno. Kako vse drugače je bilo sedaj! Gozd! Oče vseh, ki prebivajo pri njem! Vse napravi za brate in sestre. Hoče, da vsi njegovi otroci vedo za medsebojno trpljenje in veselje, čednosti in grehe, on strne vse usode posameznikov v eno skupno usodo, ikatero soustvarjati ima vsak pravico in dolžnost. Nisem mogel drugače, moral sem poseči v to, kar sem doživel danes. Tako je torej Hubert postal že sin gozda! Pomladanski vihar, ta vihravi otrok južnih krajev, je bučal med vejevjem dreves in me je zavijal v oblaJke snega. Bila je grapava pot. Prišel sem do ko.e na barju. Dve okni sta bili razsvetljeni. Potrkal sem. »Hoj, Grčar, pred vrati stoji Hubert! Odprite! O neki stvari bi se še rad porazgovoril z vami.« V koči je začelo ropotati in drsati. Slišal sem godrnjati in govoriti, spravljati v kraj in šundrati po veži. Najbrž sta začela šele pospravljati! Nazadnje so se vrata odprla. Med vrati je stala žena z lučjo v roki »Oh — gospod Hubert! — Nikari ne zamerite, moj mož že spi!« »Saj ni res!« je zarenčalo za njo v veži. :>Nc spim! Jaz — jaz stojim tu med durmi!« »Pijan j.!« je rekla žena. Stopil sem v temno vežo, se spoteknil nad vrečo krompirja in ruad neko košaro in bil vesel, ko sem prišel v razsvetljeno izbo. Prav zanikarno je bilo v njej. Gr.ar je slonel ob m_zi. Res ni bil več trezen. »Kaj pa bi radi?« je vprašal. »Vse je že nasekano — vse nasekano!« Sedaj mi je bilo res žal, da sem prišel semkaj. Težko je hoditi za izgubljenimi ovcami, in tudi hvaležno ne vselej; to je izkusila danes popoldne Erika Grubelnik, sedaj pa sem izkušal še jaz. »Kje je Bianka?« sem vprašal. »Okrog se goni!« »Tako! — Zaradi nje sem prišel semkaj. —< Imam dobro službo v mestu zanjo.« »Noče služit! Doma hoče biti.« »Da, potem pa bosta morala iz hiše. Tako je rekel danes Belčar!« Stari je preteče stresel s pestmi. »Belčar — Belčar!« »Hudič naj vzame Bcl?arja!« je rekla žena.. Sedel sem na klop, ki mi jo je porinila žcna. Ksr sem bil že tu, sem hotel vse svoje poslanstvo Izvršiti. »Mislim, da bi bilo za vaju in za Bianko najboljše, Łe bi odšla iz tega kraja. Pohujšanja bi bilo konec, vidva pa bi v miru lahko živela tukaj.« Tedaj me je žena grozljivo neprijetno pogledala. »Ni potrebno, da Bianka odide — v kratkem bo umrla.« »Saj niste pri pameti? To cvetoče, zdravo dekle!« »V (kratkem bo umrla!« je ponovila starka. . Od kod pa veste to?« »Brala sem iz njene roke.« »A tako, kot vedeževalka veste? No, tega ne bomo jemali tako resno.« >* Stanka se je porogljivo zasmejala. »Ali gospod Hubert vzame to resno ali ne — ne vem! Jaz pa sem že dolgo vedela. In sedaj je njena smrt blizu.« _ Kako pa morete trditi to tako za trdno?« Zgrabila me je za levo roko, ki sem jo ji prepustil brez svoje volje. »Tukaj —,« je rekla in mi potegnila med palcem in kazalcem po dlani doli, »tukaj — saj pač veste, da teče tukaj življenska črta — tu gori na življenski črti ima križ, ki kaže malopridnost, spodaj pa sta dve razi — to pomeni nenaden fconec. In tu na sredi zdravstvenc črte je ikriž, ki pomeni brezpogojno njeno zadnje leto, in tu — zdravstvene črte Bianka nima sredi dlani, tukajle gori zadene črta sreče na življensko črto in naredi z njo kot — jasno je, še to leto umrje; umorjena bo.« & »Grčarica!« f »Da, tako je! Vam, gospod Hubert, pa lahko povem, da se boste še oženili in da boste imeli štiri otroke.« »Nehajte vendar s temi nespodobnostmi! To je strašno!« Zagodrnjala je in odšla od mize. Iz peSi je potegnila ročko s ikavo, pila, sedla na tklop pri peči in gledala kakor sova proti mizi. Stari Grčar je srepo in topo zrl pred se, Yeter je butal na lesene stene ikoče, luč se je kadila. Privil sem jo. Tedaj je starka zopet prišla k mizi. »Ali ne verjamete tega, ikar sem povedala o Bianki? Ali hočete staviti z menoj za tisoč dinarjev?« »Ali ste pri zdravi pameti?« »Pri zdravi pameti sem. In tisočak za stavo imam; lahko vam ga pokažem.« »To je vendar ostudno!« »Resnično je!« je rekla in skomizgnila s suhimi ramami. »Pojdem!« sem rekel. »Storita, kar hočeta. Premislita radi Bianke in njene službe v mestu.« »Ni treba nič premišljevati!« »Ona je hudič, gospod Hubert,« je blcbetal Grčar. Vesel sem bil, ko sem bil zopct zunaj, čeprav mi je veter tako mo.no pihal v obraz, da sem s težavo prišel naprej. Spodaj pri »Grozdu« sem še enkrat stopil v gostilno, da bi se malo okrepčal, in ko sem bil slednjič doma, jc bila ura že osem pro.. Večerja mi.ni dišala, kljub dolgemu potu, ki sem ga napravil čez dan. Celo steklenica burgundca, ki mi jo je moral prinesti Tim, je le malo povečala prijetnost. Tedaj sem se zopet enkrat zatekel ik svoji stari Matildi. Poklical sem jo, naj pride s svojo nogavic-o, kl jo je pletla, v mojo sobo. »Pridite no, Matilda, sedite malo 1. meni.; Tako sam sem. Izpijte kozarec vina z menoj!« »Samo požirek, gospod Hubert, iker me glava boli!« »Tako! — In sedaj ml pripovedujte kaj o moji materi!« »0 Bog, o Bog, gospod Hubert! Kako bi se dobra gospa veselila, ko bi blla doživela to, kako bo mali Hubert vzrastel. Tako pa je že umrla, ko je bil star šele štiri leta. Gospod o.e pa je leto poprej padel v vojni. Tako je bilo, da!« »Kakšna pa je bila moja mati, Matilda? Ali je bila velika?« »Oh ne, majhna in zala. Saj pravzaprav ni bila podobna ženi, ampak je bila ikakor mlado deklc. Nekoč smo bili _y mestu; tedaj je peljalg; malega Huberta za roko, in tedaj je neki deček zakričal nad njo: ,Gospodičnica, va^; mali bratec je izgubil čepico!' Moj Bog, kako smo se smejali!« - »Lepo je moralo biti, Matilda, ali ne?« »Kako je bilo lepo! Ko je živel še gospod oče, fedaj je vedno z rokami metal kvišku malega Huberta, ikakor žogo, in ga zopet ujel v rcke. Moj Bog, ikako se je gospa mama bala! Kako je jadikovala. Če pa je gospod oče nehal s tem žoganjem, tedaj pa je vokal otrok.« »Da, Matilda — da! Lc pripovedujte dalje ¦fako!« »Bil je tudi osliček za jožo. Toda mali Hubert Je vedno rekel: ,Ne bom. jezdil osla, rajši bom jezdil papana! In tedaj se je vselej tako smejala milostljiva gospa. In ona sama je zajahala osla, Hubert pa papana in prircdili so dirko. Oh, kako smo se smejali mi, ko smo gledali skozi kuhinjsko okno. Gospod papa je bil tako ikratkočasen. Naj mu ljubi Bog da vcčni mir in mllostljivi gospe tudi!« Stopil sem k oknu. Dolgo sem gledal v noč. Nenadoma se je svetlo zabliskalo in s pokom treščilo. »0 Rog, o Bog — ali je nevihta?« »Da, Matilda, pomladanska nevihta. Ne bo trajala d^olgo.« Prisluškovala sva v noč. Deževalo ni; zdelo se je, da se je polegla tudi nevihta. Zabliskalo se je in zagrmelo še dvakrat, nato pa je potegnil veter in začelo je deževati. Tako sem sedel z Matildo pač še kake četrt ure. . Naenkrat plane v sobo Tim in zavpije: »Milostljivi gospod, v vasi gori!« Prestrašena sva planila kvišku. Hitro sem obul čevlje z dolgimi golenicami, ogrnil dcžni plašč in pokril na glavo čepico, ki sem jo potegnil čez ušesa. »Le brž, Tim, napravi se, v vas morava.« S pokom je zaloputnil veter vežna vrata za menoj. Tam doli se je iztegoval ogenj prati temnemu nočnemu nebu. Dim se je dvigal, rdeče osve.tljen od zublja.