Naši pešci so od. vseh krajev drii v mesto Serajevo, kjer se je
vnel jako v  hud boj,

Dne 19, avgusta sporočilo se je našemu cesarju: „Serajevo je naše"!

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

161 0

Vojska na Turškem

>d leta 1875 do konca leta 1878

Začetek ustaje v Hercegovini,
ojska Srbov, Črnogorcev in Rusov s Turčijo,
zasedba Bosne in Hercegovine po slavni
avstrijski armadi

Za priprosto ljudstvo spisal
Jakob Alešovec

Tretji zza-tis

V Ljubljani 1908

Založil Janez Giontini.

--ara nj— -in- -.—_ .SOlt-v.

Tiskala Zadružna tiskarna v Ljubljani.

•^Ce' ' - ur -FTTn~~ yj - -

73610

Kratka beseda čitateljem.

Leta 1875 do 1878 so se vršile na jugu
dogodbe, ki so dale zemljevidu turških dežel
vso drugo podobo. Za Avstrijo in nas Slovence
šo velike važnosti, ker srno se jih vdeleževali
ne le z duhom in sočutjem, marveč tudi dejanj-
sko in z orožjem, zato smo jim sledili tudi z vso
pozornostjo. Novice iz bojišča so dohajale v pa¬
lače in mestne hiše, pa tudi v koče po oddaljenih
krajih, vsakemu so bile enako mikavne.

Vendar mislim, da bo ta na kratko sestav¬
ljena vrsta dogodjajev na jugu marsikomu po
volji, da si okrajša dolg čas s čitanjem te knji¬
žice, namenjene posebno priprostemu ljudstvu.

Časnikarska poročila niso namenjena in
razumljiva vsakemu in težko je priprostemu
čitatelju hraniti vse dogodbe v spominu tako,
da vrsta ni pretrgana. Z občnim popisom in
kratko sestavo vsega tega bode morda marsi¬
komu ustreženo.

1 *

Sestavil sera knjižico tako, da je kolikor
mogoče na malem polju jasen pregled ustaje,
srbske, črnogorske in ruske vojske s Turčijo,
slednjič pa tudi zasedbe Bosne in Hercegovina
po avstrijski armadi, kolikor je bila dognana.
Pri tem se mi je zdelo potrebno, podati tudi ne-
koliko natančneji popis nekterik krajev in dežel,
vzlasti Bosne in Hercegovine, ker ste ti postali
za nas važnejši.

Razume se samo po sebi, da vse to po¬
trebuje veliko več prostora, kakor ga je v tej
drobni knjižici; zato se zanašam na prizaneslji¬
vost prečastitih čitateljev, če je v nji marsikaj
pomanjkljivega; saj bo za mano prišel že še
kdo, čigar spretneje pero bo podalo slovenskemu
ljudstvu popolnejšo zgodovino te vojske.

Namenu svojemu sledeč je ta knjižica o
onih dogodbah, ki so za slovensko ljudstvo manj
mikavne, pa tudi o krajih nam preveč odda¬
ljenih — bolj površna; nekoliko obširneja je o
popisu zasedbe Bosne in Hercegovine po avstrijski
armadi, kolikor je namreč to bilo mogoče.

Iz teh ozirov priporočam to drobno knjižico
slovenskemu ljudstvu — nadjaje se, da bo spre¬
jeta s tisto dobrovoljnostjo, s ktero je podana.

Pisatelj.

O Bosni in Hercegovini nekoliko.

Bosna obsega 615 □ (štirjaških) mirjame-
trov. Meja jej je ob severu Slavonija  po reki
Savi, Hrvaška  deloma po rekah Uni in
Glini,  deloma po suhi meji; na vzhodni strani
drži se Srbije,  od ktere je ločena le po rekah
Drina in Ibar, nekoliko tudi po gorah. Ob jugu
se dotika Rumelije, Albanije in Crnegore,
ob zapadu pa sega do jadranskega morja
in Hrvaške,  od ktere jo loči deloma gorovje,
deloma pa reka U n a.

Ta dežela je zelo rodovitna, zavoljo obilnih
voda ugodna posebno za živinorejo in polje¬
delstvo. Ni treba velikega truda pri obdelovanji,
gnoja skoro ne poznajo, in vender zemlja popla-
čuje stotero ves trud vzlasti v gorenji Bosni.
Povsod raste pšenica, rež, ječmen, oves, posebno
pa turšica, ob kteri ljudje največ žive. Prideluje
se tudi sočivje in sadje, vzlasti slovč po svetu
bosenske češplje, iz kterih se kuha najboljša
slivovka. Nahaja se pa tudi južno sadje, posebno

— 6  —

v Hercegovini skoro tako, kakor na gorenjem
Laškem; tudi tobak močno sadč. Po nekterib
krajih rodi celd vinska trta, pa že bolj proti
Hercegovini; da vinoreja ni na višji stopinji,
krivi so Turki, kterim vera prepoveduje vino.

Dobro splačuje se živinoreja,  ker je de-
žela za njo kakor nalašč. Prebivalcev je pre¬
malo, torej tudi v primeri premalo polja, temveč
pa je pašnikov, ki so zelo mastni zavoljo obilne
moče. Goveja živina je zdaj še zanikarna, ker
turška vlada prej za povzdigo živinoreje ni prav
nič storila.

Na višji stopinji je konjereja,  ker za¬
voljo slabih potov skoro vsak jaha, kdor zmore
konja. Konjiči so pač manjše vrste, vendar pa
krepki, ne utrudijo se kmalu in stopajo varno.

S svinjerejo  se pečajo obilnejše le krist¬
jani; zavoljo obsežnih hrastovih in bukovih
gozdov je reja lahka. Ovac  je po nekterih krajih
mnogo, a volna le srednje vrste, ker rede drob¬
nico bolj zaradi mesa. Gorata Hercegovina redi
mnogo koz,  ob kterih revnejše živi ljudstvo. Po
goratih krajih imajo tudi mule. Perutnine  je
povsod dovolj in je glavna hrana bogatinom. S
čebelami  se obilo pečajo, zato pridelujejo
mnogo medu in voska.

Dežela je bogata raznih rud posebno že¬
lezne ; razen te se nahaja srebrna, zlata, bakrena

— 7

ruda in razne vrste kamnov. Kar je Turek de¬
želo posedel, je rudarstvo zaspalo, kakor sploh
vse delo. Rudniki bodo dajali veliko dobička.

Trgovina je izdatna, čeravno ni še na taki
stopinji, kakor bi bila lahko. Vzrok temu so
slabe ceste in splošna nevarnost po njih.

Tovarn (fabrik) deželi primanjkuje, mnogo
je pa rokodelcev, ki izdelujejo večjidel le za do¬
mače ljudi potrebne reci. Rokodelstvo je bilo
med kristjane in mohamedane razdeljeno tako,
da so smeli prvi le to, a drugi le drugo izdelovati,
n. pr. krznarji, krojači so le kristjani, strojarji,
sedlarji, jermenarji, kotlarji pa le mohamedani.
Napredovali pa niso nič, marveč vse je ostalo
na oni stopinji, kakor je bilo pred sto in sto leti.

Za lov je veliko raznovrstne divjačine in
perutnine, v Bosni je zaradi obilnih rek tudi ri-
barstvo zelo razvito.

Prebivalcev ima Bosna krog 1 milijon in
130.000, pa bi jih lahko imela najmanj petkrat
toliko. Med temi je okoli 385.000 mohamedanov,
ki bivajo večjidel po mestih — posebno ob
avstrijski meji, 561.000 razkolnikov ali staro-
vercev (nezjedinjenih Grkov, ki se imenujejo „hr-
šeani“), 168.000 katoličanov in 5000 judov. Ci¬
gane imajo Turki večjidel za rabeljne. Glavno
mesto je Sarajevo,  ki šteje nad 50.000 pre¬
bivalcev, po večini mohamedanov.

8  —

Hercegovina, o kteri velja skoro vse
ono, kar o Bosni, obsega 174 □ (štirjaških) rair-
jametrov in ima blizo 290.000 prebivalcev, pa
bi jih tudi lahko imela vsaj trikrat toliko. Največ
jih je razkolnikov, namreč 180.000, potem 62.000
mohamedanov in 48.000 katoličanov. Glavno
mesto je Mostar,  z 22.000 prebivalcev, ki so
večinoma mohamedani. Številke te niso natančne,
ker turške gosposke niso točno zmerile zemlje,
pa tudi prebivalcev niso preštevale; štele so
namreč le odraščene možke zavoljo vojaškega
davka, kterega je moral plačevati od 16 let
naprej vsak možki, ki ni bil mohamedan, ker
vojaki so smeli biti le mohamedani.

Po vsem tem je razvidno, da so prebivalci
teh dežel po veliki večini krščanski, po jeziku
skoro popolnoma slovanski, ker tudi do malega
vsi mohamedani govore srbski  jezik, kterega
Slovenec prav kmalu ume in govori, saj je zelo
podoben hrvaškemu. Pišejo ga večjidel s cirilico.

Zgodovina teh dežel zadnjih 500 let je ža¬
lostna. Odkar so Turki na Kosovem polju razbili
srbsko cesarstvo, usuli so se po Bolgariji, Bosni
in Hercegovini; od tod so napadali naše dežele
in bili strah vsem prebivalcem, ker povsod, kjer
so se pokazali, so grozovito morili, plenili in po¬
žigali ter ljudi odganjali v sužnost.

9  -

Največ so trpele po njih hrvaške in naše
slovenske dežele, tu so divjali tako, da so pre¬
bivalcem še zdaj v spominu. Kadar so udarili
k nam iz Bosne, zažigali so naši po visokih
gorah grmade,  kar je bil poziv prebivalcem
da so se spravili v zavetje, navadno v tabore
okrog cerkev; kdor je imel orožje, ustavil se jim
je, in bili so večkrat turški roparji tudi s krva¬
vimi glavami zapodeni nazaj v Bosno.

Avstrija je imela s Turki vedne boje nekaj
na svojih, nekaj pa na bosenskih in hercegov¬
skih tleh. Tako so naši vzeli Turkom večkrat
velike kosove dežele, pa so jih zopet izgubili.
Cesar Jožef II. je hotel vzeti Turkom vso se¬
danjo bosensko deželo, pa se mu ni posrečilo,
in po miru sklenjenem v Š i š č e v i (Sistova) so
bile odmerjene Avstriji sedanje meje. Iz teh
vojsk s Turki sta znana posebno dva junaška
avstrijska generala: Lavdon  in princ Evgen
Sa voj ski.

Po sklepu miru u Šiščevi je torej Bosna s
Hercegovino prišla popolnoma pod turški jarem.
In kako težak je bil ta jarem! Naj le površno
naslikam trpljenje ubogih kristjanov po teh
deželah.

Turek je vzel kristjanom vso deželo. Bo¬
gati posestniki, graščaki in plemenitaši so boječ
se, da niso izgubili svojega posestva, poturčili

— 10  —

in se zdaj imenujejo „begi“. Tudi drugih krist¬
janov je več popustilo svojo vero, da so si ohra¬
nili človeške pravice, kterih kristjan nima; te
imenuje ljudstvo „poturice“, odpadnike, in ti so
hujši od pravih Turkov, večji sovražniki krist¬
janov, kakor oni. (Saj so tudi med Slovenci od¬
padniki ali renegati, ktere imenujemo „nemšku-
tarje“ in „lahone“, hujši sovražniki našega na¬
roda, kakor pravi Nemci in Lahi). Tisti kristjani
pa, ki niso hoteli zatajiti svoje vere, so izgubili
vse človeške pravice, vse premoženje in postali
„raja“, t. j. čeda, živina. Sploh pa Turki vsakega,
ki ni Mohamedove vere, imenujejo še „gjavr“
(kavr), to je toliko ko „prašič“ ali „pes M , sami
se pa imenujejo „pravoverne

Vsa zemlja je bila po Turkih razdeljena v
tri dele. Prvi del je sultanov;  ta zemlja se
daje v najem, isto tako druga, ki je verska
(vakuf); iz te se vzdržujejo turške cerkve (mo¬
šeje in duhovniki (muli in mufti); tretji del je
lastnina begov in naseljenih Turkov. Kristjan
sme biti le najemnik, zemlje si ne sme pridobiti,
lastnik ga tudi lahko vsak hip zapodi iz hiše.
Najemščine pa plačuje toliko, kolikor mu je
odmeri gospodar. Navadni davek je desetina, ki
pa poskoči velikrat do tretjine; razen tega pla¬
čuje kristjan še davek za vojaščino, tudi od
vsake živine, celo od kuretine.

— 11  —

Pa da bi bilo le samo to, shajal bi že še.
A vse je mnogo huje. So pač postave, a kdo
mara za-nje? Mohamedan je gospodar in če greši
zoper postavo, kdo se zmeni za to ? Uradniki in
sodniki, ki se imenujejo „kadi“, so vsi moha-
raedani in po večjem pravi Turki; kristjanu ni
poti odprte do nobene cesarske službe. Sodniki
so po večjem podkupljivi; kdor več plača, ta
ima pravico. Kristjan pred sodnikom še celo ne
velja za pričo; ako se mu zgodi krivica, mora
si drago kupiti mohamedane, da pričajo zanj.

O vsem tem tu le par kratkih vzgledov.

Turek ukrade kristjanu ovco. Ta ga gre
tožit kadiju (sodniku). »Kje so priče?“ se za¬
dere kadi. Tožitelj pripelje svoje sosede krist¬
jane. „To so kavri,“ se zadere vnovič kadi, „ti
i ne veljajo nič“. Kristjan gre in pripelje dva mo-
i hamedana, ki ju je prej dobro plačal za pričanje.
■ Zdaj bi moral biti Turek obsojen. A ta, zvita
s glava, pride in podari ukradeno ovco kadiju, ki
l  potem že preiskavo tako zvije, da iz vsega ni
, nič. Kmalu na to sreča turčin kristjana, ki ga
. je tožil, in ga na cesti o belem dnevu ustreli,
i Prič je vse polno, a kristjan ni sodnijska priča,
i mohamedan pa noče pričati zoper njega in če
se to tudi zgodi, se da morilcu prilika, da za
1 par tednov kam izgine, in ko je obravnava kon¬
čana, pa pride, in nihče ga več ne nadleguje.

-'12  —

Take silovosti se dogajajo večkrat, ker moha-
raedan sme že od 12. leta naprej orožje imeti
in ga tudi ima, kristjan pa ne.

Še drug primerljej. Turek pride h kristjanu
in njegova žena ali hči mu je všeč. »Tvojo ženo
jo Mohamed nadaril s telesno lepoto, ti je nisi
vreden, jaz jo bom vzel,* veli beg, in gorje
kristjanu, če se temu ustavlja! Istotako je pri
hčerih; če je ktera begu ali kakemu drugemu
Turku všeč, vzame jo z lepo ali z grdo, in jo
ima tako dolgo, dokler se je ne naveliča, potem
jo pa pošlje domov. Ce se oče, mož ali brat
temu ustavlja, posekajo ga ali pri tisti priči, ali ga
pa zapro, da ne vidi nikdar vec belega dne;
snedo ga podgane in uši, če ne pogine lakote.
Pritožba zoper to ne velja, ker je do Carigrada
in do sultana — daleč.

Tretji izgled. Kristjan si je s pridnostjo
nekaj pridobil, da ima živino in tudi nekaj go¬
tovega premoženja. To ve Turek in ker mu kar
naravnost ne more do kože, najame si prič in
ga zatoži rovarstva in zarote zoper sultana.
Turška gosposka prime kristjana in ga zapre,
morda obsodi celo na smrt; pa naj bo to ali
ono, kristjan izgine in Turku, ki ga je tožil,
dajo njegovo premoženje. Tako se je prejšnja
leta pogostoma godilo posebno po Bolgariji in v
Bosni; sodba je bila kratka, čez par ur so za-

13  —

toženi že bili obešeni ob cestah za strah in
svarilo drugim.

Takih resničnih izgledov turške pravice bi
lahko naštel še več, pa naj zadostijo le ti.

Kristjan pod turškim jarmom res ni nič
druzega, ko živina; delati mora za Turka in
vesel mora biti, da ga ta pusti živeti, če bi ga
ne potreboval za svojega delavca, bi bilo po
Turčiji še manj kristjanov, kakor jih je. Toda
kakor mi potrebujemo živino za delo in jo zato
tudi redimo, tako Turek ni maral pokončati vseh
kristjanov. On sam je len, ne dela, posebno polja
ne obdeluje. Dokler je mogel pleniti po Evropi,
ni maral za krščansko „živino"; a zdaj, ko mu
je pot zaprta, potrebuje kristjanov, da zanj de¬
lajo in državi poplačujejo davke.

Nasledki tega so pač ti, da zemlja peša
in narodno blagostanje trpi. Kristjan je malo¬
kateri bogat; čemu li? Za-se ne dela, le za svo¬
jega sovražnika in zatiralca. Ce bi si s svojim
trudom kaj pridobil, je to le toliko časa njegovo,
dokler more skrivati pred Turkom. Zato dela le
toliko, da plača svoj davek in preživi sebe in
rodovino. Bogastva ne zbira, ker ve, da mu
Turek vzame lahko vse, kadar hoče.

To, kar sem tu površno povedal o Bosni,
ker je ta najvažnejša dežela za Slovence in
Avstrijo, velja po večini tudi o drugih deželah

— 14

evropske Turčije. Da to ni življenje za ljudi,
rekel bo pač vsak. Čudil pa se bo tudi temu,
da so tako krepki ljudje, kakor so Slovani, do
zdaj nosili ta jarem. Pač le tako trdne kosti,
kakor so Slovanske, morejo prestati vse to, vsak
drug narod bi bil zgrudil se pod tako težo in
ne bilo bi več sledu o njem. Ako bi bili Turki
zadeli ob manj trdne narode, kakor so Slovani,
davno bi bila Evropa že njihova. Slovani so bili
jez turški povodnji, to jasno in glasno priča
zgodovina.

Toda struna prenapeta poči, tudi slovanski
vrat se je naveličal težkega turškega jarma in
poskušal večkrat znebiti se ga. če bi bila Ev¬
ropa Slovanom hvaležna, bi se bilo to zgodilo
že pred 70 leti. Ali usoda slovanskega naroda
je ta, da ga vsak drug sovraži, ker se ga boji
deloma zaradi nespridenega značaja, deloma za¬
radi njegove silne plodovitosti. Zato je Turčija
tudi ostala v Evropi, dokler slednjič ni splošni
duh časa prisilil evropskih vlad, suniti to gnji-
lobo iz svoje srede.

Do leta 1826 so kristjani radi ali neradi
prenašali turško silo; gledali so pač po Evropi
in čakali pomoči, a ni je bilo; torej so sklenili:
„boljša smrt, kakor tako življenje nevredno člo¬
veka", in jeli so se z orožjem upirati Turčiji
ter skušali pridobiti si človeške pravice. Toda

— 15

, Evropa ni imela usmiljenja zanje, bili so v boju
sami proti silni moči Turčije, ki je vsak upor
, zadušila in krvavo kaznovala.

, Pa čeravno je tekla slovanska kri kakor

: potoki, duha ni mogla umoriti turška sila. Skoro
i vsakih deset let so poskusili spraviti se izpod
i turške sile, ki je dokipela do vrha. »Drugi na-
, rodi imajo življenje človeško", so si mislili, »zakaj
i bi mi imeli življenje živinsko? Vsi drugi gredo
i naprej, nas pa Turek drži pri tleh. Tudi mi za¬
htevamo človeško stanje, da se more razvijati
i naš duh, kakor se razvija duh vseh drugih ev-
i ropskih narodov."

A kaj bodo storili reveži sami. Nimajo ne

0 orožja, ne denarja! Vsak upor bo zadušen, kakor

* vsi prejšnji, in kazen bo grozovita, turški meč

1 bo sekal, da bo jojl

Dolgo časa že so reveži zavidljivo ozirali

* so po Srbiji in Crnigori, ki ste se bili iznebili
11  turške sile, — prva po pomoči evropskih vlad,

druga po svoji hrabrosti in naklonjenosti mo-
. gočne Rusije. Do Rusije  je torej obrneno za-
! upanje usmiljenja vrednih tlačanov; ker je po-
11  magala bratom Srbom in Črnogorcem, usmilila
se bo tudi drugih turških Slovanov, ki so ji po
Jeziku in veri bratje. Upali so tudi na Avstrijo,
l 1  ker v nji živi. več ko polovica Slovanov. Stara

16 —

govorica je še med njimi, da je avstrijski cesaf
tudi njih car, in da je Bosna in Hercegovina
bila vzeta mu le po krivici.

Vse to je bilo vzrok, da so leta 1875 vzel'
orožje v roke in uprli se turški sili. Tako spro¬
ženo pero je pognalo potem kolo vse Evropa

Od početka ustaje do vojske Srbov
in Črnogorcev s Turčijo.

„V Hercegovini je punt“ — tako je
zavrišalo po vsi Evropi v začetku junija 1. 1875.
Akoravno so sovražniki slovanskih plemen, pri
nas v Avstriji vzlasti dunajski ustavoverci in
Madjari, dušili to novico in ji niso pripisavali
zgodovinske važnosti, pretresla je pa vendar tem
močneje slovanski svet; kmalu so pokazali tudi
drugi narodi, posebno Lahi, Francozi, Švicarji
in celo daljni Amerikanci gorko sočutje za uboge
trpine na Turškem, ki so, zanašaje se na pomoč
vseh pravičnih ljudi, prijeli za meč, da otresejo
neznosni turški jarem in s tem stopijo v vrsto
drugih Evropejcev, ali pa umro.

Prej je bilo že rečeno, da je moralo priti
do punta, — a da se bo tako naglo zgodilo,
pričakoval ni nihče. Najbližji vzrok so bili Turki
sami, posebno siloviti paša Derviš.  Turki so
že slutili, da nekaj vrč, a hoteli so zatreti vse
z  neusmiljeno grozovitostjo. Derviš je ukazal

2

18  —

ubiti vsacega Hercegovca, ki bi ga ponoči kje
zasačili, pričelo se je klanje in natikanje živih
na kolce, kjer so ginili počasne, a grozne smrti-
Davki so se brez prizanašanja pobirali, tisti, ki
niso nič imeli in nič pridelali, so morali plačati
po 20 kr. od glave; kdor ni imel nič druzega,
ko 10 prstov na rokah, plačati je moral po
1 gld. 70 kr. do 7 gld. od svoje obrtnije, razen
tega pa še vsak moški od 12. do 60. leta po
1 gld. 20 kr. vojnega davka. Tak je bil le uradni
ukaz, pa uradniki so ravnali še vse hujše. Gorje
onim, ki niso imeli plačati I Veljali so za upor¬
nike, ktere so pobijali brez odloka. Tako so
grozovito umorili nekega „brata“ Karavla,  na
kterega so bili jezni zato, ker se je bil šel na
čelu nekterih drugih Hercegovcev poklonit na¬
šemu cesarju v Dalmacijo, ko je ta popotoval
po nji.

Zavoljo tega se poprime kristjanov velik
strah. Starčki, ženske in otroci pobegnejo na
avstrijsko zemljo. Do meseca septembra jih je
bilo že čez 100.000 v Slavoniji, Dalmaciji in na
Hrvaškem, na Črnigori pa okoli 80.000. Kar pa
more nositi orožje, zbere se v čete pod avstrij¬
sko zastavo. Povsod doni klic: „Zivio naš car
Prane Jožef 1.1“ Zdaj Turki še huje divjajo, po¬
žigajo in more vse, kar jim pride v roke, skru¬
nijo ženske, nabadajo otroke na sablje in so

19 -

hujši od divjih zveri. Kristjani se zarote: »Svo¬
bodo ali smrt, pod dušmanina pa ne nazaj ! Boj
do zadnje kaplje krvi!“ Vsak je vzel v roke,
har je imel, sekiro, motiko, vile, puško in jata-
gan ali „handžar“ in pridružil se ustajnikom.

Ti pa niso bili več posamezne čete in brez
vodij, marveč so imeli že poveljnike. Med temi
je najbolj slovil Ljubibratič,  po rodu Herce¬
govec, ki je bil prej že v srbski službi višji
častnik. Prvo in glavno zbirališče so imeli krog
Nevesinja,  mesteca na visoki planoti v kotu
pri Crnigori. Med vodji sta posebno še slovela
Lazar Soči  ca  in Peko Pavlovič.

Ko se je novica o ustaji razširila po svetu,
brž so hiteli iz vseh krajev junakom na pomoč
za njihovo pravico vneti mladenči in vojaki
raznih stanov in narodov; krdelo ustajnikov se
je množilo po dobrovoljcih iz Grnegore, Dalma¬
cije, Laške, Švice, Nemčije, Hrvaške in tudi iz
slovenskih dežel. Med Slovenci je posebno zaslo¬
vel po svojem pogumu Miroslav Hubmayer,
Ljubljančan, ki je meseca julija leta 1875., po-
pustivši svoj tiskarski posel, drage volje in
blazega srca hitel v Hercegovino svoje duševne
in telesne moči posvetit pravični reči. Bil je
podčastnik pri naših topničarjih, torej orožja že
vajen in je Hercegovcem dobro došel. Spoštovanje
njihovo si je pridobil s svojo izobraženostjo, še

2 *

20

bolj pa s svojim nenavadnim pogumom. O zadnjem
tu le en dogodek.

Skonca je manjkalo ustajnikom vsega, po-
sebno živeža, orožja in streljiva, zato niso mogli
vzlasti proti turškim trdnjavam in stražnicam,
ki se „fortezze“ in „kule“ imenujejo, ničesar
opraviti, ker niso imeli topov. Hubmayer je pa
vender dobil nekje majhen top in s tem streljal
v turško trdnjavico Drieno,  kjer je bilo kakih
30 mož posadke. Krogle si je ulival sproti in
spuščal jih v zid, da je izdolbel luknjo; potem
se je ponoči s kakih 30 funtov težko dinamitno
patrono splazil do zida, vtaknil jo v luknjo in
prižgal nit, da bi trdnjavico razdjal. A vojak
turške posadke opazi to, sune patrono iz luknje
na tla in pogumni Hubmayer je v nevarnosti,
da se pod njim razleti in ga raznese. Patrona
poči, njemu se ne zgodi ničesar, a zbudi se vsa
posadka, in strelja za bežečim, ki pa vendar
odteče nepoškodovan, čeravno so letele sovražne
krogle za njim kakor toča. S tem in svojo
srčnostjo, ker se ni bal nobene nevarnosti, si je
pridobil ne le občudovanje ustajnikov, ampak
njegovo ime je zaslovelo po svetu tako, da ga
je bilo citati po vseh časnikih.

Toda ne le po dobrovoljcih, ki so sami
hiteli na bojišče, našla je ustaja podpore; sočutje
za nesrečneže se je pokazalo očitno ali skrivno
po vsej Evropi.

— 21  —

Avstrija, čeravno po svoji slovanskemu
življu neprijazni madjarski politiki zadrževana
od očitne podpore turških kristjanov v boju, je
sprejemala begune in dovolila hrepeneči slovanski
krvi vsaj toliko, da so se smeli snovati odbori
in društva v podporo krščanskih begunov in
ranjencev, ki so na našo zemljo prihiteli pred
turško silo. Takih družb in odborov se je kmalu
ustanovilo obilo, posebno po Slovenskem in ob
turški meji. Da je bilo slovansko prebivalstvo
Vneto za pravično reč, to so kazali znatni darovi
v denarju in blagu, ki so odborom dohajali od
vseh strani in se pošiljali za odločene namene.
Glavna odbora sta bila v Ljubljani in v Zagrebu.
Tudi Cehi so dosti darovali.

Predno nadaljujem, omenim naj še obna¬
šanja dunajskih, madjarskih in naših Turcinov
ob tej priliki.

Madjarski rod je jednako Turkom pridrl s
silo v Evropo in se tu naselil med Slovani, ktere
je pregnal iz njihovih dežel; ta naroda sta oba
iz Azije doma, torej nekaka pobratima po duhu,
ker si prizadevata zatirati Slovane. Vnanja po¬
litika je v Avstriji bolj madjarska. Na Dunaju
in v Pešti se boje Slovanov, Madjari pa posebno
Srbov, zato so brž potegnili s Turki in zaprli
meje, da niso mogli ljudje in orožje ustajnikom
na pomoč; kar jih je pa ušlo sem, pobrali so
Jim orožje in jih tudi zapirali.

- 22  -

Največ in najhujših sovražnikov so imeli
pa slovanski uporniki na Dunaju — posebno p o
tistih nemških časnikih, ki so v židovskih rokah;
po teh se je ravnalo mnogo meščanskih prebi'
valcev in višjih politikov. Res, človeku bi se bil
skoro žolč zlil, ko je čital, kako so ti ljudje
zasramovali in obrekovali uboge trpine na jugu.
Bili so jim tolovaji, morilci, ušivci, neomikanci,
ki so bolj podobni svinjam, kakor ljudem; kdor
je to bral a ni vedel, zakaj tako pišejo, imel
je res usmiljenje s Turki, ktere so poveličevali)
kakor da bi bili naj večja sreča za Evropo.

Da so Židje tako pisali, temu sta bila uzroka
razen prej omenjenih še dva. Zid je namreč le
barantač, denar mu je prva reč. Turška vlada
v Carigradu je že toliko prebrisana, da ve, koliko
denar stori, in marsiktero pero je bilo po nji
podkupljeno, da se je za Turčijo poganjalo. Vrh
tega je v Avstriji veliko denarja naloženega v
turških srečkah: vsak, kdor jih ima kaj — in
takih je veliko, se je tresel za svoj denar, kajti
če Turčija propade, kdo bo plačeval obresti, kdo
povrnil denar! Torej le na vso moč podpirati
Turčijo, da ne pogine, kajti če se to zgodi, kdo
bo dal kaj za tak papir!

To so bili uzroki, da je imela Avstrija le
mrzlo srce za turške kristjane in jih je gotovo
bolj zavirala, kakor jim šla na roko, čeravno so

— 23  —

jo na pomoč klicali in ji ponujali deželo. Ge bi
bila takrat uslišala njihov klic in storila to, kar
J® bila primorana storiti tri leta pozneje, če bi
bila namreč takrat že šla z vojsko v Bosno in
Hercegovino, ne bilo bi se prelilo toliko krvi in
ne  potrebovalo toliko denarja; vrh tega bi si
bila tudi srca Slovanov pridobila in turški krist¬
jani bi imeli večje zaupanje do nje; kajti po
vsem, kar so bili prej skusili, se je njihovo nav¬
dušenje za našo vlado zdatno ohladilo.

Ta skok v politično stran se mi je zdel
Potreben zavoljo večje jasnosti onega, kar se je
zgodilo pozneje, ker dandanes peresa diplomatov
odločujejo skoro toliko ali še več, kakor nasledki
srečnega ali nesrečnega vojevanja.

Za Hercegovci so segli po orožju kmalu
tudi Bošnjaki  krog Kostajnice, v tako imeno¬
vani turški Hrvatski ob avstrijski meji. Skonca
se jim ni godilo nič kaj dobro, ker jim je manj¬
kalo vsega, najbolj pa orožja. Svoje tabore so
imeli večjidel po gozdih, od koder so nadlegovali
Turčine. Tudi le-sem je šlo več slovenskih mla-
denčev iz raznih krajev, največ iz Ljubljane.
Bošnjaki pa so še bolj nezaupni nego Hercegovci,
zato niso marali tujcev in so se zopet vrnili po
nekterih praskah s Turki. Ljubljančan Mejač,
stavec, pa je tu prišel Turkom v pest in je bil
Poldrugo leto pri njih vjet; ravnali so ž njim

— 24  —

še huje kakor po živinski. Kako so divjali Turčini, '
z drugimi kristjani, se popisati ne da; to so
kazala grozno razmesarjena trupla, odsekane ifl
na kol nataknjene glave, porezani nosovi ifl
ušesa itd. Najgrozoviteje so bile čete b a ši¬
bo z u k o v, to je nerednih vojakov; ti niso nikjer
nič živega puščali za sabo. Turki odsekajo krist¬
janom glave zato, ker po njih veri človek brez
glave ne more v raj. Ni torej čuda, da je tako
divjanje razkačilo tudi ustajnike, ki so se potem
za umorjene brate enako kruto maščevali nad
Turki, ki so jim prišli v pest. Vojskovanje je
bilo povsod na življenje in smrt, prizanašalo se
ni nikomur.

Vkljub velikim zaprekam se je ustaja čim¬
dalje bolj množila, posebno zato, ker so kristjani
upali na pomoč Crnegore in Srbije. Toda te ni
bilo še kmalu, bili so vnanji politični zadržki,
od Avstrije in Rusije, ki ste držali obe. Črno¬
gorski knez Niki  ta  (Nikolaj) je svoje orle ko¬
maj brzdal, nikakor pa jim ni mogel braniti, da
ne bi bili hodili upornikom v Hercegovino na
pomoč, srbski knez Milan  pa se je ravno ženil,
torej ni imel posebnega veselja do vojske, če¬
ravno je narod glasno vpil po nji.

Sredi meseca septembra istega leta so vodje
upornikov, med njimi tudi tast črnogorskega
kneza Vukotič,  sestavili pismeno vse, kar tir-

25  -

J a Jo od Turčije, namreč: enake pravice z moha-
TOedani, samostojnost pod vlado kneza iz kake
ev ropske vladarske rodovine ter sploh svobodo,
kakoršna gre človeku; Turčijo hočejo pripoznati
za  nadpokroviteljico in plačevati jej tribut. (To
b' bilo tako, kakor na Crnigori in v Srbiji.)
Svojo tirjatev so sklepali z besedami: ^Štiristo
tat smo bili raja,  četa mrh, odslej pa hočemo
biti ljudje;  v to nam Bog pomozi!*

Res, malo so zahtevali kristjani od Turčije,
a  je bilo videti naprej, da jim še tega ne bo
dovolila.

Ob istem času so se v Mostaru zbrali po¬
oblaščenci evropskih vlad k posvetovanju, kako
bi se med Turčijo in uporniki napravil mir, da
ne  bi bilo treba večje vojske; ali mešetanje je
bilo tu prazno delo, ustajnikov vodje niso hoteli
Priti tja, ker Turčiji niso prav nič zaupali. Tako
je vse razbilo, vojskovanje je trajalo naprej,
čete ustajnikov pa so se množile čimdalje bolj.
Dobivale so od vseh krajev orožja in živeža,
tako da so bile že zadosti trdne. Turki so to
skusili večkrat v krvavih bitvah, posebno v
Hercegovini, kjer so bili zaporedoma grdo tepeni
Pri Nevesinji in Trebinji.

Kmalu so imeli uporniki skoro vso Herce¬
govino v rokah razen glavnih mest in skusili so
Opraviti zvezo med seboj in bosenskimi ustajniki.

— 26 —

Takrat je tudi Hubraayer v Bosno šel kot njihov
poslanec, a ni ničesar opravil, ker bosenski ustaj-
niki sami med sabo niso bili jedini. Razpor je
delal srbski pretendent Karažorževič, ki je hotel
menda postati bosenski knez. Slednjič so pa
uporniki spoznali njegove osobne namene in ga
zapodili. Potem so bili med seboj zopet jedini.

V bojih po Hercegovini so Turki izgubili
sila veliko ljudi ne le po orožji, marveč tudi po
raznih boleznih in vsled pomanjkanja, ker je
turška vlada res slabo skrbela za svoje vojake.
A to jih ni toliko zadelo, kakor prvibankerot.
(Bankerot nastane, kedar država ni več v stanu
plačati obresti od svojih dolgov, torej še manj
dolgove same). Že takrat je imela Turčija čez
500 milijonov dolga, največ na Angleškem. Od
tega je plačevala čez 110 milijonov obresti,
največ Angležem (okoli 70 milijonov). Teh ni
mogla več plačevati, torej je rekla, da mora
vsak za tretjino odjenjati, kdor ima kako turško
obligacijo. Seveda je potem veljava turških obli¬
gacij znižala se za tretjino in še več, ker so
Turki tudi obresti plačevali v papirju, ne pa v
zlatu, kakor so bili obljubili svojim upnikom.

Zaradi tega je bilo vse razkačeno po Evropi;
Angleži pa so se vnemali za Turčijo, ker jim je
šlo za denar. „Ce bo šlo tako naprej — so si
mislili — smo nazadnje ob vse, kar smo Turkom

— 27

7  posodili, ker nam ne bo nihče plačeval za-nje.“
Kakor torej bogat trgovec pomaga kramarju, če
3  misli rešiti še nekaj tega, kar mu je dolžan,
1 tako so tudi Angleži podpirali Turčijo, da bi ne
1  'zgubili vsega. To ravno je vzrok, da je bilo
1  toliko zaprek v tej vojski.

Toda kaj je bilo mar hrabrim ustajnikom
za to, kar se je godilo za političnimi plankami!
3  Bili so se, pretepali Turke ter jemali jim vse,
5  kar so zasačili pri njih. Posebno hudo je dobival
• Po grbi Derviš-paša; čeravno je imel desetkrat
■ več vojakov, tepen je bil povsod.

Pričela se je zima in prijatelji Turkov so
[ mislili, da bo zdaj konec vse ustaje. A kjer je
| tekla kri, slovanskega ognja vso zimo ne pogasi.

V tem so izročile evropske oblasti načrte
| Turčiji, po kterih bi morala nekaj odnehati in
^ dati svojim krščanskim podložnim več pravic,
, n ©go jih so imeli dozdaj. Ta načrt je sestavil
avstrijski minister grof Andraž. Ali Turkom se
t  je že ta mrvica pravic preveč zdela, ustajniki
. Pa so rekli, da Turčiji nič ne zaupajo, ker ne
drži svojih obljub in jih tudi držati ne more;
, tako se je vsa ta reč razbila, čeravno si je tudi
ustajnikom priljubljeni baron Rodič,  cesarjev
namestnik v Dalmaciji, zelo prizadeval prego-
v oriti upornike.

28  —

Tako je bilo vse pomenkovanje veljakov
po Evropi zaman, za njihovo modrost niso marali
ne Turki, ne ustajniki; Turek hoče na vsak
način biti gospodar kristjanu, kristjan pa ni
hotel več biti pes, ampak človek, zato je ostalo
vse v orožji. Turki in kristjani so se za spomlad
pripravljali na hud boj. Najmočnejša podpora
ustajnikom je bila Črnagora, te so se torej v
Carigradu najhuje bali; črnogorskemu knezu so
obetali lepe dežele, če bi stopil na turško stran
ali vsaj odrekel ustajnikom vsako pomoč ter
zaprl jim Crnogoro. A junaški slavjanski knez
je odgovoril s tem, da je Turčiji odpovedal celo
tribut, ki ga jim je še plačeval do tja.

Pa vrelo je še drugje; tudi Rum unij  a
ni hotela več tributa plačevati. Bolgarov je bilo
veliko že na nogah, ker tudi ti niso marali nositi
več groznega turškega jarma, v Srbiji je upil
narod po vojski, iz Rusije je prihajalo toliko
dobrovoljcev, da se je vsem čudno zdelo, in
tudi denar, da je bilo videti, kako je razburjen
ves pravični svet zoper Turka, najhujšega sov¬
ražnika krščanstva.

Komaj je skopnel sneg, že je rožljalo zopet
orožje. V Hercegovini je bila največja četa ustaj-
nikov, ki so marca meseca pretepli Turke na
Goranskem polji  tako, da so jih čez 800
pobili, 1000 pa jih je drugača poginilo. Takrat

29

J e  bila vojska še prav turška, nikomur se ni
Prizanašalo, zato so na obeh krajih tudi vjeti
morali pod meč in kristjani so rezali ubitim ali
ranjenim Turkom ravno tako glave, kakor Turki
kristjanom. Veljalo je namreč načelo: glavo
za glavo.

O tem le nek primerljaj, ki mi ga je po¬
vedal črnogorski major v Ljubljani, ko je med
Premirjem potujoč v Beligrad ustavil se v glav¬
nem mestu. Bil je politično popolnoma izobražen
m govoril več jezikov, le nemškega ne, kar pa
nič ne dč, ker za omiko in svetovno vednost
nemški jezik ni neobhodno potreben.

Dogodba, ki mi jo je pripovedal, je ta-le:

Bilo je v pričetku ustaje v Hercegovini. V
nekem selu blizu Trebinja je bival oče, kristjan
s  tremi sinovi in hčerjo — čedno deklico, ki je
kila zaročena s čvrstim in pridnim mladenčem
Hercegovcem. V to hišo pride turški aga pobirat
davek za vse sinove. To je bil davek, ki ga
lm a plačevati vsak kristjan za vojaščino, in ki
Je tako velik, kakor se agi zdi. Gospodar ni v
stanu plačati ga, na to pa reče aga: „Dobro!
dokler mi ga ne plačaš, bom vzel tvojo hčer v
zastavo 1“ Na to da zgrabiti po svojih biričih
hčer, da bi jo vzel domov k sebi. Bratje in
znnin so takoj spoznali, kaj preti devici, zato
Planejo po Turkih, a brez pravega orožja ne

- 30

opravijo ničesar; nasledek je ta, da dva brata
ležita v hipu ustreljena na tleh, oče pa, da bi
ohranil še drugim življenje, jih pomiri in reč®i
da gre sam z ago in bo že iskal pravice. Na to
utihneta ostali brat in ženin, Turki ju pa veD'
dar-le primejo in ženo seboj. Ko vidita, da vjeta
ne moreta pomagati svojim, skušata ubežat'
Turkom, kar se jima tudi posreči. Upala sta:
dobiti še nekoliko ljudi, da bi planila nad ago
in rešila vjetnike. V tem pa pridejo bašibozuk'
v vas in divjajo po nji, češ, da so se prebivale'
uprli. Komaj sta odnesla zdravo kožo, ker sta
bila brez orožja.

A kje pomoči? Podasta se v tabor ustaj' 1
nikov. Ti ju radostno vsprejmo in ko jim vsfl '
povesta, kar se je zgodilo, pridruži se jih ne'
koliko, ki gredo ž njima rešit očeta in odgnano
dekle. Na poti najdejo tam, kjer je stala hiša, i
pogorišče; bašibozuki so bili selo požgali. Pastir. '
ki priteče k njim, in ki so mu bili bašibozuk' 1
vzeli vse in pomorili njegove, pove, da je on' 1
aga prvi onečastil deklico, potem pa jo izročil !
vodji bašibozukov, ki niso daleč od tu. Seveda
je pri tej novici bratu in ženinu zavrela kr'
tako, da sta bila skoro ob pamet. Le naprej in I
le naprej, če druzega ni, vsaj maščevanje 1

Pridejo do propada in kaj zagledajo na
onem kraju? Geto bašibozukov, v sredi njih I

— BI —

Vo( ijo, dobroznanega strahovitega bega in dva
n Jegovih drugo v, med njimi prej imenovanega
a g0) in — dva kolca, na enem nataknjenega
starega očeta, na drugem deklico, oba čisto
ftaga. Okolu nju so divji bašibozuki plesali in
Jima upili, naj prosita svojega krščanskega Boga,
ha ju pride snet s kolcev. Beg in njegovi tovariši
s ° zraven mimo pušili tobak in kuhali si kavo
°b ognji, ki so ga netili pod nogami mučenikoma.

Brat, ob enem sin, in ženin pri tem pogledu
kar divjata. „Nad-nje, nad-nje udrimo!" kričita
besna. Toda kaj pomaga to? Le tič bi mogel
Ce z prepad, človek ne. »Pojdi po otaca in sestro*,
Se  posmehuje beg, „in ti po nevesto 1“ Mladeniča
Pa, ko vidita, da je vse prepozno in zaman,
v zdigneta roki kvišku in kričita čez prepad na
Ve s glas: Čuj ti, oče, čuj sestra, čuj nevesta,
§ r ozno vaju bova maščevala. In čuj ti, zverinski
beg in tvoji rabeljni, le zato hraniva še življenje,
ha je ugasneva vam. Gorje vam, kedar nama
Prideta v pest! Kri vaša bo kapljala, kakor crli
studenec o suši!“

Od one strani se čuje grozovito posmeho-
Va nje, mladenča odideta, ker ni bilo mogoče
Priti do Turkov in jih je bilo tudi preveč.

Kmalu potem je bila bitka pred Nikšičem
v  Dolgi soteski (Doga), kjer je bil Muktar-paša
hudo tepen. Mladeniča sta posebno pazila na

— 32  —

bašibozuke, in sta med njimi res zagledala zna'
nega bega, ago in tovariše. „Ti so najini," sta
kričala svojim, „postrelite druge, a ti morajo prit J
živi v najine roke, da izpolniva prisego svojo-
Kmalu so potolčeni drugi, a beg in njegov 1
tovariši vjeti. Ko zagledajo mladeničev obrazi
obledč, a ti ju hitro povežejo in odžend v
samoten kraj. V zadnjih silah je beg obetal
zlata za umorjenega očeta in sestro, za nevesto
pa celd svojo hčer. Vse zaman! Vse zaman!
Kmalu je bilo kolcev toliko v tleh, kolikor be'
govih tovarišev, med njimi tudi oni aga, in vs®
so nataknili na kolce; v smrtnih mukah pa s®;
jim tudi rekli, naj jim pride Mohamed na po'
moč. Smrt na kolcu ni nagla, po tri dni utegn^
človek trpeti neizrekljive muke, posebno žejo.
Vendar sta bila mladenča tako usmiljena, da
sta jih prebodla, ko je bila njuna jeza ohlajena'
Turek tega ne stori, ampak pusti človeka na kolcOi
dokler ne izdihne. Mladeniča sta pozneje pobila š®
veliko Turkov v vojski, slednjič pa našla smrti
ktere sta iskala očitno. Pokopana sta bila s kupon 3
Turkov vred, ktere sta bila okoli sebe potolkla'
Tako grozno povračanje krivice ni krščair
sko, a kdo bo sodil to? Še manj pa gre očitati
grozovitost turškim kristjanom, ki jim tega, kat
so jim Turki že hudega storili, nikdar ne mo';
rejo povrniti.

33 —

Pa vrnimo se k ustaji.

Komaj je minula najhujša zima, že je bilo
Povsod vse živo. Trdnjavi Trebinje in Nikšič so
Vstajniki vso zimo oblegali. Rešiti in ob jednem
Za treti vso ustajo so bili spravili Turki veliko
ar mado, okoli 38.000 mož v Hercegovino. A bili
So  grozno tepeni na Goranskem, kakor je bilo
Ze  omenjeno.

Po tem boju je bil po avstrijskih četah vjet
v °dja Ljubibratič,  katerega so odpeljali v
Line in pozneje v Gradec, kjer je bil pridržan.
2 njim vred so na meji dalmatinski naši vojaki,
^ so morali prijeti vsacega, kdor je stopil čez
'Sejo, vjeli tudi junaško žensko, gospico Markuš,
^folandinjo po rodu. Ta blaga gospica je bila šla
® svojim premoženjem med ustajnike in razdelila
Hm veliko tisočev; sploh jim je hotela darovati
v se. Tudi njo so odpeljali proti Linču, pa ušla
Hm je v Beligrad in od tam se zopet podala v
v °jsko.

Sploh so avstrijske straže takrat po višjem
u kazu, da bi se Avstrija ne zamerila Turčiji,
tnko ostro ravnale z ustajniki ob meji, da so
bili vsi Slovani nevoljni, ker se jim je zdelo,
kakor da bi šla Avstrija na roko Turkom, za¬
kletim sovražnikom naše vere in omike.

Vkljub tem težavam pa se je množilo šte-
v ilo ustajnikov tako, da jih je bilo meseca aprila

3

— 34 —

1876 že okoli 10.000 samo v Hercegovini. Turkov
je bilo do tja samo tam poginilo čez 23.000.
Potem je bil pa Se Muktar-paša, ki se je bil na¬
potil s 15.000 možmi preskrbet hudo stiskano
trdnjavo Nikšič z živežem, v Dugi (Dolgi) so¬
teski tako našeškan, da je izgubil 3000 mož.
Morda bi ne bil nobeden ušel, a ustajnikom je
zmanjkalo streljiva in so mogli pobijati Turke
le s handžarom.

Po Turčiji je takrat že povsod vrelo —-
nekaj zavoljo neugodnih novic z bojišča, nekaj
pa zavoljo slabega gospodarstva v Carigradu-
Prvo večje sovraštvo do kristjanov se je poka¬
zalo v Solunu,  mestu ob morju, kjer je turška
druhal ubila nemškega in francoskega konzula.
Konzuli ali vladni pooblaščenci so nedotakljive
osebe po vsem svetu, še celo pri divjakih: a
kaj se briga Turek za to, kar je drugim sveto?
Seveda so evropski prijatelji Turkov potem za¬
čeli vendar-le nekoliko majati z glavami, ker se
je izvedelo, da se Turki povsod pripravljajo mo¬
riti kristjane. Že so po Bolgariji Črkezi tako zve¬
rinsko ravnali ž njimi, kakor v Bosni bašibozuki.
Crkezi so namreč divji azijski rod, ktere so Turki
naselili med Bolgare zato, da jih krotijo. Odli¬
kujejo se povsod s svojo krutostjo, v vojski so
zverinski, a ne hrabri. Najraje so napadali krist-
janske vasi, plenili in požigali jih, morili prebi-

— 35 —

Valce, posebno neoborožene ženske, starce in
otroke, pa se takoj umaknili, če se je le kolikaj
Rojakov pokazalo. Sploh so bili ti in bašibozuki
Oajvečja sramota turške vojne.

čeravno so vojni oblaki povsod že lezli izza
gora, poskušala je vender evropska diplomacija,
ki se je v Parizu 1. 1856 zavezala varovati Tur¬
čijo, ohraniti še mir. V Berolinu je bil shod dveh
cesarjev in treh državnih ministrov, avstrijskega
Andraža,  ruskega Gorčakova  in pruskega
Bi s marka.  Ti so po nasvetu Gorčakovem sko¬
vali zopet nov načrt, kako naj bi turška vlada
Prenaredila svojo ustavo, da bo kristjanom mogoče
Živeti pod polumesecem. A tudi to delo je ostalo brez
Vspeha. Turki so na ponudbo dali jako čuden in so¬
vražen odgovor. Da bi bil krščanski pes enak moha-
Uiedanu ! Nikoli I Prej naj pogine in se podere vse.

V Carigradu je strašno zavrelo. Ulemi (turški
duhovniki in učitelji) in softe (dijaki višje vrste)
So bili spravili na noge ljudstvo, rekoč, da tu
gre za Mohamedovo vero. Bil je očiten punt in
kristjani so se že bali, da ne bi padlo nahujskano
ljudstvo po njih. Toda jeza ulemov se je obrnila
Cajprej proti turški vladi sami. Prisilili so sul¬
tana, da je odstavil najvišjega ministra, ki se
jim je zdel preveč prijazen evropskim vladam,
in izvolil si druzega, mohamedana z dušo in
telesom; s tem se ni dalo več pogajati.

3 *

— 36

Toda šli so še dalje, odstavili so 30. maja
celo sultana Abdul-Adšida,  zaprli ga in dne
4. junija razglasili svetu, da si je prerezal žile
s škarjami in tako umoril se sam. Tega nihče
ni verjel, pač pa je vsak vedel, da so ga dali
ministri umoriti, kar se je sultanom že večkrat
zgodilo, ker jih je veliko umrlo posilne smrti.
Na njegovo mesto je prišel M ur a d V.

Tako so Turki odstranili s prestola vse
osebe, s kterimi bi se bila morda dala govoriti
še kaka pametna beseda. Ustajniki pa niso ma¬
rali za vse to nič, marveč rekli, da jim je vse
eno, kdo sedi na Mohamedovem prestolu v Ca¬
rigradu, ker vsak je trinog in zatiralec kristjanov.

Po vsem tem ni bilo več odvrniti vojske,
za ktero ste bili pripravljeni tudi že Srbija in
C r n a g o r a.


Vojska Srbov in Črnogorcev s Turki.

V začetku že je bilo omenjeno, da so se
kristjani silnemu pritisku Turkov uprli le iz za¬
upanja, da jim bodo priskočili v boju Srbi in
Črnogorci; da proti Turku, ki ga je kakor listja in
^ave, sami nič ne opravijo, to so že sprva vedeli.
Res bi bili Turki s svojo silno močjo, ki so jo
Pozneje pokazali v vojski zoper Rusijo, zadušili
lahko vso ustajo, če bi se bili v Carigradu neko¬
liko bolje brigali zanjo. Vzdrževala se ni toliko
P° hrabrosti upornikov, kolikor po nemarnosti
Turčije, in ravno to je kazalo, da je gnila Tur¬
čija zapadla že davno zasluženemu poginu; Bog
sam jo je bil obsodil.

Vodje hercegovskih upornikov so bili več¬
krat na Cetinju pri črnogorskem knezu, ki jih
Je prijazno sprejemal in jim obetal pomoči; a
kjer politika govori, mora srce molčati, in to je
kilo tudi tukaj. Črnogorci so davno že hrepeneli
P° vojski s Turkom, a knežje ni smel pričeti ža¬
lijo Rusije in Avstrije; prva mu je sporočila,

— 38  -

da še ni čas zanjo: ko bo prišel, mu bo že po¬
slala podpore, naj se le pripravlja nanjo; Avstrija
pa mu je stala zavoljo Andraževe politike vedno
za petami in bati se je bilo sitnosti, če bi pre¬
ziral politične odnošaje. Vsled tega ni mogel pri¬
četi vojske, pa tudi ne braniti svojim podložnim,
da so hodili v Hercegovino k ustajnikom in po¬
magali jim pobijati Turke.

Skoro enaka je bila s Srbijo, le da so bilo
tukaj ovire še večje. Narod je res vpil po vojski
s Turkom in mnogo srbskih dobrovoljcev se je
borilo med ustajniki, a kaj je pomagalo to ? Knež
se je bil ravno oženil, torej mu vojska ni po¬
sebno dišala. Zanašal se je na pomoč Rusije, ta
pa je rekla, naj čaka pravega časa, Avstrije se
je bal, da ne bi zasedla njegove dežele, če bi
on Turčiji napovedal vojsko; vrh vsega tega pa
še srbska vojna ni bila pripravljena za boj. 0
tem so se posebno ruski generali prepričali, ko
so jo šli ogledovat. Bila je namreč narodna
vojska, neizurjena, ker je bil vsak vojak preveč
navezan na dom. Srbi so tudi že mehkužnejši in
se nikakor ne morejo meriti s Črnogorci.

V obeh državah je prebivalstvo zahtevalo
vojsko, ker srd do ljutega Turka, ki je kristjane
mesaril povsod jako grozovito, je bil prikipel že
do vrha. Tudi se je pokazalo, da se na mirnem
diplomatičnem potu s Turčijo ne opravi ničesar,

39 —

torej naj razsodi orožje. Rusija je v Beligrad in
Cetinje dala znamenje in vojno kolo je bilo
sproženo.

Zadnji uzrok nagle odločbe ruskega čara
Aleksandra je bil ta-le:

Ruski glavni konzul v Carigradu mu je
Daznanil, da je Turčija le zato tako trdovratna,
ker jo podpihujejo Angleži. Na to je car rekel:
»Zdaj je pa tudi mojega miroljubja konec", ter
srbskemu knezu naznanil, da ima zanj priprav¬
ljene 4 milijone rubljev. Tudi je prišlo na Srbsko
Duiogo ruskih prostovoljcev, priprav za ranjence
in več generalov, med njimi izkušeni vojsko¬
vodja Črna  j e v. Zdaj sta oba kneza, črnogorski
in srbski ob enem napovedala Turčiji vojsko in
1. julija 1876 ste obe vojni v več oddelkih udarili
eez meje. Vrhovna poveljnika sta bila kneza
sama, vojskovodje pa v Srbiji Crnajev, Cah in
Alimpič, na Crnigori pa razen kneza še junaški
Božo Petrovič. Glavni načrt obema je bil, zjedi-
niti se in tako odrezati Turke v Bosni in Her¬
cegovini od onih v Bolgariji; zato ste si šli vojni
nasproti na kraju, kjer je Bosna najbolj stisnjena,
to je ob Bjelini in Zvorniku proti Novemu pa-
zaru, kamor sta se od Srbije napotila Alimpič
in Cah, od Crnegore pa knez sam, ki je mahnil
naravnost proti Sarajevu, pustivši za varstvo
Crnegore od balkanske strani pri Podgorici Pe-

— 40

troviča s kakimi 10.000 možmi. Na bolgarsko
stran proti Nišu se je s Srbije obrnil general
Crnajev z glavno armado Osmanpaši nasproti.
Načrt ta je bil lep, zanašali so se tudi na pomoč
ustajnikov, posebno Srbi na Bošnjake in Bol¬
gare, katerim so razposlali oklic, da naj se jim
pridružijo.

Najprej idimo za Srbi in glejmo, koliko so
imeli v boju sreče.

Začetkom jim je šlo povsod dobro, Crnajev
je prodrl naglo do močne turške trdnjave „Niš*
in jo jel oklepati, Alimpič pa do Bjeline. Turki
so se jim povsod tepeni umikali in že se je mi¬
slilo, da se bodo prav kmalu podale najmočnejše
trdnjave, kar se sreča ustavi naenkrat. Osman
ima preveliko število vojakov, katere so Turki
dobili iz Azije in celo iz Afrike, in so divji kakor
zveri; srbski vojaki so še večjidel premladi v
orožji, zato Crnajev in Horvatovič kmalu spo-
znata, da se ž njimi ne bo dalo dosti opraviti;
vrh tega ni Bošnjakov ne Bolgarov na pomoč
in tako se Srbi povsod ustavijo, v nekterih krajih
celo umaknejo nazaj ter se močno vtabore. Crnajev
jih da neprenehoma vaditi v orožji, da bi po¬
zneje zopet udaril na Turke.

Ako bi bili Srbi tako vajeni vojske in
orožja, kakor Črnogorci, morda bi bili tudi povsod
srečni, ker bi bili lahko prehiteli Turke; tako

41

Pa se je nabiralo in le nabiralo Turka od vseh
krajev in silil je zdaj sam proti Srbiji, da so se
korali Srbi le braniti, a ne več napadati. Leš-
Janin, ki je bil prodiral in podil Turke ob Ti-
Uioku, moral se je 12. julija umakniti nazaj,
f avno tako Crnajev, ki je dva dni pozneje zgubil
vso svojo utrjeno postajo Topolsko. To so bile
sicer hude skušnje, vender Srbom še ni upadlo srce.

Zdaj so udarili Turki na več krajih na
Srbsko zemljo, požigali in morili po svoji navadi,
kakor pred 200 leti, kamor so prišli. Med njimi
prvi so bili Crkesi, ki niso pustili nikjer nič ži¬
vega. Strašna je bila videti vas, v kateri so bili.
Povsod vse požgano, trupla umorjenih naga in
Svinjsko razmesarjena; celo prašiče so bili po¬
strelili in pobili, da so jih kristjanom končali,
ker sami ne jedo svinjskega mesa. Jednako ali
še huje so ravnali z vjetimi ali ranjenimi vojaki,
kterih nobenega niso pustili živega. Tako je nek
Angleški častnik našel tri ranjene srbske vojake,
ktere so bili Turki k drevesom privezali, potem
jim vrezali križe na čelo in zakurili pod njimi,
da so se počasi pekli. Ko je Anglež prišel k
ujim, sta bila le še dva nekoliko živa, tretji pa
je že bil izdihnil dušo v strašnih mukah. Brž
ukaže Anglež odrezati ostala, a bilo je prepozno,
Umrla sta kmalu. Vkljub temu so Angleži pod¬
pirali Turke !

— 42 —

Dneva 3. in 4. avgusta sta bila za Srbe \
zopet nesrečna. Tepeni so bili pri Knjaževci 1
izgubili mnogo ljudi.

Še enkrat se je srbsko orožje potem slavno
merilo s turškim, ker je zdaj tudi te navdajal#
divja navdušenost. Pri Aleksincu so se bili pel
dni, začetka je srbski general Horvatovič zgrabi'
Turke od strani in padlo jih je čez 6000. A kaj
pomaga vsa hrabrosti Turka je preveč, če pade
eden, stopita dva na njegovo mesto in tako tud'
ta zmaga ni imela pravega vspeha, Srbi so mo-
rali vendar-le povsod nazaj.

Bojevali so se še naprej in branili se hrabro,
sicer bi jim bili Turki prišli do Beligrada; a po-
znejše bitve niso bile važne, ker se je med tem
začelo goditi nekaj na drugem polju, kar je bolj
na-se vleklo oči narodov. Zato tudi daljnih biteV
ne bom obširneje popisoval, marveč bodi ome¬
njeno le to, da je pri Srbih bil tudi Hubmayer
za topničarskega nadlajtnanta in si s svojim po¬
gumom pridobil povsod spoštovanje; ob BeligradU
je imel reduto I., iz katere ga niso pregnali
Turki, marveč ukaz nadpoveljnika in premirje.
Ta blagi mož je dobro skusil hvalo sveta; ko
je bilo premirje sklenjeno, se nihče več ni brigal
zanj. Ves nevoljen je popustil bojišče, na kterero
si je pridobil pač dosti slave, a druzega nič, in
se vrnil nazaj v Ljubljano, kjer je moral pa še

43 —

e  hi dni sedeti v vojaškem zaporu, in druge tri
0  ^ni v mestni temnici, ker je dve leti doma za¬
mudil svojo vojaško dolžnost. Od vsega svojega

0  °bilnega truda in trpljenja za blagor drugih in
3  za vzvišeno idejo zdaj nima ničesar ko spomine

1  vesele in britke!

‘j Kako pa s Črnogorci ?

■J O, tu je vse drugače 1 To je rod, da tacega
e  v Evropi zdaj glede junaštva nikjer več ni. Ni
1  jih veliko, a ob njih hrabrosti so si Turki že
' tPnogokrat razbili glave, in nikdar si jih niso
ttiogli podvreči. To so slovanski Špartanci.

> Crnagora šteje malo čez 120.000 prebivalcev,
ki bivajo po 110 vaseh. Revni so, zato ne raz-
1  Vajeni, za svojo drago domovino gredo v boj
1  'proti vsakemu vragu, najraje proti Turku. Ta
jim je tudi veden sovražnik, kakor on zaničuje
kristjane, tako zaničujejo Črnogorci Turke. „To
je pes, ne vreden, da ga bacneš“ — rekajo in
če v boji pogine 100 Turkov, a pade le eden
Črnogorec, ni pravega veselja, ker bolj žalujejo
za enim svojih junakov, nego se vesele 100 po¬
bitih sovražnikov. Hrabri so bili vselej do smrti,
zato si pa tudi ohranili svojo svobodo in prido¬
bili častno ime „črnogorskih sokolov". Prav tako,
kakor hrabri so tudi pošteni in gostoljubni. Ce
prideš k Črnogorcu in te sprejme pod streho,
vse je tvoje, kar je njegovo; o tatvini ni slišati,
ker ta in bojazljivost ste najgrši hudodelstvi.

— 44  -


Vender so te junake mnogo obrekovali p° (
nemških židovskih in s turškim denarjem pod' j
kupljenih časnikih, kakor da bi bili največji to- ■
lovaji. Toda skušnja uči, da je malokje na svetu ,
pošten človek tako varen življenja in blaga, ]
kakor na Crnigori. To čednost je tem višje ce¬
niti, ker so Črnogorci revni ljudje in je njihovo
imetje skoro jedino le obleka in orožje, na kar
so ponosni. Vsak ljubi svojo domovino, kakor
svoje življenje, izdajic med njimi ni, zato so pa tudi
tako vstrajni v vojski. Svojemu knezu so udani z
dušo in telesom, vsak da življenje zanj. Knez to vda¬
nost dobro ceni, zato je tudi zanje zmiraj doma in
ne vlada po ministrih, ki narodu ne bi bili po volji-

Le ena reč je, nad ktero se pri Črnogorcih
še spodtikamo, in to je zelo ponižani stan žen-
stva. Zenska tam obilo trpi, opravlja vsa hišna
in poljska dela, zato se ženski spol zgodaj stara;
v zboru možakov nima nikjer besede. Vender
se čistost in zvestoba nad vsem ceni in gorje
tistemu, kdor jo oskruni!

Črnogorska zemlja je trdno zavarovana, "ker
je naravna trdnjava, a pusta je, skalnata kakor
Kras; le proti Albaniji je rodovitnejša. Vendar
jo vsak Črnogorec ljubi in da svojo kri zanjo,
če treba. Tu domoljubje ni dobičkarija, ker je
skoro vsaka dežela v Evropi rodovitnejša od
Crnegore; tak rod je vreden boljše dežele.

Črnogorci, čeravno zadovoljni z malim, ven-
der ob pridelkih svoje puste zemlje ne morejo
z >veti; ne tišči jih sicer davek, ker ta znaša na¬
vadno le po stari avstrijski dvajsetici na gospo¬
darja, a zaslužka doma ni nobenega, in če bi
bili dobivali že več let od Rusije denarne
Podpore, bi bili komaj živeli. Vsak narod pa
! kia pravico do življenja, zato so tudi Črnogorci
davno že poželjivo gledali s svojih strmih, skal¬
natih, nerodovitnih gora doli v rodovitno Alba-
■ ijo in Hercegovino, ker nekoliko teh dežel jim
Je treba, da morejo živeti ob lastnih pridelkih
‘n niso navezani vedno na tujo podporo. Razen
^ e ga so enega rodu s Hercegovci, kteri bi bili
davno že imeli vladarja rajši črnogorskega kneza,
kakor turškega sultana, zato so mu hercegovski
Vstajniki že o začetku ponujali nadpoveljništvo,
‘a ko je Turčiji res vojsko napovedal, so se mu
Pridružili vsi; bilo jih je čez 10.000 mož samih
hrabrih ljudi, vnetih za domovino in polnih so¬
vraštva do Turka. Ta četa je bila torej vsekako
lz datna pomoč Črnogorcem in se je v vojski tudi
Povsod dobro izkazovala.

Vrnimo se k dogodbam leta 1876 in po¬
glejmo, kaj je opravila črnogorska hrabrost.

Kakor je bilo že omenjeno, udarili so Črno¬
gorci isti dan s Srbi čez mejo pri Grahovem. Po¬
veljnik temu oddelku je bil knez sam. Pot nje-

46 —

gova je bila proti Sarajevu, kjer bi se bil imel
združiti s srbskimi, od nasprotne strani prodira¬
jočimi četami in tako zapreti Turkom pot. Naglo
je s svojo vojno prodiral in že stal pred vratm'
glavnega mesta Mostara, v kterem so bili Turki
pod poveljstvom paše M uk tar a. Tukaj pa izve.
da se pomika močna četa Turkov na Crnogoro,
ktere bi Božo Petrovič morda ne mogel ustaviti
zavoljo premajhnega števila Črnogorcev. Zato
se vrne, Turki pa, ki so mislili, da beži, pritis¬
nejo za njim. Na Gackem polju pri Volčjem dolu
pa se nenadoma ustavijo Črnogorci, primejo dne
28. julija Muktarjevo armado, čeravno je bila
večja od njih, in jo razbijejo tako, da se jih je
od 16 turških bataljonov rešilo komaj čvetero.
Padel je tudi paša Selim, drugi, Osman Ali, pa
je bil vjet; Muktar sam je le s silo ušel črno-
gorskemu konjiku, ki ga je podil v Trebinje'
Ves šotor turški, veliko orožja in živeža je ostale
zmagovalcem, ki so zgubili komaj 300 mož. Med
plenom je bila tudi glavna rudeča »vojna za¬
stava". Po turški veri ne pride noben vojak ti¬
stega oddelka, ki ta prapor izgubi, v Moha¬
medov raj.

Isti dan je ob Podgorici Božo Petrovič 2
drugim oddelkom Črnogorcev in Kučijancev enake
hudo našeškal Mohamedovo petkrat večjo armadoi
ki je hotela prodreti od albanske strani na Črno-

— 47  —

Soro. Strašno je tudi tukaj ril črnogorski „hand-
tar“ po turškem mesu; mladi knezov svak Filip
Petrovič je s svojim rezilom sam poslal 18 Turkov
ka oni svet. Črnogorci namreč nimajo navade
talgo streljati, marveč kedar jim pride sovražnik
'tasti blizo, planejo s krikom in brlizganjem na-
tanj i n  grozoviti handžar začne svoje krvavo
talo. Kedar se to zgodi, takrat Turek ne drži
tač mesta, ampak se spusti v beg, da bi od¬
nesel pete. Črnogorec pa je še naglejših nog,
tahiti ga in poseka na tla. Te bitve so bile vselej
tako krvave, da je padlo Turka več nego je
talo Črnogorcev vseh skup.

Po teh slavnih zmagah sta bili obe proti
^rnigori poslani turški armadi popolnem uničeni,
^uktar se je bil z ostankom svojih čet zaprl v
tarebinje in bi bil prav rad kam ušel, če bi mu
tali Črnogorci to le pustili. Tam se mu je huda
Sodila, pričakoval je pomoči, a Črnogorci so pre¬
tepli ge drugo četo, ki je prišla iz Mostara. Ta
Pot je dobil po hrbtu paša Derviš in zgubil nad
3000 mož, od kterih jih je na begu več ko
tretjina utonila v reki Morači. To je bilo dne
septembra.

Morda bi bili hrabri Črnogorci vjeli celo
ta Muktarja, a med tem se je napravilo pre¬
mirje iz uzrokov, kteri naj bodo tukaj skrčeno
°TOenjeni.

48  —

V Carigradu je vedno vrelo. Sultan Murad
V. je kmalu izpregel in na njegovo mesto so
posadili brata njegovega Abdul Hamida II. Ta
se je Turkom zdel boljši, kakor prejšnji na duhu
revni, ker je bolj vnet za Mohameda. Turšk'
duhovni so vedno hujskali narod, češ, da gre
tu za vero, in skoro se je bilo bati, da ne bi
razvili prerokovega prapora, ki kliče vse mO'
hamedane v boj. Velika nevarnost je bila za
kristjane, kar jih ni bilo v orožji, ker bi se bila
pričelo klanje, kakršno je bilo pred več sto let'
povsod, kamor je stopila turška peta. To j e
skrbelo vso Evropo, kajti klanje bi bilo grozno!
Ce bi bilo prišlo do tega, bi bile morale iti
evropske oblasti skupno mirit z orožjem.

Kakor so slovanski trpini imeli prijatelje
Ruse in vse pravične ljudi — tako so imeli jih
tudi Turki, namreč Angleže in naše Madjare!
zadnji bi bili radi ohranili Turčijo v Evropi
uzrokov že prej omenjenih. Zato je diplomacija
stiskala glave in zmenili so se, da bodo pover
jeniki evropskih vlad sešli se v Carigradu io
skušali zmedeno štreno poravnati na mirnerC
potu, čeravno je že vse dišalo po večji vojski

Sultan pa hoče biti gospodar sveta, vsi
kralji in cesarji so le zato, ker jih on trpi. Ce'
ravno njegove vojske niso zmagovale, kakor jirO
je ukazoval, in so bile hudo tepene na več krajiht

— 49

1

)

i

i

i

i

»osil je vendar greben pokonci in ni maral no¬
benega dobrega sveta. Njegov glavni minister
^tidhad je imel velik križ ž njim, da ga je pre¬
govoril vsaj tako daleč, da se je na videz ne¬
koliko udal terjatvam evropskih vlad ter obljubil
Sv oje cesarstvo vravnati tako, da bo vsakemu
Prebivalcu enaka pravica. Midhad sam mu je
‘zdelal tak načrt in sultan mu je pritrdil. Njemu
Je pa šlo pri tem samo za to, da bi se znebil
sitnih evropskih vlad, ki so mu, v prvi vrsti
Rusija, žugale z vojsko. A Rusija je spoznala to
sleparstvo in ni šla na turške limance. Njo je
bila resna volja odrešiti zatirane kristjane, zato
Je tudi za Srbe, Črnogorce in Rumunce tirjala
Popolno neodvisnost od Turčije, za Bosno, Her¬
cegovino in Bolgarijo pa toliko svobode, kolikor
Je gre vsakemu narodu. Črnogorci so tudi hoteli
“beti nekaj več dežele in to po vsi pravici, ker
8 0 si je bili z orožjem že itak pridobili.

Ves svet je vedel, da bo posvetovanje diplo¬
matov v Carigradu prav tako prazno delo, kakor
Je bilo dozdaj vse njih prizadevanje za ohranenje
miru. Vse, kar se je doseglo, je bilo to, da se je
Podaljšalo premirje do 1. marca 1. 1877 in se
Pozneje skleni mir s Srbijo, po kterem je ostalo
v se pri starem. Akoravno so bili Srbi tepeni,
“'so vsled te vojske trpeli nobene druge škode,
kakor ono, kar so jim naredili Turki v vojski.

Vojska na Turškem.

4

50 —

No, ta tudi ni bila majhna, požgali so jim 3
mesta in okoli 200 vasi, pobili blizo 10.000 mož,
premnogo jih tudi ranili. Mir je sklenil srbski
knez po nasvetu Rusije, ki mu je rekla, da
Turčiji lahko napovč zopet vojsko, kedar hoče,
in da bo prišel že še čas, ko se bo Srbija zdatno
odškodovala za to izgubo.

Tudi s Crnogoro bi bila Turčija rada mif
sklenila, toda carigradski prevzetnosti se je jako
za malo zdelo, da si tako majhna dežela upa
staviti še kake pogoje mogočnemu sultanu. Boj
s Crnogoro se je imel torej z novega pričeti, <
Carigradu so sklenili, popolnoma podušiti tfl
predrzni narod, razdjati in požgati vso deželo,
zato so poslali v ta kraj dve armadi. Kaj so
Črnogorci naredili ž njima, se bo pozneje izve-
delo. Tu bodi omenjeno le to, da so ti junaki V
tem, ko so diplomati modrovali in ugibali, ne¬
prenehoma pretepali Turke in oblegali trdnjavo
Nikšič, ki jim je najbližnja in zapira pot iz Her¬
cegovine na Crnogoro. V Podgorici so bili prej
že vdrugič grozno našeškali drugo četo, vzeli
trdnjavo Medun in jo razdjali z dinamitom.
Orožja so nabrali toliko, da niso vedeli kam t
njim; proti koncu leta 1876 so imeli že čez 70
topov, čeravno so le 4 kupili; vse druge so vzeli
Turkom. Zato se je takrat reklo, da z orožjem
in strelivom Črnogorce preskrbuje Turčija.

— 51 -

Ustaja v Bosni, Hercegovini in Bolgariji
!  Pod zimskim mrazom in snegom ni pogasnila —
^zlasti ker se je vedelo, kako iz Rusije priha¬
jajo silna krdela na rumunske meje. Tudi je
1  bilo varneje obdržati orožje, da se je moglo
' braniti pred turško silo, kajti divje turške dru-
bali se niso nič zmenile za ono, kar se je v
Carigradu godilo, marveč planile, klale in poži¬
gale povsod, kjer so mogle. Ruski pooblaščenec
general Ignatiev je v Carigradu dokazal, da so
Turki od začetka upora do konca leta 1876 po¬
žgali 2600 krščanskih vasi, 96 pravoslavnih in
1 katoliških cerkev in samostanov, potem 11
— posekali žen, otrok in starcev, ki jim
Piso mogli ubežati, čez 6000 duš, ter oropali
ljudstvo za najmanj 3 milijone goldinarjev. Na
Hrvaško, v Dalmacijo, na Crnogoro in v Srbijo
jo pribežalo okoli 190.000 ljudi. Vsi ti so rekli,
da rajše na krščanski zemlji glada poginejo,
kakor pa se vrnejo, dokler je gospodar „duš-
Pianin* (tako imenujejo mohamedane). In prav
s o imeli, da Turčinu niso tudi zaupali, to se je
Pokazalo pozneje, ko se jih je dalo nekaj zape¬
ljati po obljubah turških agentov, da so se vr-
Pili v domovino: komaj so bili namreč unkraj
h>eje, že so jih zgrabili Turki in brž poklali.

Tako se je končalo leto 1876 in nastopilo
Jo leto 1877, ki je imelo za uboge turške krist-

4 *

— 52  —

jane biti leto odrešenja. Turkom pa leto povra'
čila vseh krivic, kar so jih jim storili. Vse je
zrlo nadepolno v severno stran, od ktere se j e
spustila proti Turku težka skala, potret in ga
potisnit iz Evrope. Ta skala je bil Rus.

Po vsi Rusiji je vrelo že od začetka ustaje,
nabiral se je denar in veliki zneski so šli ustaj-
nikom na pomoč. Razen tega je bilo vedno slišati
o tem, da se velike trume Rusov vale proti
jugu in zbirajo ob reki Prut, ki meji Rumunijo
in rusko carevino. Ves svet je že vedel, da mora
biti vojska med Rusom in Turkom.

Rus stopi na bojišče.

Zakaj in kako je prišlo do vojske med
Turčijo in Rusijo?

Omenjeno je že bilo, da so imeli po novem
letu poslanci evropskih velevlasti v Carigradu
shod, pri kterem so hoteli zadnjo besedo govoriti
s Turčijo. Morda bi bili še dolgo posedali tam,
a ruskemu poverjeniku Ignatievu, možu odloč¬
nemu in neustrašenemu, se je slednjič že preveč
zdelo, da bi Turčija vodila vse za nos, stopil je
torej na noge in zagrorael nad turškimi pover¬
jeniki: „Ali bo tako, kakor hočemo mi, ali pa
Vojska, srednje poti ni.* Ko se potem še vedno
izgovarjajo, naj bi se še počakalo, rekel je: „To
ni nič, naj govori orožje,* ter je odšel iz Cari¬
grada, za njim pa tudi drugi poverjeniki. Pred
odhodom svojim je pa zažugal turški vladi, da
naj se varuje, med tem storiti kaj žalega krist¬
janom, ker bo Rusija zahtevala za vsako reč
odškodnine.

- 54 —

Po vsem tem so se začele priprave z 3
veliko vojsko na obeh straneh. Turki so sklicali
v orožje vse moške od 17. do 70. leta, dalje
naročili si pomoči od egipčanskega kralja; iz
Azije, kjer imajo veliko več dežele kakor v
Evropi, so se valile sem divje čete, iz Angleškega
pa se je naročevalo orožje. Turški narod, po
svojih duhovnikih nahujskan, je hotel vsekako
imeti vojsko in da bi se slednjič homatije ven-
dar-le ne uravnale po mirni poti, odstavili so
ministra Midhada, ki je spoznal, da vsej Evropi
se Turčija vendar ne bo mogla upirati in da
tudi po turških deželah je treba državnih pre-
naredeb, kakršne imajo po Evropi, da sploh ne
gre več delati z ljudmi kakor z živino. Zato je
bil skoval neko ustavo, podobno zelo naši Šmer-
lingovi; akoravno pa je bila ta ustava za mo*
hamedane boljša, kakor za kristjane, zameril se
je vendar ž njo starim Turkom in duhovnikom,
tako da je moral iti za-njo pokorit se v Brindizij
na Laško. Na njegovo mesto je prišel hud mo-
hamedan paša Edhem, tisti, ki je bil pri shodu
diplomatov kot pooblaščenec Turčije tako trdo¬
vraten, da se je vse razbilo. Zdaj je vsak vedel,
da Turki ne marajo več nobene pametne besede.

Pa tudi na Ruskem so se delale velikanske
priprave za vojsko, po kateri je narod glasno
upil že davno. A da se velikanska ruska armada

— 55

Spravi na noge in do sovražnih mej, treba je
dni ali tednov, ampak več mesecev. O zim-
8 kem času je to še težje, ker se po več sto milj
'taleč ne pride v mesecu dni z živino, ljudmi in
v °jno potrebščino.

Rusi so sklenili, Turka prijeti od dveh
8 taani: v mali Aziji, kjer se njihove dežele mejč
s  turškimi, in v Evropi od bolgarske strani,
■takaj je vmes še Rumunija, s ktero se je morala
tameniti, da dopušča ruski armadi prehod po
8y oji deželi do Donave. Dovoljenje za to je
korala dati Rumunija iz hvaležnosti, ker jo je
bila Rusija rešila turškega jarma, tako da imajo
taimunci svojega kneza.

Predno se je Rusija spustila brez skrbi v
Kojsko s Turkom, treba je bilo zavarovati si
tabet, da bi med bojem s Turkom ne prišel kak
<taug ter jo prijel zadej ali od strani. To bi se
*>ilo prav lahko zgodilo, ker si je Angleška pri¬
zadevala na vso moč, koga nahujskati, da bi
z njo stopil v zvezo za Turka in zoper Rusa.
2ato je car Aleksander II. sklenil zvezo z mo¬
gočno Nemčijo in tudi z našim cesarjem, s tem
^orda ne ravno po volji ministra Andraža, ki
ta kot Madjar bolj prijazen Turkom nego Rusom;
^ cesar mu je rekel: „Storite, kar hočete, do
Vojske z Rusijo me ne bote pripravili. Enkrat sem
ta prišel v zadrego pri tem, zdaj ne maram več“.

— 56. —

Tako so bile zoper Turka zvezane tri naj'
večje oblasti evropske: Avstrija, Nemčija in Ru'
sija: prvi sta imeli za zdaj le gledati, kako bo
tretja pretepala Turka, a pomagati ali branit*
ne. To se pravi v diplomatičnem jeziku „nevtral'
nost“. Tudi druge oblasti: Laška, Francoska b*
Španjska so obljubile nevtralnost, le Angleški
bi bila rada pomagala Turku, a kaj bo opravil* 1
sama proti vsemi Zato je ruski car pričel vojsko
prav lahko, za ktero so se potem delale silne
priprave v Armeniji in ob Rurauniji, ktero od
Rusije loči reka Prut. Tukaj je začetkom marca
stalo že 200.000 Rusov. Car jim je imenoval Z a
glavnega poveljnika svojega brata, velikega kneza
Nikolaja, v Aziji pa je dobil nadpovelje velik 1
knez Mihael. Dne 19. aprila se je podal ca*
Aleksander sam k svoji armadi v Kišenev, kje*
je bil glavni tabor. Tu je 24. aprila dal oklie
do svojega naroda, da se prične vojska s Turčijo)
ki jo je tudi že napovedal. Na to so prestopil* 1
njegove silne čete reko Prut in po Rumuniji s o
se pomikale proti turški meji, reki Donavi, ob
kteri so zasedle brž vse važnejše trdnjave na
levem rumunskem bregu. Enako se je godilo V
Aziji, kjer so Rusi udarili v turško Armenijo'

Napoved vojske je spravila na noge zoper
Turčijo še druge ljudi. Brž so jo napovedal*
tudi Rumunci, Črnogorci so itak stali še popol'
noma v orožju in ustaja je povsod zopet oživela

— 57  —

Toda menite, da je Turčija kar strepetala
v  tej nevarnosti, ko so jej ob vseh mejah ustajali
sovražniki? Kaj še! Sprejela je vojsko največ v
hupanji do svojih bratov v Aziji in do svojih
Prijateljev Angležev, ki so jej obetali pomoči.
A kako grdo se je pri tem goljufala! Od Moha-
Oiedanov iz Azije ni bilo pomoči, Angleži pa so
jej pomagali le s tem, da so jej orožje prodajali.

Vojska se je bila torej pričela. Rusi so se
2  vso močjo pripravljali za prehod čez Donavo,
ki teče med Bolgarijo in Rumunijo in je tu jako
široka, na nekterih krajih po pol ure hoda, na
drugih še po več. Tudi je bilo vreme deževno,
ki je priprave zelo oviralo. Turki so bili zasedli
desni breg, ob kterem je vse polno močnih trd¬
njav: Vidin, Nikopolje, ŠišČeva, Ruščuk, Tutur-
kan, Silistrija, Rasova, Hirsova, Mačin, Tulča
in Sulina. Rusi so dobro vedeli, da prehod čez
Donavo ne bo igrača, ker so Turki trdnjave za-'
sedli in ob bregu napravili še šance, iz kterih
So streljali po Donavi in na ono stran. Razen
tega so imeli v Donavi še močne oklopne ladje,
ki so jadrale prosto semtertja in delale rumun-
skim mestom s strelom veliko škodo; njih že¬
leznega telesa se pa ni prijela nobena krogla.
»Da bi le bili že na onem kraju,“ mislili so Rusi,
»potem nas več ne skrbi “.

58 -

Ob vsej Donavi je postalo zelo živahno, stre¬
ljali so neprenehoma semtertja, pa posebno važ¬
nega se ni dolgo nič zgodilo. Ako bi bilo moglo
turško brodovje iz črnega morja pod Donavo
navzgor, opravili bi bili Turki že več; to so Rusi
pa že prej vedeli, zato so jim zaprli Donavo s
torpedi tam, kjer se izteka v to morje.

Kaj je torped ? To je grozen, prav peklensk
stroj, prava past za ladje, naj bodo lesene ali
kovane. Same na sebi niso videti strašne, ker
so lesene škatlje in mirno ležč na dnu vode, a
vsebina je strašna. V njih so skrite steklenice,
ki drže kakih 8 do 10 bokalov. Napolnjene so
s hudičevim oljem (žvepljeno kislino), sladkorjem,
klorovo soljo in smodnikom, ki ga je največ. Te
reči pa niso kar skup zmešane, temveč hudičevo
olje je v posebni, spodej umeščeni cevi, da olje
ne more do smodnika. Steklena cev moli iz tru-
žice in če se kaj zadene ob njo, zlomi se, olje
steče na smodnik, ta se užge in raznese vse, kar
je nad njim, tudi največjo ladjo.

Druge vrste torpedi so pa taki, da se pod
vodo proti sovražni ladji spustč; v sebi imajo
neko pripravo, ki jih naprej žene, in kedar tak
torped s sprednjim koncem ob kaj trdega zadene,
se razleti kakor oni, in zažene v zrak vse. Tako
sta dva ruska lajtnanta, Dobašev in Šestakov,
26. maja z lastno nevarnostjo poslala v zrak naj-

— 59 —

le P§o tursko oklopno ladjo, na kteri je bilo 200
mož in 5 topov. Razletela se je, da je vse po¬
lnilo. Pri Turkih je ta dogodba naredila velik
s frah, ker so videli, da se Rusi oklopnih pošasti
boje.

Predno gremo za Rusi čez Donavo, po-
fcEjmo nekoliko v Azijo, da bomo videli, kako
Se  tam godi Rusom. Na Crnigori namreč ni nič
Novega, v Bolgariji Turki in Crkesi po svoji na-
v adi delajo s kristjani tako, da ti na vse kraje
b ež6 iz dežele, v Bosni pa ustajniki tudi ne mo-
re jo opraviti nic posebnega, ker jih je premalo.

V Aziji je vse drugače. Ker si turško bro-
d°vje ne upa v Donavo, zaprto po ruskih tor-
^ e dih, znaši se nad mesti ob Črnem morji in jih
^koliko s kroglami razbije, a to ni taka reč,
k g r na  suho tudi tukaj ne morejo Turki.

V Armenijo so se napotili Rusi z blizo
2 00.000 možmi, kterim je bil glavni vodja veliki
^oez Mihael, generali pa: Hajman, Loris Melikov,
bazarjev, itd. Vojska je bila tu še težja, kakor
v  Evropi. Prebivalstvo je večinoma mohame¬
dansko, kristjanom sovražno, dežela pusta in
gorata, brez dobrih potov, tako, da se velika
ar mada z vso potrebo vred more le počasi po¬
mikati naprej. Turki so jim bili naproti poslali
Vt> liko armado, razen te pa v orožje spravili vse,
kar je bilo za to. Glavni poveljnik je bil po

— 60

Črnogorcih že tolikrat tepeni paša Muktar, ka'
terega so menda zato sem poslali, ker so upali)
da bo vendar zmagoval tu. Toda minuli so tisti
časi, ko je sultan ukazoval zmagovati svojiiU
vojskovodjam, kajti že po prvi bitvi je moral
bežati v močno trdnjavo Kars, kjer se je zaprli
zgubivši veliko ljudi in orožja.

Pa tudi Rusom ni šlo vse po sreči, hoteli
so prenaglo zmagovati. Res so vzeli že 17. maja
Turkom močno trdnjavo Ardahan, a bilo jih ja
še premalo za obširno vojno polje. Tudi so jiifl
zviti Turki za hrbtom našuntali rodove v Kav'
kazu zoper nje in tako so morali, da ne bi bil 1
zajeti od zadej, umakniti se nazaj in ugnati na'
šuntane upornike, predno so mogli zopet skusiti
se z Muktarovimi četami. To je bilo sitno in Ž®
so upili ljudje po Evropi, da so Rusi iz Armenija
popolnem pregnani. Toda to ni bilo res, kmalO
so bili vkročeni uporniki v Kavkazu in vs®
ruska sila se je zopet napotila proti Muktarit
ki se je bil nekoliko oddahnil med tem in j®
zato svojemu sultanu pridno poročal o zmagah
ktere si je pa le izmišljeval. Za Ruse je bila to
vendar taka zamuda, da niso mogli doseči ni®
izdatnega. Prijemali so sicer trdnjavo Kars iO
hudo stiskali posadko, pa do kože Turkom vendaf
niso mogli dolgo. Še le začetkom oktobra se j®
sreča nagnila na njihovo stran.

- 61 —

Da pa z ogledovanjem bojišča v Aziji ne
Zamudimo onega, kar se je godilo isti čas v
Evropi ob Donavi, moramo se podati nazaj.

Do 5. junija so ogledovali bregove, da bi
^vedeli, kje bi bilo najlajše narediti mostove.
Tisti dan je prišel ruski car tja, ker je hotel
tam biti med svojci pri odrešenju kristjanov.
To je še bolj navdušilo ruske vojake in komaj
s o čakali, da bi prijeli Turka na oni strani.

Dne 21. junija je major generala Cimermana,
§ukov, prvi poskusil priti med Brajlo in Galacem
2  ladjami in čolni čez reko. Turki so se ga bili
Ustrašili, ker se niso nadjali, da bo tukaj prehod.
2a njim je šlo kmalu več nego 70.000 vojakov,
ki so zgrabili turške čete in pregnali jih povsod,
tako da je bila Dobruža (dežela ob spodnji
Donavi) v par dneh vsa v ruskih rokah.

To pa še ni bilo zadosti, treba je bilo iti
taz Donavo še višje gori ob Bolgariji, da se
tadi tukaj spravi izdatna moč na ono stran in
ta vsakako zavaruje vojni hrbet. Tudi to so
storili Rusi 27. julija ponoči pri Žimnici; najprej
ta general Radecki poslal na turško stran nekaj
*isoč vojakov v čolnih, ki so potrebili bregove,
tato so se naredili v naglici štirje mostovi na
talnih in po teh so hodili in vozili Rusi noč in
tan čez Donavo, turški general paša Kerim, ki
ta bil tukaj glavni poveljnik, jim tega ni mogel

— 62 -

braniti. Ko je sultan v Carigradu zvedel, da so
Rusi prišli čez Donavo in jih Kerim ni vseh po¬
hrustal, kakor mu je bilo ukazano, odstavil ga
je in na njegovo mesto je prišel paša Osmani
prej poveljnik v močni trdnjavi Vidin, o kteren>
bomo pozneje še mnogo slišali.

S kakim veseljem so sprejeli Bolgari svoj«
rešitelje! Povsod, kjer so se pokazali, so jim šli
v procesijah s prapori naproti v praznični! 1
oblekah in jim podajali kruha in soli, kar j«
slovanska navada pri vsakem, ki ga hočej«
sprejeti za prijatelja. Na več krajih so tud 1
zvonili z zvonovi, ktere so bili iz zemlje izkopali!
bili so zakopani že več ko 300 let, kajti Turek
ne trpi glasu zvona.

Ko so bili Rusi v zadostnem številu prišl>
čez Donavo, so se razprostrli naglo po Bolgariji
in mahnili naprej po trdnjavah, ki so jim bil«
najbolj napoti kot glavna zavetja turških čet
Hudi so bili boji tupatam, posebno pri Trnovefl 1
in Nikopolji; a ruska hrabrost je povsod zm»'
govala, pobila veliko tisoč Turkov, še več pa j«
bilo vjetih. Plen se skoro ni dal oceniti.

Po teh zmagah spodbujeni so Rusi silil 1
dalje, a naglica ni pridna. Res je general Gurk«
13. julija nenadoma prekoračil s svojo vojn«
Balkansko gorovje in stal, kakor da bi bil *
neba padel, v Šibki dolini, od koder je odprt«

— 63

pot do glavnih mest: Zofija, Filipovo polje, Dre-
nopolje in od tod do srca Turčije, do Carigrada;
Turki so se tako ustrašili tega, da je sultan brž
Poklical »človeškega klavca*, pašo Sulejmana,
ki je bil malo prej po Črnogorcih tepen, ter
Ukazal mu pregnati Ruse; a kaj pomaga vse to,
ko je bila za hrbtom še turška armada Osma-
Uova čez 40.000 možl Gurko je prodiral pač
naprej, a došlo mu je povelje vrniti se v Šibko
Sotesko, ker se je med tem zgodilo zadej nekaj,
kar je vso vojsko zavleklo zelo.

Turški general, paša Osman, seje bil namreč
Potem, ko je bil pri Nikopolju po Rusih tepen,
Sakopal s svojo še močno armado v Plevni.

Plevna, ki je v vojski postala tako ime¬
nitna, sama na sebi ni močna trdnjava, a ker
Ju obdana od mnogih gričev in skoz njo drže
najvažnejše ceste, kakor cesta iz Vidina do Ca-
r *grada, je kar nenadoma zdaj postala Rusom
ključ do Rumelije; dokler Turčin iz tega gnjezda
ni pregnan, ni armada unkraj Balkanskih gora
v arna. Saj se je že itak govorilo in pisalo po
8v etu, da so Rusi šli v past in jih bodo Turki
tako porezali, da ne bo nobeden več prišel čez
Donavo nazaj.

Zato je ruski general Kriidener prijel Os¬
mana, da bi ga pregnal, a s premajhno močjo,
35.000 mož je imel. Turkov je bilo več, pa so

— 64 -

bili še tudi zakopani in zariti v zemlji, kakor
jazbeci. Rusi so napadali kakor levi, a vendar
so se morali umakniti, zgubivši okoli 6000 mož.
To je bilo 30. julija 1877. Morda bi bila ta turška
zmaga še hujša za Ruse, a Osmanove čete so
bile tudi silno trpele in če bi bil šel za Rusi, bi
se mu bilo morda slabo godilo. Zato je ostal na
mestu, Rusi pa so se tudi pomaknili nazaj in se
vtaborili, ker so spoznali, da se Turki ne dajo
zlahka strahovati in da ne pomaga nič naska¬
kovanje, če ni dosti ljudi zadej za podporo.

Ta izguba, čeravno je bila velika, RusoV
ni oplašila, marveč napotila jih je do večje pre¬
vidnosti. Spoznali so, da treba več ljudi, večjih
priprav, ker s samimi vojaki, če so še tako
hrabri, ne vzame se nobena trdnjava z nasko¬
kom. Morda je bilo dobro za Ruse, da so bil'
tu tepeni, ker če bi se jim bilo kaj tacega zgo¬
dilo unkraj Balkana, bi bili utegnili res Turki
pokončati vse ruske armade in vreči jih v Do¬
navo. Ge pa je človek bil enkrat tepčn, premiš¬
ljuje, zakaj je bil, in se za drugi boj pripravlja*
tako, da stori vse, kar je bilo vzrok njegovi ne¬
sreči. Tako tudi Rusi. Spoznali so, da jih je bilo
premalo. To bi bil moral vedeti general Krude-
ner že prej, vsak vojskovodja mora namreč ko¬
likor mogoče natanko pozvedeti število sovraŽ'
nika in kako je utrjen, predno se ga loti. General

— 65 —

Kriidener je pa tu prelahkomišljeno ravnal,
zato je bil po bitvi ob Plevni odstavljen in na
njegovo mesto je prišel general Totleben,  po
svetu znan že zavoljo svoje vojaške izkušenosti,
s ktero je 1. 1854. branil Sevastopolj Angležem,
Turkom in Francozom.

Ta mož je brž spoznal, kaj še manjka, da
se prežene Osman iz Plevne. Ce se kdo v zemljo
zakoplje, treba ga izstradati, da sam pride na
dan. Ko je dosti izstradan, bo že prišel iz svo¬
jega brloga, a skušal bo uteci; zato je treba
močno ograditi tudi njegovo gnjezdo, da če
plane ven v zadnjih silah, ne more predreti,
marveč se vjame v nastavljenih zanjkah.

General Totleben je brž začel Osmana ob¬
legati in mu približevati se do živega ter zapi-
r ati mu sapo. Zato je dal kopati in kopati, kakor
Se z jazbecem ali lisico ravna, da bi mu prišel
do živega. A to bi ne izdalo ničesar, če bi bili
imeli Turki od zadej odprto pot. Izstraduj člo¬
veka, ki ga imaš še tako zapaženega spredej,
Pa mu od zadej nosi kdo hrano, smejal se ti bo
in ti boš morda prej izstradan, kakor on.

Tudi Osmanu bi se ne bilo nič posebno
hudega godilo, če bi bil imel pot čez Balkan
°dprto do Carigrada. A to je bil zaprl Gurko s
Mojimi Rusi. V Carigradu so naglo spoznali,
kaka nevarnost preti Osmanu in njegovi armadi

Vojska na Turškem. 5

66  —

v Plevni, zato so mu poslali na pomoč proti
Šibki Sulejmana, da bi pregnal ruskega generala
Gurka, ki se je bil v soteski Šibki že vtaboril,
in kterega prejšnji mogočni turški poveljnik
Mehmed-Ali, ni mogel pregnati.

Sulejman je bil grozoviten in svojeglavec
človek. Mislil je, da se s krikom in vednim na¬
skakovanjem doseže vse, zato je vedno gonil
svoje ljudi v boj in če niso hoteli, dal jih je
streljati in sekati zadej. Naskakoval je torej
neprenehoma ruske tabore v Šibki soteski, da
bi rešil Osmana iz Plevne, a Rusi so odbili vse
naskoke mirno, tako da je Sulejman nebrojno
ljudi izgubil in pridobil si priimek »klavec ljudi*'
Opravil ni pa prav ničesar, tudi ni mogel ubra¬
niti, da so Rusi popolnoma zaprli pot iz Rumelije
proti Plevni tako, da Osmanu ni mogla priti pomoč
od nobene strani. Bil je tako zapažen, kakor
jetnik v ječi, vsak človek je vedel, da se bo
moral Rusom podati, ker ni mogel uteči.

Vendar se je do poraza Plevne še po dru¬
gih krajih zgodilo marsikaj važnega, vzlasti pr'
Črnogorcih, ktere smo popolnoma pozabili vsaj
za par mesecev. Kakor je prej že bilo omenjeno;
se je turški sultan silno jezil nad junaškimi Črno¬
gorci, ki so bili tako predrzni, da se niso ne 1®
podvrgli njegovi volji, marveč celo še vse ar¬
made potokli, ki jih je dozdaj poslal nad nj®’

— 67  —

Svete jeze poln pošlje zdaj proti Crnigori tri
hude paše: Sulejmana, Sahiba in Mehemed-Alija,
in odkaže vsakemu skoro tako armado, kolikor
je bilo Črnogorcev vseh skup. Ni vrag, da ti ne
hi pobili vseh Črnogorcev in ne razdejali njihove
dežele! Sultan jim je ukazal in kar sultan ukaže,
zgoditi se mora.

V tem so se tudi Črnogorci dobro pripravljali
za vojsko. Orožja so imeli več ko preveč, ker so
ga bili Turkom toliko vzeli, da ste bili že po
dve puški za vsacega Črnogorca, a tudi število
njihovih vojakov se je pomnožilo. Skonca so se
jim bili že pridružili vsi hercegovski ustajniki,
pozneje Kučjanci, sosedje Črnogorcev in zelo
Pogumno ljudstvo, slednjič pa še Miriditi; zadnji
s o hraber narod katoliške vere, živeči po hri¬
bovskih krajih Albanije, in jih je blizo toliko,
kakor Črnogorcev; Turki jim niso mogli prav
do kože, živeli so skoro po svoji volji, njih knez
Premk pa je bil v Carigradu zastavljen za nji¬
hovo zvestobo do Turčije. Kratko pred tem pa
so bili Turki prisiljeni poslati jim ga nazaj, in
zdaj so odločno potegnili s Črnogorci ter že v
z ačetku te vojske pregnali turške čete iz več
krajev. S Črnogorci prej niso bili prav prijatelji,
^a naroda sta se sovražila zaradi različne vere,
ker so oni katoličani, Črnogorci pa pravoslavni;
a  sovraštvo do skupnega zatiralca Turka jih je

5 *

— 68  —

spravilo med seboj, da so skupno stopili v vrsto
zoper dušmanina.

Proti trojni turški armadi so se Črnogorci
s svojimi zavezniki krepko postavili na noge>
Ker niso bili sklenili miru, ostali so na svojih
mestih. Posebno hudo so oblegali turško trdnjavo
Nikšič; niso je hoteli popustiti za nobeno ceno,
ker jim je bila najnevarnejša. Pa tudi Turki so
dobro vedeli, da, če ta trdnjava pride Črnogorcem
v roke, jim bo potem priti do kože še težje. A
obleganci so bili že v hudih stiskah, le še pal
dni, pa bi se morali podati, ker jim je pošel
živež in streljivo.

V tej sili jim hiti na pomoč Sulejman s
30.000 možmi in živežem. Pot do Nikšiča vodi
skoz Dolgo sotesko, ki je pila že toliko krvi V
tej in prejšnjih vojskah. Tukaj so prijeli Črno¬
gorci Sulejmana. Bil je tepen, a vendar je s po¬
močjo posadke v Nikšiču, ki je tudi ven pla¬
nila, preskrbel trdnjavo z živežem za par mese¬
cev. Res je pri tem v krvavem boju izgubil več
ljudi, nego jih je bilo v trdnjavi, a kaj je maral
„klavec ljudi" za tol Saj mu jih je še toliko
ostalo, da je silil naprej in hotel iti naravnost če#
Crnogoro na Špuž, kamor se je bil podal v zavetje
že prej tepeni Sahib z ostanki svoje armade.

Črnogorec ni le pogumen, kakor sokol,
marveč ima tudi bistro oko in pamet. Zato so

— 69 —

Vodje brž spoznali nevarnost, pretečo jim s treh
strani, in so se stisnili. Tako so bili na Ilovici
razpodili Mehemed- Alijevo četo 15.000 glav
ttiočno in pobili okoli 1000 mož; na Rašini gori
Pa je 3000 Črnogorcev potolklo 10.000 Turkov,
tako, da je bilo mrtvih čez 2000 Turkov, Črno¬
gorcev pa komaj 115. To je bilo 15. junija in
dneve prej in pozneje. Vendar so bili Črnogorci
v hudih zadregah, morali so celo pustiti, da je
Sulejman s svojo armado prodrl par ur daleč v
njih deželo in tu požgal nekoliko vasi.

Za to predrznost se je Sulejman hudo po¬
koril. Črnogorski meč mu je v osmih dneh po¬
klal čez 10.000 mož, dne 23. junija se je moral
Sramotno umakniti, potem pa je dobil s Cari¬
grada povelje, da gre za poveljnika v Šibko so¬
tesko v Bolgarijo zoper ruskega generala Gurka,
ki je bil med tem ušel čez Balkansko gorovje.
Cotovo so v Carigradu mislili, da bo potolkel
Vsaj Ruse, če že Črnogorcev ni mogel. — Ta
kitva s Sulejmanom ob Crnigori je bila najbolj
krvava na tej strani, ker so tudi Črnogorci iz¬
gubili okoli 2000 mož. Za to veliko izgubo so
Se  tolažili s tem, da je bila turška sila zdaj od
^rnegore popolnoma odbita. Vsi trije paši so bili
t^ko tepeni, da so komaj spravili še ostanke
Svojih čet v varne kraje.

Zdaj so pa jeli pritiskati Črnogorci na obeh
krajih, ob Podgorici in Nikšiču. To trdnjavo so

- 70 -

imeli prej že zajeto, zdaj so se je pa lotili *
vso silo, ker se jim je obleganje že predolgočasno
zdelo. Tako so kmalu vzeli sprednje vtrjene
ograje. Dne 8. septembra se je pa podala tudi
trdnjava z vsem, kar je bilo v nji, ker se ni
mogla več braniti; Črnogorci so v nji zajeli 2l
topov in obilo druzega orožja. Tako so imeli ta
kraj v svojih rokah in kmalu potrebili tudi važno
pot skozi Dolgo sotesko.

S te strani so bili torej popolnoma zava¬
rovani, ker dalje v Hercegovino prodirati se jirt 5
ni zdelo potrebno. Pač pa je bilo dela še na
drugi strani, ob Podgorici in Skadarskem jezeru-
Črnogorcem je bilo treba do morja boljše poti)
kakor je težavna, dolga in suha po Dalmaciji
do Kotora in Dubrovnika, ker ta pot je le bolj
steza za pešce in mule, in po nji se more P
nositi, ne voziti. Ge dobš Bar (turški Antivari)
v svojo oblast, potem jim je priležnejša in krajša
pot do morja, ni jim treba hoditi skoz tuje de¬
žele, ako hočejo kaj prodati ali kupovati. Zato
so na ta kraj vrgli vso svojo silo, sam knez s®
je podal tja in delale so se priprave za naskok
na mesto in trdnjavo Bar.

Turki so to čutili in morda bi bili serf
poslali večje čete, če bi ne bili imeli toliko opra' «
viti isti čas z Rusi v Bolgariji. Tako so 12. no¬
vembra Črnogorci vzeli s silo trdnjavo Suturmafl

— 71

nad Barom, ob enem pa se pripravljali na bom-
badiranje Podgorice. Tudi mesto Bar so si kmalu
Potem osvojili, le trdnjava nad njim se jim je
še ustavljala.

Pustimo pa zdaj slavne Črnogorce, kterim
s e ni več bati Turkov in stopimo nazaj v Azijo,
•la tam preveč ne zaostanemo.

Za prvimi nesrečami so tudi tu Rusi po¬
stali previdneji. Ko so si zavarovali hrbet, pre¬
ganjali so Muktarja. Dne 2. oktobra je prišlo
do hude bitve, v kteri pa zmaga ni bila na no¬
beni strani gotova. A 14. oktobra ga je prijel
ruski general Lazarev pri Orloku in ga zapodil
Proti Karsu nazaj. Pri tem je obležalo blizo
6000 Turkov, Rusov veliko manj. A Rusi niso
bili tako usmiljeni, da bi bili pustili Turke samo
bežati, mahnili so za njimi in predrli jim vrsto;
ruski general Hajman jim je prišel s svojo četo
°d strani in tako je bila vsa Muktarjeva armada
raztrgana, desno krilo se je moralo podati Rusom,
^guba Turkov je bila velikanska, vzeli so jim
^6 topov, vjeli 7 paš, 280 častnikov in čez 7000
‘rrož: mrtvih ni nihče štel, ker jih je bilo preveč;
&usi so jih le pokopali, da bi se ne vnela kaka
kuga. Muktar je komaj ušel nazaj v Kars, Rusi
» s ° udarili za njim in zajeli trdnjavo od vseh
strani, ruski general Hajman pa je udaril za ono
ar mado, ki je bežala proti Erzeremu, glavnemu

mestu Armenije, da hi se tam zaklenila. Sevč,
da so jih Rusi tudi tu brž objeli in tako je bila
turška armada v Aziji zaprta v dveh trdnjavah,
da ni mogla nikamor. Tu so pač Turki skusili
rusko orožje in rusko hrabrost, ker so izgubili
več ko 20.000 mož.

Rusi pak niso bili zadovoljni s tem, da so
tako ugnali Turke, marveč hoteli so jih uničiti
popolnoma, zato so z vso silo oblegali Erzerurn
in Kars.

Najprvo so morali dobiti Kars. A to ni
lahko. To trdnjavo obdaja močno zidovje, čez
300 topov moli ven in na eni strani jej je bramba
visok skalnat hrib, na drugi pa strmina, pod
ktero teče voda. Človek bi mislil, da ni mogoče
premagati te trdnjave drugače, kakor če j o
izstradaš. Toda Rusi so dobro vedeli, da je pre¬
skrbljena z živežem za več časa, zato niso marali
izstradati je, marveč so sklenili vzeti jo z na¬
skokom, naj stane kolikor hoče. Ce imajo Kars,
imajo ključ do vse Armenije v rokah.

In res! Ponoči 18. novembra, ko je hudo
treskalo in deževalo, napadli so Rusi to trdnjavo.
Videlo se ni nič, le kadar se je sprožil kak top,
se je zabliskalo. A Rus nima strahu, pristavlja
lestve na obzidje, leze po njih gori in če pade
prvi, pride drugi za njim. Tako so po hudem
boji prodrli v trdnjavo in v nji zajeli nad

— 73 —

J0.000 Turkov, vse orožje in 300 topov. Turkov
Je bilo ubitih čez 6000, pa tudi Rusov je padlo
okoli 2500. To ni veliko, ker pri vsakem napadu
Qa trdnjavo obleži več tistih ki napadajo, kakor
°nih, ki se branijo. Muktar-paša je bil od tod
2 e prej pobegnil v Erzerum, sicer bi bil tudi on
'ned tistimi 7 paši, ki so jih Rusi tu vjeli.

Po tej slavni zmagi so Rusi pustili posadke
Po vseh vzetih trdnjavah, z glavno močjo pa
dahnili proti Erzerumu, kjer je bil Muktar močno
Haboren in preskrbljen z živežem. Tudi to mesto
s o oklenili od vseh krajev, tako da bi jim miš
Oe bila ušla. Bojazljivca Muktara je to tako
Prestrašilo, da je skušal uiti iz pasti in res se
Mu je to posrečilo ponoči. Pravijo, da se je bil
Preoblekel za ruskega vojaka in tako pobegnil,
žalostno, če poveljnik ostavi kraj, kterega bi
Moral braniti!

Rusi so stiskali to trdnjavo. Posadka, kteri
J® o zimskem času zmanjkalo že kurjave, je po
hegu Muktara ponujala trdnjavo Rusom proti
temu, da jih puste oditi z orožjem; a Rusi so
hoteli imeti vse vojake in orožje, ter niso marali
t^kih ponudeb, ker so dobro vedeli, da Turkom
teče voda v grlo in torej se bodo morali
Podati.

A tudi Rusom je nagajala zima, čeravno
s ° je bolj vajeni od Turkov. Padel je velik sneg,

74

zato niso mogli vzeti Erzeruma, kakor so vzeli
prej Kars. Oblegali so trdnjavo z vso ostrostjo
in gotovo bi se jim bila podala vsaj spomladi)
če bi ne bilo po dogodbah v Evropi to nepo'
trebno postalo. Turška posadka v Erzeremu d 1
bila rešena naskoka in vjetja po svoji hrabrostii
marveč po grozoviti izgubi Turkov pri Plevo 1
in po tem, kar se je po nji godilo.

To bodi popisano v posebnem oddelku.

PI e v n a.

Ruse, ki so prekoračili po mostovih Donavo
■n prepodili Turke povsod, kjer so se pokazali,
Pustili smo pri P le v ni. Rekli smo tudi, da to
•Uesto, čeravno je po svojih križajočih se cestah
*elo važno in skoro ključ za cesto čez Balkan,
s amo na sebi nikakor ni trdnjava; kraj krog
Q jega je pa ugoden za močno vtaborenje. To
Je tudi turški general Osman dobro vedel in se
z aril tam, kakor jazbec v svoj brlog. Rusi so
bili pač že onkraj Balkana, a bil je za petami
Osrnan-paša z več ko 40.000 možmi, torej treba
Pregnati tega, predno gremo naprej proti Zofiji,
brenopolju in Carigradu.

Rusi so važnost tega kraja takoj spoznali,
zato je ruski general Totleben sklenil, izkopati
ln  izstradati Osmana. „Ljudi ni nikjer preveč,
Prej jih je premalo* — tako si je mislil in na¬
ročal vedno več čet iz Rusije, ki so prihajale
Po mostovih čez Donavo; pa tudi Rumunci so
Pritisnili s kakimi 40.000 možmi. To je lepo

_ 76  —

število, ki že kaj stori, zato je bil romunski
knez celo glavni poveljnik oblegovalni vojni
pred Plevno.

General Totleben se je s svojo vojsko, ktere
je čedalje več dobival iz Azije, prav tako zakopal
pred Plevno, kakor Osman-paša s svojo armado
v Plevni. Obleganje je bilo trdovratno, pa tudi
hudi boji so se vršili po Sipki soteski, po kteri
je hotel Sulejman s svojimi četami odrešiti
stiskanega Osmana. Na drugi, vzhodni strani pa
je imel veliki knez tudi dosti opraviti z Mehe-
med-Alijevimi krdeli, ktera so ga vedno napadala,
pa niso mogla prodreti do Plevne.

Najhuje in jako krvave bitve so bile pa s
Sulejmanom po Sipkem klancu. Koliko se je tu
krvi prelilo, se še zdaj ne ve; le toliko je go¬
tovo, da je obojih padlo čez 20.000 mož. Grozo¬
viti Sulejman je gonil svoje čete neprenehoma
in trdovratno pod ruski meč, a zabraniti ni
mogel, da so Rusi Osmana v Plevni odrezali
popolnoma od Carigrada; zdaj je bil zajet in
ruski oklep je postajal krog njega čimdalje ožji-
Vsi, Turki, Rusi in Rumunci so hudo trpeli po
zimi, čez 2000 Rusov je zmrznilo, pa odnehati
niso hoteli. Hrabro se je branil Osman s svojimi,
a Rusi so dobro vedeli, da ga bodeta premagala
lakota in mraz; zato so jemali le šanco za šanco
in podili Turke bolj na kup, Plevne same pa

77 —

n iso napadali, ker se jim je škoda zdelo ljudi.
Kedar je jazbec izstradan, že pride sam iz brloga
Oa dan, ni treba hoditi ponj.

Ves slovanski svet je v tem težko priča¬
koval vesele novice, da se je Plevna podala.
Nele po Rusiji so se pripravljali na slovesno
obhajanje istega dne, temveč tudi pri nas po
Slovenskem. Vse je čakalo odločilnega dne, a
dolgo ni hotel priti. Še le 10. dne decembra je
brzojavno zašumelo po Evropi:

»Plevna je padla!“

In res je bilo to. Osrnan-paša, izstradan do
z adnje drobtinice, je ta dan poskušal prebiti se
Proti Vidinu, a prodrl ni žive in železne ruske
'n rumunske ograje, bil je celo sam ranjen v
dogo. Ko mu je to izpodletelo, podal se je
iškemu čaru z vsem, kar je imel. Iz spošto¬
vanja do njegove hrabrosti mu je car dal sabljo
dazaj.

V Plevni so zajeli Rusi čez 40.000 mož
birške vojske, med njimi 17 paš, mesto pa je
bilo ranjenih in bolnih vse polno.

Videli so, da se je Osman branil, dokler
Se  je mogel; če bi se bilo kakemu drugemu
generalu posrečilo rešiti ga, prišli bi bili Rusi
^ veliko nevarnost.

78  —

Novica o propadu Plevne je razveselila ve s
pravični svet. Po Slovenskem se je ta dogodba
obhajala z veselicami in kresi. Kakšno veselj e
je bilo po Rusiji 1

Zdaj je bila Rusom pot odprta do Carigrada,
Turki niso imeli nobene armade več, ki ne b'
bila že tepena. V Carigradu je nastal tak strah,
da je bilo vse zbegano. Sulejmana so brž pO'
klicali nazaj braniti Drenopolje in 6e bi padk
to, Carigrad.

Zadej so imeli še trdnjavo Niš, ktero s®
prejšnje leto Srbi hoteli oblegati, pa morali ih
nazaj, in Vidin ob Donavi. A zdaj se vzdignej 0
vnovič Srbi, napovedo vojsko in udarijo v Boh
garijo nad trdnjavo Niš. Ta se jim ni mogl 9
dolgo braniti, padla je in Srbi so v več bitva^
s Turki zbrusili svoj v prvi vojski skrhani me^
Drugo trdnjavo, Vidin, so pa imeli Rumun^ 1
zajeto in ker je bila na ta način vsa Bolgarija
osnažena turških krdel, bili so Rusi za hrbtoH 1
varni ter udarili čez Balkan naravnost proti srd*
Turčije, glavnemu mestu Carigradu. Velika cest 9
preko Sipke soteske jim je odprta, Turki pr^
njimi beže, zakaj bi ne šli čez zimo v Carigrad
kjer je gorkeje nego po gorah balkanskih in &
planjavi, ki se od Kanzalika razteza do sultanoV
stolice ?

— 79 —

Propad Plevne je bil smrtna ura za Turčijo.
V Aziji so bili ostanki Muktarjeve armade v
Erzeremu zaprti, v Evropi so bili Črnogorci vse
Proti njim poslane turške tabore razbili, zdaj so
Pa še Rusi tako našeškali zadnje armade, da jih
bi bilo več moči spraviti skupaj. Najboljši general
bjihov, Osman, je vjet, vse drugo pa beži, kakor
°Vca brez pastirja.

Pa usmiljenje je pri Mohamedu, pri Rusih
ga ni. Ti derd, kakor potok naprej, polaste se
3. januvarja 1878 že Zofije, starega mesta bivših
bolgarskih čarov, 16. istega meseca pa Filipopolja,
'Iruzega važnega mesta. Turki se več ne ustav¬
ijo, marveč beže, a za njimi kakor blisk ruski
kozaki. Padlih Turkov nihče ne šteje, kar poko¬
pavajo jih, da bi se ne vnela kuga. Bolgarski narod
8 Prejema svoje odrešenike povsod navdušeno in
^ko gre vse naprej proti Carigradu. Še siloviti
ilejman, o kterem so bili v Carigradu priča¬
kovali čudežev, ne more ničesar, ker Turke

^avdaje prevelik strah pred Rusi. Ni mu mogoče
^'kjer ustaviti ruskega medveda, še mesto Dreno-
P°lje, prvo za Carigradom, se poda brez boja
^iri dni pozneje, t. j. 20. januvarja 1878. Od
^ga mesta do Carigrada ni ravno daleč, v kakih
j^irih dneh bi bili Rusi že tam; bilo jih je dosti,
so med tem od vseh krajev prihajali v Ru¬
sijo. Da bi Carigrad zajeli lajše, razdelili so

— 80 —

se tukaj v tri veje, tako da bi bila ena prišla
od spodej in vzela Galipolje, ki zapira ladjam
pot do Carigrada, druga od zgorej ob Črnem
morju, tretja pa je pritiskala po ravni cesti proti
stolici sultanovi. V Carigradu je bil velik strah,
vse je bežalo.

A v tej sili je začel Turek cviliti; poklical
je na pomoč svojega prijatelja Angleža, ki je
tam doli v neki luki prežal z močnim brodovjem
in se res pomaknil naprej žugaje, da bo, če Rus'
zasedejo Carigrad, on s svojimi morskimi jekle-
nimi zverinami razbil vse mesto. Tega žuganja
bi S6 morda Rus ne bil ustrašil, toda žal mu je
bilo za ljudi, ki bi potem poginili. Tudi so se
druge evropske oblasti vtaknile vmes in tako se
je sklenilo premirje za vse kraje, vojevanje se
je ustavilo na vsem turškem jugu.

Turek je bil torej popolnoma ob tla, a to¬
lovajske čete po Bolgariji in Bosni niso nehale
moriti in ropati. To je na Turškem že navada
in bo nehalo še le, ko bo tudi tukaj gospodar
kdo drugi nego turški sultan. Sultan namreč j e
silno trdoglaven, ne da se prepričati, da Herce¬
govina, Bosna in Bolgarija niso njegove dežele,
in če bi mu ne bili Rusi polovice armade vjel'
z vsem orodjem vred, druge polovice pa pobih;
bi ne bil nikdar mislil na mir. A Rusi so imel'
že čez 130.000 turških vojakov vjetih, pobili se

81 —

jih gotovo še več, razen tega so jim vzeli več
ko 1000 topov, — vsled tega je Turek moral
poklekniti in prositi miru.

Ta mir je bil res sklenjen 4. marca 1878
v Sv. Štefanu blizo Carigrada, kamor je bil veliki
knez ruski, Nikolajevič, že dospel s svojim od¬
delkom. Pogoji miru so bili taki, da imajo Črno¬
gorci dobiti vse, kar so si v vojski pribojevali,
da torej Grnagora postane dvakrat širja; Srbi
dobodo zemljo do Novega Pazara, mali Zvornik
in Zakače in povračilo vojnih stroškov; oboji
Pa se popolnoma odtrgajo od Turčije. Bolgarija
kodi samostojna kneževina, ki si kneza voli sama
'z kake evropske vladajoče rodovine (kakor Ru-
tounija), obsega blizo 1740 □ (štirjaških) mirja-
'netrov, meje naj bi se pa pozneje določile, in
Plačuje Turčiji le še tribut. Po Bosni in Herce¬
govini se Turčija zaveže vse tako prenarediti,
kakor se je pred vojsko od nje zahtevalo. Kaj
dobi Rusija, o tem se imate ona in Turčija sami
Zf neniti. Ruska armada pa ostane po vzetih krajih,
dokler Turčija ne izpolni te pogodbe.

Na ta način bi bila Rusija dosegla svoj
!l amen; odrešenje kristjanov turškega jarma, in
^Jeno blago delo bi bilo dokončano.

Tako bi bilo vse dobro, Turčija ob tla, bi
morala storiti vse, kar je bila v Sv. Štefanu
Podpisala, ker bi jo bila Rusija k temu še silila

Vojska na Turškem. 6

— 82

tudi dalje. Ali dandanes ni več tako, kakor je
bilo prejšnje čase, da se kak prepir kar na tihem
poravna, če je drug druzega ob tla vrgel. Najmanj
všeč je bilo to Angležem, kar se je zgodila
ker jim je bila njih veljavnost v evropski ib
azijski Turčiji izpodjedena. Pa tudi druge oblasti)
posebno Avstrija, so si pridržale še besedo, predn«
bi bilo vsega konec. Nektere so se namreč batei
da bi Rusija po slavnih zmagah ne pridržala za-s®
odrešenih dežel in ne postala še mogočnejŠki
kakor je. Zato so vse žile napenjale, da bi s«
pogodba, sklenjena med Turkom in Rusom dala
tudi njim v pretres in potrjenje, da bi potem š e
le postala za vso Evropo veljavna. Kaj rad W
bil Anglež zdaj naravnost planil nad Rusa, a o'
si upal sam, zaveznikov pa ni mogel dobiti'
razen tega se je bal še punta v Aziji, kjer irrP
obsežne dežele. Anglež nima srca, je le krama r
in svoje podložnike v Aziji le dere in molz e >
tako da jim je pobral že skoro vse in je prejšnj 6
leto jih čez 2 milijona poginilo lakote. Zato j e
bila taka razburjenost med njimi, da bi se bil'
spuntali brž, ko bi bil on začel vojsko z Rusom
Vsled tega do vojske ni prišlo, marveč p r ‘‘
čelo se je pismeno dogovarjanje med vladam 1
in slednjič se je sklenilo, da se napravi shod ^
Berolinu, h kteremu pošlje vsaka vlada svoj 6
poverjenike; temu shodu naj bi se imela poda* 1

— 83

svetoštefanska pogodba med Rusom in Turkom,
da jo pregleda in tako vravna, da bo vsem po
volji; vzlasti so se imele določiti meje Bolgarije
in koliko dobite Srbija in Crnagora zemlje od
Turčije. Največ je pa šlo za to, kaj se ima zgo¬
diti z Bosno in Hercegovino, ker to vprašanje
ni bilo rešeno v Sv. Štefanu.

Pri tem je bila prizadeta najbolj Avstrija,
ker ste jej ti deželi meji in ker je imela na
svoji zemlji toliko turških beguncev, ki se niso
hoteli nikakor vrniti v svojo domovino, dokler
bi bil gospodar v nji Turek. Vedno rediti na
svoje stroške jih Avstrija ni mogla: stali so jo
že več milijonov, kterih bi jej nihče ne povrnil,
torej je bilo treba vzeti si kaj, da pri razpadu
Turčije le Avstrija ne bi ostala na cedilu, ko
vsaka druga dežela kaj dobi. Razen tega je ves
svet gledal sem, ker je bila že gotova reč, da
je Avstrija tista moč, ki bo šla v Bosno in Her¬
cegovino mir delat in bo slednjič morala osvojiti
si ti deželi.

Ali našemu prvemu ministru, grofu Andražu,
Bosna ni kar nič dišala, ker so njeni prebivalci
Slovani, kterih se Madjari bojč. Ako bi bili ti
reveži nemškega ali madjarskega plemena, bi
bili morda mi šli prej v Bosno jih odrešit, tako
pa so Madjari kričali: „Bosne si Avstrija ne sme
pridobiti. Saj imamo še tako preveč Slovanov,

6 *

- 84 -

če še te dobomo, nas bodo zatrli.“ — Andraž
se je bal svojih rojakov in zato se mu srce
nikakor ni hotelo vneti za pridobitev Bosne in
Hercegovine.

Toda kedar se plaz sproži na hribu in dere
v dolino, ne ustaviš ga več in če si tako nespa¬
meten, da to poskusiš, podrl in razdrobil te bo.
Tako je tudi grof Andraž spoznal, da bo hotč
ali nehotč moral iti v Bosno z vojsko, in se je
pripravljal zanjo. Začela se je torej spravljati
avstrijska armada na noge. Zanjo je treba de¬
narja, zato je zahteval privoljenja od delegacij
(to je zbornica poslancev, ki se volijo v državnih
zborih na Dunaji in v Pešti izmed zastopnikov
posameznih dežel), da sme v najem vzeti 60
milijonov, ker bo s temi podprt trdneje na noge
stopil v Berolinu. Delegaciji sta privolile in Av¬
strija je bila više zadolžena za 60 milijonov.

S tem zagotovilom se pod& grof Andraž k
shodu v Berolin, kjer se je določila usoda Turčije.

Mnogo se je tam govorilo, a slednjič je
vendar obveljala beseda Rusije, in pogodbe miru,
sklenjenega v Sv. Štefanu med Rusijo in Tur¬
čijo, so se po večjem potrdile. Določeno je bilo,
da Rusija od Armenije dobi skoro vse ono, kar
je Turčiji z orožjem vzela, v Evropi pa Besara¬
bijo ob Črnem morju, ktera je do tja bila ru-
munska, Rumunija pa od Bolgarije Dobružo t. j.

— 85  —

zemljo ob spodnji Donavi, da torej ta reka ne
teče nikjer več preko turških bregov. Angležem
je bil pripoznan v Srednjem morju lepi otok
Ciper, kjer imajo zdaj vseskozi lepe in trdne
postaje: otok so Angleži brž zasedli. Nemčija ni
dobila ničesar, ker ničesar ni zahtevala, istotako
Laška in Francoska.

Kaj pa Avstrija? No, tej ste bili pripoznani
deželi Bosna in Hercegovina pod tem pogojem,
da si jih pridobi z orožjem in ukroti Turke.
Vlada turška se je zavezala, da bo svoje redne
vojake umaknila iz vseh teh zanjo izgubljenih
krajev in se avstrijski armadi ne bo ustavljala.
To se pravi po domače, da ona se ne bo vojsko¬
vala z Avstrijo; mohamedanskim četam pa, ki
bi se ustavljale avstrijskim vojakom, ne bode
dajala ne pomoči ne potuhe; sama jih pa tudi
ne bo uganjala, marveč prepustila jih avstrijski
armadi, naj jih ona kroti, kakor ve in zna;
sploh ona noče biti nikakor odgovorna za upor.

Po tej določbi je torej Avstrija dobila na¬
logo žandarja, ki ima v Bosni in Hercegovini
napraviti red; da ima deželo, ko jo zasede tudi
obdržati zase, ni bilo popolnoma določeno, a to
se ume samo po sebi, ker Avstrija vendar ne bo
tlake delala za Turčijo. Rusija bi jej pri tem le
toliko šla na roko, da svoje armade ne vzame
nazaj, marveč ostane v Rumeliji blizo glavnega

— 86

mesta Carigrada, dokler ne bi Turčija izpolnila
vsega, k čemur se je zavezala. Vse druge ev¬
ropske oblasti ostanejo mirne in le od daleč
gledajo, kako bo Avstrija zasedla Bosno in Her¬
cegovino s svojo armado.

Grof Andraž je bil prej nekoč rekel, da z
dvema polkoma si upa prehoditi vso Bosno. Kako
grozno se je motil, pričajo naslednje dogodbe.

Avstrijska armada gre v Bosno
in Hercegovino.

Iz prejšnjih dogodeb je razvidno, kako se
je dal naš državni minister grof Andraž siliti k
temu, kar bi bila Avstrija morala že sprva sto-
hti, namreč k zasedbi Bosne in Hercegovine,
ktero bi bila prej izvršila lajše in ceneje. Avstrij¬
ska politika nikakor ni prijazna Slovanom — zato,
ker se jih boji, čeravno so cesarstvo večkrat re¬
dili iz hudih zadreg in so vzlasti avstrijski Slo¬
kani svojemu cesarju vdani z dušo in telesom.
Nezaupljivost do njih je torej velika krivica.

Še predno se je grof Andraž vrnil z Be¬
rlina, bilo je nagloma na noge spravljenih več
v ojaških divizij ali oddelkov. Vojna tromba je
klicala v orožje ljudi vseh stanov, morali so po¬
pustiti svoj posel, žene, otroke, neveste, stariše
'U izpolniti svojo dolžnost do domovine, do ce-
Sa rja. Po vsem cesarstvu je bilo živahno gibanje,
k a  tudi bridke ločitve, pri kterih se je prelilo

— 88

mnogo solz. Nobeden ni vedel, bo H prišel še
nazaj in kaj ga čaka med divjimi Turki. Ako-
ravno so naši vojaki težko šli z doma, šli so
vendar navdušeni — vzlasti slovenski, ker so
šli nad Turka, ki je bil njih prednikom storil
že toliko žalega.

Marsikteri je šel s težkim srcem, ker j®
ostavil doma ženo in otroke ne vedoč, kako se
jim bo godilo med tem, ko bo on v Bosni sukal
orožje. Za podporo takih zapuščenih so se pak
združili drugi, ki so nabirali denar zanje; to j 0
olajšalo vojaku srce, ker je vedel, da njegov 9
rodovina ne bo zapuščena, torej je imel v vojsk 1
tudi več poguma.

Sredi meseca junija se je spravljala aV'
strijska armada skup in zbirala ob bosenski in
hercegovski meji. Ko je bil 13. julija kongres
v Berolinu končan, so bile naše čete že povsod
ob meji nastavljene in čakale le še povelja, d 9
jih prestopijo.

»Zakaj toliko priprav in takih vojnih močk
ko je grof Andraž rekel, da z dvema polkom 9
lahko prehodi vso Bosno?* — tako bo mord 9
kdo prašal.

A le tiho! Grof Andraž je brž zvedel, d 9
je Turčija — vkljub pogodbi v Berolinu — skri'
vaj nahujskala mohamedane zoper avstrijsk 0
armado in da je teh sila veliko povsod, posebD 0

89

po trdnjavah, ktere hočejo braniti do zadnjega,
ter da so z orožjem dobro preskrbljeni. Turčija
nikdar še ni držala kristjanu dane besede, to je
spoznal slednjič tudi Andraž, zato je namesto
dveh polkov spravil na noge blizo 120.000 mož.
Ukrenjeno pa je bilo še tako, da če bi ti ne
ugnali Turkov, pride jim na pomoč še toliko
ali več.

Za glavnega poveljnika je dal cesar tej
armadi generala Filipoviča, vrlega vojaka in
vojskovodjo; to je storil zato, ker je Filipovič
sam Slovan in najbolje ve, kako gre ravnati s
Slovani, to je: pomiriti Bosno in Hercegovino
in ugnati turške upornike, tako da bi se ne
prelilo preveč krvi, marveč se pridobila srca
prebivalcev bolj z lepo kakor z grdo. Razen
tega je imel desno krilo, ki naj gre v Herce¬
govino, komandirati Jovanovič, levo, ki se je
napotilo ob iztočni strani v Bosno, general
Szapary. Slovenskih vojakov je bilo največ v
središču pod poveljstvom vojvode Virtemberga,
pa tudi pri Jovanovičevem oddelku jih je bilo
mnogo. Szapary je imel največ Ogrov.

Predno so naši vojaki prestopili meje, raz¬
glasil je Filipovič sledeči oklic do prebivalcev
Bosne in Hercegovine:

„Armade avstrijskega cesarja prestopajo
meje Vaše zemlje. A ne prihajajo Vam sovražno,

- 90  —

da bi prisvojile si deželo s silo, marveč prijateljsko,
da store konec zlu, ki ga že mnogo let trpi ne
samo Bosna in Hercegovina, nego tudi sosednje
avstrijske dežele. Cesar je spoznal z žalostjo, da
je boj prebivalcev med sabo razdejal to lepo
deželo, da vse hira in se je naselilo uboštvo po
mestih in vaseh . . . Cesar tega ni mogel dalje
gledati in ker Vaš (turški) car ni v stanu tukaj
pomagati, obrnile so se oči evropskih držav na
Vas in skupno sklenile, da Vam Avstrija pri¬
pomore do miru in blagostanja, česar nimate že
tako dolgo. Vaš‘sultan se je udal in izročil Vas
brambi cesarja avstrijskega, svojega mogočnega
prijatelja. Zato pride k Vam Njegova armada,
a ne prinaša Vam vojske, prinaša Vam mir.
Orožje naše branilo bo vsacega, zatiralo ne bo
nobenega. Naš cesar ukazuje, da imajo vsi sinovi
te dežele po zakonu jednako pravico, da se vsem
varuje življenje, vera in premoženje. Stari zakoni
veljajo, dokler ne bo novih. Preminjali se ne
bodo svojevoljno. Vaših šeg in navad se ne bode
nihče dotaknil, dokler se ne bode tehtno pretreslo,
kaj je novega treba. Dohodki dežele se bodo
rabili le za njene potrebe, zaostali davki ne bodo
se iztirjevali. Naše armade ne bodo strašile dežele,
prebivalcem nič žalega storile, česar bodo potre¬
bovale od njih, plačevale bodo vse v gotovini-
Cesarju našemu so znane Vaše tuge, zato
želi Vam boljše sreče . . . Zaupajte staroslavni

— 91

zastavi avstrijski in sprejemajte naše vojake kakor
Prijatelje in poprimite se zopet svojega dela.*

Te besede Filipovičeve so bile gotovo lepe,
a mohamedanov so se vendar prijele malo, kakor
dobri sveti evropskih oblasti poprej turške vlade.

Zakaj pa so imeli Turki za vse to tako
gluha ušesa?

Turek je vsak jednak, naj bo bogat ali
r evež, v visoki službi ali priprost delavec —
v sak sovraži drugoverca in misli, da je boljša
s tvar od njega, vsi drugi pa so le zato na svetu,
da delajo njemu tlako in ga rede. Njih sveto
Pismo, koran, jim celo ukazuje, da ne smejo
v takniti meča v nožnice, dokler niso ljudi druge
v ere poklali ali pa spreobrnili k svoji veri. To
seveda — zdaj ni več mogoče, ker je rnoha-
'Pedanov v Evropi premalo, a drugih ljudi preveč,
Zato so se potuhnili; a če bi mogli, razsajali bi
Po Evropi zopet tako, kakor so nekdaj, kar
Pomnijo posebno slovenske dežele.

To velja sploh, a zdaj je bilo še nekaj
Posebnega.

Turški duhovniki so bili našuntali moha-
^edane proti »Švabom* (tako imenujejo vsacega,
ki pride k njim od severa, posebno iz Avstrije),
ln  med šuntarji je bil posebno nek človek, z
'taenom »Hadži Loja*. Ker je ta človek pozneje
tako slovel, hočem čitatelje seznaniti ž njim.

— 92  -

Rodil se je v Sarajevu in skonca ni bil nič
posebnega, ker se tudi ni učil ničesar. Pozneje
še-le se je učil toliko brati, da se je mogel na¬
učiti na pamet nekoliko molitev (sur) iz korana,
potem je napravil šolo in učil tega, kar je znal,
tudi otroke. Pozneje se mu je posrečilo, po do¬
brotnikih dobiti toliko denarja, da je mogel po¬
tovati v Meko k grobu preroka Mohameda. Od
tod je dobil ime „hadži“, to je „romar“ in je
užival pri mohamedanih veliko spoštovanje; ve¬
ljal je več nego najvišji turški uradniki, tako da
je delal že turški vladi sami preglavice. Ko se
je avstrijska armada bližala mejam bosenskim,
šuntal je najhuje proti nji mohamedane, spravil
je veliko čet na noge in denar nabiral od pre¬
bivalcev s silo, vzlasti od kristjanov. Pri bitvah
ni bil nikdar spredej ker je bil strahopeten.
Turški poveljnik v Sarajevu, paša Fazli, se je
bal imeti zavoljo njega sitnosti, zato bi ga bil rad
dal pod ključ ali poslal v Carigrad; a zviti lisjak
je to zvedel in zbežal v hribe, kjer je dalje na¬
biral čete zoper Avstrijce. Ko je pa videl, da
vse čete nič ne opravijo, marveč jih avstrijska
krdela povsod tepč, ubogal je ter se podal v
konak (hišo) poveljnika v Sarajevu na odgovor,
a na stopnicah se mu je sprožila puška in ranil
se je precej hudo v nogo. Po tej nesreči je zopet
zasedel konja in pobegnil.

— 93 —

Vojni načrt Filipovičev je bil: na več krajih
prodreti v Bosno in Hercegovino, potrebiti upor¬
nike v deželi in zasesti glavna mesta. Bosenska
irmada pod poveljstvom Filipoviča samega je
imela pot proti Sarajevu, hercegovska pod po¬
veljstvom Jovanoviča proti Mostaru.

Dne 29. julija 1878 so se pomaknile vse
naše trume čez mejo.

Oddelek Filipovičev je prestopil Savo pri
Brodu, kristjani so ga slovesno sprejeli, moha-
medani pa gledali postrani; vendar si niso upali
npirati se z orožjem. Skušali so izročiti le nek
pismen ugovor (protest) turške vlade, kterega
Pa Filipovič ni hotel vsprejeti. Ta oddelek je bil
namenjen ob reki Bosni proti Sarajevu, levo
trilo njegovo pod poveljstvom Szaparijevim imelo
le potrebiti vso vzhodno Bosno ob Srbiji, pola-
ntiti se trdnjav in združiti se s Filipovičem in
drugimi v Sarajevu. Pri tem oddelku je bilo
"ajveč ogerskih polkov, le malo pa slovenskih
Vojakov.

Drugi oddelek pod poveljstvom princa Vir-
tamberga je šel v Bosno pri Gradiški. Prehod
s e je tudi tukaj mirno izvršil. Nadvojvoda Janez
^alvator je zasedel brž turško Gradiško (Berbir),
ktere se je turška posadka umaknila.

Ker je Bosna za nas jako važna postala
'P hodi mnogo ljudi dol, bo morda vstreženo,

94 —

če pridam površen popis imenom večjih krajev,
preko kterih je šla ali jih zasedla naša armada.

Turška Gradiška stoji ob iztoku Vrbasa v
Savo, pa je prav slabo, zanemarjeno mesto z
lesenimi hišami na koleh, ker Sava večkrat iz
bregov stopa. Prebivalcev je okoli 2000, nad po-
lovico mohamedanov. Trgovina je še precej ži¬
vahna, ker od tod vodi glavna cesta proti Banji'
luki in dalje proti Sarajevu. Nad mestom je
trdnjava, ki pa je v slabem stanu. Pozidal jo je
maršal Lavdon, ko jo je 9. julija 1789 vzel po
20 dni trajajočem obleganji.

Pri oddelku, ki je tu šel čez mejo in na'
potil se proti Banjiluki, je bilo več slovanski! 1
polkov, med njimi tudi kranjski polk Kuhn št. G'

Iz Dalmacije se je bil Jovanovič napotil v
Hercegovino proti Mostaru; tudi pri njem je bil°
več vojakov Slovencev, lovska bataljona št. 7
in 19, razen tega obilo pri drugih oddelkih.

Predno nadaljujemo, opišemo naj nekoliko
trpljenje in težave, ktere so naši vojaki imel 1
koj iz začetka. Bosna ni dežela z dobrimi, trdita 1
in širokimi cestami, mesta in sela so redka i°
ob naši meji obljudena po večjem z mohamOj
dani, ki so bili naši vojni vsaj v srcu sovraži
in pred katerimi je bilo treba vedno biti a*
straži. Po ustaji zadnjih let je bilo mnogo kraje f
razdejanih in požganih, tako so se morali n^ 1

95 —

vojaki že pripraviti na to, da bo treba ob vsa¬
kem vremenu prenočevati pod milim nebom. Že
same na sebi slabe ceste je bilo razmočilo še
deževno vreme zadnjih dni tako, da niso skoro
bile za živino in vozove, povsod so morali iti
pred njimi pijonirji, da so jih popravljali, kajti
kar ni razdejalo slabo vreme, razdejali so turški
uporniki, ki so tudi posamezne čete kmalu nad¬
legovali. Kristjani so jih bili pač povsod veseli
in pomagali jim, kolikor so vedeli in znali, ali
ti jim niso mogli toliko koristiti, kolikor so jim
mogli mohamedani škodovati, ker so se njih čete
čimdalje bolj množile.

Prvi so skusili krutost mohamedanov ma-
djarski huzarji, torej sinovi istega naroda, ki se
je tako očitno bratil s Turki.

Filipovič se je namreč pomikal ob reki
Bosni proti Sarajevu. Ob cesti ste najprvo dve
mestici, Magij  a j in Žepče. Prvo ima le par
sto mohamedanskih prebivalcev. V zgodovini je
znano zato, ker je 1. 1679 tudi princ Evgen Sa¬
vojski naletel na upor in je moral mestece s silo
vzeti ter tu nekoliko časa ostati. Ž e p č e je kakih
5 ur dalje ob isti reki in ima okoli 2500 prebi¬
valcev, večjidel mohamedanov. Ob teh mestih
je v avstrijski vojski tekla prva kri po moha¬
medanskem izdajstvu.

- 96 —

Prve čete Filipovičevega oddelka so bile prišle
blizu do Magljaja. Tu se izve, da se v drugem
mestu, v Žepči, zbirajo uporniki, da bi zastavili
našim pot. Razkropit jih pošlje poveljnik prvih
čet naprej 130 huzarjev, misleč si, da se jih
bodo uporniki ustrašili in takoj popihali. Ko ta
oddelek huzarjev pride v Magljaj, ga prebivalci
vsaj na videz prijazno sprejmo, huzarji gredo
naprej, za njimi pride častnik, ki je imel pri¬
pravljati pot z denarjem, t. j. nakupovati živeža,
in je imel pri sebi 40.000 kron. Po odhodu hu¬
zarjev ga Turki zgrabijo, grozovito umore in se
polaste denarja.

Huzarji v tem previdno jahajo naprej po
cesti ob Bosni, a ko se približajo Žepču, zagrome
streli na-nje od vseh strani in pri tej priči jih
nekaj pade s konj. Branijo se še s svojimi karabi-
narji, a ker vidijo daje prazno delo, odjahajo nazaj
proti Magljaju naznanit to, kar se jim je zgodilo.

A tudi tukaj se je vse spremenilo. Tolo¬
vajski prebivalci, ki so jih bili prej tako prijazno
sprejeli, so bili zdaj zagradili in zapazili cesto
in ko se krdelo približa, ga sprejme strel iz
vseh hiš, gričev, iz vsakega kota. Zadeti ljudje
in konji padejo, strašna zmešnjava nastane. Pre¬
mišljevanja tu ni nobenega, vsak trenutek pade
kteri in če bi se obotavljali, ne uide nobeden.
Pogumni huzarji predero zagraje ter streljaje in

sekaje krog sebe dirjajo kar morejo skozi sovražno
mestece proti Drventu k svojemu oddelku nazaj.
Do smrti utrujeni prijahajo tja, kolikor jih je še
ostalo, nekaj čez 60 mož, drugi so mrtvi ali pa
so se kam zatekli.

Vse peni jeze, ko se izve ta zavratni napad.
Nemudoma ukaže Filipovič odriniti proti tolovaj¬
skemu mestu in maščevati pomorjene huzarje.
Ko pa naši dospejo tja, ne najdejo nobenega
prebivalca doma, vsi so bili pobegnili. Najdejo
pa več strašno razmesarjenih trupel naših, brez
glav — da se ni moglo spoznati, kdo so bili.
Toda kaj so druzega, kakor pomorjeni huzarji,
kterih je slednjič 50 manjkalo I

Lahko je misliti, kak srd popade naše! Brž
se razkrope in love pobegle prebivalce; tiste,
pri katerih se najde kaj, kar je bila lastnina
huzarjev, zadene sodba nagle smrti po krogli;
med takimi, ki so bili ustreljeni, bil je celo siv
starec, ker je imel na sebi čevelj ubitega huzarja.
Vseh trupel niso našli, veliko so jih bili Turčini
pometali v reko Bosno. Mestu je naložil Filipovič
vrh tega še kazni 50.000 gld., ktere so imeli
plačati prebivalci do konca meseca, in jim je
zažugal, da če zadnji dan globa ne bo plačana,
izgnal jih bo vse, njih posestva pa prodal. Tako
je bilo prav! Vendar jim je pozneje spregledal
to kazen, zakaj, se ne ve.

Vojska na Turškem. 7

- 98 —

Ko so na ta način ukrotili izdajski Magljaj,
napotili so se ob reki Bosni dalje proti Žepču,
a z večjo previdnostjo, kakor prvikrat. Pot ta
je bila težavna, cesta tako slaba in po upornikih
pokvarjena, da so si jo morali sproti popravljati
in delati. Vreme je bilo slabo, tudi so jim Tur-
čini vso pot nagajali — tako da so morali naši
vselej potrebiti goščavo in višine ob cesti, predno
je mogla glavna četa naprej.

Pri Žepču so jih uporniki ustavili. Boj je
trajal več ur, a poslednjič je hrabrost naših zma¬
gala divjost Turčinov, ko so zapeli naši izvrstni
(Uhacijevi) topovi. Turki so bili dobro oboroženi,
to je bil dokaz, da se ne upirajo sami po sebi,
marveč dobivajo skrivaj izdatne podpore od
turške vlade. Res so v Žepču med drugimi vjeli
naši tudi čez 400 mož pravih turških vojakov;
izgovarjali so se pač, da so jih uporniki k vojski
prisilili, a kdo jim bo to verjel? Vender so jim
prizanesli in jih odgnali kot vjetnike v Avstrijo;
z drugimi pa so ostreje ravnali. — Turka je tu
veliko padlo, nekaj ga pa ubežalo, a tudi med
našimi je kosila smrt in mnogo jih je bilo ranjenih.

Po tej večji praski je Filipovič pustil po¬
sadko v mestu, razen tega se je zavarovala
cesta, da sta se živež in streljivo vozila za ar¬
mado po nji. Povsod so se tudi napravljale vojne
pošte in napeljeval telegraf.

— 99 -

Filipovič je bil sklenil, tepene upornike
nemudoma poditi, da ne bi imeli časa zbirati se;
hotel je pa tudi rojstni dan našega cesarja slo¬
vesno obhajati v glavnem mestu Bosne, v Sa¬
rajevu; zato je ukazal: Naprej proti Zenici!

Predno pa s svojim oddelkom tja pride,
hočemo se ozreti po drugem bojišču.

Oddelek vojvode Virtemberga, pri kterem
je bil kranjski polk Kuhnov, se je napotil proti
Travniku.  Tudi on je prestopil Savo 29. ju¬
lija in potem koračil naprej ob reki Vrbasu.
Trpel je zelo vsled vročine, dežja in slabih potov.

Prvo mesto ob poti je Banjaluka.  Tukaj
ni bilo nobenega boja, prebivalci so jim prišli
naproti jih pozdravit in kranjski polk je bil prvi,
ki je 31. julija stopil v mesto, za njim Hrvatje
in Dalmatinci. Zjutraj ob treh so pa že odrinili
naprej, le Dalmatinci so ostali za posadko.

Pri tej priliki si oglejmo mesto natančneje.

Banjaluka  stoji ob reki Vrbasu tam, kjer
se stekate Vrbanja in Crkvina vanj. Vrbas jo
deli v dva dela, večji in starejši je ob levem
bregu. Zavoljo mnogih visokih in tanjkih mina¬
retov (stolpov turških mošej ali cerkev) in ko¬
šatih dreves je mesto videti lepo. Trgovina je
tu od nekdaj živahna, posebno z žitom, kterega
se v rodovitni dolini obilo pridela, s tobakom,
konji in prašiči. Prebivalcev je imelo mesto okoli

7 *

— 100  —

20.000, med njimi 16.000 mohamedanov, 2500
pravoslavnih Grkov in 1500 katoličanov. Grki
imajo eno cerkev, katoličani tudi eno, razen tega
je samostan Trapistov s cerkvijo, samostan Usmi¬
ljenih sester, ki imajo katoliško dekliško šolo,
mohamedanska in srbska šola. Mohamedani imajo
več cerkev, med njimi ena najlepših v Bosni je
Feradjeva, kije  zgodovinsko imenitna. Kako
je bila zidana je posebno mikavno za Slovence.

Turški paša Ferad je 1. 1576 ob Radoniji
na Hrvaškem potolkel avstrijsko armado, kteri
je poveljeval general grof Ebenhard Auer¬
sperg.  Tega so Turki v vojski ubili po hudi
hrambi, njegovega sina Engelberta pa živega
vjeli. Za tega je zahteval Ferad-paša odkupnine
toliko, kolikor bo stala lepa mošeja, ki se bo
imenovala po njem — Feradu. Da bi mladega
grofa rešila turške sužnosti ali grozne smrti, pri¬
volila je grofova rodovina v to, in tako se je
zidala ena najlepših turških cerkev v Bosni na
stroške kranjskih grofov Auerspergov. Zaradi
tega je želeti, da bi zdaj, ko je dežela naša, ta
krasni hram postal katoliška cerkev.

Mesto je skoro na uro daljave raztegnjeno,
ob njem so bile že večkrat bitve, tako 1. 1527
in 1688 med Turki in Avstrijci. Najhujša je bila
4. avgusta 1737, v kteri so bili Avstrijci potol¬
čeni, 1000 jih je ostalo mrtvih, drugi so se rešili

101  —

ponoči in bežali v Gradiško, od tod pa prepeljali
se v Slavonijo. Torej je zemlja pila tu že veliko
krščanske krvi.

Tudi zdaj ni bilo brez boja tukaj, ker so
Turčini pozneje napadli našo posadko. Zdaj pa
idimo za našo armado, ki se od tod pomika naprej
proti Jajcu.

Do 4. avgusta niso naši na svojem potu
naleteli na upor, Turčini so se jim povsod umi¬
kali. Šele ponoči med 4. in 5. avgustom, ko so
si napravili pred Varcarevem pod milim nebom
šotor, slišali so se streli na naše prednje straže,
ki pa niso storili nobene škode, ker so Turčini
merili preslabo. Zjutraj so jih razpodili naši topovi.

Vse huje je bilo pri Varcarevu. To mestece
ima 2200 prebivalcev, mohamedanov je nekoliko
čez polovico, drugi so katoličani in pravoslavni.
Kupčije je največ z žitom.

Tukaj so se uprli Turčini in bilo je trdo¬
vratno streljanje. Vender naši niso izgubili mnogo.
Od kranjskega polka je padel tukaj prvi častnik,
nadlajtenant Doxat, iz Postojne doma, zadet po
sovražni krogli. Morda bi bilo še huje, a naši
šrapneli  (krogle iz topov, ki imajo v sebi še
čez 100 drugih in smodnika, ter se razpočijo nad
glavami sovražnikov, da ti padajo ko snopi) so
jih razgnali in Varcarevo je bilo kmalu zase¬
deno po naših.

102

V tem boju je tudi ta oddelek skusil, kaka
zver je Turčin. Mrtve in ranjene so strašno raz¬
mesarili; kdor jim je živ prišel v pest, zaklali
so ga in razsekali. Ce je kdo zaostal, brž so
planili po njem in ga pobili. Taka grozovitost
je naše silno razkačila, o pardonu v boju ni bilo
več govorjenja. Pri prestopu meje jim je bilo
pac strogo ukazano, lepo ravnati z vjetimi, z
ranjenci pa tako, kakor s svojimi; to se je go¬
dilo, a ko so naši poveljniki sami videli, kako
Turčini dobro povračajo z najhujšim, bilo je pri¬
zanesljivosti konec in razglašena je bila nagla
sodba. In to je bilo potrebno, ker z lepo se s
tem rodom ne opravi ničesar. Ostrost je ostrašila
divjake in zakotnih napadov je bilo odslej manj.

Daljna pot je bila težavna za noge, a na
sovražnika niso več naleteli, ker je povsod bežal.
Vedelo pa se je, da se bo ustavil pri Jajcu,
torej je bilo tam pričakovati srditega boja. To
mesto je važno, ker zapira pot proti Travniku.

Zjutraj 7. avgusta so dospeli do Jajca. Po
krščanskih Bošnjakih zvedo, da je Turkov v
mestu in krog njega dobro vtaborenih blizu
10.000, naših pa je bilo došlo tja komaj 4000
mož. A kdo ima strah? Nihče ne! Brž se pri¬
pravljajo za boj; ker po slabih potih in stezah
konji ne morejo vleči težkih topov na prave

— 103  —

prostore, vlečejo jih ljudje in voli; težko je šlo,
a šlo je. Turki so pričeli boj ki je trajal
celih 9 ur.

O tem srditem boju piše kranjski častnik
tako-le:

»Čeravno nas je bilo polovico manj ko so¬
vražnika, nismo se ustrašili. »Le naprej, nazaj
ne!‘ je donelo navdušeno iz vseh grl in tako se
lotimo vraga ob devetih zjutraj. Razprostremo
se na 3000 korakov, štirje topovi začno pljuvati
smrt sovražniku in tudi pok naših pušk traja
do pol sedmih zvečer. Turški uporniki, kterim
se je bilo pridružilo tudi 300 mož prave turške
vojske, so nas hoteli zajeti od strani in zagnati
v jezero poleg mesta. To pa smo v pravem času
zapazili in jih prehiteli, prijeli jih od zadej in
od strani s tako silo, da so tekli kar so mogli;
med potjo jih je mnogo obležalo, ker so dobili
svinca v život. Pobili smo jih 350, čez 600 pa
našli še ranjenih. Še več so jih bežeči Turčini
vzeli seboj. Naših je bilo mrtvih le 20, ranjenih
pa 95. Kransjki fantje  so se bojevali kakor
levi; pogosto je bilo slišati: »rajši sem mrtev,
kakor da se umaknem.“ Naš poveljnik, vojvoda
Virtemberg, je rekel: »Sedemnajstemu pešpolku
(Kuhnovemu) se imam zahvaliti, da nismo plavali
po jezeru in pili njegove vode.“ — Seveda so
se enako hrabro obnašali tudi drugi in konec

104

je bil ta, da smo zvečer vzeli trdnjavo in vjeli
vse, kar je bilo v nji in ni ubežalo prej. Med
vjetimi so bili trije bataljoni redne turške vojne,
kar je znamenje, da se Turčija ne more ali noče
držati berolinske pogodbe in podpira upor ne le
z orožjem, marveč tudi z ljudmi. V trdnjavi
je bilo mnogo streljiva, zajeli smo 4 topove in
3 turške zastave.“

Temu popisu bitve ob Jajcu pridamo še
popis mesta in njegovih imenitnosti.

Mesto Jajce  ima svoje ime najbrž od tod,
ker je zidano na griču podobnem jajcu, ob levem
bregu reke Vrbas. Prebivalcev ima okoli 3500,
med njimi je 300 mohamedanskih rodovin, vsi
drugi so katoličani, prvi bivajo v trdnjavi, drugi
zunaj nje po predmestjih. Mesto je po naravi
jako lepo in ima sredi celo slap, ki pada v reko
Vrbas. Lepa je tudi okolica njegova. Zidali so
ga v začetku 15. stoletja Lahi, ko je bil še
Hrvoja veliki vojvoda Bosne, in obdali so ga z
zidovjem. Zadnji kralj Tomaževič ga je še huje
utrdil, in takrat je bilo mesto celo stolica kraljev.

Leta 1463 se je Jajce zlepa vdalo sultanu
Mehmedu, pa kralj Matija Korvin (kralj Matjaž)
ga je še isto leto zopet vzel Turkom, in še le
1. 1527 je prišlo popolnoma v turško oblast. Po¬
zneje je zemlja okrog mesta pila obilo krvi, po¬
sebno ko so bili Ogri in Hrvatje tam gospodarji.

— 105 —

Katoličanom jo to mesto posebno zname¬
nito še radi tega, ker je tam živel in umrl
evangelist sv. Luka.  Truplo njegovo so
takrat, ko so Turki vzeli mesto, frančiškani
prenesli v Benetke, kjer zdaj počiva.

Drugih imenitnosti Jajce nima, zato se ne
mudimo dalje v njem. Bilo je mesto zanemarjeno,
kakor vsako turško, ker Turek za snažnost ničesar
ne stori, kristjan pa tudi ne mara delati za
Turka, če k temu ni prisiljen. Ce bo pa Bosna
ostala naša, bo gotovo to mesto najlepših eno,
ker ima poleg sebe jako lepo jezero.

Mestece smo si ogledali, idimo dalje za bri¬
gado, ki se je, pustivši tu posadko, napotila
proti Travniku.

Zavoljo dosedanjega upora, in ker je tudi
mnogo Turkov ušlo naprej, bilo se je bati hu¬
dega upora v Travniku, ki je najmočnejša
trdnjava v Bosni in kjer so Turki že v začetku
ustaje v Bosni in Hercegovini kupičili ljudi in
orožje.

Travnik  je v ozki dolini ob reki Lašvi
naslonjen na goro Vlašič, eno najvišjih v Bosni
in ima okoli 16.000 prebivalcev, po veliki večini
mohamedanov, potem katoličanov, Grkov (sta-
rovercev), zidov, ciganov. Trdnjava, po kralju
Tvrdku II. zidana, je še močna, tudi je tam

— 106 —

vojašnic za najmanj 4000 mož. Prebivalci sta¬
nujejo večjidel zunaj trdnjavskega obzidja v šti¬
rih predmestjih.

Ta trdnjava je bila v prejšnjih časih skala,
ob kateri si je bilo lahko razbiti zobe in glavo.
A zdaj, ko je imela naša armada tako dobre
Uhacijeve topove, so Turčini spoznali, da je
moč oškropiti iz Gučanske in Bukoviške gore
vso trdnjavo, zato so se premislili ter odšli —
in naši so dne 11. avgusta to mesto dobili brez
vsakega boja. Turčini so bili po krvavih skuš¬
njah izgubili ves pogum. Videli so, da sebi na¬
sproti nimajo bojazljivcev, marveč pogumne in
dobro izurjene vojake; največji strah so imeli
pa pred „Uhacijevci*, ki so jim toliko ljudi po¬
bili, „le brez tistih cevi — so kričali našim čez
grape — pridite k nam, pokazali vam bomo že,
po čem je kri!“ Te cevi pa so našim bile dobre,
brez njih bi jih bilo veliko več padlo, ker so
bili skonca proti sovražniku skoro povsod v
manjšini.

Ko je bilo mesto vzeto, ostal je kranjski
polk v njem za posadko, drugi polki pa so šli
naprej proti Sarajevu.

Najslabše se je godilo oddelku Szapary-
jevemu. Ta je od Doboja,  mesteca ob Bosni,
v kterem je imel 1. 1697. princ Evgen Savojski
svoj tabor, ukrenil ob vodi Spreče preko Grača-

107

niče iu Dolnje Tuzle proti Zvorniku, da bi vsa
ta mesta vzel in zasedel ter od srbske strani
prišel v Sarajevo. A to je bila žalostna pot.
Strašno so trpeli vojaki po hudem vremenu,
slabih potih, največ pa po Turkih, ki so ta od¬
delek najhuje napadali. Zavoljo vednega deže-
vanja niso mogli dohajati jih vozovi z živežem
in streljivom po razmočenih cestah in tako so
imeli ti vojaki, po večjem Ogri, res pravi križev
pot. Ta brigada je bila premajhna, kar so Turki
kmalu spoznali, in po prvih srečnih napadih so
dobili tak pogum, da so od vseh krajev skupaj
vreli in ustavljali naše, ki so se morali umikati
nazaj do Doboja, zgubivši skoro deseti del vo¬
jakov. Le izvrstni Uhacijevi topovi so zabranje-
vali, da se jim ni godilo še huje. Uporniki, kterih
je bilo tukaj največ, so jih gnali do Doboja in
jih še tukaj 16. avgusta z vso silo napadli. Boj
je bil hud, izguba na naši strani velika, padla
sta celo dva majorja; a slednjič so se vendar
Turčini morali umakniti hrabrosti naših. Tri dni
pozneje so prišli Turki zopet nad njega, a so
bili hudo tepeni, ker je med tem Szapary dobil
pomoči. Zdaj se je mogel še le oddahniti po
velikih težavah, ker mu je Filipovič še naprej
pošiljal pomoči, kajti če bi bili Turki pregnali
ga iz Doboja, bi bili lahko zaprli cesto od Broda
do Magljaja in Filipoviča odrezali ter prišli mu

108

za hrbet. Izmed vseh oddelkov je imel Szapary-
jev največ izgube.

Pustimo Szaparyja v Doboju, da se spočije
in pripravi na novo pot proti Zvorniku, in po¬
glejmo v Hercegovino.

Jovanovič je na svoji poti do Mostara na¬
šel le malo upora; samo 4 vojaki so bili ranjeni.
Torej je zasedel že 7. avgusta to glavno mesto
Hercegovine. Krščanski prebivalci so mu prišli
veseli naproti in se podvrgli zastavi avstrijskega
cesarja, Turčini pa so se potuhnili, ker si niso upali
storiti ničesar. Več jih je pobegnilo proti močni
trdnjavi Stolcu (Stolac), kjer so se mislili upreti.

Ta oddelek je imel nalogo vzeti vsa moč-
neja mesta in pobrati prebivalcem orožje, da bo
dežela pomirjena. Jovanovič je torej brž poslal
posamezne čete na razne kraje izpolnit ta posel.
A odslej ni šlo več tako gladko, Turki so po¬
kazali ostreje zobe, zato so tukaj naši vojaki
hudo trpeli po vremenu in po sovražniku, kterega
se je bilo premnogo nabralo po goratih krajih.

Najprej so vzeli Stolac.  To mesto je 6 ur
od Mostara in ima jako močno trdnjavo, ki je
bila 1. 1844 na novo dozidana. Prebivalcev šteje
okoli 3600 mohamedanov in pravoslavcev.

Naj dobi na tem mestu prostor pismo slo¬
venskega vojaka, lovca, ki popisuje nekoliko,
kako se je tukaj godilo našim vojakom:

- 109 -

„Dne 5. avgusta se nas je zbralo pred Mo-
starom tri brigade in drugi dan smo pod po¬
veljstvom Jovanovičevim korakali skoz mesto,
kjer so nas kristjani sprejemali z navdušenimi
živio-klici, Turki pa nas molče gledali prav grdo.
Tukaj smo hodili dalje časa semtertja. 12. av¬
gusta odrine bataljon „Este“, št. 12, proti Stolcu,
da ga zasede, kar se tudi zgodi brez upora. Ali
komaj je v trdnjavi, že ga obkoli veliko šte¬
vilo Turčinov, tako da ne more nihče ven. Naši
so v hudih stiskah, zmanjka jim vsega, šest
dni trpč hudo žejo in lakoto; če ni kmalu po¬
moči, so pogubljeni vsi.“

„V tej sili se preobleče pogumen častniški
namestnik, ki je znal dobro srbski, v Turka, opaše
si turško orožje, obrije glavo, vojaki ga spustč
ponoči na vrvi čez zidovje in ko je na tleh,
začne srbski peti in gre v šotor upornikov, da
bi skoz njih rajde prišel v Mostar in naznanil
Jovanoviču moč posadke v Stolcu. A Turki ga
pridrže, čeravno ga ne spoznajo, in moral se je
še bojevati proti nam. Vendar jim uide in pride
jk nam.“

»Ko general izve, v kaki zadregi je po-
j sadka v Stolcu, pošlje jej brž pomoči in mi od¬
rinemo 16. avgusta proti Stolcu. Pri Domano-
viču zadenemo ob sovražnika za klancem, a ko
nas zagleda, beži. Turek teče širokih korakov

— 110

tako, da je ves pri tleh. Mi gremo za njim, a
prehiti nas noč in prenočiti nam je pod milim
nebom. Zjutraj zgodaj nas pa napadejo Turčini
z velikim krikom in bijemo se ves dan, 14 ur
smo v ognji. Ne morem povedati, koliko krogel
je frčalo čez in memo mene, a zadela me ni no¬
bena. Ker smo bili dobro skriti, naših ni padlo
več ko 3, 7 pa je bilo ranjenih. Od topničarjev,
ki so narti bili za podporo in dobro pokali v
Turke, je padel eden, 3 so bili ranjeni. Turkov
je padlo okoli 100, pa so jih zrairaj seboj jemali.
Tako smo na tem kraji ostali tri dni in čakali
za nami prihajajoče brigade; ganiti se nismo
mogli, ker nas je bilo premalo in so Turki stre¬
ljali na vsakega, ki so ga zagledali. Bili smo v
hudi zadregi in naš poveljnik je bil to naznanil
brigadi; iz zadrege nas rešijo tirolski lovci. Ko
jih Turki zagledajo, popuste svoj stan, a napa¬
dali so še ponoči vozove z živežem in streljivom,
ki so šli za nami, in so jih nam nekaj vzeli. Mi
zvemo to, jih primemo in razkropimo, vasi pak,
v kterih se je to zgodilo, zažgemo, da gorijo
kakor nekdaj Jeruzalemsko mesto; tako smo
izgnali tolovaje ven. V tem boju je Tirolcev
padlo 8, ranjenih je bilo okoli 50; padlih Tur-
čincv nismo šteli.*

„Tako tepen je sovražnik bežal proti Stolcu,
mi pa za njim. Doide nas 21. avgusta tudi bri-

111  —

gada, ki si je jednako nam morala šele pristre-
ljati pot skozi sovražnika. Čeravno nas je bilo
mnogo, vendar ne vem, kako bi se nam bilo go¬
dilo v boju, ker nam je šlo zelo trdo, če bi o
važnem trenutku ne bil nam prišel katoliški
župnik Mušič  s krdelom kakih 3000 Herce¬
govcev na pomoč. Ta je prijel Turčine od zadej,
njegovi junaki so se vrgli na nje kakor volkovi
in kmalu so bili Turki razbiti; Mušiča se boje
kakor vraga."

»Posadka v Stolcu je bila odrešena, mi
smo jej pripeljali živeža in streljiva ter ostali
tam še do 25. avgusta, potem pa šli nazaj v
Mostar. Na potu nas je vedno dež pral, mesec
dni že nismo spali drugje, kakor pod milim ne¬
bom. Vendar naš pogum ni upadel, bomo že še
pokazali obritim Turčinom, po čem je sloven¬
ska kri.*

»Naj dodam tukaj še dogodbo, ki se je
zgodila dan potem, ko smo vzeli Mostar."

^Stotnija lovcev gre iz mesta na vaje pod
poveljstvom svojega stotnika. Dve uri zunaj
mesta ustavi stotnika stara ženska, ki ga prosi,
naj ne hodi dalje, ker je tu blizo skritih pre¬
mnogo Turkov. Stotnik pa reče, da se jih ne
boji, ter se pomika dalje. A naj bi bil ubogal
jo, rešil bi bil življenje sebi in drugim. Komaj
četrt ure dalje, namreč ob ovinku, plane velika

— 112

druhal nad nje, v trenutku so obkoljeni od vseh
strani in v hipu leži 87 mož na tleh. Kdor more,
se pobere in beži, gorje pa vjetim! Tolovaji jih
zverinsko trpinčijo, živim režejo meso iz života,
nosove, ušesa, slednjič glave in ude života, tako,
da je groza popisati vse to. Stotnik je bil dobil
brž tri krogle v život, a ker je še živ, ravnajo
ž njim enako nečloveško, razmesarjenega trupla
ni bilo več poznati. Poklanim pobero vse in raz¬
mesarjena telesa pustč naga na bojišču. Rešilo
se je le okoli 30 mož, vsi drugi od te stotnije
so storili na grozen način smrt. — Tudi naših
lovcev so bili Turki vjeli in ravnali ž njimi še
grozovitnejše."

To pismo ob kratkem popisuje, s kakim
zverinskim sovražnikom so se borili naši v Her¬
cegovini in koliko so trpeli pri tem. Kmalu se
je spoznalo, da ima, kakor Szapary, tudi Jova¬
novič premalo vojakov, torej so tudi njemu
poslali pomoči iz Avstrije.

Da se ne bomo pozneje vračali na bojišče
v Hercegovini, bodi tukaj na kratko povedano,
kako je Jovanovič zasedel vso to deželo.

Pri Stolcu tepeni Turki so ušli na Crno-
goro, kjer so jih Črnogorci vjeli, razorožili in
zaprli. Pa še jih je bilo mnogo tam, dežela je
gorata, torej so se lahko skrivali. Ce ne bi bili
našim pomagali krščanski ustajniki pod vodstvom

— 113

Mušiča, Babiča in drugih, ki so vse steze poznali,
bi bilo potrebljenje Turkov še težje. Pri vsem
tena je bilo še mnogo krvavih prask tuintam. Le
to bodi rečeno, da je šlo težko naprej, vojaki so
silno trpeli, a vender — šlo je, hrabri naši vo¬
jaki so prestali vreme in sovražnika,

Dne 28. avgusta se je brez boja podalo
Nevesinje.  To mestece, dobro vtrjeno ob po¬
toku Drinovniku, ki se nedaleč od tod izliva v
reko Neretvo ima 1200 večjidel mohamedanskih
prebivalcev, na planjavi pa okoli 2500 kristjanov
po vaseh. Mestece je imenitno, ker se je tukaj
vnela prva ustaja v Hercegovini.

Nekoliko pozneje se je podalo tudi Trebinje,
ko so uporniki že obupali, trdnjava Klobuk pa
Črnogorcem.

Trebinje,  v teh bojih glavno zavetje
Turkov, ki so se tu branili proti ustajnikom in
Črnogorcem, je trdnjava, zidana ob reki Trebinj-
šici in ima okoli 4000 prebivalcev mohamedan¬
skih, katoliških in pravoslavnih. Kraj je lep in
skoro južen, od dalmatinske meje do mesta je le
kakih 6 ur.

Klobuk  je majhna, a močna trdnjava ob
cesti od Gačkega proti Trebinju, okoli nje se je
že v bojih kristjanov s Turki prelilo obilo krvi.
L. 1806 je vsled izdajstva padlo tukaj mnogo
Rusov; vse so bili Turki neusmiljeno posabljali.

Vojska na Turškem. 8

— 114 —

Ko so bila vsa važnejša zavetja Turčinov
v naših rokah, pričelo se je razoroževanje pre¬
bivalcev, in začetkom oktobra je bila vsa Her¬
cegovina toliko pomirjena, da se je mogel iz¬
pustiti velik del armade domov; ostale so le
posadke po mestih in trdnjavah čez zimo.

Predno iz Hercegovine, o kteri smo s po¬
pisom dogodeb daleč naprej ušli, gremo nazaj k
armadi Filipovičev!, oglasimo se še v Banjiluki.

To mesto, ki je bilo naše vojake 31. julija
radostno vsprejelo, se je pozneje pokazalo tako
kakor Magljaj. Turek je Turek, bodi si tu ali
tam. Naši Dalmatinci in Istrijanci so bili tu
ostali za posadko, v bolnišnici je bilo mnogo
ranjenih in bolnih. Turki, čeravno so naše grdo
gledali, so vendar bili mirni do 14. avgusta. Isti
dan pa se jih privali od vseh strani toliko, da
jih je bilo blizo 3000, ti napadejo našo posadko,
ki še 1000 mož ni štela. Krvav boj je bil od
jutra do ene ure popoludne. Našim je trdo šlo,
povsod so se morali umikati po hrabri brambi
nazaj in stisniti se slednjič v grad. Tembolj
je pa divjala turška druhal; že se je bila nava¬
lila celo na bolnišnico, ker tej zverjadi ni nič
svetega. Pogubljeni so naši, če ne pride pomoči.

Kar prileti šrapnelj iz naših topov in več
Turkov leži na tleh; brž potem prileti še eden,
za njim drug, tretji itd.; v minuti časa je polno

— 115

Turkov v krvi na tleh, strašno rujovenje, kakor
divjih zverin, se čuje in še predno pride v mesto
oddelek, ki je bil iz Gradiške na pomoč poklican,
pobegnejo Turčini žugaje, da bodo že še vse po¬
klali, ker jih bo drugič prišlo več. „Če bi ti psi
le topov ne imeli — tako so škripali z zobmi
— bi jih bili danes vse razsekali.' — Tudi dru¬
god so upili: „Pridi na nož, kavr, če imaš pogum,
ti bom že čeva namotal nanj.“

Tako je bila posadka Banjeluke rešena, ge¬
neral Samec je dal ostro preiskati vse hiše po
orožji in vstreliti 14 meščanov, kterim je bilo
dokazano, da so bili pri napadu. Turki so se
bili razkropili na vse strani, a vendar so se zopet
zbirali okolo mesta. Toda ker je bila naša po¬
sadka pomnožena, niso si upali z novega napasti
mesta, pač pa so zažgali ga na več krajih. Ogenj
je bil hud, ker so hiše večjidel lesene, in se je
bližal bolnišnici, tako da so morali naše bolnike
in ranjence prenesti v vojašnico ter tam biti ž
njimi 4 dni. Se le, ko je bilo vse pogašeno, pre¬
nesli so jih nazaj v bolnišnico. Odslej je bilo vse
mirno, noben Turek si ni upal več napasti mesta.

Zdaj gremo zopet za Filipovičem,  ki
se je bil napotil ob reki Bosni naravnost proti
Sarajevu.

Od Žepča do Zenice je imel pač boje, a ne
hudih. Turki so se povsod ustavljali, ker je bilo

8 *

- 116 -

le mogoče, vendar je prodrl z majhnimi izgu¬
bami do Zenice, kjer je bil potem glavni stan.

Z e n i c a je ob levem bregu reke Bosne in ima
blizo 2600 mohamedanskih in pravoslavnih prebi¬
valcev, katoliških le 100. Tukaj jetaboroval jeseni
1. 1697 princ Evgen s svojo hrabro armado na poti
proti Sarajevu. Torej je ta kraj znamenit zdaj po
dveh vojskovodjih: princ Evgenu in Filipoviču.

Armada je šla od tod naprej, imela 15.
avgusta hud boj s Turki pri Kakanji ter vrgla
sovražnika po majhni izgubi proti Visoki nazaj.
Kakanj  je malovreden kraj, pač pa na nje¬
govem pokopališču leži mož, ki je prvi vpeljal
v Bosni obresti od denarja; zato vsak, kdor
memo gre, vrže kamen na njegov grob.

Po boju pri tem kraju je gnal general Te-
gethof Turke proti Visoki, kjer jih je dobro na¬
šeškal ter pomaknil se naprej in zasedel višave.

Visoka ima 3200 prebivalcev, med njimi
2500 Mohamedanov, drugi so pravoslavni. Nekdaj
je na hribu poleg mesta bil frančiškansk sa¬
mostan, pa so ga Turki požgali. Od tod do Sa¬
rajeva je še 10 ur.

Turki so, spoznavši važnost tega kraja za
Sarajevo, zasedli vse višave krog njega, toda
vodje naših so to že naprej vedeli, torej so jim
prišli za hrbet, pregnali jih z vseh vrhov in za¬
sedli te sami s topovi. Tako je bila Visoka pre¬
magana in pot proti Sarajevu odprta.

— 117 —

Rad bi bil Filipovič našemu cesarju za god
18. avgusta poslal poročilo o vzetju Sarajeva,
zato je pritiskal vedno naprej. Že 18. avgusta
so se od vseh strani približali mestu, drugi dan
jim je gosta megla pomagala, da so prišli brez
boja vsak na svoje mesto, in potem se je pričelo
streljanje na trdnjavo od vseh strani, tako da
so turški topovi morali umolkniti. Naši pešci so
na to od vseh krajev drli v mesto. Tu se je pa
med njimi in prebivalci vnel jako hud boj. Iz
vsake hiše, iz vsakega okna, iz vsake luknje so
streljali na naše; besne turške ženske in celo
ranjenci so streljali, bodli in sekali, otroci pa
metali kamenje in druge reči po naših vojakih.
To je trajalo do poldveh popoludne. Ge bi bili
naši vse povračali, kar se jim je zgodilo, koliko
več turške krvi bi bilo teklo! Seveda pri tako
divjem boju niso bile majhne izgube naših, a
vendar v nobeni primeri s turškimi. Ubitih je
bilo naših 56 mož, ranjenih 292. Turkov je padlo
vsaj petkrat več. V trdnjavi so dobili 27 topov.

Dne 19. avgusta, torej dan pozneje, kakor
je bilo skonca namenjeno, je dobil naš cesar od
Filipoviča za god tole vezilo:

»Sarajevo je nase!"

Za to lepo in veliko vredno vezilo se je
cesar brž zahvalil po telegrafu in izrekel svoje
priznanje glavnemu poveljniku in vsej armadi.

— 118 -

To je bil praznik v Sarajevu, ko so obha¬
jali cesarjev rojstni dan! Vsi kristjani, ki so bili
prej v velikem strahu, da bi jih ne poklali Turki,
oddahnili so se, privrelo je tudi brez števila
ljudstva krščanskega iz okolice in vse je nav¬
dušeno klicalo:

„Bog živi našega čara Franca Jožefa!“

„Sarajevo je naše!“ Ta klic se je razlegal
po vsem cesarstvu ter povsod vzbujal veselje,
kajti ko je padla glava, morala je biti kmalu
tudi vsa Bosna naša.

A z glavnim mestom ni bilo še vse pri¬
dobljeno. Uporna pošast imela je več glav,
srednja jej je bila odsekana, druge pa so še zelo
žive. Ob srbski meji, v kotu med Savo in Bosno,
kjer je bil Szapary na Doboj nazaj potisnen, in
v Krajini, pri Livnu, Bišču in Ključu je upor¬
nikov še vse mrgolelo, da, Filipovič je bil sam
v nevarnosti, da bi mu ne prišli za hrbet. Gene¬
ral Szapary mu je dan na dan poročal, kako ga
Turki napadajo, skoro ga ni bilo dne, da bi bil
imel mir; komaj jim je branil, da niso vzeli
ceste ob Bosni. Zato mu je Filipovič brž poslal
pomoči in tudi iz Broda mu je došlo več novih
krdel. Do 4. septembra se je le branil in odbijal
napade, kar je stalo veliko ljudi, ta dan pa je, ko
je bil že dosti močan, zgrabil sam Turke, da bi jih
popolnoma prepodil z desnega brega reke Bosne.

— 119

Boj se je začel upoludne in trajal do trde
noči, pa ni bil končan, ker so bili Turki močno
utrjeni. Drugi dan pa so jih naši vendar pregnali,
da so se deloma razkropili, deloma pa umaknili
za reko Sprečo. Naših je padlo 64, ranjenih je
bilo 342 mož, 34 se jih je zgubilo, menda so
prišli Turkom v pest.

Zdaj je Szapary udaril za njimi na vse
kraje in njegove čete so deloma celo brez boja
jemale trdnjavo za trdnjavo, mesto za mestom
ter razoroževale prebivalce, ki so se radovoljno
podajali. Kristjani so tudi tu sprejemali avstrijske
vojake z veseljem. Tako so se podala mesta
Bjelina, Gračanica, Dolenje Soli (Tuzla), Srebre¬
nica, Zvornik in po hudem boju tudi Breka ob
Savi. Upornikov se je prijel strah, povsod so be¬
žali, iz Zvornika jih je ušlo čez 1000 na Srbsko,
kjer 30 jih srbski vojaki razorožili in pridržali.

Oglejmo si tudi tu imenovana mesta vsaj
površno.

Bjelina  je na Orlovem polju med Savo
in Drino blizo naše meje in močna trdnjava
proti Srbiji, ima okoli 6500 prebivalcev in zmiraj
veliko vojaško posadko. V zadnji vojski so jo
Srbi večkrat prijeli, a je niso mogli vzeti.

Gračanica  je zidana ob bregu na obeh
straneh vode Gračanice, ima 3500 večjidel mo¬
hamedanskih prebivalcev in dobre gorke toplice.

120  —

Dolnje Soli (turški Tuzla) so ob reki Jali,
mesto ima 7500 prebivalcev, med njimi samo
50 krščanskih rodovin; kupčija je živahna z
živino in žitom, posebno s soljo, ki se tu iz
solnih studencev prideluje in za ktero se na leto
skupi do 30.000 gld. (Od tod ime „Solf“).

Srebrenica  jev  ozki dolini med visokimi
hribi ob srbski meji, reka Križevica teče memo.
Ima dva precej vtrjena grada in 2500 prebival¬
cev. Nekdaj je bil tukaj samostan frančiškanov,
pa so ga Turki razdjali. Kraj je gorat, prideluje
se veliko tobaka in zemlja ima v sebi obilo rude.
(Od tod ime „Srebrenica“).

Zvornik,  8 ur od Srebrenice, je v dolini
ob reki Drini tik srbske meje zelo raztegnjena
trdnjava s 7500 prebivalcev. Zgornjo trdnjavo
so bili 1. 1688 vzeli Avstrijci, drugo leto pa
zopet izgubili. Leta 1717 so bili tukaj Avstrijci
po Turkih hudo tepeni, čez 3000 jih je umrlo
junaške smrti, 300 vjetih pa je dal turški po¬
veljnik paša Osman Guprilič na kosce razsekati.
— Letos so naši dobili tam še 48 topov.

Brčka  je trgovsko mesto ob Savi tam,
kjer teče vanjo reka Tinja in ima okolo 3000
prebivalcev razne vere. Trgovina je živahna,
posebno s češpljami (slivami), ki gredo od tod
po vsem svetu. Posavske ladje imajo tu postajo.

121  —

Tako je tudi general grof Szapary ugnal
Turke povsod in proti koncu septembra je bila
dežela med Bosno, Savo in Srbijo razorožena,
turških upornikov nikjer več. Njegova divizija
je imela največ trpeti in izgubila tudi največ
ljudi. Ta kraj je namreč skoro vseskozi gorat,
torej je bil za naše vojake težaven, Turkom pa
ugoden, ker so jim ozke doline in visoki hribi
dobro služili za zavetje.

Ko je imel Szapary ves ta obširni kot v
svoji oblasti, napravil je zvezo med svojim in
Pilipovičevim oddelkom.

Filipovič med tem ni mirno sedel v Sarajevu.
Ko so se bili prebivalci podvrgli našemu cesarju,
sestavil je tudi tu, kakor povsod, mestne go¬
sposke, da ostane vse v lepem redu. Ukrenil je,
da izhaja vladni časnik v srbskem jeziku za
poduk in izraženje željd narodovih. Pa tudi meč
pravice je zasukal, to se je videlo skoro vsak
dan, ko so tolovaji in morilci padali pod svin¬
cem. Njegov oklic do prebivalcev je povdarjal,
da je pred avstrijsko vlado enaka pravica vsa¬
kemu, bodi si mohamedan, kristjan, ali drugo¬
verec. Preiskati je dal vse mesto zaradi orožja
in tolovajev, ki so se skrivali celo po haremih
(prostorih samo za turške ženske) in turških
cerkvah, in kdor je bil zasačen z orožjem v roki,
zapadel je smrti. Vse to je pomagalo, da je bilo

122  —

mesto kmalu v redu in pomirjeno; a še je bilo
dosti dela na jugovzhodni strani Bosne, kjer so
uporniki imeli še trdna gnezda Rogatico, Pojnieo,
Čajnico in Višegrad.

Roga tiča  ima čez 2000 zelo premožnih
prebivalcev, okoli nje je veliko begov, ki so
ljudem druge vere zelo sovražni, nestrpljivi.

Poj ni ca je jedino mesto v Bosni, kjer je
katoličanov več ko mohamedanov; obojih skup
je okoli 2500. Katoličanov je zato več, ker so
delavci; tukaj se namreč koplje in topi železo,
razen tega je mnogo košatih bukovih gozdov.
Tukaj je tudi samostan frančiškanov z najsta¬
rejšo, najlepšo in najbogatejšo cerkvijo v vsej
Bosni; v nji je celo krstni kamen iz srebra.

Čajnica  ni posebne važnosti, ima komaj
1500 prebivalcev, in je ob cesti od Sarajeva
proti Carigradu. Grki imajo tu božjo pot o Ma-
rijnih praznikih, mohamedani pa 400 let staro
mošejo (cerkev) bega Sinana.

Najimenitnejši med tem je Višegrad.
Nekdaj je bi'a tu močna trdnjava, zdaj ima pa
mesto le še kakih 150 hiš in okoli 1800 prebi¬
valcev. Znamenit je most čez Drino, zidan po
begu Sokoloviču 1. 1577, ki ima 13 obokov in
je skoro 50 čevljev visok. Tukaj memo drži
cesta od Sarajeva proti Carigradu.

123 —

Kakor se je pozneje pokazalo, bili so Turki
povsod še dobro založeni z orožjem, lahko bi
bili še nagajali in marsikteri izmed naših bi bil
še padel, predno bi bili ugnani. Orožja in živeža
jim torej ni manjkalo, pač pa poguma. Ko so
videli, kako avstrijski orel jemlje mesto za me¬
stom, kako se mu uklanja prebivalstvo, zgubili
so zaupanje do svojega orožja in bežali povsod
pred našimi četami. Tako so naši zasedli skoro
brez boja vsa gori imenovana mesta, slednjič
4. oktobra tudi Višegrad; Turčini so bili pobeg¬
nili od tod s tako naglico, da še svojega šotora
niso sabo vzeli. Vse je ostalo našim, plen je bil
velik.

V tem času so vjeli naši v nekem selu
blizo Sarajeva tudi glavo mohamedanskega upora,
znamenitega „hadži“ Loja,  ki se je bil s stre¬
lom ranil v nogo; ker je zanemarjal rano, po¬
stajala je vedno huja in ko je našim v pest pri¬
šel, so zdravniki pregledavši jo izrekli, da če
hoče ostati pri življenju, morajo mu nogo odža¬
gati. V to pa Loja ni privolil, ker ima Turek
vero, da v Mohamedov paradiž more priti le z
vsemi udi; zato je tudi on rekel, da rajše umrje
cel, nego da bi živel brez noge. Prišel je brž v
sodnijsko preiskavo, ljudje so mislili, da bo
kmalu visel na vislicah ali pa vsaj s svinčenko
poslan Mohamedu, a motili so se. Čeravno so na-

— 124 —

tančno poz vedo vali in iskali prič proti njemu,
dokazati se mu vendar ni moglo nobeno tako
hudodelstvo, ki bi bilo smrtne kazni vredno;
nasprotno je prišlo na dan, da je takrat, ko je
avstrijska armada prijela mesto Sarajevo, edini
on zabranil, da Turki niso padli po kristjanih
in jih niso poklali, kar so nameravali. Mož je z
bolno nogo ostal še v preiskavi, ker si ga niso
upali izpustiti, da ne bi zopet podpihaval upora
pri mohamedanih.

Tako se je junaška avstrijska armada po¬
lastila vse vshodne strani Bosne, poglejmo še v
zahodno.

Tukaj smo pustili naše v Travniku, kamor
so dospeli 11. avgusta. Virtembergova armada
je bila namenjena zasesti ves zahodni kraj, zato
je za posadko v Travniku ostal le kranjski polk,
Hrvatje so odrinili proti Sarajevu, vsi drugi pa
so se razhajali proti glavnim gnezdom Turčinov.

Prvih takih gnezd eno je trdnjava Ključ
ob reki Sani. Prebivalcev šteje kakih 1600, po
večjem mohamedanskih. Nad mestom je trdnjava,
v katero so se bili Turčini zaprli. V tej trdnjavi
se je bilo leta 1463 zgodilo nekaj žalostnega.
Zadnji bosenski kralj Štefan Tomaževič je pred
Turki le-sem pobegnil ter se z ostankom svojih
plemičev in vojakov zaklenil v trdnjavo. Turki
so jih tri dni napadali brez vspeha, potem pa

— 125  -

jim ponujali, naj se častno udajo. Obleganci ver¬
jamejo turškemu poveljniku in se na njegovo
besedo podajo. Pa Turek kristjanu dane besede
nikdar ne drži; komaj je prišel Tomaževič s
svojimi v svoj grad Blagaj, napadli so jih Turki
in vse pomorili.

Okoli Ključa je več katoliških vasi. Za nas
je mestece znamenito, ker je domovina prednikov
generala Filipoviča,  glavnega poveljnika te
vojske. Dedi njegovi so se namreč preselili v
Liko na avstrijsko zemljo. Je pa še v kljuškem
okraji rodovina begov Filipovičev,  kterih
lastnina je polovica zemlje tega okraja.

Za upornike je bil ta kraj prav kakor nalašč.
Trdnjava, ktero so bili popravili, stoji tako, da
se iz nje vidi cesta po dolini od obeh strani,
torej se jej ni mogoče približati, če je dobro
preskrbljena s topovi. Razbiti jo je težko, ker
je vsa iz kamna.

Vzeti se je morala, ker drugače se ni dala
ukrotiti tukaj ustaja. Zato se je napotil tja general
Samec, ki je bil prej v Banjiluki, s svojim od¬
delkom, pri kterem so bili tudi Dalmatinci in
Istrijanci. Prisvojivši si višave zgrabil je 6. sep¬
tembra mesto od več strani. Hud boj se vname,
ki traja od osmih zjutraj do devetih zvečer.
Turkov je bilo res veliko, branili so se divje, zato
je bilo na obeh straneh mnogo mrtvih, na naši


126

okoli 200. Pri vsem tem so naši vzeli mestece,
iz trdnjave pa so Turčine pregnali še le naši
»Uhaciji* in tako je bil tri dni pozneje ta brlog
Turčinov izpraznjen in razoroževanje se je tudi
tukaj pričelo brez upora. Kristjani so bili naših
povsod veseli in jim pomagali, kolikor so mogli.

Zadnje zavetje Turčinov je bil zdaj še
severno-zapadni kot, tako zvana „Krajina“, ka¬
mor so bežale vse razkropljene turške čete in se
zopet zbirale po utrjenih krajih. Tudi je bilo
treba ugnati in vzeti jim mesta, med kterimi je
najvažnejše Bišč  (Bihač). To mesto je komaj
uro hoda od hrvaške meje in ima kakih 4500
prebivalcev, med njimi komaj 300 kristjanov,
vsi drugi so mohamedani. Mesto je zidano pod
goro Benakovac ob obeh bregovih reke Une,
več ga pa je na levem. Trdnjava stoji na otoku
v reki in je zelo močna. V zgodovini je to mesto
zelo imenitno, 1. 1403 je bosenski vojvoda Hrvoja
tukaj potolkel Madjare in vjel njih poveljnika
Pavla Bisena. Kralj Bela IV. je dal trdnjavo
redno zidati in v bojih s Turki se je najdalje
držala. Bitve so bile tukaj še 1. 1592, 1717 in
1739. Kar so jo Turki vzeli, je imela zmiraj
izdatno posadko.

Nad to trdnjavo se je torej 6. septembra
spravil od hrvaške meje pri Zavalji general Cah
(Zach) in jel jo napadati. Hud je bil boj, naši

— 127 —

so hrabro napadali in vzeli res dva turška za¬
kopa; kmalu pa so spoznali, da jih je premalo,
in morali so se umakniti do Zavalja nazaj, zgu-
bivši cez 300 ljudi mrtvih, ranjenih in vjetih.
Kako se je godilo zadnjim, se po divjosti Turkov
dd misliti.

Pač pa so 7. septembra naši zasedli Pre¬
dor,  mesto ob reki Sani v kotu Krajine s ka¬
kimi 3500 prebivalci, ki so večjidel mohamedani.
Prebivalci se niso upirali, marveč naše vojake
radostno vsprejeli.

General Cah, čez mejo nazaj vržen, ni hotel
popustiti svojega namena in ko je dobil izdatne
pomoči, mahnil je vnovič nad trdnjavo in jo tri
dni pozneje z naskokom vzel. Turki so se raz¬
kropili in veliko jih je bežalo proti jugu, kjer
je bila še trdnjava Livno v turških rokah. Tako
je bila v malo dneh vsa Krajina do malega za¬
sedena, ostalo je le še nekaj upornikov, ki so
se skrivali po gorah in ktere je general Rhein-
lander še 19 6. oktobra pri Pečah, vasi blizo
Bišča, pregnal po trdovratnem boju.

Mnogo so imeli še opraviti s pobiranjem
orožja po vaseh in lovom posameznih uporniških
čet, ki so škodo delale, kjerkoli so mogle, vendar
se jih nikjer ni več toliko skup spravilo, da bi
bili kje ustavili našo armado pri pomirovanju
dežele.

— 128

Kako pa je v Travniku? Ali naši tara sede
pri miru? O ne, dela je obilo, po več milj daleč
so hodili pobirat orožje po vaseh in lovit upor¬
nike in to ob vsakem vremenu po neznanih
krajih, zato so trpeli sila veliko.

Iz vseh krajev razkropljeni uporniki so se
zbirali v Livnu  in skonca skušali celd 7. bri¬
gadi prestriči pot. Že so se pomikali proti Trav¬
niku, a general Čikoš, to zvedevši se napoti z
dalmatinskimi domobranci proti Livnu  in upor¬
niki se umaknejo nazaj.

Ker se je zvedelo, da je tukaj nakupičenih
sila veliko upornikov, sklenil je Filipovič, vzeti
mesto po vsaki ceni. Zato dobe tudi naši v
Travniku povelje odriniti proti Livnu. To se
zgodi 18. septembra, naši vzamejo še Kupreš ob
cesti, potem pa gredo naravnost nad Livno od
štirih strani in s 4 brigadami: Cikoševa od hana
(sela) Prologa, Samčeva iz Ključa, Mullerjeva iz
Sarajeva in nadvojvode Ivana od Travnika.

Častnik kranjskega polka „Kuhn“ popisuje
vzetje Livna takole:

„Dne 18. septembra odrinemo proti Livnu,
kjer je razkropljenih Turčinov največ nakupi-
čenih. Koliko smo na tem potu trpeli! Prav križev
pot je bil, neprenehoma dež in mraz, blato smo
gazili do kolena, a naši trdni fantje so vendar
prestali vse težave. Tako dospemo 26. septembra

— 129 -

do trdnjave. Skupni napad je bil odločen na
drugi dan, izvršiti so ga imele vse štiri brigade.
Trdnjavo smo zajeli od vseh strani, da. bi nam
še miš ne ušla. Moj bataljon pod poveljstvom
majorja Krčka je moral še isti dan, ko smo tja
prišli, vsi trudni in premočeni, t. j. 26. septembra
popoludne, iti dalje na ogled in poskušnjo, ko¬
liko premore sovražnik. Pri tem smo se zakopom
približali na 600 korakov, kar se vsuje nad nas
gost dež turških krogel, mi enako odgovorimo
in prične se boj, v kterera so bili ranjeni major,
stotnik Salomon in poročnik Sever, pa tudi več
mož je kaj vjelo, mrtev pak ni obležal nobeden.
Ko smo tako izvršili svojo nalogo, se umaknemo
zopet nazaj za kakih 600 korakov na višave,
kjer smo v vrstah razpostavljeni prebili vso noč
na goli mokri zemlji, do kože premočeni, brez
jedi, brez ognja; pri vsem tem nas je še dež
pral, da smo se mraza tresli. Po vsem prejšnjem
trpljenju je to za človeško moč skoro preveč."

„Pri vsem tem pa še nismo imeli miru.
Vso noč so Turki poskušali uiti zdaj tu zdaj
tam, in predreti naš oklep, skoro neprenehoma
je pokalo. A vse je bilo zastonj, povsod so bili
vrženi nazaj v svoje gnezdo".

„Tako smo dočakali jutra vsi premrazeni
in trudni. A kaj dč to! Ko nas vojne trombe
glas kliče k splošnemu napadu, smo brž vsi na

Vojska Da Turškem. 9

130 -

nogah in se složno ter enakomerno v vrsti-fpo-
mikamo proti trdnjavi, prostor med njo in nami
postaja čimdalje ožji. Vsakemu je živahneje bilo
srce. Kar zagrome od vseh strani topovi, iz 38
ognjenih žrel lete ogenj in krogle v mesto Turki
nam skonca živahno odgovarjajo a naši vrli strelci
jim z .Uhaciji' kmalu zaprč usta, mesto prične
goreti na devetih krajih in videti je Turke plašne
semtertja letati po mestu in trdnjavi. Pač radi
bi bili ušli, a za to ni bilo nobenega pota več;
kamor se kaka četa zažene, vržejo jo naši nazaj.
Ves dan je trajalo bombardo vanje, še le noč mu
je storila konec. 8

.Turki so spoznali, da je vsa bramba za¬
man, za to prihajata po noči dva njih poslanca
k, nam s ponudbo podaje. Vendar smo se drugi
dan zopet pripravili za boj, kar nam pride po¬
velje, naj korakamo v mesto, ker se je podalo.
Torej smo 28. septembra tretjič zmagonosno
marširali v vzeto mesto: prvič v Varcarevo,
drugič v Jajce in tretjič v Livno. Štiri vojaške
godbe so nam godle, ko smo slovesno korakali
po mestnih cestah. Drugi dan, v nedeljo, je bila
v frančiškanski cerkvi slovesna zahvalnica Bogu
za slavno zmago, pri kteri so bili navzoči vsi
generali in višji častniki, privrelo je pa tudi
mnogo ljudstva iz vseh krajev z zastavami, na
kterih so bili razni napisi. Kristjanom smo se

131 —

zdeli odrešeniki, zato so nam stregli povsod,
kolikor so mogli. Drugače Turki. Ti so nas pi¬
sano gledali in škripali z zobmi ter bi nam bili
najraje posekali glave, če bi bili mogli.*

To pismo dosti nadrobno popiše propad
trdnjave. Zdaj,'ko so naši vzeli to trdnjavo in je
kranjski polk ostal tam čez zimo, si tudi mi
lahko ogledamo mesto.

Livno je zidano ob gori Crljenici pri izviru
reke Bistrice. Prebivalcev ima blizo 6000 raznih
včr in mnogo tržuje z Dalmacijo, ker je do
meje le 4 ure; trdnjava prej ni bila močna,
skoro na pol razpadla, a zdaj so bili uporniki
vse to popravili in utrdili. Mesto je čez 350 let
turško. V Gorici poleg mesta je frančiškanski
samostan sv. Petra in Pavla, v njem je bivalo
navadno 10 menihov. Cerkev je zidana 1. 1833.
Preko Livna gre iz Dalmacije čez Sinj najkrajša
cesta do Sarajeva, do Travnika pa je od tod
18 ur.

Po porazu te trdnjave, do ktere so imeli
Turki toliko zaupanja, jim je upadlo srce. Za¬
čelo se je razoroževanje, kristjani so bili naših
vrlih vojakov povsod veseli, Turki pa si niso
upali ničesar in tako je bil v tem kraju upor
zadušen vsaj za zdaj. Tudi trdnjavica G lamo  č
se jim je udala radovoljno. Kranjski polk Kuhn
je bil odločen za posadko mesta čez zimo, vendar

9 *

— 132 —

se imajo rezervisti spustiti domov in nadomestiti
z novinci. To se je pozneje tudi zgodilo, isto
tako po drugih krajih.

Zasedba Bosne in Hercegovine je bila torej
dognana in izvršena. Filipovič je s tem nazna¬
nilom telegrafično razveselil cesarja našega za
god 4. oktobra, za kar se je cesar zahvalil njemu,
drugim poveljnikom in hrabri armadi.

Da, res hrabra je bila ta armada! Pri vseh
hudih, nepopisljivih težavah, v vednern boju z
vremenom, pomanjkanjem živeža in ljutim so¬
vražnikom je v dveh mesecih zasedla čez 580 Mm 2
neznane jej zemlje, po kteri se je morala še le
delati pot. Iz vsakega grma je molela puška,
vsako gnezdo mohamedansko se je upiralo in
na več krajih je bil boj za življenje in smrt.
Sebi nasproti ni imela nevajenih, slabotnih ljudi,
ki nimajo pravega poguma, marveč korenjake,
ki se niso bali smrti, v orožju vajene od mladih
nog in dobro založene z vsem vojnim orožjem,
ki so pri vsem tem še vedeli za vsako stezo,
vsako goščavo. Tudi jih* ni bilo malo, skonca
povsod mnogo več ko naših. Ge so jih naši
ukrotili pri vsem tem, kdo ne bi jim priznaval
najvišje slave za to orjaško delo?

Vojskovanje je bilo za to leto končano,
vojakov je po vzetih krajih za posadke ostalo

— 133  —

le toliko, kolikor jih je treba, da se ohrani mir
in utrdi red. Za začetek se v upravi (gospodar¬
stvu) dežele ni mnogo izpremenilo; po več krajih
so ostali celo prejšnji turški uradniki, to je bilo
tam, kjer se prebivalstvo ni pritoževalo zoper
nje. Filipovič, ki je do decembra ostal na čelu
vlade, je vseskozi pravičen človek, ravno tako
izveden v uredbi dežele, kakor je izurjen vojsko¬
vodja. Kmalu si je pridobil spoštovanje in lju¬
bezen prebivalcev vseh ver, in prav težko jim
je delo, ko se je začetkom meseca decembra
vsled svoje prošnje vrnil na svoje mesto v Prago,
kjer je postal cesarjev deželni namestnik. Za
njim je prišel vojvoda Virtemb erg;  namestnik
tega v Sarajevu je bil nadvojvoda Ivan Sal-
vator,  ki sta si oba v tej vojski pridobila
dosti slave; v Mostaru je ostal Jovanovič,
ki je samostojno svojo težavno nalogo tako
slavno izvršil.

Se ve, da je zdaj v Bosni vse drugače,
f- ker Turek ni več gospodar. Pobegnilo je mnogo
mohamedanov iz dežele, mnogo je bilo ubitih,
tudi kristjanov so Turki mnogo pokončali, nekaj
1  jih je pa drugače končalo. Radi tega ima dežela
obilo prostora za pridne ljudi, nego ga je imela
pred vojsko, in res je šlo Avstrijcev in Ogrov
že mnogo tja dol iskat zaslužka. Begunci so se
do malega vsi vrnili na svoj dom; res da so

__ 134 -

našli svoja sela po večjem razdjana, a naša
vlada, ki jih je na naši zemlji vzdrževala s
podporo, jim je šla povsod na roko, da so si
zopet opomogli.

Vspeha slavne naše armade, v kteri je bilo
toliko slovenskih sinov — vseh skup gotovo čez
30.000 — smemo Slovenci biti še posebno veseli.
Ne le, da je ugnan grozoviti turški zmaj, ki nas
je skoro 400 let nadlegoval in prelil toliko slo¬
vanske krvi, naše južne brate pa vkoval v spone
najnižje sužnosti, — odprta je pridnim rokam
in bistremu umu naših rojakov ta zemlja, treba
ni onim, za ktere domača zemlja nima dosti
hrane, potovati v daljno Ameriko, imajo bliže
boljšega kruha, kakor med neznanimi ljudmi,
ker tukaj pridejo med brate, ki so istega jezika,
istega rodu. Že jih je mnogo doli, še več jih
pojde, ko se bo v deželi utrdil mir in bodo
vladali pravični zakoni.

Naj torej Avstrija pridrži deželo in je ne da
Turčiji nazaj; če bi to storila, bila bi vsa naša
kri zastonj prelita, vsi potrošeni milijoni brez
koristi in zavrženi! Upajmo, da bo tudi tu
modrost našega presvitlega vladarja našla pravo
pot.


Pristavek.

Predno sklenem, naj spregovorim še neko¬
liko besed o drugih deželah evropske Turčije,
da bodo častiti bralci vedeli, kako je stanje po
njih o koncu leta 1878.

Rusi še niso vzeli vse svoje vojske nazaj
iz Bolgarije, ker se Turčija še zmiraj obotavlja
izpolniti ž njimi sklenjene pogodbe. Ruse hudo
skrbi to, da bi Turčini zopet ne padli po Bol¬
garih, kterih so bili dozdaj čez 60.000 poklali,
in ne razdejali vse dežele; razkropljenih baši-
bozukov, Crkezov in domov spuščenih turških
vjetnikov je veliko, taka druhal se nabira kakor
volkovi po kaki bitvi, kjer leži veliko mrtvih.
Nečloveška pa je, to je povsod pokazala, kamor
je pridrla.

Dalje preži za grmom Grška in čaka ugod¬
nega časa, da bi tudi ona od razpadajoče Tur¬
čije kaj dobila. Pretekla štiri leta so Grki več¬
krat z orožjem nekoliko zarožljali, pa na javno

bojišče se niso upali. Grk je bolj zvit, kakor po¬
gumen, zato se je dal vselej po Angležu ugnati
v kozji rog. Vender spi vedno z mečem pod
zaglavjem in le z enim očesom, z drugim gleda,
kdaj bo tudi zanj varno skočiti pokonci in si
odtrgati kos Turčije.

V Albaniji so se mohamedani uprli že o
začetku druzega poluletja 1878 zoper turško
vlado zato, ker ni branila avstrijskim armadam
zasesti Bosne. Osnovali so močno zvezo in jo
imenovali „albansko ligo". Pomiriti jih je poslala
turška vlada iz črnogorske vojske znanega in
večkrat tepenega pašo Mehemed Alijo. Ta paša
je bil po rodu Nemec, pa je vero in narodnost
zatajil, poturčil se in služil Turkom, torej je bil
odpadnik. Ko je prišel k mohamedanskim upor¬
nikom kot poslanec turške vlade, so kričali: „Ob
tla z renegatom!“ prijeli ga in z vsemi njego¬
vimi spremljevalci vred grozovito zaklali. Naj
bo strašna smrt njegova svarilo vsem onim, ki
zatajč svojo vero in narodnost!

Angleži so se zapletli v hudo vojsko z Afga¬
nistanci, rodom v Aziji, ki ni hotel več trpeti
angleškega jarma, ki je za druge narode skoro
še hujši, kakor Slovanom turški. Ti imajo torej
sami dosti opraviti, ne bodo imeli časa in volje,
vtikati se v druge zadeve, vzlasti Turčiji se ni
nadejati njihove pomoči.

— 137

Najvažnejše pa je punt zoper Turka v Ma-
cedoniji, deželi ob Grški in Bolgariji. Tam je že
vkljub zimskega mraza in snega čez 10.000 ustaj-
nikov na nogah. Težko, da bi jih Turki ugnali,
ker še takrat, ko so bili v polni moči, niso mogli
zadušiti upora manjših čet v Hercegovini.

Po vsem tem se na jugu ni nadejati še pra¬
vega miru tako dolgo, dokler ne bo Turčija po¬
polnoma iz Evrope pahnena v Azijo nazaj, za
kar je bil že davno čas.

Vojska na Turškem.

10

Pri Jan. Giontiniju v Ljubljani

se tudi dobivajo:

Kron

Alešovec Jak: Jama nad Dobrušo. Pravljica iz staro¬
davnih časov.—'40

— VrtomiroT prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljud¬
ska pravljica.—'40

Andersenove pravljice za mladino. Izbral in poslovenil

Fran Nedeljko. S podobami trdo vezane ....  1'—

Angleščina brez učitelja v slovenskem jeziku. Pomočna

knjiga za potovalce v Ameriko.1'—

Berthet-Sušnik: Sita, mala Hindostanka.—48

— Izanami, mala Japonka.—-48

Bitka pri Visu leta 1866.—60

Bojtek, v drevo vpreženi vitez. Pravljica.—16

Borislav: Spominski listki iz avstrijske zgodovine . —'48

trdo vezani 68 vin.

Brezovnik Anton: Zakaj i —  Zato! Zbirka pravljic, pri¬
povedk in legend za šolo in dom. Trdo vezane . —'60

Cimperman Jos.: Pesmi. 1888 . 1'80

v platno z zlato obrezo 3'40 kron.

Cooper I. F.: Natanael Bumpo. Povesti, predelane za

mladino. I. del .Strelec'. — 48

II. del .Poslednji Mohikanec' .—-48

III. del .Stezosledec'  .. — -48

IV. del .Naseljenci' .—'48

V. del .Na preriji' . —48

Costa dr.: Postojnska jama.—'40

Črni bratje. Povest.—'40

Doma in na tujem. Povest. 1889.—'40

Dominikus-Nedeljko: Narodne pripovedke za mladino

I. zvezek 48 v.; II. zvezek 40 v.; III, zvezek 48 v ;

IV. zvezek 72 v.

Kron

Viljem Hauffove pravljice za mladino. — Izbral in
poslovenil Fran Nedeljko. — S podobami, trdo

vezano.1'20

Avstrijska ekspedicija v Severnem ledenem morju
1872—1874. — Potovanje s hrvaškimi mornarji na

skrajni sever.—40

Leban Janko: — Sto beril za otroke.—40

— Na različnih potih. Povest, primerna dečkom

od 11,—14. leta Trdo vezana . .—48

Malavašič Fr: Strijc Tomova koča ali življenje za¬
morcev v Severni Ameriki. Trdo vezane . . . 1-40

Mali vedež ali zbirka lahko izpeljivih poskusov iz fizike,
mehanike, aritmetike in glurnarstva, smešnic, za¬
stavic z navodom o punktiranji ali geomaciji . . —-60

Maršal grof Radecki.— -40

May Karol: Eri.—40

Močni baron Ravbar. Zgodovinska povest ....  —40

Na valovih južnega morja. Pravljica.—-28

Najdenček ali pravični se tudi živine usmili. Povest . —40

Naselnikova liči, cvetlica pustinje.—‘40

Nezgoda na Palavanu. Povest.—.40

Nihilist.—-48

Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak.—-40

Pavliha nemški v slovenski obleki.—'40

Pod turškim jarmom. Povest.—-40 ./

Potovanje v Liliput. Čudovita zgodba.—40

Repoštev, duh v Krkonoških gorah. Pravljica . . . —40

Ribičev sin. Pravljica.—-20

Robinzon. Povest za slovensko mladino. (S podobami.)

Trdo vezana.p—

Sanjske bukve. (S podobami).—'30

Slovarček se nemščine za silo in brez učitelja kmalu

priučiti. 1 '—

Šmida Krištofa: Sto malih pripovedek za mladost.

Trdo vezane.—80

Stoletna pratika dvajsetega stoletja. Mehko vezana . l - 20
Trdo vezana K 1 40, v platno vezana K 1-80.
Tolstoj-Podravski: Rodbinska sreča. Roman . . . —'80

Tkalec Ivan: Tiun Ling, kitajski morski razbojnik. Povest — 40
Tomšič Ivan: 150 barvanih podob za prvi pouk naj¬
važnejših strupenih in pitomih rastlin. Cena trdo
vezani knjigi.■ 7'—

Kron

Trnjulčica. (S podobami.).. —‘20

Trstenjak Davorin: T delu je rešitev. Poučna povest-*g-'6Q
Urbanec Ivan: Knez črni Jurij. Zgodovinska povest »40

Venček vezilnih daril ali vošilne pesmice. —%0

Veseli otroci. Knjižica s podobami.—'80

Voščilni listi za novo leto, godove in rojstne dneve.

— Slovenski mladini v porabo.—‘48

Vjetnik na galeji. Podučna povest.—20

Vrabl Rudolf: Božično darilo. Povesti za mladino . —32

— Vstajenje. Povesti za mladino.—-40

— S prestola na morišče. Zgodovinska povest . . —40

Dve čndapolni pravljici za slovenski narod . . . — 32

Eno leto med Indijanci. Povest.—10

Erazem Predjamski. Povest.—32

Funtek A.: Knjižica za otroke (s podobami) 12 zvezkov

a 12 vin,; vsi skupaj.1 20

(Vsebina: Mati in sin, Ubožni Tonče, Uboga dru¬
žina, Ne bodi radoveden, Božje oko bdi, Juriče in
Zorika, Soseda, Lahkomiselna prijatelja, Ne vodi
nas v skušnjavo, Otroci v gozdu, Vihar na morji,

Ivan Hromeč.)

Genovefa, sveta grofinja. Mična in ganljiva pripovedka —'32
Grizolda, kmetica in grofica. Lep izgled potrpežljivosti

in ponižnosti vsem ženam.—'20

Hildegarda, zveličana cesarica Sveta povest....  —'40
Hirlanda, bretjinjska vojvodinja. Podučna povest po

Krištofu Šmidu.—'40

Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski

veljavi in na novo mero in vago. Trdo vezan . . —'80

Hoffmann: Čas je zlato. Podučna povest za mladost —'72
Hoffmann-Funtek: Kako vzgaja usdda. Povest (s šti¬
rimi jeklorezi).—'80

— Kar Bog stori vse prav stori. Povest (s štirimi

jeklorezi).—'80

— Peter Prostak. Povest (s štirimi jeklorezi) . . . —'80

— Bog pomaga. Povest (s štirimi jeklorezi) . . . —'80
Hubad Fr.: Pripovedke za mladino I., II. zvezek a . — 40

Kljukec lažnjivi. . —'40

Kraljica Draga. Izvirna povest srbskega kralj, dvora —40
Planinski; Zbirka narodnih pripovedek za mladino

I/Il. zvezek po . . ..— 40