Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 69—85 69 Boris Jesih POLITIČNA PARTICIPACIJA IN MANJŠINA! Vprašanje, na kakšen način naj se enakopravno vključi v politične pro- cese v državi, v kateri biva, je tisto, s katerim se srečuje prav vsaka narodna skupnost, manjšina oz. narodnost. S tem je tudi tesno povezana želja, da bi imeli svojega političnega predstavnika(e) v ustreznih predstavniških telesih na različnih ravneh (komunalni, regionalni pa tudi državni). S temi vprašanji se vseskozi srečuje tudi slovenska narodna skupnost na Koro- škem." Na Koroškem smo bili po letu 1945, pa tudi že v 1. avstrijski repubil- ki, priča različnim pristopom, ki so pustili svoj pečat v odnosih manjšine do njenega družbenopolitičnega okolja. Seveda smo se v prispevku omejili na pogoje, ki so značilni za avstrijski politični sistem in njemu podobne. Splošne ugotovitve Preden preidemo na koroško problematiko, si poglejmo nekatere zna- čilnosti pojava nasploh. 1. Manjšina oz. del njenih pripadnikov je organiziran v samostojni politični stranki, ki kot takšna samostojno nastopa tudi na volitvah ter v vsakdanjem političnem življenju deluje kot politična stranka. Najizrazitejši primer take politične stranke je vsekakor Stidtiroler Volkspartei na Južnem Tirolskem, ki je obenem politčina stranka in osrednja manjšinska organiza- cija. Ločiti pa moramo tudi posamezne primere, ko se manjšina oz.njen del organizira mimo obstoječe manjšinske organizacije zgolj za volilne nastope v smislu uresničevanja svojih pravic, torej se poleg že obstoječe manjšinske organizacije formira še nova, katere naloga je v prvi vrsti nasto- panje na volitvah. Vendar te vrste manjšinskih organizacij oz.manjšinskih političnih strank ne moremo strogo ločevati od onih, ki na volitvah ne nasto- pajo. Seveda je takšna manjšinska politična stranka v svojem delovanju omejena, saj je v primerjavi z drugimi strankami fizično omejena na število ! Prispevek je napisan na podlagi ugotovitev v raziskovalni nalogi Odnos avstrijskih političnih strank do manjšinskega vprašanja, ki jo je avtor napisal v okviru svojega raziskovalnega programa na INV v obdobju 1982—85. ? Tukaj seveda ne moremo obravnavati tistega dela slovenske narodne skupnosti, ki živi na Štajerskem, in katerega obstoj Avstrija popolnoma zanika, čeprav ima po 7. členu ADP mednarodnopravno zagotovljeno vso manjšinsko zaščito ne glede na število. 70 B. Jesih: Politična participacija in manjšina pripadnikov oz. potencialnih volilcev, pa še v okviru narodne skupnosti same se verjetno ne vključijo vanjo vsi pripadniki. Nemalokrat se celo zgo- di, da posamezne manjšinske organizacije takšnim volilnopolitičnim gru- pacijam odrekajo legitimnost predstavljanja in nastopanja v imenu vseh pripadnikov narodne skupnosti. To legitimnost jim po drugi strani odrekajo tudi ostale politične stranke, ki hočejo tako skrčiti krog subjektov, ki zasto- pajo manjšino, prav tako pa vsaka taka nova volilnopolitična grupacija pomeni potencialno nevarnost za glasove pripadnikov narodne skupnosti, ki bi drugače volili te stranke. Manjšinska politična stranka je poleg omejenega števila volilcev ome- jena tudi na vrsto volitev,na katerih lahko uspešno nastopa. Tako težko pri- čakujemo, da manjšina nastopa z možnostjo uspeha na volitvah za zve- znega predsednika ali volitvah v parlament, skupščino oz. najvišje pred- stavniško telo na državni ravni. Čeprav lahko najdemo tudi takšne primere, so ti največkrat neuspešni. Na uspeh na tej ravni lahko manjšinska poli- tična stranka računa v povezavi z drugimi političnimi strankami, v katere se združuje večinski narod, ki v svoji politiki in programu demokratično prista- jajo na take oblike sodelovanja (npr. nekaj časa na Danskem," v to smer gredo tudi nekatere oblike sodelovanja Koroške enotne liste z delom avs- trijskega zelenega gibanja). Največ možnosti za uspeh imajo manjšinske politične stranke na voli- tvah na komunalni in lokalni ravni ter na volitvah v nekatere interesne gru- pacije na istih ravneh (np. na Koroškem na volitvah v kmetijsko zbornico). Vendar je tudi na teh ravneh prej izjema kot pravilo, da manjšina osvoji toliko glasov, da lahko odločujoče vpliva na politično oblikovanje oz. poli- tiko neke politične enote. Značilen primer je spet že omenjena Sudtiroler Volkspartei, ki ji je uspelo večino volilcev združiti najprej na nacionalni osnovi, šele potem pa na politični osnovi." Ravno ta nacionalni faktor pa je ? Politična stranka nemške manjšine na Danskem Schleswigsche Partei je imela v obdobju 1920— 1964 (izjema je bilo desetletje 1943—1953) stalno svojega predstavnika v danskem Folketingu. Leta 1964 jim na volitvah ni uspelo zagotoviti zadostnega števila glasov za man- dat. Leta 1974 je bila vzpostavljena volilna zveza z danskimi Centralnimi demokrati, ki je omogo da je bil na njihovi listi izvoljen predstavnik nemške narodnosti Jes Schmidt. Ko je ta leta 1979 umrl, je ostala nemška manjšina brez svojega predstavnika v danskem parla- mentu. Kljub temu pa nemška narodna skupnost na Danskem ni odstopila od prizadevanj, da bi imela svojega predstavnika v Folketingu. 4 Lahko rečemo, da je bila za nemško narodnost na Južnem Tirolskem takšna oblika organi- ziranja uspešna. Drugo vprašanje pa je, kako dolgo tak skupni imenovalec lahko uresničuje interese vseh pripadnikov narodne skupnosti, pod vprašaj pa se v tem primeru postavlja tudi enakopravnost pripadnikov večinskega naroda (v našem primeru je mogoče ustreznejši izraz manjšinsko italijansko prebivalstvo). Odgovor na to nam dajejo tudi na novo nastala alternativna politična gibanja, ki vključujejo čgdalje večji del nemškega prebivalstva (npr. Alternative Liste fur ein anderes Sudtirol A. Langerja). Pri takšni obliki organiziranja manj- šine pa tudi težko pričakujemo, da se bodo ostale politične stranke pozitivno angažirale pri. reševanju manjšinskega vprašanja. Verjetno tudi nekateri volilni uspehi italijanskih neofaši- stov na Južnem Triolskem niso naključni. Seveda pa je situacija na Južnem Tirolskem po mnogočem specifična in jo je zato težko posploševati. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 71 tudi pri drugih manjšinskih političnih strankah zelo pomemben. Lahko celo rečemo, da je velikokrat odločilnejši od siceršnje svetovnonazorske ali poli- tične usmerjenosti pripadnikov manjšine. Kljub temu pa si večina manjšin- skih političnih strank težko pridobi podporo celotne narodne skupnosti. Dosti manj pa je manjšinska politična stranka omejena pri svojih poli- tičnih programih, kjer poleg manjšinskih zahtev lahko zavzame stališče tudi do vseh drugih vprašanj, saj večina kaj hitro dojame, da je manjšinska problematika dosti preozek okvir za politično delovanje in tudi nastopanje na volitvah. Seveda je manjšinsko vprašanje pri vseh strankah osnovna točka volilnopolitičnega delovanja. 2. Druga možnost, ki je manjšini na voljo, je vključitev v celoti ali delno v že obstoječe tradicionalne politične stranke. Skoraj vedno se pripadniki narodne skupnosti odločajo za več kot eno politično stranko, saj bi težko našli narodno skupnost, ki bi poleg narodne pripadnosti imela še vse druge elemente, na podlagi katerih se posameznik odloča za članstvo ali simpa- tiziranje z določeno politično stranko. Ponavadi se pripadniki narodne skupnosti odločajo za tiste politične stranke, ki v svojih programih in politiki niso manjšini direktno sovražne. Na to, za katero stranko pa se pripadniki narodne skupnosti odločijo na volitvah, vpliva več činiteljev. Prvi je vsekakor že omenjeni odnos stranke do narodne skupnosti. Pomembno je torej, ali se stranka za pravice in enakopravnost narodne skupnosti zavzema zgolj načelno in ima to samo napisano v svojih progra- mih, resolucijah ipd. ali pa to svoje zavzemanje tudi aktivno izraža, tako da se za pravice manjšin zavzema tudi pri svojem političnem delovanju na vseh ravneh oz. da se manjšina v okviru stranke lahko uveljavi kot skup- nost ter tudi kot posameznik ne glede na nacionalno pripadnost, da se lahko enakopravno uveljavi v strankini hirarhiji. V večini primerov, ko lahko neka narodna skupnost svoj interes uveljavi tudi znotraj politične stranke, gre še vedno za individualno vključitev posameznih članov narodne skup- nosti. Šele na drugem mestu, ki je ponavadi pri večinskem prebivalstvu na prvem, je ideološka in politična naravnanost določene stranke, raven demokratičnosti, pa tudi tradicija, saj imajo določene stranke na nekaterih področjih tradicionalno več članov in simpatizerjev kot druge, ki so lahko po svojem bistvu naprednejše in demokratičnejše. Zelo pomembno je tudi, v kakšnem položaju je določena stranka v deželi oz. regiji ali na državni rav- ni. Ali je torej na oblasti in ali je odločujoči politični faktor. Oba vidika možnosti politične participacije narodne skupnosti pa pogojuje zakonodaje. Tukaj ne mislimo samo na specifično manjšinsko zakonodajo, ampak tudi splošno zakonodajo, s katero so državljanom in političnim grupacijam zagotovljene politične pravice. Gre za to, da n.pr. volilna zakonodaja (ne) upošteva tudi specifičnosti volilnega nastopanja manjšinske politične stranke, ali tudi možnost, da se del manjšine lahko politično organizira kot samostojni subjekt v okviru obstoječih političnih strank. B. Jesih: Politična participacija in manjšina 72 i embe volilne zakonodaje za deželnozborske volitve na olkebv sep ETA je klasičen v smislu neomogočanja manjšinske poli- NO manka da enakopravno nastopa, saj je zakonodajalec z znano 1 , injanja volilnih okrožij (Wahlkreismanipulation) dejansko oo s roski enotni listi, da bi enakopravno nastopila na volitvah v i i zbor. . m k ona tudi primere in predloge, da bi se volilna zakonodaja ji i išini vsaj v obliki, ko manjšina nastopa v okviru ene dolo- na a ino Stanke sli večih. Na tem mestu samo omenimo izredno zanimiva razmišljanja o modelu za samostojno politično zastopstvo koro- ških Slovencev," ki jih je podal P. Penthaler. Gre v bistvu za predlog, da bi se manjšini omgočilo zastopstvo v ustre- znem političnem organu, sorazmerno S številom volilcev, ki volijo posame- zno politično stranko in se deklarirajo tudi kot predstavniki manjšine. Seveda je tukaj drugo vprašanje, v kolikšni meri ima takšen predlog mož- nosti za uvrstitev v volilno zakonodajo, pa tudi med manjšino bi se pojavili dovolj argumentirani predlogi proti takemu načinu volilnega izjavljanja (sa- mopreštevanje). V svetu so znane tudi oblike, ko manjšina izvoli svojega predstavnika v ustrezno politično telo, tudi če nima zadostnega števila gla- sov (ZRN)." V to smer gredo tudi predlogi o virilistu v koroškem deželnem zboru, ki se v Avstriji občasno pojavljajo. 5 Primerjaj tudi Dušan Neček: Deželnozborske volitve na Koroškem dne 7. oktobra 1979. Vestnik koroških partizanov 1980,1. 5 Peter Penthaler: Modeli fur eine selbstandige politische Vertretung ter Karntner Slowenen auf der Grundlage eines Minderheiten Wahlrechtes zum Landtag. Glej tudi prirejeno objavo v Europa Etnica Modell fr eine selbstandige politische Vertretung der Karntner Slowenen zum landtag, EE 1985, 4. 7 V Zvezni republiki Nemčiji, oz. točneje v pokrajini Schleswig-Holstein, živi danska narodna skupnost. Pod imenom Sidschleswische Wahlerverband — SSW nastopa v celotnem povojnem obdobju na različnih volitvah. SSW je imela do leta 1953 tudi svojega predstav- nika v nemškem parlamentu. Čeprav je SSW že od leta 1948 priznana kot politična stranka, je njena politična aktivnost kot stranke omejena predvsem na regionalno raven tj. na južni Schleswig, kjer se udeležuje tudi vseh vrst volitev. Volitev v deželni zbor pokrajine Schles- wig-Holstein se udeležuje že od leta 1946. Na volitvah leta 1947 je osvojila 6 mandatov, leta 1950 štiri in leta 1954 zaradi 5-odstotne volilne klavzule nobenega. Leta 1958 je bila SSW izvzeta od te omejitve in je osvojila dva mandata. Na vseh naslednjih volitvah pa je osvojila po en mandat v deželni zbor, zadnjič leta 1982. Prav neveljavnost 5-odstotne klavzule za manjšinsko politično stranko se nam zdi v nemškem primeru najpomembnejša. Gre namreč za to, da stranka, ki na volitvah ne osvoji 5 odstotkov vseh oddanih glasov, ne more imeti v deželnem zboru svojega poslanca, kljub temu da je osvojila zadostno število glasov za poslanski sedež. Za SSW to določilo ne velja, mora pa osvojiti zadostno število glasov vsaj za en mandat. Obenem pa ima ta poslanec v deželnem parlamentu status posebne frakcije. SSW nastopa tudi na občinskih volitvah, kjer ima v občinskih odborih do 100 odbornikov. Čeprav volijo pripadniki danske narodnosti v ZRN tudi druge politične stranke (največ SPD), se nam zdi, da je omogočanje specifične možnosti izvolitve lastnega političnega predstavni- štva, odnos političnega okolja do manjšine, ki bi si ga želeli tudi drugod po svetu. % Npr. Theodor Veiter: Um die slowenische Viriliststimme im Landtag. Kleine Zeitung, Klagen- furt 1974, 65 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 73 Seveda z zgoraj napisanim nismo izčrpali vseh možnosti in okoliščin, ki neki narodni skupnosti o(ne)mogočajo, da je ustrezno zastopana v poli- tičnih predstavniških telesih ožje ali širše družbenopolitične okolice, ven- dar menimo, da je odločilnega pomena to, da ta okolica neko narodno skupnost jemlje kot del lastne celote, ne pa kot tujek, ki ga je treba čimprej odstraniti. Koroški Slovenci in volitve Tudi na Koroškem oz. med slovensko narodno skupnostjo se vedno znova srečujemo z vprašanjem, ali se naj in na kakšen način naj se vključi v politične procese na občinski, deželni pa tudi na zvezni ravni. Še posebej, ker so volitve na Koroškem največkrat tista priložnost, ko se manjšinska politika »razlaga« volilcem, saj po že dostikrat preizkušenem receptu tovr- stna problematika zelo hitro in na najbolj enostaven način vzburi »senzibil- nost« koroških volilcev. Ne da bi se posebej spuščali v analizo vloge, ki jo ima manjšinsko vprašanje pri koroških pa tudi avstrijskih volitvah, lahko zapišemo, da je »nepravilna« manjšinska politika eno izmed glavnih oči- tanj političnih nasprotnikov na Koroškem. Strah pred izgubo nemškonacio- nalnih glasov je mnogokrat večji od argumentov zdravega razuma. Dejstvo je, da se zaradi tega manjšina oz. njeni pripadniki,ki pretežno volijo velike stranke, ne morejo uveljaviti znotraj njih. Zaradi tega in idejnopolitične nes- prejemljivosti se del slovenske narodne skupnosti na Koroškem odloča za samostojno nastopanje na nekaterih volitvah. Če pogledamo obdobje po drugi svetovni vojni, ugotovimo, da so se slovenske volilne grupacije pojav- ljale redno na različnih volitvah. Najmanjkrat so Slovenci nastopali na državnozborskih volitvah, in sicer trikrat: leta 1945, 1949 in 1953. Leta 1945 je manjšina sicer kandidi- rala z dvema listama, vendar je svoji listi umaknila iz protesta, ker so britan- ske zasedbene oblasti zahtevale od OF za slovensko Koroško, da se odpove prizadevanjem za združitev z matičnim narodom. To bi lahko ozna- čili zgolj kot poskus nastopa. Leta 1949 je kandidirala slovenska Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki je osvojila le 2088 glasov,kar je bilo seveda veliko premalo, da bi lista dosegla kakršenkoil uspeh. Leta 1953 pa je kandidirala Krščanska demokratska stranka, ki s 3668 glasovi, kolikor jih je osvojila, prav tako ni dosegla uspeha. Slovenci so v drugi avstrijski republiki nekajkrat poskušali s svojo kan- didaturo na deželnozborskih volitvah. Leta 1949 sta kandidirali dve sloven- ski listi — Krščanska ljudska stranka in Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki sta skupaj osvojili 6739 glasov ali 2,7 odstotka, leta 1953 je Krščanska demokratska stranka osvojila 3982 glasov ali 1,5 odstotka, Koroška volilna skupnost je leta 1965 osvojila 4272 glasov ali 1,6 odstot- ka.? Leta 1975, 1979 in 1984 je kandidirala Koroška enotna lista KEL. O vseh nastopih več v nadaljevanju. B. Jesih; Politična participacija iIn manjšina 74 litvah slovenske liste niso nikoli prodrle oz. niso nikoli nune Ja števila glasov za osvojitev sedeža v koroškem dežel- dobile zadostnega nem zboru. s idirale tudi h jnih občinskih voli- so kandidirale tudi na vseh povojni s goes o opednosti nam kaže do leta 1970 stalno padanje glasov, ki tvah. Preg ile slovenske liste. Že prve, ki jih obravnavamo, pa nam kažejo ični porast tako števila list kot števila glasov in mandatov, ki so jih oje. Bo leta 1973 so slovenske liste nastopale na naslednjih občinskih volitvah: 12.3.1950 32 slovenskih list 4756 glasov (2,8 %) 75 odbornikov 14.3.1954 28 slovenskih list 4076 glasov (2,13%) 58 odbornikov 2 3.1958 24 slovenskih list 3885 glasov (1,84 %) 40 odbornikov 1.3.1964 21 slovenskih list 3361 glasov (1.61 %) 37 odbornikov 26. 4. 1970 17 slovenskih list 2514 glasov (1,05 %) 25 odstotkov 25.3.1973 19 slovenskih list 3908 glasov (1,33 %) 40 odbornikov 25, 3, 1979 23 slovenskih list 4468 glasov (1,40) 44 odbornikov 17.3.1985 22 slovenskih list 4879 glasov 44 odbornikov Že iz tega pregleda je jasno, da imajo samostojni slovenski nastopi največ možnosti na občinski komunalni ravni, kjer imajo slovenske liste izvoljene predstavnike v občinskih odborih. Vendar tudi tukaj samostojne slovenske liste nikoli niso osvojile zadostnega števila odbornikov, da bi lahko odločujoče vplivale na občinsko politiko oz. da bi lahko postavile tudi svojega župana. Največji uspeh je nekaj podžupanskih mest v nekaterih občinah (np. Straja vas, Sele, Pliberk). Seveda pa to ne pomeni, da se slo- venski občinski odborniki ne vključujejo v sooblikovanje občinske politike, še posebej je pomembno njihovo delovanje pri odločanju o zadevah, ki se posredno ali neposredno tičejo tudi manjšine. Vsekakor sta že sama nji- hova navzočnost in aktivnost v občinskih odborih pripomogli, da problema- tiko manjšin obravnavajo tudi na komunalni ravni, Slovenski občinski odborniki, izvoljeni na samostojnih slovenskih listah, pa se združujejo od leta 1973 v Klubu slovenskih občinskih odbornikov. V zadnjem času so živa prizadevanja, da bi se lahko v klub včlanili tudi drugi slovenski občinski odborniki, ki niso bili izvoljeni na slovenskih listah. . — J je uspeh na volitvah v koroški deželni zbor vedno spodletel, Baev 5 e narodne skupnosti bolj ali manj redno nastopal tudi na voli- oroški deželni zbor. Od leta 1975 je bila po desetih letih nenastopa- ? Ovolilnih nastopi ' pih na državnozborskihi j ui s, s Volitve na Koroške Ljubljana : stal in deželnozborskih volitvah 1945—71 glej: D. Nečak: Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 75 nja ustanovljena Koroška enotna lista (KEL); razen leta 1975 je lista kandi- dirala še na volitvah v deželni zbor 1979 in v povezavi z Alternativno listo Koroške leta 1984. Najbolj se je KEL približala uspehu, to je osvojitvi man- data na volitvah leta 1975, ko ji je manjkalo samo nekaj več kot sto glasov za osvojitev mandata v koroškem deželnem zboru. Tudi zaradi spre- membe volilne zakonodaje leta 1979 lista na naslednjih dveh nastopih ni uspela osvojiti mandata. Prav volitve v deželni zbor 1984 pa pomenijo tudi neke vrste prelom- nico v delovanju KEL, ki je na njih nastopila v povezavi z Alternativno listo Koroške, katere kandidaturo je podprla že na volitvah v državni zbor 1983. Vključitev in povezava z novo nastalimi zelenimi gibanji predstavlja vseka- kor novo kvaliteto v delovanju KEL. To pomeni tudi, da se manjšina lahko enakopravno vključi tudi v volitve zvezni ravni. Volitve v avstrijski državni zbor 1986 pa bodo tudi pokazale, kakšne so realne politične možnosti tovr- stne povezave, saj bi v primeru neuspeha tokrat prvič združene večine zelenih grupacij v Avstriji ostala sodelovanje in podpora zgolj na deklara- tivni ravni. Uspeh pa bi vsekakor imel širše posledice, saj bi lahko prinesel celo slovenskega poslanca v avstrijskem parlamentu?, Omeniti je treba, da se KEL vključuje v okviru svojih možnosti tudi v reševanje nemanjšinske problematike predvsem na regionalni ravni. Toliko o volilnopolitičnem delo- vanju KEL. Organizacijsko in politično je KEL povezana z Narodnim svetom koro- ških Slovencev (NSKS), medtem ko Zveza slovenskih organizacij (ZSO) zagovarja širše politično delovanje, torej tudi v okviru ostalih političnih strank, odvisno od možnosti uveljavitve pripadnikov slovenske narodne skupnosti v njih in njihovega angažmaja v korist slovenske narodne skup- nosti. To seveda ne pomeni, da ZSO popolnoma odklanja KEL kot obliko političnega delovanja manjšine. Lahko pa vseeno poudarimo, da KEL predstavlja le del slovenske narodne skupnosti in nastopa v njenem imenu. Ta pogled na samostojno politično nastopanje s strani obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev se kaže tudi pri ostalih volitvah. Opisani odnos se je izoblikoval v sedemdesetih letih, prej pa sta bili obe organizaciji povezani z Ljudsko stranko (NSKS) in socialistično stranko Avstrije (ZSO). To navezanost sta obe organizaciji prekinili konec šestdesetih oz. na začetku sedemdesetih let, kar pa seveda ne pomeni, da se pripadniki narodne skupnosti ne vključujejo več v ostale politične stranke. To se pose- bej odraža na volitvah, ko je na dvojezičnem ozemlju jasno, da velik del slo- venskih volilcev voli tako socialistično stranko, ljudsko stranko kot tudi komuniste. Mi: To se je po oddaji rokopisa v tisk tudi zgodilo, saj je bil koroški Slovenec Karel Smolle na volitvah 23. 11, 1986 izvoljen za poslanca v avstrijski državni zbor 76 B. Jesih: Politična participacija In manjšina Koroški Slovenci in politične stranke. a. Socialistična stranka Avstrije Vsekakor je v odnosu socialistov do slovenske manjšine Palača pomena vloga koroške organizacije avstrijske socialistične stranke. Se preden bi se omejili na manjšinsko vprašanje, še enkrat na kratko pouda- rimo to vlogo v avstrijskem okviru. Dejstvo je, da je strankina organizacija na Koroškem eden izmed najpomembnejših členov v celotni SPO, na Koroškem pa je celo povojno obdobje najpomembnejši politični faktor v deželi. Obe ugotovitvi veljata danes veliko bolj kot kdajkoli prej. Tone Zorn je v svoji študiji o odnosu koroške SPO do slovenske manj- šine zapisal, da je za ta odnos »značilen že sam akt predaje oblasti iz rok nacističnega gaulajterja dr. Rainerja v roke predstavnikov predvojnih demokratičnih strank, predvsem socialistov in krščanskih socialistov, tik pred razpadom tretjega rajha«.'? To vlado so Britanci potem razpustili šele na slovenske pritiske in izoblikovali nekakšen oblastni organ, ki pa je bil sestavljen iz istih ljudi. To navajamo iz razloga, da bi opozorili na dejstvo, da se je sociali- stična stranka Avstrije, še posebej pa stranka na Koroškem, po drugi sve- tovni vojni preorientirala k srednjemu malomeščanskemu in nacionalistič- nemu razredno omahljivemu sloju, na Koroškem pa se je stranka naslonila tudi na tradicije iz let 1918 do 1920 in na takratni nacionalistični odnos do koroških Slovencev." Nedvomno je, da je bil ta odnos na Koroškem pove- zan tudi s protikomunizmom. Če pregledamo najpomembnejše programske dokumente avstrijske socialistične stranke po drugi svetovni vojni, zelo hitro ugotovimo, da v njih manjšinskemu vprašanju ni namenjenega dosti prostora. V akcijskem pro- gramu leta 1947 je govora le o garanciji osebne, duhovne, religiozne svo- bode in meščanskih pravic. Prav tako je v desettočkovnem programu leta 1952 ostalo zgolj pri splošnih formulacijah. Je pa koroška SPO v svojem Delovnem programu 1953—1957 (to je bil volilni program za parlamen- tarne volitve 1953) zapisala, »da se bo borila za spoštovanje narodnih pra- vic jezikovne manjšine na Koroškem.'? V podobnem programu leta 1956 te formulacije ne zasledimo več. V novem strankinem programu iz leta 1958 najdemo zahtevo po mož- nosti, da dosežejo gospodarsko šibkejši ali socialno ogroženi soljudje ena- kopravnost ne glede na spol, narodnost ali raso. Konkretno o manjšinah v okviru Avstrije ne najdemo nič, po drugi strani pa je poudarjena zahteva po !9 Tone Zorn: Gradivo o odnosu socialistov do slovenske manjšine na Koroškem v letih 1945—1958. INV, Ljubljana 1964, s. 22 U glid.,s2 !? Neue Zeit, 11. 1. 1953, ct. pa Nečak: Volitve na Koroškem Ljubljana 1982 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 77 upoštevanju pravic južnotirolskega prebivalstva. Tudi v najnovejšem pro- gramskem dokumentu so se socialisti zadovoljili s splošnimi formulacijami o človekovih pravicah in uresničitvijo dejanske enakopravnosti vseh ljudi ne glede na spol, narodnost, razred, religijo ali raso. To nam narekuje logičen sklep, da predstavlja problem manjšin avs- trijski socialdemokraciji zgolj pragmatično dnevnopolitično vprašanje, nikakor pa ne programskega ali ideološkega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno izpostaviti v kakšnem strankinem dokumentu. S tem tudi ne trdi- mo, da ni bilo določenih poskusov, da bi se manjšinsko vprašanje ustre- zneje rešilo. Ne da bi se podrobneje spuščali v avstrijsko manjšinsko politi- ko, katere bistveni sooblikovalec je nedvomno tudi SPO; omenimo samo poskus v začetku sedemdesetih let, da bi postavili dvojezične napise v nekaterih krajih na južnem Koroškem, ko je bila reakcija ostalih strank in nemškonacionalnih organizacij tako močna, da, to je bil verjetno za dolgo zadnji tovrstni poskus. Čustva, ki jih je lahko vzburiti s takšno ali drugačno manjšinsko politiko, so očitno prenevarna za koroško SPO in s tem seveda tudi za avstrijsko. Da je manjšinsko vprašanje zgolj dnevnopolitična tema, dokazuje tudi zelo majhna navzočnost manjšinske problematike v strankinem teoretič- nem tisku." Ne da bi se posebej spuščali v ukrepe, ki jih je Avstrija sprejela na manjšinskem področju po letu 1945, lahko za vse po vrsti trdimo, da so bili sprejeti z neposrednim sodelovanjem SPO, ki je pri vseh ali sodelovala v vladi ali oblikovala samostojno vlado. Na Koroškem pa je tako ali tako vse- skozi bila oz. je najmočnejša politična stranka. Kot taka je seveda tudi naj- vplivnejša med slovensko manjšino. Zveza slovenskih organizacij se je po letu 1956 »v dnevni politiki, pa tudi pri volitvah, vedno bolj naslanjala na socialistično stranko Avstrije, saj je v njej videla stranko odvisnega človeka, t.j. stranko delavca, malega in srednjega kmeta, stranko socialnega, kultur- nega in gospodarskega napredka«.'? Lahko bi rekli, da je prišlo do prekinitve tesnejših odnosov, ko je opor- tunizem SPO do manjšine dosegel višek leta 1974, ko je takratni predsed- nik ZSO dr. Franci Zwitter demonstrativno izstopil iz SPO. Neposreden povod je bil dogovor treh avstrijskih parlamentarnih strank, da izvedejo posebno štetje za pripadnike slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji kot pogoj za izpolnitev člena 7 avstrijske državne pogodbe (17. 9.1974). Vse- kakor s tem niso bile pretrgane vse vezi med ZSO in SPO, vendar so se poslej ohranjale prek individualnega članstva. Dejsvo pa je, da v individual- nem članstvu z izjemo deželnega poslance v obdobju 1970—1975 (Hanzi !% Primerjaj Dušan Nečak: Socialistična stranka Avstrije in koroški Slovenci v obdobju po drugi svetovni vojni. Referat na 14. koroških kulturnih dnevih. Celovec 1982 !4 Sturm Marjan, Feliks Wieser: 30 let ZSO na Koroškem. Koroški koledar 1985. Celovec 1984 z 78 B. Jesih: Politična participacija In manjšina Ogris) Slovenci niso dosegali vidnejših funkcij in vloge v okviru koroške SPO. Opozoriti pa moramo tudi, da je prek individualnih članov obstajala, verjetno obstaja še danes, tudi povezava SPO z NSKS. Seveda je ta od nastopa KEL dalje manjša, kot je bila prej." e ocenjujemo odnos SPO do slovenske narodne skupnosti na Koro- škem v zadnjih 10—15letih, potem moramo kot odločujočega izpostaviti tri- strankarski sporazum iz leta 1976, ki je omogočil sprejemanje manjšinske zakonodaje na podlagi konsenza treh v parlamentu zastopanih političnih strank. Opozorimo naj, da je tristrankarski sporazum podpisan tako od predsednikov strank v deželi in na zvezni ravni in kot tak negira znano podajanje žogice iz zveze na deželo in obratno. Vpliv koroške SPO na manjšinsko politiko pa je že zaradi njenega položaja v razmerju političnih sil na Koroškem odločilen. b. Avstrijska ljudska stranka (OVP) Že na začetku lahko ugotovimo, da je OVP v večini svojih programskih dokumentov v nasprotju s SPO vsaj omenila problematiko narodnih manj- šin. Tako že v vodilih leta 1945 v drugem poglavju, sicer kot zadnjo, postavljajo zahtevo po kulturni avtonomiji za nacionalne manjšine. V pro- gramu Alles fiir Osterreich iz leta 1952 sicer ni več zahteve po kulturni avto- nomiji, temveč je omenjena pravica do kritja stroškov za javne ali privatne manjšinske šole. V programu Was vir wollen iz leta 1952 manjšinske pro- blematike ne omenjajo, kar je po svoje razumljivo, saj je bila medtem pod- pisana avstrijska državna pogodba, po drugi strani pa smo bili na Koro- škem priča gonji proti obvezni dvojezični šoli, ki jo je stranka v celoti podpi- rala. V leta 1965 sprejetem Klagenfurter Manifestu se v poglavju o demo- kraciji kot vladajoči obliki svobode zavzema tudi za varstvo manjšin. Najno- vejši strankin program iz leta 1972 pa se zopet samo načelno opredeljuje proti socialnim, rasnim, etničnim in verskim predsodkom. Seveda je bilo manjšinsko vprašanje omenjano tudi ob raznih dnevno- političnih priložnostnih govorih in izjavah pred volitvami (predvsem na Koroškem). Stranka pa je sodelovala tudi pri sprejemanju in pripravi zakon- skih aktov za manjšino. To tako v obdobju, ko je bila v vladi kot v opoziciji. Podpisala pa je tudi tristrankarski sporazum leta 1976 itd. Omeniti moramo še osnutek zakona o uporabi slovenščine pred upravnimi oblastmi (Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetz fur Karnten?$), ki ga je pripravil urad avstrijskega zveznega kanclerja spomladi "S Npr. izstop funkcionarjev NSKS iz SPO leta 1976 (Warasch, Smole) !$ Objavljeno v Theodor Veiter: Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich. Wien 1970 NR z Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 79 1967, to je za obdobja enostranske vlade ljudske stranke, ki jo je vodl dr. Klaus. Osnutek je ostal le na papirju kot podoben iz leta 1960, ki ga je obravnavala še koalicijska vlada OVP/SPO. Osnutek se je omejeval zgolj na tisti del 7. člena državne pogodbe, ki zagotavlja enakopravnost sloven- ščine in uvedbo dvojezičnih topografskih napisov v sodnih in upravnih organih Južne Koroške s slovenskim in mešanim prebivalstvom. Glavne pomanjkljivosti so bile, da je zajemal samo del dvojezičnega ozemlja. O krajih, v katerih bi zakon veljal, bi glasovale stranke, zastopane v občinskih svetih. Kot smo ugotavljali za socialistično stranko, tako je bila tudi ljudska stranka politično povezana z delom koroških Slovencev, v tem primeru z Narodnim svetom koroških Slovencev. To sodelovanje med NSKS in OVP se je v nekem smislu začelo s podporo NSKS Ljudske stranke na volitvah v državni zbor leta 1949. Tovrstne podpore so se nadaljevale do konca šestdesetih let, ko je NSKS to podporo prekinil, Dejansko je odločilna pri prekinitvi (formalnih) odnosov orientacija NSKS, da zagovarja samostojni nastop tudi na deželnozborskih volitvah.!? Seveda pa ne moremo trditi, da ne obstajajo še vedno individualne povezave posameznih članov NSKS z Ljudsko stranko (in tudi z nekaterimi ostalimi strankami). To nam pa pot- rjuje tudi analiza volilnih rezultatov na dvojezičnem ozemlju. Na Koroškem je OVP druga najmočnejša politična stranka in je po deželni ustavi sicer tudi navzoča v deželni vladi, vendar celotno povojno obdobje ni igrala pomembnejše politične vloge. Na manjšinskem področju je stranka več ali manj nastopala s pozicij nemškonacionalnih organizacij. V bistvu je v medstrankarskih dogovorih in političnih akcijah (poleg FPO) zastopala njihove interese. Kot primer omenimo samo leto 1972, ko je Ljudska stranka predlagala v Študijsko komisijo za probleme slovenske narodne skupine na Koroškem dr. Valentina Einspielerja, člana OVP in vrste nacionalističnih organizacij (KHD, KAB, Zveze Vindišarjev).'? Pose- bej je tovrstno »predstavništvo« prišlo do veljave (prav tako tudi prek FPO) po podpisu tristrankarskega sporazuma leta 1976, ko nemškonacionalne organizacije prek svojih članov strank v bistvu lahko dajo veto na vse ukrepe v korist manjšine. Na kratko vsekakor lahko odnos OVP do slovenske manjšine ozna- čimo kot negativen, saj ravno bojazen pred izgubo nemškonacionalnih volilcev onemogoča vse poskuse, da bi na manjšinskem področju politiko spremenili v korist Slovencev. To nam kaže tudi dejstvo, da stranka vidi 7 Glej tudi Tone Zorn; Nekateri vidiki pravnega položaja slovenske manjšine na avstrijskem ja Koroškem. Razprave in Gradivo, Ljubljana 1974. NR Primerjaj tudi Janez Stergar: Narodni svet koroških Slovencev. INV, Ljubljana 1982 !9 Glej tudi: Theodor Veiter: Die Karntner Ortstafekomission, Klagenfurt 1980 80 B. Jesih: Politična participacija in manjšina uresničitev manjšinskih pravic na podlagi Zakona o narodnih skupinah iz leta 19762, pri tem pa je verjetno 7. člen ADP preteklost, ki je že pozablje- na. c. Svobodnjaška stranka Avstrije (FPO) Nemškonacionalna usmeritev že predhodnice FPO VDU"', pozneje pa tudi stranke same, je odločilno vplivala na njen odnos do manjšin. V obeh programih VDU sicer direktno ne najdemo manjšinske problematike; vendar so zadosti zgovorni že nemškonacionalni citati. Isto lahko trdimo tudi za prvi program FPO. To seveda ne pomeni, da ena ali druga stranka temu vprašanju nista posvečali pozornosti. Manjšinsko problematiko naj- demo v programskih dokumentih prvič v programu leta 1957, ko poudarjajo »da so Nemci v Avstriji mejni narod in s tem izpostavljeni mešanju s sosed- njimi narodi, kot vsi ostali Nemci, ki se nahajajo v podobnih mejnih položa- jih. Številčno omembe vredna pa so le mešanja med Nemci in Slovenci v obmejnem delu Koroške in priseljevanje Čehov . .. To pa ni nikoli doseglo takega nivoja, da bi ogrozilo pripadnost Avstrijcev nemškemu narodu«."" V istem programu pa se nekaj naprej zavzema za pravice južnotirolskih Nemcev. V Bad Ischler programu iz leta 1968 najdemo manjšine v poglavju o zunanji politiki, vendar tokrat v okviru zahteve po evropski rešitvi manjšin- skega vprašanja na podlagi samoodločbe in pravice do domovine, vendar je to namenjeno le nemški narodnosti na Južnem Tirolskem, katere »obstoj mora Avstrija zagotoviti z vsemi razpoložljivimi mirnimi sredstvi«.? V leta 1973 sprejetem svobodnjaškem manifestu najdemo podobno formulacijo, ki je razširjena s poudarjanjem pravice vsake manjšine na pod- lagi svobodne odločitve k določenemu narodu. Gre za poudarjanje t.i. »Be- kenntnissprinzipa« oz. priznavalnega načela teorije, po kateri naj bi se pri- padniki neke narodne skupnosti lahko odločili tudi za pripadnost drugemu narodu, kar je posebej prišlo do izraza na področju prijav k dvojezičnemu šolstvu. Načelo so avstrijske oblasti poudarjale tudi v stikih s SR Sloveni- jo«. Kot eno izmed »bolj milih« reakcij na. dogodke okoli zakona o dvoje- zičnih topografskih napisih leta 1972 je stranka na kongresu leta 1974 sprejela posebno resolucijo k manjšinskemu vprašanju na Koroškem (Re- 29 Npr. Alois Mock: Standpunkte Wien 1982. s. 131 ?' Verland der Unabhangien — VDU ustanovljena 1947 kot poskus oblikovanja tretje sile v Avstriji. Zaradi nesoglasij v stranki 1956 razpadla. 22 Klaus Bertchold: Ostereichische Parteiprogramme 1868—1966. Wien 1967, s. 497 . 8. Erich Reiter: Progamm und Programmentwicklung der FPO. Wien 1982, s. 85 ?% Primerjaj: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. Ljubljana 1985, s. 263 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 81 solution zum Minderheiten Problem in Karnten), v kateri zahteva prešteva- nje manjšine na podlagi priznavalnega načela." To zahtevo sta sprejeli potem tudi obe ostali veliki stranki, o čemer so istega leta sklenile vse tri stranke tudi poseben sporazum. Nenaklonjenost, lahko bi rekli tudi sovražnost, se je še bolj kot v pro- gramskih dokumentih izražala v dnevni politiki in na volitvah. Tako je bila FPO že leta 1958 skupaj s OVP na KHD soorganizatorica šolskih stavk, ki so privedle do ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva leta 1959. V šol- skem zakonu iz leta 1959 je bila uveljavljena zahteva FPO in KHD o prešte- vanju manjšine. Že leta 1969 beležimo interpelacijo FPO v avstrijskem državnem zboru zoper obvezno dvojezično usposobljenost učiteljev v šolah na južnem Koroškem, ki poučujejo pri dvojezičnem pouku. Leta 1972 je bila ena najsrdovitejših nasprotnic zakona o dvojezičnih topografskih napisih, s svojimi skrajnimi stališči je vplivala tudi na prekinitev dialoga med Slovenci in vlado v kontaktnem komiteju.? Leta 1983 je skupina poslancev koroške svobodnjaške stranke predložila koroškemu deželnemu zboru predlog manjšinskega šolskega zakona. Predlog se v bistvu ni razlikoval od podobnega predloga KHD in zahteva v bistvu teritorialno in količniško zmanjšanje dvojezičnega šolstva." Podobnih primerov bi lahko našteli še celo vrsto. Poudariti moramo tudi, da je FPO na Koroškem neposredno pove- zana z osrednjo nacionalistično protislovensko organizacijo KHD, saj je zastopana v vodstvu KHD. Tukaj pride ta povezanost ob primeru tristran- karskega sporazuma še veliko bolj do izraza, kot smo to poudarli pri OVP. Lahko bi rekli, da se protislovenstvo v stranki v zadnjem času samo še stopnjuje. Na to je nedvomno vplivala tudi koalicija z SPO, ki ima tudi na Koroškem svoje posledice, ostra manjšinska politika pa je tudi eden glav- nih adutov koroškega predsednika stranke Jorga Haiderja. d. Komunistična stranka Avstrije (KPO) Znana izjava treh komunističnih strank iz leta 1937 je vsekakor vpli- vala tudi na odnos do slovenske manjšine po letu 1945. Takoj po letu 1945 je bilo vzpostavljeno dobro sodelovanje med KPO in delom Slovencev, organiziranih v okviru OF,? vendar se je to sodelovanje kmalu začelo krha- 5 Tekst glej v delu pod op. 26, s 280—281 a Avguštin Malle: Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki. Koroški Slovenci v Avstriji vče- raj in danes. Ljubljana 19852, s. 81 a Oimajeeei v Boris Jesih: Ob ljudski zahtevi KHD. Vestnik koroških partizanov. Ljubljana 28 Glej tudi v Dušan Nečak: Infoirmbirojevska kriza in zamejski Slovenci. Avnoj i suverenost, Sarajevo 1984 82 B. Jesih: Politična participacija in manjšina ti, vrhunec pa je doseglo ob informbirojevskih dogodkih leta 1948, ko so pod vplivom Sovljetske zveze avstrijski komunisti popolnoma spremenili stališče do Jugoslavije in s tem tudi do slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Ne glede na dogodke in zadržke, ki jih je prineslo leto 1948, je imela med vsemi političnimi strankami v Avstriji, na Koroškem pa še posebej, prav KPO najpozitivnejši odnos do slovenske manjšine, saj tudi v tem obdobju beležimo podporo slovenski manjšini posebej na področju šolstva in uprave.? Vsekakor pa odnos med KPO in Slovensci ni bil bistveno boljši kljub temu, da je koroško organizacijo 1950—1963 vodil Slovenec Johan Kan- žianka vse do sedemdesetih let, ko je KPO reagirala na izbruh nemškega nacionalizma. V tem obdobju pa se je s KPO povezal tudi del slovenske mladine. Od leta 1972 je slovensko vprašanje tudi redno prisotno v teoretičnem glasilu Weg und Ziel, še posebej po dogodkih okoli dvojezičnih topograf- skih napisov leta 1972, ko so poudarjali, da so le komunisti za popolno ena- kopravnost slovenske manjšine. Prav tako pa je bilo manjšinsko vprašanje prisotno v različnih resolucijah in drugih dokumentih, ki jih je stranka spre- jela v tem obdobju. Nedvomno je, da je KPO s tem poskušala vezati nase več slovenskega članstva in seveda še večje število slovenskih volilcev. Kot so pokazali rezultati volitev, ji je to uspelo, le deloma so pa taka priza- devanja povezana tudi z vse večjim padanjem članstva, ki je v začetku sedemdesetih let postalo še posebej izrazito. Po zaostritvi avstrijsko-jugoslovanskih odnosov v letih 1972 in 1973 zaradi dvojezičnih krajevnih napisov je stranka zahtevala med drugim direktne avstrijsko-jugoslovanske kontakte pri reševanju problemov, skli- cujoč se na vlogo, ki jo ima Avstrija kot zaščitnica nemškega prebivalstva na Južnem Tirolskem." Predsednik stranke na Koroškem Raimund pa je istega leta poudarjal, da na Koroškem v tem času potekajo procesi zbliže- vanja med državami in narodi, nemškonacionalistični krogi na Koroškem podžigajo nacionalizem do koroških Slovencev in mržnjo do sosednje dežele." Sredi sedemdesetih let pa je prišlo tudi do aktivne vključitve slo- venskega članstva v vodilne strukture KPO kakor tudi na vidna mesta kan- didatnih list za volitve. To se je seveda poznalo tudi v odnosu stranke do Slovencev. Manjšinsko vprašanje v povezavi s stranko so razlagali z dveh vidikov: »1. Zavzemanje za nacionalno enakopravnost koroških Slovencev vidijo kot odločilni del strankinega boja proti antislovanski (ne samo nemško- % Tone Zorn: Avstrijski komunisti in slovensko vprašanje na Koroškem v letih 1945— 1958 — INV, Ljubljana 1964 % Weg und Ziel, Wien 1973, 3 3 Jbid. št. 10 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 83 nacionalni) miselnosti, ki je zasidrana v širokem delu koroškega prebi- valstva in proti nikoli razrešeni dediščini fašizma, ki jo sistemske stranke v različnih oblikah zavestno reaktivirajo, samo da prikrijejo raz- redna nasprotja in socialne konflikte. To najbolj dokazuje, da se volilni boji vodijo na ramenih slovenske manjšine. Rešitev iz takega naciona- lističnega poneumljanja vidijo v konsekventni vzgoji v avstrijsko patrio- tičnem, t.j. tudi antifašističnemu in internacionalističnemu duhu, ki predvideva in postulira združenje avstrijske in slovenske nacionialne zavesti. 2. Ta boj pa si predstavljajo tudi kot del splošnega demokratičnega boja v Avstriji za podiranje meščansko demokratičnih pravic, ki se najbolj nazorno kažejo v ignoriranju člena 7 ADP. Ključno vprašanje za premagovanje krize v nacionalnih odnosih pa vidijo v razvoju demokratičnega solidarnostnega gibanja«.??Tudi dejansko so komunisti v solidarnostnih komitejih v sedemdesetih letih odigrali vidno vlogo. Bi Razumljivo je, da je stranka zavrnila tudi sedmojulijsko zakonodajo in popis prebivalstva posebne vrste. Seveda je vse to le ostalo zgolj na izven- parlamentarni podpori. Centralni komite je leta 1976 zahteval rešitev manj- šinskega vprašanja po poti direktnih pogajanj z manjšinskimi organizacija- mi. Manjšinsko vprašanje pa je postavil kot temeljno vprašanje demokraci- je, demokratične pravice, ki jih zahtevajo za Južne Tirolce, je treba zagoto- viti tudi hrvaškim in slovenskim sodržavljanom.?? V programu leta 1982 posvečajo posebno poglavje pravicam narodnih manjšin, ki jih označujejo kot temeljna vprašanja svobodnjaških pravic in demokracije. Zahtevajo uresničitev pravic na podlagi člena 7 in zavračajo zakon o narodnih skupinah iz leta 1976.94 Vsekakor gre za najkomplet- nejšo programsko podporo manjšinam tudi v okviru KPO. Omenimo še resolucijo, ki so jo sprejeli konec leta 1984 na izredni deželni konferenci KPO v podporo ohranitve dvojezičnega šolstva na Koroškem. Lahko rečemo, da je deklarativna in tudi dejanska podpora (v okviru zmožnosti) s strani KPO Slovencem od začetka sedemdesetih let dalje dostikrat bila skoraj edina politična podpora, ki so je bili koroški Slo- venci deležni pri kakšni organizirani politični sili v Avstriji. Seveda pa je stranka od te podpore tudi nekaj pričakovala: večjo podporo Slovencev na volitvah, kjer pa verjetno ni naletela na pričakovan odziv. To si moramo seveda razlagati tudi z dolgoletnim odnosom stranke do Slovencev, ki je imel osnovo v letu 1948, pa tudi antikomunizem je v Avstriji tako močno raz- 3 Weg und Ziel,Wien 1977, 8 % jbid. št. 1 % goziaismus in Osterreich Forben. Wien 1982,s. 96—97 84 B. Jesih: Politična participacija in manjšina vit, daje vsekakor prisoten tudi med slovenskim prebivalstvom. Navsezad- nje pa ideološko zelo heterogeni slovenski narodni skupnosti na Koroškem tudi težko pripišemo večji posluh za politiko KPO na ostalih področjih. To je pa verjetno eden glavnih razlogov za splošno neatraktivnost KPO tudi dru- gje v Avstriji. Sklep Če strnemo naša razmišljanja o nekaterih možnostih in oblikah poli- tične participacije slovenske narodne skupnosti na Koroškem moramo poudariti predvsem dve stvari. 1. Prva ugotovitev, ki bistveno vpliva in pogojuje možnosti politične partici- pacije, da tri v avstrijskem državnem zboru in tudi v koroškem deželnem zboru zastopane politične stranke (SPO, OVP in FPO) sprejemajo večino političnih odločitev v Avstriji. Prav v okviru teh strank pa sloven- ska narodna skupnost ne najde možnosti za uveljavitev niti kot posame- zniki niti kot skupnost oz. so'te možnosti zelo omejene. Še več lahko celo rečemo, da je bila prav politika teh strank tista, ki je privedla do današnjega neustreznega političnega in pravnega položaja. To ne pomeni, da ostalim političnim silam v Avstriji odrekamo vsakršen pomen. Dejstvo je, da so te zaenkrat še izključene (ali so to možnost sčasoma izgubile, npr. KPO) iz celote političnih procesov v Avstriji, predvsem nimajo možnosti vpliva na izvajanje politike, s tem tudi ne na manjšinsko politiko. Predstavljajo pa v nekaterih primerih pomembno oporo (ali tudi obratno — np. NDP) slovenski narodni skupnosti pri priza- devanjih za uresničevanje njenih pravic. Prav zaradi tega se del sloven- ske narodne skupnosti poskuša organizirati v okviru manjših političnih strank oz. se samostojno politično organizira za nastope na volitvah. 2. Prav samostojno politično organiziranje pa je drugi vidik, ki ga hočemo poudariti, saj je logična posledica naštetih ugotovitev. Povedati je treba, da o tem vprašanju med manjšino ni enotnega mnenja. Samostojni volilni nastopi so po našem mnenju pomembni iz dveh vidi- kov. Prvič pomenijo pritisk na politične stranke, ki tako nedvomno izgub- ljajo del glasov na volitvah in s tem tudi del politične moči. Drugič pa samostojno nastopanje (seveda, če je uspešno) krepi politično zavest narodne skupnosti. Seveda se možnosti tovrstnega političnega vpliva narodne skupnosti manjšajo sorazmerno z ravnijo volitev, na katerih nastopa. Vprašanje pa je tudi, v kolikšni meri so izpolnjeni splošni poli- tični in pravni (in tudi dodatni) pogoji, da manjšina tudi enakopravno nastopa z drugimi političnimi subjekti na volitvah. Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 85 Summary POLITICAL PARTICIPATION AND THE MINORITY Each national community is bound to encounter the problem of political participation, the Slovene community living in the Austrian state of Carinthia being no exception. National communities usually have the alternative of orga- nizing themselves into independent political parties of the minorities, thus trying to achieve eguality in both their political activity and their influence upon the political affairs of a given area, the other alternative being integration into the existing political parties in the framework of which — or through which — they try to assert their minority rights too. There have been in the history of Carinthia instances of both of these alternatives. The observations about the possibilities of political participation ofthe Slovene national community in Carinthia can be summed up as follows: (1) The first fact, which affects profoundly the possibility of political participa- tion, is that the majority of political decisions in Austria are made and affir- med by the three political parties (SPO,OVP and FPO) represented in both the National Assembly and the Carinthian State Assembly. Unfortunately, it is precisely within these parties that the Slovene national community has been unable to assert itself, or at best to do so only to a very limited extent, either through individuals or as a community. More than that, it is the very policy of these parties that must be held responsible for the politically and legally imbalanced situation of today. This is notto say that other political forces in Austria are deprived of any sig- nificance. Nevertheless, so far they have not been granted the possibility (or have gradually lost it, e.g. KPO) of participating in all the political affairs of Austria; first and foremost, they are powerless to exert an influence on the actual implementation of policies, and thereby have been unable to attain much in the way of the minority policy. In some cases, however, they are the mainstay (or the reverse, e.g. NDP) of the Slovene national com- munity in its strivings for asserting its rights. It is for this reason that part of the Slovene national community has been trying to enhance its influence by acting in the framework of smaller political parties, or by assuming the independent stance on the occasion of elections. (2) The possibility of an independent political organizing is the second aspect that we wish to underscore, because it is a logical conseguence of our fore- going observations. However, the opinions about this matter vary even wit- hin the minority itself. We believe that independent political action during the election is important for two reasons. Firs, it represents pressure exerted on the major political parties, their loss of a number of votes and hence of part of their political strenght. Second,such an independent action (provided it is successful, of Course) consolidates the political consciousness of the national communi- ty. Certainly, the possibility of this political influence of the national commu- nity decreases in proportion to the level of the election in which it competes. There is also the guestion of the national community decreases in propor- tion to the level of the election in which it competes. There is also the gue- stion of the extent to which the general political and legal conditions (as well as the additional ones) are satisfied that enable the minority to actually compete in the elections on the basis of eguality with other parties.