PREJELI SMO ALI ŠOLE V MANANGU RES NE POTREBUJEMO VEČ? S POMOČJO SREDSTEV, KI SO JIH ZAGOTOVILI FOND SOLIDARNOSTI Z DRŽAVAMI V RAZVOJU IN Z NEUVRŠČENIMI DRŽAVAMI IN ZAVOD ZA MEDNARODNO EKO­ NOMSKO IN TEHNIČNO SODELOVANJE, JE V NEPALU ZRASLA ŠOLA ZA GORSKE VODNIKE. DUŠA PROJEKTA JE BIL ALEŠ KUNAVER. NJEGOVIM ORGANIZACIJSKIM SPOSOBNOSTIM GRE ZASLUGA, DA JE BILA ŠOLA ZGRAJENA IN DA JE ZAŽIVELA. Šola stoji v prelepem okolju pod mogoč­ nimi Anapurnami v dolini reke Marsiandi. Tod mimo vodi eden najlepših trekingov. Vsako leto sta v njej začetni in nadalje­ valni tečaj, ki trajata po 30 dni. Name­ njena sta nepalskim visokogorskim nosa- čem, ki po tehničnem znanju zaostajajo za tujimi alpinisti, ki osvajajo njihove osemtisočake. Prav to je bil glavni razlog za ustanovitev šole. Vsako leto se v njej izšola okrog 40 gorskih vodnikov, ki potem bolje in varneje sodelujejo na tujih od­ pravah. V zadnjem času organizirajo celo svoje odprave, tudi po zaslugi obsežnej­ šega znanja, ki ga dobe v tej šoli. Drugi razlog za ustanovitev šole pa je bil, da učvrstimo naše vezi z Nepalom in po­ leg velikih uspehov naših odprav še na ta način pokažemo našo navzočnost v tej deželi prijaznih ljudi. Šola je bila odprta leta 1980 in do danes se je v njej zvrstilo že sedem tečajev, ki so jih vodili naši inštruktorji. Na njih se je izšolalo prek 250 Nepalcev. Prva leta po ustanovitvi so šolo financirali ustanovitelji. Po njihovih normah, ki velja­ jo za tehnična podjetja v tujini, pa so le-ta po petih letih sposobna samostojno delati. Šola pa je povsem drugačnega značaja, zato Nepalci še nekaj časa ne bodo spo­ sobni sami voditi šole — še vedno bodo potrebovali naše inštruktorje. USAHNIL JE GLAVNI VIR Tukaj pa se prično težave. Glavni vir financiranja je usahnil in sedaj vsako leto na novo iščemo sponzorje, ki zagotove udeležbo naših inštruktorjev v šoli. Doslej je v njej sodelovalo 21 gorskih vodnikov iz Jugoslavije. Izbor inštruktorjev, pripravo programa šole in tudi sredstva zanje zbira PZS. Tu pa se spet zatakne. Žal se celo v vrhovih te naše najmnožičnejše orga­ nizacije pojavlja vprašanje iz naslova tega zapisa. To pa je že kritično. Naša dolžnost ni bila le postaviti zidove in streho stavbe, v kateri potekajo teore­ tična predavanja, ampak tudi zagotoviti inštruktorja za alpinistične ture, na katerih tečajniki dobijo praktične izkušnje. Kje torej dobiti denar, če celo v matični hiši nimamo dovolj razumevanja? Zadnjih nekaj tečajev je bilo pripravljenih le ob skrajnim naporih amaterskih zanesenja­ kov, ki za svoje delo ne dobe nobenega denarja. Lani so inštruktorji dobili recimo celih 90 dolarjev, pa še samo dva smo lahko poslali v Nepal, ker več ni bilo denarja. Kako pa lahko dva posredujeta znanje in varno vodita 30 tečajnikov, je že vprašanje iz etike gorskih vodnikov. Edina nagrada ostane torej dvomesečno bivanje v Nepalu. Vsem pa še to ni omo­ gočeno. Vsi potujemo tja z neplačanim do­ pustom, brez nadomestila za izgubljeni zaslužek. Spremljajo nas le nevoščljivi po­ gledi sodelavcev, ki trdo delo pri organi­ zaciji in vodenju tečaja zamenjujejo s prijetnim izletom v eksotično deželo. POSLEDICE, ČE ŠOLE ENKRAT NE BI BILO Morda je prav to zanesenjaštvo in pa dejstvo, da tečaji vsako leto so, krivo, da še vedno delamo v takih mizernih razme­ rah. Vse premalo ljudi na PZS se zaveda, kaj bi se zgodilo, če tečaja enkrat ne bi bilo. Takoj bi ga pripravili vodniki iz kakšne druge alpske države, kjer sta pla­ ninska zavest in smisel za poslovnost bolj razvita. Nam bi bila takoj za vedno zaprta vrata v šolo. To se je že zgodilo z nadalje­ valnimi tečaji, ki jih sedaj vodijo Francozi. Nikakor ne smemo dovoliti, da tako izgu­ bimo še začetne. Ves dosedanji trud bi bil zaman. Izhod ni tako zamotan, kot se zdi. Delna rešitev bi bila že uvrstitev na seznam akcij z mednarodnim pomenom, ki jih financira Zveza za telesno kulturo Jugo­ slavije. Akcije je treba pač le prijaviti na obrazcu, ki ga vsako leto pošljejo na PZJ, pa še kam. Ti obrazci potem veselo obležijo v predalih prezasedenih funkcio- 479 narjev, ki se jim pač mudi z enega na drugi planinski tabor, srečanje... kjer imajo slavnostne govore, v katerih poudar­ jajo zasluge naše planinske organizacije tu in tam. Druga pot do denarja je vnovična uvrstitev v proračun Fonda solidarnosti, od koder smo neupravičeno izpadli. Naše delo so vrednotili s tehničnimi kriteriji, to pa ne gre. KLIC V SILI Šolo torej potrebujemo. Namesto tega vprašanja bi si lahko zastavili drugega: Komu je šola odveč, saj mu predstavlja dodatno delo? Vsota, ki jo moramo letno zbrati, ni pre­ velika za našo zadolženo državo, saj in­ štruktorji ne zahtevamo zaslužkov, kakršne za svoje delo dobivajo naši strokovnjaki za svojo pomoč tujim državam. Prav pa bi bilo, če bi se tej vsoti vsaj približali, saj smo vsi gorski vodniki, torej tudi stro­ kovnjaki. Lahko bi jo zbrali z malo večjo zagnanost/o naših funkcionarjev, ki imajo vpliv pri vseh naštetih naslovih. Ta polemika je pravzaprav klic v sili, da ne bi izgubili še ene tistih redkih oblik naše navzočnosti v tujini, ki so nam še ostale! Ne moremo si privoščiti, da bi izginili s svetovnega prizorišča, saj je to tudi osnova naše identitete, o kateri zad­ nji čas toliko govorimo. Delo šole smo dolžni nadaljevati tudi v spomin Aleša Kunaverja, ki je šoli posvetil kar dve desetletji svojega živ­ ljenja. Prav letos bo na pročelju šole odkrita spominska pJošča Alešu. Še naj­ bolj pa se mu bomo oddolžili z nadaljeva­ njem njegovega dela pri šoli. Tečaj torej tudi letos bo — in to po zaslugi posameznikov, ki so zbrali po­ trebni denar. V nedogled pa tako ne bo šJo. Financiranje je treba urediti sistem­ sko in ne le z vsakoletnimi improvizacijami. Vodja šole Peter Markič 480 V NOVEMBRSKI ŠTEVILKI PLANINSKEGA VESTNIKA PREBERITE: • Popotništvo — pomlajena oblika spro- stitvene dejavnosti (Ob odprtju poti E7-YU; Brane Sotošek) • Ali je planinska članarina res previ­ soka? (Jože Dobnik) • Kljub megli in mrzlemu vetru se Je na Poreznu zbralo več kot 5000 ljudi (Za dan planincev smo slovenski planinci dobili močno zvečano postojanko na Poreznu; Jože Curin) • Nov planinski dom na Ermanovcu (Jože Curin) • Čudovita narava in radoživi ljudje (V rubriki Portret planinke predstavljamo mladinko Teo Kalčič iz Ilirske Bistrice; Jože Krajnc) • Ozaveščenost planincev se je spod­ budno povečala (Med »triglavskimi smetarji«: letos že enajstič po vrsti; Jože Curin) • Nagrada naj bo po Nejcu (Ob skle­ pu nagradnega natečaja za gorniško literaturo in krajši gorniški tekst; Tone Frelih) • Franček Knez pred najkrušljivejšo steno (Marlen Premšak) • Dobesedni mir na Mirni gori (V rubriki Obraz v gorah predstavljamo Marijo in Vinka Aupiča, oskrbnika Doma na Mirni gori; Marlen Premšak) • In vrslo drugih zanimivih sestavkov