Rožica in Minka.
Kožica in Minka ste Mi sestri, ki ste se tak<5 ljubili, da druga brez druge živeti ni mogla.
Minka je bila nekoliko starejsa od Kožice, zato je pa tudi svojo mlajšo sestro v niarsičem Iep6 učila, ter jej poinagala povsod, kjer jej je bilo kake podpore treba. Če Rožica ui zuala ualoge izdelati, brž jej je bila Minka pri roci in jo podučila, kako se to ali 6no naredi, da bode učiteljici po godu. Skoraj nikoli ni bilo prepha med njima, in če bi se bilo kaj tacega pripetilo, krualu ste si bile zopet dobri.
Necega duč izboli Rožica. V postelji je obležala in lica so jej gorela od vroeine. Niti najaianjše stvarcs ni mogla jesti, a žeja jo je trpiučila, da bi bila skoraj veduo pila.
Ko zdravnik v hišo piide, ui bila Rožica samo v licih rudeea, nego ru-deča je bila po vsem obrazu, iu iie saoio pu obrazu, uego tudi po vsem životu.
Zdravnik priuie Rožico za žilo, zuuaje z glav6 in reče: ,,Deklica iaia hudo vročico, ter uiora dalj časa ostati v postelji."
To je bilo pač neprijetiio za ubogo dekletce. Zunaj lepa pomldd; solace uže davao ni sijalo tako prijaziio aa 2emlj6 iu topli ujogjvi žarki so vzltujali
• -
Ž5
povsod novo življenje. Zinia se je iinaaknila. njeno gospodarstvo je minulo, in povsod se prikazujejo lepe poinladanske cvetice, ki so bile Rožici vsako leto najvfičje vesolje. In kako se je Rožiea vso ziino veselila vesele pouiladi in prijetnih poniladanskih sprehodov po polji in zeleuem gozdu! In zdaj naj leži in trpi v posteljici, zdaj, ko je zunaj vse živo in prijetno'(!
A to še ui vse; največje hudo še le pride.
Dmgekrati,- ee je Kožica obolela, suiela se je Minka ž njo pri posteljici igrati; a zdaj jiiua je bilo to nedolžno veselje prepovedauo. Rudeča vročica je nalezljfra bolezen in Miuka ui smela k postelji svoje bolue sestre, ako je liotela, da tudi ona ne oboli.
Teta, Rožico obiskavši, rečejo materi: ,,Minko bom vzela s seboj ter jo obdržala toliko dasa pii sebi, dokler Kožica popolneni ne ozdravi, ker bojim se, da bi tudi oua vročice ue ualezla."
S tem so bili mati zadovoljni. Brž denejo nekoliko perila iu druge po-trebiie obleke v kovčeg, ter spravijo Minko na pot.
Minka je bila vesela, ko stopijo teta k njej v čumuato, kjer se je sama igrala, in jej rekč, da bo šla ž njimi za iiekoliko dni v vas. Ko jej pa po-ved<5, da je liožica nevarno zbolela in da še cel<5 k njej ne sme, da bi slov6 vzela od uje, se Miaka bridko razjoka ter gre ibieč se za teto, ki so se po-sloviii iu uaglo odšli iz hiše.
Teta so iineli lepo stanovanje in lep vrt zraven biše, v katereni je bilo vse polno lepih zvončkov in prijetno dehtečili vijolic.
Drugekrati je bilo za Minko največje veselje, če je sinela z Eožico k teti v vas; ali zdaj ui iiuela nobenega veselja, ker je vedno uiislila ua svojo bolno sestrico, ki leži doiua v postelji in trpi boleeine.
Pa tudi Eožici je bilo b.ud6 po Miuki; vedno je povpraševala po njej in si želela ž njo igrati.
A bolezen se ne obrae ua bolje; vročica še huje pritisne iu liožici je bilo zeI6 slabo. N06 iu dan so sedeli mati pri njej, stregli jej ia jej dajali bladilue pijače. Napot<led Rožica tak6 hudo zboli, da niti svoje uiatere ne pozna več in tudi po Miuki ui več povpraševala.
Tak6 je.preteklo- uekoliko dni za nbogo mater v velikib. akrbžh ia te-žavah. Minka se je pri teti uže udoiuačila. Dobivala je uajboljših jedi od tete in tudi po vrtu se je siiiela igrati, kadarkoLi se jej je poljubilo. Večkrat je Sla s teto na polje ali v biižnjo dobravo, kjer je bilo vse polno najlepših cvetic.
Ali pri vseni tem ui pozabila svoje bolne sestre: vsak dan je vprašala teto po večkrat, ali bi ne ne smela dom6v, da vidi Kožico in se ž njo malo poigra.
To se zna, da jej teta tega uiso privolili, ker je bila Rožica §e ziuiroui • zel<5 bolna, a poslali so vsak daa deklo do Minkine matere, da pozvš, kako se Rožica počuti.
Necega dne po kosilu se je Minka igrala ua vrtu v teui, ko so teta v hiši inalo zaspali. Zvončki in jednoperke so uže ovenele in po cvetičnih gve-dicah so se jeli vazcvetati pisaui tulipaui iu rožnorudeči hiacinti. Ko se .i^ uže naveiičaia lepih cvetic, stopi iz vrta na cesto iu ze ozre okoli sebe, ako je mhče ue vidi.
3*
36
nCe bi tekla vedno naprej po cesti, in potlej tam doli okoli 6nega ogla, in potlej še inalo naprej po cesti, bila bi kmalu doma, kjer so moja ljuba mati in bolna Rožica," misli siMinka, ki si je bila dobro zapomnila pot k teti.
nIn kako bi bila Rožica vesela, ko bi me ugledala, ia kako bi bila vesela jaz, da vidim svojo dobro sestro."  To rekši, spusti se v dir naravnost po cesti.
To se zna, da si Minka pri teni ni mislila nič hudega, ker nihče jej ni prepovedal, da ne sme dom6v, ker si nihče tudi mislil ni, da bi kaj ta-cega storila. In tako . je Minka tekla naprej invednoua-prej, dokler uibiladoma pred hišo. Ko je uže stala    pred
hišniini durmi, bilo jej je ue-kako tesuo pri srci in čutila je, da ui prav sto-rila. ,,Mati se bodo je-zili," reče sama v sebi, nin jaz bi vendar tako rada videla svojo boluo sestrico!"
Rahlo
odpre duri. — Nikogar nibilovhiši; žica lnateri, ko pridejo k njej v hišo.
»Hčerka,, sanjalo se ti je!" rečejo mati preplaseni, ker mislili so si, da jo vročina, ki je bila už6 nekoliko prenehala, zopet hujše kuha.
Ali Rožica pogleda  mater veselo iu  reče:   ^Ne^uiati,   verjeinite  mi, Minka je bila tukaj pri meni!" .    ,,Motiš se, dete moje! h zdelo se ti je fcak<5, ker te troSina kuha."
„0 mati, verjemite ini, da je bila Miuka tukaj pri uieui, dobro sem jo videla."
To rekši, joka se boliia Rožica.
,,Da, da, saj je bila tukaj," rečejo uaati, dabijo utolažili; potem stopijo po hladilue limoDade, popravijo jej zglavje in si uiislijo, da se je otroku sanjalo.
inati so bili zunaj v ku-hinji in Ro-žica v slad-kemspanji! Rada bi jo
poljubila, uze nague glavd k nje-nim ustom, ali — v tem hipu odprfc Rožica oči. Minka se ustraši;  —
tiho se
zmuzne pri
vratih zopet
uazaj, stopi
na cesto iu
naglo  dirja
proti   teti-
neui d6aiu.
,,Minko
sem videla,
tukaj pri
mojej po-
stelji je sta-
la,"refieRo-
37
Bodi si da so bile le sanje, ali pa reselje o dozdevnih sanjah, to je vendar Kožici dobro dejalo. Bolezen se na bolje obme in mati jej obljubijo, da se bode z Minko kmalu zopet igrala.                                                  ,
Ne dolgo in Rožica je bila zdrava.
*                   *
Minka je teti vse povedala, kako je domtfv tekla in videla Rožico v po-steiji sladko "spati.   Rožica je odprla 061, in ona je iz hiše zbežala.
Teta se tega zel<5 ustrašijo, a vendar niso grajali Minke, ker so čuli, da je Kožici bolje. Obljubiti jim je pa morala, da ne bode nikoli vee kaj ta-cega brez njih dovoljenja storila.
Eožica je popolnem ozdravela iil smela je zopet vstati. Veselo žiTljenje je bilo povsod zunaj v naravi. Meseo majnik je razsipal povsod veselje ia življenje. Teta so pripeljali Minko zopet dom<5v. To je bil vesel in prazničen dan za vse, posebno pa za Rožico in Minko.
Minka je zarndela, ko je prvič aopet pogledala ljubej raateri v oki5, ker zpala je, da ni prav storila, ko je bila šla od tete sarna dom6v.
nOh, Ijuba mati!" rekla je, ,,ne bodite hudi na mene, obljubila sem teti, da nikoli več kaj tacega ne storim."
Poteni so teta materi mnogo stvari pripovedovali, ker povedati so jej imeli mnogo, ker se uže% tak<5 dolgo niste videle, in mati so v tem času imeli tudi dosti skrbi in dela, da na druge stvari niti mislifci niso mogli.
Minka za svoj pvegrešek ni biLa kregana, ker je bil ta dan vesel ia srečen za vse. Tudi je spozaala, da s svojitn pvestopkom ni ra?no nič hudega storila, ker je Ie svojo bolno sestro Rožico videti želela.
Bratje in sestre ljubite se med soboj, ker ljubezen bratovska je nebeška iskra, katera človeka za vse dobro in plemenito ogreva, ter stoji nepremakljivo, kakor železo in kamen.                                                '            -r             I.T.