Iz mladih peres__
Marica Oblakova:
MOJA POT IZ AMERIKE V JUGO-SLAVIJO.
Hetena je pa bila pravo nasprotje svojih sester. Imela ]e živahne rjave oČi in malo skodrano glavico. Živa je bila kakor solnčni žarek, zdaj tu. zdaj tam. Povsod je je bilo zadosti. Scdaj je naga= jala tu, trenutek po/neje ie drugod. Jezi* ček ji je bil vedno namazan, besed ji ni nikoti zmanjkfllo. Bila je zelo navihana. Včasih nismo vedele, ali bi se smejale ali jezile,
Drugi dan mi je prišla izvrstna misel v glavo. Šla sem h kovčku in brskala. dokler nisem našla, kar sem iskala. Privlekia sem na dan majhno opico, seveda iz blaga. Od daleč je izgledala kakor živa. Nataknem jo na desno roko in grem na krov. Bila je tako narejena. da se vtakne sredinec v glavo, palec in kazalec pa v njeno levo in d&sno roko; potem se gibljejo prsti in opi* ca je kakor živa. Moja opica Joko (izgo« vori Žoko) zna tedaj salutirati, priklanjati se in osle kazati.
5Ia scm počasi po stopnicah na krov. Lcvo roko setn držala tako. da se ni videla desnica. Uči-nck jc bil ta, da so popotniki obstali začudeni. ko so opico zagledali. Nekaj časa se ji niso upali približati, ker so misHli, da je res živa, Opica jim je sa* Iutirala. se klanjala in na koncu pokazala osle za hrbtom. Drugi so se ji od srca smejali. — A otroci? — Ti so še!e gledali. Usta so imeli odprta in kar ganili se niso z mesta. Ko sem se jim hotela malo pri* hližati z opico, so se kriče zapodili k ma. teram. »Mama, mama, saj bom priden! Ne smeš pustiti opice blizu.« — Nastal je gro* movit smeh. Fosebno sroesen je bil dogo* dek z nekiin fantkom, ki je bil okrog pet let star.
Ta fantek bi bil zelo rad »afnico«, ka= kcr je rekel. malo pobožal. Že je stegnil roko prav boječe. a ko ga je hotela opica malo pobožati, se je od strahu sesedel ra tla. Ljudje so mu dokazcvali, da ni opica nič huda. Zopet so ga pripravili. da bi dal opici roko, ali jo vsaj malo pobožal. Pre= vidno ji je pcmolil roko. a jo zopet odteg= nil. Ko ji je po dolgcm Času res dal roko. se je tako razveselil, da jo je objel. Na* posled ji jc dal celo poljubčck. Potem ie vsakemu pravil. da se nič več »afnice« ne boji, ker ga ni ugriznila. Drugi so fla ses veda med smehom pohvalili. — Imcli smo mnogo zabave s to opico.
Tako je prctekel že peti dan. odkar nismo vtdeli suhe zemlje. Povsod. kamor pogledaš. samo mt.Tie. morjc. valovje.
(Prispevki »ZvonLkar)ev«.)
Bilo je dopoldne ob osmih. Marga ii, jaz sva sedeli na stebričkih in se pogu varjaii. Pravila mi je, da so vsi: oce, mat in otraci poslani nazaj v Romunijo. Ot\ je namreč šel v Ameriko pred vec leti brt/ nekega potrdila. Sedaj so jih vse vkup de
Eortirali, to )C odpostali na/.aj. Margi jc ilo hudo, ko mi je to pripovedi.vala, da je napol jokala. Meni se je zelo .smilila, a aisem je znala potolažiti. Bili so res nu srečni. Imeli so vsega skupaj (kakor sem zvedela puzneje od drugih) dva vecja ku\ čka in štirideset dolarjev. Štiridesct dolar jev je okrog dva tisoč dvesto štirideset dinacjev. Vožnjo s parnikom so tmeli /a Stonj, a iz Trsta v severno Komunij.i h morali sami plačati voznino. S tem dcnarjem bi morali vsi živeti. MogoČe, da prideju v Romunijo. a kaj potem? Ncbcnega sorod, nika alt znanca niso imeli. Brcz strche — brez kruha. — A to še ni bilo zadosti. Ena nesreča nikoli ne pride sama. Vsi kovčki so sreČno prišli na cilj, samo eden se je izgubil in ravno ta je bil njihov. V tem kovčku so imeli obleke in druge potrebnc stvari. V dnigem so imcli samo drobiž, ka: kor: krtačc, ščetke za zobe, kozarcc, bri sače itd. — Ubogi Ijudje!
Nekega.  dne sva  šli  z Margo,  Heleno
—  kakor bi rekli — raziskovat prvi in dru= gi   razred.   Prvi   in   drugi  razred   je   bil   na drugtm    koncu.    Po    našem    delu,    to    jc sprednjem,   sva   se   že   imenitno   spoznali. Skoro   bi   lahko   rekli,    da   sva  vedeE   za vsak kotičck. V zadnjem delu pa še nisva bili.  Tako  sva   hoteli   pogledati,   kako   sc tam   imajo.   Hodiva   in   ln.diva   po   raznili hodnikih,   po  stnpnicah   gor   in  do!.   Napo= slcd   prideva pred  krasno dvorano. Seveda radovcdno    pokukava   noter.    Kaj   sva   vi deli?   —   Videli   sva   lične    mizice,    okrog katerih so scdeli Ijudje v večernih oblckah ter pili šampanjca. Pili so in se smejali. V desnem kotu je bila godba. v levem so ple = sali  Dvorana jc bila vsa okrašena s   cvet= jem. To sva gledali, seveda tako, da naju oni  niso vidcli. —   Dolgo   čaaa  sva  opazo= vali veselo družbo,  a  naposled  sva   se   ods ločili,   da greva   nazaj.   Ko sva prispcli   na naš konec — po dolgih ovinkih in hudnikih
—   nas je že  zvonec  klical   h  kcsilu.   Bili sva zelo lačni. Ko je bila jed  princScna na mizo, so se nama oči zaiskrile od ¦veselja.
Po dolgem času sem se dodobra na^ jedla. Dobili smo: zrezek v omaki, krom= pir "m salato. Ka koncu pa Se po cm> lcpu jabolko in košček dobrcga sira. Da bi vsaj kaj podobnega dobili vsak dan, potera bi že bilo!
(Da\)e  prihcdnjič.)