Nasilneži
Na nedavni prvoligaški nogometni tekmi je bilo iz ust skupinice navijačev slišati besede, ki jih tukaj ne upam omenjati. Bil sem med njimi in vztrajal v upanju. da se bodo vneti »ljubitelji nogometa« vendarle pomirili. In ker se to ni zgodilo, sem dvajsetletnega fanta zaprosil, da neha s takim navijanjem, ki pre-kaša meje dovoljenega in športnega. Zardel je in se lepo opravičil. Toda, v istem hipu se je pred tnenoj »izprsil« močan možakar, in tebi nič tneni nič, odbrusil: »Nehajte pridigati! Le pustite fanta, naj navija. saj politika in nogo-met nimata nič skupnega«.
Po končani tekmi, na poti proti domu, sem spet razmišljal o navijanju in obnašanju posa-meznikov. zagrizenih pristašev in »ljubiteljev« nogometa. In spraševal sem se, kdo se pravza-prav lahko skriva za ugotovitvijo, da sta naš nogomet in politika skregana? In sklenil sem, da je trditev nasilneža na majavih nogah. Kaj-ti, za mnoge navijače je nogomet — tako kot vsi ostali športi — le most zbliževanja in utr-jevanja bratskih in prijateljskih vezi ne le v jugoslovanskem, pač pa tudi v mednarodnem prostoru.Jasno je namreč, da naš šport.spioh, pa tudi nogomet, ne more izven okvirjev naše splošne politike ... Med razmišljanjem sem se spomnil, da so vsi naši stadioni zelo dobro ozvočeni. Odgovorni ljudje nas prek zvočnikov in pred sleherno tekmo seznanjajo z moštvi in sodniki, posredujejo izide nogometnih tekem po vsej domovini in pri tem ne pozabljajo tudi na komercialno reklamo. Do tu je vse v redu in prav.
A vendar se zdi. da možje na nekaterih sta-dionih pozabljajo na svoje vzgojno poslanstvo, kar je, drugače povedano, njihov konkretni prispevek h krepitvi družbene samozaščite. Za-kaj, deinimo, ne bi pred začetkom vsake tekme pozdravili gostujoče moštvo tako, kot se spo-dobi našemu gostoljubnemu in herojskemu me-stu? Zakaj se ne bi zavzemali za pravo šport-no navijanje. ki bo v mejah dovoljenega in že vnaprej obsodili nekulturno in ne vemše kakš-no navijanje preveč lajavih posameznikov ali skupinic?
In končno. zakaj ne bi pravočasno razoro-žili nasilneže, ki so zaradi nepremišljenosti in slepe.ljubezni do svojega moštva postali lahek plen neke tuje in za poštenega ljubitelja šipor-ta nesprejemljive miselnosti? Zakaj torej toli-ko molčanja na nogometnih tekmah? Zakaj, ko n.a naših sestankih najdemo toliko lepih be-sed za našo družlieno samozaščito?
Jaka Brankovič