VESTNIK
MOTICIERO
VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor: Miha Benedičič, Pavle Rant, Anton Skubic, Rudolf Smersu. — Upravnik: Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucur.-al 7, Bs. Aires.
VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon FalcGn 4158, Sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans-Ovitek: arh. Jure Vombergar.
Naročnina: Argentina 500 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada:	3.50 dolarja, Evropa:	enakovrednost ameriško-kanadske
naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje.
Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, B.s. Aires (33-7213)-
Registre Nacional de la Propiedad Intelcctual No. 970.247.
VESTNIK-NOTICIERO
1968/III — 19/7/68
Director: Bduardo Škulj, Itamon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247 — 27-6-1968
i^nienes sou los Eslovenos?
E.\iste una nacion que en pleno siglo XX puede darse el lujo de osten-ar estos curiosos rscords: tiene su mayor ciudad en los EE. UU., su centro cultural mas activo en la Argentina, su acceso natural al mar en Italia y °s lugares historieos de los origenes de su nacionalidad, en Austria. Esta navidn es la ESLOVENA, que hoy en dia vive en Union politica junto con s croatas, servios y macedonios en Vugoslavia, aparte de las multitudes e emigrados dispersos por todos los continentes.
Elegados a Europa Central en el siglo VI d. Cr., los antecesores de °s actuales eslovenos, ocuparon las cuencas de los rios Drava, Sava, Soča Žila y crearon un organismo estatal regi do por una especie de parla-mento, siendo elegido el Jefe de Estado democraticamente y en base a su ^aPacidad y cualidades morales. Tales elecciones se realizaban en el Čampo 6 ^>°spa Sveta (INuestra Senora), hoy perteneciente a Austria, donde aun Se c°nserva el trono de piedra, simbole del poder de aquellos principes.
A fines del siglo Vlil ha comenzado la cristianizacion de los eslove-a°s y poco mas tarde los grandes apostoles del mundo eslavo, los santos ri'o y Metodio, ban formado y consagrado a los primeros sacerdotes cris-^an°s eslovenos. Desde entonces, el cristianismo ha entrado a formar parte e 'a esencia 'de lo esloveno y de su ulterior evolucion. Esto tiene una im-P°rtancia muy especial. Siendo los eslovenos un pueblo pequeno, pronto Cayeron bajo la dependencia de otros pueblos mas grandes y fueron incor-P°fados finalmente en el siglo XIII a lo que llegaria a ser el gran imperio 6 los Habsburgos. La vida bajo el dominio extranjero hizo volcar la expre-°n de la vitalidad del pueblo esloveno de las armas hacia las letras. Desde a aParici6n del primer libro impreso en esloveno en 1551, han sido precisa-P^nte las letras la expresio'n maxima de su vivir nacional.
Hasta la llegada de los ejercitos napoleonicos, la vida eislovena trans-t|Urr'a lugubre bajo la sombra de los castillos feudales y bajo la despia-ada ferula de la clase privilegiada. Pero desde entonces comienzan los Jrandes cambios esti-ucturales de la sociedad, seguidos por la “iptrimavera 6 *as naciones”, en 1848: entonces los eslovenos enunciaron por primera Vez su decision inquehrantable de formar un ente estatal propio, crearon
su bandera (tres franjas: blanco-azul-rojo) e iniciaron el penoso camino hacia la liberacion, juntamente con las demas naciones del Imperio Aus-triaco. La lucha fue lairga y ardua, iduro časi un siglo. La dramatica si-tuacion y su fe en el futuro acrecento en grado extraordjnario la vida cul-tural de los eslovenos, ya que sabian perfectamente que cl unico medlo do conservair su exiistencia nacional entre sus poderosos vecinos —Austria, Ale-mania, Italia y Hungria— seria su alto nivel de cultura y civilizacion.
De este modo ya antes de la la. Guera Mundial, Eslovenia desterro el analfabetismo, sembro su pais de centros culturales y deportivos, coo-perativas agrarias y de crčdito aleanzando hasta las mas remotas y pe-quenas aldeas.
A posar de ello, el escaso favor que desda el punto de1 vista economioo gozaban en la Corte de Viena las regiones eslovenas, determino la emi-gracion en masa hacia las Amčricas, de ahi que hoy en dia viva en Cleveland (EE UU) el mayor nucleo de eslovenos de todo el mundo.
Otra particularidad de la fmmacion ipolitico-isocial de la Nacion Eslo-vena ha sido, ya desde los ultimos decenios del siglo pasaido, la extraordi-naria exipansi6n del cooperativismo, ins,pirada en un sano> idealismo y preo-eupacion por el bien comun y no en simiples motivos utilitarios.
El 29 de octubre de 1918, al derrumbarse el Imperio Austro-Hun-garo, declararon los esloveinos, su independencia nacional en la ciudad Capital Ljubljana, uniendose varias semanas mas tarde juntamente con los croatas y servios en el “Rerno de los Servios, Croatas y Eslovenos”, llama-do mas tande Vugoslavia.
Recion cntonces los eslovenos han podido iniciar velrdaderamente bu camino de plena realizacion nacional, a lo que contribuyo en modo muy especial la tan ansjada creacion de la Universiidad de Ljubljana y de la Academia Nacional de Artes y Ciencias, que ocupan un digno puesto entre sus congeneres del continente europeo.
Lamentablemente, la Segunda Guerra Mundial corto obrptamente esa acelerada evolucidn, cayendo Eslovenia en mayo Ide 1945 bajo la dictadura comunista, perdiendo ademas por tal causa su natural puerta al al mundo: el Golfo de Trieste.
El copamiento del poder por parte de los comunistas esparcio por todo el mundo centenares de miles de refugjados, de los cuales, el nucleo mas hriportante se ha establecido en la hospitalaria Repiiiblica Argentina. Este nucleo esloveno ha creado en Buenois Aires el centro cultural mas activo y fructifero, de modo que aun en la sojuzgada patria eslovena, Buenos Aires significa y simiboliza la vida en libertad y progreso.
El 25 de Mayo eisloveno ha sido hecho realjidad el 29 de octuibre de 1918; lograr el Nueve de Julio es el sagrado deber de las generaciones venideras.
Ob desetletnici smrti duhovnega svetnika Karlu šknl} tt
Dne 22. julija 1958 je Vsemogočni poklical k sebi svojega zve-služabnika, duhovnega svetnika Karla Škulja, da ga pravično Poplača za njegovo vzorno službovanje. Deset let je od tedaj, pa je v srcih slovenskih protikomunističnih borcev še vedno živ spomin nanj, hvaležen spomin na velikega prijatelja in soborca.
Rajni svetnik Škulj je bil naš soborec. Ni se sicer boril s puško, t°da pogumno in vztrajno se je boril z „uma svetlim mečem" vedno in Povsod, kjer je šlo za pravice slovenskega naroda, tako npr. že v Avblji in pozneje v Jugoslaviji, boril se je zoper nemško nadutost na Kočevskem. Tbda vso borbeno silo svoje poštene slovenske in krščanske narave je posvetil boju zoper naj večjega sovražnika slovenskega naroda ■— zoper komuniste.
Svetnik Škulj je takoj ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh pravilno zaslutil, da bodo temne komunistične sile to vojno skušale izrabiti, da se na Slovenskem dokopljejo do oblasti. Zato je ni med prvimi, ki je začutil potrebo po organiziranem odporu zoper komunistično zlo. Že spomladi leta 1941 je pomagal ustanoviti edinico Slovenske legije v Dolenji vasi in dajal pobudo in vso potrebno pomoč, se je ta organizacija razširila po slovenskih vaseh v ribniškem in kočevskem okolišu. V njegovem župnišču v Dolenji vasi so se zbirali vodniki Slovenske legije. V tem župnišču je bilo središče legijskega protikomunističnega delovanja v vsem tem okraju.
Predvidevanja in slutnje svetnika Škulja so se uresničile. Komu-nistj so tujo okupacijo res izrabili za izvedbo svoje revolucije. Začeli s° nečloveško morili vse tiste, ki bi jih mogli ovirati pri prevzemu oblaki na Slovenskem. Tedaj se je v vsej svoji veličini pokazala pogumna in neuklonljiva narava svetnika Škulja. Aktivno je pomagal pri ustanav-Janju vaških straž, v katere so takoj vstopili člani Slovenske legije in °»tali slovenski možje in fantje, da branijo slovenska življenja. Bil je v svojem okolišu organizator ter idejni vodja protikomunističnega
odpora.
italijanski kapitulaciji je skupaj z vaškimi dtražarji odšel na in Zapotok in se je od tam z nekatarimi stražarji prebil v Lju-njano, kjer je vse poskusil, da reši Turjak. Ni se mu to posrečilo in Ul"jak je padel v roke združenim italijanskim in partizanskim silam. ; dor je videl rajnega svetnika tiste dneve ob padcu Turjaka, vsega mostnega, in obupanega, je moral biti prepričan, da je j trt za vedno. °da ni bilo tako. Svetnik Škulj se je zavedal, c'a je treba biti boj na-prei. Zato je sodeloval pri ustanovitvi domobranstva. Kakor so bili

preje vaški stražarji, tako so bili pozneje domobranci njegov ponos, up in ljubezen. Skupaj z njimi je leta 1945 zapustil domovino in odšel v begunstvo.
Begunska pot ga je pripeljala v Monigo. Tudi tam je neprestano mislil na domobrance, kj so ostali na Koroškem. Ko je zvedel, da so Angleži izdajalsko izročili -domobrance komunistom, je bil zanj to tako velik udarec, da Se je zdelo, da ga ne bo prenesel. Prav verjetno je, da je ta udarec povzročil srčno bolezen, na kateri je potem ves čas bolehal do svoje smrti. Kdor je bil v Argentini kaj več skupaj k rajnim svetnikom, dobro ve, kako je tiha žalost glodala njegovo srce in mu tudi izkopala prezgodnji grob.
Vendar pa kljub svoji bolezni ni miroval. Večkrat je dejal svojim prijateljem: „Mi, ki smo se v tej vojni in revoluciji čudežno rešili, smo dolžni, da gojimo spomin na naše borce, na naše domobrance. Mi moramo o njih neprestano govoriti in pisati. Postaviti jim moramo spomenike sedaj v tujini, kjer živimo, pozneje pa veličastni spomenik doma." S' tem namenom je ustanovil Vestnik. Vestnik je smatral poleg Slovenske Besede za svojo življenjsko nalogo. Zanj je zbiral podatke, slike, sredstva, vanj je izlival svoja čustva, svojo žalost pa tudi upanje, da bo Slovencem po težkih dnevih komunističnega suženjstva vendarle zasijalo sonce svobode.
Z Vestnikom je svetnik Škulj želel združiti vse razkropljene protikomunistične borce, vzdrževati med njimi borbeni duh in jih pripravljati za nadaljevanje boja proti nečloveškemu sovražniku — komunistu.
Ob desetletnici smrti svetnika Škulja bomo slovenski protikomunistični borci pokazali rajnemu svojo hvaležnost najbolj tako, da bemo v slogi in edinosti nadaljevali njegovo delo.
KUBA PLAČUJE REVOLUCIJE
Kolumbijske oblasti so odkrile skladišča orožja, ki je bilo namenjeno domačim komunistom, da izvršijo revolucionarni preobrat v Kolumbiji in prevzamejo oblast. Skupaj z orožjem pa so oblasti odkrile tudi važne zapiske in sezname vodilnih revolucionarjev. Našli so tudi seznam oseb, ki so dobile iz Kube denar za organizacija revolucije v Kcdumb-tji. Pri teh osebah so državne oblasti napravile hitro preiskavo in našle 161.000 dolarjev. Denarne posle je vodil arhitekt Alfredo Casas Diaz. Ko je prišla til zadeva v javnost, so komunisti razširili govorico, da je Casas v edino denarja porabil zase.
Beseda mladike
Na spominski proslavi v Buenos Airesu (2. 6. 1968) je imel urednik ..Mladinske vezi", akademik Tone Mizerit, ta govor:
Spoštovani!
V	življenju vsakega naroda so 'dogodki, ki v perspektivi zgodovinske azdalje postanejo pravi mejniki delovanja in presojanja. Tudi naš mali
slovenski narod ni brez njih, dasi so mnoge izmed naših obletnic žalnega značaja, spomini narodove tragike.
Težak je bil položaj v dneh revolucije. INIepoznanje stvarnosti, idejna Zrneda, človeška stiska. Pritisk okupatorja z ene, in komunističnega izdaj-stva z druge strani. Narod se je znašel pred izbiro, ki je ni želel. Je sploh m°gel svobodno izbirati pot? 'Tujci so izseljevali in požigali, pod bratomornimi streli rdečih krvnikov so padali narodni voditelji vseh področij avnega življenja. Udarili so po pastirjih, da bi razkropili ovce.
V	tistih težkih trenutkih so se slovenski možje in fantje zavedli svoje °lznosti in stopili pogumno v boj za obrambo slovenstva in krščanstva. se vojaške formacije, od prvih vaških straž do slovenske narodne vojske
domobrancev, so jasno dokazale, da slovenski človek še resnično „svojo Zemljo ljubi", in hoče na njej živeti v svobodi. —• Lastna neizkušenost in
interesi pa so odločili 'drugače. Narod! je bil obsojen na sužnost, cvet njegove mlade moči pa na smrt.
Leto za letom se od tedaj spominjamo teh 'narodovih mučencev. Gra-'ttio jim spomenike, jim polagamo vence, prižigamo bakle, molimo zanje, ^di danes smo se zbrali. Zbrali, da ponovno obnovimo vero v naše delo, (>b misij na vse, ki so darovali svoja življenja za najvišje ideale sloven-ak°£a človeka, za svobodo in krščansko omiko. Kajti vse naše delo bi mo-rHlo nositi pečat nadaljevanja njihovega boja. In naša odločitev imeti iste temelje, na katerih so svoje prepričanje gradili oni. Demokratični odpor nastal le zaradi pokoljev in požigov, ne le zaradi brezupnega položaja stlln dni. Pokojni škof dr. Gregorij Rožman je že takrat označil komuni-Ztm kot največje' zlo XX. stoletja in smrt za slovenski narod.
Ganeš, po 23 letih režima, je položaj slovenskega naroda brezupen t se nikoli. Ne zaradi komunističnih idej, ne zaradi ekonomskega izkori-‘ anJa. Hujša kot marksistična teorija je posledica, ki neizbežno sledi dvaj-aetletni 'brezbožni diktaturi. To je zmaterializiranje pretežne večine naroda, °rej tudi tistega sektorja, ki režimu ni naklonjen, pa ne najde opore dru-k°d. Moramo se namreč zavedati, da razen trdnih katoliških skupin, žive °®tali deli prebivalstva v popolno materialističnem dudu in praksi. To sc Pozna v brezciljnosti mladine, a se pozna še bolj tragično v beli kugi, ki razsaja doma. Uradni podatki omenjajo, da je danes v Jugoslaviji letno
od 900 tisoč spočetij, le 400 tisoč rojstev. Torej pol milijona nerojenih življenj. In najvišji procent nosi Slovenija. Ne Nemci, ne Italijani, celo ne komunisti med revolucijo in po njej niso ubili toliko slovenskih življenj, kot jih danes ubijajo slovenske žene, zapeljane po dialektičnem materializmu komunizma. To je zločin, ki vipije v nebo. In ti stotisoči mučenci, neznane žrtve lažnega evangelija, ne umirajo z besedo odpuščanja na ustih, kot so umirali naši junaki. Olpuščanje teh slovenskih življenj pripada le Bogu, ki je pravičen sodnik.
In med nami. Koliko je naš idealizem še živ? Ni danes primeren dan, da si sprašamo vest in potem storimo vse, da tudi mi ne zapademo materializmu, ki nas že z vabi j a v udobje in pozabo ? Koliko naša skupnost še sloni na idealizmu ? Koliko se v naših družinah poudarja ideja nad materijo ? Najhujša leta emigracije so za nami. Sedaj, ko stoji večina na ekonomsko trdnih tleh, je že čas, da bolj poudarimo prednost duhovnih dobrin nad tvarnimi. Tudi to je naša poslanstvo, ki smo ga prejeli od njih, ki jid danes častimo. In le tako 'bomo lahko izpolnili 'dolžnost, ki jo imamo do naroda.
Že prastari narodi so cenili svobodo nad vse. Za njih ni bil človek, kdor ni bil svoboden. Resnična svoboda pa je* v tem, da oseba, skupnost ali narod lahko izbira, brez zunanjega vpliva, med dvema ali več dobrinami. V današnjem svetu ipa se narodom hoče vsiliti izbira med zli. Vstala sta dva tabora in v ta dva tabora naj se razdeli vse človeštvo. Komunizem in kapitalizem. To jei izbira, 'ki jo narodom sveta hočejo vsiliti proti njihovi volji in ki neizbežno vodi v smrt vsega duhovnega. Izbira, podobna tisti, ki jo je naš narod doživel med vojno, ko se je1 moral nesvobodno odločiti za manjše zlo. V obeh sistemih je ogrožena človekova osebnost. Eden in drugi predstavljata svoje 'vrste imperializem, in obojemu se je treba upreti z idejo. Ta lažna vsiljena izbira pa premoti mnoge, da nasedejo rdečim pastem. V največ primerih iz socialnih razlogov. Prevelike so krivice, ki jih lahko vsak dan vidimo na svetu: Dve tretjini ljudi nima dovolj telesne hrane, še večji del se utaplja v duhovni bedi, nešteti primeri zatiranja, rasne in idejne nestrpnosti, vse to zaslepi človeka, da vidi rešitev v diktaturi proletariata. A to je utopija. Komunizem je najmanj zmožen nuditi človeštvu socialnih rešitev. Kdor je prebral knjigo komunističnega ideologa Milovana Djilasa ,,Novi razred", ne bo dvomil o tej trditvi. — Med nami smo imeli zgled, ki ga tudi mladi ohranjamo v najlepšem spominu, čeprav ga 'nismo dovolj poznali. To je bil pred kratkim pokojni dr. Celestin Jelence. On je kljub svoji socialistični prepričanosti in prav zaradi svojih globoko socialnih idej tako odločno zavrnil komunizem, kot malokdo med nami. Glede narodovega življenja pa nam jasno izpove svoje mnenje tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je izrekel kot prepričan ateist besede: „Raje vidim, da krščanstvo rešuje slovenski narod, kot da ga ne bi nihče."
Živimo v dobi preobratov. Po vsem svetu se pojavljajo gibanja, ki zlasti v zadnjih časih napovedujejo velike spremembe. V vseh teh gibanjih je mladina tista, ki sproži prvi sunek, kateremu potem sledijo ostali. V
Varšavi, Vragi, Berlinu, Kirnu, Rio de Janeiru, Santiagu in nazadnje v Pa-Hzu. Sledijo popolnoma nasprotnim tokovom, včasih idejam, ki nimajo tio-hene skupne točke, a vsi so mladi. Se odgovorni v naši skupnosti zavedajo važnosti idejne vzgoje mladine? Ta idejna vzgoja sploh obstaja? In koliko1" jo je po ti siku in na raznih predavanjih, ali nei sloni pretežno na destruktivni podlagi, to je, kazanje napak nasprotnika prej kot resnične vrednote naše ideje? Tak način je škodljiv za nas same. Dokaz temu je uk j na nejasnost, ki jo že opažamo pri posameznikih med mladino. Idejna nejas-n°st pa je prva stopnja v propadanju ideje. Poleg tega živimo še v dobi dialoga. Kako si moremo predstavljati dialog, če nismo na jasnem o osnovnih postavkah lastnega stališča ? — Pač pa je idejna vzgoja na podlagi konstruktivnosti edini porok naše rasti. Zmaga naše ideje je resnična le takrat, kadar iiz svoje moči prerastemo nasprotno idejo.
Sinoči smo čuli, kako je Antigona izrekla besede: „:Sovraštvo ne, lju-hoz.cn je moj delež.*1 Prelat dr. Odar je pred: leti, ob današnji priliki izrekel besede, ki so zlata pot, po kateri moramo hoditi: ,,Le na pravici in na odpuščajoči ljubezni se ‘bo gradil boljši svet, za katerega so dale življenje tud; slovenske protikomunistične žrtve. Osveta rodi le sovraštvo; ljubezen r°di samo ljubezen. Boja za boljši svet zato ne smemo voditi s stališča Maščevanja, marveč ga moramo pomakniti na višjo raven. Ideja pravice in ljubezni proti ideji komunizma, ki seje samo sovraštvo ter preliva kri.'*
Francoski pisatelj in mislec, veliki humanist Antoine de Sait-Exup». ry i® Malo pred svojo zgodnjo smrtjo zapisal: ,.Kadar se človcik hoče popoln )-ma izraziti, bo to dosegel le v smrti. Zakaj, kdor je izpovedal resnico, mora 11M reti, da 'ho njcgoVa resnica dokončna. “ Naši junaki so izpovedali resnico, Za to resnico so dali svoja življenja. S tem so nam zapustili poslanstvo in dolžnost, da to resnico, steptano v prahu in pomešano s krvjo, dvignemo M Postavimo na oltar domovine, kjer so oni žrtvovani. Storimo lahko to le s svojim delom za svobodo naroda in krščansko omiko. S tem bo tudi njim dan 'najlepši spomin, hvaležnost, slava.
PREGANJANJU JUDOV V SOVJETSKI RUSIJI
Po lanskem porazu Arabcev v šestdnevni bitki z Izraelci, se je znova začelo preganjanje j udov v raznih komunističnih državah, zlasti pa še v Sovjetski Rusiji. S tem preganjanjem se hočejo komunisti maščevati za cpričakovanli poraz svojih zaveznikov Arabcev, katere so za boj z Izraelci dobro oborožili, dolgo' čtisa vežbali in nato pognali proti Izraelu. V Sovjet-'^hi Rusiji in tudi na Poljskem so vrgli judovske profesorje, zdravnike, inženirje, uradnike iz služb, zaprli so jim skoraj vse sinagoge, mnoge j ude 1’oslali na prisilno delo itd. Zaradi tega se vršijo sedaj po svobodnem svetu Protestna zborovanja zoper to preganjanje j udov.
Bodočnost gverilskega vojskovanja
Gverilski način vojskovanja ni noben nov način vojskovanja. Zgodovina je polna primerov takega vojskovanja. Znano je npr. gverilsko vojskovanje Špancev zoper Napoleonovo vojsko in gverilsko (četniško) vojskovanje balkanskih narodov zoper Turke. V drugi svetovni vojni so v raznih, od Nemcev in Italijanov zasedenih državah, nastopale gverilske skupine. I*o vojni pa je postalo posebno znano gverilsko vojskovanje v Alžiru in v južnih in centralnih ameriških državah. 1’rimer največjega in najbolj srditega gverilskega vojskovanja ipa je danes Vietnam.
GVERILA IN KOMUNISTI
Komunisti so kmalu spoznali, da se po zakoniti poti nikdar ne bodo mogli polastiti oblasti v raznih državah. Zato so se oprijeli gverilskega vojskovanja, ki obstoja v izvrševanju malih vojnih akcij, v zahrbtnih napadih in hitrih umikih znotraj državnega ozemlja in vse to po načrtih, ki jih za te akcije pripravlja vrhovno komunistično vodstvo izven te države. To vodstvo daje na razpolago tudi potrebna sredstva in inštruktorje za vodenje gverile.
Vsem je še v spominu gverilsko vojskovanje v Boliviji. Komunistično vodstvo je bilo mnenja, da je Bolivija tista 'država v južni Ameriki, kjer se bodo komunisti najlaže polastili oblasti in tako dobili odskočno desko za vso Južno Ameriko. Računali so, da bodo dobili na svojo stran siromašno in nevedno bolivijsko ljudstvo in da posebnih težav z bolivijsko vojsko ne bo, ker je ta vojska znana kot slaba vojska. I’a so se krepko uračunali. Tudi najbolj znani mednarodni komunistični inštruktorji (Che Guevara, Debray, Bustos in dr.) niso mogli pridobiti revnega bolivijskega ljudstva in premagati bolivijske vojske, ki se je izkazala za dobro v boju s komunističnimi vsiljenei.
Ta nauspeh v Boliviji pa komunistov ni prestrašil. Še vedno je njihov cilj dobiti v raznih ameriških 'državah oblast v svoje roke s pomočjo gverile. Primere gverilskega vojskovanja imamo danes v Venezueli, Kolumbiji in Gvatemali, že jutri pa se lahko pojavijo tudi drugod. Vedeti moramo, da nastopajo gverile po znanstveno preštudiranem načrtu takrat in tam, kadar in kjer so koristne za izvedbo komunističnih načrtov bodisi z namenom, da prevzamejo oblast, bodisi, da napravijo propagandni učinek na svetovno javnost.
VLOGA KUBE
Castro jc kmalu po prevzemu oblasti na Kubi mislil, da bodo njegovemu zgledu sledile razne ameriške 'države. Toda se je zmotil. Nikjer se mu
n> posrečilo ustvariti gibanja, ki naj bi s pomočjo domače revolucije vzelo državno oblast v svoje roke. Zato je nastopil z novo taktiko — z gverilo.
Iz vseh latinsko ameriških držav je Castro zbral na Kubi zanesljive, fanatične in siposobne komuniste ter jih začel vaditi v gverilskem vojskovanju. Nato je te inštruktorje poslal v razne države z nalogo, da pričnejo z gverilskimi akcijami. Teh inštruktorjev pa ne pošilja Castro samo v latinsko Ameriko, ampak tudi v Afriko.
Castro pa tudi s tem gverilskim vojskovanjem nima velikih uspehov, se mu namreč posrečilo 'dobiti zaledja za svoje gverilce. Zaledje, t. j. Pomoč domačega ljudstva na ozemlju, kjer deluje gverila, pa je za uspešno SVerilsko vojskovanje kar najbolj važno. Kmečke množice latinske Amerike ftverileev niso ipodprle. To je bilo usodno za gverilce že v Boliviji in to je glavni vzrok neuspehov gverilskega vojskovanja tudi v drugih državah. Ameriško kmetsko ljudstvo je po svoji naravi miroljubno in narodno zavedno, zato ni zaupalo in ne zaupa mednarodnim avanturistom, ki se postavljajo na čelo gverilskega vojskovanja.
Vprašati se moramo, čemu komunizem — kljub dosedanjim neuspehom — organizira gverilsko vojskovanje v Južni Ameriki. To dela gotovo zato, da vnaša s tem politično zmedo na ta kontinent. Spomnimo se revolucije v Santo Domingo. Tej je sledila intervencija Združenih držav, zoper katero so se nekatere popolnoma nekomunistične države uprle. P tem je nastala napetost in zmeda v ameriških meddržavnih odnosih. Komu n'st i dobro vedo, da so — kljub neuspešni revoluciii — take meddržavne zmede 'n napetosti zelo koristne za utrditev komunizma.
KOMUNISTI MED SEBOJ
Toda gverila ni samo orožje zoper ..kapitalistični" svet, ampak je tudi orožje za notranji komunistični svet.
V komunističnem svetu imamo tri struje, ki so med seboj v tihem ali očitnem boju. Vodstvo fceb struj je v rokah Sovjetske Rusije, Kitajske 'n Kube. Vsaka izmed teh struj si skuša utrditi ugled v komunitičnem svetu ,n dobiti vodstvo svetovnega komunizma v svoje roke. Eno izmed sredstev, s katerim skušajo dcibiti vodstvo v svoje roke, je tudi gverila. Z gverilo v roki zahteva Castro vodstvo komunizma na ameriškem kontinentu in enakopravno udeležbo pri vodstvu svetovnega komunizma. S pomočjo gverile postavlja podobne in še večje zahteve Kitajska. Zato je morala tudi Rusija Pohiteti ter podpreti vietkongovce, da ne ostane praznih rok na vedno bolj razgibanih komunističnih kongresih. Kruščeva koeksistenca je dobro propagandno sredstvo za nekomunistični zahodni svet, gverila pa za komunistične fanatike. Kitajski in kubanski komunisti so namreč prepričani, da komunizem pod vodstvom Sovjetske Rusije ni dosegel svojega cilja, da bi namreč zavladal na vsem svetu. Komunisti v Sovjetski Rusiji so se po ninenju Castra in Mao Ce Tun ga pomehkužili in pomeščanili in je zato
potrebno, da prevzamejo vodstvo komunizma bolj 'bojevite in napadalne sile. Sovjetski komunisti ipa so nasprotnega mnenja, da je napredek Sovjetske zveze in s tem tudi komunizma mogoč samo v miru 'ter v diplomatskem, političnem in gospodarskem sodelovanju z vsem svetom in da bi mogla vsaka nepremišljena vojna avantura uničiti vse, kar je bilo ustvarjenega v 50 letih.
To različno gledanje komunistov na komunistične cilje in uporabo taktike za dosego teh ciljev je prišlo do vidnega izraza ha lanskem kongresu OLAS-a na Kulbi. Na tem kongresu so prevladovali Castrovi skrajneži, ki so krepko napadali sovjetsko politiko. Tako je bil npr. na predlog kastrovcev sprejet predlog, ki obsoja Sovjetsko Rusijo zaradi sklepanja trgovskih pogodb z nekaterimi latinsko ameriškimi državami. Ta sklep je bil sprejet s 15 glasovi proti 3 (9 delegatov pa se je vzdržalo glasovanja). Sovjetsiki delegati so nato s težavo doegli, da se ta sklep uradno ne bo objavil.
DANAŠNJI POLOŽAJ KOMUNIZMA
Poglejmo Evropo. Danes je od 31 evropskih držav, ki leže med Atlantikom in Uralom, devet držav pod: oblastjo komunistov. Stalinovi načrti, razširiti komunizem; na vso Evropo, se niso posrečili, in danes so točno začrtane politične in ideološke meje med komunističnim vzhodom in demokratskim zahodom.
V Afriki in Aziji sc je po drugi svetovni vojni zrušil kolonialni sistem. Ustanovile so se številne neodvisne države. Sovjetska Rusija je krepko podpirala napore in boje domačinov, da se otresejo kolonializma, dočim je v istem času v Evropi ustvarila svoje kolonialno carstvo s tem, da si je priključila svobodne države (Estonska, Litva, Letonska), druge pa napravila jja satelite. Sbvjeti. so računali s tem, da bodo nove afriške in azijske države hitro postale komunistične. Toda to se ni zgodilo. Vsa gospodarska, tehnična in vojaška pomoč, -ki jo je Sovjetska Rusija nudila mladim državam, ni dosegla, da bi katera izmed 41 neodvisnih držav v Afriki sprejela komunistični sistem. (Nekatere teh držav (Alžir, Egipt, Mali, Gvineja, Kongo-Brazzaville, Tanzanija) so uvedle nek socialistični sistem, ki se pa bistveno loči od komunističnega. Vojna med Izraelom in arabskimi državami je sicer poglobila prijateljstvo arabskih držav do Sovjetske Rusije, ki se je postavila na arabsko stran, ni pa imela za posledico, da bi v teh državah prevzeli komunisti oblast v svoje roke in uvedli v njih komunistični sistem.
Tudi položaj v Aziji ne napreduje v (komunistično smer. Od 34 neodvisnih držav so štiri države sprejelo komunizem: Kitajska, Severna Koreja, Severni Vietnam in Zunanja Mongolija. Od teh je Mongolija v sovjetskem območju ali sovjetski satelit, dočim sta Severni Vietnam in Severna Koreja bližja Kitajski. Kitajska sc je silno trudila in ogromno žrtvovala, da bi na svojo stran pridobila razne države. Na vse strani je pošiljala svoje diplomate, znanstvenike, tehnike, organizatorje in propagandiste. Pa je imelo
vse to kaj malo uspeha. Nobena država — razen zgoraj naštetih — ni pridela komunističnega sistema in joovsod so komunistične stranke precej slabotne. še najmočnejša je bila komunistična stranka v Indoneziji, kjer pa je doživela tako silen udarec, da si od: njega kar na more opomoči.
OSTANE SAMO ŠE GVERILA
Kitajska in Kuba sta prišli do prepričanja, da z mirnimi sredstvi sVojih namenov ne bosta 'dosegli. (Na totalno vojno ni računati. Sovjetska Rusija in Združene države — dve atomski velesili, ki imata v svojih rokah H0% vsega vojnega potenciala na svetu — sta ob vseh večjih konfliktih (Ogrska 1950, Bližnji vzhod 1950 in 1907, Kuba 1902) jasno pokazali, da želita preprečiti vsak velik, svetovni in posebej še atomski spopad. Ne preostane torej nič drugega kot krajevna gverilska vojskovanja za širjenje komunističnega območja. Te akcije pa je treba zaviti v nacionalni ali social-ni plašč, kakor pač kažejo razmere. Kjer je velika revščina (kot npr. v Boliviji, severni Braziliji, Gvatemali), tam komunisti visoko dvigajo zastavo socialne pravičnosti, v Afriki in Aziji pa nastopajo kot narodni osvoboditelji.
Po zaslugi Castra in Ho Chi ‘Minha ima gverilsko vojskovanje v komunističnem svetu visoko ceno in mnogi komunisti so prepričani, da bo komunizem zmagal samo s pomočjo gverilske strategije. Sovjeti o tem niso Prepričani in zato pomnožujejo svoj vojni potencial, da bo sposoben za totalno vojno.
Zato je pričakovati, da se bodo na področju, kamor sega vpliv Kitajske •n Kube, gverilske akcije ponavljale. Zlasti je treba to pričakovati v latin-®ki Ameriki, ki komunizma od blizu dobro še ne pozna. Nujno potrebno je, da se vlade in voj sike pripravijo in izvežbajo za to vrsto vojskovanja. Na ta način ne bo težko uničiti gverilskih skupin, vodenih iz tujine, zlasti še, ^er je poljedelsko in meščansko prebivalstvo nezaupljivo do tujih agitatorjev, Iker odklanja nasilje in ima globoko domovinsko ljubezen, kjer ni mesta za internacionalni komunizem. Seveda pa je potrebno povsod rešiti nerešena nacionalna vprašanja, urediti življenjske razmere in dvigniti življenj-sko raven prebivalstva, tako da komunizem ne bo mogel nastopati kot nacionalni in socialni osvoboditelj.
S. Bc.
DARUJTE
V TISKOVNI SKLAD VESTNIKA!
UTRINKI
Časi so takšni, kakršni so ljudje
Združene države Amerike so bile dolga leta vzor svobodne demokracije. Amerikanci sami so bili v svojo demokracijo tako zaverovani, da so jo postavljali nad zakonitost, ki bi omejevala svobodo kakršnega koli javnega delovanja. V imenu take neomejene svobode sedaj ameriška mesta požigajo, 'drhal strelja na gasilce in repa trgovine, študentje naženejo ravnatelje in zasedejo univerze, javno sežigajo vojaške pozivnice in govorniki pozivajo na nepokorščino državni oblasti.
Kar seješ, to žanješ. . . Odgovorni in vplivni politiki na svojo propagando pihajo na dušo ljudskih množic, oblasti se umikajo odgovornosti, da se ne bi zamerili ljudstvu.
Kakšno seme so raztrosili med ameriško ljudstvo odgovorni ameriški možje:
V imenu ameriške ustave je Vrhovno sodišče pregnalo iz vseh državnih šol Boga in prepovedalo vsak način molitve v čast in zahvalo Bogu.
Oblast je pregnala Boga, sedaj pa študentje izganjajo oblast.
Primarne volitve 7.maja so tudi nakazale, da je ameriška javnost že zelo nasedla levičarskim vplivom, ki se skrivajo za privlačnimi gesli svo— bode in 'demokracije. Pod takim vplivom so volilci v državi Ohio tudi odklonili odločnega protikomunista senatorja Franka Laušeta. Proti njemu so se združili vsi levičarji, liberalni del demokratske stranke in delavske unije. Ti so vedno skupno bili proti Laušetu, vendar je Lauše doselej na vseh volitvah z lahkoto zmagal. Ker je senator Lauše v zadnjem času večkrat odločno obsodil črnske nemire, požige in ropanja in ni javno podpiral črnskih kandidatov, so sedaj črnci glasovali enotno proti njemu. Deželska področja, ki so podpirala Laušeta, niso mogla odtehtati velikih mest, ki so pod vplivom mogočnih delavskih unij in gosto naseljena s črnci. Tudi cerkvena hierarhija je očitno podprla „napre'dne.“
Makso Šnuderl, znani raziskovalec „vojnih zločinov", je v ,,Razgledih" 9. marca 1968, stran 131, odkril sledeče: „Z dr. Ivanom Ribarjem sem sc spoznal januarja 1941 v Zagrebu. Skupina intelektualcev iz Ljubljane in Maribora, ki so bili razpoloženi protirežimsko (za komuniste je to proti-državno) in usmerjeni v duhu ljudske fronte, se je sestajala z vodstvom samostojne demokratske stranke v Zagrebu, katere glasilo Nova Riječ ie bila močno blizu tej naši usmerjenosti. Hoteli smo ustanoviti iniciativno skupino te stranke v Sloveniji. Ko smo poročali o političnem položaju v Sloveniji, zlasti o aktivnosti INemeev na Slovenskem, ki se je po ustanovitvi nemškega konzulata v Moriboru razbohotila..."
Dr. Makso šnuderl nas ne more prepričati, da ga je takrat skrbela
».aktivnost Nemcev na Slovenskem", saj so takrat vse Ljudske fronte v Ev-ropi in z njimi ta v Sloveniji in Jugoslaviji, sodelovale z nemšikimi nacisti. Če je Maks šnuderl že pozabil, da sta voditelj francoske Ljudske fronte Thorez in voditelj italijanske Ljudske fronte Togliatti že leta 1940 z nacističnimi potnimi listi odpotovala v Moskvo, ne bi smel pozabiti uslug, ki jih je nacistični konzulat v Mariboru prav takrat nudil šnuderlovim pristašem. Tudi v Mariboru so malo pred nacističnim napadom na Jugoslavijo levičarski študentje demonstrirali proti režimu in Jugoslaviji, seveda pod firmo Ljudsko fronte. Ko jih je mariborska policija razgnala in je hotela voditelje prijeti, so se komunistični hujskači zatekli v zaščito nemškega nacističnega konzulata, kamor slovenska policija ni smela za njimi.
Makso šnuderl in njegova Ljudsika fronta so imeli še precej prilike nacistom nuditi protiuslugo. Vse do 22. junija 1941 so pridno pomagali nacistom preganjati zavedne Slovence. Komunisti niso prekinili delovanja z nacisti zaradi njih krvavih zločinov nad slovenskim narodom, ampak samo zato, ker so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Režimski preiskovalec vojnih zločinov Makso šnuderl še doslej ni odkril niti enega komunističnega vojnega in političnega zločina. Po komunistični praksi so narodni izdajalci ysi nepokorni protikomunisti.
Tudi na Češko-Slovaškem 25 let niso nič slišali o komunističnih zločinih. Neverjetno učinkovito so komunisti uspeli prikrivati svoja nasilja in zločine pred naivno svetovno javnostjo kot reakcionarno protikomunistično propagando.
Kaj sedaj ? Komunistično vzgojeni mladi rod se sprošča vplivov varljive komunistične propagande. Mladi rod zahteva, da morajo komunisti propagandne parole o ljudski svobodi za javnost tudi uveljaviti. Ne reakcionarji ali protikomunisti, dočakali smo, da komunisti sami med seboj drug drugemu očitajo in odkrivajo komunistične zločine, zatiranje svobode in komunistično nasilno diktaturo. Uporna sila svobodnega duha zmaguje!
Dočakal rad bi tisti dan, ko bodo tudi v Sloveniji...
Jože Melaher
ftiie 29. ohtobra — na slovenski narodni praz nik in na dan slovenske zastave — bodo po vsem svobodnem svetu slovesnt* proslave 50-letnice ustanovitve prve slovenske vlade. Vabimo vse soborce, da pri pripravah za te proslave krepko sodelujejo ter se jih s ponosom
udeležujejo.
I)SPB — Buenos Aires
KAJ SMO IN NISMO BILI
V „Klicu Triglava" smo brali zapis g. Vinka Fortune, ki ga bralcem Vestnika posredujemo dobesedno. (Op. ured.)
V "KLICU TRIGLAVA” št. 337 in 341 je g. Andrej Glušiič napisal dva članka in sicer: “Dachau pred 20 leti — epilog” in ‘1Čmo-bela prisega”. V št. 345 v pismu uredniku pa je med ostalim ugotovil: Da je večina aktivnih in nekoliko rezervnih oficirjev smatralo domobranstvo za nujno zlo, t- j. za sredstvo potem katerega se lahko zbere in izvežba moštvo, dobita orožje in oprema, da bi se potem v pravem trenutku udarilo :o okupatorju.
Daši imam v nekaterih rečeh svoje mnenje, se popolnoma strinjam s pravkar omenjeno ugotovitvijo in še marsičem; še posebno, da d0 domobranske prisege ne bi smelo nikdar priti in da bi morali domobranci preiti v pravem času v ilegalo.
Zaradi posledic poškodbe glave pri delu pred 15 leti in bolezni na srcu, vsled česar sem bil dolgo časa tudi v bolnišnici, se vsa ta leta nisem nikjer udejstvoval. Bil sem pa nekajkrat vprašan, da kot domobranski poveljnik na Notranjskem — d0 ustanovitve udarnega bataljona na Rakeku proti koncu 1943. leta in nove domobranske skupine na Vrhniki spomladi 1. 1944 — opišem dogodke med vojno in revolucijo.
Zadnja leta sem se le odločil na to in počasi za,čel z opisovanjem; s tem, da sem se omejil na kraje: in čas mojega delovanja. In ko bom pre-
pisal, bom p0 želji poslal, kamor treba.
Ker pa bo letos spomladi minilo 24 let od zgoraj omenjene domobranske prisege v Ljubljani in naše jugoslovanske prisege v Rovtah nad Logatcem, ter v zvezi s spredaj omenjenim, bom povzel iz opisovanj že sedaj, kar se nanaša na ohb prisegi, saj je vse to tako mal° znano.
V	vrtinec takratnih dogajanj na na Notranjskem sem bil potegnjen po kapitulaciji fašistične Italije in prihodu Nemcev v takratno začasno Ljubljansko pokrajino, v jeseni 1. 1943 v Logatcu, že nekaj dni prod ustanovitvijo domobranstva. To predvsem vsled nevarnosti, da ne bi doživel usode sosednjega Godoviča, v katerem so Nemci požgali mnogo hiš, kot tudi drugje, in postrelili nekaj ljudi, celo žensk.
Vendar, ne samo zaščita ljudi in imetja, temveč pričakovanje izkrcavanja zaveznikov na Jadranu, o čemer se jo tolik0 govorilo, je tudi vplivalo na nas, da pridemo do orožja za boj proti okupatorjem. Prišlo je ce]0 do tega, da sem šel v tistih d n c,h v Ljubljano na predlog vidnega člana OF v Logatcu, česar pa vsled obširnosti na tem mestu ne bom opisoval.
V	Logatcu in lia domobranskih postojankah pod mojim poveljstvom, nemkih posadk ni bilo. Le včasih so
šle skozi nemiškei kolone, predvsem ’z Idrije, odkoder so Nemci vozili živo srebro v Nemčijo. Na Notranjskem so kili Nemci samo na Vrhniki, v Postojni, Godoviču in Idriji. Ostali bližnji kraji so bili zasedeni °d 'domobrancev, bolj oddaljeni pa °d Partizanov. Četniki so se nahajali nekaj časa najprej v Zaplani, P0zneje pa v okolici Polnovega grad-ca.
Zaradi zahtev INemcev, ki so prežgale okvir naše prostovoljnosti, sem prišel z njimi kmalu v spor. Omenil jih bom le nekaj:
Kmalu p0 ustanovitvi domobranstva Sem dobil naročilo, da se kot poveljnik preselim iz Logatca na Vrhniko, kjer je bilo nemško povelj-stvo in Gestano. Kljub ponovljenemu Povelju, istega nisem izvršil.
Enkrat v začetku leta 1944 pa sam dobil povelje, ida odredim iz mojih Postojank 300 mlajših domobran-cev za varovanje železniške proge Ljubljana—Postojna. Pripominjam, c*a je moštvo na progi spadalo 'naravnost pod Ljubljano, ne pod Loga-ec, in bilo iz jugovzhodnega dela Notranjske ter drugih krajev zasedenih od partizanov; zato s0 jih v Ljubljani razporejali vsepovsod.
Po posvetovanju s poveljniki postojank in vidnejšimi dcmobranci-(j°mačini sem odbil izvršitev tudi te-ite povelja in še več drugih.
Torej, o nekem voljnem sodeiova-nju z okupatorji ne more biti niti govora.
Žal, bilo je vse zastonj!
V kakšnih odnošajih smo bili z °kupatorji naj služi kot idcikaz tudi tole;
V naših meidsebojnir bojih, t. j. ob napadih na domobranske postojanke, ne samo da Nemci nikdar niso prišli na pomoč, temveč so celo zadrževali naše sosedne 'domobranske postojanke v tem. Primer: Hotedršica, Črni vrh in sosednja Gorenja vas pod Ži-rovskim vrhom; v Grahovo pa so prišli pozneje. Kot je bilo videti, jim je to bilo celo viseč, saj so bili varnejši.
Sicer pa smo tudi mi sodelovali z njimi v teku enega leta samo trikrat. Ob prihodu z Vrhnike v Logatec, v spremstvu Nemcev, ko smo ustanovili krajevno stražo; po uničenju domobrancev v Grahovem, ko so Nemci iz Postojne napravili obhod' ozemlja okrog Cerkniškega jezera, ko smo jih spremljali, in pri znani akciji mod črnim vrhom in Colom, katere končni rezultat je bil upor, ki ga omenjam na drugem megtu. Najbolj zanimivo ,pri teh treh sodelovanjih pa je to da nihče od domobrancev ni uporabil orožja, pa naj se to sliši še tako neverjetno.
Kot 'biviši žandarmerijski oficir sem se vedn0 trudil, kolikor je bilo največ mogoče, da zadržimo videz policijskih in ne vojašjih enot, dovoljenih Po mednarodnih zakonih. Žal, bilo je vse. zastonj!
Toliko o odnošajih z okupatorji-
Zaradi nevarnsti, ki mi jG pretila 0d Nemcev in iz drugih razlogov, sem z razumevanjem mojega položaja na domobranskem poveljstvu v Ljubljani uspel, da zapustim Logatec spomladi 1944. Odšel sem v Rovte, kjer sem 'bi 1 varnejši, na nižji položaj. Sicer bi že takrat moral zapustiti domobranstv0 Ljubljanske pokrajine.
Kot pravilno ugotavlja g. Glušič, nas je bilo precej, ki smo v času približevanja zaveznikov nameravali s svojim ljudstvom preiti v ilegalo, v slučaju, ,če tega nei bi storil,0 celokupno domobranstvo.
Vslcidi tega in da ne 'bi zgubil stikov z ljudstvom, na ;popolen umik iz domobranstva nisem mogel misliti. Žal, pozneje, po uporu INbmceim v Črnem vrhu meseca decembra 1944, ko sem se skrival, je bil na sestanku v Žiberšah blizu Hotedršice moj načrt za prehod v ilegalo zavrnjen. Ker sem preveč hodil svojo pot, nisem bil več začelje«.
Resnično razpoloženje domobrancev
S tem prehajam na samo prisego.
če me je pri sprejemu v Ljubljani, z delegacijo za preklic povelja za pošiljanje domobrancev na železniško progo, obšel prvič težak dvom, da ne mislimo vsi enalko, je napovedana domobranska prisega (njena vsebina) povedala vse.
V času, ko je za mene še veljala prisega stari Jugoslaviji, po svoji vesti tega storiti nisem mogel. Mojega domobranstva je bilo takrat konec. Le še moj končini cilj, odhod v ilegalo, me je držal v njem.
Domobranska prisega, ki je bila 20. aprila 1944 na stadionu v Ljubljani, je bila po mnenju mnogih največja napaka domobranskega vodstva. V toliko bolj, kot se je tokrat govorilo, ker Nemci prisege sploh niso zahtevali. Seveda so pa še danes izjeme, ki mislijo drugače.
Ne samo da je za mnoge od nas takrat še veljala prisega stari Jugoslaviji, ampak tudi mlajši domobranci, ki v njeni vojski še niso služili, so bili proti tej in taki pri-
segi. Saj je tako malo manjkalo, da ni prišlo tistega dne v Ljubljani do pravega upora.
Resnično razpoloženje domobrancev so polkazali domobranci v Rovtah, ki na prisego v Ljubljano kljub povelju niso šli. Nekaj tednov nato pa so v Rovtah položili prisego Jugoslaviji. Rovtarji so v svobodnih hribih, ne za visok0 ljubljansko ograjo iz bodeče žice, s tern dejanjem spregovorili tudi v imenu njih-
Ker torej nismo hoteli priti na prisego v Ljubljano, sem končno dobil dovoljenje, da naj bo domobranska prisega v Rovtah. Kot sem že sprelaj omenil, sem se takrat že nahajal v Rovtah.
Z ozirom na zgoraj omenjeno ih to, da se je nahajal kralj v Londonu skupaj s takrat še priznano vlado stare Jugoslavije, smo se odločili za prisego Jugoslaviji, po predvojnem zalkonu o ustrojstvu vojske in mornarice. Kot je znano, je bil sporazum med predstavniki stare in nove Jugoslavije sklenjen pol leta pozneje| t. j. v novembru 1944.
Ta prisega v Rovtah je bila v prvi polovici meseca maja, datuma se ne .spominjam več, na prostoru pred cerkvijo, v slovenskem jeziju, pred jugoslovansko državno in slovensko narodn0 zastavo.
iPred prisego sem imel temu primeren govor ter še posebno poudaril potrebo te prisege, z ozirom na ono v Ljubljani. Niti eden od domobrancev ni ugovarjal. Z ozirom na važnost prisege pa sem tudi povedal, da prisotni podčastniki in orožniki, ki so že v stari Jugoslaviji položili prisego, iste še enkrat polagali ne bodo, kar se je tudi zgodilo.
Besedilo prisege je izgovarjal
najprej po«, kurat F. Kunstelj, kot je bila navada v predvojni Jugoslaviji, za njim pa ponavljali domobranci. Prisostvovalo je tudi nekaj domoibrancev iz sosednih postojank.
Tudi na sosednjih Vehanšah domobranci niso položili domobranske priscige. Torej nad 500 prostovolj-eev-domobrancev iz okolnih vasi.
Da ni mogel ostati ta dogodek skrit, oziroma da se je zvedelo zanj v Vrhniki in v Ljubljani, je samo po sebi razumljivo. Posledice, te prisede so kmalu sledile. Pred tem pa sem bil nekajkrat vabljen na Vrhni-k° in v Ljubljano.
Nekega dne proti koncu meseca jnlija 1944 se je po kosilu, v času ko nj nirče pričakoval, iznenadno zaustavil pred. zgradbo domobranskega poveljstva v Rovtah avto, iz katerega je izstopil gestapovski ka-Petan iz Vrhnike von Kam.pz in nekoliko gestapovcev. Pohiteli so proti ZRradbi poveljstva.
V	tistem trenutku sem se naha-lav v prvem nadstropju v pisarni, a Kem tudi ge vedel za njihov prihod. Beseja nekoga: „Nemci“, je povedala vse. Sam komaj vem kdaj sem 8kočil skozi okno na zadnjo stran ^r steike] proti bližnjem gozdu na-vzdo], g;] gem re§en
V	tistem ,času, oziroma malo pred V-m, je bilo več aktivnih oficirjev, todi domobrancev, in rezervnih ofi-
zraven drugih ljudi, ki so Nemcem padli v roke, aretiranih. Nekateri so bili poslani v Dachau 'n druga nemška taborišča, drugi pa Za’Piti v Ljubljani.
Mimogrede naj Iše omenim, da ®em po enomesečnem skrivanju od-1 za tri meseca še na Veharše ki So spadale pod Trst, ne Ljubljeno,
kjer sem ostal napol skrivač do že omenjenega upora.
Vsa krivda ne leži na nas
Resnici na ljubo bom sedaj dodal iše nekaj pripomb:
Če bi po italijanski kapitulaciji v jeseni 1943 prišlo do izkrcavanja zaveznikov »a Jadranu, 0 čemer se je\ takrat toliko govorilo, do ustavitve “domobranstva", ali kakšne druge podobne formacije, pod vodstvom tistih, ki so ali bi bili za Nemce oziroma ki so računali na možnost njihove zmage, pri nas ne bi nikdar prišlo. 'Ne bom se. pa spuščal v to, kakšen bi mogel biti nadaljuj razvoj.
Dalje, čc bi prišlo do priznanja predstavnikov nove Jugoslavije, ki so se nahajali v domovini, na mesto biv. kralja in njegovo vlade v Londonu vsaj eno leto preje, bi tudi lahko bilo marsikaj drugače. Od zunaj ne bi nihče več -ničesar -pričakoval ter ljudje doma ne bi nasedali neresničnim vestem, o zvezah z Zahodom itd. Tudi za to ne leži vsa krivda na nas. Posebno težko je bilo takrat za 'bivše uslužbence stare Jugoslavije. Bivanje bivšega kralja v Londonu in pripovedke o njegovih močnih zvezah je vsiljevalo marsikomu razne pomisleke. Ne dvoličnost z Nemci, temveč to nas je pokopalo.
V druge stvari se spuščal ne bom. To sem napisal, da se sliši en glas več, kaj smo in nismo 'bili; ne samo v svojem, temveč in predvsem v imenu tistih, katerih poveljnik sem bil, saj so umrli prav talko kot mnogi drugi, za Slovenijo in Jugoslavijo.

f n r. Celestin Jelence
Ko smo lansko leto pripravljali snov za 2. kamnito mizo o dialogu, sem na Slovenskem dnevu naprosil dr. Jelenca za sodelovanje. Z veseljem je pristal. Da do te druge mize ni prišlo, mi je danes najbolj žal prav zato, ker nismo mogli slišati dr. Jelenčeve jasne besede.
Velik dar božji je, zrnati biti jasen, znati videti v naprej, kako bo šla ta ali ona misel po poti medi narodom. Dr. Jelence je bil jasen človek. Morda je doslej najbolj jasna beseda o odklonu komunizma bila prav izpod peresa pok. dr. Jelenca v znani anketi Zbornika Svobodne Slovenije. To so bile namreč besede, ki jim nihče ne bo mogel očitati pristranosti, sovražnosti, maščevalnstj pa tudi zanosa, češ dia smo imeli prav. Dr. Jelen ec je takrat pisal za nove rodove, ki danes v Sloveniji rastejo, prihajajo v svet in šele tam spoznavajo diru go plat zvona.
Zato je njegova izguba danes bolj pomembna, kakor sj mislimo. Dnevi pred nami bodo zahtevali od nas ljudi, ki poznajo pojme o dveh bregovih, obenem pa bodo prisiljenj tudi znati pogovarjati se preko brega. Da ne bo izdan nihče, da ne bo zardelih lic in p obešen ih oči, da se ne bodo nehala prijateljstva. Tukaj bo manjkal dr. Jelenec. Pogrešali bomo njegove jasne besede, ostali brez. njegove daljnovidnosti.
Dr. Jelenec je vse življenje verjel v socializem. Demokratski socializem, resnično doživetje bratovske pomoči med seboj, verjel v izravnali je dobrin, predvsem pa globoko veroval v boljšo človeško naravo. Ni se najbrž motil, ko je ob koncu svojih dni (trdil, da bo “itak ves svet šel tako ali tako v nek socializem”.
Dr. Jelenc je bil zelo bliizu papeškim okrožnicam. Tudi mi jim bi morali biti, sicer bodto ostale mrtva črka. In zato jih papeži gotovo niso pisali, da bi šli ob popolni naši brezbrižnosti v arhiv. Če nas pri uresničevanju teh okrožnic ne bo zraven, se ne razburjajmo, kakšen bo svet prihodnjih desetletij.
S tem se bomo naj lepše oddolžili tudi spominu dr. Jelenca, slovenskega politika in državnika.
Pavle Rant
brezmejna hinavščina
Ljubljanski komunistični „Dnevnik“ je v svojih številkah z dne
maja in 1. junija priobčil dva članka pod velikimi naslovi „Žrtve črne roke" in ..Zaceljtene rane". V začetku prvega članka je z mastnimi črkami zapisano, da so pri kopanju jarkov za komunalne naprave- v *)Qdoči soseski VI v Dravljah odkrili za zdaj deset grobov, v katerih 80 bila pod rahlo plastjo zemlje okostja, in da so po prvih ugotovitvah to okostja aktivistov NOB iz Dravelj in okolice, ki so jih belogardisti naskrivaj pobili v letih 1943 in 1944.
V članku je nato še zapisano, da domačini, ki se spominjajo teh hudih in krvavih dni med vojno, predvidevajo, da so izmed desetih grobov štirje, v katerih bi lahko bili posmrtni ostanki Draveljčanov, ki so izginili leta 1944. — Potem nadaljuje pisec članka' — Vlado Šlam-berger —, da po prvih raziskovanjih predvidevajo strokovnjaki, da so °kostja stara okrog 23 let in da torej gl-e-dc na starost posmrtnih ostankov ni dvoma, da so to bile žrtve, ki so jih -belogardisti zahrbtno u-bijali 11 a samotnih krajih.
Domačina (Franc Polž, Jože Okršljaj •— oba znana komunista) ha sta morala ugotoviti, da ob posmrtnih ostankih navzlic izredno paz-Uivj preiskavi grobišč, niso našli niti sledu o kakršnih koli predmetih.
pomeni — tako sklepa „Dnevnik" —, da so bile žrtve zakopane v zemljo brez oblačil, kar je nova potrditev domnev tistih domačinov, ki pra-v'j°, da so to posmrtni ostanki nekdanjih aktivistov NOB, ki so jih belogardisti, predvsem pripadniki zloglasne „črne roke", zahrbtno Pobili.
Brez najmanjših dokazov postavlja komunistični „D«evnik“ ttrdi-tov> da so najdena okostja posmrtni ostanki komunističnih aktivistov IZ| Dravelj in okolice, kljub temu, da niso našli niti sledu- o kakršnih koli predmetih, iz katerih bi se dalo -sklepati o identiteti teh ostankov.
Radovedni smo tudi, kateri so tisti strokovnjaki, ki so ugotovili, (ia so okostja stara točno 23 let. Niti najbolj natančna laboratorijska Preiskava ne bi mogla tega ugotoviti, kar so komunisti kar s pogledom ugotovili. pa vzemimo kot ugotovljeno dejstvo, da so najdena okostja aLira 23 let. Sedaj smo v sredini leta 1968. Pred 23 leti je bila sredina
leta 1945, ko ec j« končala druga svetovna vojna, ko so bili vrnjeni domobranci in drugi protikomunistični borci in jih je bilo zverinsko pobitih najmanj 11.000 teh vrnjenih vojakov.
Ali niso morda najdena okostja v Dravljah posmrtni ostanki domobrancev in tistih skrivaj pobitih civilistov, ki se niso hoteli vdati komunistični tiraniji? Za to govori med drugim to, da maso v grobovih našli prav nobenih predmetov. Znano je namreč, da so komunisti svoje ftrtve slekli in zakopali brez obldke, ®a kar so na razpolago številni dokazi.
Da so najdeni posmrtni ostanki v Dravljah lahko ostanki pobitih domobrancev govori naslednje po pričah dokazano dejstvo, da so namreč komunisti v času od 26. maja do 10. junija 1945 (tofrej točno pred 23 leti) pobili v Dravljah domobrance skupaj s kuratom kaplanom Jenkom in četnike. Naj torej ^strokovnjaki" dobro pregledajo okostja in ugotovijo, čigava so, če jim je mar resnica.
Najdba okostij v Dravljah pa je imela posledice, katerih si komunisti niso nadejali. Med ljudmi so s,e razvile strastne debate o tem, čigava so okostja. Mnogi pogumno trdijo, da! so najdena okostja ostanki pomorjenih domobrancev. Drugi, ki so pa v manjšimi, pa trdijo, da so to posmrtni ostanki pobiltih aktivistov. Spori, trenja in razprtije so zajele Dravlje in okolico v takem obsegu, da je bil znani vodilni komu nist na tem področju Edo Brajnik prisiljen javno prositi, da naj ne bi najdeni posmrtni ostanki povzročali razprtij med občani v Dravljah. V pomirjeno« razburjenih množic je dobesedno izjavil: „Čas celi rane, otroci niso krivi za tisto, kar so počeli njihovi očetje. Zato moramo biti strpni in pustiti strokovnjakom, da ugotove, kdo so bile žrtve."
Kako lepo se slišijo t,e besede, ki pa sevedla niso nič drugega ket hinavsko zavijanje oči. Komunisti so se ustrašili ljudske reakcije in so zlato začeli govoriti o zaceljenih ranah, o strpnosti itd. V resnici pa bi, če bi tako naneslo, zopet mirno pobili novih 11,000 domobrancev.
V tej zvezi m dramo omeniti še tole: Ko je organizacija bivših partizanov v Dravljah predlagala, da naj se napravi svečan pogreb najde nih ostankov, so ljudje zoper /to protestirali, češ, saj ni gotovo, čigavi ostanki so to. Pogumnejši pa so javno izjavljali, da je hinavščina delati sedaj toliko hrupa za deset okostij, dočim je bilo že po končani vojski pomorjenih na tisoče domobrancev brez sodlbe in zakopanih brez pogreba.
Zoran
Tine Debeljak — eestilamo!
V okviru narodnega praznika IS. maja, je 11. maja izročil v prostorih Zveze poljskih bojevnikov v ISuenos Airesu podpolkovnik diplom, ^ag. Zbigniew K alpinski, predstavnik Izvršnega odbora Narodnega zedinjenja (Zjedmoezenia Narodowego), ki mu načeljuje v Londonu Ori-umvirat z gen.. Andersoni na čelu, odlikovanja, s katerim je Andersova ' "ilna vlada odlikovala 8 javnih delavcev na ..kulturno-znanstvenem ter °rganizacijsko-socialnem polju". Med temi osmimi odlikovanci je bilo sedem Poljakov ter edini Nepoljak — Slovenec, prof. dr. Tine Debeljak. in en Poljak (inž. K. Angerman) sta bila odlikovana z zlatim Liri-pet s srebrnim (med njimi prijatelj Slovencev, Emil Ozawlowski) tcr eden (staropoljski naseljenec, zaslužni drganizator Poljakov v San J«st'U jn prijatelj tamkajšnjih Slovencev Michal Bielak), z bronastim zaslužnim križem. Odlikovanje je osebno izročil podpolkovnik dipl. mag. K alpinski z nagovorom, v katerem je na prvem mestu spominjal delo slovenskega odlikovanca še v domovini pred vojno, ko je kot tajnik 1‘oljskoslovenskega društva sprevajal poljske begunce v Italijo, pozneje še njegovo sodelovanj e v Rimu v okviru Anderscvega II. korpusa kot člana Intermariuma, profesorja poljske gimnazije itd. („bili smo torej bojevniški kolegi!"), ter nato tukajšnje delo na kulturnem znanstvo -»cm polju kot predavatelj slovanske, torej tudi poljske literature na katoliških univerzah. Čestitkam odlikovancev sta sc pridružila tudi Predsednik Zveze Poljakov inž. dr. Slcdyk ter predsednik Poljske zveze bojevnikov g. Czarnobryvvy.
K gornjemu odlikovanju neumornemu dr. Tiin-etu Debeljaku iz srca čestitamo, obenem pa ga toplo pozdravljamo kot novega Člana slovenskega Narodnega odbora.
Bog Vas živi, doktor!
Vestnik
Politični emigranti ali izseljenci???
Karel Mauser
Dokler je bil v domovini tako surov pritisk, da so grozote prihajale tudi v tuje časopisje, dokler tisočerih in tisočerih grobov na skritih krajih na debelo ni prekril mah in gozdna trava, dotlej so se vsi, ki so se ob zmagi komunizma umaknili, s ponosom imenovali politični emigranti. Čutili so, da je v tej oznaki obsežpno vse tisto, za kar so trpeli in za kar so z vsem prepričanjem stali. Taboriščna leta so bila trda preizkušnja, toda le malo se jih je vrnilo kljub pritisku, ki so ga nekateri taboriščni komandanti poskušali izvajati.
Ko je doma zapihala odjuga in so v gospodarski polomiji začeli ceniti vrednost deviz in tiste, ki so jih imeli, so se pokazali tudi prvi premiki v emigraciji. Pričeli so se v posameznikih, pa nato šli globlje in globlje. Čas namreč, ki ga „otroci tega sveta“ znajo mnogo bolje izrabljati kakor „otroci luči", je prinesel svoje. S spretnim manevriranjem gesel tudi z vatikanskega koncila, so nekateri prišli do prepričanja, da je novi čas nov do korenin in da je hudo, krivično in krvavo v preteklosti treba izbrisati, če hočemo kdaj z nasprotniki priti do dialoga. Probleme, ki so mučni, je treba dati na zadnjo polico in jih zagrniti, treba je iskati kulturne stike in se ne ubadati z mislijo, da bi jih nasprotnik znal izrabljati. Ne se spotikati ob drobtinah krivic. Jutri bodo že manjše, pojutrišnjem še manjše. V to filozofijo je šel čeden del duhovne in svetne gosposke v politični emigraciji in ta filozofija nas je pripeljala do vprašanja, ki ga nekateri že stavljajo: Smo politična emigracija ali izseljenci? Mnogi bi bili radi le zadnje.
So stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, čeprav jih sami hočemo. Politična emigracija ne more spremeniti vzroka našega bivanja izven domovine, pa naj poskuša, kakor hoče. Dejstvo velikega slovenskega „izhoda“ z rodne zemlje je v zgodovini zapisano in kdor sc temu dejstvu danes hoče ogniti, udarja nase samo pečat duhovne revščine. Naj bo ta revščina skrita pod ta ali oni plašč, naj bo ta plašč na zunaj še tako bogat, skrit, pod ne vem kakšno filozofijo, če odluščimo vse, revščino vidimo in je strašno boleča. Smo ameriški, kanadski, argentinski in ne vem še kakšni državljani, toda začetek naš je v letu 1945 in v zmagi komunizma, ne ob kruhu in ne ob želji, iti v svet.
Če politični emigrant danes ne želi biti več, kar je, tudi izseljenec ni. Je samo naplavina, ki jo prenašajo tokovi in je brez prave cene tudi za domovino. Je kakor nasedli brod, ki je pred dobrim desetletjem imel razvita še vsa jadra, pa jih je zvijal, drugega za drugim, ker jv verjel v nove čase in v novo govorjenje režimskih ljudi doma. Izjave teh eksponentov, lepi glasovi Izseljenske Matice, iskanje stikov, upanje
na politične čudeže doma, to je zvilo jadra mnogim. Že zdaj se kaže, kako naivni so bili vsi, ki so verjeli v vsak vetrič odjuge.
Kdor danes zasleduje dogajanje na Koroškem in prefinjeno vrivanje idej, ki razkrajajo trdno slovensko skupnost, lahko vidi, kam more priti slovenska politična emigracija, ki ne ve več, kaj hoče in kaj naj predstavlja. Ne bomo spremenili sveta, smo pa lahko ena luč več, v katero bo svobodni svet vsaj včasih pogledal. V' take, kot smo, ko ne vemo več, kaj smo, nihče niti oči ne bo odprl. Le počemu ?
Duhovnega bogastva, načelnosti, trdnosti in volje ne dajejo samo šole, niti doktorski naslovi. Kdor ne premišljuje, kdor ne meditira, kdor svoje vesti noče vskladiti z dejstvi, ki jih vidi po triindvajsetletni komunistični vladi doma, mu ni pomoči. Za te ljudi, naj nekoč leže v zemlji v Rimu, Trstu, na ameriških, kanadskih ali argentinskih tleh, more biti samo en epitaf: Duhovno so umrli že prej, preden smo jih telesno pokopali. Bili so le sence tistega, kar so nekoč res bili.
Ne moremo spremeniti dejstva, zakaj smo zunaj domovine, razen, če zatajimo velik del naše preteklosti in naše stališče v njej. če pomislim, da nas ločita le še dva dobra meseca do petindvajsetletnice Turjaka, od žalostnega dneva, ko so pri Velikih Laščah s strojnicami pokosili štiriinšestdeset ujetih vaških stražarjev, ko so na turjaškem gradu ubili vse ranjene, ko so v Mozlju z grčarsitimi četniki in drugimi ustrelili dva duhovninka, se mi zdi, da vsako poskušanje zlomiti hrbet politični emigraciji med nami samimi diši po izdajstvu.
Velika tragika slovenske politične emigracije je v tem, da nima koncepta, na katerem bi vztrajala, koncepta, ki bi ne bil tako širok, da bi se razlil v nemogočnost in tudi ne tako ozkega, da bi spustil dobršen del tistega, za kar smo nekoč stali. Zanescnjaštvo, sanje, da se bo zgodil doma političen čudež, da je treba z dialogi, s kulturnimi in ne vem še kakšnimi stiki, imeti doma malce odprta stranska vrata, je prav tako nevarno kakor z zaprtimi očmi pred problemi duhovno izdihniti. Dokler ni dobre in iskrene volje pri tistih, ki doma urejajo življenje, dokler se duhovna rast in duhovni upori še vedno duše, kjer ima nauk o brezboštvu pravico biti povsod, Cerkev pa samo za zidom, dotlej slovenska politična emigracija ne more preklicati svojega poslanstva, če noče obenem preklicati tudi svoje načelnosti.
Mislim, da bi bil čas, ko bi politična slovenska emigracija precenila svoje sile, ustvarila edinost v načelnih pogledih, v drugih pa znala dostojno razglabljati. Mislim, da je čas, da bi ta politična emigracija pokazala toliko ponosa, da govori z nasprotnikom, ki hoče govoriti, na glavnih vratih, ne na skrivaj na stranskih. In da govori z jezikom, ki ne pušča dvomov, sumničenj in načelnega umikanja.
Samo taka politična emigracija more narediti vtis pri tujcu in doma. Kramarija vanjo ne spada.
SPOMINSKI! BESEDE MB JUNIJSKIH
PROSLAVAH l!MiiŽ
Nagovor g. B. Kinka v Buenos Airesu
Bratje in sestre!
Spet smo prišli, da se pomudimo ob spominu na tiste, ki so odšli pred nami v večnost v znamenju mučeništva. Bolečina nam hoče stiskati grla, komaj najdemo besed, da bi izrazili vso pretresnost ob misli na strašne dogodke pred triindvajsetimi in več leti. A naša srca so široko odprta za nauk in vzpodbudo. Slavimo namreč krepost, kruto zamorjeno, s kamenjem in prstjo zasuto, pa nam vendar sveti skozi čas in razdalje, da smo od njenega blišča vsi ožarjeni. Mrtva srca, po zločinu razdejana in v tla zateptana, utripajo v nas. Iz njih nam dotekajo sokovi, ki prepajajo naše bivanje, da je močno v ljubezni do Boga, do domovine, do človeštva. Seme, ki je umrlo, poganja v novo rast, v novo življenje. Luč, ki nam sije iz kraških jam in kočevskih gozdov, preganja iz nas m/rak in hlad. Tej luči, temu ognju se odpiramo, s to močjo se ustavljamo zmoti in malosrčnosti. Bogastvo je v teh naših spominih, sijajne zaklade črpamo iz teh ubogih neznanih grobov in jih presajamo v naše življenje.
To posebej upravičuje naš spomin padlih junakov. Občudujemo njihovo požrtvovalnost v boju in njihovo veličino v mučeništvu. Hvala jim za to. \ ker smisel njihove žrtve še ni minil, ker se zločinski naklep, ki jih je oropal življenja in časti, še vedno uveljavlja nad njimi in domovino, zato teh naših junakov ne prepuščamo zgodovini, marmorju in bronu, ampak jih rosim s seboj, da ne omahnemo.
Slava junakom slovenske svobode, trajen spomin veličini njihove žtrtve in dejavna hvaležnost za zgled in vzpodbudo!
BOŽIDAR FINK
SPOMINJAMO SE ŽRTEV SLOVENSKE TRAGEDIJE V Mendozi je govoril č. g. Ivan Tomažič
Molimo zanje; tudi za tiste, ko so jo zakrivili — in za vse, ki so spremljali te žrtve s trpljenjem in solzami ter potem odšli za njimi v večnost.
Nas pa, ki smo takrat trpeli z njimi in še nismo pretrpeli tragedije našega naroda, pa tudi vse tiste, ki so ne samo vztrajali v zvestobi domu in veri, ampak so tudi ostali na naši, s krvjo prepojeni zemlji: nas vse pa čaka dolžnost, da izročimo to pričakovanje resnice in zvestobe do vere in naroda rodovom, ki nam sledijo.
DOBRO VEMO, da imajo vsi narodi pravico braniti svobodo.
VEMO, da so naši možje dali življenje vprav za to svobodo vesti.
VEMO TUDI, da vsaka skupnost zahteva žrtve posameznikov za vrednote skupnosti. Naši otroci najbrž gledajo na te žrtve s treznostjo, brez čustvenega olepšavanja.
Prav imajo! — Lahko jim je; lažje kot nam.
In vprav to trezno gledanje bo vtisnilo v srca iskrenih ljudi zgodovinsko resnico in zbudilo spoštovanje do narodnih zakladov.
Razčlenimo še enkrat kot že tolikokrat — jedro tega našega zgodovinskega dejstva! Najprej — luščine proč! Najprej je treba priznati, da se človek lahko zmoti. Ne bomo tajili zmot in jih priznavamo, v kolikor gre za zunanji in trenutni uspeh ali neuspeh in za način obrambe posameznikov ali manjših skupin.
Gre za to: ali je narod kot človeška in narodna skupnost imel dolžnost izpostaviti toliko človeških življenj in ali je to dolžnost izpolnil zaradi velike vrednote naroda.
Brez dvoma! — Sledili smo klicu Cerkve: vera je v nevarnosti; svoboda vesti je ogrožena. Vedeli smo, da je nauk in namen komunizma neizprosen: zrušiti in iztrebiti vero in zato tudi zadušiti svobodo, največji nadnaravni dar na eni strani in naravni dar božji na drugi.
Dejstvo je tudi, da ni bil možen noben pogovor in še manj dogovor. Posamezniki so se odločili, ali žrtvovati življenje ali svobodo in vero.
Šlo je tudi za težo vrednosti.
Če so se naši možje in žene odločili za tako žrtev, je bilo zato, da bo resnica zmagala in da jo bodo, če treba, tudi za ceno lastne smrti ohranili svojim otrokom.
Prazna vera? — Ne! Nasprotno: globoka vera v resnico in njeno zmago.
Brez ljubezni ? — (Nasprotno! — Koliko so trpeli, ko so morali uporabljati krute, če ravno pravične načine borbe!
Vse je bilo za vas, otroci! V vašem imenu so se borili.
Tudi žene so pričale!	,
Mati-učiteljica, z otrokom pod srcem, zatrjuje: zaradi vere ne sprejmem komunizma. Dala je življenje za to pričevanje, z otrokom vred. Zakaj ? — Da bi tudi vi verovali!
Ko so vaše matere z vami v naročju ali pod srcem hodile križev pot čez slovensko mejo, so za vas krvavi pot potile!
Da, dragi mladi slovenski rod: za vas je ta zaklad; da bi vi, ki ste tukaj, 'n vaši mladi bratje in sestre v domovini — vkljub materialističnemu okolju tukaj in doma — vero in svobodo vesti ohranili, gojili in krepili z nekrvavo borbo in junaško odločnostjo. Saj so vam vaši predniki z življenjem in smrtjo pokazali, kako veliki vrednosti sta vera in svoboda.
Veste, da je vojska nekaj strašnega. A vi jo poznate samo iz čtiva in iz slik. Vaši starši pa so jo doživljali, — da boste vi v miru pripravljali božje kraljestvo. Zato naj vas ta žrtev spodbuja k najglobljemu spoštovanju vere. Novi čas vas kliče k življenju vere, k apostolskemu delu v družini, v šoli, v svojem delavkem okolju in tudi v slovenski skupnosti.
In vprav slovenska skupnost bo tista, ki bo med vami gojila nekrvavo borbenost v edinosti, ki je značilnost božjega kraljestva.
Tako bosta krvava borba vaših očetov in vaše mladostno junaštvo odprla vrata vam in vašim sobratom novega sveta, vsem, ki hrepenijo po resnici in po združenju z Bogom in z vsem človeštvom — in za vedno zaprla vhod in vlom sovražniku — življenjskemu materializmu.
Zbili mu boste za vedno orožje iz rok in tako zajezili reko krvi, ki teče Po vsej zemlji.
Bodite modri; hodite pametni! Saj se imate včasih za bolj pametne kot vaši očetje! — V nekem smislu tudi ste, ker boli čutite in poznate novi svet!
Imate se za nekako bolj koncilske, bolj Kristusove, — kakor da bi bili učitelji svojim staršem. — Prav! — Naj bo tako!
Vendar ne pozabite Kristusovih besed o božjem kraljestvu: “Zato je vsak učitelj, ki je poučen o božjem kraljestvu, podoben gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.”
IIORIS PAHOR LJUBLJANSKIM AKADEMIKOM
Na povabilo fakultetnega odbora Zveze študentov Jugoslavije je imel dne 8. marca na filozofski fakulteti v Ljubljani tržaški slovenski pisatelj Boris Pahor predavanje o temi ^Manjšina — del telesa". Predavanje je razdelil na tri dele. V prvem je prikazal sedanji položaj slovenske narodne manjšine v Italiji, pri čemer je naglašal, da je postopanje italijanskih oblasti z njimi različno na Tržaškem, Goriškem in v Slovenski Benečiji. Poslušalce je seznanil s sedanjimi političnimi, kulturnimi in gospodarskimi organizacijami Slovencev pod Italijo. Drugi del je bil namenjen prikazu povojnega političnega razvoja medi Slovenci pod Italijo. Ta razvoj je tesno navezal na razvoj slovenskega šolstva na tem področju. Opozoril je na negativno vlogo, ki ga je do tega šolstva zavzemala komunistična partija. Zatem je odločno pribijal, da se danes Slovenci v Italiji lahko uspešno bore za svoje pravice samo s svojimi lastnimi političnimi strankami, nikakor pa ne s pomočjo italijanskih, ki zasledujejo samo koristi italijanskega naroda. S trm je odločno obsodil v vsakem pogledu škodljivo politiko Zveze komunistov Jugoslavije, ki svoje somišljenike na Tržaškem in Goriškem usmerja v
italijansko komunistično ali socialistično partijo.
V tretjem delu je pisatelj Boris Pahor govoril o odnosih med matično domovino in zamejskimi Slovenci. Tudi tu je kritiziral zadržanje sedanjih komunističnih oblasti v Jugoslaviji, 'da se za narodne manjšine ali sploh niso brigale, ali pa premalo. Zahteval je, da slovenska ijarodna manjšina v Italiji ne sme nikakor postati žrtev dobrih sosedskih odnosov, zlasti ne za dosego večjih gospodarskih koristi. Odločno je nastopil tudi proti načelu recipročnosti pri reševanju vprašanj slovenske manjšine v Italiji, kakor tudi italijanske v Jugoslaviji.
Pisatelj Boris Pahor je končno mlade poslušalce na ljubljanski univerzi opozoril na veliko nevarnost, ki grozi slovenskemu narodu: na padanje narodne zavesti v Sloveniji sami, t. j. v matični domovini Slovencev. Ta pojav zelo kvarno vpliva na narodno zavednost Slovencev v zamejstvu.
Po predavanju se je razvila živahna debata, v kateri je več govornikov zlasti razvijalo .svoje misij o vseh problemih, ki danes zadevajo slovenski narod, njegov jezik ter kulturo in poslanstvo doma in v svetu!	ui
Z. K. J. IN ČAS
IN SEDAJ: DIALOG S KOM IN O ČEM?
5. marca letos se je vršila seja predsedstva in izvršnega odbora republiške konference Socialistične zveze Slovenije, o kateri je poroča' P. marca mariborski Večer:
„Prj oceni poskusov nekaterih emigrantskih skupin, da bi vzpostavljale nekakšen ‘politični dialog’ z matičnim narodom, pa so na današnji seji poudarili, da se je SZDL Slovenije vedho zavzemala za sodelovanje iz vsemi naprednimi silami v svetu, da je vedno z veseljem sprejemala spodbude, ki so utrjevale svobodno, neodvisno in napredno razvojno pot slovenskega ljudstva, njegov položaj v jugoslovanski skupnosti narodov in njegove težnje po po vezan Ju z vsemi naprednimi silami in tokovi v svetu. Nikakršno sodelovanje pa ni mogoče s tistimi, ki jim j.e tako kot v najtežjih trenutkih slovenske narodne zgodovine tudi danes pri srcu vse kaj drugega kot pa resnične koristi slovenskega naroda.“
Zanimivo bi bilo vedeti, katere so te „nekatere emigrantske skupine", ki bi rade vzpostavljale politični dialog z, matičnim na,redom. Zanimivo zato, ker ise večina emigrantskih skupin bolj zanima za lastne emigrantske zadeve in pogreva dogodke iz naše polpretekle zgodovine kot pa d!a bi skušale razumeti današnje stanje doma in revidirati sx,oje lastne poglede in cilje. Zalto je jasno, da termin „politični dialog z matičnim narodom" lahko samo pomeni, da si bodisi v Zvezi komunistov ali v Socialistični, zvezi Slovenije domišljajo, da jim nekdo v emigraciji nudi „dia'log“. Od kje ta ideja? Edino kar mi trenutno prihaja na misel, je Žebotova knjiga „Slovenija včeraj, danes in jutri", v kateri sc govori o vlogi, ki bi jo Sociallistična zveza mogla odigrati v neki prehodni dobi od sedanjega enopartijskega režima na večpartijski sistem, t. j. v dobi prehoda iz diktature v demokracijo.
Komunisti, po stari navadi in docela premišljeno seveda, pavšalno obtožujejo vse sebi nasprotne sile, da nimajo pri srcu „resničnih koristi" slovenskega naroda, a „koristi“, katere so komunisti po vojni na-
prtili slo venske m d narodu, so bile baje „ prave koristi". Zato menda danes gospodarska in družbena reforma! Zato so menda komunisti med vojno izkoristili napredne sile in težnje, da so jih potem potisnili vstran in zgtrabili oblasti z obema rokama. Komunisti, ki se bahajo z demokracijo bi morali pokazati, da so oni resnično boljši demokrati od onih, ki so se pred vojno trkali na prša, da so demokrati, a ob vsaki priliki dokazovali ravno nasprotno. To je bil tudi edini razlog, -cfa je O F med vojno dobila toliko podpore med ljudmi j n to je tudi razlog, da je ZK danes docela kompromitirana, ker je ljudi prevarala. Danes se ZK skriv i za plaščem Socialistične zveze, katere vodsjtvo je v rokah prekaljenih komunistov. Zato dialog s Socialistično zvezo bi predstavljal dialog z ZK.
Predsednik republiške konference Socialistične zveze Slovenije je Janez Vipotnik, član predsedstva centralnega komiteja Zveze Komunistov Slovenije, najvišjega vodstva ZK, Vipotnik je bivši sekretar komiteja ZK za Ljubljano.
Namesto dialoga z emigracijo, bi morala ZK začeiti resen dialog s političnimi silami, ki obstojajo doma! Trditi, da je za vse te sile| dovolj prostora v Socialistični zvezi, pomeni samo željo znova prevarati narod in še naprej obdržati monopol nad! politično oblastjo. Resno mislečim in dobro hotečim političnim emigrantom pa je pri srcu samo politična demokracija, v kateri bodo vse politične sile, vključno komunisti, imele pravico do svojih lastnih organizacij, tiska, zborovanj, kandidiranji na volitvah in zagovarjanja lastnih programov — tudi na radiu in| televiziji, skratka enakopravnost političnega delovanja in demokratične svoboščine Za vse državljane in me samo za člane ZK.
Pismo g. S. B. uredniku KT v pretekli številki je nedvomno potrdilo, da je nujno treba prenehati s političnim monopolom ZK v slovenskem političnem življenju. Razni Kardelji stalno trdijo, da so kritiki sistema nepripravljeni predlagati alternative in prevzeti odgovornost. Resnica pa j,e seveda v tem, da nihče, ki je pri zdravi pameti, ne bo prevzemal odgovornosti za nekaj, pri čemer sam ne odloča. Trditi, da sistem samoupravljanja zagdtavlja sodelovanje pri olločanju, je eno-
stavno nesmisel, ker mora biti vsaka odločitev v skladu z obstoječim političnim sistemom, a ta sistem diktira ZK. Karkoli se počenja, mora biti v skladu z osnovnimi postulati partije, kj „čuva revolucionarne pridobitve", pa če so ti postulati še tako reakcionarni. Zahtevati pomoč nekomunistov je možno samo na enakopravni osnovi, t. j. ko bodo organizacije nekomunistov v vsem enakopravne iz organizacijami komunistov. Komunistično zgražanje nad „anti-komunisti“ je docela neupravičeno vse dotlej, dokler so komunisti sami „anti-libeiraili“, ,,anti-social-demokrati", „anti-krščanski demokrati" in sploh „an!ti“ vsemu, kar onemogoča njihov izključni, politični monopol, dokler si bodo domišljali, da samo oni poznajo resnico in rešitev. A če bi jo poznali, ne bi bili v zagati, v kateri so. Ako ima zato kdo interes d!o dialoga, ga imajo komunisti sami,
Alojzij Zupan v Klicu Triglava
apel matere MIHAJLOVA
Vera Mihajlov, mati Mihajla Mi-hajlova, je poslala apel več levičarskim intelektualcem izven Jugoslavije (med njjmi tudi uredniku revije Sovietica v Neaiplju Arturju Ca-passo), naj posredujejo za njenega zaprtega sina pri svojem prijatelju Titu. Mihajlovu, ki bi moral tudi po znižanju kazni ostati v ječi do konca 1970, se je nevarno poslabšalo zdravje.
POGUM ČEŠKIH KATOLIČANOV
V svojem dramatičnem apelu gospa Vera Mihajlov, ki sj služi kruh kot učiteljica v Novem Sadu, poudarja, 'da njen sin, ,,ki ni naredil nobenega hudodelstva, terja razve-ljavo obsodbe" in so njegovi odvetniki že začeli s potrebnimi ravnanji za ta namen.
Glas SKA
Po vseh cerkvah na češkem je sedaj v teku podpisna akcija, in še bolj se je udeležujejo verniki po Slovaški. Na spomenicah zahtevajo verniki od novo vlado versko svobodo, odobritev razpuščenih verskih redov, tako moških kakor ženskih, odpraviti se mora omejeno število sprejemanja bogoslovcev in obnovitev ukinjenih bogoslovij, odpravi naj se državni verski urad (v Ljubljani imajo znano „versko komisijo") za
verske zadeve in ukine naj se gibanj e ..narodnih duhovnikov". Vlada naj spet dovoli verski tisk, dovoli naj katoliške organizacije, krščansko dobrodelnost in dopusti z zakonom večjo svobodo verskega pouka po šolah. Med vlado in Vatikanom naj se obnovijo prekinjena pogajanja in kardinalu Beranu, trenutno v Rimu, naj se da možnost, da: znovo prevzame vodstvo nadškofije v Pragi. Prvi, ki je podpisal spomenico, je bil msgr. František Tomašek, sedanji apostolski administrator praške nadškofije.
..SOCIALISTIČNI" OPOMIN SLOVENSKEMU KATOLICIZMU
Spontani protest slovenskih katoličanov v domovini zoper politično udinjanje Mohorjeve družbe je prav zaradi svojega množičnega obsega v zadnjem času najpomembnejši pojav slovenskega notranjega odpora zoper komunistični totalitarizem. V bistvu pomeni doslej najbolj mogočno odklonitev političnega koncepta o partiji kot voditeljici vsega javnega življenja s ipomočjo raznih takoime-novanih ljudskih organizacij, ki so organizirane okoli partije kot svojega jedra. Namen tega organizacijskega strategema, ki je že leninsko izročilo, je pripeljati razne mase na ..progresivne pozicije", alj vsaj do pasivnosti nasproti partijski politiki. Temu konceptu vsa leta druge Jugoslavije hlapčevsko služi Stanko Canjkar, osebek, ki mu je partija brez skrbi mogla izročiti v večno upravo Teološko fakulteto v Ljubljani in Mohorjevo družbo v Celju.
,,Katoliške množice" se hočejo ot-resti diktata ateistične partije. Ta je seveda morala odgovoriti. V soboto 30. marca sta prezidij in izvršilni komite Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije naslovila na katoliško Cerkev v Sloveniji opozorilni napad, ki Cerkvi očita, da
njena dejavnost sega preko „meja, ki so določene tako z veljavnimi zakoni. kakor tudi s protokolom med svetim sedežem in Jugoslavijo".
Socialistična zveza, ki je pomožna organizacija partije in izvrševav-ka partijskih sklepov, očita slovenskemu kleru, ida se vtikuje v politične zadeve. Med te politične zadeve šteje slovenska podružnica ibe Igraj-ske partije v prvi vrsti vzgojo mladine. Po komunistični zamisli mladina spada pod izključno pristojnost komunističnega režima.
V	svoje kratko poročilo o tem opominu katoliškemu kleru Slovenije, je Reuter izbral — pač zaradi za ob-čut zapadnega bravca humanističnega nadiha — očitek, da duhovniki rabijo „amerikanske metode", da bi pritegnili mlalino. Kot primer je navedeno blagoslavljanje motornih vozil.
V	času, ko je komunizem postal za slovensko mladino •nezajemljiva zaostalost, gredo partiji na živce posebno tisti duhovniki, ki se posvečujejo mladini. Med njimi sc ji zdi posebno nevaren koprski kaplan rev. Ravbar, ki urejuje mladinski Časopis Ognjišče. Komunistični list za mladino ima komaj 25.000 naroč-
nikov, čeprav je naročlba nanj za šole in mladinske organizacije obvezna, Ognjišče 'pa izhaja v skoraj še enkrat toliko izvodih. Ni dolgo tega, kar je bil zaradi kaplana Ravbarja in pisanja Ognjišča škof Janez Jenko v Kopru kar dve uri za-sliševan.
Izvršivec prvega opomina partije slovenskemu kleru je Socialistična zveza. (Naloga ji je 'bila dana, ker so v njej organizirani tudi tisti duhovniki, ki pripadajo združbi, katero Rastko Vidič v svojem opisovanju o cerkvah v Titovim, ki je pred protokolom izšla za nepoučeni zapadni svet, imenuje s — “La Compagnie de Cyril et Metode” (sic). O vpisan-eih v to -kompanijo se tam bere: »Les membres de la Compagnie sont membres actifs de 1'Union socialiste du peuple travailleur de Yu-goslavie". Partija je tako opomnila, da njena klasična pomožna organizacija še vedno živi. (Kljub temu, da nihče več ne bere „Nove poti", kamor odklada Stanko Canjkar svoje domače spisje, komunistična Oblast še vedno trosi denar za izhajanje te revije v 100 primerkih.)
Za glasonošo opomina pa. je bila Socialistična zveza izbrana še iz nekega drugega razloga. Razne ambi-
ciozne kombinacije se delajo med nekaterimi bivšimi emigranti vprav glede na Socialistično zvezo. Partija je s svojim postopkom ob priobčitvi opomina jasno povedala, da si ona predstavlja sodelovanje katoličanov samo po podobi in sliki -Kocbeka in Canjkarja. Partija je zelo zadovoljna, da se ..dualizem" oznanja po privatnih dopisih ameriškim časopisom, toda v Sloveniji se dejansko ni nikoli odpovedala vlogi hegemona.
..Socialistični" napad na slovenski kler pa poteka tudi iz neslovenskih virov. V Zagrebu je Tito 20. marca ostro prijemal komunistične vodje, ki slabijo vodilno vlogo Zveze komunistov Jugoslavije, zlasti tiste, ki „jih ni vselej vodil interes celotne skupnosti". Stara metoda pa je, da komunistični veljaki dokazujejo svojo partijsko pravovernost z nastopi zoper Cerkev. To pot je šel tudi Stane Kavčič. Stari zagrizeni komunist je 'že več let član centralnega komiteta partije v Belgradu, torej na ..jugoslovanski ravni". Neki obiskovavci Titovine jz emigracije na odpoved pa se prepričujejo, da se Stane Kavčič Belgradu po robu postavlja, da torej „ni slab".
N. T.
TITOVSKA LEGALIZACIJA VIDNIH EMIGRANTOV
Dr. Ante Ciliga je bil nekoč Titov prehodnih v generalnem tajništvu komunistične partije v Zagrebu. Pozneje je bil žrtev stalinskih čistk, sedaj pa je v emigraciji voditelj Hrvatske demokratske in socialne akcije. Torej je strokoven poznavalec komunistične taktike in izvirno informiran o razmerah med emigracijo iz Jugoslavije, V zadnji številki svojega „Biltena“ ugotavlja: „Nova Udba je preorientirala svojo aktivnost in sicer na likvidacijo politične emigracije, ki se naj preorientira v navadno ekonomsko izseljenstvo. Sedaj je znano, da je
preorientira v navadno ekonomsko izseljenstvo. Sedaj je znano, da je cola vrsta dosti vidnih starih emigrantov (dr. Ciliga govori o emigrantih jz leta 1945) od višjih pa tudi visokih funkcionarjev Titovega režima, celo od članov vlade, ne samo od kakšnih višjih funkcionar j v Udbe, dobila ponudbo, naj ‘regulirajo’ svojo situacijo, naj se legalizirajo pred režimom, pri tem pa ostanejo v emigraciji." — Vsekakor se v emigraciji opaža, najbrž že pod tem vplivom, kako se začenja ponekod opuščati izraz „emigrant“ in ga nadomeščajo z besdo „izseljenci“ ter se ponekod to šteje celo v dobro „aktivnj razvojnosti", to je evoluciji pri komunizmu in tudi pri emigraciji, ki se je doslej označevala kot „po-litična emigracija".
!	(Glas SKA1
AMKRIŠKI INTELEKTUALCI O VIETNAMU
Moderno časopisje išče senzacij. Ne opisuje „normalnih" dogodkov, ampak samo nenavadne ali ,,nenormalne". In ker je vsako vpitje in razgrajanje nenavadno, časopisje na široko piše o teh razgrajačih in ne pove, da se ogromna, ogromna večina obnaša čisto mirno in normalno.
To skrivljeno sliko o odnosu Amerikancev do vietnamske vojne dobi, kdor bere o raznih protestih in izjavah posameznih Ameriikaneev glede te vojne. INe ipovedo pa ti časopisi, da velika večina drugače misli.
Naj danes navedemo enega izmed navadnih amerikanskih glasov o Vietnamu. Trinajst znanih ameriških vseučiliških profesorjev in velikih znanstvenikov je izdalo in podpisalo izjavo o vojski v Vietnamu. V tej izjavi pravijo med drugim tudi tole: Prisotnost Združenih držav v Aziji je bila potrebna, da se s tem postavi protiutež kitajski sili in se s tem prepreči še hujša vojska v Aziji. Treba je zaustaviti Kitajsko in jo pridobiti, da se mirno vključi v mednarodno skupnost. V jugovzhodni Aziji je 250 milijonov ljudi v desetih državah. Brez ameriške prisotnost v Aziji bi bile vse te države danes že okupirane po Kitajski. Ravnotežje med komunističnim in demokratskim svetom bi bilo s tem porušeno, vera v 'demokracijo bi propadla, zaupanje nevtralcev v nas hi prenehalo. Od' prisotnosti Amerike v Aziji je odvisna prihodnost sveta. Sprijazniti se s komunistično zmago v Vietnamu pomeni ohrabriti komunistične sile in apetite za nova osvajanja.
Urednik hrvatskega štirinajstdnevnika Glas koncila je obiska", ljubljanskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika in ga zaprosil za njegovo mnenje o obtožbah Slovenske socialistične zveze proti Cerkvi v Sloveniji, ki da je prekoračila svoj delokrog. List pravi, da Zveza očita orga-
nizacijo pomoči potrebnim, brezplačno pomoč dijakom pri študiju in šolskih težavah, organizacijo romanj, turističnih ialetov in celo prirejanje športnih prireditev mladine. Nadškof je odgovoril: ,,Težava j,e v tem, ker vida jo ateisti v Cerkvi samo politično in socialno ustanovo. Ne morejo razumeti nadnaravnega značaja Cerkve. Vernike in duhovnike boli, ko se proglaša za politično delovanje vse, karkoli oni store zgolj iz verskih razilogov."
Glas SKA
VSERUSKO KKščANSKO-SOCIALNO GIBANJE
V	predrevolucijski Rusiji je bilo več poizkusov organizirati .socialna gibanja krščanskega navdiha. V tedanjem Domu in svetu je najti obilo Podatkov o njih. Dokaz, kako so slovenski katoličani s simpatijo spremljali sebi sorodna gibanja.
V	času, ko se je krščansko-social-nih gibanj 'na zahodu polastila neka trudnost in malodušnost, k čemur so obilo prispevali razni teologastri »dialoga" in ..sekularizacije", iz Rusije prihajajo novice o obstoju dobro organiziranega in zelo razširjenega ..Vseruskega krščansko-so-eialnega gibanja za osvoboditev ljudstva."
Organizacijsko omrežje tega gibanja je 'bilo „uradno“ ugotovljeno na procesih, ki so se v Leningradu obhajali zoper pridružence krščanskosocialne misli od novembra—decembra 1967 do 5. aprila 1968.
Tedaj je bila izrečena obsodba nad sedmimi pripadniki krščansko-so-cialnega osvobodilnega gibanja (nekateri viri vedo za dvanajst ali sedemnajst obsojencev). Poglavitni obsojenec, Vjačeslav Platonov, izvedenec v orientalistiki, star sedemin-
dvajset let, je bil obsojen na sedem let .prisilnega dela. Vsj obsojeni so priznali, da so po sovjetskih zakonih krivi, večina med njimi pa ni pokazala obžalovanja ali kesanja.
Gibanje je bilo ustanovljeno v letu 1964. Vanj so včlanjeni predvsem pisatelji, fjlologi, zgodovinarji filozofije in literature, v glavnem učenci Nikolaja Berdjajeva, ruskega ki ščan-skega filozofa, ki je v zdomstvu umrl pred dvajsetimi leti. Kot eno najpoglavitnejših nalog so si nadeli razširjanje »literature".
Vodilno središče gibanja je bilo v Leningradu, je pa organizirano po vsej deželi, posebno v Kijevu, Minsku in Irkutsku, širi se po metodi trojk: vsak novi član se obveže, da bo pridobil dva nova pridruženca.
Zdi se, da gibanje ni v zvezi z N. T. S., znano organizacijo ruskih solidaristov v zdomstvu, ki ima sedež v Zahodni Nemčiji, ki so z njo povezovali državni toživci obtožence na zadnjih procesih zoper intelektualce v Sovjetski zvezi. Vendar vsi viri zveze krščansko-socialnega gibanja s solidairisti v zdomstvu ne izključujejo.
KITAJSKA »KULTURNA REVOLUCIJA" IN JUGOSLOVANSKA »GOSPODARSKA REFORMA"
Enzo Bettizza, dopisnik milanskega dnevnika Corriere 'della Sera primerja kitajsko »kulturno revolucijo" z jugoslovansko »gospodarsko reformo" in pravi, da sta oba 'pojava znak razpadanja tako kitajske kot- tudi jugoslovanske komunistične stranke. Mao Ce Tung je hotel zaustaviti razpadanje svoje stranke s tako imenovano kulturno revolucijo, ki ni bila ničesar drugega kot masika, pod katero se je ta diktator hotel znebiti svojih notranjih nasprotnikov in opozicionalcev. Prav tako pa je hotel Tito rešiti obstoj komunistične Jugoslavije z gospodarsko reformo. Nezadovoljstvo ljudskih množic, celo komunistov je zadnja leta v Jugoslaviji tako naraščalo, da se je bilo treba bati notranje revolucije. Treba je bilo najti neko čarobno sredstvo, s katerim bi potolažili tisoče brezposelnih, upornih in nezadovoljnih ljudi. To čarobno sredstvo so samoupravljanje in gospodarske reforme. Betizza ugotavlja, da tako kulturna revolucija kot gospodarske reforme ne morejo prinesti rešitve brez splošne svobode in demokracije. Gospodarske reforme so bile majhen obliž za veliko rano. Obliž je že popustil in sedaj je zmeda še večja: začel se je boj med posameznimi podjetji in ..udi med posameznimi republikami. Ker ni bilo ustreznih političnih reform, so gospodarske reforme zvodenele. Komunistično vodstvo ne ve, kako naj si pomaga. Titov strah za prihodnost komunizma v Jugoslaviji in za njega samega je bil izražen na zasedanju Zveze komunistov Jugoslavije, ko je Tito rekel: »Tistim, ki se preveč upirajo, naj b0 jasno, da stoji za menoj vojska in da jaz razpolagam z njo."
KOMUNISTI POŠILJAJO SLOVENSKO KRI V VIETNAM.
ZA SLOVENSKE BOLNIKE JE PA NI
V Sloveniji je zopet veliko pomanjkanje kivi. V ljubljanskem »Delu" z dne 12. januarja je bilo objavljeno, da je pomanjkanje krvi tolikšno, da s0 morali odpovedati številne operacije, najbolj kritične bolnike da pa rešujejo krvodajalci, ki se javljajo zavodu za transfuzijo na osebni poziv. Primanjkljaj krvi je tolikšen, da je položaj ne samo kritičen, temveč najslabši od meseca maja 1945, ko so v vojaški bolnišnici v Mostah vzeli kri prvim 150 krvodajalcem iz Ljubljane.
Na tiskovni konferenci v Zavodu za transfuzijo krvi je predsednik Sovenskega zdravniškega društva dr. Anton Dolenc poudarjal, da je bilo
dne 12. januarja pomanjkanje krvi tako akutno, „da is0 jo lahko dajali sarn° bolnikom v kritičnih položajih". Direktorica republiškega zavoda za transfuzijo dr. Sovdatova je navajala, da je za potrebe slovenskih zdrav-stvenih ustanov potrebnih na leto 20 ton krvi ali približno 80.000 krvodajalcev.
Slovensko zdravniško društvo je v „Delu‘‘ z dne 13. januarja objavilo nujno obvestilo: ..Republiškemu zavodu za transfuzijo krvi v Ljubljani Primanjkuje zadnje dni krvi, tako da ne more ustreči niti najnujnejšim naročilom. To je lahko usodno za bolnike in poškodovance, ki jim je kri Pujno zdravilo. Slovensko zdravniško društvo poziva svoje člane, zdrav-stvene delavce in zdravstvene zavode, naj z besedo in zgledom priskočijo na Pomoč, hkrati pa prosi Ljubljančane in okoličane, naj se posamič ali pa skupinsko prijavij0 za oddajo krvi na Zavodu za transfuzijo v Ljubljani."
To nujno sporočilo Slvenskega zdravniškega društva je bilo ponovljeno tudi v številki ,,Dela“ z dne 14. januarja.
V isti številki in na isti dan, t. j. na drugi strani je pa pod naslovom •.Razumevanja vredno posnemanje" objavljeno tudi naslednje: „Ljubljana, januarja. Republiški odbor za pomoč žrtvam imperialistične agresije »c zahvaljuje organizaciji ZB (Zvezi borcev op. ur.) iz Kranja za odlično organizacijo krvodajalcev v korist vietnamskih borcev. Prav tako se zahvaljuje 500 krvodajalcem iz Kranja in Zavodu za transfuzijo v Ljubljani."
»Republiški koordinacijski odbor se zahvaljuj,, tudi delovnemu kolek tivu tovarne zdravil Krka za izkazano darilo v zdravilih v višini 1 mili-j°na starih dinarjev in tovarni LEK iz Ljubljane za darovana zdravila v višini 100 tisoč starih diarjev Rdečemu križ,u v Hanoiu."
Tako torej. V Sloveniji nimajo krvi za bolnike in so morali celo odpovedati “številne operacije”, primankljaj krvi da je tolikšen, ,,dt> je polo-*a.) 'ne samo kritičen, temveč najslabši od meseca maja 1945." Slovensko zdravniško društvo zato poziva ljudi za oddajo kivi. Prav tako republiški zavod za transfuzijo krvi. Istočasno pa list ‘iDelo” objavlja zahvalo „rc-Publiškega koordinacijskega odbora za pomoč žrtvam imperialistične agre-sije“ za »odlično organizacijo krvodajalcev v korist vietnamskih borcev", ^i °dbor se zahvaljuje za poslano kri v severni Vietnam tudi „500 krvodajalcem iz Kranja in Zavodu za transfuzijo krvi v Ljubljani", ki je s tem 1’fikazana v čudni luči. kajti ..slovenski republiški zavod za transfuzijo k|v'“ 'pošilja kri slovenskih krvodajalcev za komunistične napadalce in ru-šilcc svetovnega miru v severni Vietnam, nima pa krvi slovenskih krvo-
dajalcev za slovenske bolnike, ki so zaradi tega na lastnih tleh, v lastni domovini v smrtni nevarnosti.
Pač nov dokaz da komunistom za lastne ljudi ni nič, ampak samo za stvar komunizma, ki ga podpira, kjerkoli je v potrebi, samo, da bi zagospodoval s svojim tiranskim 'sistemom nad svobodo ljudi v svetu.
NARODNI PROBLEMI N-A VOJAŠKIH AKADEMIJAH
Titove vojaške oblasti so objavile razpis pogojev za sprejem gojencev v vojaške akademije. Ti so letos spremenjeni. Za' sprejem na vojaške akademije ®e leftos ne morejo več potegovati tisti srednješolci, ki so ob koncu šolskega leta imelj popravne izpite iz enega ali več predmetov, pa četudi so si pozneje rede pri ponavljalnih izpitih popravili. Novost je tudi sprejemni izpit iz matematike za tehniško akademijo visoke tehniške kopenske vojske. Omejeno je tudi število srednjih šol, iz katerih se lahko prijavljajo gojenci za vojaške akademije. Tako se lahko absolventi gimnazij, učiteljišč in srednjih tehničnih šol še naprej prijavljajo za sprejem v vse vojaške akademije. Tisti pa, ki končajo ekonomske in srednje šole tehniške, usnjarske in živilske stroke, pa lahko prosijo samo za sprejem na intendantsko vojaško akademijo.
Ob razpisu za sprejem gojencev v vojaške akademije Se je pa znova postavilo vprašanje, odkod se prijavlja največ gojencev za vojaške akademije. Že več let se namreč dogaja, da iz Slovenije, pa tudi iz Hrvat-ske in drugih „prečamskih“ krajev fantje ne kažejo nobenega veselja do službe v vojski in se zato ne prijavljajo v vojne akademije.
Ta problem mora biti že pfrecej pereč, če mu je celo komunistično Delo, ki se ne navdušuje dosti za obrambo slovenskih narodnih koristi, posvetilo dne 10. aprila t. 1. kalr uvodnik „Kdo bo oficir".
V njem ob razpisu akademij za sprejem novih gojencev ugotavlja, da ob njem „velja ponovno opozoriti na problem, ki je star že precej let. Gre za to, da narodnostna sestava vojaških akademij velikokrat ni zadovoljiva. Večina je v njih Makedoncev, Šiptarjev in Slovencev malo. To v svoji posledici povzroča, da bo tudi nacionalna sestava oficirskega kadra JLA nesorazmerno in ne bo ustrezala nacionalnim irazmerjem števila prebivalsctva jugoslovanske države".
(Svobodna Slovenija)
»JUGOSLAVIJA44 ALI KAJ DRUGEGA . . .?
Od Aleksandrove diktature, ko se je bivša kraljevina „SHS“ izpreme-uila v ..Jugoslavijo", nas zunanji svet, ki ne loči pojmov med narodnostjo >n državljanstvom, imenuje ..Jugoslovane".
Srbi si verjetno izgube svojega narodnega imena ne ženejo preveč „k srcu", ker pač „vladajo" v državi. Beograjska „čaršija” je izpremenila samo barvo in nič drugega. Poleg tega sta bili do sedaj Slovenija in Hrvaška "molzni kravi”, ki sta s svojim finančnim presežkom “podpirali” zaostali; južne predele v državi. Zaradi političnega in gospodarskega stališča Srbi verjetno ne bodo nikdar voljni prostovoljno sprejeti kakšno novo obliko sožitja, v kateri bi njihov “gospodovalni” značaj ne prišel več do veljave in kjer bi gospodarsko izkoriščanje drugih narodov usahnilo. Za Srbe — čisto upravičeno iz njihovega stališča — bo “Jugoslavija” ostala simbol njihove nadvlade nad ostalimi narodi v državi.
Za nas Slovence je položaj drugačen. Poleg tega, da hočemo, da nas svet pozna z našim lastnim narodnim imenom, hočemo tudi obdržati narodni ‘dohodek v korist lastnega naroda. Treba bo zato trdne povezanosti med nami in Hrvati, da tako z močno opozicijo prisilimo ftrbe, da sprejmejo novo obliko državnega sožitja.
Če bi vse naše slovenske politične stranke sprejele zahtevo po samostojni slovenski državi v svoje programe in če bi se potem večina strank izjavila za konfederativni sistem na slovanskem jugu, bi, poleg drugega, nastalo vprašanje, kako naj se ta nova zvezna enota imenuje.
V vsakem “sodržavju” je namreč predpogoj, da si konfederirane države obdržijo svoje ime tudi pred svetom, da so torej mednarodno priznane. Iz tega vidika je potem več kot jasno, da bi ime “Jugoslavija” ne Prišlo več v poštev, kajti kljub konfederaciji, bi nas svet še vedno tako imenoval kot nas danes, če bi zveza obdržala isto ime.
Da se to prepreči, bo treba sprejeti ime, ki s sedanjim nima nobene zveze. Primerna imena za sodržavje z našimi slovanskimi sosedi bi bila sledeča: “Konfederacija Posavja” (Confederacion del Rio Sava), “Konfederacija Južnih Slovanov” (Confederacion Eslavos del Sur), Konfederacija Srbov, Hrvatov in Slovencev” (Confederacion de Servios, Croatas y Eslo-venos), “Konfederacija Srbske, Hrvaške in Slovenske države” (Confederacion de los Estados de Servia, Croacia y Eslovenia) in druga podobna. (N. pr. vključitev Makedoncev, itd.)
Prav bi bilo, če bi naše politične stranke (pa tudi druge organizacije) že sedaj mislile na to, kajti besedo “Jugoslavija” bodo morale prej ali slej črtati iz svojih slovarjev.	Buda Stanislav
brez vojshe“
Dne 13. aprila t. I. je imela Socialistična zveza delovnega ljudstvo., ki je popolnoma v komunističnih rokah, posvetovanje v Grobljah pri Domžalah. Na tem posvetovanju je imel bojevit govor predsednik omenjene Zveze — Janez Vipotnik. Ker je sedaj v Jugoslaviji zapovedana gonja zoper katoliško Cerkev, se je Vipotnik najprej spravil nanjo. Rekel je, da je sedaj v Sloveniji poglavitni spopad med naprednimi in nazadnjaškimi težnjami. Nosilci naprednih teženj so seveda komunisti, nosilci nazadnjaških pa katoliška duhovščina, katere delo dobiva izrazito politično naravo in sega prek meja, začrtanih z ustavo in protokolom. Po mnenju Vipotnika imamo na Slovenskem opraviti z novim klerikalizmom, kateremu je treba takoj napovedati najostrejši boj.
Gornje besede so uvod v novo preganjanje katoliške Cerkve oz. njenih duhovnikov v Sloveniji in seveda tudi na Hrvatskem. Komunisti dobro vedo, da se Cerkev ne peča s politiko in jim na tem področju ne grozi nobena nevarnost. Nevarnost pa grozi komunizmu zato, ker ne uživa ljudskega zaupanja, ker nima mladine, ker je idejno prazen, ker njegovi funkcionarji iščejo samo osebne ugodnosti, ker je komunistična družba do skrajnosti materialistična. Nasprotno pa uživa katoliška duhovščina vedno več ljudskega zaupanja in ugleda, okoli nje se zbira vedno več mladine, verske manieštacije pa so veličastni ljudski zbori, s katerimi se komunistični in socialistični zbori in kongresi niti primerjati ne morejo. To je, kar skrbi komuniste. Zato so napovedali slovenskim katoličanom nov boj. Kot pretvezo za ta nov boj pa so si izmislili politično delovanje slovenskih katoličanov oz. njene duhovščine. Toda Vipotnik in njegovi tovariši naj si zapomnijo, da novo preganjanje katoličanov ne samo da ne bo doseglo svojega namena, ampak bo še okrepilo Cerkev in ojeklenilo verne slovenske množice,
Poleg katoliške Cerkve na je komunistom trn v peti tudi slovenska emigracija — „ostanek preteklega borbenega protikomunizma", kako:' je izjavil Vipotnik na omenjenem posvetovanju.
Emigracija je za Vipotnika ,,general brez vojske". Zdi se pa, da se Vipotnik tega ostanka in tega generala resno boji. Rekel je namreč,
da „ne gre podcenjevati prizadevanj emigracije. Posebno veliko škodo dela emigracija zlasti s tem, da poskuša pritiskati na Slovence, ki so zaposleni v tujini. To emigracijo naravnost zasipa s svojim strupenim časopisjem".
Dosedaj je bilo tako, da sc ljudje za ostanke niso borili in da se za ,,generale brez vojske“ niso zmenili. Če se nas Vipotnik vendarle boji in nam posveča bojevite govore, smo verjetno več kot samo ostanki in generali brez vojske. Morda se mi sami tega kar premalo zavedamo.
Iz Vipotnikovih izjav lahko sklepamo, da je emigracija močan in važen činitelj v rušenju komunizma in pri osvoboditvi domovine. Zavedajmo se tega. Izrabimo vsako priložnost, da v edinosti in slogi storimo vse, kar je v naši moči, da uničimo največjega sovražnika slovenskega naroda in človeštva sploh.
Franc Zorec-Kocelj
STARIM IN BLADIM
(Iz govora dr. Jožeta Krivca na prireditvi v San Martinu)
Tožimo večkrat, da mladina noče hoditi z nami, da nam uhaja, da iis-ni všeč, kar ji nudimo, da vedno išče nekaj novega. Ali se pa tudi vprašamo po vzrokih njenega ravnanja in jo skušamo razumeti?
Ali nismo večkrat okosteneli, tudi, zamaknjeni in čakajoči še vedno ha isti skali kakor pred dvajsetimi leti, ko smo se izkrcali? Ali ne strmimo še vedno preveč nazaj in izlivamo grenkobo na preteklost, k; nam ni bila naklonjena? — Čas se je na široko potegnil naprej in mladina gre s polnim korakom z njim. To je njena pravica — mladina mora iti naprej, zato jo napajajo mlade moči in gorijo v njej mladostni ognji! — Skušamo ii biti v tej dirki pametni svetovalci, dajmo ji zdravih in poštenih napojev za njihove žejne duše!
Toliko je veličastnih strani v zgodovini našega naroda, mi pa sklanjamo glave, kakor bi ležala nad nami le sama žalost in noč! Pokažimo mladini, da so tudi junaški in zmagoviti dnevi posejani med našo preteklost, in začutila bo ponos do svojega porekla in do krvi, ki ji polje po žilah. Dotaknimo se se tudi po velikih kulturnih predstavnikih naše kulturne dediščine, ki blešči, da ga tudi bleski večjih narodov ne moremo udušiti — in ne grenimo si življenja z jalovimi razglabljanji o problemih, ki nam ne prinašajo edimstva in ne medsebojnega spoštovanja. Mladino naša nesoglasja ne zanimajo več, jo odvračajo, kopljejo prepad med nami in njo. Kaj naj 'išče pri nas, če so naši’ obrazi čemerni, pusti, vrteč se vedno v istem krogu brez izhoda? Veselja, pa tudi resnosti, bo rada sprejemala ter rasla ob naših vrlinah in krepostih.
PREJELI SMO
Meddobje, 1-3, X. 1967, izšlo kot 66. publikacija Slovenske kulturne akcije, Buenos Aires, uredil Ruda Jurčec.
Vsaka številka Meddobja je svet zase. Vsaka tudi znova kriči, da nimamo recenzentov, kritikov. Vsaka je torej predložena slovenskemu bralstvu, v zdomstvu in tudi doma — to je še iposebno važno, tudi doma, da ob njej uživaš svobodo v polni meri. Alj pa da se zamisliš, kakor se je Vladimir Kos, ko je zapisal: „Ali bomo mogli zamejski Slovenci ustvariti kdaj svet, lepši od onega, ki ga slutijo in se ga boje doma? Ne namesto vere, ampak prav zaradi vere.“
Vero v slovensko besedo dobiš, ko bereš Meddobje. Ni to branje za mimogrede, ampak moraš sesti k mizi: umirjen in pripravljen sprejemati.
Grdo bi bilo našteti samo vsebino. In bolj pošteno je svetovati vsem Vestnikovim bravcem: vzemi in beri! Ne ustraši se, začni brati, vzdrži, uči se in poučuj se — že zaradi svojih otrok se moraš seznanjati s svetom, slovenskim in tujim, sicer jih ne boš dohajal. Pred otroki boš nekega dne prazen — in takrat je konec avtoritete v družini.
Vem, ni vsa snov vsem všeč. A potrudi se vživeti se v besede vsaj tiste snovi, ki te od daleč malo zanima. In ogrel se boš za druge snovi. Ogrel sam in se boš počutil dobrega Slovenca v svojem krogu in v svetu.
M. G.
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1968, uredili Miloš Stare, Joško Krošelj, Pavel Fajdiga, Slavimir Batagelj, Buenos Aires 1968, Tiskarna Vilko, opremil France Gorše, umetniško prilogo uredil Ivan Bukovec.
Včasih se mi zdi, da smo že preveč navajeni, da Zbornik mora vsako leto iziti; tako navajeni, da niti ne pomislimo, če Uo naslednje leto še mogel. Zbornik je namreč knjiga, o kateri se ne da samo zapisati, da je izšel in je na prodaj tu in tam; je knjiga, ki bi morala biti v vsaki družini.
Vedno ne bomo enako stari. Zdaj se spominjamo z vsem ognjem in toplino v srcih 'let, ko je divjala revolucija in smo odšli od doma. Vedno več je trenutlklov, ko nam zastane beseda, ker se ne spomnimo kraja in še manj imen prijateljev, znancev. Pa potarnamo: kako me zapušča spomin, kako sem mogel to pozabiti!
-Čez leta 'bomo bolj stari. In se bomo spominjali prvih let v zdomstvu v drugih državah, rojstva in rasti naših otrok, graditve hiš in domov: pa nam bodo uhajala iz spomina imena in letnice pa povezave enega in drugega. In ne bo ga morda, ki nam bo mogel pomagati. Takrat bo treba seči po Zbornikih. Ne samo po letošnjem, ipo vseh v dolgi vrsti od leta 194!) naprej. Kaj je vse v 'njih zapisano, kaj ohranjeno! Ljudje -smo že taki, da se takih stvari neradi zavedemo. Rodovi za nami se bodo, torej kupujem knjigo za te rodove. In zraven še sam preberem! To mora biti osnovna misel, ko se lotiš kupiti Zbornik.
Pravijo — in tudi priznajo — da je -slovenstvo v Buenos Airesu središče odpora sedanjemu režimu doma. Ali bi radi to prvenstveno mesto izgubili ? Mislim, da ne! In tako ne ostane drugega kakor zagrabiti za trenutno edino orožje — knjigo in z njo poseči v -boj.
Argentinci imajo odličen pregovor: primi knjigo, saj te ne bo ugriznila! Tako je. <N'ič ne pomaga naštevati vse udarne članke in razprave, ki so v letošnjem Zborniku, če nimaš volje in odločnosti, da boš knjigo kupil, prebral in se znova učil. Ne smeš se razburjati, če otroci nič ne 'berejo: kaj in zakaj bodo pa -brali, <>e tebe nikdar ne vidijo pri knjigi. Ta sicer ni TV, kjer se ikomodno vsedeš in se pred teboj lodvijajo podobe. Branje knjig je v današnjem, svetu žrtev po svoje. In — ali imaš 'še vsaj malo smisla za žrtve?----------Zaradi otrok, da!
Nekoč -bomo stari. Nekoč bodo prišli vnuki. M on d a se boš moral zakleniti v svoj svet. Si že kdaj -pomislil? — Hudo je danes misliti na takšno bodočnost. A misli in ljubezen do svobodne slovenske besede naj zmaga v tebi. Vsakoletni Zbornik, ki s tvojo pomočjo -izhaja, je najlepše pismo v domovino.
Daj za znamko SVOBODE, kupi!
ct
Opozarjamo na izid prve številke »Svobodnih pogledov". Pošlji jo znancem, prijateljem. Svoboda, ki jo uživaš, zahteva to drobno plačilo.
Spoštovani g. Smersu:
Z zanimanjem sem p recital v zadnjem “Vestniku” Vaše otP'ombe na na nekatere moje trditve v članku “Odgovor sovrstniku”. Veseli me, da ste z menoj istih misli glede našega narodno političnega programa. Zahteva po suvereni slovenski državi bi res morala biti stična točka vsega slovenskega delovanja.
Vi ste prepričani; da imajo »aše bojevniške organizacije ,,če že ne v pisanih pravilih, pa imajo ta narodno politični program v svojem delovnem programu." Temu Vašemu mnenju nasprotuje pisanje glavnega tajnika “Tabora”, ki sem ga delno razčlenil v dopisu “Kaj loči Borce”. Strankarsko politično prepričanje posameznikov ne more in ne sme biti nikdar vzrok ali ,pa povod za razbijanje vsenarodne organizacije.
Mislim, da nimate prav, ko trdite, da „...ni važno, kaj je v pisanih programih, važno je, 'kaj se v resnici id,ela.“ Dosedaj se je vse delovanje kakršnekoli organizacije, stranke ali društva, ocenjevalo prav na podlagi pisanih ali tiskanih programov. Člani sodijo delovanje odbornikov z ozirom na to, koliko se oni držijo točno določenih in napisanih pravil. Tega ne smemo izpreminjati, ker bomo sicer zašli v anarhijo.
Kažete izredno velik optimizem, ko trdite, da ima „zelo velika večina... jasen narodno politični cilj, ki je svoboda in samostojnost slovenskega naroda." Jaz sem amreč pesimist in smatram, da je velik del našega naroda — mislim na nas begunce — indiferenten in brezbrižen do tega našega narodnega ideala. Ostotek te brezbrižnosti pa se bo začel zmanjševati z razčiščevanjem pojmov. Prava narodno politična vzgoja, ki bi morala biti obvezna v v s alki, naši organizaciji, bi prav tako, mnogo pripomogla k temu.
Popolnoma pa sva si v nasprotju glede programa SLS. Na podlagi prvega in osmega člena dokazujete konfederativnost strankinega programa. Škoda je, da ste popolnoma pozabili na sedmi člen, ki tudi vsebuje narod'10 politični program, saj predlaga vključitev Slovenije v novo državo z imenom “Jugoslavija”.
S svojo razlago programa SLS me niste prepričali, idla sem v zmoti Še vedno smatram da je stranka za federacijo in bom skušal bo trditev utemeljiti v članku “Ali je program SLS za federacijo ali za konfederacijo”, ki ga prilagam temu pismu.
S spoštovanjem
Buda Stanislav
ALI je PROGRAM SLS ZA FEDERACIJO ALI ZA KONFEDERACIJ^)
To vprašanje v resnci zahteva razjasnitve, kajti program SLS, ki ga je stranka sprejela v letu 1954, je izredno nejasen.
Ne pridejo v poštev členi iki govorijo o »Svobodi in demokraciji", »Družini", “Kulturi in vzgoji itd.”; “Narodnem zdravju”; ‘Gospodarstvu in socialnem življenju”, ker pač obravnavajo splošna vprašanja, ki jih lahko vsaka slovenska politična stranka po svoje zasuče in stilizira. Ti členi nimajo nobene zveze z narodno političnim programom in so torej tipično »strankarske" vsebine..
Narodno politični program stranke se izraža samo v prvem, sedmem in osmem členu.
Prvi člen, ki govori o slovenskem narodu in slovenski državi, pomeni uveljavljenje pravic slovenskega naroda od strani SLS. Ta člen izraža narodno politični program stranke v stavkih: »...pravico do svoje države, da sam ureja svoje življenje, da vstopa v državne zveze...."
Kaj je v teh stavkih federativnega in kaj je za konfederacijo?
Stavek »...pravico do svoje države" je veljaven za oba sistema, kajti čeprav pojem “država” sestavljajo tri bistvene sestavine; ljudstvo (ki Pa lahko pripada različnim nrodnostim), ozemlje in oblast, se še. ne more reči, “a priori” pomeni popolnoma samostojno iu suvereno enoto. Samostojnost je treba še posebej poudariti. Ta stavek ne postavlja zahteve po popolni samostojnosti Slovenije, kar je predpogoj za vsako bodog0 konfe-dlerativno zvezo.
Tudi v federativnih zvezah se namreč posamezne enote imenujejo “država”. V popolnih federacijah, ki s0 v splošnem republike, zvezne enote obdržijo ta naslov. Ostanejo torej republike s predsednikom vlade in svojim lastnim parlamentom. Primer nam je današnja Jugoslavija, vsaj po svoji prvi ustavi. V manj popolnih federacijah — v glavnem s0 te na ameriški celini — pa ponekod, zvezne enote obdržjo ime “država”, drugod pa culo ta enačba izgine in jo nadomesti ime “pokrajina”. Imajo sicer svoj Parlament, nimajo pa predsednika vlade, ki ga nadomesti “guverner”. Vse te posamezne “države” povezane v federacijo, pa nimajo svoje politične samostojnosti, »iti niso mednarodno priznane kot države.
Stavek »...pravico do svoje države" ni torej dovolj utemeljen; da bi lahko smatrali, da je stranka za konfederacijo. Pravilno bi se moral gla-siti: ....pravico do svoje samostojne države".
Tretji stavek, »da vstopa v državne zveze" je izpopolnjen z osmim členom programa SLS, kjer stranka predpostavlja, da ............razmere uka-
žejo tesnejšo povezanost narodov in držav..daje pa pravico slovenskemu narodu, da se sam odloči za »...vstop Slovenije v vsako zvezo držav...". Smatra pa SLS »...da je svobodna povezanost na slovenskem jugu najnaravnejša in najboljša...“
Tudi v tem členu, ki je izredno važen, ni nobene točne definicije, kako
si SLS predstavlja take zveze in kakšna vloga pripade Sloveniji, Iz navedenih stavkov programa ni razvidno ali hoče stranka federacijo ali konfederacijo, kajti besede “svobodna poveznost” so veljavne za oba primera Če bi namreč SLS imela za svoj vzor konfederacijo, bi se tozadevni stavek mora! glasiti sledeče: „Narod sam pa odloči s splošnim; enakim in tajnim glasovanjem vprašanje vstopa samostojne idržave Slovenije v vsako zvezo držav.“ Manjka torej poudarek po samostojnosti in dokler stranka ne sprejme teh važnih dopolnilnih besedi v svoj program, ne more nihče trditi, da je SLS za konfederacijo.
Edini stavek iz prvega člena, ki ima konfederativno zamisel je sledeči: „...da sam ureja svoje življenje". Toda kakor ,,ena lastovica še ne prinese pomladi", tako tudi en sam stavek — pet suhih, čeprav "težkih” besedi — Iše ni zadosten, da bi se celoten program stranke že lahko smatral za konfederativnega.
Po vsej logiki bi morala stranka ta najvažnejši stavek tudi podrobno razložiti. Izpopolniti bi ga morala z naslednjimi točkami, ki so neobhodno potrebne za definicijo državne samostojnosti, ki je po drugi strani — kot »era že rekel — predpogoj in baza za vsako poznejšo konfederativno zvezo z drugimi državami;
1) Slovenska vlada in slovenski parlament; 2) Slovensko diplomatsko predstavništvo v inozemstvu; 3) Slovensko predstavništvo v centralni vladi; 4) Slovenska vojska; 5) Slovensko orožništvo; 6) Slovenska denarna enota in finance; 7) Slovenske uredbe; 8) Slovensko sodišče, itd.
Program stranke bi moral razčleniti vse kar spada pod: 1) Izvršilno; 2) Zakonodajno in 3) Sodno oblast.
Na kratko poglejmo še sedmi člen ki tudi vsebuje narodn0 politični program. V tem členu SLS direktno zahteva Jugoslavijo in se, prav ni,č ne ozira na voljo naroda. Ne čaka na glasovanje, ,ki ga predlaga v osmem členu. Prav tako v tej točki ni nobene točno opredelitve v kaklšni obliki naj
bi bila ....usodna življenjska povezanost slovenskega naroda z ostalimi
južno-slovansikimi narodi". Stavek: ,;Predpogoj vsake njihove bodoče, sreče pa je svoboda" je izredn0 nejasen kajti svoboda (libertad) nima nobene zve,ze s samostojnostjo (inidependencia). V tem členu slovenska “država’’ ni nikjer omenjena, zato ta točka nima vrednosti niti za federacijo, v kateri se zvezna država prostovoljno odpove svoji suverenosti. Po mojem je ta člen tako1 slabo stiliziran, da predstavlja v resnici direktno podreditev Slovenije novi državi z imenom "Jugoslavija”. Poleg tega pa vsebuje tudi grobo napako, kajti “Majska deklaracija” ni nikdar predpostavljala združitev avstrijskih Slovanov z ibivšo kraljevino Srbijo.
Iz navedenega sledi, oziroma se razvidi, da je v programu SLS izredno malo sledov o konfederaciji ali sodržavju. Stranka bo morala izpopolniti prvo in osmo točko in popolnoma popraviti in izpremeniti sedmi člen, da bo lahk0 trdila, da je za konfederacijo.
Slovenci smo v narodno političnem pogledu tako nezreli in nedovršeni. da ni n°bena sramota, če se koncepti menjajo in izpreminjajo.
Slovencem — pa tudi Hrvatom, Slovakom, itd. — bi morala biti za vzor konfederacija arabskih narodov, -kjer ima vsaka država svojo samostojnost, svojo vojsko, svoj .denar itd. So suverene državo, .pa vendar združene za obrambo skupnih ciljev.
Končno poglejmo Se, kaj pravi o konfederaciji naš znani sociolog dr. Ivan Ahčin v knjigi “Ctociologija — II zvezek”:
..Konfederacija ali sodržavje je siveza držav, v kateri vsaka sestavna •država ohrani svojo popolno suverenost, tako v notranjem kakor tudi v zunanjem reidu z lastnim diplomatskim prestavništvom. V konfederaciji so osrednji državni organi zelo okrnjeni v tem smislu, da ne razpolagajo s Pravo najvišjo oblastjo. Njihova oblast je le bolj posvetovalnega značaja, kajti dejanske in dokončne, odločitve so v rokah posamičnih konfederativ-nih držav, osrednji organ je zbornica sestoječa iz predstavnikov vseh konfe-deriranih držav, ki pa nima zakonodajne ne izvšilne oblasti, flklepi osrednje zbornice morejo veljati, če so soglasni ali vsaj sprejeti z veliko večino, vendar mora j 0 posamične države nanje izrecno pristati. Vzrok je v tem, ker so v konfederaciji združene države suverene in le sebi podložne."
Naj bo ta definicija sodržavja za vzor vsem slovenskim političnim strankam brez izjeme.
Buda Stanislav
KAPLANI, AKADEMIKI IN KMEČKI FANTJE
Andrej Glušič je v istem odstavku svojega članka (Kolektivne krivde ni — Klic Triglava št. 34(>), v katerem pove, da je on sam dne 24. aprila 1943 sporočil v Ljubljani aktivnim oficirjem ukaz komandanta Slovenije “• V. v D., da nobeden ne sme stopiti v Vaške straže, udrihnil po od „abla-sti in komande" pijanih kaplanih, ,po akademikih in kmečkih fantih, ki so brez potrebne vojaške izobrazbe vodili Vaške straže.
Na eni strani smo torej imeli vojaško izobražene oficirje, ki bi jih slovensko ljudstvo v svojem boju z cip er komunistično zločince krvavo potrebovalo, pa jim je bilo prepovedano braniti slovenska življenja. Na drugi strani pa beremo napade na tiste, ki so obupanemu ljudstvu v njegovi naj-večji nesreči priskočili na pomoč. Ali ne bi bilo pošteno in ipravično, da pohvalimo tiste kaplane, akademike in kmečke fante, ,ki so — čeprav to ni bil njihov poklic — prihiteli ljudstvu na pomoč ? Ali naj bi mirno gledali, kako zločinci koljejo slovenske može, žene, fante, dekleta in celo otroke ? Akademiki bi se lahko umaknili v Italijo študirat (kar so nekateri tudi storili). Toda ljubezen do domovine in mladostni idealizem sta jih pod-aKala, da so šli na okope, .prevzeli vodstvo Vaških straž in branili slovenska življenja, ko jih niso smeli braniti tisti, ki so bili v prvi vrsti za to Poklicani. Lahko je sedaj kritizirati posamezna dejanja neizkušenih vod-
nikov naše proti komunistične borbe. Zakaj pa tedaj niso prišli na pomoč bolj izkušene osebe!
Ali so morda kaplani (spomnimo se na Toneta Duhovnika in Franceta Malovrha) noč in dan delali in se žrtvovali, ker so bili od ,,ablasti in komande pijani" (ali ni sramotno tako pisanje visokega jugoslovanskega oficirja) ? Dolg je seznam kaplanov, akademikov in kmečkih fantov, ki so dali svoja življenja -za domovino, vero, svobodo. Spomenik zaslužijo in ne udrihanje in sramotenje.
Naj ob tej priložnosti ponovim, kar sem zapisal v Vestniku (1968, št. 2), da pa se je vendar našlo nekaj aktivnih oficirjev, ki so se zavedali svoje velike dolžnosti, da branijo svoje ljudstvo. Vsa čast tistim aktivnim oficirjem, kj so se zavedali svoje svete dolžnosti — 'braniti domovino — in ki so pravilno razumeli smisel dane vojaške prisege. Slovenski narod bo ohranil te aktivne oficirje v hvaležnem spominu.
Prav tako pa bo slovenski narod ohranil v hvaležnem spominu številne rezervne oficirje, ki so zapustili svoje varne in tople pisarne v Ljubljani in drugod in odšli na -bojno polje. Dobro se spominjam, kako so me sprejemali uradniki, profesorji, zdravniki in dr., ki so bili rezervni oficirji, ko sem jih prišel prosit v imenu Slovenske legije, da prevzamejo vodstvo Vaških straž. Velika večina (število gre v več 'desetin) je bila pripravljena takoj oditi na teren in mnogi so zapečatili to svojo domovinsko ljubezen s krvjo. Slava in hvala jim!
Danes naši -borci doma nimajo spomenikov. Toda prišel bo dan, ko sc bo slovenski narod otresel nečloveškega komunističnega jarma in tedaj bo v Sloveniji postavil spomenike vsem, ki so se zanj borili, tudi kaplanom, akademikom in kmečkim fantom.
Rudolf Smersu
Soborci! — Mladini se je treba približati. Kako? — Začni brati Mladinsko vezi, ki jo izdajajo v Buenos Aire.su mladi ljudje, vneti za slovenstvo in vživeti v nove svetove. Naroči! Pri svojih otrokih, ki hodijo v srednjo šolo Marka Bajuka, ali so odborniki ali člani mladinskih organizacij. — Ne bo ti žial!
DRUŠTVENE NOVICE
GILBERT, Minn.
Poročilo predsednika Pavla Bajde na obenem zboru
Dragi prijatelji!
Kakor vsako leto tako so nam tudi letos odborniki podali zadosti obširna poročila in nam tako osvetlili na tem občnem zboru delo borčevske vganizacije, oziroma naše podružnice v Gilbertu.
'Če vemo za pravi vzvišeni namen in naloge te ideološke organizacije, potem bi moglo biti marsikaj boljše v naši podružnici, posebno kar se tiče prispevkov za invalide in tiskovni sklad. Sicer je po svojih močeh prav vsak nekaj prispeval, pač pa če upoštevamo nesebično delo naših Zveznih funkcionarjev, se mi zdi, da zasluži protikomunistični tisk in jp odpore, invalidom večjo pomoč. INaš odbor je že večkrat sklenil in obljubil Zvezi svojo podporo v ta namen. Vsi pa si lahko predstavljamo, da je zadeva za blagajnika, kakor tudi za ostale odbornike, silno neredna, če mora nadlegovati posamezne člane za omenjene prispevke vsako leto.
Ker smo že lansko leto obljubili večjo pomoč v teh primerih, kar se ni zgodilo, skiušajmo popraviti v Um letu, ki ga žp začenjamo. Od nas samih, to se pravi od, članov, je odvisno, če bo Vestnik mogel še izhajati ali ne. Saj je res žalostno, da se v večjih primerih sliši razgovore, med člani in nečlani, če je ta naša borčevska organizacija sploh še potrebna, ali da jo je sploh bilo treba ustanoviti, ker aktivno proti komunizmu ne more nič storiti. Morda je res taka želja nekaterih posameznikov, da organizacija ni potrebna, da obstoja- Toda mislim, da se nam teh ni treba bati, ker taki, ki talko mislijo, že tudi v preteklosti niso mnogo storili proti našemu skupnemu sovražniku, brezbožemu komunizmu, ki je zakrivil in povzročil potoke prelite krvi nedolžnih rojakov.
Mi ostali pa smo Bogu hvaležni, da nam je dal častitega gospoda svetniku Šikulja in druge, ki so poklicali v življenje našo borčevsko organizacijo in svoje lastno glasilo, ki nam že dolga leta daje, resnične podatke, gradivo iz domobranske borbe. Pojasnila o zahrbtnem vračanju Slovenske narodne vojske. Razvoj dogodkov naš^ poti v begunstvo, razne spomine borcev, ki včasih prikazujejo nadčloveški pogum in napore, ki presegajo vse mere v obrambi svobode vere in domovine.
O vsem tern nas poučuje Vestnik, ki ja glasnik nas in naših prijateljev, iDaljp Vestnik obsega neprecenljivo, resnično zgodovinsko gradivo, ki bo poznejšim rodovom odkrilo vsa resnična grozodejstva brezbožnega komunizma na slovenski zemlji.
Poudarjam: podprimo tudi gmotno naš Vestnik, da bo v stanju še naprej vršiti redn0 svojo nalogo. Mislim, da se nam Vestnik zdi predrag Samo takrat, če ga površno pregledamo, zaradi prezaposlenosti in drugih vsakodnevnih skrbi. Skušajmo ga ponovno vzeti v 'roke. kadar nam čas dopušča, in zdelo se nam bo, kakor da tega šp nismo brali in če beremo še nekaj več starih številk, takrat bomo 'šele njegovo vsebino prav cenili in nikdar ne bomo tožili, da je glasilo predrago.
Vsi pa bodimo hvaležni tudi tistim, ki v Vestnik pišej0, svoje spomine in druge zanimive podatka, iker če pomislimo nase, bomo ugotovili, da je to ogromno delo za slovenski narod in zgodovino, ki se ne da plačati z d,e-narjem.
Obžalovanja je, vredno, da ®e je organizacija razcepila na dvoja. Prvič je oslabljena mo,č v protikomunistični borbi. Drugič pa smo čiani zel0 prikrajšani na člankih razih spominov in drugih dogodkov po svetu- Veliko
pomenijo tudi k kupa denarna sradstvo in arhiv, kar pa je prisvojila nova zveza Tabor.
Mi želimo, da bi se Zve.za borcev spet združila v eno mogočno organizacijo kar pa na vsa prizadevanja niti Zveza durovnikov ni do sedaj mogla doseči, liog daj, da bi se na kak način s časom le dali približati drug drugemu.
OH NOVEM LETU 1968
(Iz nagovora v, g. Janeza Šuštaršiča, Gilbert, Minn.)
Dragi prijatelji!
Začeli smio novo leto, leto Gospodovo 1968. Drug drugemu želimo srečo in božji blagslov. Za svoje voščilo si hočemo izbrati besede iz molitve za mir v sv. maši: „Niaj Rog daje milostno mir v naših dneh, da Lamo po njegovem usmiljenju vedno brez greha in varni pred vsakim nemirom."
Greh in nemir ogrožata mir: greh razdre prijateljstvo z Rogom, nemir prinese trpljenje.
366 dni leži ped nami. Ne vemo, kaj bo prinesla bodočnost. Sodeč po znakih nam grozita greh in nemir.
Zelo značilno je, da je naš sv. oče izbral to leto za Leto vere: treba je poživiti našo vero in utrditi zvestobo sv. Cerkvi v tem času zmede in splošnega omalovaževanja cerkvenega učiteljstva. Pomembno je tudi, da je papež oklical prvi dan leta za dan miru; moranvo delati za resnični in trajni mir.
Da bomo izrabili to leto za utrditev vere in zvestobe Cerkvi pa tudi za ustvarjanje in utrjevanje pravega miru, se moramo držati božjega načrta. V listu sv. Pavla, kot ga l)ercirtii> na novo leto, imamo božji načrt za življenje med letom: „Itazodela se je milost Roga, našega Odrešenika., uči nas, da se odpovejmo brezhožnosti in posvetnim željam in na tem svetu trezno in pobožno živimo; -, da bomo izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela."
Vedno lahko računamo na božjo pomoč, in ravno to nam daje pogum in zagon. Vedarle moramo to zaupanje podpreti z resnimi napori, da posnemamo Jezusa, da „živimo IrezrtA pravično in pobožno" kot nam Cerkev naroča danes pri sv. maši.
Najprej trezno: maramo obvladati svoje slepe nagone in divje želje, ne smemo biti sužnji napuha, pohlepa ali počutnosti.
Nato pobožno: razviti moramo v nebi božje življenje, dano nam pri krstu, in to z molitvijo; rednim prejemanjem svetih zakramentov, sodelovanjem pri sv. maši in pokorščino božjim zapovedim.
Na zadnje pravično: dati moramo-vsakemu, kar mu gre: Rogu svojo otroško vdanost kot najboljšemu Očetu; ljudem pravico in ljubezen kot svojim bratom in sestram.
Ako se bomo držali božjega načrti), bo leto 1968 dobro leto, storili bomo mnogo dobrega in sami se posvetili.
VSEBINA: iQuienes son los Eslovenos? — Ob desetletnici smrti svetnika Karla Škulja —< Beseda mladine (Tone Mizerit) — Bodočnost gverilskega Vojskovanja (S. Be.) — Utrinki (Jože Melaher) — Kaj smo in nismo bili (Vinko Fortuna) — f Dr. Celestin Jelenec (Pavle Rant) — Brezmejna hinavščina (Zoran) — Dr. Tine Debeljak — čestitamo —■ Politični emigranti ali izseljenci (Karel Mauser) — Spominske besede ob junijskih proslavah v Buenos Airesu in Mendozi — Gradivo k dialogu — Jugoslavija ali kaj drugega — Generali brez vojske — Prejeli smo — Pisma uredništvu
Društvene novice
o
O .£ *>
E s s S s? £ <
TARIFA REDUCIDA Cvncesion No. 6830
Propieded Intelectual iNio. 070.247 - 27/6/1968 Ramon Falcon 4158, Bs- Ag.