12. štev.
December — 1889. Letnik XII.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Ceeilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 00 kr.
Vredništvo in opravništvo je v hiši »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ul!ce št. 10.
A d v e n t.
A cl v en t, latinski adventus, t. j. prihod zaznamnja v cerkvenem jeziku oni čas, ki je namenjen pripravljanju na sveti božični praznik. Prvi sledovi obhajanja adventnega časa se nahajajo v 4. stoleji v tourski škofiji na Francoskem, od koder se je polagoma čez vso cerkev — na zahodu in vzhodu — razširilo. Še v 9. stoletji pričenjali so advent s praznikom sv. Martina, pozneje s praznikom sv. Andreja, dokler ni rimska cerkev v 14. ali 15. stoletji začetek na nedeljo med 27. novembrom in 3. decembrom nastavila. Adventni čas nas prestavi v tisočletja pred Kristom, v njihovo revščino in grešno stisko, a tudi v njihovo hrepenenje po Izveličarji (Rorate eoeli desuper et nubes pluant justum, Rosite nebesa od zgoraj pravičnega in oblaki ga dežujte!"), s čemur se strinja tudi zunanja narava v svoji zimski obleki. Ta značaj ad-venta se kaže v njegovih uredbah in posebnostih, da se rabi vijolčasta barva, da se pri maši izpuščata GJoria in excelsis in Ite missa rst (namesto katerega se poje Benedicamus Domino), v ofiiciji nedelj in ferij pa Te Deum laudamus; da pri mašah „de tempore" orgle molče, kajti Cerkev izrečno zahteva, da pri glavni (peti) službi božji ob adventnih nedeljah,*) izvzemši tretjo nedeljo, orgle in vsi glasbeni instrumenti utihnejo. Pač pa se v adventu (razun srede, petka in sobote kvaternega tedna, in tii zavoljo zapovedanega posta ne poje „alleluja"), ker, kakor Durandus pravi, v adventu ni iztirano vse veselje zavoljo upanja na včlovečenje Jezusa Krista. Vsa liturgija meri na to, ogenj hrepenenja po prihodu Jezusa Krista v srcih zažgati ter opozarjati na potrebo, da mu pot pripravimo. Le - to se izraža v vsaki najkrajši vrstici, v najmanjši antifoni, le-to naznanja v glasih vsaka za te dni odbrana koralna melodija. Tako n. pr. se pričenjajo zadnjih 8 dni - kakor ima hrepenenje naraščati — antifone ud Mugivficat
*) Caereinoniale epportim nove izdaje ima o rabi orgel tn-le: „Ob vsih nedeljah in zapovedanih praznikih cerkvenega leta more se v cerkvi orglati ter umetno petje rabiti. K tem nedeljam pa se n e prištevajo nedelje v adventu in postu, o katerih je 'orglanje dovoljeno, toda le pri sv. maši in pri večernicah, ne pa pri drugih k noničnih urah. Tudi se smejo orgle glasiti o praznikih in dnevih med adventom in postom, katere cerkev slovesno praznuje n. pr. o prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja, sv. Tomaža, sv. Jožefa i. t. d." — Odlok S. R. C. od dne 2. septi mbra 1741. se glasi, da orgle ne molče, kadar pri veliki maši v vijoličasti barvi dijakom in subdijakon rabita dalmatiko in tunicelo. Orgle toraj smejo peti n. pr. na predvečer pred sv. duem (božičem) ako tudi ta na 4. nedeljo v adventu pade.
vse z „0", da se pokažejo kot zdililjeji svetega hrepenenja. Zato je imenujemo tudi „velike ali O-antifone". Njih vsebina kaže na raznoteri značaj Odrešenika in na potrebe človeškega rodu, one so izraz po odrešenji zdihajoče duše. Pomenljiva je tudi v drugem tonu postavljena, vsebini popolnem primerna melodija. V advent spadajo tudi tako zvane no vene, devetdnevne pobožnosti, katere se mnogokrat s petimi litanijami pred izpostavljenim presv. Rešnjim Telesom obhajajo. Adventnemu času lastna, posebno mila in prisrčna slovesnost so Rorate-maše (tako imenovane po introitu, ki se z „Rorate" začne) t. j. votivna maša de Beata Maria Virgine. Vodja cerkvenega pevskega zbora naj v teh mašah nikar ne prezira dotičnega graduala („Tollite portas") in offertorija („Ave Maria"). Rorate-maše nimajo „Gloria" niti „Credo"; razun ob sobotah, ob kojih se poje „Gloria" brez „Credo", in med osmino neomadežanega spočetja Marije Device, ako se mašni obrazec od tega praznika vzame. Posebnost 3. adventne nedelje, koje introit se z „Gaudete" t. j. „veselite se" začne, je (kakor smo že omenili) ta, da se pri slovesni maši zopet oglase mogočne harmonije orgel, katere našo radost nad bližajoči se prihod Izveličarjev tolmačijo.
Dvanajsti občni zbor nemškega Cecilijinega društva v Brixenu od 10. — 12. septembra t. 1.
(Dalje.)
Da ima cerkvena (liturgična) glasba tak vpliv, izvira od tod, da je v njej zapopadena (kot tekst) božja beseda, resnica večna, katera uglasbena in peta po najbližji poti dohaja do človeškega srca. Prava cerkvena glasba kroti strasti, umiri razburjeno srce, naganja voljo k dobremu, povzdiguje k Bogu. Ona je tedaj res sredstvo k izveličanju neumrljivih duš, rekel bi, neki zakrament al (sacramentale) in sicer najbolj vplivni. Zalibog, da je hudobni duh celo v svetišče božje zanesel — posvetno glasbo. Kdor se tedaj trudi z božje njive iztrebiti to strupeno ljuliko, kakor n. pr. društvo cecilijansko, dela dobro delo, sodeluje k izveličanju človeštva. Društvo ceci-lijansko hodi tedaj za svojimi plemenitimi nameni, spolnuj neustrašljivo svojo nalogo — zahvala vseh in blagoslov božji ti ne izostane!
Izvrstni ta govor zasluži, da se tiska in razširi med vse izobražene kroge. Treba je, da tudi slovenski duhovniki, vsaj cecilijanci, začnejo ljudstvu v pridigah pojasnjevati namen cerkvene glasbe, dotične določbe sv. cerkve itd. — tedaj bode ljudstvo še-le pripravljeno vsprejeti preustroj cerkvene glasbe. Pravilo bodi: pri vsakem cecilijanskem shodu ali zboru naj se ima primeren govor v cerkvi. Ljudstvo je treba učiti, spačeni ukus mu blažiti, k lepemu in pravemu ga voditi, ne pa streči njegovi nizkosti in spačenosti. Cerkev je šola kmetu tudi glede umetnosti.
Po cerkvenem govoru je bila v stolnici slovesna pontifikalna sv. maša, katero je daroval sam knezoškof briksenski, sloveči kanonist Simon Aichner. Med tem je pel Mittererjev kor svojega vodje petglasno mašo „In Epiphania Domini" op. 40. Introitus, graduale, offertorium in communio so se peli koralno, po offertoriju pa četeroglasni motet Hallerjev „Ave Maria".
O Mittereijevi maši piše referent J. N. Alile v društvenem katalogu (C, V. K.) pod št. 1114 tako-le: „Ta za dobro izurjene kore pisana maša zelo plodovitega skladatelja, katerega kompozicije (skladbe) vže dolgo časa v katalogu častno mesto zavzemajo, je vže tretja izmed njegovih petglasnih. Maša kontrapunktično-imitatorična pa brez boječnosti zložena, kaže dostojnost, plemenitost, slovesnost ... Iz vsake vrstice je spoznati, da je mašo pisala roka, umetnika, ki je gotov, melodično od starih popolnem navzet, kateri pa ne prezira moderne harmonije napredek".
In sam Witt je na istem mestu napisal besede: „Kar je s petimi glasovi po sistemu starih, t. j. z rabo diez, možno doseči glede glasovnega učinka, je skladatelj tu dosegel. Maša je torej hvaležno delo in se glasi slovesno"
Če sta omenjena kritika vže iz partiture to Mittererjevo delo tako laskavo ocenila, kaj bi bila še-le rekla, ko bi bila slišala isto peti od tako mnogoštevilnega, in izurjenega kora pod mojsterskim vodstvom skladatelja samega! Mitterer ni samo eden izmed najboljših cecilijanskih skladateljev, mojster v kontrapunktičnih oblikah, v spretni izpeljavi samostojnih glasov, v ukusnih, dovršenih melodijah, ampak je tudi izvrsten učenik in dirigent, zato se njegov kor sme prištevati najboljšim. Na videz se zdi gosp. Mitterer pohleven tirolski kapelan, ki ne zna više pet šteti, ali kadar ga vidiš pri harmoniji ali v sredi njegovega kora, tedaj je ves prešinjen, gibčen, da mu iz oči in vsakega prsta iskre švigajo. Maša je šla tako lahko in precizno, tehnika je bila tako dovršena, da so jo morali pevci vže večkrat peti in da je najbrž v repertoaru brixenske stolnice. Ni čuda, da so se takim glasbenim vspehom strokovnjaki čudili in skladbo hvalili.
Dostaviti mi je, da je Hallerjev „Ave Maria" op. 39. krasen spev, poln pobožnega duha, miline in prijetne vonjave, ki je temu skladatelju lastna.
Ob 10. uri je bilo prvo društveno zborovanje v gledališči knezoškofovega Vincentina. Prva točka je bila volitev novega predstojništva. Per acclamationem je bil voljen vrhovnim predsednikom (na mesto Fr. Witta) gosp. Friderik Schmidt, duhovnik škofije miinsterske in stolni kapelnik, prvim podpredsednikom dr. Frančišek Haberl, drugim podpredsednikom kapelnik Ign. Mitterer. Na dnevnem redu sta bila dva velevažna predloga, katera sta se komaj naslednji dan prerešetala, zatorej sporočim na drugem mestu.
Ob 2^2. uri je bilo javno, vsakemu pristopno zborovanje v Vincentinu. Predsednik pozdravi mnogobrojno občinstvo, spominja se v gorkih besedah nepozabljivega f dr. Fr. Witta, ustanovnika in vrhovnega predsednika društva, ter prosi navzočega mil. knezoškofa brixenskega, da bi navzoče s kakim nagovorom osrečil Prečastiti dostojanstvenik govori v svojem in tudi v imenu nenavzočih sosednih škofov ter se strinja z govorom P. Widmanna in sploh s cecilijansko idejo, pohvali društvo ter opominja k vztrajnosti. H koncu podeli vsem blagoslov. Kakor sem iz njegovega govora spoznal, bi se bili vsi sosedni, celo italijanski škofje zborovanja vdeležili, ako bi ravno tiste dni ne bili imeli duhovnih vaj za svoje duhovnike. Katoliški episkopat stoji' vže od nekdaj na cecilijanskih tleh. Zato se je tudi predsednik episkopatu spoštljivo zahvalil.
Na to je sledil šaljivi — ukoviti govor prečast. gosp. Davida Schenka, dekana klausenskega, in sicer „o ukusu." Šaljivi možicelj je v svojih dovtipih
mnogo resnic povedal — poleg hrvatskega pregovora „svaka šala pol istine". Dovolite tedaj, da tu podam glavne poteze njegovega izvrstnega govora.
„Zdi se mi, da je predstojništvo eecilijanskega društva slabega moža za govornika izbralo. V ravno izišli knjižici se mi očita, da svojih referatov v društvenem katalogu nisem sam spisal Dokazati vam torej hočem, da o celi stvari ničesa ne razuinim. (Smeh). Pregovor pravi: „De gustibus non est disputandum". Jaz pa hočem danes disputirati o ukusu! Kaj je ukus? Zmisel za lepo se opira na sodbo našega razuma. Čeznatoruo se da spoznati samo z razumom. S spoznanjem lepega pa je združeno tudi neko vživanje lepega in to zovemo „ukus". Tedaj je ukus vživanje spoznane lepote. Ukus pa je različen, n. pr. pri jedeh. Različen je tudi pri različnih narodih, n. pr. pri Kitajcih, pri francoskih sladnosnednežih itd. Mnogotere so stopinje ukusa od naravnega do nenaravnega. Nikjer pa ni ukusu polje tako široko, kakor pri glasbi, posebno pri cerkveni glasbi. Le premislite, kaj vse ljudem dopada! Nekateri ljubijo vrisk in pisk, pritisk na ušesno mreno, kakoršen dajejo vojaške bande. Zopet drugi merijo svoj ukus po obsežnosti zavitih instrumentov in bobnov. Tretji ljubijo poskočni ritem, takt. Vprašam, je li to muzika? četrtim dopada suhoparna matematika v harmonizaciji, petim sentimentalne, vodene arije.
Od kod prihaja to? Največ od sprijenega čustva, ki jednostransko vpliva na razum in ga zmoti. Čutom dopadljivo se zamenja s čeznaravnim lepim Nadalje prihaja slab ukus po temparamentu, po narodnosti, celo po modi, ki je prav trinožka dama. Navada — pravijo — je taka, je taka zmerom bila in zato mora ostati! Ukus je večkrat učinek trenotnega čustva; večkrat se zgodi, da nam kaka skladba dopada, drugikrat pa preseda. Vprašanje o ukusu je zelo važno, zakaj proti njemu ne pomagajo ne rubrike, ne cerkvene določbe. Razvajeni ljudje zagovarjajo svoj ukus, rekoč: To mi dopada, ker je lepo. In če ga prašaš: Zakaj je lepo, ti odgovori: Zato, ker mi dopada. „Circulus vitiosus!" Tedaj nimajo ravno tisti ljudje, ki se tako bahajo s svojim ukusom — nobenega ukusa
Kako se da ukus popraviti in oblažiti? V prvi vrsti so k temu delu poklicani duhovniki in korovodje. Duhovnik pomaga ukus oblažiti s tem, da liturgično petje pravilno predava. Cerkev je kmetu šola umetnosti. Če poje duhovnik, kakor cerkev zahteva, pravilno, z občutkom, tedaj sodi kmet, takošno.je cerkveno petje, tako želi sv. cerkev.
Tudi organistu je mogoče k dobremu ukusu pripomoči. Najprej je treba, da je on prepričan o svoji imenitni nalogi, da razumi liturgično petje in da njegov pomen svojim pevcem razlaga. Pevci so navadno najhujši nasprotniki liturgičnega petja in se branijo reforme (preustroja). To izvira od tod, ker jim manjka prave razumnosti v tem oziru. Organist ali korovodja naj tedaj razloži tekst, pojasni njegovo mesto v liturgiji, naj razloži posamezne dele cerkvene skladbe itd.
Da se razvije dober ukus, naj vpliva tudi ljudska šola. V novi šoli se otroci učijo le kričati, piano se popolnem zanemarja, tako da bodo ubogi otroci kmalu zgubili ves posluh in glas. Nič bolje se ne godi v višjih šolah. Hčerka, ki se povrača iz zavoda, kjer se je na glasovir tolči učila, mora znati
kak komad na bravuro, n. pr. „Molitev device". A ničvredna skladba ni ne molitev, ne deviška. Oče gre po opravkih v mesto in vračajoč se na dom prinese hčerki najnovejše operete — morda Offenbachove — v dar. To vam je spačeno delo, celo - židovsko! Večkratov imamo priložnost slišati na sprehajališčih promenadne koncerte vojaške bande. A kar se tu ponuja, je navadno le moda, strup, dušna omamica, špirit, kateremu bi moral finančni minister davek naložiti. (Smeh.)	(Dalje prih.)
VIII občni zbor Cecilijinega društva v Ljubljani
17. okt. 1.1.
(Konec.)
Mesto bolnega društvenega blagajnika, preč. g. Žige Bohinca poroča g. J. Gnjezda
o stanji blagajnice preteklih treh let:
I.	Za leto 1886/7.
Dohodki (s prebitkom iz prejšnjega računa 346 gld. 65 kr.)	1136 gld. 85 kr.
Troški....................................837 „ 49 ,
Prebitek .	299	gld. 36 kr.
II.	Za leto 1887/8.
Dohodki ............... . .	1004	gld. 36 kr.
Troški....................................848	„. 35 ,,
Prebitek .	156	gld 01 kr.
III.	Za leto 1888/9.
Dohodki ..................................982	gld. 01 kr.
Troški....................................839	„ 47 „ '
Prebitek .	142	gld. 54 kr.
Glasbeni vodja, g. Ant. Foerster poroča o društveni „orglarski šoli" za triletje 1886—1889 nastopno:
Slavni zbor! Čast mi je poročati o treh zadnjih tečajih naši* orglarske šole, kitero je obiskovalo vsako leto od 18 do 23 učencev. Izšolalo se je v tem času 15 organistov, in sicer 2 z odliko, 9 z dobrim, 4 z manjšim vspehom; nekateri so zapustili šolo le z obiskalnim spričevalom brez sposobnosti za orglarsko službo. Šolski red je ostal isti, kakor v prejšnjih letih. Razun muzikalij imajo učenci naši po posebni dobroti našega prečastitega gospoda predsednika lepo število podučljivih knjig na razpolaganje, da se tudi nekoliko znanstveno izobražujejo. Kar se tiče materijalnega stanja mladih organistov, se je že večkrat naglašalo, naj se naši učenci še kaj druzega nauče, ker jim orglanje navadno malo donaša. Dobro bi pač bilo; a vprašanje je, ali dobi orglarski učenec tacega mojstra-rokodelca, ki bi mu dovolil zadosti prostega časa, da ne zaostane zopet v glasbi. Bolje bi bilo, ako bi naša šola dobivala učencev, nekaj gimnazijskih razredov dovršivših, ki bi bili prvič za umetnost sposobnejši in drugič kot občinski pisarji in podobno porab-ljivi. Kar se tiče umetniškega stališča, zahteva se od ene strani morebiti še višje stopinje glasbene izobraženosti. Kdo ne bi videl ti ga rajši nego učiteljstvo in vodstvo naše šole? A žalibog! revni učenci so odkazaui na en sam glasovir, en harmonij in edine orgle; pri podučevanju na glasoviru in orglah pridejo navadno 4 učenci na eno samo uro v tednu, ker razmere našega društva ne dopuščajo druge razdelitve. Učencev je še vedno preveč, akoravno smo omejili število lani na 20, letos na 18 (iz 25 oglašenih). Vendar morem z dobro vestjo trditi, da se pri naših učencih doseže vsako leto toliko glasbene izobraženosti, kolikor je le mogoče. Ne smem iz svojega poročila izpustiti, da so naši učenci večinoma
marljivi in da se sploh spodobno obnašajo. Naj omenim tukaj še, da je c. kr. vladni svetnik in glavni tajnik dunajskega konservatorija, gospod Zellner, na svojem nadzor-niškem potovanju počastil tudi našo orglarsko šolo, pohvalil njen učni red in se je zelo čudil, ko se je ravnokar na orglab vadil eden izmed slabših učencev, da se je isti mogel v dveh letih toliko izvežbati. Ivonečno stavim slavnemu zboru uljudno prošnjo za vsestransko podporo naše šole.
Na g. predsednikovo vprašanje: želi li kdo kakega pojasnila o poročilih ali hoče na-nja kaj opaziti, oglasi se preč. g. župnik Fr. Saje ter izrazi željo, naj bi bil prihodnji občni zbor zunaj Ljubljane kje na deželi n. pr. na Dolenjskem; tudi naj bi se o zborovanji imel cerkveni govor o potrebi zboljšanja cerkv. petja, o namenu Cec. društva i. dr., ob enem naj bi se udeležnikom priredil pri taki priliki podučevalni kurz. Tem nasvetom pritrdi preč. g. P. Hugolin Sattner, češ, naj tudi Ljubljančanje pridejo na deželo, kakor z dežele udje prihajajo v glavno mesto k zborovanju, in ako ljubljanski pevski zbori ne morejo daleč od Ljubljane mnogoštevilno udeležiti se pevskih produkcij, bode se že zanje poskrbelo na kraji zborovanja. Priporoča ob takih prilikah pridigo, kajti navdušenosti je malo, kakor se je žalibože dopoludue ob 10. v stolnici videlo, kjer niti klopi niso bile polne; morda bode zborovanje na drugem kraj; ljudi za cecilijanstvo vzbudilo in razvnelo.
Tajnik g. Gnjezda pritrdi tej misli, pa meni, da je treba ločiti redni občni zbor, kakor ga vsaka tri leta društvena pravila zahtevajo in ta naj bi bil kot doslej vselej v Ljubljani; drugi občni zbori so bolj izvanredni, in le ti naj bi se obhajali zunaj Ljubljane na deželi. —
G. predsednik je dal predlog Saje-Sattuerjev s pristavkom tajnikovim na glasovanje, kar je tudi obveljalo; to pa tem rajše, ker so se mil. g knezoškof izrazili, da glede kraja ni treba nanje ozirati se, ker bodo tudi drugam k zborovanju prišli.
Pri naslednji točki „volitev novega odbora", predlaga preč. g. župnik Jak. Aljaž, naj ostane stari odbor, izvzemši bolnega blagajnika, g. Ž. Bohinca, na čigar mesto naj se izvoli preč. g. profesor dr. Jos. Lesar. Le-ta iz pojetnega vzroka svojo izvolitev odkloni in nasvetuje kn.-škof. tajnika, preč. g. Josipa Šiška.
Pri glasovanji voljen je z vzklikom stari odbor in mesto g. Ž. Bohinca blagajnikom g. Šiška. — Preč. g. Ant. Žlogar predlaga, naj zbor izreče g. Bohincu zahvalo za njegovo delovanje, in naj se društveno premoženje odslej nalaga pri novi mestni hranilnici ljubljanski. Oboje obvelja.
G. Saje predlaga, naj se tudi drugim odbornikom izrazi zahvala za dosedanji njihov trud.
Konečno se vzdignejo nj. prevzvišenost, premil. g. k n e z o š k o f Jab o b, pozdravijo navzoče in je opominjajo, naj vsaki dela v svojem krogu mirno in krepko za namen Cec. društva. Se silo in se samimi ukazi, kakor se je bilo izreklo, ne gre. Žele pa, naj bi se povsod strogo držali cerkvenih pravil in določb, ki so temelj in steber cerkveni glasbi; ako te zanemarjamo, potem prevlada subjektivizem. Naj navzoči z besedo in lepim izgledom širijo cecilijansko idejo. Tudi cerkveni govori o cerkveni glasbi, kakoršni so se prej omenjali, utegnejo vplivati na njen razvoj. Omenjajoč današnji cerkveni slovesnosti, izrazijo prem. g. knezoškof svoje priznanje, da se je društvo spominjalo ranjkih članov ter svojega prvega pokrovitelja s koralno sv. mašo v frančiškanski cerkvi, in po izjavi vis. č. g. opata sekavskega, o. Ildefonza Schoberja, navzočega pri requiemu, hvalno omenjajo petje koralno. Pri tej priliki premil. g. knezoškof izrečejo željo, naj bi se koral bolje gojil. Tega jako treba, ako hočemo pravo cerkveno petje, mora se mu za temelj postaviti ter gojiti — koral; ona njegova spaka pa, takozvani „sekundirani" koral, ki se često nahaja, naj se odpravi. Moramo se pa tudi sami korala učiti; kdor ne mara za koral, ne mara za cerkveno petje, on ni cecilijanec. — Glede opazke, da so doneski nekaterih cerkva za orglarsko šolo in tudi udnina mnogih članov zaostala, pravi nj. prevzvišenost, da je še zmiraj dolžnost duhovnij, plačevati naložene jim doneske za orglarsko šolo, kajti zapoved ni bila nikdar preklicana. Gledd zaostale udnine, ki se baje iz pozabljivosti ni plačala, pa bode treba dotičnike opomniti. — Premil. g. knezoškof konečno še izrečejo
svoje veselje in zahvalo, da se je v stolnici pela Palestrinova missa „Brevis", zahvalijo se nekaterim članom društvenega odbora in zborovanje je bilo pri kraji ob 1lil popoludne.
Ob treh popoldne zbralo se je 12 udeležencev cec. zborovanja še enkrat v knezo-škofijski palači. G. opat sekavski naprošen od nekaterih organistov, obljubil je eno uro predavati o gregorijanskem lcoralu. Ker je bil on sam štiri leta magister -učitelj korala in se v ondotnem samostanu posebno koralno petje goji, bili smo prepričani, da bodemo slišali tehtne in važne opazke glede koralnega petja. Gotovo bi se bili snidili vsi udeleženci, ko bi bili o tem prej zvedeli, a večina za to ni znala.
Vsedli smo se okoli široke mize, g. opat sredi med nami. Guvoril je najprvo o maši requiem, ki se je zjutraj pela v frančiškanski cerkvi.
Pogla\itni nauk njegovega razlaganja bil je ta: Pri koralu je najbolje paziti na pomen besedi, kar izražajo besede, to kaže tudi melodija. Le tam kjer se pevec ali pevci vtope v duh skladbe, kjer razumejo kaj je sveti pevec čutil, ko je besede zložil, kjer poznajo kako je ravno ta čutila skladatelj v melodiji izrazil, tam se bode d. bro prednašal koral. S petjem v frančiškanski cerkvi bil je g. opat zadovoljen, le sequenca „Dies irae" mu ni povsem dopadla. Koliko raznih čutil nam vzbuja ta skladba. Zdaj strah pred istem dnevom, zdaj zaupanje, zdaj prošnja i. t. d. Ako pevci tega ne razumejo, se poje le preveč mehanično, človek se skoraj naveliča poslušati dolge skladbe, a kjer poznajo pomen in ga tudi v pravem duhu pojo, je melodija vedno lepa in pretresujoča, kakor že same besede človeka prevzamejo.
Enako je s Čredo. Tudi tii je treba, paziti na različni pomen. Da nismo tako nevešči v predavanji korala, pela je četvorica (Aljaž, Arko, Hribar in Pogačnik) Čredo III. modus, prav gladko, le tu pa tam je dajal g. opat svoje kratke opazke.
A komaj se je to končalo, bilo je že tričetrt na štiri, tedaj že zadnji čas odriniti k sv. Jakobu, da ne zamudimo večernic. Hvaležni prijaznemu g. opatu se zahvalimo za njegov trud s srčno željo, da bi se še katerikrat snidili k enakemu namenu.
Zadnja točka vsporeda vršila se je v mestni župnijski cerkvi sv. Jakoba ob 4. uri popoludne.
Tudi ta cerkev je bila prepičlo obiskana. Pttje je bilo v obče prav dobro in je kazalo, da se je zbor pridno uril. Zlasti Tresch-ev Ave Maria je bil glede glasbenih izrazov krasen in Aiblinger-jev „Jubilate" je bila prava „jubilatio". Palestrinov „0 sa-lutaris hostia" dozdeval se je glede dinamike in tempa preenakomeren; Calegari-jevemu „Tantum ergo" pa bi bili zaradi popolnosti želeli še liturgično piko — Amen.
Dopisi.
Iz Ljubljane dne 20. novembra. — Na Martinovo nedeljo (17. t. m.) bil sem navzoč pri slovesni službi božji v Šmartnem pri Kranji. Odkrito moram priznati, da mi je ondotni kor posebno dopal; ne morem se zdržati, da ne bi tega omenil v našem strokovnem listu dotičnim v spodbudo vsem pa v posnemo. Igranje na orglah bilo je vseskozi korektno. Kar pa me je najbolj razveselilo, bilo je prednašanje liturgičnega teksta vseskozi po „Ordinarium Missae". Introitus, Communio choraliter s spremljevanjem orgelj. In korala ni pel samo jeden pevec marveč celi zbor, moški in ženske. Če smem napraviti kratko opazko, omenil bi le to, da bi bilo morda petje še dostojnejše — kakor je omenjal pred kratkim nekje P. Hugolin — ako bi bilo spremljevanje bolj tiho. Pustimo, naj se glas pevcev razvije v koralu, in prodrl bode. Vsekako pa moram priznati, da je šlo vse lepo tekoče, kakor miren potoček po odmerjeni strugi. Pozna se, da je g. organistu šola in lastna vaja spojila se v lepo celoto razuma in veselja za liturgično petje. Ne vem sicer, čegava je bila maša, čegave vloge, to tudi ni posebnega pomena za nas. Toliko pa opomnim, da se je pokazala nekaterikrat polifonija, ki se je vseskozi točno izvela. Sploh je
bilo vse petje razen korala „a capella". Intonacija čista, tempo primeren. Na ta nnčin tudi „Credo" ni bil predolg, kar se tako rado očita in pogosto ne brez vzrok,).
Z velikim veseljem in nekako slovesno nadahnen zapustil sem cerkev radujoč se, da reforma tudi na deželi prodira in želeč iskreno, da se jej najde mnogo posnemovalcev.
A. K.
Razne reči.
—	Novi odbor „C e ci 1 i j i n ega društva" se je konstituiral. Pri dotični seji dne 19. m. m. posveiovalo in sklenilo se je o pobiranji zaostalih in prihodnjih društvenih doneskov; glede društvi nega darila obveljal je predlog, naj izda društvo nekak „manuale entorum", ki bode obs< gal najpotrebnejše koralne speve z lahkim spremljevanjem orgel. — Učencev je začetkom šolskega leta vstopilo v orglarsko šolo 21, izmed katerih je izstopilo n, tako, da jo zdaj obiskuje še 16. Za poduk v orglanji privzela se je k dosedanjim še po eno uro na teden. — Praznik sv. Cecilije se je obhajal v frančiškanski cerkvi sč slovesno sv. mašo; peli so orglarski učenci pod vodstvom marljivega preč. g. P. An-g' lika Hribarja vse dele koralno s spremljevanjem orgel. Le graduale je bil brez orgel, in reči moramo, da je nam le-ta posebno ugajal radi lepe deklamacije. V vsem seje videl lep sad poduka (dasi tudi kratkega) g opata sekavskega o priliki občnega zbora.
—	Iz Rudolfovega smo izvedeli, da so tamošnji gimnazijci dnč 19. nov. t. 1. in fc sto stae Elisabeth pod vodstvom vrlega preč. g. P. Hugol. Sattner-ja prav dobro peli Witt-ovo oglasno mašo in hon. s. Raphaelis Archangeli. Upamo da v prihodnjem listu kaj več o njej povemo; a že danes bodi čast pevcem in njih vodji!
—	f Preč. g. dr. J o s. Amberger, kanonik v Regensburgu i. dr., je umrl dne 19. okt. t. 1. 74 let star nagle smrti za srčno napako. Bil je izvrsten, učm mož. Ko so se za zvezo liturgije z glasbo še malo brigali, bil je blagi ranjki zdatni svetovalec ranjkemu škofu Valentinu Riedel-u glede naporov kanonika dr. Proske-ja za povzdigo liturgičnega petja in staroklasične vokalne glasbe. Ta načela svoja je izrazil v svojem „pastirstvu" že pred 35 leti. Kot vodja duhovskega senu nišea je skozi 10 let delal za poduk v liturgionem petji in se ga je tudi osebno udeleževal. R. I. P.
—	f Johannes Peregrinus Hupfauf, glasbeni vodja v stolnici solnograški, je umrl dne 14. okt. t 1 komaj 33 let star. — Bog ga je bil obdaril z lepimi glasbenimi talenti, in d i je imel bolje učitelje v cerkv. glasbi, kakor sta bila Oton Bach in P. Peter Singer, bile bi nji gove skladbe gotovo še izvrstnejše, kakor so nekatere. Kot pevovodja bil je ranjki gotovo nenavadna prikazen. Naj v miru počiva!
Vabilo na naročbo.
Brez vsake reklame prosimo p. n. gg. naročnike, naj blagovole se tudi za prihodnje leto 1890. na XIII. tečaj „Cerkvenega Glasbenika" naročiti in še drugih naročnikov pridobiti. Naš namen je gotovo blag. Da se pa namen z vrši, treba moči, ki ga podpirajo z novci in peresom: obojega toraj prosimo. Ob enem si štejemo tudi v dolžnost, da se blagim prijateljem in podpornikom zahvaljujemo za dosedanjo podporo. Naročnina ostane, kakoršna je bila, namreč po 2 gld. na leto; za ude „Cecil. društva v Ljubljani" in za cerkve ljubljanske škofije pa po 1 gld 50 kr. Naročnina in dopisi naj se pošiljajo
( -C ' •V C3 1	opravništvu oziv. vredni&tvu.
UŠ	Poljske ulice, št. 10 v Ljubljani.
Dopisnica	C. v Š. L. Hvala! za zdaj ni bilo mogoče, tudi je pre-
obširno. — Pri č. g. P. H sT v R. — Dobro došlo, a za ta list prepozno. Prelepa hvala za prejeto in prisrčna prošnja za obljubljeno! — G.—i— Smo popolnem N aše misli, tod i nismo se drznili priobčiti, ker nočemo žaliti. Z Vami obžalujemo, da niti jedno pero ni hotelo črke napisati, dasitudi, kakor Vi pravite, „se vestno vse zabilježi, kadar in kako kdo po nflči kroka, ali se petelin kje na gnoji oglasi".
Pridana je listu 12. otev. prilog.