ü
Uganka-
-Nagrado jejbogato danes" razpisal modri, stari sej h. Rumenih zlatov polno mošnjo dohode tisti, ki najbolje odgovori mu na vprašanje!
Od ust do ust je šla novica. In marsikdo zaman razmišljal jc, kakšna bode ta uganka. Saj mošnja zlatov ni kar bodi! Kdo bi se zanje nc potrudil, posebno če ga tare beda? Kdo zlahka rad kaj ne zasluži ? Zato pa marsikdo jc sklenil, da pojde reševat uganko . . .
Ze polni se dvorana Širna. Kaj glav obritih je odkritih! In vedno nove trume ljudstva prihajajo poslušat šcjha . . .
Nastopi sej h. Pogladi brado si sivo svojo; nekaj časa molči, potem pa vpraša
zbrance: N o, kaj na svetu je
najlepše?
-Ljubljanski Zvon« 7. XIX.
Nemir živahen vstane v gneči. Smeje se gledajo moslcmi.
Na vrsti prvi star jc kadi: »Gospod, krasot sem videl mnogo v življenja svojega dolgosti. A to-le menda jc najlepše, kedar na mesto naše zjutraj svoj prvi žar razlije solncc. Oh, ko zlato sc lesketajo po minaretih polumcsci, in strehe takrat so ko srebro! Častiti Scjh podeli meni nagrado, dobro sem povedal! Kaj nc? Razvozlal sem uganko?«
Za njim se dvigne skop Ilebrcjcc: »Lepo jc zjutraj, šejh častiti, a vendar menim, da jc lepše na večer, ko zaide solnce, ko zvezd bleščečih brez števila na temnem nebu se leskeče, potem pa, ko med nje sc mesec boječe, strahorna priplazi, prav ko pastir na paši k čredi. To k Allahu nam dviga dušo; zato gotovo je najlepše.«
31
Na vrsto pride bcduin: »Prcmodri sej h, lepo je, krasno, kedar posije solnce v itiesto, lepo je tudi, kadar zvezde je videti na nebu jasnem. A vendar lepše jc v puščavi, konjiča čilega poditi . . .«
Polagoma, lepo po vrsti vsi odgovarjajo vprašanju. A šejh jih gleda, kima, sluša. Nikomur nič ne odgovarja.
Naposled pa še oglasi se mlad zofta. Jasno Čelo priča samozavest, odkritosrčnost; pogled pogum in pa odločnost... In zofta mladi govori: »Lepo je vse, kar tu si slišal, prcmodri šejh in preučeni! A vendar nekaj je še lepše! Ti dobro veš, in vsem jc znano, da med krasotami na svetu j c lepa ženska prvi
biser! . . .«
Nastane v gneči šum, teptanje. Požreti mora v ljuti tolpi premnogo grenko mladi zofta. Pesti se dvigajo grozeče . . .
Gorje, gorje ti, mladi zofta! Nič! — Prav se ti godi,
nesramnež; kaj pa si se osmelil, grešnik, trditi takc-lc reči!
Tedaj pa vstane šejh počasi, oči upre na glasno tolpo in z levjim glasom zarjove: »Mir! Stojte! Kaj hrumite, bratje? Zakaj grozite temu tukaj?« Potem mirneje nadaljuje: >Le pridi sem, moj sinko dragi! Ti danes to dobiš nagrado! Zaslužil si jo prav pošteno žc radi tega, ker odkrito si izpovedal mnenje svoje !«
Fanatike tam v divji gneči obide vroča rdečica.
Laščan.

f
Pogorsko jezero.
ogorsko jezero kristalno v zelenih borov temni senci, oko je modro mehko tvoje v obrvi črnih temnem venci.
In v jezeru nekje globoko s čarobnim glasom peva vila Zazibala mi v sen je glavo in srcc mi je premotila . . .
Ivo Šorli.


Materine povesti.
vfftmjjß jc pogosto zatrjevala svoji Krni, da bo kmalu umrla. O iSp^l smrti jc sploh rada govorila, in kadar jc z malo hripavim ^	'n komaj slišnim glasom pravila počasi, v presledkih o
svoji zadnji uri, sc jc slišalo vse to kot vdano, mclan-
^ttfiŽf*	Spisal Ivan Prijatelj.
(mufy'l	vdova Novakova jc stanovala s svojo šestnajstletno
^erko v predmestju. Sicer ni bila žc dolgo bolna, vendar
holično pojemanjc utrujene sužnje.
V veliki lončeni peči jc bila nocoj gorko zakurila.
Umazana mogla sc jc bila priplazila med strehami z večerno temo v samotno predmestno ulico. Noč jc gledala skozi orošeno okno v sobo; dve trepetajoči svctiljki spodaj na ulici sta svetili kot motne oči zimske noči.
Tiho jc bilo v sobi; slišalo so jc lc mrmranje, cviljcnje in prasketanje plamena v peči. Dobrodejna toplota jc plula od nje, z njo vred pa so se usipali nemirni žarki in skakali z oglodanih tal na molčečo vdovo, osvetljujoč nje oguljeno rjavo krilo, voščeni trhli obraz, redke obrvi in sive lase. Potem so prehajali na bledi, z redkimi pegami posuti obrazek deklice, sc spuščali po njeni sivi, na komolcih malce odrgnjeni jopi ter se objestno igrali po velikem kupu svile in fine tkanine na inizi. Zdelo se jc, kakor da bi se lovili med dragocenim, rahlo nakopičenim blagom in zdaj pa zdaj nagajivo pogledovali izza neštevilnih gub.
Od zunaj se je zaslišal večerni zvon.
Dekle je pogledalo na uro, ki je visela» na steni poleg podobe sv. Katarine. Nato je vstalo in se jelo preoblačiti.
»Kaj bi hodila, Erna,« ji je rekla mati in pokašljala.
»I, hodila! Jaz moram iti!« je odgovorila hči in nabrala ustnice. Njen zdrti, osorni glas se je neljubo razdal po stanici.
»Tako sem rekla, ho! Veš, nocoj je drugi sveti večer.«
»Sveti večer gori ali doli.«
Potem sta molčali.
Erna si jc z dlanjo kodrala lase na temenu in sencih, se obračala pred malim ogledalom zdaj z glavo na vse strani, potem zopet s celo postavo. Nato se je pripogibala pred steklom, stopila par korakov po sobi in se ogledovala, kako ji leži krilo. Deklica jc bila za svoja leta velika in preccj lepa. Marsikdo ji je sicer oponašal bledo lice in tiste pege, pa kaj: nekaterim je vprav to najbolj ugajalo na njej. Eni so rekali, da jc vsakdanja proletarka, drugi pa so trdili, da postane interesantna ženska.
Mati je vzdihnila. Videti je bilo, da bi bila rada nekaj povedala, a ni vedela, kako bi pričela. Za Boga, o takih rečeh se tako težko govori, posebno s svojimi otroki! Ali vdova je bila uverjena, da je njena dolžnost, razkriti hčerki vse, ji pokazati pravo podobo tega, kar si domišljija mlade deklice ovija v rožnate ovoje, pretkane s čarom dražesti in miline.
»Jaz ne vem . . . ampak zakaj bi ga hodila čakat?« jc rekla vdova kakor mimogrede ter je zašumela s svilo.
Deklica se je ozrla na mater; nekaj kakor osuplost ji jc izpre-letelo obraz. Ali je mati kaj zvedela?
»Mama, ali si neumna! . . .«
»Tako pravim, no! Meni se zdi, da ni to nič dobrega.«
»Če pojdem k Ivanki? Ali ti nisem rekla žc pred mrakom, da ji moram nesti vzorec za vezenje?«
»Jaz ne vem . . . ampak tako živo sem se spomnila nečesa iz svoje mladosti . . . Malo večja sem bila od tebe, ko je umrla moja tovarišica. Pri rajni znani gospe sva se skupaj učili. Celo leto sva hodili zvečer skupaj domov, in dobri sva si bili. Potlej pa jc rekla Cilka neki večer: *Veš kaj, Malka, pojdi nocoj sama domov, jaz moram nesti Štefaniji vzorce.« Pa sem šla. In tako je bilo ves teden; vedno je imela kako pot. Drugi ponedeljek pa Cilke ni bilo več k tisti gospe. Zvedela sem, da je bolna. In res jc bila bolna na smrt. Vročico je imela. Nobenega ni poznala. Jaz sem jo tako lepo klicala: »Cilka, Cilka, kaj ne, da me poznaš?« Pa me ni. Samo včasih je iz-pregovorila: »Je rekel, da mc ima rad, pa me je pustil med pretepači, med hudobneži. Lc molči, le molči, Andrej, nikoli mc nisi pošteno ljubil.« Glas se ji je tresel in pogosto je po cele ure jokala.« —
Erna je verno poslušala. Poslednja kapljica krvi ji je bila izginila iz obraza.
Mati je začela zopet kašljati tiho in bolestno, hčerka pa se je kakor nevede igrala z robcem, ki je ležal na mizi.
»Ali jc potem Cilka umrla?« je vprašala Erna po prcmolku hitro in tiho.
»No, da! Umrla je ubožica.«
Potem sta zopet molčali. Mati je primeknila šivalni stroj bliže in začela brezbrižno goniti brenčeče kolo, kakor da bi se več ne brigala za svojo pripovest. A hčerka se ni mogla napraviti. Za nekaj časa je vprašala:
»Kaj pa je bil tisti Andrej?... Delavec?« Pri tem je gledala v tla.
»No, komi je bil v prodajalnici, kjer sva s Cilko kupovali blago.«
»1-Im, kaj bo komi!«
»Veliko jih je hudobnih.«
»Drugi so pa lahko dobri; oni, mislim, ki niso komiji.«
»Sto in sto jih pohaja in voglari zvečer s slabimi nameni.«
»Ti misliš poulične postopače, kaj ne, mama?«
»O, nekateri so lepo oblečeni.«
»A baronje niso taki —«
»Baronje?« Materi se jc obraz zresnil.
»No, baronje so iz visokih rodbin, so plemenito vzgojeni in nimajo takih hudobnih namenov. Tako delajo samo slabi moški, ki nc vedo, kaj je — ljubezen.« Dekle je povesilo oči in se ozrlo izpod čela na mater. Mati se je bolestno smehljala.
»Ljubezen . . .! Cc se bo baron ozrl nate, se ne bo iz ljubezni, če pa te ogovori, bo imel pri tem še slabše namene nego delavec. Veš, potem pa tudi ni vsak baron, ki ti bo pravil, da je. Baron, ki bo tebi pravil o ljubezni, bo najbrž goljuf in slepar, ki bi se rad za kratek čas šalil z neizkušeno deklico.«
». . . ki bo tebi pravil . . . tebi . . . Kaj pa govoriš, kakor da bi bilo Bog ve kaj!«
»To se tako reče.«
»Pa ni treba potlej še mene vtikati v take primere.«
»Ker si začela govoriti o baronih.«
»Kaj nc smem?«
»Veš, jaz zato pravim, ker je baronov toliko po ulicah. Posebno zvečer bi bil vsak rad baron. To se lepše sliši. Ali ti baronje niso plemenitega srca; oni še srca nimajo; drugače bi se jim smilile uboge deklice, katere uničujejo.«
»Kaj misliš s tem reči, mama: uničujejo? —
Novakova je začela drugo povest.
»Ko sem bila še majhna doma na kmetih, sem poznala blazno žensko. Mlada je bila in visoka. Dolge lase je nosila razpletenc in hodila je bosa počasi in previdno. Doli ob potoku je posedala po skalah uro za uro in gledala v tolmun, kjer se je voda vrtela ter puščala na mahovitih pečeh rjavobelkaste pene. Nihče ji ni mogel ubraniti, da ne bi bila hodila na nevarni kraj; pravzaprav sama ne vem, če ji je kdo branil. Morebiti bi jo bili pregovorili, ali kdo se je brigal zanjo! Saj je bila blazna. Neki večer, ko je solnce zahajalo in je bil ves tolmun kakor zlat, se ji je zavrtelo v glavi, in utonila je . . . Kakor da bi jo videla pred seboj, ko je ležala na bregu. Mokri lasje so se ji ovijali okrog vratu, steklene oči je imela napol odprte, izmed sinjih ustnic so se ji svetili zobje. Lica so ji bila upadla, da so se ji poznale trde kosti pod očmi. Kolikokrat vidim pred seboj njen koščeni mrtvaški obraz! — Pozneje, ko sem bila večja, sem zvedela, da je bila Rozina zblaznela zaradi nekega agenta, ki jo je bil prcvaril. Prihajal je večkrat iz mesta in ji pravil, da je baron. Pa je bil agent, a nc baron.« —
Mati je končala. Hči se je tiho premikala po sobi.
Na steni so se igrali žarki ognja in osvetljevali predmete po njej. Zdaj se jc prikazala stara ura z obledelo vrtnico na plošči, potem se je prijavila iz teme sv. Katarina z velikim zobatim kolesom in zeleno palmovo vejo. Gledala je v nebo.
Etna se je počasi odpravila.
»Lahko noč, mama!« je rekla. Čudno, kako ic bila vljudna!
»Lahko noč, pa kmalu se vrni. Veš, nocoj je sveti večer . . .«
* *
*
Na ulici je Krna postala in se ozrla nazaj. Ali nc gleda mati za njo? Ne, okna so zaprta in napolnjena z bledo svetlobo. Mrtve zavese vise ob straneh. Nič se nc gane v njih. Kako grobna jc vsa ta hiša! Tu veje smrt . . . Nekaj tako lahkega kakor veselje je pognalo Krno po ulici. Tako jo je vleklo izpod težkega občutja materine bližine! Tekla bi bila najrajša. Sama ni vedela, kako ji je. Hotela jc samo z mesta, proč, dalje. Toda vsak čas jc morala stopati s tratoarja. Dclavci so se razhajali iz bližnje tovarne, dclavci v tistih rumeno-umazanih oblekah in mastnih pokrivali h.
Po ulicah so stali mladi ljudje obeh spolov ter sc zaupno raz-govarjali. Črez ceste so tekala mlada dekleta, gologlava, lahkih korakov, drugo za drugo. Zvonko so se smejala.
Erna je čutila nove utripe srca, tako nerazumljive in skrivnostne kakor lučee, ki se prikazujejo nad močvirjem. Vse se ji je zdelo lepo in vabljivo: mrak, ki jc legal na ulicc, megla, ki je skrila na dvajset korakov vsakega pasanta, mraz, ki jo je tako nagajivo šče-gctal v lica, vse, vse . . . Mislila je: življenje jc tako lepo, sama mičnost . . . Treba je samo priti iz sobe. Prsi so se ji stisnile, ko sc jc spomnila nizke domače sobe z zamolklimi stenami in lončeno pečjo. Tu mora ubijati svojo mladost ob mrtvaškem brenčanju stroja in tožbah utrujene matere, zunaj pa je življenje, sreča . . .
Potem pa je zopet čutila strah. Dokler je bila ulica polna ljudi, je bilo prijetno, a ko se je razgubil svet, se je v prazni predmestni ulici ustrašila samote.
Prišla je na konec predmestja; tu je bila skoro sama. Pred njo so se dvigali veliki skladi desak in hlodov. Na drugi strani se je razprostiralo pod hribom drugo predmestje v migljajočih lučeah in gosti megli. Samo tovarniški dimniki so kipeli v zrak, pod visoko nebo . . .
Tu jc bilo vse tiho.
Zadnji tesar v težkih, rjavih črevijih jc bil odšel izza ograje, kjer jc ležal les v velikanskih skladih. Njegovi drsajoči koraki so se izgubili na strmi cesti, ki je držala v bližnjo vas.
Erna je smuknila med lesene sklade. Oprezno se je ozrla okrog. Saj bi žc moral biti tu! Ob šestih ji je bil obljubil priti ... In po-sluhnila je, pripognjena z gornjim telesom in oprta na hlod. Na srhkem, osivelem lesu jc ležal v drobnih, zrnastih pegah predbožični sneg, kar ga ni bila raznesla burja. Črez skladalnico jc iztezalo krivo drevo svoje črne, gole veje. Ena se je drgnila ob hlode in otožno škripala. Od golega hriba je zdajpazdaj potegnila burja sunkoma.
Erna sc jc stisnila v zatišje med zložene deske.
Pred njo je bledela zahodna polovica neba v pojemajočih od-odsevih že davno zašlega solnca . . .
Prijetno čuvstvo jo je obšlo med krepkim vonjem po lesu in jelovi smoli ter v Čvrstem, svežem zraku zunaj mesta.
Temnilo se je bolj in bolj. Od blizu so se slišali težki koraki, tam v predmestju so drčale kočije, se preslikale luči . . . Slednjič se ni nič več razločilo kakor luči in črni tovarniški dimniki, dolgi in mrtvi . . .
Erna dolgo ni mislila nanj. Ta nenavadna samota z lesnim vonjem in svežim zrakom, z milim nebom in črnim predmestjem jo jc bila prevzela. Vse jo« je napolnjevalo z neko prijetno boječnostjo, in tesneje se je stiskala v svoje zatišje.
Toda kmalu se ji je začela prikazovati njegova postava. Sedaj je razločila na njem to, sedaj ono. Najprej je zagledala njegove obrise, na katerih se je jasno razločil samo topli bobrov ovratnik. Izpod ovratnika pa je gledal bel, svilen robec. Potem so ji v spominu oživele njegove zaponke črez prsi — njen Alfred namreč ni nosil gumbov pri zimski suknji. — Nato je vstala pred njo iz teme njegova lepa glava z živimi očmi in mehkimi brkami. Tako jasno je videla njegov prikupljivi nasmeh! Nato je izginilo vse . . . Razbli-njena megla se je vlekla po pobočju hriba, in mestni dim se je plazil vanjo, kakor da bi jo objemal s svojimi stoterimi gnusnimi rokami.
Erna se je pomeknila iz zatišja in se ozrla okrog. Ah, da bi skoro prišel! . . . Ali bilo je vse tiho okrog skladišča. Samo mesto je šumelo v zhožju hriba. Deklica se je začela tresti, morebiti, od mraza, morebiti od nestrpnega, strastnega pričakovanja.
Nato je postala radovedna, kako bo govoril z njo. Zadnjič, ko jo je ogovoril na ulici, je bil tako v zadregi. Sam ni vedel, o čem bi govoril. Potem pa ji jc pravil nekaj čisto navadnega. Selc pri slovesu jo je prijel za roko. Krna je še sedaj čutila njegov gorki pritisk. Vprašal jo je, kje bi se mogla prihodnjič videti, in se ji tako približal z obrazom, da je čutila njegov žgoči dih na svojem licu...
Veter jc potegnil črez skladišče. Črna veja je zaškripala bridkeje in pretresljiveje. Z močnim ropotom jc nekaj loputnilo. Odrczek bruna se je zvalil v vetru z vzvišenega mesta ter se točil po deskah in rezinah . . .
Erna se je plašno skljuČila v svoje zatišje. Sedaj si žc ni upala več pogledati izza sklada. Za nič ne bi bila ostavila svojega kota. Zazdelo se ji jc hipoma, da tam zadaj vse živi. — Blazna misel ji je preletela glavo: Kaj če bi Alfred ne prišel? . . . Moj Bog! Ona se ne bi genila z mesta, za ves svet ne. Vedno bolj ji je naraščal notranji strah in nemir. V prsih jo je nekaj tiščalo. V začetku sama ni vedela, kaj je. Potem je slutila, a hotela si ni priznati. Izkušala je misliti na kaj drugega. Pa vedno bolj jo je mučil notranji glas.
Hkrati se je spomnila hišne Rezke, ki je služila pri stranki nasproti njima. Ta Rezka je imela jako rdeča lica, razigrane, malce vdrte oči in tenke ustnice. Hodila je zvečer razoglava po ulicah in
vedno se je smejala s širokim, raztegnjenim glasom. Ta ženska jo je videla, ko je šla prvič z Alfredom po «lici. Kako jo je to mučilo! Ves tisti večer ni bila mirna. Postajala je pred vrati v veži in čakala, da bi naletela na Rezko. A lc enkrat je prišla s steklenico na hodnik po vodo, pa še tedaj je pustila za seboj odprta vrata, pri katerih jc vprav pogledala debela kuharica, ko je Krna hotela stopiti k Rezki. Rezka je videla Erno, ki je opre'.ovala pred vrati, in postrani se ji je smejala.
Drugi dan jo je Erna zopet Čakala, dokler je ni dobila same.
»Rezka, prosim vas, nikar ne povejte —«
»Kaj?— He, he!« se je prešerno smejala in mežikala z malimi
očmi.
». . . da sem bila tam —«
■». . . v tisti ulici? — Ha, ha! Dokler bosta prezebala tam — Saj sem tudi jaz tam postopala z Alfredom nekateri večer . . . Potem pa je nama bilo premraz. — Ha, ha!«
Erna se jc spomnila teh drznih, dvoumnih besed in onega zlobnega nasmeha. Nekaj hudobnega in nespodobnega jc bilo v njem. Nerada je mislila na tiste besede, a nocoj se ni mogla otresti njih nadležnega vtiska. Prej si je pomagala s tolažilom: Alfredov je vendar toliko! Zakaj bi moral biti ravno njen? Ali to je bila slaba uteha. Nocoj jc ni* mogla več raztresti, je odvrniti od strašne misli, katera ji je vsiljevala od povsod.
Ze zdavnaj bi bil moral priti . . . Kje jc sedaj ? Zakaj jo pušča samo v tako strašnem kraju?
Postalo ji je tako težko, kakor da bi imela na sebi ves ta sklad desak, katerih sc jc vedno bolj bala, da se ne bi podrle nanjo. Plaho jc zrla navzgor, a videla je vedno le črno vejo, ki se jc otožno drgnila po zgornji deski, nad sabo pa skozi prosojno, umikajočo se meglo osamljeno zvezdo, ki jc visela na visokem nebu . . .
Ozirala se jc okrog, a kamor je gledala, povsod jc videla samo razuzdano lice hišne Rezke in slišala odmev njenega smeha. »Saj sem tudi jaz tam postopala z Alfredom nekateri večer!« To ji je bilo strašno. Da ni mogla pozabiti teh besed!
Iskala je poželjivo v mislih predmeta, pri katerem bi se po-mudila. V tistem hipu ji je vstala v spominu domača sobica z oglodanim podom, okrušenim ogledalom in sv. Katarino na steni.
»Veliko jih je hudobnih,« jc rekla mati. (
In nato se ni mogla več ločiti od materinih povesti. Pogledovala je skozi presledke po praznem hribu, daljnjih, povsem črnih
gorah ter si potem zakrivala oči. Materine povesti so pritiskale z vedno silnejšimi vtiski na njeno zastraženo domišljijo.
Strmela je predse in si predstavljala globino: skala na skali... tuintam kak Šop mahu . . . drevesce . . . voda vrši . . . Zdajpa-zdaj se utrga kamen in se potoči proti dnu. Čudno šumi, zveni . . . Ne, tako nc zveni voda, tudi kamenje ne. Vsa daljava ji šumi v ušesih, in strah jo je, da ne bi zagledala tam med onimi opolzlimi, okrakastimi koreninami razpuščenih las, vdrtih lic, odprtih oči . . .
Erna ni videla pred seboj več bobrovega ovratnika, svilenega robca, živih oči, prijetnega nasmeha. Bala se je. In ko je zaslišala korake po trskah, sc jc še bolj boječe stisnila v kot . . .
Erna! . . . Erna! . . .« jc tiho klical prišlec.
Deklica se je premeknila, da jo je začutil in stopil prednjo. Vstala jc in ga molče pogledala.
»Ali si prišla r . . . Ljubica!«
Hotel se je je okleniti, ona pa se mu je nehote odmeknila. Stopila sta na ccsto. On jo je gledal ves čas. Vsako vprašanje mu je zastalo v grlu. Čakal je, da ona izpregovori.
Erna je obstala.
»Ti, Alfred, ti nisi baron!« . . . Trdo se je ustopila predenj. Čudna odvažnost je drgetala po njej.
»Baron?« Kakor strela z jasnega neba ga jc zadelo to vprašanje.
Rekel bi bil lahko: Dete moje, kaj pa misliš! A ni rekel. Pred seboj ni videl več otroka, ampak žensko, katero je sezorila minuta. Videl je v njej tako visoko skrivnost, da jc sklonil glavo pred njo kakor plašni tatic, katerega je slednjič zalotil gospodar pri kraji. Odkod je prišlo to vanjo?
»Ti nisi baron« ... je ponovila še enkrat tiho, kakor sama zase. Zdelo se jc, kakor da si hoče povedati sama sebi to strašno
vest, katero ji je ravnokar razodel--kdo? Morebiti njena duša,
ali kaj pravite, kdo?
»Lepo tc prosim, Erna« ... je zajecljal Alfred.
»Kaj ?«
»No —«
»Ti si me nalegal, Alfred ... In jaz reva nisem prav nič vedela . . . prav nič . . .«
Ni sc mogla več premagovati. Glasno je zaihtela ter se naslonila na leseno ograjo.
On je hotel nekaj reči, a ona ga jc prehitela:
»Najprej hišna Rezka, potem pa jaz . . . Kaj ne? Jaz za hišno Rezko? . . .«
Nič si ni obrisala solza. Sklonila se je malce z životom, in njeno vprašanje je prišlo s tako silo nanj, da se je malone opotekel.
»Hišne Rezke nisem nikoli zares ljubil . . .«
»Zares? Ljubil pa si jo vendar . . . poznaš jo vendar . . .«
Dekle je dobivalo čudno moč. Govorila ji niso samo usta, ampak vsa postava, vsak migljaj, vsak gibljaj, vse, vse ... In mlademu človeku je bilo težko in mučno vpričo tega čudovitega otroka.
»Jaz ti nisem storil nič hudega ... Če me nisi ljubila . . . no, jaz te ne morem siliti,« je rekel prisiljeno, malomarno in hotel hladno oditi. Ali vsaka žilica jc trepetala v njem.
Erna ga ni ustavljala. Saj ni vedela, da jc vse, kar jc govorila v nezavednosti, resnica. Pričakovala je, da Alfred vse ovrže. Samo eno besedo naj bi bil rekel in ji zagotovil, da se moti, in vsi dvomi, katere so ji bile našepctalc materine povesti v uho, bi se bili po-izgubili kakor listje na jesenski poljani. A niti besede ni vedel, da bi sc opravičil.
Odšel je kakor poparjen.
Erna se je zagledala za njim. Videla jc njegove obrise v megli, slišala je njegove pritajene korake, vedno dalje, vedno tiše . . .
Pozabila je, da je sama v temni noči, sc naslonila na steber in strmela na prazno ulico, po kateri je bil odšel. In tako je ostala dolgo.
Lahko si mislimo, da se jc rodila v njej — prva misel . . .
Na nebu jc visela osamljena zvezda . . .
Oblatil sem ljubezen tvojo čisto.
6bi atil sem ljubezen tvojo čisto,
oskrunil sem nedolžno tvojo dušo, — za smeh in laž so bile vse prisege besede moje sladke v tistih dneh. Goreli so mi šc poljubi tvoji na vročih ustnicah — in jaz sem sanjal o njenem bledem, mramornem obrazu, o njenih tihih, žalostnih očeh. In ti si to slutila, ljubica! V objemu ti je roka vztrepetala; pogledala si mi v oči plašno — ugasnil jc veseli tvoj nasmeh.
Ivan Cankar,
K biografiji Emila Korytka.
Spisala Roman Zawilinjski in Fr. Ilešič.
L
izvodu knjige, ki je naslovljena »Slovenske Pesmi krajn-skiga naroda.« V Ljubljani 1839—1844 (pet delov) ter se nahaja v knjižnici Jagelonske univerze v Krakovem (sign.Slavica, 46) kot dar Oskarja Kolberga, je na zadnjem listu pred platnico drobno zapisana Kolbcrgova opomba o Emilu Korytku, nabiratelju teh pesmi. Korytko je iz mnogih ozirov interesantna osebnost in zanima kakor Poljake tako tudi Slovence; a ker o njem, kolikor mi jc znano, vobče ni mnogo znano, prepišem tu doslovno opombo Kolbergovo v vednost folklo-ristom slovenskim. Ta opomba se glasi:
»Emil Korytko se je porodil 1. 1810. na Pokutju (rodbina njegova jc bivala v Pedikah pod Kolomijo). Interniran je bil zaradi političnega prestopka leta 1834. ali 1835. v Ljubljano, kjer je ostal pod nadzorstvom policije do zadnjega diha; umrl je ondi v začetku 1. 1839. (najbrž februarja mescca).
Korytko je živel v prijateljstvu z mnogimi literati in stanovniki, kakor n. pr. s Prešernom, Tomanom, Gajem, Zimo itd. V listu »Illyrisches Blatt« z dne 28. julija 1838. 1., št. 30, je naznanil od sebe nabrane ilirske pesmi in oglasil naročbo na prvi del v treh sešitkih (vsak sešitek po 30 kr. cesarskega kova, to je po 50 kr. današnjega denarja. Pravi pa: »Ich habe vor kurzem die Freunde des Slaven-thums um Beiträge zur Ethnographie von Krain ersucht. Mein angekündigtes Unternehmen beginne ich mit der Herausgabe der Volkslieder, um die diesfälligen Sammlungen anderer Slavenstämme zu ergänzen, indem ich die Bitte um Einsendung der übrigen Notizen wiederhole, da leider bis nun nur wenige Slavenfreunde wie die p. t. Herren Joseph Rude seh, Herrschaftsinhaber von Reifniz (Ryb-nica), Professor Metelko, Math. Raun ikar, Pfarrer zu Gora, Jakob D o 1 e n z, Pfarrer zu Feistriz (Bystrica), Georg P1 e m e 1, Pfarrer zu Prem und Joseph Oreschnik, Cooper, zu Dornegg (denen ich für die mir gelieferten sehr schätzbaren Aufschlüsse und Materialien meinen wärmsten Dank abstatte) meine dringende Bitte berücksichtigt haben.« — V istem listu »Illyrisches Blatt« je oglasil še pred tem (meseca junija 1. 1838., št. 25) poziv o svojem izdanju pod na-
slovom »den Freunden des Slaventhums in Krain ein Slave aus Norden«, kjer obeta podati ne samo pesmi, ampak tudi šege, običaje, obrede, plese z godbo, vraže, čarovanje, lečenje, vedeževanje, znamenja, povesti — razen tega opis noš, domačega življenja itd. Smrt pa je preprečila to namero.
Po tej zastrani sledi odgovor na pismo neke gospe Z. Iloro-dinjske1) iz Zbidniova (pod Rešovim vGaliciji) z dne 22. XII. 1866. 1., pisano gospe Korytkovi (bržkone materi Emilovi) v Pedikah, v katerem je ta gospa poročala o najdenih »malih spominih« na prijatelja med papirji svojega [i. p.?] moža. »Par let je, kar sem potujoč v Italijo krenil v Ljubljano, obiskal grob umrlega (Emila Korytka), ga okrasil s cvetlicami in naročil žalno božjo službo (= mašo zadušnico).
Celo spodaj je s poznejšo pisavo in z že tresočo se roko šc dostavil Kolberg:
»Pesmi prvega seŠitka je urejal in korigiral sam Korytko — pesmi nastopnih sešitkov, istotako iz njegove zapuščine, je izdal tiskar in knjigar, »pomnoživŠi« jih z nekaterimi novimi pridobitvami.«
Toliko o Korytku. Pristavljam tu šc, da je na prvem listu pred naslovom zabeležil Kolberg podatke o nabavi teh pesmi »v 1. 1857.« v Ljubljani, direktor Jagelonske knjižnice, dr. K. Estrcicher, pa je dostavil opomnjo, da jih jc daroval Kolberg dne 7. maja 1877. 1. Na ta način ima knjižica Jagelonska izvod redke knjige, ki druži spomine dveh znamenitih etnografov — Poljakov Korytka in Kolbcrga.
V Krakovu, dne 25. aprila 1899.
Roman Zawilinj ski.2)
II.
Izmed teh dveh poljskih folkloristov menda O. Kolberg večini slovenskega občinstva sploh ni znan; in vendar jc bil on najznamenitejši nabiratelj poljskega narodnega blaga ter je izdajal dolga leta folkloristični zbornik »Lud, jego zwyczaje, sposob žicia, mowa« itd.
Pa tudi o Korytku se ne ve Bog zna koliko, kakor po pravici pravi Zawilinjski. Glaser (Zgod. slov. slovstva, II. 130) omenja samo,
l) Grajščak Boguslav Horodinjski je v istih krajih podpiral vsa revolucionarna gibanja tridesetih let.	Op. Fr. L
s) G. prof: R. Zawilinjski, ki se je lani jeseni mudil par dni v Ljubljani, je poslal za »Zvon« to črtico o Korytku, ki si je pridobil veliko zaslug z nabiranjem naših narodnih pesmi. Ker tc pesmi izdaje ravno sedaj naša Matica, je göspodar^'äwHi iij škega eutrtek c clo-aktualno—zffnim G. pisani dopis krakovskega našega prijatelja poslovenil ter mu dodal nekaj svojih misli. Gospodu prof. Zawilinskemu pa se za poslano notico srčno zahvaljuje
uredništvo.
da je »v Slovencih prevzel nalogo nabiranja narodnih pesnij naj-poprej Poljak E. Korytko, katerega so podpirali Prešern, Smole, Ravnikar in dr.« Sket (Čitanka za peti in Še^ti razred srednjih šol, str. 376.) ga našteva med nabiratclji narodnega blaga, dostavljajoč, da jc bil rojen v Levovem 1. 1813., interniran v Ljubljani, umrl 1839. Ti podatki so pač vzeti iz Marnovega Jezičnika XVI, kjer se nahaja menda najobširnejše poročilo o Korytku. O izdaji »Pesmi krajnskiga naroda« jc Mam ondi navedel iz lista »Illyrischcs Blatt« isto, kar nam piše v tem pismu g Zawilinjski; le-ta opomba je v JeziČniku več, da jc obljubil Korytko na koncu prvega dela svojih pesmi predgovor, ki pa ga ni bilo nikoli; »menda je vso stvar prevzel bil J. Blaznik, pesmi pa mu je vredoval z J. Kosmačem M. Kastclic sam, seveda — nc po načinu Korytkovem.« — O Korytku samem nam Marn navaja iz Vraza: »On došavši god. 1837 u Ljubljano prigarli cčlom dušom taj posao, zato upravi na Kranjcc proglas jedan, Jll. BI. Nr. 25, 1838« . . . Nadalje jc v Jezičniku tudi podan napis na nagrobnem kamenu Korytkovem: »Emilowi Korytko, najlepszemu Sy-nowi. Rodzicc. ur: w Lwowie 1813. r. zm: w Lubianic 1839« — s Prešernovimi verzi »Der Mcnsch muss untergehen — Die Menschheit bleibt fortan, — Wird mit ihr das bestehen, — Was er für sie gethan.«
Kolbcrgova beležka ni nič razširila našega znanja o Korytku, pač pa sc nje časovni in krajevni podatki nc ujemajo z dosedaj nam znanimi. Nagrobni kamen in vse naše knjige imajo rojstno mu letnico 1813., Kolberg 1810., po Vrazu je dospel v Ljubljano 1837., po Kolbcrgu 1834. ali 1835. 1.; rojstni kraj mu je po slovenskih poročilih Levov, Kolberg imenuje Pedike pod Kolomijo na Pokutju. Kolomija jc mesto v južnovzhodni Galiciji na Prutu, in baš kolomijsko okrožje se zove Pokutje, pač po mestu Kuty, ki jc na meji galicijsko-bu-kovinski.
Kar se tiče rojstnega mesta, je že radi natančnosti podatkov bolj verjeti Kolbergu, z druge strani pa nam jc lahko umljivo, zakaj se jc pri nas ustanovila misel na Levov: Korytko je bil namreč v Levovem dijak, ko so ga internirali v Ljubljano, je torej prišel v Ljubljano iz Levovega. Ali naj tudi glede rojstne lctnicc verjamemo Zawilinjskemu ? Imel je zato pač zanesljivejše vire, nego jih imamo mi.
In končno, kdaj jc bil interniran, 1834., 1835. ali 1837. 1.? To vprašanje je v tesni zvezi z drugim, zakaj da jc bil interniran. — »Iz političnih vzrokov« (Sket), radi »političnega prestopka (Kolberg) — toliko se jc vedelo doslej pri nas o tem; več tudi ne ve češki
»Slovnik naucny« v stari izdaji (nove pa v celi Ljubljani ni dobiti!).
Ta politični prestopek se tiče brez dvoma globokega revolucionarnega gibanja, ki je zlasti v prvi polovici tega stoletja vznemirjalo vse poljske pokrajine, od tridesetih let počenši tudi Galicijo. Kri, ki jc tekla dne 29. novembra v Varšavi, ko je številce drznih častnikov in dijakov vdrlo v palačo kralja-guvernerja ruskega, velikega kneza Konstantina, ter s tem vnelo ono bratomorno vojno med Poljaki in Rusi (1830—1831), ni rodila Poljakom končno druzega nego Ostrolcnko (dne 26. maja 1831. 1.), ki je iznova pokopala poljsko svobodo ter po celi Evropi razpršila najboljše rodoljube. Francija jc tedaj sprejela tisoče poljskih emigrantov, njim na čelu demokratsko brezobzirnega profesorja Lelewela in visokega aristokrata, kneza Čar-torijskega. Mnogo jih je pa ubeglo tudi v Galicijo, ki je bila do revolucije 1830. 1. mirna, in odslej jc bilo po tej deželi polno tajnih, prevratnih društev, karbonarijev itd., ki jih jc iz Pariza po emisarjih vodil s svojo spretno roko prof. Lelewel. Bojne čete so se zbirale in pod vodstvom klateških vodij 1. 1833. baš iz Galicije napadale sosednje ruskopoljske pokrajine, da bi jih insurgiralc; istega leta jc preplavila Galicijo množica knjig in brošur, ki so hujskale ljudstvo — prav v Lelewelovcm zmislu — nc le za poljsko narodno in državno, ampak sploh za socialno revolucijo zoper gospodo. Zloglasne so bile pri policiji zlasti velikega Poljaka in pesnika Adama Mickiewicza »Ksicgi narodu i pielgrzymstwa polskiego« (knjige poljskega naroda in romanja), ki so evangelijski slog posnemale s pesniško darovi-tostjo, budile globoka verska čuvstva in na ta nači razgrevale ljudstvo za prevrat: narod trpin jc poljski narod, tlačan satanske trojicc av-strijsko-prusko-ruske, naj mu napoči dan svobode; — ostra je bila brošura »Towarzystwo wzajemney pomoey«: splošna mora biti svoboda, po narodnosti se nc sme deliti človeštvo; narod, ki si je prej priboril svobodo, mora druge osvoboditi tudi zoper njih voljo... Taki spisi so poljski in splošni revoluciji pripravljali temelj. Zaman jim jc vira iskala vlada; končno se je ovadilo, da so tiskali večino teh knjig v O s o 1 i n s k e g a zavodu v Levovem,') da so jih mnogo kar ondi razpečali, druge pa da je razprodal levovskim knjigarnam dijak Emil Korvtko (Sala, Geschichte des pol-
l) To je velika javna knjižnica, združena s tiskarnico. Ustanovil jc ta »zavod« 1. 1804. veliki poljski mecen grof Josip M a ks. Osoli nski (1748 do 1826), ki j c svoje duševne in gmotne sile posvetil napredku poljskega naroda (prim. Žigo Zoiza) in je bil na Dunaju zaščitnik mlademu Kopitarju.
nischen Aufstandes vom Jahre 1846, str. 58 —60). Ta tajnost se je razkrila 1. 1833.
Gotovo je bila «razprodaja teh prevratnih knjig tisti politični prestopek, ki je pognal Korytka v prognanstvo in siccr — leta »1834. ali 1835.« (od 1833.—1834. 1. so trajale preiskave), tako da moramo glede teh letnic pritegniti Kolbergu in popraviti pri nas navadne podatke (Vrazove ?).
Pri tej trditvi pa me moti dejstvo, da so obsodili Slotwin-skega, ki je bil 1. 1833. ravnatelj Osolinskega zavoda, šele 1836. 1., takrat ko je avstrijska vlada s posadkami zasedla svobodno mesto krakovsko. Slotwinskcga so za več let transportirali na trdnjavo Kufstein. S to lctnico bi se ujemala trditev Vrazova, da je Korytko dospel v Ljubljano 1. 1837. Neverjetno se mi pač zdi, da bi bil Kotvtko v novem bivališču deloval žc 1838. 1. tako živahno, Čc jc prišel v Ljubljano šele 1. 1837. — Nadalje ga ima Prešeren prvič v mislih v pismu z dne 4. marcija 1837. 1., kjer poroča Vrazu o dveh prognanih Poljakih (kateri je drugi?); prim. Let. SI. M. 1877, 160. Tistega leta jc zložil Korytko pesem na čast »lepim Ljubljančkam« (Let. SI. M. 1875, 156).
Življenja je bilo takrat po poljskih pokrajinah, življenja narodnega in svobodnomisclnega toliko, da se nam zde prav mrtve naše slovenske pokrajine iz onih let, čc jih primerjamo s poljskimi. Komaj kakih 25 let stari dijak Emil Korytko, pri Poljakih brez dvoma zgolj pomagač mogočnim voditeljem, je postal pri nas duša narodnega življenja, ki jc priganjala domačine k spoznavanju svojega lastnega naroda, njegovih pesmi, šeg in navad. Hladno se je gotovo zdelo severnemu Slovanu na slovanskem jugu, ko jc videl, da se ga tukajšnji patrijoti boje kot nevarnega prevratnika, mra-ziti ga jc moralo, kadar jc bral pisma, kakršno je pismo Gajcvo z dne 4. 12. 1838; slavni »Ilirec« prosi tu Korytka, naj za vselej na miru pusti njegovo t i s k a r n i c o z naročili, češ, d a b i občevanje s prognanim Poljakom lahko nanj navalilo sum nelojalnosti (Let. SI. M. 1875, 173.).
Značilno je tudi, da se jc baš Ljubljana zdela vladi najvarnejše mesto za politične kaznjcncc in prevratnikc; vedela jc pač, da še tu ni bilo netiva, ki bi ga mogla vneti iskra svobodne misli. Cclo drzno podjetnega poljskega generala Dwernickega, ki jc 1. 1831. hotel raz-paliti za vojno vso Podolijo, so poslali se hladit v Ljubljano — nekaj let pred Korytkom.
Ahasverjeva himna Noči.
lIZrači sc zopet ... Po obzorju širnem že prve dolge sence begajo . . . Ko katafalčne rjuhe se počasi po gorah in dolinah vlegajo . . .
In tam in tam — pošast že plove črna, sem proti meni plove črna Noč; ko netopir na krilih velikanskih leti pod nebom sem grozeče zroč . . .
Čimdalje bliže in čimdalje bliže . . . Sedaj sem v temo krog in krog zavit. In zdi se mi: ta Noč mc gleda, gleda, in iz oči žari ji blazen svit . . .
In škodoželjno gleda me, reži se, ironski roga Noč se mi v obraz, češ: »Kdo premagal zopet je svetlobo in solnce tvoje, Ahasvcrr Kdo? — Jaz!«
Lc glej mc, demon! Saj poznam, poznam tc! Odkar po svetu blodim ti proklet, ah, često videl sem tc, znanka temna, in žal in žal, sedaj tc vidim spet!
In spet pojo navdušene ti himne poetje tvoji plačani, ah, čuj! In ljudstvo ploska ti po ccstah — slišiš ? Raduj triumfov svojih se, raduj!
Zdaj ti kraljuješ, ti sediš na tronu, ti ukazuješ in ti vladaš spet; po željah tvojih, Noč, in vzorih tvojih zdaj diha, giblje se in suče svet . . .
»Ljubljanski Zvon« S. XIX. 1899.	32
Ah, in kako zabavljajo na solnce, ki ga premagala si baje ti! Pod tvojimi' perutmi pač predobro prijateljem se tvojim zdaj godi . . .
Moderna si! Kaj tratil bi besede! Kdo vpraša, kaj nastop nam hoče tvoj! Prinašaš srečo ali pa pogubo? Moderna si! Slavi te ljudstva roj . . .
In glej in strmi, demon, pa se čudi! Jaz tudi liro v rokah že držim in tudi jaz zabrenkam zdaj ti pesem. O naj tc počastim in proslavim!
O, saj čim črnejša ti kdaj si bila,
tem lepši vselej si rodila dan;
in tem svetlejše jc sijalo solncc
potem še vsakikrat črez hrib in plan . . .
Zato poj o ti slavo strune moje, hej, zmaj pošastni, ti strašeča Noč! Zato ti himne poje lira moja, ker pade skoro vlade tvoje moč.
Pomičejo navzdol se žc kazala na uri ... In nemudno teče čas . . . Cuj, petelini že pojo po svislih! Veš, kaj pomenja njih budilni glas?
Glej, tam za goroj — tam sc nekaj svita! Nebo skrivnostno že se tam žari . . . Tam zarja nova, jutro dobe nove, svobode solncc tam se že rodi!
A. Aškcrc.
Gojko Knafeljc-
Povest. Spisal Vaclav Slavec. (Dalje.)
VII.
^TjP astoP'^ so dolgočasni postni dnevi. Vreme se jc mešalo im večkrat na dan; zdaj jc posijalo solncc izza gora čisto /rfPAo^i in zlato ter obetalo krasen dan, a žc črez nekoliko ur so se nakopičili oblaki, potegnila jc neprijetna sapa, in težke, mrzle kaplje so nalctalc, pomešane z ledenim zrnjem. Zdaj jc bilo toplo, da se je vse solnčilo, a v tem hipu jc bilo že treba iskati zavetja za zakurjeno pečjo. Noči so bile navadno jasne, toda neznosno mrzle.
Trška elita si je izkušala preganjati nastali dolgi čas na različne načine. Dnevi so bili žc precej dolgi, uradne ure so se končevale še za vida. Trebalo je torej misliti na kaka razvedrila. V čitalnici so se vadili slednji večer na tamburicah, nekateri so tarokirali in biljardirali, drugi cclo samo popivali. Ali nekaterim je postala sčasoma čitalniŠka zabava že predolgočasna, in izmislili so si nekaj drugega . . .
Neki večer pošepne v čitalnici davčni oficial Fabko kancclistu Bratiču:
»Ali ti ne preseda ta kisli cviček? Mene bole že jetra po njem! — Pojdi z mano; peljem te na kapljico, kakršne ne dobiš v cclcm trgu! In tudi tam se ne bodeš dolgočasil!«
Bratič se jc dal pregovoriti. Oblekla sta haveloka, prižgala smodki ter izginila.
Zunaj jc žc bilo temno; pihala je burja, in dež je naletal. V glavni ulici je na koncu brlela zakajena svetiljka, in v njenih motnih žarkih so se nejasno svetlikale velike, rjave luže sredi ulice. Blizu Bratičcvcga stanovanja je držala stranska ulica nekoliko navkreber in na zadnji, najbolj zanemarjeni konec trga. Po tej ulici sta krenila. Bratič se je že hotel pred svojim stanovanjem posloviti, češ, da ima še nujnih opravil, toda Fabko ga je potegnil za sabo, se ga oprijel pod pazduho in mu rekel:
»Kaj hočeš vedno varovati — babo?!« ....
Stopala sta mimo temnih, nizkih hiš, mimo vrtnih plotov, mimo skednjev in konjskih hlevov, držeč se vedno srede pota, kjer jc
32*
bilo nasuto novo kamenje. Ko sta se bila mučila po tej poti že kakih deset minut, je zasvetila pred njima v ovinku na nekih vratih viseča leščerba. Tik nje je bila nabita deska z napisom. Bratič jc čital: »Gostilnica pri vinski trti«.
Gostilnica jc stala na samem, na širokem prostoru, a v ozadju je bilo slišati Šumenje in bučanje vode. Iz gostilnice same so sc čuli nejasni, toda preccj glasni glasovi.
Vstopila sta. V veži je na mizi brlela sveča, in zraven jc na stolu dremal velik, rumenkastobcl maček. Na desno so bila vrata priprta v malo, slabo razsvetljeno kuhinjo, kjer je čepela na nizki klopici za ognjiščem postarna žena dolgega, koščenega in nagubanega obraza z velikim zakrivljenim nosom, na katerem so sc svetili starinski naočniki prav na koncu. Za prišleca se ni zmenila kar nič, ampak ustnice so ji gibale venomer, in oči so ji bile vprte v debelo, zamazano knjigo, ki ji je ležala na kolenih.
»Ta moli, ali pa — copra!« reče Fabko, odpre vrata na levo ter vstopi v veliko gostilniško sobo.
Bratiču ni bil ta lokal nič preveč všeč, vendar je stopal za svojim tovarišem.
V tem hipu so sc odprla vrata stranske sobe, in skozi nje je puhnil gost dim duhanov. Med vrati se je pojavila kakih dvajset let stara mladenka visokega stasa, precej čednega obraza in gostih, na temenu visoko nakopičenih las. Hitela jc mimo Fabka, a ta jo je namah ujel za roko in privil k sebi. Deklica se je topo nasmejala, sc iztrgala ter odbežala po svojem potu.
»To je krčmarjeva hči Barbka,« je omenil Fabko Bratiču.
Vrata so ostala odprta; v sobi se jc videla ozka, podolgovata miza, za katero jc sedelo nekoliko jarih trških gospodičev. Med njimi jc kraljeval grajščinski oskrbnik Sahar, a pri nekem mladiču, ki so mu bile komaj začele riti mlečne brčice izpod nosa (bil je to nekega trgovca sin Albert), je sedela druga krčmarjeva hčerka, šestnajstletna Cilka, rdeča kakor piruh. Svoje vlažne male oči, bedasto zroče izpod nizkega, belega čela, je obračala venomer po vseh navzočnih ter mežikala z njimi zdaj temu, zdaj onemu, smehljajoč se in kažoč vrsti mladih, koničastih zob izpod drobnih, brezkrvnih ustnic.
Pri peči v kotu pa je stal krčmar, oče Pilat, kakor zo ga klicali gostje. Držal se je pokončno kakor sveča, bil je medel kakor trska, a na licih so mu cvetic vijoličaste rože, ki so imele svoje koreninice na koncu ravnega, obilega nosu. Pušil jc kratko portoriko ter se
smejal gromko pri vsaki šali, ki sc jc razbila ob mizi, ponavljajoč svoj vedni: »Ah, ah, ah!«
Ko sta vstopila Fabko in Bratič, je vstala vsa družbica, in vse vprek je vpilo: »Živela, živela, dobrodošla!«
In nova gosta sta morala sesti na odlično mesto koncc mize. Oče Pilat jc bil takoj pripravljen in je vprašal, česa želita. Ali nekdo jc velel, naj se doneseta samo čaši, in da se bode nocoj pilo skupno. Takoj sta bila na mizi kozarca.
V tem se je vrnila Barbka in hotela sesti na prejšnje mesto zraven davčnega praktikanta. Ali nekdo ji je pomignil, postavil stol med Fabka in Bratiča, in prisedla je k tema. Tedaj je pa vstal Šahar in napil novodošlcccma. Izpraznili so čaše, in takoj je nekdo začel s hripavim glasom: »Pripeljali so furmani«, in zopet so pili po vrsti od prvego do zadnjega. In na mizo je prišel liter za litrom.
Oče Pilat se jc oddalil v kuhinjo, a navzočni gospodki so začeli gladiti glavici brdkih hčerk. Začelo se jc hihitanje, šepetanje, celo poljubovanje, a vmes so rdeli zabrekli obrazi, se svetile oči in se drezali komolci.
»Ali ni to lepše nego oni dolgčas v čitalnici?« je vprašal Fabko Bratiča.
Ta je sedel ves čas nem in zamišljen. Od začetka se mu je vsa ta družba gnusila, le nekam prisiljeno jc obsedel v njej. Ali tudi na njem je izkazalo vino svojo moč. Komaj ga je bil zvrnil zaporedoma par kozarcev, že se mu ni zdela cela stvar toliko napačna, in kolikor bolj se jc pilo, toliko imenitnejša se mu je videla družba, v katero je bil zašel. Okoli desete ure se mu jc žc dozdevalo, da bi bilo morda prebedasto, ako bi sedel tako mirno in filistrsko med temi veseljaki. In iztegnil jc krepko desnico ter pogladil mehki pod-bradek Barbkin, prvič sicer še nekam nerodno in plaho, a črez nekoliko časa je že tiščal njeno roko v svoji, ne da bi mu bilo količkaj tesno okoli srca.
Ko j c bila družba na višku svojega veselja, so se vnovič odprla vrata, in na pragu se je prikazal — Gojko Knafeljc.
»Ah vendar!« je vzkliknil Šahar in mu molil nasproti obe roki.
Gojko je vstopil, se ozrl po družbi, a ko je zagledal med njo tudi Bratiča, je osupnil. Pristavili so mu stol prav tik Bratičevcga, in moral je sesti.
Šahar pa je bescdičil:
»Per dio! Mislil sem, da te ne bode! Saj pa tudi vedno pre-čepaš doma! Veruj mi, tvoja milostna ozdravi tudi brez tebe; glej torej, cla nas večkrat p'ohodiš!«
Gojko ni odgovoril ničesar. Vest mu je očitala, da ni ravnal lepo, ko je tako pozno popustil bolno svojo soprogo ter šel v tako druščino. Toda Saharjevo vedno zabavljanje je moral preprečiti, in tako se je zgodilo, da je tudi on sedel nocoj prvič pri »vinski trti«.
Najmanj pa se je nadejal, da najde v tej družbi tudi Bratiča. Dozdaj sta se ogibala drug drugega, kolikor in kjer sta mogla. V njunih srcih je klilo neko sovraštvo, katero sta občutila pri vsakem sestanku in katero so bili opazili že celo drugi, med njimi tudi Sahar.
Moj Bog, vino sprijazni marsikatero nasprotstvo; to je dobro vedel Sahar. Nocoj se mu jc videl pripraven trenotek, da spoprijatelji tudi Gojka in Bratiča. Začel je torej najprej po ovinkih, a ko je videl, da je Bratič dovolj mehak, jc vstal ter izpregovoril tako-le:
>Slavna družba! Nocoj je za nas res prekrasen večer. Zbrali smo se v srčni prijaznosti in ljubezni med seboj, da se nekoliko pokratkočasimo pri tem izbornem vinu. In očitno je, da smo med sabo najboljši, najiskrenejši prijatelji. Vendar opazujem že dalje časa, da sta med nama tudi dva gospoda, ki sta si nekoliko nasprotna. Meni je docela neznano, odkod izvira med njima ta neprijaznost; vem, da tudi drugi tega ne morete uganiti, kajti kolikor po/.nam ja* gospoda Bratiča od tistega časa, kar biva pri nas, jc on izredno vrl mož v pravem pomenu besede in narodnjak z dušo in telesom ter poštenjak, kakršnih je malo. Isto vam je tudi vsem znano o gospodu Gojku Knafeljcu. Zakaj bi torej tudi med njima ne vladala ona prijaznost, katera diči nas druge odlične tržane? — Predlagam torej, da se tudi ta dva gospoda med sabo sprijaznita, da tudi ona dva medsebojno pijeta bratovščino!«
Sahar je umolknil, a vsi drugi so hrupno pritrjevali.
Gojko, ki je bil nocoj Še trezen, se je hotel umakniti. Uvidcl jc neprikladnost tega položaja, a pri Bratiču jc žc delovalo vino. Vstal jc takoj in ponudil Gojku prijateljstvo. In izpraznila sta kupici ter se — poljubila.
Gojko se je stresel; čutil je, da je poljub, katerega je dal Bratiču, poljub izdajicc. Ali skoro je tudi njega premagalo vino, in izginili so hkratu vsi pomisleki, in umolknila je vest.
Družba je ostala skupaj še dolgo. Pilo se je še dalje, a obirala se je pri tem tudi čilalnica, češ, da ni v njej nobenega pravega veselja več, da je tam vse prenapeto, da ni v njej več one neprisiljene
zabave in da treba gospodom takega lokala, kakor jc gostilnica »pri vinski trti«, da sc lahko pozabavajo med sabo, kakor sc spodobi. Naposled so sklenili, da se zbero vsaj vsak drugi večer v teh krasnih prostorih.
Luč na stropu je začela pojemati. Barbka je zbežala v kuhinjo in takoj je donesla drugo polno svetiljko. Za njo je pridrsal v sobo oče Pilat.
»Zdaj pa še tistega, oče Pilat,« je velel Albert.
Oče Pilat se je nasmehljal in takoj oddrsal v srednjo sobo, odkoder jc prinesel veliko rumeno steklenico slivovca.
In nalival je čašicc po vrsti. Kdor šc ni bil z drugim brat, ta se jc nocoj gotovo z njim pobratil.
»Da, tukaj je res prijetno, šc moramo priti sem! Kaj bo čitalnica?« so sc slišali glasovi.
Petelini po bližnjih hišah so se žc oglašali, ko se je odpravljala družba domov. Gojko in Bratič sta sc držala pod pazduho, omahujoč na levo in desno. A ko sta bila dospela v glavno ulico in sta stala pred Bratičevim stanovanjem, jc pozval Gojko Bratiča:
»Pa vendar ne bodeš tak, da nc bi me kdaj obiskal!«
»Pa ti tudi mene — kaj?«
»Seveda, seveda, drug drugega,« je hitel Gojko. »Pa nikar nc misli več na nekdanje Čase! Moj Bog, to jc vse prešlo!« . . .
V stranski ulici je nekdo zaukal, na drugem koncu trga zopet nekdo, a kmalu nato je bilo povsod tiho.
Nekoliko časa potem je stopal Gojko bos po stopnicah v svojo sobo, da nc bi ga kdo slišal, kdaj jc prišel domov. Zaspati pa ni
mogel, vest mu ni dala miru . . .
* *
*
Odslej j c bila gostilnica »pri vinski trti« vsak večer polna onih gostov, katerim čitalniškc zabave niso več ugajale. Tudi Bratič je jel zahajati tja skoro slednji dan. In vselej jc našel tam tudi Gojka, s katerim sta bila hipoma velika prijatelja. Bratiča je sicer večkrat prosila soproga, naj ostaja doma in naj nadaljuje tako življenje, kakršno sta živela dozdaj; ali on se je bil namah čudno izpremenil. V njegovem srcu jc nastala kar črez noč neka mučna nezadovoljnost s samim seboj in s svojo soprogo. Ko je z,veČer doma povečerjal, ga jc takoj nekaj privzdignilo in vleklo ven v družbo, proč od nje, ki je bila dozdaj njegovo največje veselje na svetu. Sam si ni vedel
raztolmačiti te nenadne izpremembe, vse se je vršilo proti njegovi volji, proti njegovi zdravi pameti; toda resnica je bila, da mu jc soproga primrzela, in ela je bil žc nekaj časa proti njej nenavadno surov in oduren. Kako je šc pred nekolikim časom rad bival v njeni družbi, kako jc bil srečen, kadar sta šla skupno na izprehod ali na kako veselico! Kako je bil ponosen na njeno lepoto! Ali te dni se je že nckolikrat zalotil pri misli, da je vso to njeno lepoto užival pred njim žc nekdo drugi, da ni on prvi, ki je je vesel! In ta misel, ki ga je nadlegovala spočetka le poredkoma, se je vpletala črez nekoliko časa celo v sanje njegove, in posledica jc bila, da se je zatekal v družbo, kjer je pozabil pri čaši penečega vina to silno muko! In najbolj čudno jc bilo to, da kolikor bolj se je odtujal svoji soprogi, toliko bolj se je oklepal — Gojka, ki se mu je bil prikupil, da sam ni vedel, zakaj in kako.
Ivanka pa je vsled te izpremembe trpela neznosno. Vedno in vedno se je vpraševala, s čim se je pregrešila proti svojemu možu. In vest ji jc dejala, da mu je bila nezvesta vsaj v mislih, ko je pri oknu gledala za Gojkom. Od tedaj pa ni šla niti k oknu več, dasi ji jc silila Gojkova podoba večkrat nego prej pred duševne oči . . .
Neki večer, že blizu polnoči, pa jc slišala po stopnicah težke korake. Očividno sta bili dve osebi, ki sta prihajali. Kmalu nato je zaškripal ključ v vratih, in v prvi sobi so se začuli glasovi.
»Tukajle sedi, prijatelj, in počakaj, da prižgem luč,« je jccal Bratič, očividno vinjen. Tipal je ob steni, po stolih, po divanu ter prijel — Gojka pa ga posadil na divan. Črez dolgo je prižgal žve-plenko in takoj nato s tresočo roko svečo, ki jc bila pripravljena na mizi.
Gojko je sedel na divan in ni si upal niti dihati. Bratič pa ni zapazil njegove zadrege. Odprl je vrata v spalnico ter stopal k postelji svoje soproge.
Vrata je bil pustil odprta, in Gojku, ki je sedel njim prav nasproti, se je nudil prost razgled po spalnici. In njegove oči so se vsesale tja noter, kjer jc na postelji ležala ona, ki jc šc vedno polnila dneve njegovega življenja. Videl jc nje krasno obličje, ob njem se vijoče goste, vlažno se blesteče lase, videl njena svetleča, bela lakta...
Bratič sc jc pripognil k soprogi in ji nekaj govoril. Gojku pa je plala vsa kri k srcu, njegov obraz jc bil bled kakor obraz mrličev, in čeljusti je imel trdo stisnjene. Zaklopil jc oči in skoro onemogel se naslonil na divanu na naslonilo.
V tem pa je dospel Bratič povsem mirno, dasi negotovih korakov v sobo, priprl vrata spainična ter postavil na mizo brušeno steklenko, iz katere je takoj natočil dve čašici kimljcvca.
»Moja soproga je še vedno jezna nate,« je dejal Gojku. »Toda to nič ne de; ženske imajo svoje trme! Midva pa pijva!«
Gojko ni odgovoril ničesar, toda dolgo ni ostal. Izpraznil je samo dvakrat drobni kozarček, a skoro nato se je poslovil zelo redkobeseden . . .
Ko se je vrnil Bratič v spalnico, je našel soprogo sloncčo v postelji. Roke je imela sklenjene okoli kolen in zrla je.srpo in nepremično predse. Na njenih licih sc ni genila niti najmanjša žilica,
bila jc trda kakor mramornat kip . . .
* *
*
Odslej se je večkrat dogodilo, da je Bratič dovcdcl Gojka v svoje stanovanje, toda vedno lc pozno na večer, ko je njegova soproga žc davno spala. Nastalo jc med njima neko intimno razmerje, neko nagnjenje, katerega si ni mogel raztolmačiti niti prvi niti drugi. A neka nevidna moč ju jc vezala, in tej moči sc nista mogla niti izkusala upreti.
VIII.
Neko nedeljo popoldne jc posetila Fabkova soproga Bratičevko. Bili sta žc več časa znani, in njuna nekoliko sorodna si značaja sta učinila, da se je izcimilo med njima neke vrste prijateljstvo. Ivanka jc tedaj sprejela Fabkovko kar v kuhinji, da bi bili bolj domači v pogovoru.
Bratičcvka je primeknila belo javorjevo mizo nekoliko bolj proti oknu, skozi katero so se vprav vsipali žarki popoldanskega solnca, lijoč po svetli kuhinjski opravi, igrajoč se z mehko, črno dlako mlade mucke, ki je predla v kotu in lovila s tačicama drobno gosje pero, katero je bila privlekla nekje izpod ognjišča. Na ognjišču pa je gorelo še nekoliko polcnc, in po celem visokem in svetlem, toda nekoliko ozkem prostoru jc plula mehka, božajoča toplota. Vse jc bilo videti praznično in veselo.
Bratičcvka je postavila kmalu na mizo skodelico črnca, in vnel se jc razgovor o trških novostih. Toda kmalu je obrnila oficialka pravec razgovoru na neko drugo važno stvar.
»Danes si pa videti nekoliko bolestna, kaj ti jc?« je vprašala nenadno Bratičevko in vprla vanjo živahno svoje oko.
Ivanki se je res zrcalil na obrazu neki poseben .enak imdnosti in neobičajne žlovotjnosti.
»Nič posebnega,«nekoliko me boli glava,« je odgovorila Brati« cevka malomarno»
Ali ofictalka ni biia zadovoljna s tem odgovorom. Uvidela je, da bo najboljše, ako poseže kar v živo, Prijela jc tedaj Ivanko za roko ter \\ gledala naravnost v oko. Potem jc pa dejala prav rahlo, sladko:
»Cemu mi skrivaš, draga moja? A£i misliš, da se godi samo tebi tako? Giej, natanko so mi znane tvoje bolečine, saj prav tako trpim tudi jazi«
Ivanka je zardela ter ji urnefcnjla roko.
»Nikar se ne šal),« je nadaljevala ona. »Saj ne govorim spričo tega, da bi se ti morda rogala; veruj mi. da čutim s tabo- In drugt bi si tudi ne ti pa i a govoriti tako; — Glej, ali ni kriv tvoj soprog, da se počutiš slabo?«
»Ne govoriva raje o temi« jo prekine Ivanka.
»Pač, pač;« odvrne ona., »ktrestč si morava srcc! Glej, kako sem bila srečna jas., dokler sem bila še v 8 A Tam je imei moj soprog še nižjo plačo, ali izhajala sva in v hiš?, je bil mir; saj se je držal on vedno doma. Ali tukaj, tukaj — moj Bog — koliko gospa mi jc žc tožilo, da se tukaj vsak pokvari, da postaje tukaj vsak — pijanec!«
Ivanka se je stresla.
»Moj soprog vendar r.i pijanec,« je dejala tiho, skoro boječe.
»Draga moja, dozdaj še morda ni, ali ver tij mi, da — postanc-U je odgovorila Fabkovka brezobzirno.
Ivanka ni odgovorila ničesar, Ču ti!& je; da ima oucialka prav, in okoli s:: ca ji je postalo tesno.
Ofici&lka pa je pristavila:
»Čudno, da je v tem gnezdu tako okužen zrak, katerega dihajo moški! Od šestnajstletnega miečr.cža pa do onega, ki bi žc moral biti resen mož, vse pije, vse se zastruplja, vse uničuje s pijačo svoje moči, a v zakonsko življenje donaš&jo nemir in, kar je še hujše —> nezvestobo) Ah., ljuba moja i ti r.c veš, kaj vse uči ni ta pijača!«
Ivanka jo je poslušala s Široko odprtimi očmi, a kakor nehote jc pristavila:
»Zares, neko! i krat je tudi moj soprog že bil vinjen; toda upam, da to kmalu preide in da se zave, predno bode p rep osa o i — Govoril- hočem z njim, prositi ga; saj me je dozdaj še vedno poslušali«
»Da bi te le poslušal tudi zdaj! Ali bojim se, da je žc jako pozno! Glej, ljuba moja, tam zadaj pri vodi imajo krčmo, v kateri počenjajo vse, povem li — vse, kar se boji belega dneva. Tam popivajo, tam prepevajo, a tam — imajo tudi dekleta!« »In kdo se vse tam shaja?« vpraša Ivanka. »Kdo? — Moj Bog, cvet trške inteligencije! Tam so sinovi najboljših rodbin, tam so nekateri uradniki, med njimi moj soprog in tudi tvoj, tam jc slednji večer tudi — Gojko Knafeljc. Oh, da, posebno ta! Doma ima na smrt bolno ženo, a 011 popiva, kakor bi bil najet! Jaz sem vedela, kak zakon bode to! Pred poroko jc bil vedno vinjen, potem so prišla prva leta zakona, ko jc nehal in je vse kazalo, da bode vzgleden mož, ali zdaj jc postal zopet hipoma stari Gojko! Zares, stara navada železna srajca! Uboga njegova žena, meni se smili revica! Takoj na poročni dan jc morala zvedeti, da ima njen Gojko tam v Ljubljani nezakonskega otroka. No, čuda ni, ako ga tako zaničuje!«
Ivanka jc zrla skozi okno, a pri zadnjih besedah se ji jc skrčilo srcc. Stresla je z glavo, kakor bi hotela odpoditi neko sitno misel, a dejala jc takoj:
»Kaj praviš, kaj je vzrok, da so ti ljudje tako razbrzdani ?« »Moj Bog, kdo nc bi ga vedel vzroka? Glej, nekateri imajo slabo vest, v pijači si jo hočejo udušiti; med temi jc Gojko in šc nekoliko drugih, a drugi poštenejši, med njimi tvoj soprog in moj, li so pa zapeljani! Premchki so, da bi se uprli tem zapcljivccm, prosti hočejo bili in delati po svoji volji, in tako zaidejo v mreže! Jaz svojega že ozdravim; niti krajcarja mu nc dam na razpolago, pa bode krotak, in kadar pojde iz hiše, vselej pojdem z njim tudi jaz. Saj siccr jc jako dober, da, predober človek!«
Oficialka je šc nekoliko posedela in slikala Ivanki šc marsikatero grozno sliko. Pozno popoldne jc šele odšla. —
Ko je ostala Ivanka sama, tedaj jc šele začela nadrobno razmišljati o razgovoru z oficialko. Čutila je in jc bila prepričana, da je slika, katero ji je razvila oficialka, prečrna, in da ji jc pri tem mnogo pomagala prebujna domišljija. Ali da bi bila ta slika popolnoma neresnična, si tudi ni mogla misliti. Saj se jc zadnje čase res dogajalo, da je prihajal njen mož večkrat vinjen domov in da sc ji jc videl ob takih prilikah neznosen, ostuden,, da se je cclo vzbujala v njej neka mržnja do njega. Pa morala se je vprašati, kako je to, da on, ki ni nikdar pil, ki nikdar ni zapuščal brez potrebe svoje
družine, da jc on namah postal tak? Tu ni treba govoriti o zape-ljatiosti, tu mora biti kak drug vzrok!
In iskala jc in iskala vzroka, a slednjič se je prestrašila, da je strepetala po vsem telesu, ko se je zalotila pri misli: morda sem kriva jaz, morda se kesa, da je vzel ženo s tako prošlostjo! In tc misli ni mogla prepoditi, z neko nenaravno slastjo sc je jc oprijela. Začela je burno hoditi gori in doli po kuhinji, čutila se je nesrečno, grozno nesrečno, a misliti jc vendar morala vedno na to! In pri tem ji je vest očitala, da res ni vredna več moževe ljubezni, da ni vredna njegovega zaupanja, ko so ji vendar že nekolikrat misli uhajale na prepovedani pot, ko je vendar že večkrat, dasi nehote, mislila na Gojka Knafeljca!
In tudi zdaj, ko ji je vest to očitala, tudi zdaj v tem hipu je morala misliti nanj! Neka neznana, nadnaravna moč ji je pričarala pred oči njega, v čigar navzočnosti se je vselej tresla, a kateri se ji je posebno zdaj v tem hipu zasmilil v srce. Slišala je danes od oficialke, da ga soproga zaničuje, da je vsled tega nesrečen, in da je baš to povod njegovega popivanja. In videl se ji ni tak grešnik, kakršnega ji je slikala prijateljica, videl se ji je samo pomilovanja vreden Človek. Ali nekaj ji je reklo: »Tudi pomilovati ga ne smeš! Ze samo to je — nezvestoba proti možu!«
Šiloma se je zdramila, potegnila z drobnima belima rokama preko čela, za katerim je vrvelo in se mešalo, da bi morala zblazneti, ako se ti vtiski kmalu nc ublažijo.
Sedla je na stol in vila roke, a šele črez dolgo časa se je pomirila ter zrla nepremično in topo predse . . .
Okoli štirih se je vrnil Bratič domov. V čitalnici je bil našel nekega znanca, s katerim sta se skupno pozabavala. Ivanka ga je sprejela z vso ljubeznivostjo, a on je bil razburjen. Prav danes je imel slab dan. Sam Bog vedi, kaj ga je bilo pičilo!
Ivanka sede tikoma zraven njega in mu položi roke okoli tilnika; to je vselej potolažilo Bratičevo jezico, ako jo je slučajno kuhal.
»Nekaj tc moram prositi in vem, da mi gotovo izpolniš,« je dejala tiho in drhteče.
On se je nekam burno otresel njenih rok pa dejal trdo: »Kaj takega ?«
Ivanka se je prestrašila, vendar se je kmalu ohrabrila ter dejala počasi, a odločno:
»Ne morem se pritoževati, ako si se naveličal svoje soproge! Dovolj si mi storil dobrega, in hvaležna ti moram biti za dobrote
tvoje. Ali toliko velikodušen pa bi moral vendar še biti, da ne bi mi svojega nenadnega zaničevanja kazal tako očitno 1 Kolikor časa sem pri tebi, mi nima vest očitati ničesar. — Torej čuj mojo prošnjo! Ta-le je: nc hodi več v ono zloglasno krčmo in nc občuj več z onim — onim — Knafeljccm!«
Hotela ga je priviti k sebi, a on je vstal in dejal hladno: »Kam zahajam in kaj delam — tebi nič mari. Knafcljc jc pa po mojih mislih vreden vsaj toliko, kolikor ti!«
Hotel se jc oddali ti. Ona pa je omahnila na mizo in plakala. Bratiču se je nekaj zgenilo v srcu, in neki mehek čut ga jc obšel. Spomnil se je nekdanje svoje ljubezni in blaženih dni, katere jc v tako neskaljenem veselju užival Še do nedavnega časa pri njej, ki sloni zdaj pred njim potrta.
Ze jc hotel stopiti k njej, jo prijeti za roko in ji zagotoviti, da jc njegovo sedanje življenje prav tako, kakršno je bilo v prošlih časih, da jc njegova ljubezen do nje šc vedno ista, in da hoče storiti vse, kar želi ona. Stopil jc že korak proti njej. Ali v tem hipu mu jc zopet Šinila v glavo ona misel, da je to drhteče telo žc pred njim ljubil nekdo drugi. Takoj jc bil zopet hladen. Zasmejal se je glasno in hripavo ter se obrnil proti durim.
Čudno! Njo, ko je bila zapeljana in katere mladostnega greha ni v prejšnjih časih prav nič vpošteval, njo jc zdaj začel sovražiti, a z njenim zapcljivcem se je sprijaznil! Očividno jc bilo, da smatra samo njo krivo vsega . . .
Odzdaj naprej jc bil pri Bratičevih redek dan, da nc bi se bila vršila med njima kaka burna scena. Večkrat jc bil siccr Bratič mehek in se je kesal svojih nastopov, a kadar se je pojavila v njegovi glavi ona fiksna ideja, vselej jc postal brutalen in ob takih dneh ga gotovo ni bilo domov pozno v noč. Privadil se je bil nerednemu življenju. Svoj posel je opravljal črez dan mehanski, vedno je bil točen in vedno marljiv delavec v uradu, a noč jc bila navadno njegova. Naravno jc torej, da mu jc začelo sčasoma nedostajati denarja, in da jc začel žc delati semtertja dolgove. Dolgovi so pa skrbi! In tc skrbi so v njem lc še podvojile mržnjo do lastnega doma. —
Ivanka je izkušala potrpeti vse in ni možu očitala ničesar. Kadar jc bil dobre volje, se jc silila biti tudi ona, a kadar je postajal neznosen, je umolknila in se navadno oddalila v stransko sobo s svojima otrokoma, dokler ni odšel. Take razmere pa seveda niso vplivale nanjo ugodno. Postala jc suha fn uvela, a njene oči in njeni dolgi, gosti lasje so bili še vedno krasni. Toda večkrat nego prej se je v
tem času zalotila pri misli na Gojka, in čestokrat jc pri taki misli tudi »yw^fwfa—*- ttiLfl	stoto ■ imäbakk^m^^jk&tamtMdM
ono čudno sovraštvo tlo malega Gojkovega sinka ter se umeknilo neki nerazumljivi ljubezni, s katero ga je obsipala pri vsaki priliki. —
Neki popoldan je Bratič iztikal po nekdanji svoji dijaški skrinji, katero jc imel vedno pod posteljo. Potegnil je skrinjo sredi sobe in spravljal iz nje raznovrstno staro in malovredno šaro. Ivanka jc sedela v isti sobi ter pitala hčerko. Slučajno sc je ozrla in videla, da drži Bratič v roki stekleničico, katero je bil našel na dnu skrinje. Bila jc dobro zamašena, in v njej se je svetila neka motna tekočina.
Bratič povzdigne stekleničico proti solncu in se nekoliko časa zamisli. A kmalu se zasmeje ter pravi Ivanki:
»To je še iz tistih Časov, ko sem bil nekoliko časa praktikant v lekarnici! Tistikrat sem si bil napravil to, in čudno, da jc ostalo toliko časa v skrinji!«
Crez nekoliko časa je pristavil:
»Morda pride Še prav!«
Te besede je izpregovoril počasneje in očividno z nekim namenom.
»Kaj pa je v steklenici?« vpraša Ivanka.
»Strup!« . . .
Nihče ni izpregovoril nato besedice, a Ivankinc oči so nehote strmele za stekleničico, ko jo je polagal Bratič zopet na dno skrinje.
In zavlekel jc skrinjo zopet pod posteljo . . .
(Koncc drugega dela.)
Zašumelo je zeleno morje.
^/-ašumclo. jc zeleno morje	Dvignilo sc jc nebo večerno —
v toplem dihu iz Italije,	moja duša se je dvignila . . .
mrak je padal, na obzorju daljnem	Trudne si oči zakrijem z roko,
plavala jc Črna ladija.	z lahkimi koraki stopim dol —
Zadnji bledi žarki od zahoda	dol v Šumečo, neizmerno večnost;
zableščali v rosnih so laseh,	tam pa ležem na zeleni mah,
na rokah so belih strcpctalc	tam bom sanjal lepe dolge sanje,
svetle srebrne zapestnice . . .	morje bo Šumelo nad menoj. ..
Ivan Cankar.

Palaxkega filozofija povesti in politika.
Spisa) dr. J P. (Konec/,
l^aJaek* jo imel ie 50 let, ko je prvič stopil v burnem jjuC l. 184S. r.a politično poprisče, Prodrl jo bil že g-oboko ™ v filozof&ke probleme, osnoval si jasno individualno etiko, pregledal nadrobno celo veliko povest svojega naroda (1836. L je bil že izšel I. del glavnega njegovega čela. »DČjin«), U\ ia narod ga je pozval sedaj za političnega voditelja.
Do 1848. L so vodik- narode centralis tne vlade; toda dol^o se je že majalo njih gospostvo; iz francoske revolucije je prihrul oni mogočni vihar, ki je ime-, oäpihaü gnili absolutizem. Izobrazba se je bila razširila v meščanske kroge, njih samozavest se je utrdila, obrt ie ustvaril zaveden proletariat. - Stebri starega družbenega reda so pokali; brezno med posedujoči mi sloji, ki so pozabiti et i en:- nauk krščanstva, in siromak: je bilo čimdalje strašnejše. bližale so se krize.
Kar so prolečarci v gospodarskem oziru, to so mali narodiči v političnem; izsesavam gospodarsko, politično in narodno, trpe tudi v etičnem pogledu.
* Kaj smo, kaj nočemo r * to so se vpraševali tedaj mal?, narodi.
Sicer so taka vprašanja reševal5 že razni rodoljubi, vendar so ti misleci bolj čutili veliko »centralizacijo zemeljskega obla«, kakor je to Palacky, žal šele na svoja staia leta, jasno fonculoval. Na severa je p opeval Kollär lepe verze:
>Stok rate jsom miuvj3, tec* kričim k vam, o ros&.ydam Suivovč, hud:me cetek a ne diobtov<5, b n d' m e a a e b vi c e k o. an o b n? e 5—
na jugu podobno naši Ilirci, • al; jasnosti, znanstvene razumnosti, rekel bi. matematike ;e bilo premalo. Tudi Palackega politika kaže sledove kalnih pojmov. S tem seveda Še ni rečeno, da smo v naši dobi dosti na boljšem.
*} Stokrat sem govoril, zdaj žc kričim k vam, razmetani Slovani, bodimo celek a -.ve drobtine, bodimo a5;.
Kar pa Palackcga vkljub omahljivosti v političnih načelih v naših očeh čini velikega državnika, to so njegova humanitetna načela v praktičnem političnem delovanju. Njegova politika je bila vedno notranja kulturna politika. Palacky je bil vkljub vsem hibam dober politik, ker je bil dober človek.
Osnova njegove politike nam je že znana iz doslejšnje razprave; čc poznamo njegova filozofska, poznamo tudi njegova politična načela. Politika ne sme biti nič drugega nego socialna etika; Palackcga etika pa je v glavnih obrisih podana v prvem delu razprave.
Praktična delavnost zahteva seveda še dosti več nego samo dobrih teoretičnih pojmov; ona ni zgolj posledica teh. Tako vidimo tudi pri Palackcm več nedostatkov v praksi.
Smoter človeški jc po njem »božnost« ali popolni svobodni razvoj človeških zmožnosti. Država je bila doslej ona celokupnost, ki se jc najprej in najbolj brigala za gmotno blagostanje državljanov; morala pa je izpolnjevati tudi etične dolžnosti, navajati podanike k najvišjim kulturnim smotrom, k etični usovršenosti in sreči.
Država je v zmislu centralizma izvrševala svojo nalogo, Palackcga politični vzor pa je slovanska demokracija.
Narod1) mu jc kot cclck moralna in pravna oseba, narodnost pa zavest moralnih in pravnih nalog ter zahtev narodnih.
Narodnost ima svojo trdno podlago v humanitetni ideji, iz katere tudi izvira r a vn o p ravnost ne samo individuov, ampak tudi narodov; človečanska ideja presega narodno: »pri vsej svoji vreli ljubezni do naroda svojega še više cenim človeško blaginjo in znanostni napredek nego narodno blaginjo«.
Čehi so Palackemu narod v tem zmislu. Toda bodi humanitetna ideja še tako vzvišena in lepa, državniki se žal nc dado voditi po njej, in brutalna realnost drugače deluje, nego si želi idealen politik. S tem dejstvom so naši zapadnoslovanski politiki premalo računali. Kako romantični so bili skoraj vsi, nam dokazuje slovanski kongres v Pragi 1848. 1.; tu so sc udeleženci (izmed Slo-vencev: A. Globočnik, Zcvnik, Grlovič, Sparovac, nekako tudi Miklošič) nadejali, da jc le treba povedati dunajski vladi, naj pretvori Avstrijo v narodno federacijo, katere del bi bila tudi združena Slovenija, in vlada da potem že rada ugodi. Kako malo realno, naravnost naivno so mislili, jih je poučila bodočnost, to nam svedoči danes 501etna zgodovina. Taki romantiki so Slovcnci še doslej. Tudi Palacky je bil od kraja takšen idealist, ali oči so sc mu sčasoma odprle.
') Gl. cit. »N. D.« str. 7SS.
Države, jc menil Palacki, imajo etične svrhe. Avstrija je imela svrho, krščanske narode braniti Turkov; to nalogo jc tudi žc rešila. Zdaj ji jc izvršiti novo zadačo, novo idejo, namreč: ravnopravil o s t narodov.
Ravnopravnost jc ideja, ki odmeva iz vse teoretične in praktične njegove dejateljnosti. O Cehih je bil prepričan, da politično in državno nc morejo biti samostalni. V gosposki zbornici je rekel pozneje, 1861. 1.: Male države so mogle eksistirati v srednjem veku, sedaj pa se nc vzdržijo.« Zato jc tudi 1863. 1. obsojal poljski upor proti Rusiji, češ, mali narodiči se morajo pri-klopiti velikemu, silnemu kulturnemu cclku.
Kateri bi pa bil ta cclck za Celic} To jc bilo veliko vprašanje 1. 1848., ko se je zdelo, da se vse staro poruši v prah in se sezida nov hram človeške sreče.
Dasi so Čehi od Dunaja zaužili toli bridkosti poslednje veke, vendar Palacky ni videl drugega mogočnega celka nego onega, ki se zbira okoli prestolnice ob Dunavu. Prusija ga ni mogla mikati, nemške knježevinc in državice so bile same slabotne, v Rusiji pa je videl le nevarnost za kulturo. Zato je napisal v pismu, poslanem v Frankfurt 1848. 1.: »Gotovo, ko bi avstrijske države ne bilo že odda vnaj, bi se morali v interesu Evrope, da, humanitete same, potruditi, da bi jo kar najbrž ustvarili.« In čudno, on, ki o slovanski Rusiji ni imel boljšega pojma nego takratna zapadna Evropa, on, ki se je od ruske »univerzalne monarhije« bal »neizrečenega zla« in »nesreče brez mere in konca«, on jc dejal v manifestu do narodov evropskih 1848. 1.: »Kakor pred 1000 leti, tako hočejo zopet sedaj Slovani doseči svojo in vseh narodov svobodo; gospostvo gole sile Slovani zametajo in zaničujejo, samo Germani in Romani so si zagotovili svojo prevlado s silo meča.« — Ne bi li takih besed bil mogel napisati tudi ruski slavjanofilr
Avstrija je imela biti — tako so upali mali narodi — federacija ravnopravnih narodov. Palacky se je držal tedaj prirodnega prava; želel je vsem narodom, da bi se mirno in svobodno razvijali. Da nc bi Nemcev vznemiril, jc odklonil ponujeni mu ministrski por-tefeuille. O Ogrih je sodil kakor o Cehih: »Ogre kakor Cehe sili usoda, da se državno pripoje k večjemu celku in se podvržejo uvetom življenja tega večjega cclka.« V svoji slovanski poštenosti pač ni sanjal, kako bodo Madjari umeli k svojemu celku druge pri-pajati po vse prej nego humanitetnih načelih ...
»Ljubljanski Zvon« S. XIX. 1S99.	33
Kako se »ravnopravnost« realizuje, je zapazil Palacky brzo. Slovani so iz Avstrije hoteli napraviti mogočno državo etičnih načel, v odgovor jim jc bil fcasmeh; Slovani so rešili monarhijo revolucionarnih Madjarov, v plačilo jim jc bilo prcziranje, Madjarom pa v kazen protckcija in naposled dualizem, ki jc poguba malim slovanskim narodičem. Da, fizična sila, stara tradicija in moč so po-bcdilc vso pravico, humaniteto in religijo.
Palacky jc itak že pred 1867. 1. videl, kaj se kuje: črez vso češko humaniteto jc imela pridreti nemška hegemonija; tudi Slovake, (Hrvate, Srbe) je v duhu videl v prekolitvanskem žrelu. Proti sili meča in puške pa nc pomaga nobena še tako etična propoved, nego edino lc sila. In predno so bili oživotvorili dualizem, ki ni nič drugega nego podvojen centralizem, jc rekel Palacky: »Dan proglašenega dualizma postane po neizogibni prirodni nujnosti obenem tudi rojstni dan panslavizma v najmanj zaželjeni obliki, in kumovali bodo temu dnevu roditelji onega. Kaj bo nasledovalo, si domisli vsak čitatelj sam. Mi Slovani bomo pričakovali to z odkritosrčno bolestjo, toda brez bojazni. Bili smo pred Avstrijo, bodemo tudi po njej.«
Palacky jc bil lepo teorijo o narodnosti in humaniteti osnoval, ali kaj, ko sc močnejši činitelji niso brigali za to? Eötvös jc zagovarjal državno pravo in historično politično individualnost. Nemci so pa takovo pravo tako žc imeli; kaj je torej tudi Palackcmu pre-ostajalo, nego opustiti svoj stari, čisto etnografski program prirodnega prava in pobrati Eötvösovo načelo ?!) Svoje nazore jc 2 leti pred proglašenim dualizmom objavil v znanem delu: »Idea statu Rakou-skčho« (Ideja države avstrijske). V tem spisu jc iznova ponujal avstrijskim mogotcem svoj humanitetni ideal, čeprav je videl, da se ustavna država skoro nič ne loči od absolutistne. Palacky je videl, kam drči državni voz, spoznal je, da so proti birokraštvu, oblasti in vladi prazne vse besede. »Idejo države avstrijske« je spisal lc bolj radi tega, da si »olajša vest«, da bi svaril pred nevarnostjo, »katero tako živo slutiti, ni, mislim, vsakomu dano kakor meni«.
Nevarnost je prišla, toda za — Slovane. Dualizem pomeni nasilno gcrmanizacijo in madjarizacijo slovanskih plemen v monarhiji.
Naravno je, da so mnogi zapadni Slovani obrnili oči na Rusko — tudi Palacky. V teku let si je bil nazore o Rusiji popravil, 1865. 1.
*) Eötvösovcga načela o historično-političnih individualnostih ni sprejel samo Palacky, ampak tudi Hrvati (Starcevič), in državno pravo je še danes na dnevnem redu; političarji se najbrž ne zavedajo, da madjarske države ni ustvarila Eötvösova teorija, ampak vse kaj drugega.
jc slavil v »Ideji« osvobojo ruskih nevoljnikov, izkratka: izprevidel je, da so Rusi tudi ljudje, iz katerih še kdaj kaj utegne biti, in »da narod ruski, doslej skoro lc pasiven, nastopi kot aktivna moč na svetovni oder, predno mine ena generacija, in to v zmislu staroslo-vanske demokracije.«
»Nesreče brez mere in konca« se poslej Palacky že več ni bal, ker ni imel več vzroka za to. Dogodki izza 1. 1866. (Bismarck . . .), krivično in gospostva željno postopanje Nemcev pa so ga prisilili do izpovedi: »Jaz žalibog zdaj žc tudi sam opuščam nadejo v trajno ohranitev avstrijske države: ne zavoljo tega, ker bi ona nc bila za-žcljena ali sama v sebi nemožna, temveč ker je Nemcem in Madjarom dano, polastiti se gospostva in utemeljiti v njem enostranski despo-tizem plemenski . . .«
Torej on, ki jc tako goreče ljubil cesarja in Avstrijo, on, ki jc zložil idealno teorijo o avstrijski državi in hotel Avstrijo dvigniti do najvišjega vrhunca slave in moralne državne popolnosti, on je bil prisiljen k bolestnemu vzkliku: obupal sem nad Avstrijo!
Vsled dualizma jc žc itak razkosano Slovanstvo zopet dobilo nož v svoje telo; Palacky je spoznal strašne posledice — mi se jih danes več nc zavedamo — in z nekaterimi prijatelji jc odpotoval 1867. 1. v Moskvo. Vendar je to potovanje bilo brez posebnega rezultata. Samo politični program Palackega se je v drugič izpremenil: Palacky sc jc vrnil nekoliko k prvotnemu programu prirodnega prava, obdržal pa jc tudi teorijo državnega prava, in avstroslovanska formula se ni več glasila: Avstrija proti Rusiji, temveč: Avstrija poleg Rusije.
Če jc bil to kak poseben dobiček, pač ne vem. Prusi sami in njih kancelar Bismarck so se že davno ravnali po tem pravilu, in Bismarcku niti ni bilo treba, da bi bil Slovan. Razloček jc le-ta, da jc Bismarck več let kot poslanik živel v Petrogradu in predobro poznal Rusijo, njene slabosti, pa tudi njene kreposti, dočim članovi malih slovanskih plemen običajno niti blizu toliko niso poučeni o iztočnem carstvu kakor Nemci. V očigled te resnice pač Rusi lahko z glavo majejo — in so tudi majali — beroč v Palackem tak-le stavek: »Kar sc tiče Rusov, bi bilo pač vprav nasprotno (govoril je prej o Prusih); tem bi postali (Čehi) kot naravnim sorodnikom, prijateljem in pomočnikom svojim najzvestejši, ne podaniki, ampak zavezniki in po potrebi cclo predvoji v Evropi«. Zdi se mi, da se tega sorodništva Cehi (kakor tudi ostala plemena) prav malo zavedajo. Ko je v svoji stiski Palacky izprevidel, da se jc varal, ko jc svoje dni vžigal sovra-
štvo proti Rusiji, dočim se je Prusija trudila za nje prijateljstvo, je izrekel besede, katerih se je Bismarck glede Prusije že davno držal (radi tega sc jc pozneje z Viljemom II. tudi razprl): »Ideji federativne Avstrije je podlaga nje pokojno prijateljstvo z Rusijo kakor tudi z drugimi vlastmi.«
In ko je Palaeky zlasti po vojni 1. 1870. spoznal, da v novi konstclaciji Avstrija nima višje naloge, nego Rusijo kot zaveznico novorojene Nemčije držati v šahu proti tej, ko je videl velikanski napredek Nemccv v srednji Evropi in njih nasilno vladoželjnost, potem jc bil šele preverjen, da ni toliko Rus nasprotnik češke narodnosti, kakor Nemec, in stari Palaeky je celo pričakoval od nekdaj »sovražne« Rusije, od katere se jc prej bal »neizrečenega zla in nesreče brez mere in konca«, zaščite proti hegemoniji nemški. »Vladoželjnost ta (nemška) bode čim dalje tem bolj budila in krepila ne samo Čut vscslovanstva, ampak tudi medsebojno vdanost in prijateljstvo med Rusi in Cehi.« Ta program starega Palackega je pač dovolj nasproten prvemu 1. 1848.! —
Palaeky je svoja politična načela, kakor smo opazili, često iz-prcminjal kot pravi prototip zastopnika malega slovanskega plemena: nejasnost, omahljivost in dejstvo, da šele desetletja pozneje izrekajo, kar so državniki velikih narodov davno že izvajali v dejanstvu, to vse označuje politike malih narodičev tudi sedaj.l)
S tem pa Palaeky ni manjši v naših očeh. Njemu je bila praktična dnevna politika do dna srca zoprna; vračal se je rad vedno in vedno k zaprašenim arhivom in k svojemu zgodovinskemu delu. Palaeky bi bil drage volje komu drugemu prepustil politično vodstvo, ko bi kdo bil sposoben; pa ker v malem narodiču ni dovolj vsakovrstnih sil, je moral veliki historik biti politik srednje mere; kadar je pa le mogel, je odrinil neprijetno breme Iiavličku, Clam Martinicu ali zetu dr. Riegerju.
Pozabiti pa dalje nc smemo, da je itak Palaeky bistvo našega veka bolje umeval nego velika večina naših politikov (zlasti na slovanskem jugu). Neumorno je kazal,2) da je usoda češkega naroda zavisna od »centralizacije celega zemeljskega obla«, da so Cehi prisiljeni3) k asociaciji z državami in drugimi narodi
») Iz te omahljivosti in nejasnosti bi mogli deloma izvajati omahljivost in slabost značajev maloštevilnih slovanskih plcmenov vobče.
*) Gl. cit. N. D. str. 792.
3) Čehom (kakor tudi »velikim« Hrvatom, »velikim« Srbom) se rado očita megalomanija; glede Palackcga jc tako očitanje neopravičeno, kar se razvidi žc iz tega mesta.
in da se v njej morejo vzdržati samo z neutrudnim delom kulturnim — in Masaryk je pristavil: »glasa tega politiki naši in mi vsi kakor bi ga ne slišali, in slišimo li ga, kakor bi ga ne razumeli«. »Ako se je kdaj,« pravi Palacky4) v svojem novem predlogu o vsebini naučnega slovnika, »čutila potreba izobrazbe in prosvete za narode vobče, jc postala zdaj od te dobe, ko življenje celega človeškega po kolen ja vsled iznajdbe in uporabe parostrojev in lokomotiv dobiva nove oblike, istinito življensko vprašanje naroda češkega.« Moderno vedo in tehniko uporabiti, je torej življensko vprašanje! »Vsled čudovite moči para in elektrike je razmeram svetovnim dana nova mera; stare za-graje med deželami in narodi izginjajo vedno bolj, vsi rodovi, vsa plemena človeškega pokolenja so se zbližala k sebi, se dotikajo in tarejo drugo ob drugem, in samotarji vsakega roda bodo spadali odslej v kraljestvo bajk. Tako se je vzbudilo tekmovanje med narodi v meri, prej nikoli znani, in še raste «in bo čimdalje bolj raslo; kdor ne pobeži v prihodnje v tej dirki s svojimi sosedi, se umanjša in končno pogine neogibno. In vprašam, se mora li vprav naš narod, ki ga je Bog s plemenitimi darovi duha bogateje odičil nego druge narode, po malomarnosti in nerazumnosti svojih voditeljev odstraniti in se nc udeleževati tekmovanja, katero edino more zajamČiti njega život za bodočnost?«
»Ali stopimo iz kraljestva idej in splošnih prilik do gole, konkretne resničnosti: zmisel naših besed dobi s tem morebiti več svetlobe in jasnosti. Čas je, da bi se iznova povzbudil narod naš in se orientoval v duhu novega veka, da bi povznesel oko svoje nad ozke meje svoje očetnjavc in, ne nehaje biti domovincc zvest, da bi hkratu postal svetovljan pazen in previden. Tudi mi se moramo udeležiti svetovne trgovine in se okoristiti z občnim napredkom, moramo opustiti, nc stare vere in poštenosti svoje, ampak staro in zarito ono navado šlendrijansko, ono davno medlost in lenobo, ki je vzrok ubožnosti in malodušnosti naše; moramo nastopiti nove pote in se okrepiti z industrijo vsi, ne samo fabrikanti, kupci in rokodelci, ampak tudi kmetje, učenjaki in uradniki. Nekdanja priležna cenost se je od nas za vedno poslovila obenem s surovostjo in neznanjem potreb in milino veka c i v i 1 i z o v a-nega; niti javni davki se ne morejo krčiti in se tudi ne bodo, bodi vlada naše države kakršnakoli. Nimamo li m a le t i in konec
■*) Palackcga prevajam nalašč po možnosti od besede do besede.
vzeti, moramo po troj iti pridnost svojo in se kolikor možno postaviti vštric i n i h narodov, kateri so s svojo p o dj e t n o s t j o c e 1 e «k r a j e s v e t a p o d v r g fi svoji oblasti.«1)
Tako in slično jc pisal in govoril Palacky že 1. 1852. Čehi ga niso dosti razumeli, Jugoslovani pa še manj, ako so se ti sploh kdaj kaj ozirali na češkega učenjaka . . . Enake misli, kakršne smo ravno iz Palackega izpisali, bi nam morale biti še dandanes v preudarek; ali žalibože, zdi se, da hočemo že po prirodi »maleti«, da smo rojeni robi ali velika dcca . . .
Palacky je prav dobro vedel, da je naša doba doba velikih, svetovnih sil, da tehnika, umetni obrt, velikanska komunikacija itd. dajo zemlji novo obličje, in da sc je malim narodičem treba kako pridružiti tej svetovni, cclo zemljo obsegajoči organizaciji. Ali kje so še osobito južni Slovani, da bi ozbiljno pretehtali, kaj pomeni stavek, ki ga je Palacky napisal žc 1849. 1.: »na državno samostalnost (malih narodičev namreč) .misliti, ni pri cen trali z uj očem delovanju svetovnega duha nič drugega nego varljiv sen«. —
Hude brige so na stare dni trle Palackega, ki je v svojem dalekosežnem duhu videl nevarnosti za Čehe in zapadne Slovane bistreje, nego bi si kdo mislil »Rekel sem,« piše, »da se že ne nadejam več velike bodočnosti Avstrije, zlasti od tc dobe nc, kar so Nemci in Madjari napravili iz nje grobo despotijo plemensko: vprašanje torej, kaj se zgodi vobče s Slovani, doslej avstrijskimi, in zlasti s Čehi, v tem ogledu ni brez važnosti. Ne spuščaje se v raznotere možnosti, katerih naprej videti nobenemu smrtniku ni mogoče, povem iz trdnega prepričanja samo toliko, da bi se Čehi kot narod nikoli nc zadovoljili z usodo svojo, kadar bi postali podložniki ruske ali pruske države; nikdar jim nc bi Šlo iz pameti, da po pravu imajo od nekdaj podani biti le sami sebi, t. j. svoji lastni vladi, svojemu lastnemu vladarju. Prušakov radi njih germanizatorne furije nc bi mogli smatrati za nič drugega nego za največje sovražnike in moritelje narodnosti
svoje. Kar se pa tiče Rusov, bi bilo pač vprav nasprotno, tem . . .«'-)
*
Ob globokem umovanju Palackega se čudimo, da so bila njegova načela glede takozvanega socialnega vprašanja v ožjem zmislu tako enostranska. Sicer je Palacky žc 1864. 1. dobro pogodil, ko jc dejal: »Vprašanje o ljudstvu in plemstvu je postalo v poslednji dobi
') Podčrtal sem vse sam.
-) Gl. str. 491.
Eridovo jabolko med nami«, namreč med češkimi strankami. Ali on, ki jc bil sam sin ubogih staršev, ki jc v mladosti krave pasel in glive prodajal na trgu, on jc stopil, ko je bil po svoji ženi jako obogatel, v zvezo s plemenitaši proti proletariate*) In vendar so Čehi veliko bolj prolctarci nego Nemci ali Angleži! Kaj je bilo krivo, da jc bil naš oboževatelj češkega naroda takega mišljenja? Morebiti to, da se ni utegnil vglobiti v socialnc probleme ter je samo uto-pistni in revolucionarni socializem imel na umu?
In kakor je Palacky bil zagovornik plemstva in zgodovinskih podedovanih privilegij, tako so tudi zastopniki proletarskega naroda slovenskega vedno podpirali fevdalizem. Pa kar Palackcga in nekatere Čehe vsaj deloma opravičuje — ti imajo namreč svojo »Šlechto« — nas nc, in smešno je, če ne tako žalostno, da so plebejski Slovenci, ki nimajo niti enega svojega grofa, do najnovejšega časa hodili roko v roki s knezi in baroni in jim pomagali — proti ljudstvu; kajti dosegli niso skoro ničesar, in to edino bi jih nekako opravičevalo... V naših dneh ni več toliko plemstvo »Eridovo jabolko« kakor kapitalizem; umejo li Slovani danes zavzemati svoje stališče?
* *
Palacky je stavil narod nad državo; toda pri tem ni pozabil ceniti velikanske moči v stoletjih se razvivših držav z njih birokracijo in vojaštvom. Odkod je Palacky pričakoval spasa za narod?
Svoj »doslov« končuje Palacky: »Poslednja moja beseda jc srčna in vroča želja, da bi narodovci moji mili na Češkem in Mo-ravskem, v katerokoli položenje zaidejo, nikdar ne nehali biti zvesti sebi, resnici in pravici«. In sluteč svoj bližnji konec, je zapustil ob robu svojega groba dne 23. aprila 1876. 1. Čehom to-le oporoko: »Doba Husova jc slavna doba; takrat je narod češki po izobrazbi presezal vse druge narode evropske . . . Treba sedaj, da bi se izobraževali in po ukazu izobraženega razuma delovali. To je edino volilo, katero takorekoč umirajoč ostavljam svojemu narodu«.
Izobrazba, delo, prosveta! tak testament prepušča Palacky Čehom in — Slovencem.
!) Bil jc n. pr. nasprotnik občno volilne pravice.
Vzgoja-
Spisal Adam I. Sever.
(Da )&.)
V.
eko aprilsko noč proti jutru je potrkala na okno pri Javorju bela smrt s koščenim: prsti prav rahlo in potikoma.
Zjutraj je šel o opazila Javorica. da ni šel soptog v p:samico, in je hitela gledat» kaj mu je, spal je namreč v sosednji sobi in si je vsako jutro sarn kuhal čaj na samovaru. Rolete so bile še spuščene, in Javori-::?, ni razloči ia, ali soprog spi aH le leži. Šele ko je posvetil dan v sobo, je odskočita, meneč, da ga lomi krč. Prijela ga je za roko, pa bih je mrzla in trda ter se ni dala premekniti. Glava mu je ležala daleč nazaj sklonjena, zakopana v b\azme, brada pa, katero so preplezate že goste srebrne niti, je štrlela kvišku; telo je bilo skoro nepremično, le desnica je bila, kakor bi se ho te-a oprijeti posteljne končnice.
G.fedala ga je nekaj časa, potem soji je oglasilo v srcu: mrtev je. — Odhitela je brez misli, mehaniško v sobo, kjer je Angela še sni vala. Ustavila se je med vrat;. ter strmela predse, ne vedoč, ali bi kaj rekla ali ne, nato se je pa zadela ob stol, da je padel ter provzročžl ropot. Hčerka se je, prebudila ter se hotela baš znesfci radi materine nerodnosti, ker jo moti v spanju, moimiaje; »Kaj hočeš t Pusti me spati U
Tedaj je odgovorila mali z monotonim glasom: »Umrl je.«
Angela te ni razurr;ela, žaro je mati ponovila: s Umrl je po noči, slišiš i * Sedaj se ji je beseda malce tresla.
Angela se je preobrnila na ležišču ter vprašala malomarno: »Kdo — umrl?«
* Papa — popolnoma je trd.«
Beseda »papa« je eleklrizovala malo koketo, in nekaj jo je sunilo v prsih; skočila ie izpod odeje . . . »Papa — umrl — utrinja se ti, mama, ne zamen,* in odhitela je v nočni oblek: gledat.
Ko se je približala mrliški sobi, je počakala nekoliko na pragu, in ko je videla mučni prizor na postelji, se ji je spustilo nekaj po vratu; grozno grenkobo je nato začutila v ustecih, in hotela je iz strahu zbežati, pa skoro se :.ii mogla gen:ti. Šele, ko je prišla mat.:,
sc je ujunačila ter se začela bližati mrtvemu roditelju . . . Verjela je šele sedaj, da ga ni več med živimi.
Obe sta odšli iz sobe preplašeni; loteval se ju je čimdalje večji strah pred smrtjo. Stopili sta v sosednjo sobo in začeli pospravljati. Hipoma se je pa Angela kar zgenila in trepetajo je vprašala mater, je li zaprla očetovo sobo. Ta ji jc zatrjevala, da jo je, Angela je pa hotela, da gresta gledat, če jo je res — sama si ni upala iti.
Stekli sta v svojo spalnico, se nekoliko opravili ter brzo šli iz stanovanja v pritličje k stari, brezzobi ženski, katera jc ždcla neprestano v cerkvenih klopeh z velikanskim molitvenikom poleg prižgane sveče.
Butnili sta v čumnato, iz katere je zapuhtel vlažen, gorak in pokvarjen vzduh; starka je bila slučajno doma.
»Oh, Liza, Liza, kaj se je zgodilo — pri nas po noči! Oh, usmiljeni Bog, strah naju je.«
»Hvaljen bodi Jezus Kristus — ali je gorelo?« Imela je pri tej priči zamazani molitvenik v roki ter hotela oditi, pri tem je pa rinila pred sabo Javorico ven.
»Papa jc — umrl,« je zunaj zacvilila Angela.
Starka jc široko odprla brezzobe čeljusti in čudeč se vprašala: »Ali so bili gospod prevideni?«
»Po noči je umrl; šele zjutraj ga je našla mama mrtvega,« je hitela Angela.
Zenica se je zgenila, pomajala z ogromno glavo in pristavila: »Bog jim daj večni mir in pokoj,« potem je pa prekrižala roke.
»Liza, kaj naj počnem, kaj naj storim?!« jc izpregovorila Javorica vsa iz sebe.
»Vdova so zdaj, gospa; v božjo voljo se moramo pač vsi vdati, radi ali neradi.«
»Svetujte nama, svetujte,« jc hitela nervozno Angela.
»A — kar k Sv. Andreju bo treba sporočiti, bo žc cerkovnik oskrbel pogreb in svete maše. — Oj, ubogi gospod, še prevideni niso bili — ne bila bi rada na njih mestu. Bog nam daj srečno zadnjo uro in večno zveličanje; vsi ga niso deležni.«
Starka je brezbrižno odkrevsala pod otemnelimi obloki v cerkev, šepetaje z zabreklimi ustnicami. Angela in mati sta ostali sami.
»Jaz pojdem k Sv. Andreju — pa vprašam po cerkovniku,« je rekla Angela, ker se je bala zopet iti k mrliču; naposled sta pa obe odšli.
Cerkovnik pri Sv. Andreju je prišel proti poldnevu k Javorjevim. Tačas sta bili pa Angela in mati že okolo treh znank. Skoro srečali sta se s cerkovnikom na stopnicah. Ko je ta odprl sobo, kjer je ležal mrtvi uradnik, se je oglasila vdovi zopet zavest, da jc njen mož mrtev. — Zdaj je šele spoznala, da ga odneso, da nikdar več ne prikrevsa hropeč po stopnicah ter zleze v svoj kot, ne meneč se zanjo, niti za hčer, in zajokala je; njen tenki glas je pa odmeval od starih sten tako čudno in nenavadno, kakor bi se v tej hiši nikdar ne glasil jok — jokala je z ono naivnostjo, kakor če vzameš otroku igračo. In Angela je zrla na svojo še vedno brhko mater, in zasmilila se ji je.
Cerkovnik je pa šel v sobo ter preoblekel Javorja v črno salonsko obleko, ki je po poroki ni bil več oblekel.
»Bomo peljali v mrtvaŠčnico k Sv. Andreju?« je vprašal surovo cerkovnik.
Javorica mu jc zmedena odgovorila: »Kakor veste.«
In res, za eno uro so prišli z vozom in pripeljali črno krsto s seboj; vanjo so položili mrtveca, ki je strmel s steklenimi očmi v strop, in jo pahnili v črni voz. Skozi odprto okno je pihal sever v sobo ter izganjal iz nje neki neprijeten vonj, ki se je začel razširjati.
Javorica je prišla iz svoje sobe ter se čudila, da so odpeljali mrliča v mrtvaŠčnico; ihtela je in se jezila, češ, saj bi imel vendar tukaj prostora.
»Sama si ukazala, mama,« jo je tolažila Angela; »slišala sem, ko tc je oni vprašal.«
»Popolnoma sem zmedena; pa da bi saj doma ležal na odru, najbolj mi jc to hudo.«
»To je pač vse eno. Pazila bi bila, mama; jaz nc morem pomagati, ko jc prepozno.«
Pozneje je prikrevsala stara Liza ter hotela Javorja pokropiti; presenečena se je vrnila.
Proti trem popoldne sta šli obe na grobišče. Oblekli sta bili črni toaleti, ki sta ju imeli še od lanjskega leta, ko je umrl Javoričin svak, poštar in posestnik v bližnjem trgu.
Po prašnih mestnih cestah je pihal še vedno kakor zjutraj mrzli-kasti sever ter zanašal okoli oglov impozantnih trinadstropnih hiš z vretenastimi stolpiči prah, papir, perje ... Na cerkvenem pragu pri kapucinih sc jc stiskal velikanski, Črnosiv pes k vratom; otroci so ga drezali z nogami, velika mrcina se pa še zmenila ni zanje, nego venomer prihuljeno iztegovala vrat. Solnce jc pokazovalo kroglasto
licc izza sivih megel ter dajalo obupanim filistrom prve upe bodočih gorkih dni, ko ne bo treba kuriti mrzlih stanic. Ob Pokopališki cesti so stale na lesnih skladiščih lesene lope, pred njimi so se spenjali visoki, vitki topoli proti nebu, s svojimi šibkimi vejami proseč nečesa, česar ni najti v cestnem prahu, ki se je z neznanskim veseljem podil okoli hrapavih debel.
Javorica jc hodila prav malomarno ter zrla vedno proti tlom, kakor bi jo hotelo biti sram, da ji jc umrl soprog, Angela je pa opazovala s črnimi, od bedastoč blaziranimi očmi mimo idoče častnike, meneč, da sreča Sturma. Niti zmenila se ni, da gre na kraj, kjer leži njen roditelj, ki se je trudil zanjo in vedno mislil, kako bi se izognil hrupnim nastopom in pregnal bojazen pred lastno hčerjo in soprogo.
Grobi so bili še popolnoma zapuščeni, ker jc sneg baš zlezel z njih; ciprese in tuje so stale v slamo zavite nalik strašilom med žitom, in spomeniki so bili tuintam obdani z lesenimi zaboji, da nc bi popokali v strupenem zimskem mrazu. Po vsem grobišču jc vladala tihota, prav tiha tihota, katera dela človeka nervoznega.
Ko je stopala Javorica s hčerjo proti mrtvaščnici v nasprotnem kotu ob zidu, sc ji jc začelo nekaj oglašati v duši; začutila jc, da se jc minolo noč zgodilo nekaj važnejšega, nego kadar gre z Angelo na ples. Počasi so ji začela vzdrhtevati čuvstva, in ko je stopila pred zaprto mrtvaščnico in zagledala od daleč skozi šipe trepetajočo svečo, tedaj jc začutila bolest, obšlo jo je čuvstvo, kakršno jo zadnja leta niti v sanjah ni vznemirjalo, a to bolest je občutila v srcu, globoko v srcu. — Hotela jc pritisniti na kljuko — skoro ni imela toliko moči — odprl ji je pa star, sključen dedec z modrikastim nosom, ki je prilezel iz nekega kota v mrtvaščnici. Javorica sc ga jc tako ustrašila, da jc Angelo s hrbtom odrinila. Dedec jc pa za renčal s bri-pavim glasom: »Ali hočeta kropiti?« ter izginil nekje za oglom.
V tem je zagledala vdova soprogovo krsto na kameniti mizi. Strahoma sc ji jc bližala in zapazila, da leži Javor v družbi s staro, izsušeno ženico, ki jc s koščenimi, orumcnclimi rokami stiskala črn križec, in s komaj rojenim detetom, kateremu se jc komaj poznalo, da je človeško bitje. Angela si je s parfumiranim robcem mašila nosek in se branila neokusnim mrliškim duhovom, vsled katerih jc bil strop kar rumen ter sc jc zamazano svetil.
Javorjev obraz se jc bil žc precej premenil; oči so se mu žc pričele vdirati, da je obličje dobivalo oduren izraz.
Javorica jc zrla nekaj časa nepremično na mrliča in ga poškropila. In zopet sc ji je začel vračati neki strah; kar zbežala bi
najrajša, a čutila je čimdalje bolj one železne, nepremične okove, v katere jo je bila kar črez noč vkovala smrt zakonskega moža.
Angela seje pa že naveličala; poškropila je sicer očeta, še skoro na jok se ji je storilo, češ, da bi le nihče ne videl, da leži njen roditelj v taki družbi z babnico, katera je morda še prosjačila — smejal bi se ji vsakdo . . . Zopet se je zamislila na Sturma ter si dejala: »Gotovo pride izrazit sožalje; saj jc najbrže zvedel, da je umrl oče.«
»Mama, pojdiva — slišiš — pojdiva!« je rekla slednjič, ko ji jc žc silil zoprni duh v usteca. »Papa je itak mrtev, ne čuti tako-rekoč ničesar.«
Javorica se je res počasi premeknila ter Šla drsajočih korakov za hčerjo; vrata sta pustili odprta, da je sever bril mrtvece po spa-Čenih obrazih in upihoval sveče, katere so svetile v mračnem prostoru. Ugasil je tudi svetiljko pred velikim razpelom, v katero so bili mrliči obrnjeni.
Domov prišedši, sta hodili ena za drugo iz sobe v kuhinjo, iz kuhinje v sobo in naposled sta obsedeli v svoji spalnici, druga nasproti drugi. Malo sta govorili, mislili še manj, le Javorici se je včasih pre-mcnila ona osuplost, ki jo je občutila takoj ob smrti, v sočutje, katero jo je prevzelo na pokopališču. Bali sta se večera, bali noči, katera je imela zanju sedaj nekaj groznega . . .
»Kako da se danes še nihče ni oglasil ?« je boječe vprašala hči.
»Ah — jaz ne vem — čudno se zdi tudi meni — menda še ne vedo vsi o smrti, ki naju je zadela,« je odgovorila mati.
»Mama, saj res ne vedo; kje naj bi zvedeli! Veš, inserirati bi morali dati pogrebni list — zakaj se nisva prej spomnili!«
«Pozabila sem; saj ti pravim, vsa sem zmešana.«
»Cerkovnik gotovo ne oskrbi tega. — Zakaj nisva naročili pogreba pri pogrebnem zavodu?«
»Pusti me, Angela, s temi malenkostmi! Meni sc ne ljubi o tem govoriti, rajši molčiva; jaz nisem vsega kriva . . .«
»Jutri pride morebiti kdo kondolovat,« je dejala hčerka. Javorica je molčala ter počasi vezla; obe sta bili kakor prirasli k stoloma. Večerjali sta le salamo, ki je ležala v jedilni shrambi.
V mraku pa, ko se je začel krčiti dan in so se na stropu za-risavale sence, je menila Javorica, da čuje stopinje in globoko kaš-ljanjc v sosednji sobi, kjer je umrl Javor. Skrbno je še enkrat poskusila, ali je spalnica dobro zaklenjena, predno sta šli spat, pa tudi
pod odejo se je mati včasih zdrznila, kot bi jo polil po hrbtu z mrzlo vodo.
Zjutraj sta Čutili obe nenavadno žejo in zato sta pili čaj mesto kave. Kmalu po zajtrku pa je prirogovilil po stopnicah cerkovnik Sv. Andreja ter zavpil najprej v prazno Javorjcvo sobo, da bo pogreb ob petih popoldne. Nato se je pojavila na pragu Angela, in njo je vprašal, kam naj raznese pogrebne liste, ki so bili šele davi dotiskani.
Mati se je čutila nekako bolno, nič se ji ni ljubilo; hčerki je cclo rekla, da bržkone nc pojde niti k pogrebu.
Po enajstih je pa prišla JanČnica v elegantni mantilji. Urad-nikova vdova jc povcdla prijateljico v veliko sobo, v kateri je stalo par foteljev.
»Ah, all,« je pričela poslančevka, »kaka nesreča! Včeraj šc živ, danes mrtev in — tako priljubljen človek, tako dober in skromen — gospa, jaz žalujem z vami . . .«
»Hvala, hvala, da ste se naju spomnili; sočutje saj nekoliko potolaži srce in ublaži nesrečo.«
»A pogreb?«
»Popoldne ob petih, gospa.«
»Pa čudno — tako naglo je pobralo gospoda soproga! Kašljati sem ga čula sicer vedno, pa menda ni bilo nevarno . . .«
»Kašljati!« sedaj se je spomnila Javorica, da je soprog res že nad leto dni močno kašljal, da je polegal po zofi ter da jc bil popolnoma apatičen, ako jc bil kdaj brez večerje, ko je odšla ona z Angelo in Sturmom pred časom na izprehod in se vrnila šele pozno zvečer. Kašljal je pač vedno, nikdar pa ni tožil — saj je bil tako sam svoj; sploh je govoril doma kaj malo, drugod pa menda Še manj.
»V poslednjem času sem ga videla tuintam, ko je čital nabožne knjige — meni se jc to zdelo jako čudno,« jc opomnila Angela. »Zdi se mi, da je hodil cclo k izpovedi, kajti v postu sem Čula včasih ropot v njegovi sobi.«
Ker se je Javorici obraz nekam požalostil, je ubrala Jančnica druge strune, zlasti ker se ji jc zazdelo, da se itak preveč vtika v rodbinske razmere, katere ji niso nič mari.
»Torej, gospa, za poletje sem že dobila ponudbo za letovišče v popolnoma planinskem kraju, v vili nekega bankirja. Doma imam fotografijo vse okolice; bila je priložena ponudbi.«
Angela je postala živahnejša in je radovedno vprašala:
»Je li jako romantično?«
»Seveda, gospica. Okoli in okoli kipe zasneženi vrhunci Alp, pod njimi pa raste gosto borovje in smrečje, in ta galerija obdaje dolinico, ki je pravi kbtel, nad katerim se razpenja visoko gori lc nebo. Kraj je samoten, v okolici pasejo planšarji goved, a vila je na novo sezidana in lepo odičena s klasičnimi kipi; poleg vile jc pa tudi samoten, tih park, katerega že par let ni nihče uporabljal. Studcnci teko mrzli kakor led.«
»Kar vzemite, gospa, čc ni cena previsoka; gotovo jc krasen kraj,« jc živahno dejala Angela.
»Fa tudi zdrav,« jc pristavila sedaj Javorica. »Čestitam, gospa, prijetno bo; mestne vročine nc boste čutili in ne dihali prahu.«
»In vi, gospa, ali ste žc kaj izbrali? Najamete li tudi kje v gorah ali rajši v okolici kakega trga ?«
Javorici se je zdelo to vprašanje izprva samo čudno, potem jo jc pa zabolelo. Nikdar še ni bila na letovišču s hčerko, le za kak teden jc šla k sorodnikom v bližnji trg, a z njimi jc bila žc skoraj leto dni razdvojena. Spoznala jc ironski naglas Jančničinega vprašanja, in to jo jc speklo. Mesto nje je odgovorila brzo Angela.
»Mama ni šc nič o tem mislila. Ah, za naju je šc dovolj časa; minila je komaj Velika noč, in sedaj šc ni čutiti neznosne vročine nc sopare.«
Ko se jc Jančnica začela odpravljati, češ, da noče dalje motiti, je vprašala vkljub temu, da si je žc prvič zapomnila, šc enkrat, kdaj bo pogreb.
»Ob petih,« je odgovorila Angela.
Na ccsti sc jc ozrla Jančnica na okna v nadstropju, kjer so stanovali Javorjcvi, in na svetlo licc ji jc priplaval lahen smehljaj ter ji zarezal nad ustnicami dve zlobni črti. Očividno jc privoščila poslančcvka katastrofo, ki jc bila zadela mater in hčer ter ju uničila popolnoma. Pa Sturm sam je tudi zadet s tem — njen nekdanji ljubimec, ki jo jc sramotno izdal, in ki bi ga rada zadavila kakor nje debela kuharica kokoš. In Angela, ona Angela, ki je uživala vso slast, kolikor je more dati Sturm, in radi katerega ji jc zavidala ter črtila to koketno gospico — ona jc sedaj uničena . . . Jančnici je zopet nekaj poskočilo v prsih, in da ni bila na cesti, bi se bila glasno zasmejala škodoželjnosti. Prav, prav, si jc mislila.
Ono dopoldne pa ni prišel k Javorjevim vkljub slutnji debele, osvctljivc vdove' poslančeve nihče drugi izrazit sožalja. Zaman sta čakali obe zapuščenki do opoldne, in šele tedaj jc začela mati pripravljati kosilo.
Kmalu po obedu jc prišla ona Liza, da bi zvedela, kdaj bode pogreb. Ko sta ji povedali, je grdo pogledala, poropotala z molkom in izginila zopet zdihujoč v oblokano luknjo v pritličju.
K pokopu se je odpravila vendar tudi vdova Javorjcva. Skoro pol ure prekmalu je dospela s hčerjo na grobišče.
Po dolgem času jc prišel odpirat vrata oni sključeni starec, katerega sta prejšnji dan naleteli pri mrličih v mrtvaščnici. Duh, ki jc zdaj puhnil iz nje, bi bil obe skoro vznak podrl. Le od daleč sta še pogledavali soprogovo in očetovo obličje, katero je bilo že popolnoma neznano. Stare ženice ni bilo več v mrtvaščnici, lc poleg otročička je Šc brlel majhen košček sveče.
Pred mrtvaščnico se je nabralo že nekaj ljudi, ki so hoteli spremiti Javorja do jame, kjer bodo počivali njegovi zemeljski ostanki. Bile so večinoma ženske v rdečih in temnih rutah. Stale so v majhnih gručah ter pogledovale vedno in vedno na vdovo in na hčer ter govoričile glasno, kar sc jc dalo, ali so pa prebirale napise na bližnjih kamenih, ugibajoč imena počivajočih. Liza iz pritličja jc stala sredi ženic, katere so imele vse v rokah molke, ter jim razlagala smrt Javorjcvo, češ, ni čudno, čc človek umrje, ako ima tako ženo in tako hčer. Moških jc bilo malo. Pozneje so prišli v cilindrih in črnih oblekah kolegi Javorjevi, med njimi cclo šef. Z Javorico ni bil nobeden navzočnih uradnikov toliko znan, le Šef jc k njej pristopil in ji izrazil sožalje. Pravil ji jc, kako prisrčen njegov prijatelj jc bil rajnik, ter ji zatrjeval, da ni njemu nič manj bridko nego njej, soprogi Javorjevi. Prišla je pa tudi Jančnica ter se pridružila Javorici.
Ura jc odbila pet v prihuljenem zvoniku sv. Andreja, in starikav duhovnik jc počasi prikorakal. Nosači so začeli zabijati rakev. Ti udarci so provzročili vdovi neko bol, da jc prav milo zajokala in potegnila črno rutico iz žepa ter začela brisati solze, ki so ji kapljale po lepem, zadnja dva dneva močno uvelem licu. Tudi Angela si jc otirala solze. Stopila je materi na levo ter začela pogrcbcc očetove natančno motriti; gledala je, je li prišel Sturm; iskala ga z očmi med gospodi in med gručo drugih znancev, toda vojaške uniforme ni opazila.
Rakev so postavili pred mrtvaščnico ter položili nanjo par vcncev, katere so poklonili kolegi Javorju, in enega, ki ga je bil naročil cerkovnik mesto Javorice. Duhovnik je snel črni baret ter zapel z žalostnim glasom latinski napev in zmolil očenaš za dušo pokojnikovo, poškropil Javorja z blagoslovljeno vodo in ga pokadil s kadilnico. Dim seje kadil skozi nizka vrata v mrtvaščnico ter jo polagoma napolnil.
Nato sc jc izprevod začel premikati med grobovi. Za krsto jc stopala vdova ter jokala, resnično jokala s hčerjo, katera jc pa le bolj opazovala vso stvaV, milujoč očeta, da ima tako skromen pogreb. Odzadaj se je čulo mrmljanjc ženic, ki so molile za rajnikovo dušo, in to godrnjanje se jc zdelo, kakor da hoče prepoditi pare, katere so dvigali solnčni žarki iz šc mokre zemlje med grobovi.
Izprevod je zavil na vzhodno stran prostranega pokopališča ter se ustavil pred izkopano jamo. Kopači so na vrveh spustili krsto v globino. Vdova je zopet glasno zajokala, in cclo nekatere preproste ženicc v ozadju so si brisale solze. V prihuljenem zvoniku jc turobno klenkalo, in duhovnik je opravil molitve za dušo rajnikovo in za vse, ki počivajo na pokopališču. Po molitvi se jc župnik pokril z ba-retom ter odšel s cerkovnikom. Nosači so pometali nekaj vencev na krsto, pogrebci so pa začeli metati prst v jamo kot v spomin pokojniku. Nekaj pobožnih ženic jc imelo s seboj steklenico blagoslovljene vode sv. treh kraljev, in to je ena vlila, da jc v dolgem curku tekla v grob.
Javorica je nekaj časa to od daleč opazovala, Jančnica je pa medtem žc izginila, in ko sc jc uradnikova vdova zavedela iz žalosti, jc stala le Še hči poleg nje in ji venomer govorila: »Mama, pojdiva, da se ne boš še bolj žalostila — pogreb je že minil.« Mati pa ni hotela oditi, dokler niso prišli hlapci z lopatami ter začeli zasipati jamo.
Domov prišedši, sta se dolgo razpravljali. Uboga Javorica jc prižgala luč, sedla za mizo ter strmela predse. Čim dalje je mislila, tem bolj je postajala otožna, tem bolj jo je skelelo okoli srca, in zajokala jc zopet prav milo, z ono bolestjo in notranjo žalostjo, ki jc prirojena le ženskam. Angelo je materin jok dirnil; xkar zgenila se je in je zaprosila, naj nikar po nepotrebnem ne plaka, ker tudi njo razburja jok, da trepeče po vseh živcih.
»Saj ti je vse eno, mama; pomiri se,« je prosila zopet.
»Angela, ti nič ne misliš; pusti mc!«
Zamislila se je iznova. Prišla ji je na um Jančnica, ki se je danes pri pogrebu tako malo zanjo zmenila, da se je kar meni nič, tebi nič odstranila. Spomnila se je njenega vprašanja, če pojde kam na letovišče — vstala ji je v duši slika ozke, samotne dolinice — spomnila se je nje ironije, in hipoma ji je kar završalo po zmučeni glavi. Kdo bi neki dal denarja, kdo bi neki plačal najemnino za kako vilo — in ravno to, se ji jc zdelo, je hotela reči Jančnica s svojo ironijo . . . Javorici je bilo, kakor bi se potapljala v majhnem
čolnu v globok, temen ribnik. Zavedela se je šele sedaj docela, da je uničena, popolnoma uničena gmotno. Sedaj je izprevidela, da jc oni, ki je nosil stotakc domov, šel odtod, in da jih v bodoče ne bo prinašal nihče več. Začutila je, da jc pahnjena med beraško kasto . . . Šele sedaj sc je tega domislila! Zdelo sc ji jc, da ima sapnik prerezan, in onesvestila se je.
Angela, ki jc ravno gledala svojo fotografijo izza zadnjega kon-ccrta, na katerem jc pela kratek solo, jc vzkriknila in zagrabila v naglici mater, da ni padla s stola, pa jo začela klicati:
»Mama, oh, mama, kaj ti je? — Nc plaši mc — ali naj grem po zdravnika?«
Mati jc pa zajecljala, naj ji da vode. Pila je v dolgih požirkih in sc slednjič deloma zavedela. Gledala je hčerko s steklenimi očmi in pravila, da je uničena, da ji ni živeti, da jc bolna, ter jo prosila, naj ji pomaga v posteljo, ker siccr se zgrudi šc enkrat na tla.
Angelc sc jc lotil strah, da izgubi šc mater, ki jo je siccr bolj ljubila nego očeta; saj ji jc mati vedno pritrjevala, jo vedno negovala in jo hvalila in — ni čuda, da ji za očeta ni bilo čisto nič.
I-Iude sanje so nadlegovale vdovo po noči. Zmedeni prizori so ji blodili po glavi, vse megleno, brez zmisla in zveze, in ko sc je bila zjutraj prebudila, sc ji jc zopet oglasila ona skrb, zopet jc spoznala, da jc uničena. Planila je z ležišča ter šla gledat v omaro; imela jc še tri desetake, katere jc pokazala Angeli.
»Ali ti je Sturm že vrnil petdesetak?« jc Angela vprašala malomarno.
Javorico jc vnovič zaskelelo; res, sedaj jc šele videla — oh, zakaj sc ni prej spomnila! — da je Sturm v istini tak, kakršnega jc slikala Jančnica . . . Ze mesec dni jc minilo, in še ni vrnil; če bi bil imovit, bi ga ji bil drugi dan prinesel — a ona si mu šc opomniti ni upala . . . Gotovo ni imel tedaj denarja, pa ga ji jc izvabil na tak sleparski način.
»Ali je bil Sturm včeraj za pogrebom, ali si ga kje videla ?« j c vprašala mati Angelo.
»Ne,« je Angela odgovorila počasi; »gledala sem, pa ga ni bilo.«
Javorica je molčala. Ravnanje Sturmovo jo je še bolj ogorčilo. Ha, ha! Res, slepar je — sedaj se niti ne prikaže; sožalja ni prišel izrazit, denarja tudi ni prinesel, denarja, katerega ji je uplenil. Norčeval se je iz Angele, samo norčeval; sedaj, ko ve, da bi ga opomnila, naj brž preskrbi kavcijo ter naj se zaroči z Angelo, sedaj ga še blizu ni. Ali ni to slepar? Kaj, da bi sc samo norčeval iz Angele — po-
> Ljubljanski Zvon« 8. XIX. 1899.	34
polnoma jo je pokvaril! . . . Pokvaril, on? Sama jo je tudi nekaj pokvarila; zakaj jo je pustila, da je toliko občevala s častniki, zakaj ni pazila nanjo? — V srcu jo je zabolelo, tako zabolelo, da jc skoraj zavpila.
Pokvaril jo je. Kam bo z njo! . . . sedaj, sedaj, ko nima prav ničesar, ko nima niti — mesečnih dohodkov. Spomnila se je svoje mladosti, v glavo ji jc šinila slutnja: Gotovo jc Angela razvpita, ker je toliko in sama občevala s Sturmom, in kaj, Če bi bilo res, kar ji je Jančnica pripovedovala, da je sleparski Sturm Angelo že — onečastil? Uh!
Vso nesrečo je valila na Sturma. Spočetka je celo mislila, da je on kriv tudi soprogove nenadne smrti; zdelo se ji jc v bolni razburjenosti, kakor da bi bil Sturm s svojim orožjem prebodel soproga njenega, hoteč s tem kar največ zla spraviti nanjo kakor sovražen demon.
Tedaj je prišla hčerka v sobo ter se sklonila skozi odprto okno. V stanovanje, kjer je bilo še vse v jutranjem neredu, se je čul cestni šunder. Angela se je zgenila; na cesti je zapazila nekaj, kar je nanjo napravilo nepričakovan vtisk; zaklicala jc veselo-poredno:
»Sturm prihaja, mama, je že stopil v vežo!«
Mater jc pretreslo, kakor bi jo bil dejal na kolovrat; skoro zazijala je. Brž nato jc rekla:
»Počakaj v sobi, jaz mu pojdem sama naproti.«
»Kaj boš hodila, mama, pusti mene; saj je Sturm meni menda lc bolj mari nego tebi.«
Mati jc pa bila že izginila med vrati; popravila si je lase ter obstala.
Sturm je prihajal po stopnicah; ravno jc hotel vstopiti, ko jc Javorica zapahnila vrata v prednji sobi.
Potrkal je.
Hotela jc kar molčati. Saj jc gotovo videl Angelo na oknu, ona pa njega; dovolj mu bo, če mu še vstopiti ne pusti; najlepše ga odžene in napravi mu s tem največjo blamažo.
Sturm je zopet potrkal.
Sedaj seje v hipu premislila; povedala bi mu par rezkih besed, tako rezkih, da bi jih pomnil cclo življenje — toda spomniti se ni mogla prav ničesar. V tem se je pa po naključju zadela ob stol; padel ji je na nogo, da je nehote zacvilila, ko je častnik iznova potrkal. Sedaj jo je pa razburilo; odprla je vrata na stežaj z vso silo ter pogledala osuplega Sturma z divjim pogledom.
»Milostljiva, milostljiva, kaj vas motim morda? Oprostite mi!« je govoril Sturm in stiskal sabljo k sebi. »Včeraj, ko sem zvedel nesrečo, katera je vas tako nenadno zadela, sem hotel takoj priti, pa ob najboljši volji sem se komaj danes odtrgal, milostljiva.«
Vdova je gledala elegantnega častnika od nog do glave in naposled dejala jezno: »Tako, tako!«
Sturm je nadaljeval počasi, neljubo presenečen: »Niti pogreba se nisem mogel udeležiti pri tolikih poslih — naš vojaški stan je res vojaški; zvedel sem, da se je vršil pokop gospoda soproga ob petih.«
»Da,« je rekla vdova ter se obrnila, kakor da bi hotela iti v sobo.
Sturm je stopal za njo oprezno, skoro boječe in jo komaj slišno vprašal: »Milostljiva, oprostite, ali je gospodična doma, da še njej izrazim sožaljc?« Hotel je stopiti za Javorico v sobo, ta mu je pa zaloputnila vrata ravno pred nosom s silnim truŠčcm, da je častnik kar propadel in obstal sam.
Za hrbtom pa se mu je zdajci zopet oglasila Javorica.
»Gospod Sturm!«
»Prosim.«
»Lepo, lepo, kavalir! Jaz sem vdova, uradniška vdova brez pokojnine, gospod nadporočnik! — Tamle so vrata, vidite!... Spravite se! Sram vas bilo; premišljujte sami; vprašajte šc gospo Jančnico!«
Nadporočnik jc ostrmel vrhu stopnic, Angela se jc pa prikazala na pragu ter okamenela pred materjo. Vedela ni, kaj naj stori; naj-rajša bi bila izginila in se izpremenila v popolnoma drobno točko; vse se ji jc zdelo neumljivo.
Sturm je pa salutiral ter odšel s sabljo ropotaje.
Spodaj na ulici je začel razmišljati: »Čemu mc podi ta škatla? Jc li užaljena radi včerajšnjega dneva, ali jo skeli, ker jc sedaj popolnoma na suhem? Vraga! . . . Lej, Icj, šc nekaj sem dolžan — to bode gotovo. Ali takega sprejema se nisem nadejal; katastrofa ji je gotovo nekoliko zmešala pamet . . .«
Prižgal si je cigareto ter pričel iznova: »Jančnica, tudi to je menda imenovala, če sem prav slišal; prokleto, saj sem bil kar raz sebe. Ta kokla, ali jc intrigo vala ali se je hotela znesti ? To bode; škodovati mi jc hotela ljubosumna poslančeva babnica, toda obrnilo se je ravno narobe; prokleto sc jc opekla! Tako uslugo mi jc storila,
34*
kakor Še malokdo; še fraz mi ne bo treba tratiti, da bi se odtrgal od Angele sedaj, ko bi malo drugače pogledali, če bi hotel imeti še ljubico za kratek čas . . .«
Skoro zavriskal bi bil, ko je šel, s sabljo ob tlak se zadevajoč, po trotoarju: »Živela, Jančnica! Ljubic dobim sedaj družili obilo, tudi takih, da mi ne bo nikdar dolgčas!«
(Koncc prihodnjič.)
Jutro.
ßeli dan na okno trka s prsti srebrnimi. Ah mladost ti moja zlata, vrni se, vrni mi!
Vrni se z radostjo svojo, sanjami, nadami, z lahkovernostjo nedolžno, s sladkimi vadami.
Kot večerna zlata zora ti si odplavala, moja duša po teminah bolna je tavala,

hrepeneča po jasnini, da odpočine tam: tak mirno gorijo zvezde vrhu višine tam.
Zvezde svetle, nedosežne . .. Ali zdaj dan je prišel s krono demantno na glavi -
o
ali zaman jc prišel:
V moji duši so vstale sence iz polnoči — kje so zore, da bi pregnale tc scncc iz polnoči?
Oton Zupančič.
Vprašanje-
j^dor se tc dotakne, draga,	Kdor se ti umakne, draga,
v mislih lc —	naj umre!
niti Bog mu nc pomaga:	Nisi li pošteno, vraga,
naj umre!	ti dekle?!
Oton Zupančič.
LISTEK.
Zgodovina slovenskega slovstva. IV. del. Spisal profesor dr. Karol Glaser. V Ljubljani 1898.
Dasi sem moral čuti dosti_ očitkov užal jenegaa v to r j a, ker sem o nekaterih zvezkih njegove slovstvene zgodovine~z'najboljšim namenom povedal svojo sodbo, vendar hočem tudi o zadnjem delu napisati par misli. Morda je prof. Glaser s svojimi tožbami res koga prepričal, da sem mu delal kdaj krivico, vendar upam, da pritrdi vsak razsoden človek, ki pozna Glascrjevo zgodovino in je čital moje opazke, da so bile njegove tožbe o^slovcnski nehvalcžnosti BTet.iran.e . . . Žal, da tudi sodba o letošnji knjigi ni ugodnejša! Saj so se izjalovile vse nade, da postane delo vsaj proti koncu boljše in zanimivejše.
Letos smo dobili prvi del zadnje dobe našega literarnega razvoja, a prof. Qlascr ga je obdelal tako suhoparno in medlo, da lahko rečemo: knjiga v tej obliki šc ni zrela za tisk! Da se je sploh natisnila, je deloma krivda Glascrjeva, šc bolj pa krivda literarnega odseka »Slov. Matice«, ker jo je odobril. Tega odseka dolžnost bi bila, da bi bil zavrnil nedostatno in negodno delo, Čc je hotel biti vesten. Ko bi bil avtor v miru pregledal še enkrat rokopise, bi bil našel sam marsikaj, kar bi mu gotovo ne ugajalo, nam pa bi tudi nič ne bilo škodilo, ako bi bili čakali še eno leto te knjige — dobili bi bili vsaj kaj boljšega! Saj literarne zgodovine se ne izdajejo vsako leto ali vsako desetletje. Zato je tembolj obžalovati, da delo ni izvršeno s potrebno točnostjo, ker ni upanja, da bi kmalu dobili novo zgodovino slovenskega slovstva.
Sjprof. Glaser jem sva bila vselej nasprotnih nazorov o nalogi in načrtu slovstvene zgodovine. Priznal jc siccr pozneje deloma upravičene moje zahteve, in morda bi jih bil deloma tudi sam rad izpolnil, a zdi se mi, da mu je nedp-stajalo potrebnih moči in potrebnega časa. Nc bilo bi treba, da bi zavzel Glaser stališče modernih kritikov, ki jemljejo za podlago, da jc pesnik ali pisatelj povsem znan, in da jc njih naloga lc, duhovito in prijetno pripovedovati o njih in njih delih, pisati torej lc nekake »causerije«. A malo več, nego nam podaje Glaser, smemo in moramo zahtevati, čc hočemo, da bodo tudi tujci spoštovali naše znanstveno delovanje. To šc ni dovolj, da nam pove literarna zgodovina poleg par dat o avtorju posamezne misli kake pesmi, ali da nam poda kratko, prav megleno in nejasno vsebino kake novele, temveč predočiti nam mora pesnika in pisatelja v vsem obsegu njegovega literarnega delovanja, oziraje se na stališče, katero zavzema v svoji dobi v literaturi in v družbi, in oziraje se na odvisnost od raznih prednikov in na vpliv, ki ga ima na druge. Literarna f zgodovina, ki nam ne slika socialnih razmer, katerih sad in zrcalo so navadno ; literarni proizvodi, ni izpolnila svoje naloge.
Prof. Glaser je zoper take očitke nastopal z raznimi razlogi. Opravičeval seje, da jc moral šele zbirati material; to je res -- a ko ga jc bil nabral, zakaj ga ni natančneje obdelal? saj bi bili radi čakali! Drugi razlog mu je nekako dvojno merilo, katerega m une"morem steči''v Čast, Češ: drugi večji narodi si lahko privoščijo vzorne literarne zgodovine, ini pa, mali in neznatni narodič, moramo biti zadovoljni, da nam kdo sploh kaj napiše. To pač ni pravo načelo in tudi nima prav nikake utemeljene podlage.
kes jc sicer, da jc pri nas to delo težavnejše, kcr^jc malo delavcev in sloni vse le na par ramah. Vsa čast tistim.p.ozrtvpvalnisn delavcem, ki nosijo to težko breme. A napačno bi1 bilo zahtevati, da moramo' prav zato biti z vsem zadovoljni, da moramo z veseljem sprejeti vse, kar se nam podaje četudi ni dobro! Pomisliti je treba, da moramo vsaj izkušati, da napredujemo in se razvijamo vzporedno z drugimi rarodi.
Toda v tem primeru je bilo nekako tako. Zdi^se jni, da se je lotil prof. Glaser dela, kateremu ni bil povsem kos. PvidpbiJ si je z. nabiranjem podatkov in gradiva velikih, nevcnljivili zaslug, k^tijre, mu ostiinejo, in ki mu jih ne more nihče prikrajšati, a da bi bil to, kar je nabral, tudi prav uporabil, za to mu je nedostajalo potrebne duševne čilosti. Obnemogel je skoro vsled napornega nabiranja, in zato mu je bila edina skrb, da le nekako preleti vso dobo, za notranjo vrednost svojega dela pa se — tako se mi zdi — ni utegnil mnogo brigati! In zato je naša literarna zgodovina na tako nizki stopinji, da ni niti nam niti naši »Matici« v čast. Prav nasprotno, saj bi moral vsakdo sklepati iz nje, kako malo se brigamo za znanstvo in literaturo.
Kar sram postane človeka, ko pomisli., kako sveta je drugim literarna zgodovina. Nedavno mi je prišel v roke zvezek »Neue Jahrbücher~für das clas-sisehe Alterthum, Geschichte und Literatur. Leipzig 1899«. V njem sem našel kratek članek »Die Aufgaben der Literaturgeschichte«, in ker mi podpira moje nazore, naj navedem nekaj stavkov iz njega: »Daher ist es nicht gethan mit Daten und Titeln, mit Inhaltsangaben, mit biographischem Detail; sondern Verstehen ist im höchsten Sinne Nachschaffen, Nachempfinden, sich in eine Seele mit eigener Selbstaufopferung, mit Selbstvergessen versenken. So muss ein Literarhistoriker die S_eele des Volkes, das er behandelt, in ihrem allmählichen Erwachen, in der luille ihres.Lebens belauschen, muss sich in die Seele des einzelnen vertiefen, ihre Wandlungen aufspüren; er muss den psychologischen Stimmungen, Gefühlen, Motiven, soweit sie einen Niederschlag finden in Poesie und Prosa, nachgehen, muss die Verschlingungen religiöser, ethischer, socialer Regungen der Volksseele mit den ästhetischen aufweisen, und das alles nicht von der »Froschperspcctivc« eines Volkes, einer Einzelepoche aus, sondern von dem umfassenden Gesichtspunkte der Weltliteratur, der vergleichenden Literaturgeschichte.« Katere teh zahtev jc izpolnil prof. Glaser, na to naj si odgovori vsakdo sam, ki je čital zgodovino. Z ozirom na tc opazke pač lahko rečemo, da niti iz »žabje perspektive« ni premotril naše literature. Ker očita pisatelj omenjenega nemškega članka prav značilno svojcem iste napake, ki so glavni nedostatek njegovega dela, evo tudi teh: »Unsere Literaturgeschichten sind noch immer überreich an völlig unfruchtbarem Detail, sie sind überladen mit einem Wulst von Daten und Titeln; und doch müsstc, was nicht selbstentscheidend den Gang der Literatur becinfiusst hat. was nicht ein wichtiges Moment in der Entwicklung gewesen ist, was nicht ein bedeutendes Spiegelbild der Zeit bietet, als todt am Wege liegen bleiben; unsere Darstellungen bieten des Unwesentlichen eine wahrhaft erdrückende und beklemmende Fülle, je näher sie der Gegenwart rücken, und entrathen des Wesentlichen in so vielen Stücken, d. h. der Betonung der großen Grundzüge, des wahrhaft Keimfähigen, des wahrhaft Charakteristischen.«
Ko sem prečital te vrstice, se mi je zdelo, da jc pisal mož o naši literarni zgodovini. Ali ne veljajo skoro vsi njegovi očitki tudi za Glascrjcvo delo? —
Prof. Glaser je sicer za uvod napisal zgodovinski pregled in potem opisal razvoj društvenega življenja med Slovenci, a to je tako samo zase, tako ločeno in brez zveze s pravim predmetom, da se bode morda kdo še čudil, čemu jc to sploh v knjigi. Tako je »Dom in svet« že predlagal, da bi sc zgodovinski pregled povsem opustil. Prof. Glaser ni znal spojiti teh vprašanj s svojim pred- { metom in pojasniti kavzalnosti med njimi. Opis društev pa j c preveč statističen, * niso pa poudarjene misli in ideje, ki so vodile društva.
Precej se je posrečil avtorju šc »Slovstveni pregled«, ker opisuje prav na kratko razvoj naše literature, počenši prilično z nastopom Stritarjevim. Prav ta del bi si jaz želel morda najdaljši, a Glaser mu je posvetil jedva štiri borne strani. Zato jc vse le bolj suho naštevanje imen in naslovov, a misli in duha ni. Tukaj bi bila naloga pravega literarnega historika, da bi pokazal, oziraje se na literature drugih narodov, zakaj se jc slovstvo razvijalo tako, kakor se jc, in ne drugače.
»Pregledu« slede potem posamezni literati. Da je postavil prof. Glaser Stritarja na čelo ccli dobi, to je povsem upravičeno; saj je prav 011 dal pravcc slovstvenemu razvoju, in dolgo se jc pomikalo vse po njegovem tiru. Stritarja je opisal dokaj dobro, samo malo enotnejše oblike bi si želel in malce teme-Ijitcjšega dokaza, kako jc prišel Stritar v svojo strujo. Pj^v^lepo, dasi kratko je pisal Glaser o Pesjakovki; tu je pokazal v malem, kar bi bil moral delati v velikem; tu nam jc jasno, zakaj, je začela Lujiza pisatcljcvati.
Po moji sodbi bi bilo treba postaviti še drugi mejnik za novejšo dobo, > , 7 -in to ustanovitev »Vesne«, iz katere se je potem izcimil najnovejši literarni tok:
Razvrstitvi bi se dalo marsikaj oporekati. Čudna se mi zdi nedoslednost. Stritarja je opisal vse zapored: pesnika, pripovednika in dramatika, druge pa je razkosal, da nam jih je treba, ako hočemo dobiti celotno sliko, iskati na raznih mestih, n. pr. Funtka na str: 44. in 88., Jurčiča 88. in 99., Vošnjaka 82. in 149. — Mechredajjž^bdcjal samo dramatika, dasi je vpoštevati v njem tudi lirika. — Razdelitev v nabožno li.riko je malo kočljiva stvar; v to kategorijo pač spadajo Vesel, Zarnik, Silvester, $uhap i. dr., nc^.spadajpa povsem Opeka. Sploh pa ni vse nabožno pesništvo, kj^j^tiskano v »Domu in svetu«. — Fr. Kreka in tir. Ivana Kreka je zlil Glaser v enega. O manjših pesnikih bi se ( / J ^ dalo sploh prepirati; po mojem mnenju bi zadostovalo, da se samo omenijo, in da se pove, kako so pisali. Praviti vsebino dveh ali treh pesmi, prav nič nc pomaga in jemlje po nepotrebnem prostor v knjigi, kakor n. pr. o Iludoklinu, Kržišniku in ccli vrsti pesnikov nabožne lirike. — Preslabo jc med drugimi označen n. pr. Gangl. — Neumestno jc kritikovati posamezne verze radi bese-dosledja ali česa enakega, kakor na strani 42. To so malenkosti, katerih ni treba omenjati v slovstveni zgodovini. Zdi^sejnui, da je prof. Glaser vsled samih malenkosti zgrešil^glavnc znake.
Naše pripovednike nam je opisal prof. Glaser jako plitvo in neznanstveno. V par vrsticah (Tavčarju jih je privoščil 11, Deteli samo 3'/J!) nam pove suho, kje in kdaj se jc rodil in umrl in kje jc služboval dotični pisatelj; potem pridejo naslovi povesti in za vsakim kratka vsebina. Pri Kersniku bi bil lahko izpustil »Kolesarjcvo snubitev«, pa nam raje povedal vsebino cnc njegovih krasnih črtic »V zemljiški knjigi« ali »Otroški dolitaN ali kaj druzega. Vsebina jc povedana dostikrat tako slabo 11. prim. »Jarc gospode« Kersnikove, da nam z njo ni prav nič pomagano. Vsaj to bi smeli zahtevati, da bi nam bil podajal
bolj jedrnate in značilne vsebine. Najbolj .pa pogrešamo njegove sodbe, oziroma literarne ocene. Seveda si mislim to povsem drugače, nego je storil Glaser po lieköd. Tuintam je namreč napisal za vsebino par besed, a to ni nikaka ocena. Kdo se nc bi namuznil, ko čita mesto ocen opazke, kakor n. pr. »Župnikov hlapec, čc je pri zdravi pameti, ne bo gojil nad, da bi postal zet okrajnega sodnika« (str. 120.) ali »V tej povesti nastopajo otroci preveč modro« (134) ali »Črtica iz sedanje dobe ni posebno laskava za moški spol« (136) ali »Vsako ponosno in omikano dekle bi slabo sprejelo snubača, katerega bi taka malenkost (koline) privedla do odločilne besede.« i. t. d.
Kersnik je bil mnogo bolje opisan v raznih člankih, ki so izšli po njegovi smrti. — Tavčar ni dpvojj...ocenjen; razdelitev njegovih povesti, kakor jo navaja Glaser, je neumestna in nepotrebna. Tavčar, je..v~.celoti.romantik, in naj jc pisal, kar je hotel. — Pomena kakega pisatelja v literaturi profesor Glaser ni skoro nikjer poudaril; po njegovi zgodovini soditi, Je Koder prav tako imeniten pisatelj kakor Kersnik ali* Tavčar. — Skratka: oddelek o naših pripovednikih nima niti približno znakov kake slovstvene zgodovine.
Glaserjeva zgodovina nas je torej povsem razočarala. Sicer še pride drugi del zadnjega zvezka, a že sedaj lahko izrečemo z mirno vestjo svojo sodbo. Hvaležni smo Glascrju za trud, ki ga je imel, in za podatke, ki nam jih jc zbral, hvaležni pa mu ne jripremo biti za. način, kako nam je napisal slovstveno zgodovino.
Na Dunaju v juniju 1899.
Dr. Fr. Vidic.
Jezus Kristus pravi Bog. Pregled najvažnejših dokazov tej temeljni resnici krščanske vere. Spisal dr. Ivan Svetina, ka-tehet in profesor na c. kr. višji gimnaziji v Ljubljani. V Ljubljani 18 99. Natisnili J. B lažni ko vi nasledniki. Založil pisatelj. Cena 4 0 kr. — Na priloženem listku izjavlja pisatelj, da je čisti dohodek namenjen v prid notranji opravi za kapelico sv. Alojzija v novem poslopju c. kr. višje gimnazije v Ljubljani, — Na 93 straneh male S* nam je tu podal g. pisatelj temeljne dokaze, ki se nanašajo na božanstvo Kristovo ter so, kakor je znano, predmet verskemu pouku v šestem razredu gimnazijskem. Priznamo, da smo z veseljem prcbjralLbrošurico» ker nam podajo v rnili materinščini .to, kar so nam svoj čas vbijali v trde butice v blaženi nemščini, in pri tem smo se živo spominjali muke in truda, ki nam ga je provzročevala dogmatika, predavana v tujem t jeziku, da jo je marsikateri izmed nas klel in jo menda še dandanes kolne, ^ kakor nekdaj gorjanci naši Ravnikarje ve molitvenike. V_£§ekL jp pozdravljamo kot dokaz, kako lahko in lepo se bode jzvrševal .ygrski pouk na srednjih šolah, kadar nam bode dano, spoznavati svojega Boga in božje skrivnosti v materinščini.
Male pesni. Ljubljeni mladini zložil 1. M. Kržišnik. — V Celji 3899. Tiskal in založil D. Hribar.
V tej knjižici je nekdanji sotrudnik »Ljubljanskega Zvona« zbral nekaj svojih otroških, šaljivih ter cerkvenih pesmic, ki dojdejo dobro zlasti sestavljatelj cm čitank za naše ljudske šole. Večina teh pesmi in pesmic pripada najboljšim, kar jih, imamo v. tem žanru v naši mladinski literaturi. Naša mladina bo te stvari gotovo rada prebirala, saj so po večini pisane v narodnem duhu. Naivnost, otroški humor, šegavost in cclo satira diha iz teh verzov. Kdor se
hočeš prepričati o tem, čitaj pesmi: »Zlobna mačka«, »Velika brada«, »Sv. Miklavžu«, »Deca vozi črez vodico«, »Kuže in zajče«, »Pri zibelki«, »Bahač«, »Lovec in zajčki«, posebno pa »Muha« in »Krojač Griva« . . .
Čitatelj se utegne pač tuintam ob kaki obliki namrdniti (n. pr. k povzdigovanj/, nam. povzdigovanj?/ . . .). Slog in dikcija pričata, da je avtor hodil v šolo k Levstiku; pozoren čitatelj najde dovolj — vmes. tudi precej prisiljenih — »leystikizjppy«. Znano je, da je pisal Kržišnik svojo dni tudi pesmi, ki bi ~ nc sodile v zbirko za mladino.	A.
»Naš dom«. Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga in zanimivosti i. t. d. III. z ve z ek. I. Vo j na leta 2000. Fantastična povest A. 15o ruma. Iz ruščine prevel Zaplaninec (str. 1—32). — II. Doma in na tujem. Poučna povest za narod. Poljski, spisal Feli-cijan Pintowski. Poslovenil Podravski (str. 35—153). Cena 25 kr., po pošti 5 kr. več. — O prvi povesti povemo kar naravnost, da je prav malo vredna. Da se naši prelagatelji zatekajo k Rusom, je seveda docela odobravati, toda izbirati treba bisere, pa ne smeti. — Druga povest je res, kakor je žc v naslovu povedano, zlasti poučna povest, pisana »in us um agricolarum«; toda pripovedovanje je živahno, zanimivo, preprosto, dasi semtertja malo preroman-tično. Jezik pa ni niti v prvi niti v drugi povesti vzoren. In vendar menimo, da bi tako živahno in prostrano književno podjetje, kakor je Hribarjevo v Celju, lahko vzdrževalo veščega korektorja. Potrebno bi to bilo vsekakor; kajti grde jezikovne hibe priskutijo izobraženemu čitatelju še tako zanimivo vsebino, kakor žaltavi ocvirki ogabijo najboljšo jed! Prevoditelj prve povesti nima niti pojma o navadnih jezikovnih konstrukcijah; to kaže vsaka stran njegovega prevoda.
Druga nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole. Spisala H. Schreiner, ravnatelj, in dr. J. li ezj ak, p ro f. ti a c. k r. učiteljišču v Mariboru. Velja vezana 1 k ro n o 60 vin ar j c v. Na Dunaju. V c esarsko - kraljevi zalogi šolskih knjig. 1 899. Str. 33S. — To je torej nadaljevanje »Prve nemške vadnicc«, ki sta jo spisala ista pisatelja, in o kateri smo svoj čas obširneje i/pregovorili. Le-te »Druge vadnice« prilična obilnost izvira odtod, ker je nje gradivo preračunjeno za dve šolski leti ter zategadelj razpada na dva oddelka, izmed katerih ima vsak svoj slovarček, a vrhutega je dodejan na koncu knjige alfabetski slovarček.
Kako razborilo sta uredila pisatelja knjigo, prav po Komenskega vzoru (prim. »Orbis pietus«!) pouk v tujščini družeč z nazornim poukom na podlagi »Stenskih slik«, ki jih jc izdal Jansky v Taboru, kako sta sestavila prvi del iz osmih, drugi del iz desetih takih slik (»Garten und Feld«, »das Dorf«, »der Garten im Sommer« itd.), in kako vsaka izmed teh slik zopet razpada v tri oddelke, namreč a) nazorni pouk, b) slovnico, c) berila - o vsem tem kakor tudi o metodiškem razpravljanju nazornih slik, slovnice in beril nas poučujeta pisatelja sama v brošurici: »Anleitung zum Gebrauche des Zweiten deutschen Ucbungsbuchcs für slovenis'che allgemeine Volksschule n«. Preis broschiert -10 h. Wien. Kaiserlich-königlicher Schulbücher ver lag. 1 89 9. Str. 2 7. To knjižico bi morali po našem mnenju šolski nadzorniki in voditelji onim učiteljem, ki bodo po »Vadnici« poučevali, ne lc priporočati, ampak jim jo naravnost iiitimirati; kajti v rokah neukega ali zlovoljnega učitelja seveda tudi ingeniozno učilo Schreinerjevo- Bez-jakovo ne bi imelo zaželjenega uspeha, kakor je ni metode na svetu, ki se po
do voi j nožu m zagovednežu ne bi dala patvoriti v kavi k a tur: jo spako. In baš an&fitiška metoda, ki sta jo Scnremer in Oezjak tako lopo izkorstila «a nemški pouk ria naših ljudskih šolah, dasi edino pametna in ,uspešna pri jezikovnem pouku, in das? so biii vsi imenitni pedagogi vseh časov a>e pristaši, i ni a vkljub vsemu temu toliko očUih i:i prikritih, deloma zlovo'joih, deloriia nerazsodnih nasprotnikov, ria jo je treba nekaterim, ki jo mrze zlasti iz kornodnosti, kar naravnost oci.troirati. — Te dni jc-. na neki učiteljski konferenci na Štajerskem poročal nekdo o Prvi vadmer* ter trdil, dajo bo treba po njegovi izkušnji še temePito predelati, češ, da Sehlem er iti Beziak sta pač dobra pedagoga, pa malo prakt:čj)a učitelja. Prav bi bilo, da bi se nasproti takim neugodnim, po našem mnenju neupravičenim glasovoa pojavili drugi ugodni glasovi, ki bi se takisto opirali na prakso: praksa proti praksi' No rečemo, da b* bi! i *Vad»ick brez hib. a vse tc hibe — mi poznamo knjigo precej natančno — sc ne do-stajejo bistva fri celega načrta, ampak so zgolj postranske ter se po temeljiti izkušnji lahko odpravijo pri drugem natisku; ali greh bi bilo rad« njih obsojali celo de;o. Onemu ne všečnemu referentu pa mi pravimo: Najboljša knjiga ie v rokah nc*prctr.ikov in nevoijnikov topo orodje, a spreten in vnet učitelj doseže uspehov tudi s pri lično siabo knjigo; vsekakor pa sta Schreine rjovi - ttoz-*&kovf *Vadniei* doslej daieko najboljši knjigi te vrste, in <-ko nam jc- že nemščina neizogibna liki izvirni greh, potem je že vendar boij umestna naravna an«,', i tiska mefcoda5 ki obeta vsaj nekaj uspeha, nego pa duhomorna gramatiška metoda, ki je seveda komodntrn, malomarnim učiteljem najborjse sredstvo za formalno!?) isobraževa^vter disciplinarno k rečeni e nebrzdane mladine.
Bojni klic .- bravee- in protiklic ^bralec* še vedno odmevata po našem časopisju, ir; videti je, da sc «^gjanje sa to vprašanje loteva vedno širših
1.i'ArtA>r T'lri cnm ml hrr»? Iffiir« «KifiiA'/ViwAcS m Wi'p» cnm.-iMnhn.« livirtirrafMnoli
s svojo hitro in odločno izjavo kolikor toliko pripomoči,- da so se doslej skoro » vsi javni glasovi izrekli v peiJog - bralčcvcev«, katero ie tako izvrstno organi-• zova! prof. He£& Samo nek» dovtipoeŽ (A. K.) je v »Slov, Narodu« v podlistku neke sobotne številke sicer zadovoljivo kvitirs: našo prostodušno iv.javo, a pri tem si ni mogel kaj, da ne bi bil zbil par cenenih žaltavih čo v ti po v o zmešanih učenjakih fn siovrnčanih: mi mu jih prav od srca privoščimo, posebno če se win je z njimi posrečijo e.apraviti kaj reklame «a pečenega bra v ca Pod Pečjo. Take ždogoike hudomu&ccft* hi bito pač < amar. prepričevati, o čemer so pre-[Aieani vsi naši čiiatMji. ki so dobro voHc. da se baš »Zvon« nead vmešava v slovničarske posle, lu ba;> zategadelj W bil »Zvo«.« prvi, ki sc je brez pocal™ jleka oktanil	pisave, češ, da sedaj slovenskim nveduikorn nc bo
nič več treb« slovničariti, ko jim bode; u\>:m\o kar stepo slediti priznani avto-liuuj- PdkualiivL se nam -avo i:: -ivet gaš nikdar aiso zdeli., a ker se v znanstveno preiskovan j e njih upravičenosti nismo niti utegnili niti marali spuščati; smo doprinesli tudi ta »saerilieio <T inteljotto« zaradi ljubega miru :a ljube edinosti. Naravno in umevno pa je tudi. da nas je /. veseljem navdal Perušk.ov doka;-: njih tcoretiške neupravičenosti: a M :ie bi bilo puhlo dosledriicarstvo, ako bs bi!t zaslepiti oči e: zatvorili ušesa napram Pc-ruškovim razlogom ter vztrajali navzlic boljšemu prepričanju pri avc:h in -i voi h samo zategadelj, da nam kak dovtip-?ož v.o. bi mogci očitati nedoslednosti in »zmešanega ueenjastva* r
Žal nam je le to, da so bile naše nade o^ejinovitem pravopisu prenagljene, in da se ga_ni še tako naglo nadejati; kajti dasi so bralčevci očitno zmagali na celi črti, vemo vendar iz zanesljivega vira, da se bravčevci in xov-narji^ ni kakor še ne mislijo vdati, nego da se pripravljajo na vztrajen odpor. Lahko si mislimo, kakšno bo njih dokazovanje; proti Perušku, ki je neovržno dokazal, da je po etimologiji pisati -alcc, -ilcc, bodo poudarjali zgodovinsko stališče, češ, ako so skozi tri stoletja pisali naši pisci -avec, -ivec, tedaj velja ta pisava, bodisi etimološki prava ali kriva. Toda mi imamo še eno železo v ognju, in dasi bi bilo modro, da bi je šele tedaj iz njega vzeli, kadar bi prišli nasprotniki na dan s svojim orožjem, vendar to storimo že sedaj, ker s tem morda zaustavimo nadaljnjo akcijo bravčevccv ter tako preprečimo neplodni boj. Mi sodimo, da vsi naši novejši pravopisci z Levstikom, Škrabcem in Plcteršnikom vred so grešili pri preustrojitvi našega pravopisa v tem, da so pač uvaževali fonetiški, etimološki (zlasti Levstik) in zgodovinski (zlasti Škrabec) princip, a_so^ prezrli neko čet/1 o načelo, ki sicer ni nič druzega nego modifikacija zgodovinskega stališča, a ni nič manj važen temelj vsakemu pravopisu nego ona tri načela; a to načelo veli: Piši po sedanji rabi! ali z drugimi besedami, tudi v pravopisu veljaj geslo: Quieta non movere! (Prim. Maretič v ravnokar izšli knjigi, o kateri poročamo na strani 517. in si.
Pripravljeni smo že, da nam poreko: Ali ne podpira baš to načelo -avcev in -ivccv, ki so bili tristo let v rabi, ali niso baš -avci in -ivci »quieta«, ki se jih ne smemo dotikati? — Prav to je »punctum saliens«; tu zastavimo svoj vzvod.
Ko sem se nekoč s pokojnim Oblakom razgovarjal o pisavi »solnce« in »sonce* in sem mu omenil, da je Škrabec neovržno dokazal, da treba pisati »sonce«, tedaj me je zavrnil nekako tako-le: »Res je, da jc Metelko zakrivil pisavo »so/nce«, in zapeljala ga je kriva analogija stare slovenščine (vlak : volk - shmee : solnce); ali pomisliti je treba, da so bile vse slovenske šole izza Metelkove dobe pod vplivom Metelkove slovenščine — pred Metelkom sploh nič slovenskih šol ni bilo — in današnji rod, kolikor seje naučil čitati in pisati, jc privajen pisavi »so/nce«; čemu ga torej begati na ljubo historiški pisavi, ki je navzlic večstoletni trajnosti ostala neznana širšemu narodu, ker le-ta do sedanjega stoletja ni znal niti čitati niti pisati slovenski« . . .
Fiat applicatio! Čc je pokojni Oblak (in v popravljeni izdaji svojega pravopisa tudi Leveč) po pravici priznal veljavo mladi pisavi »solnce« z ozirom na ukoreninjeno rabo, ki jc plod šolskega pouka, po isti in še po večji pravici gre prednost -alcctn in -ilccm, zato ker jc_Jc-tc odobrila in sprejela novodobna šola izza 1. 1869. — aji^nivjili paJtnvem, to čisto nič nc de — in je -alce.m in -ilccm privajen ves današnji čitajoči in pišoči rod, zlasti ves rod, kolikor ga je pohajalo šolo izza imenovanega leta. — Ali ni pri takih razmerah upravičena zahteva: Quieta non movere!? Koliko velja napram tem tridcsc-terim letom nove šole, v katerih se je znanje čitanja in pisanja razširilo do zadnje selske koče, ona tristoletna, za naš narod vprav gluhonema doba, v • kateri sploh ni bilo nič narodnih šol, ali pa so bile — izza Marije Terezije pa menda do 1. 184S. — nemške!
Ali jc treba ponoviti le-to prejasno dokazovanje glede čistega izgovora ijonantnega 1-a ? Mislimo, da bi bilo odveč, analogija je preočitna. Ako bi bili naši ortoepiki nauk o »bezjaški« izreki sonantnega 1-a sprožili ter uveljavili pred tridesetimi leti, ko so novodobni učitelji takorekoč šele pričeli orati ledino na-
rodne izobrazbe, tedaj bi bila ta raba dandanes najbrž že utrjena. Toda tačas se ni zganil nobeden naših pismoukov ter se pobrigal za ortocpiko v ljudski šoli, in tako so učitelji, sami sebi prepuščeni, po svoji pameti ali nespameti, učili, da črka / se izgovarjaj kot glas /; in celo naravno je, da pri tem niso delali nikakršnega razločka med srednjim in trdim 1-om; do tega so jih tirali že sami oziri na črkovanje. Kdo bi si upal ali mogel sedaj po tridesetih letih to prakso strmoglaviti, tudi ko bi se dala »bezjaška« izreka sonantnega 1-a vkovati v tako tesno pravilo, kakor je zloglasni, pomanjkljivo sestavljeni § 11. Leveevcga pravopisa? — Torej tudi tukaj velja: Quieta non movere!
Omenjeni četrti postulat ni naša iznajdba; saj tiči takorekoč v bistvu pravopisja, in njegova moč se pokaže v vsakem pravopisu v njega razvitku prej ali slej; ali u vaze vanje tega postulata je v nas Slovencih pravo Kolumbovo jajce, in da je je našel ali Levstik ali Skrabec ali Pleteršnik, bi nam bilo prihranjenega mnogo neplodnega in brezuspešnega novotarjenja, s katerim so se ljudje po nepotrebnem begali. Toda čemu bi rekrimiuacije delali; ravno brez-uspešnost mnogih Levstikovih, Škrabčevih in Pleteršnikovih etimoloških in historičnih novotarij naj bi naše vplivne in odločilne pravopisnike uverila, da je s tistim postulatom vsekakor treba računati. Še ni prekesno; po ljudski sodbi, ki se je baš sedaj izvršila nad Levčevim pravopisom, je postala neizogibna le-tega remedura; naj se pri le-tej primerno uvaži tudi četrto pravopisno pravilo: (juieta non movere!
Pregled letošnjih srednješolskih programov nam ni napravil mnoj*o veselja. Pisani so seveda — izimši izvestje nižje gimnazije ljubljanske — v nemščini, in bati se je, da nam se ta bela vrana počrni prihodnje leto, ko se menda mala gimnazija ljubljanska razširi v veliko; kajti po programih novomeške in ljubljanske velike gimnazije sodeč, je zakon narave tak, da izvestje velike gimnazije ne sme bili slovensko. Res, žalostno je videti, da smo v Avstriji edini •narod, ki nima nobene svoje gimnazije, sploh nobenega celega srednjega učilišča v svojem jeziku, a naši veliki politiki se strastno prepirajo o najvišjih problemih poliliskega visokoslovja ter se zato tu; utegnejo baviti s takimi malenkostmi, kakor je poslovenjenje naših velikih gimnazij, katero je bilo nekdaj skoro najvažnejša točka našega narodnega programa.
Popolnoma v soglasju s to našo mizerijo so seveda tudi razprave v izve sijih. ki so kajpada vse nemške, izimši zopet razpravo v izvestju male gimnazije ljubljanske (»Konstantin Veliki kot vojak«, spisal kot nadaljevanje razprave: »Konstantin Veliki kot kristjan-' v izvestju 1. 1895 6. prof. Jos. Jenko). Tudi letno "poročilo novomeške gimnazije ima betvico slovenščine, namreč: (')ovor ravnateljev ob vladarski petdesetletnici Nj. C. in kr. apostolskega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I,« l)a je bil govor slovenski, je pač ustrezalo faktienim jezikovnim razmeram te gimnazije; zato tem bolj v lice bije ostalo nemški pisano izvestje, ki je vendar v prvi vrsti namenjeno našemu slovenskemu občinstvu. — Pisatelji drugih razprav, večinoma naši rojaki ali polrojaki (Vo-dušek, \larkic, Svoboda, Belar . . .), pa so začutili potrebo, prinesti svoje da-rjJče.CP.Jia oltar nemške almae matris«; naj si zato oceno svojih dušnih plodov izpo:-lujejo od nemških kritikov; želimo jim le, da bi jim bili Ic-ti milejši nego oni ocenjevatelj v Zarnckejevem »Contralblattu«. ki je nekemu nemški pišočemu razpravljaču našemu prav suho povedal, da to, kar je dobrega v njegovi razpravi, ni novo, a to, kar je novo, ni dobro. .Da se pa sili neki naš parojak, ki
bi bil menda rad nekak Deschmann-redivivus, med nemške učenjake, je tem smcšncjc, ker so nam njegove tako imenovane »študije« strokovnjaki označili naravnost kot š a r 1 a t a n s k o delo.
Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika. Napisao dr. T. Mare tie, kr. sveuč. prof. 1899. Štampa i naklada knjižare L. Hartman«! (Kugli i Deutsch). Zagreb. (VI -f- 700 str.). Cijcna for. 4*50.
Izraz »književnog« vzbuja našo pozornost in radovednost. Že v prvih vrstah »Predgovora« najdemo pojasnilo: » Pored svili dojakošnjih hrvatskih i srpskih gramatika odavna ljudi, kojima jc stalo do čista i dobra jezika, osječaju ncstašicu knjige, koja bi im bila podpuno i pouzdano rukovodstvo pravil noga današnjega književnog jezika. Tu ncstašicu hode da ukloni ova knjiga.« S tem je tudi označeno stališče tc namenoma bolj praktične knjige nasproti »istorički« in »poredbeni« gramatiki.
Ta znamenita slovnica1) dobro dojde vsem hrvaškim in srbskim krogom, saj vsi hočejo, »da im se reče, kako jc danas što u književnom jeziku, što jc u njemu dobro, što li nije«. — Ali »književni jezik« — to je večkrat preporen pojem. Kolikor je mogoče meni soditi, je tukaj krenil Maretič pravo pot. Kot viri knjiž. jezika, iz katerih zajemljc, izvzemši lc malo slučajev, kjer nasprotujejo temu dovolj tehtni razlogi, in kot merilo v dvomnih slučajih veljajo 1) Vuk Štefanovič Karadzic?, '-) 2) Daničič in 3) narodno blago.
Podrobna ocena tc knjige jc naloga strokovnih listov; kolikor morem jaz presoditi, jc delo dobro urejeno, natančno in dovolj obširno; prav primerno je, da je v njem zbrano vse, kar sploh spada v področje »slovnice«: »Pristup«, v katerem je povedano nekaj splošnega o jeziku in pisavi, »glasovi«, »oblici«, »tvorba riječi«, »sintaksa« in poseben pristavek »stilistika«. Da pozna pisatelj tudi moderne težnje filologov, kaže poglavje str. 21. si.. »Kizio-logija glasova«. — Zanimivi — in pisateljevo lastno delo — so nekateri statistični podatki (str. 10. si.), posebno o razmerju med samoglasniki in soglasniki v raznih jezikih, iz katerega sc pokaže, jc li jezik trd ali mehak; n. pr. hrvaščina ima^jsajnoglasnikov 46-47<>/o, nemščina 38'86, poljščina 4143, ruščina 41'69, češčina = latinščina 43 09, franc. 43*36, grščina 46 01, ital. 47 73, j&aroslovenščina 4837. — Vp oš te van j a vredno jc tudi, kar pravi Maretič v §37.
7^držati se onoga, što se latinski veli: quicta non movere«.
Pravila v »sintaksi« veljajo često tudi za slovenščino; nje razdelitev jc taka, kakršno imajo šolske knjige, pozna pa se ji tudi Miklošičev vpliv. - V § 474. jc nedostatek, ki ga imajo vse naše praktične slovnice: ne razlikujejo se medialni in refleksivni glagoli, sploh se dovolj nc pojasni rcllcksivnost Čas bi že bil, da bi sc ta za učenje tujih jezikov tako važna razlika vendar že jasno razpletla. — Za zglede v obliki celih stavkov nima knjiga — v kvar preglednosti — posebnega tiska.
*) Obenem je izšel »izvadak« iz nje: »Gram. hrvatskoga(!) jezika za niže razrede srednjih škola«. Ta izdaja bi najbrž — nc poznam jc — zadostovala onim, ki imajo manjše zahteve.
-') Pomembno je, da tako sodi Hrvat! Prezreti se tudi nc sme oni »ili« v naslovu.
»Stilistika* jc zelo porabna tudi za slovenščino, n. pr. na str. 667. o pretiravanju z raznimi superlativnimi izrazi in o napačni rabi takozvanega »plu-ralis maiestaticus« v zgledih, kakor »žalimo, sto smo bili zapriječeni posjetiti izložbu«; kajti »dobri pisci uzimaju množinu za sebe samo onda, kad_mislo sa s£>boni_ i_čitatelji«. Potrebna jc svaritev pred pretrivialnimi izrazi, ki postanejo večkrat premodcmi; n. pr. (str. 679.): »predsjednik pozdravi skupštinu kratkim, al i jezgro vitim govorom«, ali: »tada Preradovie umre, ali sto rek o h: n m r c, on j e besmrtan«. — Na str. 0S5. svari pisatelj pred p r o v i n c i a 1 i z m i. — Tvorba ne ol o gizmo v (novih besed) ustrezaj jezikoslovnim zakonom. Kot dobri novi izrazi se navajajo med drugimi tudi nam znani: »drvored. duhovit, dvoboj, iznenaditi, obrt, odbor, omoguditi, posljedica, predočiti, preporan, promet, pustolov, slavijo, svota, značaj«, kot $labi: »izgledati (aussehen), dorasli se, dobar stajat^«. Sicer jih je mnogo, ki bi jih težko nadomestili z boljšimi. — Nest vor je hibridna tvorba: »glasovir«.
Kot »dodatak stilistici« sledi »antibarbarus«,1) ki izobčnje marsikatere i v našem knjižnem jeziku običajne besede in fraze.
Slovnica ima torej prav obsežno vsebino. Pogrešam pa nečesa, kar bi zelo povckšalo njeno porabnost: obširnega kazala nima. Knjiga, ki obseza 700 strani in ima v sebi tako raznovrstno gradivo, potrebuje prav nujno tega dandanes vsakemu takemu delu pridejanega pripomočka. Zunanja oblika je lepa.
Milo se mi je storilo, ko sem se, pregledujoč to knjigo, spominjal naših slovenskih slovnic. — Kdaj dobimo knjigo, ki se bo dala primerjati z Mare-tičevo? Kdo ne ve, da izmed vseh naših slovnic nobena nc; zadošča niti prak-- /- Stičnim niti znanstvenim zahtevam? Kako je vzkliknil M. Čop 1. 1833-(Außcrord., Heilagc z. lllyr. HI. Nr. 13 vom 30. März 1833 p. 1)? On pravi: »Also wo es viele Grammatiken gibt, dort schreibt man correct! Vielmehr finden wir dort die Klagen über Uncorrcctheit sehr natürlich (zumal wenn die Grammatiken so sehr von einander abweichen wie die unsrigen), da jeder nach der von ihm selbst geschriebenen oder angenommenen Grammatik urthcilt!« T^ji4iam_.s cd a j ni treba mnogo slovmc, l^č^a^j^ne, ki bi na znanstveni podlagi, pa ozirajoč se na praktične potrebe, ustanovila zakone našemu jeziku, naši pisavi. — Zakaj pa jc nimamo r Saj smo Sj0vc|vc]_j?a glasu kot zoct* qoy/lv narod slovni-čarjev. — Res.JMCjamo univerze. Ali_pa^nimamo slavistov? Imamo jih — tudi vseučiliščih -- in imeli smo jih; ali ti nočejo biti slovcnisti. Rajši sc vgiobijo v druge slovanske jezike in občeslovanska vprašanja — in kdo bi y.y\ 2jim zameril ? Edini, od katerega smo v doglednem času pričakovali slovenske «/ wo . slovnice, ki bi bila pomembna za vse čase, nas je ostavil na veke. Zato stoji kakor prej tako zdaj dejstvo, da oni, ki bi mogli, nočejo, oni, ki bi hoteli, nc morejo. —
Vprav zdaj prorokujejo različna znamenja kritične čase. Boj »elementov« sc bliža. Boj j c včasih dober — .^asoo-?	~pravi lleraklit — da bi lc
sin tega očeta nc bil — ridiculus mus!
Dr. Jos. Tomivščk.
x) To ime rabi za naslov spisom, ki so obračajo proti vsakemu slabemu izrazu v kakem jeziku; navadno so urejeni po abecedi. Najbolj znan in oče sličnih spisov jc Krcbsov »Antibarbarus der latein. Sprache«.
Naša slikarica Kobilica je dovršila portret škofa Strossm ayerj a, ki bo dičil veliko dvorano »Mestnega doma«. Portret, izveden v oljnatih barvah v naravni velikosti, jc po sodbi veščakov pravo mojstrsko delo naše domače umetnice, rojene Ljubljančanke.
Slovensko umetniško društvo v Ljubljani. Pred dvema letoma jc prinesel »Slovenski Narod« serijo člankov, ki so pozivali vse slovenske umetnike, naj bi se organizirali ter v to svrho sklicali predvsem shod vseh slovenskih pisateljev, slikarjev, kiparjev, arhitektov, glasbenikov in dramatičnih umetnikov. Slovensko časopisje je takrat toplo pozdravilo to misel, in tudi »Lj. Zvon« jo jc priporočal navdušeno. Shod se je končno res vršil v ljubljanskem »Narodnem domU«, izvoljen je bil celo odbor, a stvar je zadremala in je spala do letos. Nekateri ljubljanski umetniki pa so spočetka tekočega lcfcnz-prcvideli, da se treba lotiti realiziranja ideje z druge strani, ter so začeli delovati za ustanovitev slovenskega umetniškega društva. V Ljubljani se jc v ta namen vršilo več shodov, katerih se je udeležilo tudi nekaj umetnikov z dežele, in na katerih so se sestavila pravila. Dotična pravila pa so bila sjpočetka sestavljena tako, da bj_ mogli _bjti_rcdni člani bodočega društva samo takozvani obrazovalni umetniki, t. j. slikarji, kiparji in arhitekti. Na pripravljalnem občnem zboru pa se je sprejel predlog, naj se ustanovi splošno umetniško društvo, v katerem naj bi imeli svoje središče poleg imenovanih umetnikov tudi pisatelji, glasbeniki in dramatični umetniki. V tem zmislu se jc načrt prvotnih pravil po-polnil, tako da je postal smoter bodočega društva pospeševanje slovenske umetnosti sploh. Tako društvo imajo tudi Hrvatje in Čehi — Slovencem pa je potrebno tolikanj bolj, ker jc število obrazovalnih umetnikov pač jako pičlo, a šc to številcc je razlrošeno po svetu. Močno slovensko umetniško društvo z velikim številom članov je potrebno nc lc iz moralnih, nego tudi iz materialnih ozirov. Edinstvo in sloga vladajta vsaj na umetniškem torišču; lc ljubezen in bratstvo moreta roditi lep sad. Združitev vseh slovenskih umetnikov bode vplivala na posamezne panoge in stroke umetnosti najugodneje. To j c sijajno dokazala zadnja umetniška razstava v Zagrebu. Tam so skupno delovali obrazovalni umetniki in pisatelji; izdali so več instruktivnih brošur, napisali štiri zvezke ilustriranega »Salona« ter imeli cclo vrsto predavanj o razstavi sploh in o posameznih umetnikih posebej. Zagrebški listi so prinašali dan na dan članke o umotvorih domačih slikarjev in kiparjev, s tem vzbujali, netili in širili zanimanje za razstavo in umetnike ter bistrili razum za pravo in resnično umetnost. Posledica tega požrtvovalnega delovanja hrvaških literatov pa jc bil sijajni moralni in gmotni uspeh razstave. Iste sadove rodeva sloga med pisatelji in obrazovalnimi umetniki na Češkem, na Dunaju, v Monakovcm in povsod drugod. Rodi pa jih izvestno tudi pri nas, kjer je reklame za umotvore spričo zaspanosti in nebrižnosti našega občinstva taka živa potreba kakor ribi vode. Po teh načelih sestavljena pravila novega društva so se predložila kranjski deželni vladi, ki jih je potrdila dne 4. m. m. z dopisom štev. 3384/pr. S tem jc bilo društvo, za katero se jc oglasilo že dotlej nad sedemdeset članov, ustanovljeno.
Smoter društva je: a) Pospeševanje slovenske umetnosti sploh, prirejanje slikarskih, kiparskih in drugih razstav bodisi samo domačih, bodisi slovanskih ali neslovanskih umotvorov, podpiranje mladih talentov in izvrševanje vseh po zakonu dovoljenih shodnih pravic; b) varovanje umetniških pravic svojih članov, gojenje družabnosti, prirejanje zabav in po-
učnih predavanj, izdajanje reprodukcij, knjig, brošur in tiskovin sploh; c) sklepanje zvez z inozemskimi umetniškimi društvi in posredovanje med slovenskimi umetniki, in odbori mednarodnih razstav. Politika je iz društva izključena. Izvršujoči člani se smejo po svojih strokah deliti v posebne odseke, kateri si izvolijo svoje pododbore. Odseki pa si določajo svoj delokrog v okviru društvenih pravil. O sprejemu umotvorov v društvene razstave odloča poleg od-borovega zastopnika jury, katero volijo obrazovalni umetniki. Med izvršujoče člane pa je prištevati vsakega umetnika (slikarja, kiparja, graverja, arhitekta ali sploh obrazovalncga umetnika, nadalje pisatelja, glasbenika in dramatičnega umetnika), ki je Slovenec ali med Slovenci bivajoč Slovan.
Pripravljalni odbor je sklical za 23. m. m. I. redni občni zbor, na katerem je bil izvoljen sledeči definitivni odbor: Predsednik ces. svetnik in profesor Iv. Franke, podpredsednik stavbeni svetnik Iv. Duffe, tajnik E. Gangl, blagajnik Fr. Gerbič, arhivar Al. Šubic, odbornik Vatr. Holz, namestnika Iv. Zajec in Rih. Jakopič, preglednika pa A. Aškerc in R. Incmann. Na občnem zboru se jc tudi sklenilo, da se priredi prva umetniška razstava v Ljubljani početkom prihodnjega poletja; letos na jesen se priredi Puškinov večer s predavanjem, deklamacijami in glasbenimi točkami, po zimi bode troje javnih predavanj, razen tega pa se bodo vršila predavanja za člane in za vpeljane goste na društvenih zabavnih večerih. Društvo priredi tudi nekaj večjih »besed« z literarno-muzikalnim vzporedom. Ljubljanski člani imajo vsako soboto v Aurovi gostilnici v svoji sobi redne sestanke.
S tem so dobili slovenski umetniki svojo organizacijo in svoje središče. Slovensko umetniško društvo v Ljubljani utegne postati največjega kulturnega pomena za naš narod, zato pa zasluži, da ga podpirajo in uvažujejo" vsi sloji,
Vzgoja in omika ali izvir sreče. Po najboljših virih in navodilih spisal Jožef Valcnčič. V Ljubljani, 1899. Založil in izdal pisatelj. Tiskala »Narodna tiskarna«. —Tako je naslov lični, 154 strani obsezajoči knjigi, ki je nekak konglomerat pedagogike, etike in »bon tona«. Zlasti zadnji del, ki se bavi z omikanim vedenjem v najrazličnejših položajih življenja, jc jako natančen in obširen. O knjigi izpregovorimo v prih. štev. kaj več. Danes omenjamo lc, da stane gld. 180, in da jo jc dobiti lc pri pisatelju v Ljubljani, na Starem trgu, št. 4, III. nadstropje.
Alfred Jensen je prevedel Cankarjevi romanci: »Ob grobu tiranovem« in pa »Intermezzo v nebesih« na švedski jezik ter ju objavil v dnevniku »Han-delsoch Sjöfarts-Tidning«.	A.
zlasti pa vsi naši Časopisi.