Kmečki stan in šolska omika. Med prostim ljudstvom sliši se še vedno kriva misel, da kmetu ni treba veliko šolskega poduka, da je dovolj, da le zna brati in za silo pisati. Vidi pa se, da ta misel dan danes nič več ne velja, in da tudi niina nikakoršne podlage. Spoimnjamo se, kaj smo o teiu brali v ,,Slov. Gosp." 1. 1867, št, 23, in zdi se nam vredno, da tu posnamemo nekaj iz spisa „0 pravein kmetu'\ Tu g. T. pravi: ,,Mnoge druge stvari bi se še iehko navedle, ktere so potrebne pravemu kmetu; hočem vendar le samo edno pridjati, kar je posebno v današnjih časih neogibljivo potrt-bno, t. j. dobra šolska omika in izobraženje uma. Dokler je bil kmet nevedeii in sirov, bil je potlačen, ubog, zaničevan. Odreja in oinika ste ga vendar tutli v mnogih straneh osvobodile. Vpeljanje ljudskih šol. v ktenh se vsi otroci jim primeraih stvari učijo, je ravno za kmetički «tnn neizmerna dobrota postalo, in ga je povzdignilo v ednako ravnopravuost z drugimi bolj čislanimi stanovi. Sicer še dan denašnji mnogi mislijo, da se ni potrebno niti mnogo učiti, niti mnogo znati, če kdo hoče samo kmet biti; pa mnogo je vendar v tem, kakesiti ljudje mislijo kmete. Res mnogo ni potrebno omike in uma pri delu, ktero tudi lehko vsaka inašina opravlja; kteri vendar samo tako dela, tudi ni pravi kinet; in kteri nič dalje ne ve in ne dela, kot samo vse po stari navadi, ta v današnjih časih ne more napredovati in skorej tudi ne obstati. Kakor je delal oče in dedek, je znabiti prek in prek zadosti bilo za one čase; naši časi so vendar celo drugi, in zahtevajo zatoraj tudi mnogo več od gospodarja in obrtnika. Kteri tega ne veruje, naj pogleda na velik napredek, kterega je činilo gospodarstvo v zadnjih stoletjih. Hočemo ga v kratkem navesti: Razširilo se je sploh sejanje krompirja, kteri mnogo milijonov ljudi hrani; vpeljala se je živinoreja v hlevih z deteljo, sejanje bele in rumene pese (burgunške repe, Runkelriibe), po čemur se je živinoreja za dve tretjini pomnožila; iznašli so se lajši in boljši plugi, brane; napravile so se mašine, s kterimi se mlati, seje, kosi, in še mnoge druge gospodarstvu zlo hasnovite mašine, po kterih se ne odstranijo samo mnogi in veliki stroški, temučse tudiolajša poljedelstvo; napeljeva se voda iz mnogega zemljišča po odtokih, in se tako pridobi mnogo zeralje za obdelovanje; zboljšala so se gnojišča in sploh pripravljanje gnoja; rabi se nov zelo hasnovit gnoj: koščena moka, gvano itd., po kterem so se pridelki poljedelstva zelo poboljšali in pojnnožili; vpeljalo se je sejanje novih zelo hasnovitih gospodarskih stvari, p. tobaka, mela; povzdignila se je sviloreja; zboljšala živinoreja, bčelarstvo in innogo drugih stvari. Moramo res po pravici reči, da skoraj ni oddelka v gospodarstvu, v kterem se ni posredno ali neposredno zelo napredovalo. Od kod pa dojdejo iu so došli vsi ti napredki? Gotovo ne iz nevednosti, nemislečnosti in da se je deržalo starega kopita; temuč iz premišljevanja, prevdarjanja in dobrega spoznanja! Ob času naših dedov in prededov je kmet lehko dobro živel, brez da bi se bil mnogo učil. Poljedelstvo je še bilo sploh v zibki; zemljišča so se dobivala še jako dober kup; obresti najemnine, plačila težakov in sploh potreboče so bile še zelo male. To je scdaj vse drugače; cena zemljišč in težakov plačila so trikrat veče. Iz vsega tega sledi, da gospodar raora trikrat več pridelati, če hoče izhajati. Mora si zatoraj vsak gospodar prizadevati, da si, kar le rnogoče, malo stroškov dela, in kakor le more, za obilno žetev skrbi. Pri tem pa je potrebno mnogo premišljevati, opazovati in prerajtovati, da, gotovo veliko več, kakor je to treba marsikteremu delavcu v fabrikah ali obertniku. — Tako mora pravi kmet pred vsein drugim dobro znati, kaka perst se nahaja na njegovem zemljiščn, da potem presoditi more, kaka zelišča na njera naj bolj rastejo. Potem še le presoditi zamore, kako ga obdelavati, gnojiti in kaka zelišča na njem poredoma sejati. Vsak kraj ima tudi svoje posebne sposobnosti, to pa se mora dobro znati, če hočeš mnogo dobička pridelati; tudi vsako zelišče ima svoje posebne potrebe, in prinaša samo tedaj mnogo dobička, kedar se one dobro spoznajo in se po njih ravna. Pravi kmet dobro vč, da si vso gospodarstvo naj bolj povzdigne, če si priskerbi mnoge krme in izredi mnoge živine. Mnogo krme daje mnogo gnoja, gnoj paje prava moč vsega kmetovanja. Starokopitneži so še zmirora zadovoljni s slabo krmo, s zločestimi travniki, pašami in s praho. Pretehtajoči kmet pa skoro spozna, da si na njivi, na ktero vseje detelje, pese in kuruze za kermo, več senine vrednosti pridela, kot na jednako velikem travniku, in da si zatoraj tudi v razmeri več živine redi in več gnoja napravi. — On računa, — in to je perva skušnja dobrega in umnega gospodarja. Brez računenja, merenja, vaganja se ne inore dobro opazovati, se ne more na tanko pogledati v gospodarske potrebe. Ce kmet začne računati, mora gotovo tudi začeti segati po napredku v gospodarstvu, in ga mora rabiti v svojo korist. Staro kopito nima večega neprijatelja, in vpeljanje novih stvari nima boljšega in zaneslivejšega prijatelja in skušnje kakor računenje. Ako si kmet izračuna, da si z boljšim plugom svojo delo hitreje in bolj opravi, in toraj toliko in toliko časa in delavnih moči prihrani, si ga bode naskoro kupil, kajti se mu stroški za njega v kratkein povernejo. On si bo v kratkein izrajtal, da mu denarji morajo dobve obresti prinašati, s.kterimi si je popravil gnojišče, kupil mavca, različnega dobrega orodja ali dobrib. gospodarskih. knjig in časnikov. Sicer kraet navadno ne bere rad, nima tudi mnogo časa za to; prosto urico vendar za to vsak lahko najde, če le hoče; in človek, kteri pretehtovati ve, gre tudi rad dalje po tej poti, da si priskerbl nekoliko poduka in zve skušnje drugih. K vsemu temu je vendar pred vsem drugim potrebna dobra šolska omika; ona je silna moč, ktera še le čini, da kniet umeje svoj posel (svoje delovanje). — Ravno kakor mora priti fant, kteri hoče biti obertnik, k dobremu mojstru za učenca, ravno tako bi morali stopiti fantje, kteri hočejo biti dobri gospodarji, v šolo k dobrim gospodarjem; in ko bi se pri tem že bili nekoliko naučili, bi še morali potovati. da vidijo, kako se tudi dela v drugib krajih in pri drugih umnih gospodarjih; in tako dobro skušeni bi se še le morali vernoti ua svoje posestvo. Bogati kmetički sini bi pa tudi morali obiskovati dobre kmetičke šole, v kterih bi se naučili za celo svoje življenje naj koristnejšib stvari. Tukaj se še le učijo svoj pravi poklic dobro poznati; tukaj si prilastijo potrebnih naravskih znanost, in se naufiijo po svojem opazovanju vsa važna zboljšanja in napredke v gospodarstvu in kako te rabiti. če pa krnetički sin takih šol ne more obiskovati, naj bere inarljivo v veliki knjigi narave; naj opazuje mnogovrstno in Čudežno bitje in življenje narave, ktera bo njegova delavnica. Previden mladeneč kmečki bo vse žile napenjal, da postane pravi kniet, ker pravi kmet je spreviden, svoboden in srečen mož."