OBISK V »SKRITI« TRGOVINI SREDI MESTA
Pet stopničk pod pločnikom
Ljubljana je veliko mesto. Mesto s sto in sto trgovinaml. Z velikimi blagovnicami, pa tudi s čisto majhnimi prodajalnami. Ena takšnih Je tudl na Titovi 6, pri Pošti, nad katero stoji zelen napis »Sadje zelenjava«. Kolikokrat gre človek mimo, po Titovi, mimo Ijubljanske pošte, ob kateri se stlska ta mala prodajalna, ki je pravzaprav zrinjena v klet. Kar pozabiš nanjo. Pa vendar: če se ustaviš pred izložbo, ki je, kar priznajmo, vedno vabljivo urejena, te potegne tudl v trgovino. Tu dobiš prijeten občutek: takoje, kot v lepo urejenem domu - vse pospravljeno, vse na svojem mestu.
Človek kar rad stopi v to trgovino, potem ko jo enkrat »odkrije«. Mnogi Ljubljančani, ki dan za dnem prav pred to trgovino čakajo na mestni avtobus, jo dobro poznajo. In vedo tudi to, da so za pultom prijazne pro-dajalke.
Vse po vrsti rade ustrežejo, svetu-jejo. Ni jim odveč prijazna beseda, koristen nasvet, tudi nasmešek jim ni tuj. Vsem po vrsti, predvsem pa poslovodkinji Fani Rigler. Le še leto dni in nekaj mesecev bo stala za ti-stim pultom in potem odšla v pokoj. Pravi, da ji bo kar malo dolgčas, saj je rada med ljudmi in prav v takšnem okolju je pustila skoraj vse življenje.
Kar sije iz nje veselje do dela, ki ga opravlja. Z neko posebno ljubeznijo prihaja v prodajalno, ne le dopoldne, pač pa tudi popoldne, če je le treba. Ko pa je toliko dela, pravi.
In potem začne razlagati, da je prav delo v zelenjavni trgovini precej dru-gačno od tistega v špecerijski. Blago mora biti vedno sveže, lepo. Veliko-krat morajo vse presortirati, ločiti slabo od dobrega, izločiti tisto, kar je
gnilo. Vse, sadje in zelenjavo. Vsega tega slučajni kupec niti ne opazi.
Triintrideset let dela Fani v zele-njavni trgovini, skoraj polnih dvajset let prav v tej prodajalni. In kaj se dogaja v zadnjem času? Pomaranč zdaj ni, pravi. Vendar ljudje to še nekako razumejo. Še sreča, da so li-mone, v katerih se skriva še več vita-minov. Domačega sadja je dovolj. Lepo je in vse to lahko nadomesti tisto, kar je včasih prihajalo iz južnih krajev.
Nasmehne se in pove: čestokrat ljudje sprašujejo, na kakšen način se kaj uporablja. Zadnje čase ponujajo neke sorte kitajsko zelje. Nova sorta zelenjave je to, priprava je malce dru-gačna in tako je treba postreči tudi s kuharskimi recepti.
Spet pogleda po svoji trgovini, vmes postreže, naloži mialo lepega, rdečega grozdja in pravi: saj imamo kar veliko, kajne. Danes so pripeljali že drugič. In potem spet prijazen pozdrav; tovarišici srednjih let pove, da letos kakijev ne bo več, da pa so jabolka sočna in slastna. In postreže.
Stranka iz hiše, si mislim. Pa mi Fani Riglerjeva kasneje pove, da je iz dru-gega konca Ljubljane in da nakupo-vanje opravi mimogrede, ko se vrača iz službe.
In takšnih kupcev, ki niso le iz naj-bližje soseske, je veliko. Leta in leta že prihajajo sem. Srečujejo vedno isti, nasmejan in prijazen obraz po-slovodkinje Fani. K sedemdesetim gre, pravi. Pa jih ne kaže, veliko jih skrije. Morda je vsemu temu res bo-trovala neprestana dobra volja do de-
la, ljubezen do vsega; pa čeprav tudi. njej ni bilo vedno z rožicami post-lano.
Najin pogovor gre počasi h koncu. Trgovina je že zaprta in povprašam, če morda motim, ker je še veliko po-spravljanja, pomivanja. Ne, pravi. Kar čutim, da moram za vse te lepe in prijazne besede vsaj nekaj povrniti. Ponudim, da jo mimogrede zapeljem domov. Spet odkloni in pove, da ima avtobus pred trgovino in da jo pripe-lje prav do doma. Dobim občutek, da bi mi rada prihranila delček poti.
Poslovim se. Zapustim trgovinico, ki lepo urejena in vabljivo založena, v novoletnem vzdušju okrašena, priča-kujejutrišnjidan.                 Mile Bitenc