Nekoliko opomb k odgovorn gosp. DruzoTlča v 4. štev. letošnjega BPop." na str. 121 — 122.* Vem sicer, da so časnikarskepolemikečestojako neprijetne in nadležne tako uredniku kakor tudi čitateljem dotičnega lista, kjer se bijejo taki »papirni boji", toda nekako čudno je vsekakor tako ravnanje, kjer poziva na eni strani v polemiki polemizujoč svojega nasprotnika posrednje in neposrednje na odgovore in dokazila, na drugi strani pa pride g. urednik ter odvzame nasprotniku besedo, češ: ,,Stvar je za nas končana". Tako in nič drugače se je zgodilo meni v znani polemiki, ki jo imam z g. Druzovičem. (Prim. Pop. štev. 2., 3. in 4.) Opazivši pod nPripombami" k mojemu odgovoru v 4. štev. rPop." zgoraj navedeno uredniško opombo, spomnil sem se nehote Ezopove basni, iz katere odseva nauk, da zatožencu ne pomaga njegova nedolžnost celo nič, ako se združijo proti njemu tožnik, sodnik in pa priče. No, ker se še najdejo pota, po katerih je moči pretrgati take spone, zato mi bodi dovoljeno, da g. Druzoviču na tem mestu kolikor mogoče na kratko odgovorim. 1. G. Druzovič imenvjje mojo trditev, da je mogoče enemu in istemu napevu tudi različen tekst, nelogično. Bodi mu! Ne bom se z njim o tem dalje prerekal, omenim samo, da sem imel pri tem v mislih narodne napeve in ljudsko šolo. Opiram pa se v tej stvari na izjavo priznanega slovenskega (ne neraškega!) glasbenika, ki je pisal med drugim sledeče: ,,Škode pa vendar nar. napev nič ne trpi, ako se mu podloži novo besedilo, saj narod sam pogosto besedilo izpreminja in prenareja: vraznihkrajih se na razne napeve pojorazne besede! (Fr. Kimovec v nSlov." za 1. 1906. št. 176). S tem seveda nihče na trdi, da je tako ravnanje iz glasbeno-estetičnih ozirov utemeljeno, a mogoče je in v praksi se je med narodompa tudi med učiteljstvom iz vzgojnih ozirov do sedaj vedno izvajalo. Se li bo še tudi v prihodnje ? 2 Da se opira g. Druzovič v svojih nPripombah" na resolucije, sklenjeDe na glasbenopedagoškem kongresu v Berlinu, je to kajpada povsem prav, a pritrditi mi mora čestiti moj nasprotnik, da se na papirju marsikaj prav lahko čita, dočim se stvar dejanski, t. j. v praksi ne obnese vselej tako, kakor bi si * Tiskano kot inserat. Uredništvo je odgovorno le toliko, kolikor zahteva tiBkovni zakon. želeli to dotični navdušeni možje, iz kojih je stvar izšla. Zgledov za to najdemo več nego dovolj v raznih strokah, katere bi radi poedini veščaki potom ljudske šole spravili do najvišjega vrhunca. Kar se pa tiče glasbe v ljudski šoli, še gre pomniti, da vsem učiteljem, žal, rojenice niao že ob porodu položile lepo ubraae lire v zibelko: pretežna večina nas stoji v tern oziru v vrstah, ki bi je niorda g. Druzovič imenoval nminorum gentium". 3. Ekstremnosti, ki jo zavrača g. Druzovič v BPop.", mu nisem prvi očital jaz, pač pa urednik njegovega »Ukoslo vja", g. dr. IIeš iS, in bi se moral torej g. Druzovič v tem oziru že prej oglasiti. 4. Da se to, kar služi kot priraer učne poti za učne namene v šoli, ni rabno in da bi se torej pesmi, ki jih uavaja gosp. Druzovič v svojeirj nUkoslovju", pri pevskem pouku v šoli ne smele rabiti, tega gotovo, g. Druzovif, sam ne veruje. Istotako se mi zdi jako dvomljivo, da bi imel pokojni Miklošič v svoji rokopisni zbirki pod Fleischmanovim napevom BMetuljček" za to melodijo priraerno besedilo ,,Veseli hribček". 5. Trditev, da sem v polemiki z gosp. Druzovičem postal oseben, odločno zavračam, zakaj osebnosti g. Druzovič sem se dotaknil le v toliko, kolikor je ista v zvezi s stvarjo samo.* Izzival nisern nikoli in nikjer, in ce sem imel v prejšnjih letih razne polemike, katere mi sedaj g. Druzovič očita ali ni tudi tako očitanje osebno'? sem bil vedno zahrbtno napaden. In kot tak sem se moral vendar tudi braniti. Oseben pa tudi takrat nisem bil, ker svojega nasprotnika niti poz n a 1 n i s e m. Bojazen g. Druzoviča, da bi ga utegnil v slučaju neugodne ocene moje nPesmarice" preostro prijeti, je bila torej povsem neutemeljena. 6. Za upoštevanje ugodnih časniških porožil o mojih skroranih publikacijah g. Druzoviča nisem nikoli prosil, ker vem, da bi našel pri njem v tem oziru le gluha ušesa, kakor sem jih našel takrat, ko sem ga prosil usluge, naj raojo pesemsko zbirko v rokopisu kritično pregleda. Sieer pa se je moral g. Druzovič v najnovejšem časa sam uveriti, kako težko je pisatelju, ki se prikaže s svojim proizvodom v javnosti, vsestranski ustreči in da graja zlasti tedaj hudo peče, ako si je literat v svesti, da je irael, pišoč dotično delo, najboljše namene. 7. Ako rnisli g. Druzovič, da me spravi s svojimi ropombami", Bpripombamiu in z več ali manj prikritim Bnamigavanjnm", ki ima dokaj prozoren naraen, iz ravnotežja, ako misli, da uniči s tem v meni veselje in pogum do daljnega dela na literarnem polju, se pač močno moti. Šolsko literarno polje na Slovenskem je tako veliko in obširno, da imava z g. Druzovičem poleg drugih delaveev oba dovolj prostora, pa tudi potrebnega dela. Vsak po svoje! Na glasbeno pedagoškem polju pa se bržkone ne bova tako hitro sporazumela, zakaj g. Druzovič bi rad v znani svoji navdušenosti za glasbo spravil to umetnost pri nas čim najhitrej do najvišje stopnje popolnosti, dočim računam jaz, ki se gibljem le \ tesnem, ljudskošolskem muzikalnem ozračju, le z dejanskimi razmerami in težim v prvi vrsti po tem, da bi zbudil v šolski deci pred vsem veselje do petja in glasbe sploh. Da pa morajo pri tem razni glasbeno - estetični momenti stopiti često v ozadje, v tem rai mora pritrditi pač vsakdo, ki deluje v Ijudski šoli. V Središču, dae 21. aprila 1907. Anton Kosi. * Ko sem pisal prvi evoj odgovor g. Druzovižu, sem poudarjal ondi izreSnot da se glede oeitanja nečigtih namenov pri g. Druzoviču morda motim Daneg sem v tej točki povgem na čistem, a javno te stvari gospodu nagprotniku iz gotovih ozirov ne bodem pojagnjeval, pač pa, ako g. Druzovič to želi, z a s e b n i m potom.