Ljudska izobrazba. Znanje je moč. Uresniženje tega pregovora najdemo v celi zgodovini, vidimo ga pa tudi labko na lastne oči pri sosedih. Demokratičnih naukov o izenačenju imetja ne more odobravati noben trezno misleč človek. Zato pa ai mora vsak istiniti izobraženec želeti izenačenja znanja. Znanoat naj bi ne bila privilegij nekaternikov, ki imajo eredstev za študije. Dočim vidimo tedaj v prizadevanju socijalnih demokratov nekaj brezsrčnega pohlepa in — zavistnega nagona po laatnem uživanju, je ono gibanje, ki izkuša zanesti znanost med sloje, simpatično in kulturno. To gibanje se je zaneslo iz Angleske, kjer se je v mestu Cambridge ustanovila 1. 1873. človekoljubna družba, kateri je bilo geslo: Znanost je treba udomačiti pri ljudstvu. Znanoat ne sme biti predpravica izvoljenih alojev. S tem je bil postavljen tudi temelj socijalnemu izboljšanju. Veda se je širila med ljudstvo na dva načina. Prebivalatvo v večjih meatih, kjer so višje šole, ae je použevalo v posebnih brezplačnih tečajih v vaeh panogah znanatva v labko umljivi in praktični obliki. Za kmetiško prebivalstvo pa so se priredili v vseh večjih vaseh praktični tečaji, kjei* se je poučevalo nazorno v vseh panogab umnega gospodaratva. Uspehi so se pokazali razen na Angleskem posebno lepi na Danskem, kjer so se najprej oprijeli iz Anglije prinešene metode. Dan8ka je majhna država ter Steje nekaj več prebivalstva, kakor je naa Slovencev. Dasi je 20 odatotkov dežele nerodovithe, dasi nima rudnin in le 5% gozda, je vendar ena izined najbolj cvetočib in najbogatejših dežel. Zakaj to? Prebivalatvo je atrokovno in splošno izobraženo. V vsaki vasi na Danskem obstoje že 50 let zimski poučni tečaji, ki jih obiakujejo otroci in atarci, ko ni nujnega dela na polju, ter se poučujejo v vsakovrstnib praktičnih stvareh. Ti tečaji niao državni, temveč si jih vzdržujejo posamezne vasi same. Poučujejo učitelj, pastor in številni potovalni učitelji. Največja važnost pri pouku se seveda polaga na kmetijatvo, posebno na živinorejo. Te dve stroki sta zavoljo tega sploh na Danskem na vrhuncu, ter hodijo iz yseb kmetiških držav, tudi iz naših dežel, strokovnjaki se učit na Dansko. Živinoreja in vse, kar je z isto v zvezi, je na Danskem tako razvito, da nosi deželi na leto 200 milijonov kron. Ali ni to naravnost ueverjetna vsota za tako majhno državo ? Razen blaginje pa je prineslo to splošno poučevanje ljudstvu tako splošno naobrazbo, da Danska sploh nima ljudi, ki bi ne znali čitati in pisati, a knjig in časopisov je v deželi toliko, da ima vsaka kmetiška hiša svojo knjižnico. Ali bi se ne dalo tudi pri nas kaj ukreniti za boljšo naobrazbo Ijndstva, za splošno omiko? Sposobnih nčiteljev imamo v vsaki fari, le dobre volje bi bilo treba. Samo poudarjanje gospodarskega nazadovanja ne reši našega ljudstva.