XX. tečaj 7. zvezek. cm je z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S privoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti vrejuje in izdaja P. Stanislav Škrabee, mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici. VSEBINA 7. ZVEZKA. Magnificat ad B. Virginem Mariam........................................198. Magnificat k preblaženi Devici Mariji...................................194. Opomba.............................................................196. Mesec oktobra. Premišljevanja o življenju sv. Frančiška. Trideseti dan. Kako mnogo je koristil sv. Frančišek av. katoliški cerkvi.............................................................197. Mati božja dobrega sveta................................................201. Podoba Bogu posvečene zlasti redovne osebe. VIII. pogl. O zvestobi v redovnem stanu........................ 203. Prijateljski pogovor................................................... 200. Nekaj čartio sč slovenskega misijona na Nemškem , 211. Življenje sv. Frančiška, pisano od treh njegovih tovarišev. IV. pogl. Kako je pri gobavih začel premagovati samega sebe , 215. Spomini na moje romaDje v Sv. Deželo....................................216. Novi generaljni minister našega reda................................... 223. Priporočilo v molitev.................................................. 293. Zahvala za vslišano molitev •.......................................... 224. V GORICI Hilarijanska tiskarna ________________________________1903.________________________________ Izhaja v nedoločenih obrokih. Stane cel tečaj (12 zvezkov) 160 v. Knjižne novosti. Izvestija Otdelemja russkago jazyka i slovesnosti Imperator-skoj Akademii Nauk 1903 g. -- Ni davno, kar je izešla tega znamenitega časopisa 1. knjiga 8. torna, polna učenih znanstvenih preiskav in drugih mikavnih spisov, ki jih vseh, če tudi le po naslovih, posebej omenjati tuni prostora in ne bi nikomer koristilo; pomuditi pa se hočemo nekoliko z dvema, keterih eden se dotika koliker toliko tudi naše slovenščine, drugi je pa velike važnosti v nekem imenitnišem oziru. Zato tudi najprej o poslednjem nekoliko besedic, govoru namreč, ki ga je v spomin Vladi mira Sergijeviča Solovjevega govoril (ali menda biai) 21. januarja 1901 v neki slovesni akademijski seji A. F. Konji. — Solovjev je po imenu mnogim znan tudi po naših krajih; umevno ! saj je bil to v zadnji četerti preteklega stoletja najzname-nitiši ruski modroslovec, in, kar je nekaj posebnega, praktičen kerščanski modroslovec, ki se je poganjal ne za kake suhe, brezpomembne teorije, temuč za to, kar bi bilo vsemu kerščanstvu in celo vesoljnemu svetu gotovo največa sreča, za spravo namreč in zedinjenje vshodne cerkve z rimsko katoliško ter spreobernjenje ostalih kristijanov (—in nekristijanov) h tej eni cerkvi Kristusovi. Zgodovina," tako je pisal Solovjev, „je napravila prepad mej vshodno in zapadno cerkevjo. Ali kaker koli je globok ta prepad, vender ni skopan z božjimi, temuč s človeškimi rokami. Razdeljenje cerkev je božje pripuščenje, ni pa božja volja. Božja volja je nespremenljivo, da bodi ena čreda in eden pastir. Torej je dolžnost skerbeti za to, da se zasuje pogubni rov, ki je razdelil čredo Kristusovo." lu Solovjev, pravi nadalje Konji, je bil terdno prepričan, da je ta sprava cerkvi zgodovinska naloga Rusije, ketera more in je dolžna v tem oziru povedati svetu novo besedo, odrekši se svoji cerkveni zapertosti in stopivši na pQt vzajemnega vvažauja in praktičnega seznanjenja z duhovnimi močmi zapadue cerkve. To ima biti pot, ne brezciljnega zedinjenja nedostatkov in slabosti ene strani s temnimi stranmi druge, temuč pot kerščanskega razmerja ene proti drugi v pogledu na veliki cilj, dosego cerkvenega miru na zemlji. Vže 20 let pred nastopom Solovjevega je gojil in izrazil prav to željo znani pesnik Homjakov. In ta želja ogreva tudi zdaj mnogo iskreno-vernih ljudi na Ruskem. — Tako torej Konji na raznih mestih svojega spisa. Mi od naše strani pa smemo zagotoviti, da je prav to goreča želja tudi vseh vernih zapadue, katoliške cerkve; še prav posebno pa hrepenimo mi katoliški Sloveni, da bi se velika kerščauska deržava na severu berž ko berž v resnici lotila naloge, ki jo ji s terdnim prever-jeujern pripisuje Solovjev. Ona bo s tem, tega smo prepričani tudi mi, duhovno moč Kristusove cerkve neizmerno pomnožila ter vsemu človeštvu skazala največo dobroto; ob enem pa bo prav tako krepko, vender nikomer na škodo, ojačila svojo lastno moč in veljavo mej narodi. Če je kje kedo, ki more s tem vsestransko, duhovno in telesno, osrečiti vesoljni svet, menda se ne motimo, ako mislimo, da je to v resnici in edino Rusija. Naj bi CVETJE z vertov svetega Frančiška. XX. tečaj. —V Gorici 1903 7. zvezek. 1BA4M1VICAT n4 H. ' O cJ ■ 1. Magnificat * anima mea Virginem Mariam, 2. Et exultat spiritus meus * in dulcissima Matre mea; 3. Quia misericordes oculos suos ad servum indignum con-vertit; * ecce enim ex hoc beatum me confido futurum in saecula, 4. Quia fecit mihi magna Virgo potens, * cujus sanctum nomen Maria, 5. Et misericordia ejus a progenie in progenies * omnibus diligentibus Eam. 6. Fecit potentiam Immaculata, * contrivit caput serpentis antiqui. 7. Deposuit poteijtes de sede; * cunctas haereses sola in-terimit in universo mundo. 8. Esurientes ad Illam animas * implet coelesti dulcore. 9. Suscepimus per Ipsam Salvatorem mundi, * Dominum nostrum Jesum Christum, — 194 — 10. Sicut locutus est Deus per angelum Gabrielem ad Eam: * Sanctum, quod nascetur ex Te, yocabitur Filius Dei. 11. Gloria Patri et Filio* et Spiritui sancto. 12. Gloria et exaltatio * Virgini - Matri Mariae in saecula saeculorum. Amen. y. Dignare me coram universo mundo magnificare Te, Regina gloriosissima. R). Da mihi virtutem contra hostes tuos, da victoriam de ipsis. OREMUS. Deus, qui beatissimam Virginem Mariam mira celsitudine et gloria decorasti eamque gloriosissimam coeli et terrae constituisti Reginam: respice ad populum tuum fidelem, qui laeta jubilatione tantam Matrem glorificans pro ea perpetuas tibi gratias agit, et concede propitius, ut quae de ea in terris firmiter credimus, gaudentes aliquando in coelis ipsi contemplari mereamur. Per Christum, Dominum nostrum. Amen. m&mmmšM k Qe?iei Hipiji. 1. Moja duša* poveličuje Devico Marijo, 2. In duh moj: se raduje* v najslajši Materi moji; 3. Ker je obernila svoje milostljive oči na nevrednega služabnika*; zakaj, glej, od zdaj zaupam, da bodem blažen na veke, 4. Ker je velike reči storila meni devica mogočna, * katere sveto ime je Marija, 5. In njeno usmiljenje gre od roda do roda* vsem tistim,, kateri jo serčno ljubijo. — 195 — 6. Moč je skazala Brezmadežna, * zdrobila je glavo kači stari. 7. Mogočne je pehnila s prestola; * vse krive vere vničuje sama na vesoljnem svetu. 8. Duše po Nji hrepeneče * napolnjuje z nebeško sladkostjo. 9. Sprejeli smo po Nji zveličarja sveta, Gospoda našega Jezusa Krista, 10. Kaker je k Nji govoril Bog po angelju Gabrielu:* Sveto, ki bo rojeno iz Tebe, imenovano bo Sin Božji. 11. Čast bodi Očetu in Sinu* in svetemu Duhu. 12. Čast in slava bodi* Devici - Materi Mariji na vekov veke. Amen. J. Dovoli mi poveličevati Te pred vesoljnim svetom, o Kraljica najveličastniša! R). Daj mi moč zoper tvoje sovražnike, daj zmago nad njimi! MOLIMO. O Bog, ki si preblaženo devico Marijo s prečudežno visokostjo in častjo navdal ter jo postavil najveličastnišo kraljico nebes in zemlje; ozri se milostivo na svoje verno ljudstvo, ki z največim veseljem tolikanj imenitno mater časti in tebi neprestano za njo hvalo daje, ter daj, da vredni postanemo, kar o njej na zemlji terdno verujemo, enkrat veseli tudi sami gledati v nebesih. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Mih. Lendovšek župnik. Imprimatur ! Ab Ordinariatu archieppli Goritiae die 25. Junii 1903, De mandato Cel.mi et Rev.mi Dom. Ordinarii Mathias Kravanja Dir: Cancellariae. Opomba. — Magnifikat se imenuje molitev ali pesem, ki jo je govorila Marija na pozdravljenje Elizabetino v zahvalo za neizmerno milost, ki jo je prejela od Boga, ko se je sam Sin božji včlovečil v njenem deviškem telesu. Marija je zložila to molitev skoraj le iz besed svetega pisma stare zaveze, pred vsem se derži hvalospeva Ane, matere Samuelove (1. Sam. 2, 1—10). Pobožna devica izraeljska je znala gotovo svete pesmi starega zakona na pamet; zato ni da bi se čudili, da je govorila - z besedami znanih milih pesmi, ko je v svoji neizrekljivi sreči hvaležno hotela poveličevati Boga *). Prav po njenem zgledu se je ravnal pa tudi naš pisavec, ko je hotel v zahvalo za milosti po nji prejete počastiti jo in se je poslužil v to zlasti njenih in drugih svetopisemskih ali cerkvenih bogoslužnih besed, ko je torej njeno Bogu v zahvalo zloženo pesem preobernil v njeno počeščenje. Sicer pa je imel pred očmi vže tudi zglede drugih svetnikov, zlasti svetega Bonaventure, ki je obernil na Marijo vero sv. Atanazija „Quicunque vult salvus esse“ in hvalospev „Te Deum laudamus". Poslednji je natisnjen po slovensko v 2. letniku „Cvetja“ v 5. zvezku. — Ni davno, kar so objavljali neki pobožni listi, mej njimi tudi naša „Acta Ord. Fr. Min.“, prav ta hvalospev „Te Deum“ podobno predelan v čast sv. Antona Padovanskega, in tudi mi smo mislili za mesec rožni cvet na čast sv. Antonu v „Cvetju“ priobčiti poslovenjen ta spev; ali ko smo ga malo bolj natanko pregledali, smo se prepričali, da je v „Aktah“ menda nekaj pokvarjeno natisnjen, ali je pa že pervotno slabo preobernjen; zato pač tudi slovenske prestave ne kaže tiskati. *) Primeri: Vvklad posvatnych žahnu a biblickych chvalozpžvfi breviafe. Napsal Dr. Jaroslav V. Sedlaček. V Praze. Nakladem Dčdictvi sv. Prokopa. 1901. Dil II. str. 1246. — To delo bogoslovskega profesorja češkega vseučilišča v Pragi priporočamo pri tej priliki tudi slovenskim duhovnikom, ki umejo češki jezik. Ob enem bodi izrečena priserčna hvala učenemu gospodu pisatelju, da je svojo lepo knjigo naši knjižnici prijazno podariti blagovolil. Mesec oktober. £rontšljgra&ja . (Mat. 16, 15—19). Ko je tako Peter, v imenu vseh apostoljev in vseh pravovernih kristijanov, izpovedal svojo od Boga mu razodeto vero, da je Kristus pravi Bog, je Jezus Kristus Petra blagroval zato, in poverh blagrovanja mu je obljubil, da bo na njega zidal svojo cerkev, ketere peklenske moči ne bojo zmagale. Dal mu je prednost mej apostolji in izročil mu najvišjo oblast v svoji cerkvi. Jezus Kristus je pa cerkev samo vstanovil, ni je pa dodelal, ampak se še vedno zida in doveršuje. Kristus namreč svoji cerkvi ni namenil obstanka samo nekaj časa, morebiti samo dokler bi apostolji živeli, ampak on hoče, da stoji do konca sveta. Zato ima pa vedno stati tudi podlaga cerkve, ketero ji je Jezus Kristus dal v Petru, ki ga tudi iz tega namena imenuje Petra ali skalo. Kaker pa sploh apostoljem Jezus ni obljubil svoje pomoči samo za čas njihovega življenja, ampak do konca sveta in tako torej tudi vsem njihovim pravim naslednikom vse čase, dokler bo svet stal in bo trajala vojskujoča se cerkev, in kaker vse pravice in dolžnosti, ki so jih apostolji od Jezusa prejeli, prehajajo tudi na njihove prave naslednike v vseh časih do konca sveta, tako tudi najnižja oblast v cerkvi in vse prednosti, ketere je apostolj Peter prejel od Jezusa, prehajajo poversti na vse Petrove prave in postavne naslednike. — 208 — Tako glejte, predragi, mi lahko vemo in smo prepričani, da je naša cerkev tista, ketero je Jezus vstanovil, ker stoji na tisti podlagi, na ketero je hotel Jezus zidati svojo cerkev, na skali sv. Petra. Sv. Peter je bil rimski škof; iz Rima je vladal vso cerkev celih petindvajset let; ondi je tudi vmerl kot mar-ternik. In zato je vsakokratni njegov postavni naslednik na rimskem škofijskem sedežu tudi njegov naslednik v višjem poglavarstvu čez vso pravo Kristusovo cerkev, in se zato imenuje papež (t. j. „oče“ kristijanov) in namestnik Kristusov. Bodimo torej veseli, da smo v pravi Kristusovi cerkvi in se smemo imenovati rimske katoličane, in, kaker sv. Peter,, tudi mi terdno verujmo, da je Kristus sin živega Boga ter očitno in neprestrašeno spoznavajmo to temčljno resnico naše sv. vere. Deržimo se vselej terdno naših dušnih pastirjev, ki nam jih pošljejo škofje, keteri so v zvezi z rimskim papežem, ker tako se deržimo skale, na keteri stoji prava božja cerkev. Torej varujmo ta dragoceni zaklad prave sv. vere in branimo ga posebno pred tistimi, ki nas hočejo ločiti od naših dušnih pastirjev in s tem od namestnika Kristusovega na zemlji. Nedajmo se jim slepiti in zapeljavati; sami so vero zgubili, in hočejo tako tudi nas ločiti od žive vinske terte, ketera je Kristus. Govorijo nam od luči prostosti in napredka, ali vedimo, da je edino prava luč Jezus Kristus in njegova sv. vera, prava prostost le v zatajevanju samega sebe, in edino pravi napredek le v tem, da si prizadevamo Kristusa ljubiti in njegove čednosti posnemati. Ali tisti, ki si dandenes prizadevajo, da bi katoliško ljudstvo odtergali od dušnih pastirjev in ga tako ob vero pripravili, ravnajo pri tem silno zvito, in zato se kaj lahko vjame v njihove zanjke, kedor v veri ni prav terden in dobro podučen. Zlasti namerjajo s tem doseči svoj namen, da hočejo pri ljudstvu vzeti duhovnikom dobro ime ; zato izdajajo razne silno hinavsko pisane časopise, po keterih razglašajo o duhovnikih včasi morda nekoliko resnične,, večji del pa izmišljene, ali vsaj povekšane napake in pregrehe. In da bi ljudstvo tem lažje premotili, se pri vsej tej hudobiji prav hinavsko delajo dobre, večkrat celo- — 209 — pobožne ljudi. Zato pa o takem strupenem berilu prav posebno velja Jezusov opomin : «Varuj te se lažnjivih prerokov, keteri pridejo k vam v ovčjih oblačilih, zDOtraj pa so zgrabljivi volkovi.® (Mat. 7, 15.). Nikar torej ne berimo takih strupenih časopisov, tudi iz radovednosti ne, in ne hodimo na limanice sovražnikom sv. cerkve, če hočemo pravo vero ohraniti. Zakaj kaker je nemogoče v kužni sapi živeti, pa se je ne navzeti, tako je nemogoče, da bi kedo od takega branja škode ne imel. Zato je sveta cerkev vedno ostro prepovedovala, veri in cerkvi sovražna pisanja brati, razširjevati ali shranjevati. Se ve, da taki, ki so v veri popolnoma na nič prišli, kriče na. vse gerlo, da je ta cerkvena prepoved užgano znamenje obtežnje človeškega uma in duha. V resnici pa cerkev s tem ne prizadeva človeškemu umu in duhu nikakeršne obtežnje in ne vklepa njegovega duha v nikakeršne vezi. Ona ravna le po zgledu previdne matere, ki otroku ostri nož iz rok potegne, da se ž njim ne rani, in vzame strupeno gobo, da se ne ostrupi. Kaj je glavni vzrok, da dandenes brezbožniki tako besnijo nad našimi duhovniki, da zlivajo na nje ves mogoči smrad in žolč, na kratko pojasnim. Dandenes se po vsem omikanem svetu širi nekaka splošna prostost ali svoboda, ki bi bila sama na sebi dobra in osrečevalna, ke bi le ne bilo toliko brezvestnih ljudi, keteri ravno s pomočjo te svobode drugim pravice kratijo in krivico delajo. In ravno vsled tega so razne volitve dandenes tolike važnosti, za ketere se zato vse razne stranke zelo pripravljajo in orga-nizujejo, za kar skerbijo njih voditelji. Tudi katoliških duhovnikov, ki so voditelji katoliškega ljudstva, je zato sveta dolžnost, da ljudi v tem podučujejo in organizujejo. In ker naši marljivi duhovniki to seveda tudi delajo, zato jih nasprotniki katoličanstva grozno čertijo, ker bi radi, da bi se katoličani ne brigali za volitve ali pa vsaj volili po njihovi volji, da bi potem mogli z nami storiti, kar bi se jim zljubilo. Zato pa želijo in si prizadevajo, da bi duhovniki pri ljudstvu zgubili spoštovanje in zaupanje in tako ves vpliv, da bi se potem ljudstvo od duhovnikov odvernilo in se jim ne dalo voditi. Kaj bi bilo tega nadsledek, si lahko mislite... - 210 — Zato pa, katoličani, pozor! Kristus nam pravi : »Bodite pripreti kakor golobje, pa previdni kaker kače". Ko je Jezus Kristus dopolnil na križu odrešenje ljudi, in je bilo treba le še sredstva, da bi se ljudje mogli odrešenja res vdeležiti, je razposlal svoje poslance po svetu in jim rekel: < Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji: torej pojdite po vsem svetu in učite vse narode, učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. Oznanjujte evangelij vsem stvarem; kedor bo veroval, ta bo zveličan". Premislimo, komu je Jezus govoril te besede; koga je poslal sv. evangelij oznanjat vsem narodom in ljudi vdeležit odrešenja ? Ali morda angelje ? Ali je pa celo kakove posebne duhove vstvaril v ta namen? Pač lahko bi bil Jezus.to storil, ker je vsemogočen Bog, in vsled svoje največe oblasti čez nebo in zemljo, bi bil lahko poklical več ko dvanajst legijonov angeljev iz nebes in je poslal po svetu oznanjat božji nauk in pripravljat ljudi za zveličanje. Ker pa Jezus v svoji neskončni božji modrosti tega ni za dobro spoznal, zato ni poklical brezmadežnih angeljev z nebes in ni vstvaril kakovih posebnih duhov, da bi vladali Njegovo sveto cerkev na zemlji in ljudi učili s pravo vero spoznavati Boga in mu služiti, ampak poslal in pooblastil je zato svoje apostolje, in v apostoljih vse njihove prave naslednike, namestnike in pomočnike izmej nas ljudi, ki smo vsi nagnjeni h grehu in podverženi raznim slabostim. In Jezus je pač tudi dobro vedel, da se bodo morali duhovniki ravno tako vojskovati se skušnjavami, kaker drugi njegovi verniki, pa je vender tako storil. Ko je apostolj Peter Kristusa trikrat zatajil, da ga ne pozna, in se s tem zoper njega hudo pregrešil, vender Kristus zato ni preklical besed, s keterimi mu je poprej obljubil najvišjo oblast v cerkvi, ampak ga je v tem po-terdil, ko mu je zopet naročal pasti vso njegovo čredo. Ali morda hočemo mi v tem Bogu nasprotovati ? Tega pač nikaker ne smemo, če nam je kaj mar za naše zveličanje, marveč bodimo prepričani, da le tako moremo biti pravi in dobri udje Kristusove cerkve in se zveličati, če smo terdno vzidani v stavbo, ketera stoji na podlagi, na ketero kaže Jezus ko pravi: «na to skalo bom zidal svojo cerkev >, to je, če smo v tesni zvezi z rimskim papežem in s katoliškimi duhovniki. — 211 — Torej, kristjani, ne dajmo se motiti in ne poslušajmo zapeljivcev, keteri hočejo napraviti razkol mej nami in našimi duhovniki, temveč : 1. Ljubimo svoje duhovnike ! Oni za nas molijo, za nas darujejo sv. mašo, delijo nam sv. zakramente, oznanjujejo nam besedo božjo in po njih smo prejeli dragoceni zaklad sv. vere ; oni skerbijo za našo časno in večno srečo. Zato na svetu nimamo žive dni boljšega prijatelja in večega dobrotnika od duhovnikov. 2. Spoštujmo je kaker so verni Galačani spoštovali sv. Pavla. Njim na čast ta apostolj piše: »Sprejeli ste me ko angelja božjega, ko Kristusa." (4, 14.) 3. Poslušajmo je in bodimo jim pokorni, zakaj Kristus pravi: „Ivedor vas posluša, mene posluša ; kedor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luk. 10, 16.) Slednjič : 4. Molimo za-nje, da bi svoje ovčice prav pasli; pa tudi, drugim evangelij oznanovaje, sami ne bili pogubljeni. Zato recimo : O veliki duhovnik Jezus Kristus ! serčno se ti zahvalimo, da nam svoje namestnike, duhovnike pošiljaš, ki so nam vodniki na temnih potih našega življenja. O daj, prosimo te, da nam pravega pota ne bodo le z besedo kazali, temveč tudi se svojim zgledom po njem hodili, mi pa je zvesto posnemali, dokler vsi, pastirji in čreda, k tebi, naj-večemu pastirju, dospemo v tvoje kraljestvo ! Amen. Valentin Zavodnik, tretjerednik. (Nekaj čertic se slovenskega misijona na $emškem. (Dalje). P. S. Z. Velik je vpliv časopisov ; slabi so pravi dušni strup, omamijo pamet in zapeljejo um in serce na pot krivice in pregrehe; dobri so zdrava hrana, ki nas krepča v terdem boju za resnico ter nam kaže pot kerščanske pravičnosti in ljubezni do Boga in bližnjega. Zato podpirajmo dobre časopise, razširjajmo jih in naročajmo tudi sami. — 212 — Nič manj ko časopisi pa vplivajo na versko življenje tudi razna društva. Dobra društva osnovana na temelju sv. vere so že marisketerega mladeniča in moža rešila pogube? veliko zapeljanih zopet spravila na pravo pot in vzgojila mnogo značajnih mož, odločnih kristijanov, kaker so jih nasprotno tudi slaba že mnogo zapeljala. Društva niso nikaka nova iznajdba, saj so jih poznali in imeli že naši davno v grobeh strohneli predniki, izmej keterih so menda naši sosedje Hervatje svoje zadruge najdalj e ohranili, dokler se tudi ti. od nasprotnikov in po domačih prepirih zapeljani v svojo lastno nesrečo niso razdvojili. Škoda, da so prepozno spoznali, kako pogubonosno je, da se deli brat od brata. Čeravno so pa verska kaker tudi gospodarska, rokodelska in podobna društva stara naprava, se vender naš čas glede števila raznih društev prav posebno odlikuje. Odkar je v zadnjih štiridesetih letih začel tako imenovani socijaljizem razširjati krive nauke in zapeljevati priproste delavske stanove se sladkimi obljubami, ter zbirati ljudi pod svojo zastavo, da se vpirajo duhovski in deželski gosposki, da tajijo Boga in vsako oblast, našo dušo in božje razodenje, od tistega časa dalje je nastala potreba zasnovati razna nova politična in gospodarska društva na verski podlagi. Hvala Bogu, da se je v tem oziru dosedaj v raznih deželah že mnogo storilo cerkvi, deržavam, narodom in posameznim udom človeške družbe v korist in rešitev. Na Slovenskem se imamo mnogo zahvaliti za probu-jenje društvenega življenja prerano vmerlemu kardinalju Missiji, ki je modro in previdno pripravljal pot društvenemu življenju na Kranjskem, da je mogel njegov goreči naslednik Anton Bonaventura s pomočjo odličnega slovenskega kerščanskega socijaljista dr. Kreka takoj začeti prepotrebno socijaljno delo. Delavske hiše okoli Ljubljane, različna gospodarska in delavska, zavarovalna in podporna društva, obilni shodi in zborovanja so jasen dokaz, da se je na so-cijaljnem polju na Kranjskem že mnogo storilo in upanje je, da se bo začeto delo krepko nadaljevalo ter razširilo na vse slovenske dežele. Na Vestfaljskem je društveno življenje zelo razvito. Izmej verskih ali cerkvenih društev je najbolj razširjeno ' - 213 — knapovsko društvo sv. Barbare za delavce v jamah, društvo sv. Jožefa za može, potem Marijine družbe za mladeniče, žene in dekleta. Glavni namen vseh teh kaker tudi družili enakih društev je natančno izpolnjevanje verskih dolžnosti in pogosto prejemanje sv. zakramentov. Udje teh društev imajo vedno skupno sv. obhajilo na veči ali manjši odlok. Prav lepo in spodbudno je, ko prihajajo v cerkev se zastavo. Najbolj genljivo je videti može društva sv. Barbare, ko v knapovski uniformi stoje v cerkvi se svojo zastavo mej sv. mašo in potem se sklenjenimi rokami pobožno pristopajo k sv. obhajilu v najlepšem redu. Lep pogled, krasen prizor je gledati otroke pri pervem sv. obhajilu, še bolj genljivo je gledati te može. Bazen cerkvenih imajo pa tukaj tudi prav veliko svetnih društev: politična, gospodarska, delavska, podporna, zavarovalna, za razne stanove, za oba spola, za može, za mladeniče itd. Vsaki stan, vsako delo, vsaka starost, skoraj vse ima svoje društvo. Izmej političnih, ki stoje na podlagi sv. vere, naj tu omenim le eno, ki se mi zdi najbolj imenitno. Imenuje se nemški „Volksverein“. To je vstanovljeno za celo Nemčijo. Pristopiti sme v to društvo vsak dorasli nemški deržavljan. Udnina znaša 1 M. na leto, za kar dobiva vsako leto sleherni ud šest knjižic, razne tiskane pole, iz keterili zajema potreben nauk v političnih stvareh, o delovanju deržavnega zbora, o volitvah, o socijaljni demokraciji, o društvih, o raznih postavah itd. Verh tega ima pravico izposoditi si iz skupne knjižnice to ali ono knjigo tudi po pošti. Iz tega je razvidno, da je glavni namen tega društva podučevati ude v političnih vprašanjih. Ker pa tega ne more doseči le z branjem, zato napravlja mnogo shodov v raznih krajih kamer se udje skličejo in eden ali več od mož, ki se s politiko resno pečajo, govori tu o najvažniših in najpotrebni-ših stvareh za dotični čas in razmere. Društvo obstoji še le dobrih deset let in vender je imelo že nad 1200 takih shodov, v tem letu več ko 300, ker se pripravljajo na volitve v deržavni zbor. Primerjati bi se dalo to društvo vodovodu, ki nosi vodo iz enega studenca v celo mesto, v sleherno hišo. V mestu Miinchen-Gladbach ima svoj glavni — 214 — sedež. Okoli 6 ali 7 mož sedi tam in prebirajo časopise in knjige, pošiljajo vsaki tjeden nad sto petdeset člankov je-dernate vsebine v kat. časopise, odgovarjajo na razna vprašanja, zavračajo laži in obrekovanja nasprotnikov, izdajejo knjižice in pole, podučujejo sebe in druge v vseh političnih vprašanjih jedernato in temeljito. To je studenec, iz keterega teče zdrava pitna voda na vse strani. Po vseh večih krajih in župnijah je to društvo že vstanovljeno in šteje sedaj okoli 250.000 udov. Vsako mesto in kraj, kjer je društvo vstanovljeno, ima svoj sedež v dotičnem kraju, ki je pa vedno v zvezi in podrejen glavnemu sedežu v Miinchen-Gladbach. Te krajevne podružnice imajo svoje predstojništvo, keteremu v pomoč izvolijo udje več ali manj zaupnih mož izmej sebe. Pomen teh slednjih je za društvo zelo imeniten. Vsakemu od njih je podeljena ena ali več ulic ali hiš istega kraja ; nad temi mora paziti za časa volitev, da se kedo ne izneveri ali doma ne ostane; on mora deliti knjižice, pole, in sporočati razne odredbe, čas shodov, in skerbeti, da v njemu odka-zanih hišah kaj udov pridobi. Razen teh ima društvo tudi svoje tajnike, ki se potegujejo za pravice delavcev. Ti so izbrani iz delavcev samih, se morajo nekaj mesecev šolati, da so kos svoji nalogi, in ker so ravno sami bili delavci, vživajo pri svojih negdanjih tovariših popolno zaupanje. Vstanovitev in organizacija tega društva je kaj dobro premišljena in lepo osnovana, zares veliko delo velikega moža, odličnega politika in odločnega katoličana, slavnega Windthorsta. Ono je nepremagljiva vojska proti socijaljni demokraciji, najboljša šola za katoliške delavce, silna moč na političnem polju, cerkvi v blager, narodom v prospeh, deržavi v rešitev. Ali se ne bi dalo tudi v naši Avstriji kaj podobnega osnovati ? Narodnosti bi sicer delale ovire, a nemogoče ven-der ni in potrebno nič manj ko katoličanom na Nemškem. Od naših ljudi jih je nekaj vpisanih v društvo sv. Barbare; v Hambornu imajo celo svoje slovensko društvo pod vodstvom vnetega nemškega duhovnika g. rektorja Kdster, ki se je slovenščine že dobro naučil. Bog daj, da bi mnogi slovenski delavci tudi iz sosednih župnij pristopili v to — 215 — društvo. V združenju je moč. Če se pa delimo, bodo kmalu drugi nad nami gospodovali, v tujini, kaker tudi doma. (Dalje prihodnjič.) Življenje sv. Frančiška pisano od treh njegovih tovarišev, keteri so nekedaj ž njim občevali. IV. POGLAVJE. Kako je pri gobavih začel premagovati samega sebe in v zopernostih občutiti veliko sladkost. Ko je en dan goreče molil Gospoda in prosil, je prejel odgovor: „Vse, kar si posvetno ljubil in želel, moraš zdaj zaničevati in merziti, ako hočeš poznati voljo Gospoda Boga; in ko boš to začel, ti bodo neznosljive in grenke tiste stvari, ketere so se ti prej zdele sladke, to pa, kar ti je bilo prej grozno in težavno, se ti bo spremenilo v nepopisljivo sladkost". Razveseljen po tem in od Boga okrepčan, je jahajoč blizu Asiza srečal nekega gobavega. Ker se je pa po navadi gobavih z grozo ogibal, se zdaj posili s konja dolu iti. Na to mu daruje denarja in mu poljubi roko; in ko je prejel poljub od njega, je konja zajahal in šel naprej. Po tem je začel zmirom bolj zaničevati samega sebe, dokler ni milost božja prišla do svoje popolne zmage. Malo dni potem je vzel sebo mnogo denarja in šel v bolnišnico gobavih, kjer je zbral vse skupaj, in vsacemu dal vbo-gajme ter poljubil roko. Ko je od njih odhajal, se mu je spremenilo v sladkost, kar se mu je prej zdelo grenko, namreč videti in dotikati se gobavih. Tako so mu bili zoperni gobavi, kaker sem rekel, da jih ne samo ni mogel videti, temuč se niti hotel bližati njih prebivališču. Ako se je pa zgodilo kakšenkrat, da je šel mimo njih hiš, ali jih videl, ga je sicer vsmiljenje gnalo, da jim je dal po kaki posredovalni osebi vbogajrae, vender se je od njih preč oberuil ter si nosnice zatisnil se svojima rokama. Ali po milosti božji je postal domač in prijatel gobavim, tako da je, kaker pravi v svoji oporoki, mej njimi prebival in jim ponižno stregel. — 216 — Spremenjen pa na dobro po obiskovanja gobavih, je nekega tovariša, keterega je jako rad imel, peljal na neki oddaljen kraj,, rekoč, da je našel neki velik in dragocen zaklad. To jako razveseli tistega človeka; ter gre ž njim rad, kolikerkrat ga on pokliče. Njega je Frančišek večkrat peljal k neki votlini blizu Asiza, pa on sam je šel notri, tovariša pustivši v skerbeh za zaklad od zunaj. In od novega in posebnega duha presunjen je skrivaj molil k Očetu, želeč, da ne bi nihče vedel, kaj on notri dela, razen sam Bog, s keterim se je on o pridobitvi nebeškega zaklada neprenehoma posvetoval. Ker je pa vse to opazil sovražnik človeškega rodu, si je prizadeval ‘sč strahom in grozo ga od začetega dela odverniti. V Asizu je bila namreč neka gerbava in spačena ženska, ketero je-hudobni duh možu b.ožjemu se prikazavši vedno pred oči stavil ter mu grozil, da bo nanj preložil tisto gerbo, ako se od svojega namena ne verne. Ali hrabri vitez Kristusov je zaničevaje grožnje hudega duha pobožno molil, da bi Bog ravnal njegova pota. Prenašal je pa veliko dušno terpljenje in strah, ker mu ni bilo mogoče počivati, dokler ni v djanju izpolnil, kar se je bi! namenil. Ena za drugo so mu prihajale misli, keterih nadležnost ga je jako motila. Znotraj je namreč gorel od božjega ognja, in te dušne gorečnosti ni mogel zunaj skrivati. Obžaloval je svoje velike grehe, in niso ga več razveseljevale pretekle ali pričujoče slabosti. Ni pa še imel zaupanja, da se jih bo zanaprej zder-žaval. Sicer, ko je izhajal iz votline, se je zdel tovarišu v dru-zega človeka spremenjen. P. H. R. Opomini na moje romanje v ©ežefo. (P. E. P.) 1. Iz Tersta do Aleksandrije. Palestina — Sv. Dežela! Dežela, o keteri smo že v rani mladosti tako radi poslušali pripovedovati, dežela, kamer vleče s toliko silo serce slehernega kristjana — in zakaj bi ga tudi ne? saj so v tej deželi kraji, v keterih se je zveršilo naše odrešenje! Dne 22. jauuarija t. 1. smo se vkercali trije sobratje in jaz v Teistu na lepi in jako veliki ladiji avstrijskega lojda. Ladija — 217 — Habsburg je sicer ena najlepših in največih lojdovih ladij, vender pa mi je postalo nekako tesno pri sercu, ko sem zapustil terdna tla, ter stopil na ladijo, keteva nas je imela prepeljati iz Tersta v Aleksandrijo, iz Evrope v Afriko. Toda kmalu sem spoznal, kako malo opravičen je strah, keterega imajo ljudje pred morsko vožnjo; saj je vožnja po morju mnogo lepša, prijetniša in skoraj tudi varniša, kaker po železnici. Potem, ko smo odložili v kabini, to je v izbici, ketera nam je bila za prenočišče in stanovanje odločena, svoje reči, šli smo nazaj na krov, da vidimo, kako bo ladija odrinila od obrežja, iz teržaške loke. Bili smo, kaker sem že omenil, štirje sobratje, trije domače slovenske provineije, eden pa- dunajske; ta nas je pozneje zapustil v Kairi. Čas odhoda se je bolj in bolj bližal, bolj in bolj se je polnila ladija in vedno več se je zbiralo radovednega ljudstva na obrežju. Kar zažvižga, ali bolje rečeno mogočno zabuči domačemu obrežju v slovo. „Z Bogom", „na svidenje" kličejo v raznih jezikih na suhem ostali, „na svidenje" ozdravljamo mi. Ob jednem sem se iskreno priporočil preblaženi devici Mariji, morski zvezdi, ter jo prosil naj nas srečno vodi pa ptujem in zopet zdrave nazaj pripelje v ljubo domovino. Dolgo sem še zerl nazaj proti bolj ia bolj oddajajočemu se obrežju; gledal sem na lepo teržaško loko, na naše tolikanj mi drage domače gore, ketere so tudi slednjič zginile izpred naših oči. Zadnji pozdrav domovini in vsim ljubim in dragim, potem pa sem obernil oči naprej, moj duh pa je pohitel hitreje kaker ladija proti zaželenemu cilju. Videlo se je še nekaj časa obrežje tožne Istre; slednjič je zginilo tudi to. Zdaj še le me je gnala radovednost, ogledat si ljudi in ladijo, ketera mi ima biti pet dni dom in zavetjišče. Mornarji, močni, zoper vse nezgode vterjeni možje, so bili večinoma dalmatinski Hervatje, govorili pa so skoraj le italijansko, vsaj z višjimi mornarskimi uredniki; le tu in tam se je čula, ako so bili nižji mej seboj, tudi hervaščina. Res čudno, da prevladuje na avstrijskem lojdu italijanščina, čudno tem bolj, ako pogledaš družinska imena posameznikov, ki ti jasno pričajo, da se pretaka v njih slavenska kri. Sicer pa vsa čast verlini urednikom lojdovim in tudi priprostim mornarjem; nam so bili vsi silno prijazni in postrežljivi. Kar je na ladiji naj bolj čudno, je pa to, da postanejo popotniki kaj hitro mej seboj domači. Najpoprej se vsekrižem po-prašuje, odkod in kam i. t. d., potem se govori to in ono in slednjič se seznaniš tako, da bi mislil, da ate že stari, stari — 218 — znanci. Na naši ladiji sem zapazil dokaj višje gospode, več je bilo čeških grofov se soprogami; pripovedovali so, da popotujejo v Afriko, kjer se hočejo vdeležiti lova na leve. Posebno sem se seznanil z nekim gospodom, ki se je kaj rad pogovarjal o verskih rečeh, v keterih je bil dobro podkovan. Na ladiji je bral izpovedi sv. Avguština. Povedal mi je, daje protestant; iz vsega njegovega obnašanja in govorjenja pa sem spoznal, da je mož blagega mišljenja in poln verskega prepričanja. Naprosil me je, naj mu povem naslove neketerih knjig, ketere obravnavajo verska vprašanja, kar sem mu seveda rad storil. Daj Bog, da ga pripeljejo te knjige s poti zmot na pravo pot resnice! Občudoval je ta mož redovnike in redovnice katoliške cerkve, ter ojstro obsojal ostudno gonjo francoske vlade proti redovom. Občevala sva veliko; slednjič se derznem venderle poprašati ga za njegovo ime in predstavi se mi za princa Hohenlohe. Skoraj bi ne bil verjel, toda zvedel sem, da je res knez in sicer iz protestantovske knežje hiše tega imena. Moža tolikanj blagega značaja in terdnih kerščanskih nazorov si bom ohranil s trajnem spominu. Da tudi Angležev na ladiji ni manjkalo, je samo ob sebi umevno. Posebno prijazni in takoj z nami domači pa so bili Judjer keterih pač na nobeni ladiji ne boš pogrešal. Pogumni so ti te verste ljudje v govorjenju, toda kaker hitro se jame morje zibati, zgube pogum. Smešno je, kako se boje viharja! Preobširno bi bilo, ke bi hotel natančneje popisati posameznike in podrobnosti, dasi so včasih jako mikavne, tem bolj, ker postane na morju človek do človeka silno zaupen. Kaj pa ladija ? me boš morda vprašal, dragi bravec. Težko ti je prav popisati veliko ladijo, ako se še nigdar nisi vozil na nobeni. Ladija, s ketero smo se vozili, je bila 120 metrov dolga, tedaj dalji, kaker vsaka hiša, da veči kaker vsaka cerkev. In kako lepo in prijetno je na ladiji! Zlasti prostori za odlično gospodo, keterih pa se poslužiš tudi ti lehko, ako imaš zadosti denarja, so tako gosposko krasni, da morejo tudi naj večega razvajeneža in mehkužneža v polni meri zadovoljiti. Ob straneh ladije imaš hodnike, po keterih se lehko sprehajaš in gledaš na morje. V ladiji sami imaš izbe, da, krasne dvorane, v keterih lehko kadiš in igraš glasovir, zopet druge, v keterih ješ in piješ, in slednjič majhine, toda lepe izbice, v keterih spiš in počivaš. Življenje na ladiji se mi je takoj priljubilo, ker je glede dnevnega reda podobno samostanskemu. Seveda te tukaj zvonec ne budi in — 219 — ne kliče k molitvi, pač pa te kliče k skupnemu obedu, keteri je seveda mnogo boljši in obilniši od samostanskega. Sploh morem reči, da gerdo obrekuje vsakedo, gdor ni zadovoljen s hrano in postrežbo na ladijah. Prej je vse predobro in vsega preveč, kaker pa slabo ali premalo. Sicer pa želodec na morju tudi več potrebuje, ker morski zrak pospešuje prebavljanje in je, kaker pravijo, tudi dobro, da imaš poln želodec, ako se hočeš obvarovati morske bolezni, ketera je sicer vsaj pervi dan naše morske vožnje vsem milostljivo prisanesla. Saj je bilo pa tudi morje mirno in gladko kaker olje. Ker je na ladiji po francoski ali tudi angleški navadi glavni obed proti večeru, je pač umevno, da se mi po obedu ni ljubilo takoj se spraviti k počitku, zato sem se vernil nazaj na krov. Kako lepo je na morju, zlasti zvečeri Spominjal sem se kar nehote besed sv. pisma, ki pravi : »Njegovo je morje in on ga je vstvaril, in suho so njegove roke naredile. Pridite, molimo, in padimo na tla, in jokajmo pred Gospodom, ki nas je vstvaril4* (Ps. 94, 5, 6). Res »Kako veličastna so tvoja dela o Gospod! vse si v modrosti naredil!“ (Ps. 103, 24j. Drugo jutro, smo zagledali italijansko obrežje z raznoverst-nimi mesti, keterih pa tudi z daljnogledom nisem mogel natančneje razločiti, le mesto Bari se je že bolje videlo, deloma ker smo bili bliže obrežja, deloma pa zato, ker so se bile megle že razperšile. Znamenito je to mesto, ker se časti tam truplo sv. Miklavža, iz otročjih let vsem tako ljubega svetnika. Popoldne okoli tretje ure smo zagledali mesto Brindizi, kjer smo se tudi vstavili. Kolika sprememba v dveh dnevih! Ko sem zapustil pred dvema dnevi Gorenjsko, je bilo tako mraz, da sem kar trepetal, akoravno nisem Bog ve kako občutljiv. V Brindizi pa je sijalo že tako gorko Jjubo sonce, da mi je bil plajšč kar popolnoma od več. Lepo lego ima to južno italijansko mesto, ke-tero je pač slavniše in znamenitiše po svoji zgodovini, kaker pa po svoji sedanjosti. Ker je naš parnik tukaj čakal dve uri, je samo ob sebi umevno, da smo šli na suho ter stopili na laška tla. Koliko lenega ljudstva je bilo zbranega v obližju loke in tudi po mestnih ulicah 1 Nikaker se pač ne smemo čuditi vboštvu, ketero se povsodi zapazi na Italijanskem, saj je ljudstvo tega samo krivo, ker lenari v svojem „dolce far niente“, po naše v sladki brezdelavnosti. Da pa taka brezdelavnost ljudstvu ni v dušni in tudi ne v telesni prid, je pač samo ob sebi umevno. — 220 — Z enim svojih tovarišev grem naravuost proti škofijski cerkvi-Ulice in hiše pričajo, da ima to mesto svojih dni lepšo polovico že davno za seboj. Ogledala sva škofijsko cerkev in cerkev sv. Terezije; obe ste sicer izsekanega kamena, toda vbožni in zapuščeni. — Ko se verneva na ladijo, zapazim začuden, da je bilo vse polno lehkoživega laškega ljudstva na njej; eden ti je ponujal to, drugi drugo ; vsak je hotel kaj prodati, vsak kaj zaslužiti. Kar razgeruili so bili prodajavci svojo kramo, kaker pri nas včasih ob času cerkvenega žegnanja pred cerkvijo. Še celo italijanske muzikante in pevce smo dobili na krov. Kako lepo so brenkali na svoje mandoline in kitare in kako živo so prepevali v lepo donečem svojem jeziku! Po vsaki pesmi so pa pobirali miloščino, ali plačilo za vžitek, keterega so nam pripravili. Čas odhoda se bliža, že zapuščajo kramarji sš svojo krama in muzikantje se svojo godbo ladijo, nikaker pa nočejo zapustiti nas. Še se suhega ponujajo in vsiljujejo svoje reči, pevci in muzikantje pa zasedejo neki čoln, ter nam pod našo ladijo z nova začnejo brenkati in peti naj bolj priljubljene italijanske pesmi •-„Sta. Lucia“ in druge. Peli in brenkali so še, ko se je ladija že začela premikati, seveda so stegovali tudi še svoje klobuke, s keterimi so prav v zadnjih trenotkih še mariskaj vjeli. Še enkrat primejo za strune, v močnem akordu zadone kitare in mandoline in pevci kličejo: „Addio“. Da addio, z Bogom, lehkoživi rod apulijskega obrežja ! Vožnja po morju, kjer se adrijansko objemlje z jonskim, je navadno nemirna; mi smo pa imeli mirno morje. Rad bi bil natančneje ogledal, ali pa vsaj od daleč videl krasni otok Korfu, toda ni bilo mogoče, peljali smo se po noči mimo. Zjutraj dne 24. januarja stopim na krov in zagledam pred sebo Gerško in gerške otoke. Mej njimi ima posebno lepo lego Zante, na ke-terem sem z daljnogledom zapazil tudi veliko in lepo mesto. Eden izmej tovarišev je imel še nekaj kranjskih klobas seboj, ketere smo povžili v obližju po svoji preteklosti tolikanj slavne Gerške. — Sicer pa, dragi bravec, ako prideš kedaj do tega, da ti bo treba na morje, nikar ne jemlji seboj jedi, teži ti le pert-Ijago, dela ti napotje, je pa po vsem nepotrebno, ker na ladiji dobiš toliko in sicer tako dobro pripravljenega, da lehko pogrešaš to, kar bi bil rad vzel seboj na pot. Proti večeru je postalo morje nekoliko nemirno in neketerik se je lotila morska bolezen. Najhujše je postalo, ko smo se vozili mimo zloglasnega — 221 — nosa Matapanskega in večina popotnikov je zbolela na morski bolezni; skoraj edini sem bil, keteremu je prizanesla. Otok Kreto ali Kandijo z visokimi gorami, na keterili se je blesketal sneg, smo pustili na levi, ter jo se vso močjo rezali proti Afriki. Morje je poleglo; neketeri so ozdraveli, drugi so terpeli tudi nadalje, vreme pa je bilo skoraj celi 25. dan januarija deževno, za kar se pa nismo veliko zmenili, saj smo imeli dan pozneje stopiti na afrikanska tla, v Aleksandrijo. Hitreje kaker ladija pa so bile naše misli in želje, ki so se mej tem ko smo se še vozili po morju, že zdavno mudile v Egiptu, keteri tolikanj slovi po svoji stari zgodovini in umetnosti, v Egiptu, keterega sto in stokrat omenja tudi sv. pismo vže za časa Abrahama, Jakoba, Jožefa in Mojzesa; pa tudi nam kristjanom je Egipt sveta dežela, saj se je v njem mudila sv. družina, da so se spolnile besede, ketere je v daljni preteklosti prerokoval prerok Ozej : „Iz Egipta sem poklical svojega sinu". (Ozej 11, 1). Ker je morje postalo popolnoma mirno, smo se vlegli s prepričanjem spat, da se zbudimo pred afrikanskimi bregovi. Preden se je ladija 26. januarija zjutraj vstavila, sem bil pokoncu ; rad bi bil od daleč že videl Aleksandrijo, pa je bilo megleno in verhu tega je deževalo, zapazil sem le svetilnik aleksandrijski, znani „Pharus“, in celo versto lučic ob obrežju, druzega se ni videlo. Slednjič se vstavi ladija, mi pa iz serca zdihuemo: „Hvala Bogu!" Komaj smo se pa vstavili, že je kar mergolelo ljudstva na ladiji in okolu nje. Kaker mačke so plezali berzonogi afrikanci po naši ladiji, ter se vsiljevali za vodnike in kaj vem za kaj še. Raznoverstni obrazi, beli, temno černi, erjavi, rumenkasti stopijo pred te, ter lomijo iz raskavega gerla vse mogoče, ali bolje rečeno ne mogoče evropejske jezike. Toda so-bratje, keterim je Sv. Dežela znana, so nas doma že učili, da naj se Dikar ne izročimo tem ljudem. Ako se jim izročiš, izročiš se v milost in nemilost in drago vtegneš plačati svojo naglost. Čakali smo mirno, to tem raje, ker smo pričakovali ljubljenega sobrata domače provincije, ki tukaj že tretje leto goreče deluje v dušni prid afrikanskih Slovencev. Gledal sem, kje se bo prikazala erjava halja, toda gledal sem zastonj, p. Benigna ni bilo. Kar stopijo pred nas trije gospodje, keteri nas priserčuo pozdravijo v imenu aleksandrijskih Slovencev, ter nas preprijazuo povabijo za popoldne v čitalnico društva „Slovenska Palma ob Nilu". Jako dobro nam je dela ta prijaznost, za ketero jim bodi po tem potu — 222 — izrečena preserčna hvala! Arabci le še silijo v nas in treba je bilo vse naše arabske modrosti, da smo jih odpodili; vsaj začasno je pomagalo „ruh emši“ t. j. poberi se, ali pa „muš avzak“ t. j. ne potrebujem te. Povedali pa so nam tudi prijazni gospodje rojaki, naj mirno počakamo frančiškanskega postrežnika; in res kmalu pride turško oblečen starček, ki me nagovori v dobri italijanščini, ter pove, da je on poslan iz samostana, pokaže mi tudi na persi pripeto ploščico, na keteri sem zapazil križ Svete Dežele in napis: Sv. Katarina. Varno in dobro nas pripelje brez vsaketere sitnosti mimo carinskega ureda in spravi na voz, keteri nas pripelje do samostana. Pred samostanom zapazim meniha z dolgo častitljivo brado, pogledam ga bolje, ter spoznam p. Be-rigna, tovariša pa, zlasti njegov nekedanji sošolec, nikaker ne moreta verjeti, da bi bil ta tolikanj bradat pater Benigen. Da smo se prav priserčno pozdravili, ni treba pripovedovati in precej potem, ko smo se do celega nagledali častitljive brade, smo po-prašali po zakristiji. Bilo je še rano zjutraj in hrepeneli smo tudi iz serca po daritvi sv. maše, saj smo jo morali radi vožnje po morju trikrat opustiti. Bil je ravno spomin sv. Polikarpa, tolikanj imenitnega junaka Jutrovske cerkve. Akoravno sem iz serca želel se vso pobožnostjo opraviti naj svetejšo daritev Vsega-mogočnemu v zahvalo, da me je njegova neskončno previdna očetovska roka srečno pripeljala v Egipt, me je vender nekako nekaj motilo. Dozdevalo se mi je namreč, da se altar in cerkev pred menoj vertita in skoraj sem se bal, da bi ne dobil namestu na morju morsko bolezen pred altarjem v cerkvi sv. Katarine. Parkrat se je bilo treba prijeti altarja, pa, hvala Bogu, kmalu je minilo. Sicer sem pa pozneje zvedel, da se tako godi tudi drugim. (Dalje prih.). --------^ ■ 1 i —^--- Novi generaljni minister našega reda, izvoljen pri generaljnem kapiteljnu v Rimu v soboto pred binkoštmi, je prečastiti pater Dionizij Šuler, bivši provincialjni minister v Turingiji na Nemškem. Kaker smo že zadnjič omenili, so dandanašnji najbolj cvetoče okrajine našega reda v nemškem cesarstvu. Najmogočniša je mej vsemi saksonska sv. Križa; najsrečniša pa okrajiua svete Elizabete v Turingiji, od koder je bil prejšnji generaljni minister p. A 1 o j z i j Lauer, in je zdaj tudi njegov na- — 223 — slednik, p. Dionizij Š u 1 e r. — P. David Fleming, iz angleške okrajine, ki je po Lauerjevi smerti vladal red ko generaljni vikarij, bi bil sicer zdaj blizu enoglasno izvoljen za general j nega ministra; ali sveti oče so ga hoteli imeti prostega za svoje namene. Tako se je torej večina volivcev odločila za imenovanega nemškega patra, ki je, kaker slišimo, pobožen, učen in skušen mož v najprimerniši za to službe dobi življenja, v svojem petdesetem letu. Bog mu daj torej milost in pomoč, da bo mogel vladati red po njegovi sveti volji ter ga v celoti povzdigniti na stopinjo njegove domače in drugih cvetočih nemških okrajin. V ta namen bodi v molitev priporočen vsem našim bravcem. priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni udje 3. reda skupščine go riške: Ana (Marija) Jug iz Volč, Terezija (Klara) Černe iz Gergarja, Katarina (Elizabeta) Lapajne iz Ponikev, Marija (Frančiška) Goljevšček iz Gorenjega polja,. Katarina (Marta) Bregant iz Gorice, Apolonija (Koleta) Leban iz Tomina ; b i 1 j a n s k e : Katarina (Frančiška) Zdroč iz Biljane; libušenjske: Uršula (Marija) Leban iz Ravni, Terezija (Elizabeta) Gregorčič iz Krna, Uršula (Marija) Skočir iz Vršna; Neža Žnideršič, vzgledna tretje-rednica iz Loke pri Zidanem mostu. Nadalje se priporočajo v molitev: Neka bolna oseba iz Libušnjega; neki mladenič za spreobernjenje ; neka družina; Marijina družba na Libušnjem ; več tretjerednic, tudi tam ; neka tretjerednica na Blokah v razne dobre namene, zlasti za poterpljenje in sei*čno premagovanje hudih skušnjav; neka učenka za dober vspeh v šoli in da bi mogla, če je božja Arolja, vstopiti v samostan ; dve tretjerednici priporočate svoja moža za pravo spoznanje; neka hči svojega očeta za poboljšanje; dva mladeniča za pravo spoznanje; neka žena priporoča moža za zdravje; neka mati svoji dve hčeri, da bi pervo sv. obhajilo po vredno prejeli, tudi svojega sina za pravo spoznanje; neka tretjerednica, dahi mogla svete zakramente pogosto in po vrednem prejemati, da bi mogla hude skušnjave premagati, da bi bila popolnoma vdana v božjo voljo, priporoča tudi svojega spovednika za zdravje, svojega očeta, svojega brata, nekega novomašnika; tretjerednica M. H. T. za pomoč v neki težavi ; U. S. svojega sinu, da bi bil rešen iz Brazilije ; neki oče za srečen dušni in telesni stan svojim otrokom in da bi vsa družina v milosti božji živela in se enkrat tudi tako — 224 — s tega sveta ločila; J. K., da bi spoznal nevarnost, v keteri živi, in jo zapustil; M. S., da bi ozdravel od bolezni v persih in v nogah; neka bolna oseba za ozdravljenje oči in bolečin v glavi; Fr. K. v L. za pomoč v stiskah in brhkostih; J. S. v P. za zdravje, za dar poterpežljivosti in polajšanje v notranjih bolečinah, in pomoč v boiezni na očeh; priporoča tudi svojega terdovratnega sinu, da bi prejel sv. zakramente; neka žena priporoča svojega hudobnega moža; neka pobožna oseba svojo sestro, da bi se spre-obernila; neka mati svojega terdovratnega sinu; neka tretje-rednica iz .T., da bi ji Bog dal, kar prosi za svojega moža in otrroke; neka dekle za odvernjenje bolezni zarad strahu; neka žena za potolaženje jeze, šerda in zavidnosti; neka druga žena za varstvo pred močjo sovražnikov; neki vi-sokošolec, da bi bil obvarovan pred zapeljivostjo sveta in da bi skušnjo srečno doveršil; A. M. tretjerednica, mati šestih otrok, za ozdravljenje nevarne bolezni na nogi; neka bolna oseba za zdravje; M. M. za dar razvitljenja duha in pravega spoznanja božjega; F. M. za dušne in telesne potrebe; O. M., da bi se vresničilo njeno spreobernjenje, za mir in edinost v družini; H. M., da bi se odvadil ostudnega pijančevanja; R. M., da bi mogel vestno spolnjevati dolžnosti svojega stanu; M. V. za dar pravega spoznanja, in da bi mogla skušnjave premagati in sv. zakramente po vrednem prejemati (poslanih 10 K obernemo namenu primerno; Bog poverni!); neki učenec, da bi rasel v čednostih in za ljubo zdravje in da bi zrelostno skušnjo srečno dostal. ^•afivafo za vsfišano mofifev naznanjajo : K. K. za ozdravljenje dveh nevarno bolnih oseb ; M. M. v Braslovčah za pomoč v neki nesreči; M. H. T. za pomoč v mnogih težavah ; B. Z. in M. Z. za ozdravljenje bolne matere in sestre ; U. S. za pomoč v hudi zadregi ; A. B. iz Tersta za pomoč zadobljeno po prošnji M. D.; G. G. v Gradcu za ozdravljenje svoje nečakinje na očeh hudo bolne; M. J. v M. za večkratno pomoč v raznih dušnih in telesnih potrebah, zlasti za povoljen vspeh pri učenju; M. K. v R. za čudovito hitro vslišanje po priprošnji sv. Antona Padovanskega; Fr. K. v L. za več milosti za dušo in telo naši ljubi Gospe presv. Serca, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu Padovanskemu; Frančiška Adamič iz Sodražice, da je njen štiriletni sin Gregor, ki je bil hudo bolan in je vsled bolezni tudi vid popolnoma zgubil, po ljubi Materi Božji in svetem Antonu, preden je bila končana devetdnevnica v ta namen začeta, popolnoma ozdravel in tudi vid nazaj dobil. _______ se bogato nadarjeno razumništvo mogočnega bratovskega naroda krepko poprijelo velike ideje svojega ženijaljnega rojaka rešivši se „okovov krajnega oposebljenja in narodnostnega samoljubja", premagavši tesnoserčue pomiselke, keterim se, žal ! kaker je videti, mnogi preradi vdajajo. Sicer je vestna natančnost v verskih kaker v znanstvenih rečeh gotovo lepa in potrebna; ali tako se zagledati v kako malenkostno podrobnost, da se prezre vse, kar je okoli nje, da se poglavitne reči, zlasti kar posameznosti veže v celoto, ne vidi in ne ve najti niti iskati, to je veuder le v škodo in ne v korist. Eden najnovejših primerov take prevelike natančnosti na verskem polju bi vtegnil biti ta, ki ga zavrača učeni barnabit Cesare Tondini de Quarenghi v italijanski revisti „ Cosmos illustrato 1903 /ase. 3. str. 240 id. Prof. Golubinskij v Moskvi je terdil v nekem delu izdanem leta 1899, „da je pravoslavni cerkvi, zvesti duhu starih kanonov, popolnoma nemogoče sprejeti gregorijanski koledar v svoji polni obliki"; vesoljni zbor nicejski je namreč, kaker pravi, izobčil tiste, ki bi hoteli z Judi obhajati veliko noč, in leta 1593 je neki velik cerkveni zbor v Carjem gradu prav tisti anathema zakadil proti gregorijanskemu koledarju, ker je sodil, da pride po njem pogosto do takega skupnega praznovanja. Tondini kratko in krepko pobija učenega profesorja; vender mi ne bomo navajali njegovih dokazov. Recimo, da bi bilo res tako, kaker terdi Go-lubiuskij, — ali naj torej zavoljo zgolj cerkvenih, to je, po isti oblasti vedno spremembe zmožnih človeških naredeb, če molčimo o vsem drugem, raztergano ostane božje delo, to je cerkev sama? Kaj bi pač Kristus rekel o taki tenkovestuosti ? Ali ne moreb ti, kar je zapisano Mat. 23, 24 ? Primer podobne prevelike natančnosti v jezikoslovnem preiskovanju imamo v pervem v začetku omenjenem spi-u v knjigi Izvestij, o keteri govorimo. To je spis z naslovom „06pa30Bame cpaBiniTeJbHofl CTenemi bb cjaBaHCKHXT. ii.'ii.ncax:F,,“ v keterem pisatelj, A. L. P o g o d i n terdi za Lorentzem im Soboljevskim, da imamo v polabskih oblikah „n a s t a r e s s e, s e m n e s s e, tj o r d e s s a" in v staroruskih „CTap'hmima, CTapiiimift, Mnoatamaa'1, itd ohranjen •pervotui „litvo-slavenski“ sufik--, ki je bil -hiiib (brez j za i). Ali je to res ali ne, to je za nprofaniim vulgus" jako neumno vprašanje seveda, ali pri nas jezikoslovcih je to cela deržavna afera. Po moji misli torej imenovani gospodje navedenim oblikam preveč pomena pripisujejo, preziraje pri tem navaduo staroslovensko končnico -M, -Mrab, ki ima gotovo ii (t. j. jb) za k. Zame v resnici uikaker ni dokazano, da je zraven -Mnib kedaj egzistirala končnica -knib ko pervoten od onega različen sutiks. Pogodili se sklicuje zlasti na našo slovenščino, opiraje se na Valjavčev spis „Novoslovenski komparativ prema starosloveuskomu glede na formaciju" (Rad, t. 35). Znan mu je seveda tudi istega našega učeujaka „Prinos k naglasu u (uovo)slovenskom jeziku i hrvatskoj kajkavštini", ali, žal, da je pregledal, kaker kaže njegovo citiranje, v ta namen sanm, kar stoji v Radu t. 121 str. 142--152, kjer obravnava „naglas u komparativni — u hrvatskoj kajkav-štini“ in še tega ne zadosti natančno, ker pravi, „hto -eU ii.ni -iši uouTii Bcer^a npnB.iei;aerb Kb ceoh y,i,apeuie.“ Ali herv. kijkav- ščina končnice -iSi celo ne pozna (tudi Dainko piše le -eši); kranjska slovenščina in prekmurščiua, ki ima to končnico, pa je nigdar ne povdarja, kaker bi se bil Pogodin leliko prepričal iz torna 119. Prav pa je opazil, da „He BCTpdsnaesit oČpaaoBaHift ci. cy. iji mii ijSi", samo da si menda ne ve razlagati, zakaj n e. Vzrok je ta, ker se -ifši pri nas ne more drugači izgovarjati ko -is., kaker nitij ne drugači ko niti, Jurij ne drugači ko Juri; oblik brez š pa naša slovenščina v starišem času, razen v kakem adverbiju, ne rabi; še le iz Ravnikarja navaja Valjavec i m en it-uiji; Kopitar ima v slov. hi tri ji, pravični ji. Kaker se pa j v kranjski, štaj. in prekmurski slovenščini za i, naj si bo pei votni i ali pa iz kratkega h (prim. J e r n i za Je‘rnej, Dalm.) ne more slišati, tako se tudi za diftongom ei ne more, ki nastaja v imenoyaiiih narečjih iz dolzega h. Ta diftong pišejo naši stariši pisavci zdaj z ei ali ej, zdaj z e ali t!; samo na sebi bi bilo torej n. pr. iz *uHCTkinnH ravno tako lehko čistejši kaker č i s t e š i, pa nič menj eno kaker drugo lehko tudi iz *'mcT'Miiiiifi. Iz ketere oblike je v resnici, tega iz gori navedenih narečji ne moremo vedeti; vemo pa iz koroškega. To narečje ima namreč za navadni dolgi povdarjeni h diftong ie, za kratki 'h pa ali e ali a: „na-shliedne prad vsiem hudiem na tam suiete“ (Duh. bran.,), za M ima pa stanovitno ei: »zhisteishe, svateishe, suadzheishe, lubesni-ueishi“ itd. Za pervotni sufiks *-’bin£. torej pri nas ni dokaza. In jaz bi dejal, da se tudi v malorus. .Bece-ibimnj44 itd. gor. lužiškem mocniši, na kar se nadalje sklicuje Pogodin, tak sufiks ne da dokazati, ker je tudi tu brez dvojbe j v i potopljen. In v srb. „CTapjemima“, starorus. .cTapiumma, MHoatamaa“, staropolj. ,,n a-b!agosiawnieszy“ itd., kedo nam je porok, da ni v teh primerih j potopljen v naslednjem š, kaker je n. pr. stopljen z naslednjim soglasnikom v hrv. „doči, dogjem, naci, nagjem44 itd., ali da je sploh kaker koli zgubljen, kaker v hrv. ,uemati, nemam" za „uejmali, nejinam", ali v našem „ranik“ iz „rajuik“ (Kastelec : „ranikim fcarifhim44, Trubarjeva postila: „rauciga“ zraven „rain-ciga, rainik“). Iz Trubarja imam zabeležene tudi primere : „Rasbu-uike“ (za »razbojnike"), „rasbonikou goft“ (Raubenvald), „mahine“ (za „majhiue“), „vmahinih“, nmlashi“ (za „mlajši“), „Crishate“ (za »križajte44); iz prekmurščine: „hiiši, hiiša" (za „hujši, hujša“). Primeriti je tudi hrv. „11 e k a, n e k a t e“ (primorski in ogerski Hervatje govore: „ueka me truditi, nekate misliti11, Rad XX, str. 96j in naše dolenjsko : „n i k a’, uika’te“ (za knjižno „nikar, nikarte“, noli, nolite, iz „nehaj, nehajte41, iz česer je tudi »naj", kar je ohranilo v zvezi z infin. tudi še pomen noli, „naj dvojiti14 noli dubitare, hrv. pri Frankopanu; v pomenu navadnega hrv. „ueka“ mbge ima Trubar tudi še „najte“ in .najta44: „najte Boga sahvalimo41; „najte pak my ja gledamo44 . . . Najta ja nikar dolgu oftanemo .. . Bleiben wir ja nicht lange . . .). Kaker je „neka“, „nik