A. POTOČNIK Ljubljana (Dalje.) 13. SOLE. • aradi lažjega pregleda o razvoju šolstva v našem mestu je treba, da razdelimo dobo v tri dele, in sicer: a) od prihoda Rimljanov v našo domovino do reformacije (okolo leta 1596); b) od reformacije do sonrti cesarice Marije Terezije (leta 1780.); c) od smrti cesarice Marije Terezije do današnjih dni. a) Dne 11. julilja 1820. leta so v Gradišču pri kopanju jarka odikrili kamen, ki priča, da se je šolal v Emoni zdravraik L. Peticius Technicus. To šolo je obiskoval tudi Simplicius, ki je bil pozneje učit&lj v Rimu, kjer se je seznanil s sv. Avguštinom. Mladeniiči, ki so hrepeneli po višji izobrazbi, so posečali višje šole v Akvileji, Čedadu, pozneje tudi v Vidmu. Vse te šole so bile po načinu rimskih šol, kjer so učitelji poučevali na cestnih križiščih v posebnih lopah, ki so jih imenovali »tri^viiun«. Kako je bilo pri nas v tem času glede šolstva, nimamo prav nobe* nih točnih poročil. Šele Ieta 1261. se omenja v nekem spisu kot priča učitelj Nikolaj, kd je poučeval pri sv. Petru. Leta 1291. navaja neka listina učitelja Petra, ki je bil tudi ljubljanski meščan. Kje sta imela svoji učilnici, ni mogoče določiti. Vemo pa, da je imel nemški viteški red svojo šolo pri današnji Križevniški cerkvi, ki je bila menda osno« vana le za verski pouk. Okolo leta 1327. so imeli Ljubljančani že svojo osnovno šolo pri sv. Nikolaju, ki pa je Ieta 1386. pogorela s cerkvijo in vso okolico vred. Ljubljansko prebivalstvo ni imelo časa misliti na obnovitev šole, zakaj deset let pozneje je Turek prvič prilomastil v našo deželo in treba je bilo misliti na utrjevanje mesta, zato so odložili skrb za šolo na mir« nejše čase. Leta 1418. se je oglasil takratni šentpeteraki župnik Hewgenreuter ter pregovoril mestno gosposko in nekatere meščane, da so šli prosit zadnjega viteza korošlkega vojvodo Ernesta Železnega, naj dovoli zopetno ustanovitev šenklavške šole. Še istega leta je bila šola otvor« jena, kjer so poučevali moško mladino v čitanju, pisanju, računstvu, latmščini in cetfkvenem petju, ker so dijaki oskrbovali petje v šen* klavški cerkvi. Znanstveno delovanje v tem času ni bilo nič živakno, saj je manjikalo glavnega pripomočka — knjig. Te so bile taktat dra« gocena redkost; pomnoževali so jih s prepisovanjein, kateri posel so 186 _ ,¦ opravljali predvsem menihi z občudovanja vredno marljivostjo. Vse te knjige so bile pisane večinoma v latinščini. Umevno je torejt, da takratni dijaki niso imeli tiskanih knjig, ampak so sproti napisovali učno snov, ki jim jo je podaval učitelj. Za žensiko izobrazbo niso v tem času skoro nič storili. b) Velik preobrat je napočil v ljubljianskem šolstvu z razširjenjem Lutrove vere. Živahne trgovake zveze med takratnimi nemškimi, av* strijskimi deželami ter Ljubljano in Trstom so provzročale, da se je v Ljubljani v začetku 16. stoletja naselilo mnogo Tiemskih trgovcev, obrtnikov in drugih priseljencev, ki so bili večinoma protestantovske vere. Takratni naši dijaki so po^ečali nemška vseučilišča ter se navzeli Lutrovih naukov. Nove vere se niso oprijeli samo plemenitaši, ampak tudi meščani in kmetje. Ljubljanski luteranci so leta 1563. ustanovili svojo šolo, ki jo je vodil Lenart Budina. Temu je pomagal Sebastijan Krelj. Po Budmovi upokojitvi je prevzel vodstvo šole Adam Bohorič, ki je imel tri pomožne učitelje. Šola je bila štirirazredna, pozineje celo petrazredna. Prvi razred je imel tri oddelke; v prvem so bili začetniki ali abe« cedarji; v dnigem so znali že pisati in čitati; v tretjeim1 so se učili nemščine. V drugem razredu so pričeli z latinščino; v tretjem so se učili poleg predmetov drugega razreda tudi računstva in glasbe. V cetrtem razredu so se poleg prejšnjih pre>dmetov urili tu-di v gršcini. Strogo je bilo učencem drugega in tretjega razreda prepovedano obče* vati med seboj v slovenskem jeziku; govorUi so samo nemški. Učenci zadnjega razreda so govorili samo Iatinski. Leta 1582. je Nikodun Frischin razširil to šolo v petrazredno. Dne 22. oktobra 1598. je dospel v Ljubljano ukaz nadvojvode Fer* dinanda, da morajo vsi v Ljubljani bivajoči kiteranski predikanti in učitelji še pred solnčnim zahodom zapustiti mesto. Ta ukaz se ni tako strogo izvršil, vendar so bili šteti dnevi protestantovski šoli. Dne 20. januarja 1597. so se priselili prvi trije jezuiti v Ljubljano, da so pomagali iztrebljati Lutrovo vero. že 5. maja leta 1597. so otvorili pri sedanji šentjakobski cerkvi dva nižja razreda za one, ki so znali že čitati. Ta šola se je hitro razširjala in leta 1604. je imela že šest raz* redov. Tri leta prej (1601.) pa so ustanovili semenišče za ubožne dijake, kjer so bili pa tudi sinovi domačih plemičev. Jezuitske šole so delili v nižje in višje. Nižje so bile podobne našim gimnazijam, 'kjer so se učili poleg latinščine in grščine tudi pesništva in govorništva. V višjih šolah so poslušali dijaki predavanja iz modroslovja, zemljepisja, zgo= dovine, prirodoslovja in klasiČTiih jezikov. V jezuitski šoli so se izobra« " ževali naši slavni možje, kakor zgodovmarji Valvazor, Schonleben, dr. Gregor Dolničar, Linhart, matematik Jurij Vega i. dr. Dijaki so se urili tuidi v govomištvu in pTirejali gledališke igre ne le doma, ampak tudi pred gradom Tivoli, ki je bil fakrat last ljubljanskih jezuitov. ' 187 . Leta 1703. so jezuiti otvorili še licej ali modroslovno šolo, ki je dbse* gala tri letnike. Mislili so svojo solo jpovzdigniti v vseučilišče, a maajs kalo jim je zato potrebnega denarja. S pomočjo deželnih stanov so zgradili jezudti novo šolsko posloipje, v katerem se je pričel pauk dne 14. avgusta 1658. leta. — To poslopje je stalo na inestu današnje dekli« ške šole pri sv. Jakobu in so ga imenovali »reduta«. Dijaki jezuitskega kolegija so imeli gotove pravice ,in svobodščine pa zgledu drugih evrop« skih vseučilišč in so smeli nositi meče. S pismom papeža Klemena XIV. z dne 21. julija 1773. je bil jezuit* sJd kolegij razpuščen, gimnazijo pa so vodili in učili vse predmete svetni profesorjd. Dne 28. junija 1774. je ipogorel jezuitski kolegij in treba je bilo iskati 2a šolo novih prostorov. Leta 1784. so opustili frančiškani samo* .^^^¦l^H r| »« II «¦ ' •* ^ I^^H ^^^^^^^^¦^^^^H^*1 9*" ~" ^' ^" t^^r^ Redkita staii na sedanjem Vodnikovem trgu in se preselili v sedanji samostan pri cericvi Mardjinega oznanenja. Po temeljitem popravilu samostana na Vodnikovem trgu se je tu sem najprej naselila nižja šola, leta 1790. pa še gimnazija. V tem poslopju so bili poleg gimnazije in osnovne šole tudi učiteljišče, licealna knjižnica in muzej. V njem so ostala toliko časa, dokler ni vsak iztned naštetih zavodov dobil svojega last« nega poslopja. Najzadnje se je izselila gimnazija, ker je velikonočni potres leta 1895. poslopje tako razrnajal, da so ga morali podreti leta 1898. Kaj pa šenklavška šola, ali je ta prenehala v protestantovski in naslednji dobi? Kaj se! V protestantovski dobi se je vzdrževala kot pevska šola, v poznejši dobi pa so dobivali v njej dija'ki tudi višjo izobrazibo. Leta 1621. se je preselila jezuitska začetna šola k sv. Niko« laju in se združila z že obstoječo v eno. Bila je pripravnica za latinske 188 ¦ . šole. Pri špitalski cerkvici je bila tudi špitalska šola, podobna oni pii sv. Nikolaju. V tej dobi pa zasledimo večjo skrb tudi za izobrazbo ženskega naraščaja. Leta 1608. je škof Tomaž Hren najel za pouk deklic eno uoiteljico, ki je poueevala na Starem trgu. Dekliška šola na Starem trgu pa je prenehala, ko so prišle leta 1703. uršulinke v Ljubljano ter otvo* rile notranjo, pozneje pa tudi vnanjo dekliško šolo. — Poleg že ome-njenih šol je bilo v Ljubljani v 17. stoletju tu-di mnogo zakofnih šol, v katerih so poučevali Ljubljančane tuji učitelji raznih jezikov. Gimnazija Dne 28. septembra 1770. 1. je izdala cesarica Marija Terezija naredbo, s katero je bilo šolstvo podržavljeno. Vlada se je trudila, da je izboljšala način poučevanja. Vse šole so bile razdeljene v tri dele, in sioer v normalke, glavne in trivialne šole. Norinalka je bila na bivšem Kranjskem, in sicer v Ljubljani. Tu so se vežbali tudi pri^ pravniki za učiteljski stan. Glavne šole so bile po vseh večjih krajih v deželi; trivialne, po naše osnovne šole pa, kjer je bila župnija. Tudi v Ljubljani spri sv. Petru in Trnovem sta bili trivialni šoli od leta 1787. c) Po smrti cesarice Marije Terezije leta 1780. je zasedel prestol njen sin cesar Josip II., ki je bil glede šole načeloma istih nazorov ¦¦: . . . 189 kakor njegova mati. Uvedena je bila občna šolska dolžnost in šest* letno šolanje od 6. do 12. leta. V Ljubljani je bil takrat za okrajnega šolskega komisarja (nadzornika) sodobnik pesnika Valentina Vodnika Anton Linhard, ki se je v svojem poshi izredno odlikoval. Vsa njegova prizadevanja za izboljšanje šolstva so bila brezuspešna; za to je bilo več vzrokov. Eden najvažnejših vzrokov je bil, da je manjkalo denar= nih sredstev. V začetku 19. stoletja so se pričeli boji z Napoleonom, ki so zahtevali vedno več denarja, tako da za šolstvo ni dosti preosta* jalo. Velika 'Ovira osnovnemu šolstvu je bila tudi uporaba nemščine pri pouku. Slovenščino so upoštevali le v toliko, da so sploh mogli začeti osuovni pouk. V Ljubljani so ustanoviLi osnovni pripravljalni razred za tiste otroke, ki niso znali nemški, da so mogli pozneje stopiti v nemško normalko. Leta 1809. je ustanovil Napoleon Bonaparte »Kra* ljestvo Ilirskih provinc s središčem v Ljubljani«, kjer je stoloval gene* ralni gurverner rnaršal Marmont. Ta je z ukazom dne 4. julija 1810. odredil, da se mora vse šolatvo preosnovati. Ustanovil je dalje 25 nižjih giinnazij in 9 licejev ali višjih gimnazij ter dve centralni šoli (vse* učilišči) v Ljubljani in Zadru. Učni jezik v osnovnih šolah je bil slo* venski; v licejih in centralnih šolah pa francosiki ali italijanski, po potrebi todi latinski. Marmont je ustanovil leta 1809. botanični vrt ob ^ sedanji Ižanski' cesti, kjer se je dijaštvo in občinstvo seznanjalo z domačimi in tujimi rastlinami. Prvič je torej zavladal narodni jezik v šolah, pa tudi v obče se je opazilo, da je zasijala zora lepših dni, ki je navdušila našega prvega pesnika Valentina Vodniika, da je zapel veličastno »Ilirijo oživljeno«. Po odhodu Francozov iz naših pokrajin je v šolstvu zopet zavladala nemščina, le v nižjih šolah je bil pouk nemško-slovenski. Še enkrat, in sicer leta 1848. so zahtevali v šolah enakopravnost slovenščini. Vlada je sicer obljuibila, da bo dana našemu jezilku ista pravica kot nemškemu, toda ostalo je satno pri obljubi. Istega leta so sprožili misel, da se ustanovi v Ljubljani slovensiko vse* učilišče. Vršila so se eno leto pravoslovna predavanja v slovenskem jeziku, a drugo leto so se še ta ukinila. Število Ijubljanskega prebivalstva in uceče se mladine je naraščalo in treba je bilo iiovih šol. Leta 1851. je bila ustanovljena realka, ki se je leta 1865. izpopolnila v višjo realko. Leta 1855. je nastala prva dešika osnovna šola, leta 1874. pa druga deška osnovna šola, ki se je še istega leta izselila iz stare redute v svoje poslopje na Cojzovi cesti. Leta 1889. je bila ustanovljena realna gimnazija, prvotno kot nižja gimnazija s štirimi razredi, ki pa je bila leta 1900. razširjena v celotno gimnatzijo in izpremenjena v realno gimnazijo leta 1918. Filijalka tej šoli je bila dxžavna realna gimnazija z nemškim. učnitti jezikom; ki je bila ustanovljena leta 1907. ter je leto pozneje postala samostojna gimnazija. Po preobratu so jo preuredili v fealno gimnazijo. 190 Iz normalne sole pri sv. Nikolaju iz leta 1773. je nastalo leta 1867. moško učiteljišče, žensko učiteljišee pa je bilo organizirano leta 1870. Žensiko učiteljišče pri Uršulinkah so otvorili lefa 1894. Vseučilišče Predaleč bi zašli, ako bi našteli vse učne zavode, ki so jih deloma ustanovili, deloma razširili. Večina teh šol ima danes svoja lastna poslopja. Najvišji vzor ne samo ljubljansikega prebivalstva, temveč vseh Slovenoev sploh pa je naše vseučilišče, ki so ga ustanovili po preobratu.