Fran Bradač
Obriti pritlikavec
Na hribu je bil neki človek, živel je sam, brez žene, brez otrok, sam je go-spodaril in gospodinjil. Skuhal si je nekoč vecerjo in, kar ni pojedel, je dal v loncu na polico. Zjutraj je po-gledal v lonec — lonec prazen!
»Saj vendar nisem sinoči vsega po-jedel,« je govoril glasno, kakor se je po navadi pogovarjal sam s seboj, da bi mu v tej samoti ne bilo tako dolg-čas. »Le kako je to mogoče?«
Iskal je po sobi, pa ni našel nikogar, ki bi mu bil utegnil kaj pojesti.
Zvečer spet ni vsega pojedel in je ostanek večerje pustil v loncu na po-Hci. Zjutraj je pogledal — in lonec je bil zopet prazen!
»To je pa vendar čudno,« je zmaje-val z glavo samotar. »Danes bom po-skusil v tretjič, potem bomo pa videli.«
In zvečer je dal spet ostanek večer-je v lonec — a zopet je bila zjutraj posoda prazna do dna.
Zdaj pa je bilo moža že res strah. Pobral se je in šel k starcu, o katerem se je vedelo, da zna čarati. Povedal mu je, kaj in kako se godi, kako mu zme-raj nekdo do jutra prazni lonec z ostanki večerje. »Kaj bi to moglo biti, očka, saj sem v hiši sam?«
»Kmalu boš spoznal tistega jedača,« se je zasmejal vedež, »ako boš storil, kar ti bom svetoval. Zvečer prižgi sve-čo in jo pokrij z lončkom, da se ne bo videla luč. Sam pa ne hodi spat, tem-več čakaj v temi za mizo. Brž ko boš slišal šum v dimniku in nato cepeta-nje v sobi, dvigni lonček s sveče — in videl boš!«
Mož se je zahvalil, dal modremu starcu za plačilo zavitek tobaka in šel z dobro nado domov.
Doma je zvečer prižgal svečo in jo pokril kakor mu je bil starec naročil. Potem je sedel za mizo in čakal. Po-noči sliši, kako je nekaj stopilo na peč. Brž je vzdignil loraček, sveča je
razsvetlila sobo — in glej! V sobi je stal lep jelen! Toda takoj nato se je lepa žival izpremenila v pritlikavca z dolgo brado. Možiček je stopil k nje-mu, rekoč:
»Bodi tako  dober in obrij me!«
»Zakaj ne?« je dobrodušno rekel mož. »Sedi semle na stol!«
Možiček je sedel in poirpežljivo ča-kal, da je gospodar nabrusil britev na jermenu ter pripravil čopič in milo. Potem je pritlikavčka namilil in lepo obril. Možiček se mu je zahvalil in re-kel: »Plačilo imaš pod polico! Toda vzemi ga šele zjutraj!« In izginil je bog ve kam.
Gospodar je bil vesel, da bo imel že vendar mir pred tem nepovablje-nim gostom, in je šel spat. Ko je zju-traj vstal, je šel brž pogledat pod po-lico. Pa veste, kaj je tam našel? Poln kotliček samih cekinov!
Vem, da bi marsikdo izmed vas rad bril takega pritlikavca za takšno kra-ljevsko plačilo!
No, ljubi otroci, rad bi vam še kaj povedal o dobrih pritlikavcih, ampak čaka vas šola, učenje in naloge. Zdaj je konec pravljice, otroci, zdaj je tre-ba veselo na delo!