370. štev. V Ljubljani, ponedeljek dne 6. januarja 1913. Leto II. Posamezna številka 6 vinarjev. „l)AN“ izhaja vsak dan — tudi ol) nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 3. uri zjutraj. — Naročnina znaža: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1'50; s pošto eeloletno K 20’—, polletno K 10'—, četrtletno K 5‘—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se ::: pošilja upravništvu. ::: ::: Telefon številka 118. ::: \ •v-* ; : 1 ‘ r: ^'V'i •■k. 1 v. , • 1 NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Posamezna številka 6 vinarjev. ::: Uredništvo in upravništvo: ::: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 6. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-::: pust. — Za odgovor jc priložiti znamko. ::: ::: Telefon številka 118. ::: Sever le jug. Zmage naših jugoslovanskih bratov so oživile v Poljakih nade na boljšo bodočnost. K novemu letu kličemŽiveli Cehi. začetniki slovanskega gibanja. Naj živi češki narod v lastno slavo in v korist vseh onih Slovanov, ki so si napisali na svojo zastavQ geslo: Enakost, — Svoboda, — Bratstvo.« Poljski publicist Anton Iv. Cehom za novo leto. Anton Ivan je poljski publicist, ki se rad oglaša v slovanskih, domačih in tujih listih. Njegove besede, ki jih jc napisal kot voščilo Cehom za novo leto — niso brez pomena. Že v sobotnem članku smo se dotaknili tudi našega sevfernega vprašanja. Besede dr. Kramara bodo dobile svoj odmev med Poljaki in Rusi — kajti oboji ga smatrajo za svojega prijatelja. Nekateri sicer mislijo, da je to nemogoče, da mora sovražiti Ruse, kdor ljubi Poljake in narobe — da mora sovražiti Poljake — kdor ljubi Ruse. Mi smo veliko predaleč, da bi mogli ta bratski spor razumeti v vsej globokosti — zato bi bilo sovraštvo nam težko razumljivo. Zanimalo pa je vsakogar, kako bodo zmage Srbov in Bolgarov vplivale na Poljake. Srbi in Bolgari so se borili proti tuji sužnosti — in kako bi tak boj ne našel odmeva v narodu, ki je sam imel nekdaj svoje kraljestvo in ga je izgubil! In res je v začetku vojne poljski klub sprejel ono važno resolucijo, da se mora avstrijska politika na Balkanu iz-premeniti. Toda kmalu jc prišlo drugače. Ko so nastale napete razmere In je počil glas o ruski mobilizaciji, so se pojavile protiruske demonstracije, ki so hotele pokazati, da Rusija ne more biti osvobojevalka, dokler sama zatira Slovane. »Slovan, ki drugega Slovana zatira, ni pravi Slovan«, je rekel dr. Kramaf na shodu v Sofiji — in to je veljalo vsem, ki nečejo videti suženjstva doma — drugod pa se hočejo bojevati proti nji. Taki »Slovani« so bili ruski nacionalisti, ki so doma delali protipoljsko politiko, po slovanskih kongresih pa so govorili o slovanstvu. Zato je bilo marsikatero važno skupno delo onemogočeno. Zmage na jugu so torej oživile v Poljakih nade na boljšo bodočnost. Doslej je bilo v Evropi malo vstaj, da bi jih Poljaki ne bili porabili zase — toda zadnje čase so menda prišli do prepričanja, da jih take vstaje ne bodo rešile. Kje je torej boljša bodočnost? V protislovanski politiki, ki jo imajo v Avstriji in drugod? Menda tudi ne. Balkancem se je boj posrečil, ker se jc cel narod zavedal suženjstva. Tega pri Poljakih ni. Balkance je vodila skupna slovanska zavest, da so pri tem pozabili na vse nekdanje spore — tega pri Poljakih ni — slovansko misel ubijajo sami in goje stalno sovraštvo do drugih Slovanov. Kje naj bo potem boljša bodočnost? Problem severa in juga leži pred nami. Kaj skriva tu in tam negotova bodočnost? Gospoda, kam pa? Kranjskemu učiteljstvu. Dovolite, veleugledni gospod urednik, da tudi jaz nekoliko zavpijem v hrupu, ki ga je izzval klerikalni Miklavž ravnokar zatonu-lega leta. Povem naprej, da vseh tistih, ki jim moje mnenje, mnenje človeka, ki je še mlad in malo izkušen, ne bo všeč, da vseh tistih ne bom prosil oproščenja, zato ne, ker jim vračam milo za drago, kajti tudi oni so mene — razjezili; pripravljen sem pa, se prerekati z njimi toliko časa, da bo oliripel eden ali drugi, in prosim slavno uredništvo, da za slučaj resne zahteve da na razpolago moj popoln naslov. Dvoje glasov razločujem iz splošnega krika. »Slov. Narod« je priobčil par dopisov, strašno žalostnih. ki vpijejo prav do klerikalnega neba in tam povzročajo upravičen — smehljaj. Kako se ne bi smejal, rimski trinog, ko pa mu tako ugaja, ko mu je muzika vpitje nesrečnežev, katere tlači njegova sila? Gospoda, proč z brezplodno solzavostjo, s kilavo jokavostjo in s klicanjem po usmiljenju, ki ne ganejo srca iz preprostega vzroka, ker ga — ni! Čemu prositi in plakati, čemu delati veselje Lampetu in kompaniji, da se potem smejejo, češ: »To smo jih zopet enkrat! — Kje je samozavest, zaupanje v samega sebe, v svojo moč; kje je možatost? Življenje, pravijo, je boj. Kaj mislite, gospoda, da je v boju kaj usmiljenja, kaj milosti? V boju velja edino brezobzirna delavna moč, in kdor bo prosil, namesto da bi se bil, bo čisto gotovo tepen. V »Dnevu« sem slišal drugo melodijo, ki me je naravnost prisilila. da napišem to kritiko. Ta glas je čisto nasproten prvemu, naravnost besen, tako razbija, da se bojim, da nam razbije vse, kar imamo še dobrega. Gospoda, kaj pa mislite? Vse samostojno misleče učiteljstvo naj torej položi roke navskriž, naj zapusti svoj res težki, pa vzvišeni poklic in naj gre? Vse šole, cela lepa domovina naj se popolnoma • pusti črnemu orlu in njegovim izrodkom, da je obje in ogloje in jo zapusti, ko bo drugje našel boljši plen? Gospodje, kaj imamo res tako malo ljubezni do domovine, kaj so vse lepe besede samo besede, govorjene po javnih in skritih krajih zato, da ic bolj kratek čas in da se naša duša nekoliko pobožka s sentimentalnostjo in ginjenostjo? Ne, gospoda, ostati in stati trdno, toda ne stati s prekrižanimi rokami, ampak — delati! Zapisal sem to besedo in čutim-da prehajam na kočljivo polje, kočljivo zato, ker nemara ne poznam popolnoma razmer, ki so v našem vilajetu. Kajti kljub temu, da sem z iskrenim veseljem čital, kako jc Iv. Cankar razmrcvaril »uvajževanje razmer«, vendar se mi zdi, da ne preveč! In to je napaka, ki jo ima veliko naših ljudi: preveč uvažujejo razmere, uvažujejo včasi celo razmere, ki jih v resnici ni, ampak si jih le domišljajo. Predno povem, kako naj po mojem mnenju učiteljstvo izboljša položaj sebi in domovini, moram nekoliko poseči v zgodovino našega šolstva, pa brez številk in iinen; pišem samo toliko, kolikor vidim sam, brez dolgočasnih knjig in suhoparnih aktov. Učiteljstvu kranjskemu se ni godilo dobro niti pod prejšnjini režimom. Spominjam se, da so bile resolucije, pisalo se je veliko za izboljšanje plač, prosilo in protestiralo se je na vseh koncili in krajih. Toda plača se ni zvišala — zakaj ne? Ravno zato, ker se ie vse preveč prosilo in te prošnje so bile naslovljene na čisto napačno stran, na zgornjih desettisoč, ljudstvo pa je bilo pozabljeno in je pozabljeno še danes. In učiteljstvo se muči še zmerom za tiste suhe krajcarje, pa ne samo liberalno, ampak tudi klerikalno. s to razliko, da klerikalci dobe tupatam kak groš, ki pa ni vreden, da bi se Človek prodal zanj. Edina pot do boljših časov je po mojem mnenja pot do ljudstva in z ljudstvom. Učitelj mora postati res učitelj povsod in zmerom, organizirati mora tiste, ki so razkropljeni in uc vedo kam. Nočem očitati učiteljem nedelavnosti; saj po mnogih krajih vzdržuje učitelj edini kako društvo, ampak koliko je krajev, kjer učitelj ne dela izven šole ničesar. ampak kolne na tihem in samo v ožjem krogu, ohrani svoje prepri- merami. Kakšne pa so te razmere? Čanje samo zase, iz strahu pred raz- Imam prijatelja - učitelja, zelo delavnega, agilnega, odločnega fanta, ki mi je o priliki dejal, da ljudstvo ne spoštuje učiteljstva in da ravno zaradi tega ne more doseči uspehov v javnem življenju. Najboljši dokaz proti trditvi, da ljudstvo a priori sovraži, oziroma nc spoštuje učiteljstva, je pa ravno dotičnik sam. S svojo iskrenostjo, s priljudnim, vendar ne preveč intimnim občevanjem si je pridobil zaupanje in spoštovanje tudi pri onih, ki so nasprotni njegovim političnim, nazorom. In vendar ne dela! Zakaj ne? Druga »razmera«, strah pred prižnico in izpo-vednico! Da ni mogoče, pravijo, kaj doseči, ker duhovnik straši na prižnici, in v izpovednici. Toda koliko je ljudi, priprostih kmetov, ki sicer hodijo poslušat pridige in k izpovedi, pa so vendar drugega političnega mišljenja. Pa kaj se godi? To-le mu je povedal kmet: »Moj sosed je imel ob volitvah glasovnico pripravljeno, da voli z nami. Pa pride župnik, ga sune s komolcem in — adijo! Potem sem ga prijel zaradi tega, pa je dejal; I dajno, ko pa ni nikjer nikogar!« In podobnih fingiranih razmer je več. Ni mogoče, da bi naštel vse, treba bi bilo posebno izdajo. Samo še ene stvari se dotaknem. Strah pred deželnimi gospodarji! Moj Bog, gospodje, zdaj ne dobite ničesar, ko molčite, in potem se Vam tudi ne bo godilo slabše, če začnete podirati Sušteršič-Krekov stolp; nasprotno, pomagali boste sami sebi ali vsaj svojim naslednikom in pa — domovini. Razumem in opravičujem provizoričnega učitelja, če miruje, kajti pri današnjih razmerah je mogoče, da ga samolastna gospoda v Ljubljani spodi iz službe; nikakor pa ne morem opravičiti, če se stalno nameščen učitelj ne gane samo iz strahu, da ga premestijo »iz službenih ozirov« v kakšen kraj, ki je bolj oddaljen od železnice in nima doma mesnice. Nekoliko se je treba vendar žrtvovati, sicer ne bo nikoli boljše. — Kaj pa imajo od svoje neznačajnosti oni, ki so se prodali? Sakramensko malo! Nekoliko boljše službeno mesto in pa včasih par grošev napitnine! Naravnost ueverietno, da se prodajajo za take malenkosti! Gre torej pravzaprav samo za zvišanje plače. Tega pa ne bo, dokler boste samo prosili. Možato, ponosno, toda iskreno se obrnite na ljudstvo! Saj ni treba, da bi hoteli izpre-obračati ljudi proti cerkvi in njenim obremo in s teni prišli navskriž s tisto državno naredbo, ki določa šoli versko-nravni duh! Saj je treba ljudstvu samo odpirati oči, videlo bo potem že samo! To odpiranje pa se ne sme vršiti z zabavljanjem, ampak s čisto samo golo izobrazbo. Predno poderemo, kar je sezidal ljudstvu v škodo nasprotnik, moramo postaviti temelj, na katerem bo potem stala naša stavba, stavba samostojnosti in svobde. Končam! Sam kratko rckapitu-liram: Ne plakati in prositi, pa tudi ne pobegniti iz same jeze za tistih par grošev, ampak delati, predavati, izobražati in — »rganizirati! Kako! O tem morda o priliki. Nadimir. Raznoterosti z bojišča. STRAŠNI PRIZORI IZ BITKE PRED B1TOLJEM. O krvavi petdnevni bitki pri Bi-tolju, kjer so Srbi popolnoma potolkli urško armado, poroča neki poročnik sledeče zanimive podrobnosti: Najtežjo vlogo v bitki pri Bito-lju je imel sedemnajsti pešpolk. Ko je srečno izvršil nekaj zelo težkih ukazov, je dobil najtežjo nalogo: ime! je namreč prebresti Črno Reko, katero so branile silne turške baterije. Situacija je bila silno nevarna, a mi smem orali prebresti reko. ako smo hoteli stopiti v odločilno akcijo. Turki so nam brez skrbi pustili vse ozemlje do reke, zato pa so trdno sklenili, da nas pod nobenim pogojem ne puste čez reko, če jih stane tudi več tisoč žrtev. V to svrho so se na drugi strani reke strašno utaboriti. Topovi so bili namerjeni naravnost na naše čete, ki niso imele Mestna hranilnica ljubljanska :—....: Prešernovi -clIIcI šteTr. 3 . * *.*.*. je od 1. januarja 1913 . * . zvišala obrestno mero za vse — stare in nove hranilne 4Vlo od sto. Karatni dsiTrelk: odSL ©"bresti ;pleč-u.je sama. LISTEK, M. ZEVAKO: V senci jezuita. (Dalje.) »Tja, kjer smo bili včeraj in predvčerajšnjim...« D’ Esč in La Šatenjrč sta se spogledala smehljaje. Nato je vsa trojica odšla iz Luv-ra skozi skrita vrata, ki jih je odklepal samo kraljev ključ, ter se napotila takoj proti cerkvi Sv. Evsta-hija. Kralj je porabil dobre pol ure, da je prehodil pot od Luvra do Svetega Evstahija, dasi je pomenila navadno komaj pet minut. Bil je globoko zamišljen. In vse njegovo premišljanje se je izlilo v besede: »Bogme, gospodje — nisem še naletel na knežnjo ali vojvodinjo, ki bi se mi bila ustavljala tako kakor ta vlačuga!« »To je samo zato. ker ne ve, s kom ima opraviti, sir!« »In moja volja je, da ne izve nikoli.« »To se razume, sir... a zdaj smo tu!« Kralj je dvignil glavo in se zagledal pred zaklenjenimi vrati, lz-preletelo ga je od nog do glave. »Pri .Bogorodid,« se je izkusil nasmehniti, »tresem 3e kakor pred svojim prvim sestankom!« In potrkal je na vrata z lastno pestjo. Vrata so se odprla nemudoma. Zaslišal se je grohot in petje pijancev ... Kralj je pri Gobavki! »Le noter, le noter, mladi gospodje!« je povabil ženski glas. ‘ Slišoč besedo »mladi,« se je ..an,c, I- vzravnal in si smehljaje zavihal brke. »Spravite nas v kak kotiček, kjer bomo nemoteni,« je dejal. Babnica je odprla neka vrata; možje so stopili v precej tesno, a skoraj razkošno onrcmljeno sobico. »To je soba za kneze!« je rekla babnica s silno vstrežljivim obrazom. »Oho!« je vzkliknil Franc I., »potem je pa preveč lepa za nas, uboge plemiče z dežele!« »Eli, vstopite kliub temu!« »Dobro. Prinesi nam vina ...« »In pošlji gracije, da nam ga bodo nalivale!« je dodal La Šatenjrč. Posedli so v široke in nizke naslanjače, katerih les je bil obložen z mehkimi baršunastimi blazinami. »Smrt božja, res mi utriplje srce!« je rekel Franc. »Torej je prava pravcata ljubezen, sir?« je dejal D’Esč. »Pred vsem, dragi moj, ne pozabite, da ie ta beseda na tem kraju edveč, ker sem ubog plemič z dežele; in naposled, zakaj ne bi bila ljubezen? Ta gibčni vrat, te snežne grudi in te čudovite zaokrožene, božanske roke ... zakaj me vse te prelestne reči ne bi navdajale z ljubeznijo? Eh, gospodje, kaj pa je ljubezen drugega kakor večno obnavljanje poželjenja? In jaz si želim te ženske, jaz jo.. • toda — evo je!« Res so stopile v tem trenotku tri ženske v »sobo za kneze«. Prvi je bilo ime Mesanža, drugi Foveta. Njiju imeni sta se slišali kakor imeni dveh drobnih ptičic, in ne po krivici — tako lahki sta se zdeli o-čem, tako ljubki in nežni. V njiju oblekah ni bilo nič vzdržljivosti, ki draži vesele moške. Rahli svilnati odeli, ki sta ju imeli na sebi, sta bili zapeti samo z eno samo zaponko. In komaj sta sedli Šatenrčju in Esčju na kolena, že sta bili na pol nagi. Zazvenel je njiju priljudni smeh, ko sta nalivali plemičema belo vino v kositrna kozarca. Mesanža in Foveta se nista bili zmotili, ko sta šli naravnost k Esč-ju in Satenrčju ter pustili svojo tovarišico, da se je pridružila tretjemu plemiču. Da končamo ta prizor, ki ga itak ne bi smeli opisati dovolj podrobno in ki smo ga omenili samo, da izpolnimo svojo pripovedniško dolžnost, dodajmo le, da sta pet minut kesneje ti dve nori bitji izginili s svojima tovarišema. Morda sta ravnala plemiča sporazumno, hoteča, da bi bil kralj koli- kor mogoče prost... Tretja mlada ženska je bila sedla kralju Francu nasproti. Na obrazu je imela nekakšno črno krinko. Toda ta črna krinka je samo podčrtavala blesk njenih ustnic in snežno belino njenih razgaljenih prsi. Prečudni, naravno valoviti plavi lasje so ji padali na gola ramena in tvorili plašč, ki bi ga ji bila zavidala sama Diana Poatješka, dasi jc slovela po svojih krasnih laseh. Rekli smo, da je sedla ženska Francu I. nasproti, ne pa poleg njega. Kralj je bil vstal in jo pozdravil s tisto visokomerno priljudnostjo, ki ga nikdar ni zapustila v navzočnosti ženske, prijel neznanko za drobno roko in ji goreče poljubil nežno za-pestje. , Nato je sedel nazaj, dvignil kositrni vrč z belim vinom, ki mu ga je bila prinesla, ter nalil lastnoročno dve čaši. »Te prekrasne ročice niso u-stvarjene za postrežbo,« je dejal. »Ah, gospod, vi govorite z mano kakor s kako vojvodinjo, čeprav sem le ponižna meščanka ...« »Meščanka!« je vzkliknil kralj. »Kaj ne, to je še zmerom preveč?... Reči hočem torej: ponižna vlačuga...« »Ne, ne dete krasno! Vi niste vlačuga. Vaše vedenje, ves način, kako se izražate, sladki zvok vašega glasu, ki ga izkušate zaman uta- jiti, kakor ste si tudi lice zakrili s krinko — vse to mi dokazuje, da ste boljša ženska...« »Morebiti!« je rekla ženska resnobno. »Ali vas res ne morem preprositi, da snamete to krinko? Mari mi ne privoščite srečo, da vidim vaš obraz...« »Ne, gospod. Storila sem obljubo, da ostanem maskirana ...« »Vedno? ...« »Ne, o ne! To bi bilo preveč kruto!« se ie zasmejala ženska. »Da! Preveč kruto za vse tiste, ki jih prikrajšujete za toli krasen pogled...« »Res je, da sem lepa,« ie rekla mirno čudna vlačuga. »Toda pomirite se, gospod, moja zaobljuba poteče prav kmalu — v par urah.« »V par urah!... Ah, da sem kralj — dal bi krono, samo da bi bil tisti, ki vam odveže trakove in jo sname z vašega obraza. Vlačuga se je hrupno zasmejala. »Smejete se, hudobnica?« je rekel kralj. »Smejem se, ker sem že tolikokrat slišala take besede! Čudno je, gospod, da rabijo vsi moški skoraj iste besede, kadar nas hočejo zapeljati ...« »Ali niste ljubili nikogar, izmed vseh tistih, ki so vam. razodevali svojo ljubezen?« »Ljubila sem enega,« je odgovorila vlačuga, zresnivša se, »a samo enega...« nobenega zavetišča. Bili smo tako-rekoč pognani v gotovo smrt. A vendar smo morali naprej. V neposredni bližini našega polka sem zapazil še neki dosti siguren most, preko katerega bi bil olajšan prebod na drugo stran, da torej ne bi bilo treba vodo bresti. Toda nasproti temu mostu so postavili Turki močne mitralješke oddelke, ki so sipali peklenski ogenj na most. Dohod k temu mostu je bil torej nemogoč. Ali taka situacija pred mostom ni dolgo trajala. Artilerijski ogenj z naše strani je kmalu prisilil sovražnika, da je na vseh straneh obmolknil. Odločili smo se za prehod čez most Bilo je odrejeno, da odide eden podoficir s par vojaki do mosta, da pregleda, če je prehod siguren. In neposredne bližine sem opazoval gibanje te rekognoscijslce četice. Brzo in oprezno se je približala mostu in ravno tako naglo sc je vrnila, a zmanjšana. Ko so vojaki s podoficirjem na čelu pristopili k mostu, je Turek otvoril silen ogenj z mitratjezami; pokali so tudi šrap-neli ... Mislim, da smo tedaj zgubili par vojakov. Takoj po tem nevspehu so naši vojaki zahtevali, da se mora na mestu izvršiti — juriš. To se je tudi zgodilo. Potegnil sem sabljo iz nožnice in šel naprej. Za menoj in pred menoj so šli vojaki. V trenotku sem bil do pasu v vodi. Poskusil sem s sabljo globino, katero sem imel prebresti, a sablja ni zadela na dno. Videl sem, da je na tem mestu prehod čez reko nemogoč in'zato sem se vrnil in ukazal nekemu vojaku, naj stoji na tem mestu in pazi, da kdo sem ne zaide, kjer bi ga zadela gotova smrt. Krenil sem malo na desno, kjer so že gazili po vodi naši Valjevci. Sovražnik je srdito streljal na nas. A naši vojaki so šli sigurno naprej. Odigravali so se najstrašnejši prizori. Videl sem take situacije, kakršnih nisem nikdar pričakoval. Nekega vojaka 'e zadela kroglja ravno v trenotku, ko je bil sredi vode. Zadet je bil desno roko in sicer tako da je bil brez moči. Voda mu je segala do pazduhe ... Pred njim je šel vojak, kateremu je segala voda do ust. Svest si svoje smrti, je ranjenec zagrabil svojega tovariša, ki je že bruhal vodo iz ust, za grlo, a ta ga je z vso silo pahnil od sebe. Ra-njenik se je stresel po celem životu in izginil v globočini. Le njegova kapa je še plavala do vodi. Ranjencev tovariš si je komaj rešil življenje. V vodi se je zgodilo vec nesreč. Videl sem trojico, ki je bila zadeta od sovražnikovih krogelj in našla smrt v valovih. Nihče jim ni priskočil na pomoč, ker je vsakdo gledal, da sebi reši življenje. Več vojakom se je posrečilo, da so ranjenci prebredli reko. Mnogo jih je bilo ranjenih že takoj ko so stopili v vodo, a se niso hoteli vrniti nazaj. Tedaj sem videl, da je naš vojak vreden več kot zlato. Nekemu vojaku, ki je bil pri prvem koraku v reko težko ranjen v desno roko, sem ukazal, naj se vrne. Iznenadeni boste, ko vam povem, kaj mi je vojak odgovoril. Držeč se za bolno roko in gazeč vodo naprej, me je osorno in kratko zavrnil: »Jaz grem naprej, tudi v Bitolju imajo bolnišnice. Srbski vojak se ne umika. Bodo že moji tovariši zavzeli Bitoli.« , ™ . Pustil sem ga naprej. Gledal sem za njim in videl, da se je na drugi strani reke zgrudil nezavesten na tla. M. ARCIBAŠEV: Upor. (Dalje.) »Spominjam se,« je šepetala v temi Poljka, kakor da toži ne Saši, temveč nekomu drugemu, »kakšna sera bila na gimnaziji . . . tako čista. Grem po cesti in vsi se ozirajo name in se nasmihajo . . . Sreča me mama: no, kaj je, hčerka moja? . . . To je vendar nekaj druzega . . .« se je nenadoma sunkoma, razgreto in žalostno prekinila, »in jaz nisem pri tem ničesar kriva.« »A kdo je kriv?« je vprašala Sa8a in z nekakšnim drhtečim in otožnim pričakovanjem. Poljka se je nenadoma zganila s celim telesom. »Kdo? ... Ali mar jaz veml... Ničesar ne vem, ničesar ne razumem ... A to morda vem, da jokam zdaj cele dni in noči . . . jokam, jokam . . •« In Poljka je zajokala s tenkim, tihim, brezmejno onemoglim jokom. Zdelo se je. kakor da to ne joka človek, ampak da brenči muha. »Zal mi je, žal, Sašenka,« je zašepetala zopet, dušeč se od solz,» sebe mi je žal, in tebe. in Ljubke... vseh , , ,«c , Priskočil sem mu takoj na pomoč. I3il je rešen. Komaj smo prišli na drugo stran reke, že so naši vojaki z bajoneti naskočili turško artilerijo in pognali sovražnika v divji beg. Večina turških topničarjev je bila zabodena v prša. le malo sc jih je rešilo. Usoda Bitolja je bila zapečatena. OSEM SINOV NA BOJIŠČU. Živko Zdravkovič, delavec v Malem Lugu, 70letni starček, je poslal na bojišče vseh svojih 8 sinov. Najmlajši Vladimir je bil star komaj 17 let in je odšel na bojišče kot prostovoljec. V domači hiši je ostal samo še osiveli oče z ženo. Nobena solza mu ni porosila oko, ko so ga sinovi zapustili. Res junaški oče! GODBA V VOJNI. »Samouprava« prinaša sledečo epizodo: Godbam hrabrih srbskih polkov je treba izreči javno zahvalo. Znano je, da je v nekem boju kapelnik dotičnega polka povedel bataljon v boj na juriš, potem ko so poprej popadali vsi oficirji; v drugem slučaju sta poginili na bojišču dve tret-ijni muzikantov neke kapele, ostala tretjina je zaprosi'a sanitejce, naj odnesejo njih tovariše iz bojne linije, sama pa je zasvirala na juriš in hrabrila naprej vojake. Neki muzikant je svojo trobento razbil na turški glavi, drugi je zlomil klarinet, ko je tolkel po debeli anatolski glavi. In takih primerov je na kupe. Vojaška kapela v Bitolju je svirala neprestano cel dan, stoječ do pasa v vodi. V belgrajski vojaški bolnišnici je cela vrsta ranjenih in obolelih muzikantov, med njimi tudi kapelnik Burza, znani komponist. USODEPOLNE ŠTEVILKE. Zanimivo je, da je številka 13 za Turke jako nesrečna. Carigrad je padel v turške roke leta 1453 (1+4 + 5 + 3), kar znaša 13. Ako moremo verovati številkam, tedaj je Carigradu usojeno, da pade letos, ker znaša svota številk (1 + 9 + 1 + 2) = 13. Iz zelene Jame. Cenjeni gospod urednik! Vam se bode gotovo čudno zdelo, ako Vam poročam, da smo v Zeleni jami, in to celo sedaj, ko je šele nastopilo novo leto. Ako bi vam poročal to vsaj spomladi, bi bilo to vse drugače in bolj verjetno. Pa nikari ne verjemite, da smo tudi po letu v Zeleni Jami — ne, ampak v pusti puščavi, ko ne vidiš nobenega,drevesa skoraj v celem tem okraju. Človek si misli, ako pride v Zeleno jamo, da je prišel v kako Saharo, kjer živijo samo še kakšne kamele in Arabci, katerih šege se ravnajo po mohamedanskem kopitu. Na čelu vsega tega divjaštva bi pa vladal kakšen paša iz zahodnje Afrike. Tu pa ni tako. Ko se je začela razvijati Zelena jama, so posestniki takoj začeli delati na to, da bi se ob cestah nasadila drevesa in s tem olepšala ta nova vas. Začelo se je zidati pred kakimi 12timi leti in to brez načrta. Vsak je postavil svojo hišo tako, kakor je sam hotel. Tu so bila le nekatera poljska pota in ob meji juž. železnice, kjer je danes največji promet, še takega pota ni bilo. Počasi pa se je tudi tukaj razširil pot na račun južne železnice in vsak, ki je stavil ob meji južne železnice stavbe, je mogel podpisati »reverz«, da v slučaju požara od strani železnice ne sme ničesar azhtevati. Železnica je tudi zahtevala, da mora tudi po določilih kranjskega stavbnega reda Utihnila je. Dolgo je bilo vse popolnoma tiho, kakor onemelo. Potem se je začulo, kako zavija veter po dimnikih. Tako, zastoka tiho, zaječi, pomolči in zopet zategne z dolgim, turobnim glasom: u-u-u . . . kakor da bolijo zobje. »Jaz imam rada otroke,« je rekla nenadoma Poljka tiho in sramežljivo, »ah, če bi imela svojega otročička, ah, če bi... Moj Bog, kako bi ga ljubilal... Sa-ašenka!... je zaječala v nekakšnem razgretem čuvstvu obupa. Saši je bilo, kot da jo zbada ta razpaljeni šepet kakor ostra igla, in postalo ji je neznosno. Zahotelo se ji je. da bi zavpila, zakričala karkoli. »Kaj smo me tukaj...« Tako... kakor pedal, ni nič več! Živimo, dokler ne segnijemo... A drugi žive... radujejo se po svetu... Jaz sem na gimnaaiji vedno čitala knjige . . . zdaj ne berem, pozabila sem... da, in čemu bi brala! ... A takrat se mi je zdelo, da vse to še jaz sama preživim . . . kakor da je v mojih prsih nekaj velikega . . . kakor da preživim jaz še vso srečo, kar je je na zemlji, da bode vse moje . . . vse življenje, in ljudje vsi moji, in jaz za vse ljudi ... in ... in ne morem tega izraziti . . . Sa-ašenka . . .« »Kako bo to?« je nenadoma vprašala Saša s slabotnim zamolklim glasom. vsak svojo stavbo postaviti najmanj 2 m od meje. Tako je stavil vsak po svoje in danes izgledajo te hiše ob teh potih tako kakor cerkvene orgije. Najlepše stojijo hiše tam, kjer je bila pot ravna. Občina ni zahtevala nobenih širših cest, ker ni imela nobenega načrta; šele v poznejšem času, ko so videli, da postaja ta naselbina zmi-roin večja, so si napravili načrt in tako ustvarili stavbne črte. Posestniki niso bili pri sodelavi tega načrta navzoči, ampak se je napravil kar tja v en dan iz neke stare mape. V teku časa so se premaknile tudi mejne črte in danes, ko bi sc merilo po tej novi mapi, bi jim hodilo pač veliko navskriž. Da bi pa ta naša Zelena jama izgledala malo lepše, so začeli moščanski občinski možje na drug način delovati. Mislijo, da bodo prav kmalu z regulacijo cest gotovi in začeli so posestnikom pošiljati ukore, da morajo tam, kjer so ceste bolj ozke, odstraniti in razširiti cesto na svoj račun. Taka regulacija bi bila seveda poceni, ampak posrečila se seveda ne bo, ker posestniki, ki so plačali svet, hočejo tega tudi obdržati. Občinski odbor bode menda tudi toliko pameten, da se ne bode pustil blamirati od kakšnega Mauser-ja. Ta se zelo hvali, da ga morajo vsi občinski odborniki ubogati, ker je on najbolj »kšeit« izmed vseh drugih odbornikov. Nikoli ni sreče brez nesreče. Ko smo lani volili občinske može, si ni nihče mislil, da bo eden izmed teh mož izučen tudi v inženirski praksi in da bode ta posel opravljal brezplačno v korist občine. Takšen inženir je Ivan Mausar. Njegova dolžnost in bistroumnost ga je pripeljala do tega, da je šel brskat po prašnih občinskih predalih. Nataknil si je velike naočnike in našel med drugim papirjem tudi neki papir. Kdor zna či-tati, mu pravi načrt. Mausar pa je seveda temu dal imenitno ime »mapa«. Ko je skozi svoje velike naočnike pogledal v to »mapo«, je videl na njej rdečo in črno barvo. »Rdeča barva, si je mislil modri Mausar, »to so socialdemokrati, črna barva smo pa mi.« Ko je odpiral svojo modrost, je našel, da je tukaj v Zeleni jami dosti občinskega sveta, katerega še noben vrag ni našel. Da bi se pa njegovi možgani prehitro ne skisali, je začel klicati župana Oražna na pomoč. »Tam v Zeleni jami«, je poučeval Mausar župana, »tam je občinski svet. Joža, le poglej »mapo«! Na tem svetu stojijo drevesa, ki jih je vsadil neki prefrigan liberalec, ki naju melje po časopisih. Temu morava za staro leto poslati zasluženo plačilo. Danes sem cel dan ves iz sebe! Ta kujon je razkril moje lastnosti. Soci-jalni demokratje že tako vedo, da sem jih »fejst« potegnil; naprednjaki me ne marajo; če pa naši to zvedo, potem pa ne bodo imeli nobenega rešpekta pred menoj. Zdaj se mi vendar še Orehek in Karpe odkrijeta, kadar ju srečam; če bodeta pa brala »Dan«, me še ta dva ne bosta pogledala več.« Med tem časom je napisal Ora-žen ukaz, da mora dotični liberalec posekati drevesa, ki rastejo na ob-lovico po tej cesti. Lovrenc ji je ku-liko preozka cesta, da se ljudje ne morejo ogibati teh dreves. Posebno pa ne njegov sosed, ki kaj rad obrača plašč po vetru in ki je tako debel, da ga je skoraj vsa cesta polna. — Na Silvestrov dan ob 8. uri svečer pride stražnik in prinese v zaprti kuverti pismo, da morajo biti drevesa odstranjena, ker je pot preozka in to takoj na Novega leta dan. Drugače bode ta vražji liberalec odgo- Poljka je umolknila tako nepričakovano. da se je Saši zazdelo, zdaj ječi tema. »Jaz bi . . . ušla . . •« je zašepetala Poljka in Saša je zaslišala njen izgubljeni, plahi glas. Saša je prisluškovala njegovemu pridušenemu tonu in nenadoma se je začutila večjo in močnejšo v primeri s suhotno, slabo Poljko, ki je mogla samo jokati in tožiti. Obenem je skoro začutila vso mogočno krasoto svojega mladega, krepkega telesa; zganila je roke in noge in izpregovo-rila glasno, skoro preteče: »In tudi uideva . . . kaj!« V sobi se je že pričelo svetliti. Ko je Saša okrenila glavo, je zapazila zraven sebe nejasne obrise belega, majhnega telesa in tik ob obrazu velike, preplašene oči, sveteče se slabo iz teme. Poljka je molčala. »No?« je z rahlo ogorčenostjo skoro kriknila Saša. »Kam?« je plaho, komaj slišno izpregovorila Poljka. »Kam pa naj grem sedaj?« Za trenotek je nekaj svetlega, božajočega zasijalo pred Sašo; že prihodnji hip je otemnelo in pričelo brezmočno toniti v motni megli. Z rokami je stisnila odejo in vzkrjknila besno s skoro fizičnim naporom: vorcn za vsako nesrečo. Ko je drugi dan gledal ta liberalec skozi okno, jc videl, da je koračil na Novega leta dan Lovrenc Stojan s vojo boljšo polovico po tej cesti. Lovrenc ij je kupil namreč od samega veselja, da je bil izvoljen za odbornika, zelo velikanski klobuk. Zato se je bal, da bi njegova bolja polovica ne obvisela s klobukom na kaki veji teh dreves, tudi cesto so mu lepo posuli, da se ne bi njegova izvoljena spodtaknila. Ona namreč ni vajena slabili in ozkih cest, ker je doma tam izpod Krima. Tudi za Mauserja je cesta zelo ozka; zakaj kadar je veter, se opletajo njegove hlače za drevesa ob cestah in kličejo: Mausar! Mausar: kje si?« Dnevni pregled. Razpisana srednješolska mesta. V zadnjem času so bili izdani do 24. decembra I. 1. naslednji razpisi: Verouk: Duchov (r., 25. I. 13). — Klasična filologija: Žatec (g., L. Gr., d.. 12. I. 13.) Tešinj (g. L. G., 20. I. 13), Rumburg (g., L. G. S., 25. I. 13). — Moderna filologija: Dunaj VI. (r., 2 mesti za D. Fr., 30. XII.) Gradec (I. r., Er. D., 31. I. 13), Duchov (rlg., Fr. D., 25. I. 13). — Ma-temat.-fiz. skupina: Kraljevi Vinogradi (g. nem., M. Nti., 25. I. 13), Smiliov (nem. rlg. M. Ntl., 25. I. 13), Asch (g., M. Ntl., 28. I. 13). — Pri-rodopisna skupina: Litomerice (r., Ng. M. Ntl., 31. I. 13). — Telovadba: Gorica (g., 30. I. 13.) — Risanje: Inomost (g., 31. XII. J3), Trident (31. XII. 13), Most (rlg., 28. I. 13). — Kratice in znaki kakor navadno. Smešni »Grazer Tagblatt« odnosno tisti kranjski Nemci, ki vanj pišejo. — Nedeljski »Tagblatt« piše, slovenski abiturijenti srednjih šol da tisti Slovenci, ki mislijo, da naj znajo tudi nemški, priznavajo nezrelost svojega materinega jezika. Ali so po tej »logiki« nemški kurzovci, ki se uče slovenščine in češčine, nemški renegati ter morda priznavajo nezrelost nemščine za znanstveno in uradno delo? Kdaj bo kranjske, štajerske in koroške Nemce srečala pamet logike? Bog se jih usmili! — Razpis učiteljskih služb v ljubljanski okolici. V šolskem okraju ljubljanske okolice sc razpisujejo naslednja učna mesta z zakonitimi prejemki v stalno nameščenje: Pet učnih mest za moške učne moči na oseinazredni deški ljudski šoli v Sp. Šiški. — Dve učni mesti za ženske učne moči na osemrazredni dekliški ljudski šoli v S]). Šiški. — Pet učnih mest na šestrazredni ljudski šoli na Viču in sicer štiri učna mesta v prvi vrsti za moške prosilce. — Eno učno mesto na petrazredni ljudski šoli v Brezovici z omejitvijo na moške prosilce. — Eno učno mesto na štiri-razredni ljudski šoli na Dobrovi. — Po eno učno mesto na trirazredni ljudski šoli v Horjulu in Zalogu. — Nadučiteljska služba na dvorazred-ni ljudski šoli v St. Jurju. — Učno in voditeljsko mesto na enorazredni ljudski šoli z začasnim 2. razredom v Skocijanu. — Po eno učno in voditeljsko mesto na enorazrednih ljudskih šolah v Rakitni, Zapotoku in Zelimljem. — Pravilno opremljene prošnje za eno teh učnih mest je za vsako posebej predpisanim službenim potom semkaj vlagati do 31. januarja 1913. V kranjski javni ljudskošolski službi še ne stalno nameščeni prosilci morajo z državno-zdravniškim izpričevalom dokazati, da so fizično popolnoma sposobni za šolsko službo. »To bodeva že tam videli... Huje ne bo! Samo da bi enkrat ušli! . . .« In skočila je z obema- vročima nogama na mrzla tla, čuteč jasno, z ledeno grozo, da jo bo mrtva Ljubka vsak čas zgrabila iz temne, brezdanje teme pod posteljo za noge in jo potegnila nekam v grozo in praznoto. A Saša je zmagala slabost, stekla z bosimi nogami do okna, udarila obenj, odprla ga in se nagnila daleč ven nad brezbarvno, mrzlo praznoto ter zastrmela dol na temno dvorišče, ki je ležalo spodaj kakor brezdanji vodnjak. Veter se je zaletel vanjo, napolnil jej srajco s svežim zrakom in ledeno polzel po životu. Na lase je takoj pričel zvrha od nekod mehko in previdno padati sneg; navzdol in navzgor je bilo vse pusto, sivo in molčeče, vonjalo je po vlažnosti in hladu. Sašo je tiščalo v prsih, in ji stiskalo glavo; krčevito je zgrabila lonec s cveticami, napela vse sile v strašni, neutešni besnosti in sovraštvu in ga zalučila v temno praznoto pod oknom. Zamolkel, težek udar je jeknil od tal: »A-ah! . . .« »Uidem!...« je zašepetala Saša in stisnila zobe, da so jo zabolele čeljusti. Na postelji je tiho in brezmočno vzdrgetala mala Poljka. — Spletke proti posl. Grafenauerju. Govori se, da vodstvo koroških Slovencev ne misli več kandidirati poslanca Grafenauerja, temuč je za naslednika določen dr. Rožič. Grafenauer ne kaže dovolj ponižnosti napram dr. Brejcu. Tako se igrajo za edini mandat koroških Slovencev. — Slovenski denar za »Schul-verein«. Boroveljski občinski zastop in krajni šolski svet sta sklenila, da pristopita kot ustanovnika k nemškemu »Schulvereinu«. V obeh korporacijah je tudi denar slovenskih davkoplačevalcev. Slovenske občine in krajni šolski sveti naj odgovore s pristopom k družbi sv. Cirila in Metoda. — Hud poper za dr. Brejca. Vodja koroških Slovencev in prvo-boritelj za slovenske jezikovne pravice je peljal nedavno k novemu deželnemu predsedniku klerikalno deputacijo iz Borovelj zaradi imenovanja novega župnika. Deputacija je izročila deželnemu predsedniku tudi neko spomenico, seveda nemško. Deželni predsednik se je začudil tet rekel deputaciji,, da bi mu bila lahko napravila slovensko spomenico, ker je služboval med Cehi, zato tudi naš jezik precej razume. In blamirani klerikalci so ta dolgi nos povsod kazali in opisovali. Kdor zaničuje sc sam, jc sposoben za vodstvo koroških So ven cev. Ta ljubosumnost! Na policijski urad v Opavi je prišla te dni delavka Marija Olačkova, vsa krvava, in je ovadila svojega ljubimca, češ da jo je ta večkrat zabodel z nožem. Cez nekaj časa nato je prihitel na stražnico tudi ljubimec Dolačkove, ki je izpovedal, da je hotd umoriti svojo ljubimko, ker mu je pestala nezvesta. Ranjeno Dolačkovo so prepeljali v bolnišnico, dočim so njenega ljubčka Franca Schnurcha zaprli. Schniirch je živel z Dolačkovo več mesecev v konkubinatu. V poslednjem času pa je postal nanjo ljubosumen, ker je imela razmerje tudi z drugimi moškimi. Te dni je prišlo med obema do prepira in od prepira do ruvanja. Schniirch je natepel Dolačkovo tako, da je morala leči v posteljo. Komaj je zapustila posteljo, je zbežala od Schnurcha k neki svoji prijateljici. Predvčerajšnjem pa je Schniirch izvedel za stanovanje svoje ljubice in se je napotil tja oborožen z ostrim nožem. Komaj je vstopil v stanovanje Dolačkove, se je vrgel nanjo in io je večkrat sunil z nožem v obraz in v prsa. Dolačkovi se je posrečila med ruvanjem s Schniirchom iztrgati temu iz rok nož, katerega je nato zalučila skozi okno na dvorišče. Nato je zbežala na policijsko stražnico. Schniirch je priznal svoje surovo dejanje in je tudi povedal, da se je hotel utopiti. Bojevitega ljubimca so izročili okrajnemu sodišču. Življenje za klobuk. V Bohuminu je zapustil dne 18. decembra preteklega leta slaščičarski pomočnik Franc Steiner, sin oskrbnika tamošnjega mestnega policijskega urada, domačo hišo in se ni več vrnil domov. Poizvedovali so po njem, toda vse iskanje je ostalo brez uspeha. Predvčerajšnjem pa so našli njegovo truplo v Odri. Po trditvi očividcev se je utopil onega dne, ko je Steiner izginil, mlad mož v reki Odri. Veter mu je namreč odnesel klobuk v reko. Mladi mož se ni pomišljal in je skočil za njim, da bi ga dobil nazaj. Pri tem se je revež utopil. Mnenje, da je bil oni mladi mož sin policijiskega oskrbnika Steinerja, se je žalibog potrdilo. »Sašenka . . . mrzlo je . . . zapri okno. . . Kaj delaš tam? . . . Mene je strah . . .« III. In celi dan potem je bila Saša tiha in molčeča in jasno je čutila v sebi prisotnost nečesa novega, kar je bilo njej popolnoma nedoumljivo, a tako veselo zanjo, da ji je bilo celo tesno pri tem. Bilo je podobno čuvstvu, ako v sanjah začutiš sposobnost letati, a še ne letiš, in hočeš in se bojiš tega prekrasnega, novega, in ravno zaradi svoje popolne novosti groznega občutka, katerega pričakuješ že s prvim vzmahom kril. In navzlic temu strahu le bila Saša trdno prepričana, da se bo to zgodilo, brezpogojno zgodilo. Vsa »hiša« z vsem, kar se je gibalo v njej in živelo, se je nekako odmeknila od nje nekam navzdol, postala ji tuja, in spočetka jo je gnala celo radovednost, opazovati to življenje, kakor da so se ji odprle nove, jasne oči. In zdaj je prvikrat v svojem življenju s popolno zavestjo razumela, kako ostudno in protinaravno je bilo vse to, kar se je godilo tu. Jasen in svetel dan je bil, a vsi so spali; vsi so sovražili drug drugega, gnjavili se in se obkladali z najgršimi besedami. Skupaj so živele, skupaj trpele, skupaj plesale; privabljale moške, izvabljale jim denar, nudile jim Nepošten koniptoarist. Na Dunaju so aretirali 211etnega komptoa-rista Franca Fabijana, ki je poneveril firmi Egerman in drugovi v Pod-moklem, kjer je bil uslužben, 800 K. Fabijana so izročili sodišču. Sanje kot detektiv. Pred kratkim je neznan tat ukradel fotografu Francu Bogdanu iz Kezdy-Vasar-helya več stvari. Tatu pa niso mogli priti na noben način na sled. Te dni pa se je sanjalo fotografu, da je prišel k njemu pekovski pomočnik Peter Ince, ki mu je razodel, da je on ukradel one predmete. Bogdan je 'drugi dan to naznanil policiji in policija je poklicala pomočnika Inceja na odgovor. Ince je res priznal, da je on ukradel Bogdanu one stvari . . . Težek zločin petnajstletnega dečka. V Steinachu je vzel te dni 15letni krojaški učenec Juglunc svojemu mojstru za njegove odsotnosti 100 mark. Mojstrova žena je o tem zvedela in fant jo je hotel ponoči, ko je spala umoriti. Prišel je v njeno Spalnico z odprtim nožem in je sunil z njim spečo ženo. Ranil jo je smrtuo-nevarno, kakor tudi njeno hčer, ki je prihitela materi na pomoč. Mladega morilca so izročili sodišču. Trobentač in bobnar. Na železniško postajo v Novem Mestu nad .Vagom sta prišla pred kratkim dva rezervista, ki sta bila poklicana v .Vojake. Bila sta precej dobre voljen sprehajala sta se po peronu, pela sta in med drugim tudi zakričala: Midva ne bodeva streljala na Srbe! To je zaslišal eden izmed železnič-nih uslužbencev in je oba rezervista opozril, naj bodeta tiho. drugače bo to naznanil orožnikom. Eden izmed rezervistov pa mu je nekaj osorno odgovoril; uslužbenec je šel užaljen k načelniku postaje, ki je telefonično poklical orožnike. Ti so prišli in preiskava se je pričela. Orožniki so oba rezervista vprašali, kam sta poklicana in slednjič tudi, če je resnica, da sta tako kričala. »Da. to je res! Rekla sva to in še sedaj trdiva, Sla ne bova streljala na Srbe!« Orožnike je ta predrznost presenetila; napravili so protokol in zahtevali, naj ga rezervista podpišeta. Eden izmed rezervistov pa je orožnikom povedal: »Protokol je v redu. Rekla Sva, da ne bova streljala na Srbe — ampak tja morate še pripisati, da sem jaz trobentaj in tukaj moj tovariš bobnar. Potem bova to podpisala ...« Vlak ni mogel dolgo čakati. zato so oba rezervista spustili da bi prišla o pravem času k svojemu polku. Pozabil je, da ie oženjen. Na Francoskem se je oženil pred nekaj leti 501eten imovit posestnik z mlado vdovo in je živel z njo od onega časa v srečnem in mirnem času. Nekega večera pa je prišla v njegovo stanovanje stara sivolasa go-Spa. Služkinja jo je vprašala, koga na} naznani.. Gospa je rekla: »Sem gospa X.« in je imenovala posestnikovo ime. Služkinja pa je že vedela, 'da je mati njenega gospodarja že 'davno umrla, vendar stara gospa je povedala naravnost: »Saj nisem mati gospoda X., njegova žena sem.« Fn kar je povedala stara gospa, je bila resnica. Gospod X. se je oženil z njo pred 27. leti, ampak kmalu po poroki se je ločil od nje in je popolnoma pozabil, da je oženjen in se ni spomnil n» t > okmnst niti pri svoji poroki. Posestnik, ki je bil sedaj tožen zaradi bigamije, je prosil Sodnika, naj bi mu pustili njegovo mlajšo ženo, ker bi bila njegova pr-,Va žena čisto lahko njegova mati. iToda gospod sodnik ni kar tako Ustregel njegovi želji in ni mogel razumeti, kako se more kar tako po- zabiti na svojo prvo ženo. Razsodba, katero izmed obeh žen bo posestnik dobil, se bo izvršila pri drugem zasedanju. Kolera v Odesi. Na parniku »Carica«, ki se je vrnil z mohamedanskimi potniki iz Dzeddy, je bilo pri sedmih mornarjih konstatirana gastoventeriška bolezen. Že na potu so zboleli nekateri izmed potnikov na parniku na koleri. Parnik je bil izoliran. Dinaniitni atentat na neorganizirane delavce. Predsednika Zveze železniških delavcev v Indianapolisu Ryana, ki je bil v procesu ditia-mitnih atentatov spoznan za krivega, je sedaj obsodilo na sedem let ječe. Robinzonijada v Tihem oceanu. Osebni parnik »Salazie«, ki se je pred nekaj dnevi razdrobil v Indijskem ozeanu, je doživel usodo, podobno usodi Robinzonovi. Parnik je zagnal val na koralni otok in šest rešilnih čolnov, ki mu je prišlo na pomoč, se je potopilo. Na otoku je izstopilo iz ladije 149 oseb, ki so čakali na slučajno pomoč. Otok je bil neobljuden in mornarjem ni pre-ostajalo drugega, kot napraviti si provizorično stanovanje pod širnim nebom in na pedi zemlje sredi prostranega morja. Zanimivo pri tem je bilo, da se je teh 149 oseb, ki so se rešile na koralni otok. razdelilo na razne kaste in da niti skupna usoda ni poravnala med njimi družabnih razlik. Čez dva dni nato se je nekemu mornarju posrečilo priti na breg, od koder je zagledal rešilno ladijo. Ce pomislimo, da bi bili ljudje, ki so se rešili na samotni otok prisiljeni, ostati dalje časa na otoku in če abstrahiramo seveda vse njih gmotne potrebe, kako družbo ali kako združenje bi neki napravili? ❖ Telovadno društvo »Sokol« v Logatcu naznanja, da se vrši v nedeljo dne 12. prosinca t. I. v gostilni Ivana Riharja v Gorenjem Logatcu redni letni občni zbor z običajnim dnevnim redom. Začetek ob 3. uri popoldne. Prijatelji društva dobrodošli. Iz koroškega vilajeta. C. M. podružnica v Borovljah je pravočasno javila okrajnemu glavarstvu veselico s predavanjem in tamburaškim koncertom. Zvečer pred veselico pa je okrajno glavarstvo prepovedalo pobirati vstopnino ter odredilo, da smejo govornika in tamburaše poslušati le člani podružnice. Ali se je kaj takega že zgodilo v turških san-džakih? Dobro znamenje za narodno probujo na Koroškem je vsekakor dejstvo, da se je vršila na Koroškem v novem letu prva veselica v prid C. M. družbi. Veselico je priredila novega leta popoldne boroveljska C. M. podružnica, in sicer prvič sredi trga pri Kleineggerju. Vesclica je bila jako zabavna in dobro obiskana. Govorili so potovalni učitelji Ante Beg, g. Štuhec iz Celovca in g. Turk iz Borovelj. Tamburaši so uprav vzorno igrali. Duša podružničnega gibanja je g. Jos. Urek, vodja ondotnega konz. društva. Na njegov predlog je boroveljska podružnica sklenila, da hoče letos spraviti za glavno družbo toliko dohodkov, kolikor so jih dale lani vse koroške podružnice skupno. Živeli zavedni Borovčiči! Ljubljana. — Občinski svet ljubljanski bo imel v torek, dne 7. januarja t. 1. ob šestih zvečer v mestni dvorani redno sejo. Dnevni red: A. Javne seje: I. Naznanila predsedstva. II. Odobre-nje zapisnika zadnje seje. III. Personalnega in pravnega odseka poročili: 1. o dopisu mestnega magistrata glede ustanovnega pisma za ustanovo za obubožane obrtnike. 2. o odloku deželnega odbora glede proda-jalnih prostorov prodajalcev zelja Kačarja in Marenke. IV. Finančnega odseka poročilo o dopisu c. kr. priv. južne železnice glede soudeležbe mestne občine pri letošnji razstavi »Adria« na Dunaju. V. Stavbnega odseka poročila: 1. o ponudbah za dimnikarska dela v mestnih poslopjih za leta 1913, 1914 in 1915; 2. o dopisu mestnega magistrata glede konečne kolavdacije razširjevalnih stavb pri mestni infanterijski vojašnici; 3. o dopisu muzeja »Rudolfina« glede prepustitve arheoloških izkop-nin na mestnem ozemlju; 4. o ponudbi stavbenika F. Sogla, glede ureditve ceste v Rožno dolino; 5. o poročilu mestnega stavbnega urada glede razširjenja Streliške ulice ob »Ljudskem domu«; 6. o samostalnem predlogu obč. svet. Staudacherja giede delnega' tlakovanja Gradišča; 7. o samostalnem predlogu obč. svetnika T. Novaka glede ureditve poti na Rakovo jelšo. VI. Šolskega odseka poročilo glede določitve kura-torija za novo ustanovljeno dnevno zavetišče za dečke Na prulah. Vil. Obrtnega odseka poročilo o razpisu c. kr. deželne vlade glede določitve delavnega časa ter zapiranja proda-jalnic v ozemlju mesta Ljubljane. VIII. Odseka za službene pragmatike poročilo o načrtu nove službene pragmatike za magistratne uradnike. B. Tajne seje: I. Naznanila predsedstva. II. Odobrenje zapisnika zadnje seje. III. Personalnega in pravnega odseka poročili: 1. o prošnjah za razpisano službo mestnega arhivarja; 2. o prošnji nekega začasnega mestnega uslužbenca za adjutum. IV. Di-rektorija mestne zastavljalnice poročilo o prošnjah za razpisano službo cenilca dragocenosti in efektov pri mestni zastavljalnici. V. Direktorija mestnega užitninskega zakupa poročila: 1. o proračunu mestnega užitninskega zakupa za leto 1913; 2. o samostalnem predlogu obč. svet. Zajca glede starostnega zavarovanja uslužbencev mestnega užitninskega zakupa; 3. o prošnji nekega uslužbenca za starostno preskrbo. VI. Obrtnega odseka poročila o raznih prošnjah za obrtne koncesije. — »Značaj« Janko Nepoinuk Jeglič. Leta 1900 je služboval graben-ski »poštenjak« kot nadučitelj na Rakeku. Nič mu niso prav zaupali ne klerikalci, ne liberalci. Pri klerikalcih je bral »Slovenca« in zabavljal na tihem na liberalce. V liberahni družbi se je pa hvalil, da je naročnik in so-trudnik »Slovenskega Naroda«. Zobal je rad iz klerikalnih in liberalnih jasel. Pri deželnozborskih volitvah je bilo pa potreba pokazati barvo. Liberalna stranka je bila v večini in te se je Janko Nepoinuk Jeglič ustrašil. Zato je podal v »Slov. Narodu« z dne 11. decembra 1900 to-le izjavo: »Izjavljam, da nikakor ne simpatiziram s klerikalci ter bom kot odločen pristaš narodno-napredne stranke volil kandidata, katera se priporoča. Sploh pa si štejem v dolžnost, delovati z vsemi močmi za uresničenje idej, katere goji napredno učiteljstvo slovensko. Na Rakeku, dne 9. dec. 1900. Janko Nepoinuk Jeglič, nadučitelj.« — Iz gledališke pisarne. Danes zvečer ima primadona gdčna. Lov-czynska dve vlogi: Antonijo, s katero je dosegla na našem odru tako lep uspeh, ter Giulietto — oboje v poljskem jeziku «Naskok na mlin« za to največje naslade — ne zaradi sebe, in tudi ne zaradi svojih gospodarjev, kakor se je zdelo, temveč kar .tako, popolnoma brezsmotreno. Zaradi tega, ker se tudi nihče' ni izpraševal po smotru, in se nihče ni brigal za to. Uničevale so zdravje, razširjale bolezen, dasi nikomur niso želele hudega; okuževale so se same, in poginjale brez usmiljenja — in vendar so želele samo veselega in srečnega življenja. In ko je mislila Saša na vse to, se ji je nenadoma pristu-tlila vsa javna hiša jn vsi ljudje v njej. Vse, bedasti stoli v dvorani, klavir, podoben rakvi, rumeni obrazi, Svetle obleke, bledo-sivi polmrak v tesnih sobah, vse je vzbujalo v nji skoro fizično bolestno, težko, zoprno čuvstvo. Poljka Kučerjava se je neprestano vrtela zraven nje in se ji ozirala v oči z nemim, plašnim vprašanjem. Saša je gledala mračno in se Odvračala od nje v strahu, da bi Poljka vprašala; a Poljka se je bala vprašati. Naposled je Saša odšla stran od vseh v prazno dvorano in zopet pričela strmeti skozi okno. Zdaj je bil jasen večer, in čez noč zapadli mehki, čisti sneg je ležal po obeh krajih ceste v ravni beli Vrsti, a po sredi je bil še rahel ali v kepah; pršil se je pod nogami konj, rdel in se tajal. Sani izvoščkov so Polzele hitro in lahko; kadar so se umaknile nekoliko vstran, so puščale za seboj široke in tako gladke sledove, da je bilo prijetno gledati nanje. Bilo je svetlo in tiho, a vrhutega mirno in prijetno. Na belem snegu se je videlo vse čudovito natančno in čisto in lepo, kakor drage igračice. P