IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Vaklirivo 38, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Foštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
Tednik
NOVI UST
Posamezna številka 12110 lir
NAROČNINA Letna 40.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 45.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SET.TIMA.N A.LE
ŠT. 1777
TRST - ČETRTEK 28. MARCA 1991
LET. XL.
Ko vsako leto na veliki teden posluš -mo v cerkvah pomenljiva poročila evangelistov o Jezusovem, trpljenju, se pravzaprav zavemo, da se v tem dogajanju zrcalita vsa dramatičnost in tragičnost človekovega bivanja, razpetega med ponižanje in Poveličanje, smrt in življenje, hudobijo in dobroto, poraz in zmago. Vendar je pri Je- j zusovi zgodbi šlo še za nekaj več, saj se je Odrešenik zavestno žrtvoval za človeški | rod in se je kljub temu. da je vedel, kakšna usoda ga čaka, predal božji volji in mirno pristal na kruto smrt na križu. Prav v tem nenasilnem odporu, kot bi rekli danes, je veličina njegovega človeškega in božanske-1 Po lika, zato ni čudno, da so že sodobniki zaslutili v njem izjemnega človeka. Krščan- j ska vera, ki se je razvila iz nasledstva Je zusovih apostolov, pa sloni na prepričanju v njegovo vstajenje, ki je porok Kristusa- j ve pričujočnosti med nami tukaj in zdaj.
Smisel za zavestno žrtvovanje in uva-' nje, to sta dve pomembni sestavini, na ka-J?1 sl°nl krščanstvo, pri taki življenjski drži pa ne hi smelo biti mesta za preračunljivost in malodušje. Prav ti dne lastnosti pa na široko opažamo v današnji civilizaciji, zlasti v razvitem svetu, kjer ljudi ponavadi presojamo po tem, koliko posedujejo, kakšna je njihova zunanjost, ne zanima pa nas njihovo pravo notranje bistvo. Naše vsakdanje življenje in delovanja vse prevečkrat potekata po načelu j imeti in ne biti.
V tej luči je zato nujen kritičen odnos; d° splošno razširjenega življenjskega stila na Zahodu, kjer mnoga področja udejstvovanja pogojuje cenena reklama, lažen blišč, ustvarjanje umetnih potrošniških potreb, Zanemarjeni pa so ljudje na robu družbe, zlasti otroci in starejši, premajhna je skrb j za zdravo življenjsko okolje. V vzhodnih državah, kjer so se zrušili komunistični režimi, se pojavljata razočaranje in nezaupanje v bodočnost, kar je deloma gotovo o-pravičljivo zaradi katastrofalnega gospodarskega stanja. A ostaja dejstvo, da višja življenjska raven ne bo prišla sama od sede, kot nekakšen čudež, marveč bo zdravljenje gospodarske in moralne krize, pa tudi drugih družbenih bolezni, potekalo še mnogo let. Brez žrtvovanja, kar bi kristia-nom. moralo biti še bolj jasno, pa ni niti misliti na začetek izboljšav.
Tudi danes se množijo, tako kot v Kristusovih časih, krivi preroki, obrekovalci
dalje na 14. strani ■
POMLAD V TREBČAH
f.to M. Magajna
Sodelavcem, naročnikom, bralcem in vsem Slovencem vošči vesele velikonočne praznike
NOVI LIST
Zavestno žrtvovanje
in upan
Ali Zahod ščiti poslednje
Leto 1989 bo prišlo v zgodovino kot leto, v katerem se je podrl komunizem. To podrtje se je zgodilo nenadno, hitro in nekrvavo. Vzhodnoevropski komunistični blok, mogočen monolit, ki je navzven do zadnjega izgledal nepremagljiva trdnjava, se je sesul kot hišica iz kart.
Ko se je vzhodnoevropski protikomunistični piš polegel, se je izkazalo, da je komunistična ideja sicer dokončno mrtva, a da so nekateri komunistični režimi, čeprav smrtno ranjeni, kljub vsemu preživeli. Gre
PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA LISTA BO IZŠLA V ČETRTEK, 11. APRILA.
Uredništvo in uprava
za Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo in Albanijo.	|
V tej trojici se zdi Albanija še najmanj problematična. Demokratične volitve so že. na vidiku in pričakovati je, da bodo ko- j munisti izgubili oblast. Prejkoslej ostajata problem zase prav Sovjetska zveza in Jugoslavija. To vsekakor ni slučaj.
Kljub precejšnji različnosti sovjetske-1 ga in jugoslovanskega modela komunizma imata obe državi kar nekaj skupnih značilnosti. Prva in najpomembnejša je gotovo večnacionalnost. Druga je federativni u-stroj. Pomembna skupna značilnost je tudi, da je bil komunistični režim v obeh državah vzpostavljen z lastno, »avtohtono« revolucijo, medtem ko je bil v druge vzhodnoevropske države prinešen skupaj z »o svoboditeljskimi« sovjetskimi tanki.
Ugotoviti je moč, da so se komunistični samodržci svoji popolni oblasti odrekli šele tedaj, ko so gospodarstva svojih držav pripeljali na rob zloma. Nezadovoljstvo množic je doseglo tisto mero, ko izbruha ni bilo več mogoče zaustaviti — razen s skrajnim nasiljem. Do podobnih položajev je v preteklosti že prišlo, toda tedaj so ogroženi režimi lahko trdno računali na pomoč
Sovjetske zveze kot vrhovnega žandarja vzhodnoevropske socialistične skupnosti Leta 1989 pa se to ni zgodilo. Sovjetska zveza, tudi sama gospodarsko na tleh, preprosto ni bila več dovolj močna, da bi še lahko držala skupaj svoj internacionalni socialistični imperij. Zato se mu je bila prisiljena odpovedati. (Iz istih razlogov je j bila prisiljena tudi v pogajanja z Zahodom).
Komunisti v večini vzhodnoevropskih držav niso imeli več nikakega, niti moralnega opravičila niti materialnih možnosti ( za svojo popolno nadoblast. Toda to ne ve-: lja za Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. V obeh državah komunisti namreč še vedno opravičujejo potrebo po trdem, nedemokratičnem režimu s pretečim razpadom države in državljansko vojno. Paradoksno, a resnično je, da Zahod to tezo dejansko podpira, čeprav ne ravno najbolj jasno razvidno, kar je razumljivo, saj je to v nasprotju z elementarnimi načeli, na katera sicer pri- \ sega Zahod.
Se zlasti je to paradoksno v primeru Jugoslavije, v kateri so bile izvedene demokratične volitve v vseh njenih republikah — z določenimi pridržki v primeru Srbije. Te volitve so pokazale, da je bila centralistična federacija jugoslovanskim narodom dejansko vsiljena in da ne odgovarja nikomur, razen Srbom, katerim je omogočala prevladujočo vlogo.
Jugoslovansko federacijo danes predstavljajo le še komunistično indoktrinirana ; armada in zvezna telesa, katerih člani so j skoraj do zadnjega komunisti, ki so bili na j svoj položaj postavljeni s strani komuni-j stične partije še pred volitvami — in seveda še pred njenim razpadom. Po demo-' kratičnih volitvah zvezna telesa — z izjemo Srbije in Črne gore, kjer so zmagali prenovljeni komunisti — ne predstavljajo več dejanskih nosilcev oblasti v republikah. Po zadnjih dogodkih v Beogradu, ko ie šele nastop tankov jugoslovanske armade razbil protirežimske demonstracije in' ko je bil Miloševič prisiljen v popuščanje v odnosu do opozicije, pa je vprašljiva tudi legitimnost srbskega vodstva. Mnogi mu napovedujejo skorajšnji padec.
Zahod v veliki meri ignorira novi politični položaj, ki je nastal v Jugoslaviji po
volitvah. Očitno zato, ker mu rezultat, namreč dezintegracija federacije, ni pogodu. Ta drža Zahoda seveda močno opogumlja prav neokomunistične sile, ki bi želele z nasilno akcijo zaustaviti demokratične procese v Jugoslaviji in vzpostaviti prejšnje stanje.
Razmere v Sovjetski zvezi so sicer v nadrobnostih precej drugačne, v bistvu pa gre za splet podobnih okoliščin. Ob spoštovanju demokratičnih načel in pravice narodov do samoodločbe je tudi Sovjetska zveza zapisana razpadu. Absurdno je pričakovati, da bodo na primer Ukrajinci, pet-desetmilijonski narod, prostovoljno pristali, da bodo neke vrste drugorazreden narod v evropski skupnosti narodov. Isto seveda velja tudi za druge, manjše narode.
Zahod v svojem strahu pred izbruhom medetničnih spopadov in državljanske vojne v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi ter v strahu pred množico beguncev z Vzhoda počne natančno tisto, kar verjetnost tovrstnega razpleta povečuje. Osiromašenim narodom Vzhodne Evrope predstavljata edino upanje za rešitev nakopičenih problemov demokratična preobrazba in politična osamosvojitev. Zahod pa podpira prav tiste sile v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, ki razbijajo to edino upanje. Če se bosta Sovjetska zveza in zlasti Jugoslavija podirali na nasilen način, bo to v veliki meri tudi po krivdi zgrešene politike Zahoda.
J. V.
Iz delovanja Ssk
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je na redni seji 22. marca v Nabrežini obravnavalo aktualna narodnopolitična vprašanja, med drugim krizo Primorskega dnevnika, vprašanje pluralizacije skuonih manjšinskih ustanov in uresničevanje zakona o obmejnih področjih.
Govor je bil tudi o notranjih strankinih in organizacijskih vprašanjih v luči bližajočega se deželnega kongresa. Za pripravo in poglobitev predkongresne razDrave bo deželno tajništvo priredilo celodnevni interni seminar, ki bo predvidoma v soboto, 13. aprila.
Avtonomija na Južnem Tirolskem
Avstrijski predsednik Waldheim je po j zval italijanske oblasti, naj čimprej uredi-j jo še vedno odprta vprašanja v zvezi z j uresničevanjem južnotirolskega paketa za-! ščitnih določil. Waldheim je spregovoril med obiskom, ki so ga pri njem opravili mladinski predstavniki Južnotirolske ljudske stranke.
V Bocnu medtem ocenjujejo dogovor, ki je bil dosežen v okviru komisije dva-! naj stih strokovnjakov, v kateri sedijo pred-I stavniki države in bocenske pokrajine ter razpravljajo o uresničevanju paketa. Na 'zadnjem zasedanju komisije dvanajstih so se dogovorili o tem, da je treba omejiti pristojnost vlade pri usmerjanju in koordiniranju posegov, ki jih opravlja bocenska
pokrajina v okviru svoje avtonomije. Zastopniki Južnotirolske ljudske stranke v komisiii pa so glasovali proti točki soora-zuma, ki govori o tem, da omejitev vladne oblasti ne velja na področju zdravstva. Pokrajinski predsednik Durnwalder bo to stališče ponovil tudi na seji ministrskega sveta, ko bodo to točko sprejemali na zakonodajni ravni.
Stranka Union ftir Suedtirol, ki jo vodi Benedikter, pa je do dogovora v komisiji dvanajstih, ki ga nemška večinska stranka kljub vsemu pozitivno ocenjuje, izredno kritična. Benedikter jeva skupina trdi, da bi lahko samo ustavno določilo zaščitilo bocensko avtonomijo pred vladnimi omejevalnimi posegi.
Skrbi in prizadevanja deželnega poslanca Bojana Brezigarja
»Demokratizacija v Sloveniji koristi tudi naši manjšini«
Tudi prvi trije meseci leta 1991 so dokazali, da je Bojan Brezigar eden najbolj delavnih deželnih svetovalcev, med Slovenci pa gotovo najbolj aktiven politik. To mu priznavajo tudi njegovi politični nasprotniki, ki jih seveda ni malo (kot se sicer redno dogaja v takih primerih). Čeprav je imel posebno v tem času dela čez glavo, je kljub temu našel čas, da je odgovoril na naša vprašanja, za kar se mu lepo zahvaljujemo.
Kateri problem Ti je v tem trenutku še najbolj pri srcu?
Res težko vprašanje, kajti problemov je nešteto. Mislim, da sem v tem trenutku, kot velika večina Slovencev, zaskrbljen zaradi zadnjih dogodkov v Sloveniji, zaradi groženj, zaradi nevarnosti državljanske vojne. Ta zaskrbljenost je dvojna: prvič, ker gre pač za našo domovino, na katero smo Slovenci čustveno navezani in za katero želimo, da bi se res razvijala v demokraciji in v svobodi; drugič, ker stanje v Sloveniji nedvomno vpliva tudi na Slovence, ki živimo v 1 talij i, saj so nas italijanske oblasti prepogosto gledale skozi oči družbeno - politične ureditve v Sloveniji. Prepričan sem torej, da je prizadevanje za demokratizacijo v Sloveniji koristno tudi naši manjšini.
Nahajaš se skoraj na polovici svojega manda-m. Kako ocenjuješ pot, ki si jo do zdaj prehodil?
O mojem delu naj sodijo drugi. Sam lahko l’ečem le, da sem z njim zadovoljen, predvsem Pa še to, da imam mirno vest, da sem v teh Vsemu temu je treba dodati zasedanja skupščine j ln komisij, razprave o zakonih, popravke, ki sem ! dveh letih in pol naredil res toliko, kolikor sem ; zmogel, če naj navedem nekaj številk, naj po-' v®ni, da sem vložil 57 vprašanj in 11 interpelacij, | v glavnem v zvezi s problemi, ki zadevajo slo-1 vensko manjšino. Predložil sem eno resolucijo — v zvezi s sinhrotronom — pet zakonskih osnutkov, tako da je opravljenega dela kar precej. Rh vključil v posamezna besedila, tako da se včasih sam vsega ne spominjam. In končno so tu še stiki z našimi ljudmi in s predstavniki organizacij, ki imajo pač vrsto težav, katerim skušam po svojih močeh pomagati, čeprav ne vedno z uspehom, kajti deželni svet je zakonodajni organ in tudi komisija za kulturo, kateri predsedujem, je zakonodajna komisija in torej brez prisojnosti pri upravnem delu in pri delitvi sredstev.
Se Ti zdi, da je učinek Tvojega dela in Tvojih Prizadevanj ustrezal vloženemu trudu?
Mislim, da bi glede na vloženi trud lahko pričakoval kaj več, vendar se moram sprijazniti z dejstvom, da je politično delo težko in da včasih tudi rezultati zaostanejo. Dejal sem zaostanejo in ne izostanejo, kajti z vztrajnostjo vendarle nekaj dosežeš. Naj navedem le dva primera, pri kate-rih sem uspel. Prvi je zadeval priznanje Slovenskega raziskovalnega inštituta, kar so nekateri svetovalci zahtevali že v prejšnji zakonodajni dobi, a s to zahtevo niso prodrli. To sem zahteval ze ob spremembi proračuna za leto 1988, a za-Inan- Isto zahtevo sem ponovil ob proračunu za let° 1989, tudi tokrat neuspešno. Pri spremembi Proračuna za leto 1989 pa mi je uspelo in SLORI le tako dosegel priznanje dežele ter torej stalno finančno postavko v deželnem proračunu. Prav na istem srečanju, to je na seji deželne večine, na kateri smo to sklenili, je bila sprejeta naša
?ahteva za finančno pomoč Kraški zadružni mlekarni; denar je morala mlekarna sicer čakati še dve leti, vendar je bil tisti sklep odločilen, da ta zadruga ni šla v stečaj. Drugi primer je iz prejšnjih mesecev, ko mi je uspelo v zakon o turizmu vključiti razširitev Tržaške turistične u-stanove na vse slovenske občine, ki so bile dotlej izključene. Ta moj predlog je bil prej dvakrat zavrnjen, sprejet je bil šele pri tretji zahtevi, to je pri glasovanju v zbornici, ki pa je bilo odločilno. Istočasno sem postavil zahtevo, da bi rešili Goriško turistično ustanovo in jo utemeljil, da obstajajo v Brdih neponovljivi pogoji za raz-
voj turizma, vendar v tem žal nisem uspel. Ta dva primera dovolj jasno dokazujeta, koliko truda je treba včasih vložiti tudi za skromne rezultate.
Za časa mandata si med drugim doživel korenite spremembe, ki so nastale z zlomom komunizma na Vzhodu in z uveljavitvijo parlamentarne demokracije v naši matični državi. Se Ti zdi, da so Tvoji italijanski kolegi ta prelomni čas spremljali s primerno pozornostjo, z zanimanjem, morda tudi s simpatijo?
Seveda, spremljali so ga s pozornostjo in z zanimanjem, v glavnem tudi s simpatijo. Vendar so ga spremljali pavšalno, brez podrobnega poznavanja problematike in s poenostavljanjem, ki nikakor ne odraža resnice. Spremljali so ga tudi »očetovsko«, češ, mi, ki poznamo demokracijo, jih bomo naučili, kako se tej stvari streže, ne zavedajoč se, da si mora vsaka država in seveda vsak .narod sam ustvariti svoj model. In končno, zdi se mi, da nekateri, še zlasti Tržačani, gledajo na ta vprašanja z atavičnim strahom vpada vzhodnjakov, »barbarov« proti Trstu in jim je torej celo bolj prijal prejšnji režim, kajti z odpiranjem Slovenije Evropi se bo prepustnost italijansko-jugoslovanske meje, seveda tudi kar zadeva prepustnost idej in gospodarskih tokov, nujno povečala.
Ali smemo upati in računati, da bomo zaradi novih okoliščin imeli od italijanskih demokratič-
nih sil nekoliko več posluha in razumevanja za naše specifične manjšinske probleme?
Logika in zdrava pamet bi to terjali. Vendar, po dosedanjih uspehih sodeč, logika in zdrava pamet pri politikih ne uživata posebnega u-gleda. Morda se je pri nekaterih politikih še celo povečal strah pred uveljavljanjem slovenske manjšine kot sestavnega dela slovenskega naroda. Vendar pa je do enega pozitivnega premika prišlo z vključitvijo v zakon o obmejnih območjih postavke 24 milijard lir v treh letih za potrebe kulturnih dejavnosti slovenske manjšine v Italiji. To je seveda pozitivno, morda pa je tudi znak, da bomo morali na zakon za globalno zaščito še precej dolgo čakati. Ko bi namreč vlada in parlament res nameravala odobriti zaščitni zakon, bi raje pospešila parlamentarni postopek in ne bi vključevala gole finančne postavke v ta zakon. Tako pa mislim, da lahko odobritev zakona o globalni zaščiti vsaj za to zakonodajno dobo dokončno odpišemo.
Kje je po Tvojem glavni vzrok, da se pri nas vsak tudi najmanjši problem ureja tako strašansko po polževo (če se sploh reši)?
Mislim, da Slovenci nismo deležni zaupanja s strani italijanskega prebivalstva. Vem, da gre za težko trditev, vendar ne vidim drugega razloga. Tako naletimo na težave prav pri vsakem problemu, pa naj bo še tako majhen. Včasih se dolgo pričkamo za eno samo besedo, za katero nekateri vidijo skrito pošast. Naj navedem en sam primer. Pri zakonu za oceno vpliva, ki ga imajo posamezne velike infrastrukture na okolje, je bilo določeno, da je treba izdelati poročilo o tem, kako bi ta struktura vplivala na razne značilnosti okolja. Tako je navedeno družbeno tkivo, navedene so kulturne značilnosti in druge. Predlagal sem, da se poleg kulturnih vključijo tudi jezikovne značilnosti in ne samo, da sem naletel na gluha ušesa, naletel sem na odločno odklonilno stališče deželne vlade, kot da bi ena sama beseda pomenila tako bistveno spremembo zakona. Tako je pri neštetih stvareh in kaj lahko o-pažamo, da tistega, kar smo pred petnajstimi ali dvajsetimi leti lahko dosegli, danes ne moremo I doseči več.
Po zadnji nabrežinski občinski krizi si se nekoliko razbremenil (nisi več v občinskem odboru). Kako presojaš razplet te krize?
Res, prijatelje v sekciji Slovenske skupnos'i sem prosil, da me začasno razbremenijo odborni-ških dolžnosti, kar pa seveda nikakor ne pom:-ni, da se umikam. Nasprotno, ostajam ,v občinskem svetu in v prihodnjih mesecih se bom posvetil predvsem pripravi statuta devinsko-nabre-žinske občine. Sicer pa je bil razplet te krize za Slovensko skupnost ugoden. Lahko bi ga ocenil z enim samim stavkom: župan Locchi je odšel, dvojezične osebne izkaznice pa ostanejo. Vendar je zadeva nekoliko kompleksnejša: Slovenska skupnost ni mogla in ne bo nikoli mogla pristajati na krčenje pravic slovenske manjšine, vsaj dokler ne bomo imeli zaščitnega zakona, ki bo te pravice natančno določal. Vprašanje je torej načelno in tudi dejstva, da Slovenska skupnost ni mogla več pristati na izvolitev, ne gre jemati osebno, ampak politično. Glede na dano stanje in dane pogoje je bil ta razplet edini mogoč, razen če nismo hoteli na predčasne volitve. Mislim pa, da bi predčasne volitve škodovale celotni ob-
dalje na 4. strani ■
Pogovor s tajnikom Slovenske skupnosti na Goriškem
»Slovenci	naj	se	združij
Na izrednem kongresu Slovenske skupnosti na Goriškem, ki je bil pred kratkim, je bil za tajnika potrjen dr. Mirko Špaca pan. Kongres je nudil lepo priložnost za »pulziranje« slovenske politično organizacije v goriški pokrajini.
Kako ocenjuješ izid tega »pregleda«?
Kongres je v bistvu pokazal, da je Ssk v Gorici v središču zanimanja in ima veliko možnosti za nadaljnji razvoj in za pridobitev novih volilcev.
V dvorani Katoliškega doma, kjer je potekal kongres, je bilo razmeroma veliko ljudi; med njimi je bilo tudi precej mladih. Za zunanjega opazovalca sta lepa udeležba in prisotnost mladih predstavljali skoraj presenečenje, glede na to, da je še precej razširjeno mnenje, da se naši ljudje, zlasti mladi, kdovekako ne zanimajo za »politiko«. Kaj bi k temu pripomnil?
Še vedno drži, da se mladi premalo »trgajo« za politiko. Naša stranka je v tem na boljšem, ker je v bistvu politično gibanje, sestavljeno predvsem iz članov raznih društev, ki so torej zainteresirani tudi za delovanje »njihove« stranke.
V svojem uvodnem posegu na kongresu si poudaril, da si namenoma postavil nekatera izzivalna vprašanja. Bi pojasnil katera so bila ta izzivalna vprašanja in zakaj si jih sprožil?
Predvsem to, da je končno postavljen predlog o taki stranki, ki naj se odpre za vse Slovence s tem, da se odpove svojim dosedanjim ideološkim predznakom in zaigra zelo široko politiko, ki bo za vse zamejske Slovence.
Kakšno je trenutno »zdravstveno« stanje Ssk na Goriškem?
Glede na dejstvo, da zanimanje za stranko raste, bi rekel, da so izgledi boljši kot doslej.
V politični organizaciji je v zadnjem času prišlo do nekaterih vidnih kadrovskih sprememb, kar se je odražalo tudi na kongresu: Kaj bi o tem povedal?
Spremembe na Goriškem so bile narejene prav zato, da se zadosti smernicam našega deželnega statuta, ki pravi, naj bo v Ssk prostora za vsakega Slovenca.
Na eni zadnjih razširjenih sej pokrajinskega vodstva Ssk na Tržaškem je eden njenih najvidnejših predstavnikov zatrdil, da slovenska politična organizacija ne žanje med Slovenci takega uspeha, kot bi si človek pričakoval ob dejstvu, da Ssk zaradi korenitih sprememb v matici »plove z vetrom v jadru«. Si tudi Ti takšnega mnenja?
V zamejstvu se ljudje le počasi prilagajalo spremembam v matični domovini, obenem pa je dosedanja politika vključevanja v italijanske stranke nekatere med nami že tako zvodila, da ne poznajo poti nazaj.
Kateri konkretni problemi so trenutno v središču pozornosti Ssk na Goriškem?
Zelo aktualni so problemi glede uvajanja občinskih statutov, pozorno spremljamo dogodke na šolskem področju, kjer stalno preti nevarnost zaprtja šolskih poslopij, skupaj z Demosom iz Nove Gorice pa ocenjujemo proces zbliževanja med županoma Scaranom in Pelhanom ter osporavamo nedoslednostim na eni in na drugi strani. Na terenu pa skušamo doseči iz dneva v dan kaj koristnega za našo skupnost, n.pr. razširitev pokopališč v Pevmi in Štandrežu, zgraditev športne-
Dr. Mirko Špacapan
ga središča v Pevmi, odkup za vaške potrebe bivše šolske stavbe v Stmavru, dograditev grezničnega omrežja za Oslavje itd.
Kako ocenjuješ delo goriške pokrajinske uprave, v okviru katere zavzemaš pomembno odbor-
ništvo?
Menim, da bodo pokrajine s časom dobile odločilno vlogo na področju programiranja in go-riška pokrajina se v tem smislu dobro pripravlja. Važno bo njeno stališče tudi do videmske univerze, ki bo prej ali slej odprla kakšno fakulteto v Gorici. Trenutno do Slovencev ni večjega osporavanja, saj smo n.pr. pred kratkim izdali
Demokratizacija
9 nadaljevanje s 3. strani
čini, saj bi se odnosi med Italijani in Slovenci radikalizirali, na škodo celotnega prebivalstva in v nasprotju s politiko resničnega sožitja, ki jo Slovenska skupnost vodi že dvajset let. Danes obujanje nacionalizma ne koristi nikomur in na peti moramo vse sile, da do tega ne pride. Sicer pa je iz krize Slovenska skupnost izšla okrepl.ie na, s podžupanom in še dvema odbornikoma te" z odborništvi, ki so pomembnejša od onih ki smo jih imeli doslej.
Bliža se prvo zasedanje Svetovnega slovenske ga kongresa; bil si med glavnimi akterji pri njegovih pripravah. Kaj od kongresa najbolj pričakuješ in kaj lahko pričakuje naše ljudstvo v zamejstvu?
Svetovni slovenski kongres ima več razsežno sti. Ena teh razsežnosti je tudi pojmovanje slovenskega narodnega ozemlja kot neke celote, ki je sicer razdeljena med štiri države, a jo je treba v kontekstu uveljavljanja in razvijanja slovenstva pojmovati in obravnavati enotno. Čeprav je torej Svetovni slovenski kongres zelo pomemben predvsem za Slovence, ki živijo daleč od domovine, kajti predstavljal bo neko novo vezno nit med njimi, gre za pobudo, ki bo pomembna t di za zamejstvo, za vzpostavljanje novih vezi in za
dvojezično publikacijo »Mi in Brda«, obenem pa je pokrajinska uprava financirala tečaj italijanskega jezika za dijake iz Slovenije, ki obiskujejo slovenske višje šole v Gorici.
Kaj pa goriška občinska uprava?
Naš odbornik na občini se je zelo dobro uveljavil; tudi v občinskem svetu naš predstavn k žanje odobravanje. Kljub razhajanjem s Scaranom glede vloge in važnosti slovenske manjšine v Gorici pa lahko trdim, da imamo z njim dobre odnose, kar velja seveda tudi za goriško KD. ki si nikakor ne želi sporov s Ssk.
Kakšni so odnosi med Ssk in italijanskimi strankami?
V glavnem so stiki dobri in plodni s KD, napredujejo v odnosu do PSI, z ostalimi pa nimamo večjih skupnih točk. Ko gre za slovenske probleme, smo si tudi vedno enotni s PDS.
Kaj sodiš o stanju odnosov med Slovenci samimi, oziroma njihovimi kulturno-prosvetnimi, športnimi, gospodarskimi in drugimi organizacijami?
Čeprav odobravam pluralizem med slovensko manjšino, ne morem mimo ugotovitve, da smo Slovenci v politiki še zelo nezreli ter da nismo zmožni demokratičnega soočanja. Preveč je zavisti in zamerljivosti, predvsem pa lažnih podpihovanj, kar se seveda odraža v odnosu tudi med kulturnimi in športnimi ustanovami. Na splošno si rajši iščemo zaveznike izven svojega kroga, v notranjosti pa se žolčno »koljemo«.
Cesa si kot pokrajinski tajnik Ssk trenutno še najbolj želiš?
Da bi vsi Slovenci bili zedinjeni v eni sami stranki: saj itak o vojni v Zalivu ali podobnem ne moremo prav nič odločati, lahko pa bistveno pripomoremo n.pr. k dvojezičnosti našega mesta.
Sloveniji	ko
rast samozavesti. Ljudje se tega zavedajo in to sprejemajo; tako ni naključje, da pri Svetovnem slovenskem kongresu v zamejstvu sodelujemo Slovenci različnih svetovnonazorskih in družbenih opredelitev in da smo doslej iskali in ra li predvsem to, kar nas druži ter pustili za druge sredine vse, kar nas ločuje. Na tej osnovi smo imeli doslej že dve dobro obiskani skupščini, na Opčinah in v Gorici ter na tej osnovi bomo ime li v kratkem tudi občni zbor, ki bo v Gorici.
Kako in kje boš preživel velikonočne praznike oziroma počitnice (če jih boš sploh imel)?
Mislim, da za počitnice letos ne bo kaj p“ida časa. Na veliki petek in soboto bomo imeli za~e-danje iniciativnega odbora za Svetovni slovenski kongres; morali smo izbrati praznično obdobje, ker se takrat vrnejo številni izseljenci in bo lahko zasedanje res polnoštevilno. Ze v torek bomo morali razposlati vsem odborom po svetu gradivo za kongres, tako da bom imel tudi na praznične dni polne roke dela. Takoj nato, v s"edo, pa bom kot član italijanskega odbora evropskega urada za manj poznane jezike spremljal na-brežinsko nižjo srednjo šolo na festival manjšinskih šol, ki bo v Walesu od 4. do 7. aprila. Skratka, na velikonočne počitnice letos žal ne morem računati.
Slovenščina na mednarodni šoli v Devinu
„ Edina možnost za prodor slovenske kulture v širši svet"
V Zavodu združenega sveta v Devinu poučuje slovenski jezik in književnost prcf. Andreja Duhovnik Antoni. Naše bralce bo gotovo zanimalo, kako poteka njeno delo na tej mednarodni in tudi edinstveni šoli. Zato smo gospo naprosili za pogovor, na katerega je rada privolila.
Gospa profesor, najprej nekaj osebnega: bi se lahko predstavili našim bralcem?
Predstavitev samega sebe je zahtevna naloga, ki jo bom zavestno poenostavila s podatki o de-lu in izkušnjah. Upam, da se bo iz teh dalo razbrati del tistega, kar sem ali bi v resnici želela biti.
Šolala sem se v Ljubljani, kjer sem obiskovala klasični oddelek gimnazije in nato leta 1981 diplomirala kot profesor slavistike in etnolog.
Od leta 1981 do letošnjega leta sem opravljala delo lektorja slovenskega jezika na univerzah v Ljubljani, v Krakovu na Poljskem in v Vidmu. Od leta 1981 sodelujem kot lektor na poletnem slavističnem seminarju v Ljubljani. Pedagoško delo sem opravljala v Ljubljani, na slovenskem klasičnem liceju v Gorici in od leta 1983 na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu. Poleg pedagoškega dela se ukvarjam tudi z jezikovno problematiko.
Da ne bi pretrgala niti našega pogovora, ne bom omenjala podatkov, ki segajo preveč v podrobnosti.
Zavod združenega sveta je šola z angleškim Jezikom. Poleg tega poteka pouk po t.i. anglosaški metodi. Bi to metodo kratko obrazložili?
Angleščina je učni jezik vseh predmetov ra zen materinščine z literarno-zgodovinsko vzgojo, ki ima v programih mednarodne mature pomembno prvo mesto. Drugačni programi in metode dela nudijo strokovno usposobljenemu učitelju prav gotovo poseben izziv, da ob stiku z di Jaki na poseben način razvija tudi samega sebe. Sam program materinščine prehaja od literarnega izobraževanja k literarni vzgoji, ki opušča en-mklopedično nizanje podatkov in prehaja k u-smerjanju v samostojno branje in interpretiranje
Prof. Andreja Duhovnik Antoni
izbranih poglavij iz slovenske in svetovne književnosti. Ob tem vzpodbuja mladega bralca k razmišljanju ter h govornemu in pisnemu izražanju o literaturi in kulturi nasploh.
Iz široke mreže različnih literarnih obdobij, zvrsti in tematskih sklopov učitelj priredi za vsako generacijo nov program, kar tudi njega samega vzpodbuja k novostim in svežini. In tu prehajam že od programov k metodam dela, ki so seveda prilagajajo značilnostim samih programov. Če primerjam svoje zdajšnje delo s prejšnjimi pedagoškimi izkušnjami, pa se mi zdi, da se kaže osnovna drugačnost prav v nekakšnem skorajda idealnem pretoku misli, ki ob snovi prehajajo od učitelja do dijaka, ki se ves čas zaveda, da je aktivni sooblikovalec programa.
Program in metode bi težko označili kot anglosaške, kajti ves čas so prisotne težnje po vključevanju in upoštevanju različnosti. Res pa je, da je sama zasnova, njeno mednarodno načrtovanje in vodenje v rokah pretežno anglosa-t škega dela sveta.
Kdo se pri nas oziroma v Sloveniji zanima oziroma je pristojen za te zadeve? Menite, da se jim posveča zadostna pozornost?
Slovenski prostor je hotela in znala šola sama privabiti k sodelovanju. To se je v teh letih kazalo v stalnih stikih med našo šolo in slovenskimi šolami, med katerimi sta se dve celo odločili za uvajanje mednarodne mature v svoje programe. Še bolj pa se je slovenska prisotnost kazala tako s prisotnostjo slovenskih dijakov kot tudi v oblikovanju, uvajanju in razvijanju učnih programov za slovenščino. S posebnim posluhom je šola že od začetka (v šolskem letu 1982-83 je slovenščino poučevala prof. Marija Pirjevec s Tržaške univerze, jeseni 1983 pa so naprosili mene) skrbela, da so imeli slovenski dijaki s honorarnim učiteljem vsaj teoretično (ne vedno praktično) enake učne pogoje kot dijaki ostalih redno poučevanih jezikov (angleščina, italijanščina, španščina, nemščina in francoščina).
Zanimiva novost je tudi dejstvo, da slovenski dijaki iz Republike Slovenije, Italije in Avstrije pri delu v razredu in tudi zunaj njega oblikujejo in udejanjajo skupni slovenski prostor.
Pristojne inštitucije v Republiki Sloveniji skrbijo za vsakoletno selekcijo svojih kandidatov, slovenska celovška gimnazija se aktivno vključuje v izbore avstrijskih dijakov, dijake s Tržaškega in Goriškega pa izbira najprej posebna deželna in nato državna komisija. Morda v našem prostoru usiha zanimanje; seveda se tu srečujemo z razlogi, ki jih je mogoče tudi razumeti. Zavedati pa se moramo, da ob manjši slovenski prisotnosti ne bodo prikrajšani samo dijaki, za katere je to ne le drugačna šolska, ampak tudi človeška izkušnja, ampak tudi šola kot taka, ki tako ne bo dobila neposredne informacije o nas v tem prostoru. Tu je potrebna predvsem prava informiranost in zavedanje, da slovenski dijaki ne izgubijo svoje slovenskosti, pridobijo si celo nek nov pogled nase in na svojo narodno pripadnost.
Ali se Vam ne zdi, da se s to šolo nudi edinstvena možnost za »prodor« slovenske kulture v široki svet. Znamo po Vašem mnenju takšno priložnost ustrezno izkoristiti?
To je zares edinstvena možnost za prodor slovenskega jezika in kulture v širši svet. Tega smo se zaenkrat na žalost zavedali le dijaki in slovenski učitelj. V vseh teh letih so slovenski dijaki z izrednimi uspehi in slovenski učitelj z uvajanjem učnih programov zmogli razvijati in uveljavljati slovensko prisotnost na zavodu. Da bi se ta prisotnost odpirala in prodirala v širši svet, pa je potrebno, da se te priložnosti zavedo tudi posamezniki in ustanove, ki bi lahko podprli in razvili to možnost.
Kakšne predloge bi imeli v tem pogledu?
Ce bi upoštevali teoretično možnost slovenščine kot tujega jezika, bi se je lahko učili na naši šoli tudi otroci izseljencev in dijaki, ki prihajajo iz narodnostno mešanih zakonov. Tudi vključevanje slovenščine kot izbirnega predmeta pri obveznih aktivnostih bi lahko prešlo od želja do uresničitve.
Naj opozorim, da je bila slovenščina kot materni jezik leta 1982 izjemoma dovoljena v devinskem zavodu, v teh letih pa je postala redni možni materni jezik. To za nas Slovence, ki živimo razseljeni po svetu, ne bi smela biti zanemarljiva novost.
Uresničuje pa se eden izmed poskusov, da bi se slovenski prostor aktivneje vključil v vodenje in nadzor mednarodne mature. Ze nekaj let si namreč prizadevamo, da bi s slovenskim izpraševalcem sodelovali pri pripravi in izvedbi samega maturitetnega izpita.
Vendar pa se zdi, da bi za našo večjo prisotnost v zavodu samem in v širšem svetu morale priti primerne vzpodbude iz ožjega in širšega slovenskega prostora.
Dušan Jakomin o pastoralnem zborovanju v tržaški škofiji
»Zakoreninjenost v preteklosti, zasidranost v sedanjosti, pogled v bodočnost«
Gospod Jakomin, Vi ste bili imenovani za tajnika pastoralnega zborovanja slovenske verske skupnosti tržaške škofije. Kaj je pravzaprav to pastoralno zborovanje? Kaj nameravate doseči s tem?
Razlago dobimo že v dveh besedah: pastoralno zborovanje, kar pomeni, da je to zborovanje cerkvena zadeva, ki računa na posluh in odgovornost vseh tržaških vernikov — kot posameznike in celoto.
Želimo odpraviti napačno mišljenje, da je vse ali v glavnem odvisno od duhovnika ali njegovih nadrejenih. V Cerkvi imamo vsi svojo odgovornost.
Zborovanje pomeni veliko in izjemno posvetovanje vsega krajevnega (božjega) ljudstva o važni in skupni stvari.
Za naše kraje je to absolutna novost, namenjena posebej slovenski verski skupnosti v naši škofiji.
Skof Lorenzo Bellomi je tako utemeljil ta skupni posvet: »Pripadniki verske skupnosti slovenskega jezika, ki živijo v naši škofiji, čutijo že več časa potrebo, da se skupno, temeljito in obširno pogovorijo in posvetujejo o problemih vere in Cerkve, o pastoralnem delu in o socialno-kulturni prisotnosti, o problemih, ki se nanaša- j jo na njihovo specifično in tipično realnost ...« ‘
Cilj zborovanja je: ustvariti tesnejšo povezavo med duhovniki in laiki, oživeti odgovornost posameznikov in skupnosti, duhovna prenova vseh članov Cerkve, sestava minimalnega in izvedljivega pastoralnega načrta za bodočnost.
I
Kako ste si zamislili ta pomemben verski dogodek za Slovence tržaške škofije?	j
Poseben pripravljalni odbor, ki ga je imeno-1 val škof, je sestavil enajst tem, ki naj bi jih krajevna Cerkev preučevala ter dala svoje mnenje. Vsak duhovnik ali kdor je odgovoren za versko organizacijo, sklicuje vsak mesec svoje ljudi, ki [ naj obravnavajo določene teme ter sestavijo pisni odgovor na zastavljena vprašanja. Vse to dobi tajništvo, ki s pomočjo sodelavcev pregleda
odgovore in tako pripravi gradivo za sklepni del zborovanja.
Mesečni razgovori so se že začeli in s prav malimi izjemami potekajo po vseh župnijah in J organizacijah. Kdor ne more na ta srečanja, dobi i vprašalno polo in jo vrne svojemu duhovniku ali tajništvu. Razgovori so prosti, svobodni, spro ščeni. Prekinili jih bomo v poletnem času, zopet poprijeli v septembru in zaključili okrog marca prihodnjega leta; krona pa bo papežev pastoral-j ni obisk v našem mestu.
Teme, ki smo jih začeli obravnavati, so na-j slednje: oznanjevanje božje besede, obhajanje I Kristusove skrivnosti, službe v Cerkvi, družina, mladina, družbena občila, krščanstvo in narodnost, sodelovanje z italijanskimi verniki, politika, j kultura, skrb za potrebne, stiki s Slovenijo.
! Teme za razpravo naj bi izzvale ljudstvo, da I bi premišljevalo o sedanjem stanju in iskalo re-' šitev za prihodnost. Kakšno mesto imamo in bomo imeli Slovenci v tržaški Cerkvi? Kaj pomeni po Vašem mnenju »sodelovanje z italijanskimi verniki«, kako si to zamišljate?
■ Pastoralno zborovanje je torej stopilo na pot | dialoga v notranjosti Cerkve. Verniki se zbirajo vsak mesec, obravnavajo določeno temo, izročajo vprašalne pole s svojimi odgovori. Mislim, da nam tržaški vernik ne bo očital, da v Cerkvi mora samo poslušati, sprejemati navodila »od zgoraj«. Ravno tega nočemo. Vsak vernik se mora zavedati, da ima svoje mesto v Cerkvi, da je poklican k sodelovanju, torej k soodločanju, še globlje povedano, pokazati svoje karizme ali darove, ki mu jih je Bog da! v korist celotne skupnosti. To je zborovanje.
To je klic današnjega časa. Ce ne bomo vsi, duhovniki in laiki, ubrali te poti, bomo podoba razpršenih ovc brez cilja in pastirja, kar zdaleč ni podoba Kristusove Cerkve.
Ne smemo zanemarjati še enega poglavja: stika z italijanskimi verniki. To čutimo predvsem v mestu, a je problem celotne krajevne Cerkve. Škofija je ena, škof je eden. To je jasno, kakor je jasno, da ne vlečemo na nobeno drugo stran. Imamo svoje mesto v škofijskih odborih, po sklepu škofijskega zborovanja »Kristjani iz oči v oči« iz leta 1978 pa, kjer moremo, sodelujemo občasno tudi v liturgičnih obredih. Skupaj skušamo graditi božje kraljestvo v korist naših ljudi in krajev.
Kaj pomeni nova evangelizacija? Kako naj bi se vernost odražala v življenju in delu ljudi?
Bistveni pomen evangelizacije je združiti ali spojiti dva pojma: Boga in zgodovino človeštva; z drugimi besedami uresničevati med nami božje razodetje, božjo besedo ali evangeljsko oznanilo. Cilj je utelesiti v našem času Kristusovo osebo, ki je Beseda in hrana obenem. Tu je prvenstvena in stalna naloga Cerkve ter vseh njenih članov — od papeža do najmanjšega vernika. To delo pa dobiva posebno karakteristiko v času in prostoru z ovrednotenjem krajevne kulture in posameznega človeka. Torej: človek, krajevna Cerkev, univerzalna Cerkev.
V tem nastopu so važni vsi trije momenti: zakoreninjenost v preteklost, zasidranost v sedanjost s pogledom v bodočnost. Ne pozabimo, da je v Cerkvi viden pluralizem, ki ga moramo nujno upoštevati, kar predpostavlja odprtost, svoboden nastop ter spoštovanje posameznika.
Iz tega sledi, da duhovnik smatra svoj poklic kot službo, laik pa je sodelavec z zavestjo svoje odgovornosti.
Iz vsega povedano je umeven tudi namen zborovanja: uresničenje novih idej, ki nam jih je bogato zasejal Drugi vatikanski koncil.
Mi pa smo potrebni te sveže vode ali, če želite, tega žlahtnega vina ...
OBČNI ZBOR SKD »GRAD« OD BANOV
Sredi lanskega avgusta so pri Banih na Tržaškem ustanovili kulturno društvo »Grad«, v sredo, 20. t.m., pa je bil njegov prvi občni zbor, ki je tudi formalno potrdil ustanovitev društva. Izvoljen je bil odbor, ki šteje 14 članov, medtem ko ima društvo samo 80 članov. Na občnem zboru ro poudarili, da s svojim delovanjem nameravajo obogatiti prosvetno in kulturno dejavnost v vasi in sodelovati z zadrugo »Bani«, ki že več let skrbi za najrazličnejše nrireditve in druge podobne Dobude v vasi. V prvi vrsti bodo navezali stike s sosednjimi društvi in vasmi ter slovenskimi organizacijami. V odbor novega društva sta prav zato bila izvoljena tudi dva predstavnika Ferlugov.
Za letos SKD »Grad« pripravlja zanimiv spored. V sodelovanju z zadrugo Bani bo priredilo v septembru tradicionalni vaški praznik pod kostanji in to bo tudi priložnost za predstavitev narodnih noš, ki si jih domačinke same šivajo že več kot leto dni. Ob tej priliki bodo tudi odprli razstavo fotografij o prireditvah v vasi. Za jesen se pri Banih napoveduje nov pomemben dogodek. Po večletnem delu bodo namreč odprli dom, ki ga vaščani sami urejajo v stari značilni kraški hiši. S tem bo vaško kulturno in družabno življenje gotovo dobilo važno zbirališče, ki bo omogočilo, da se bo delovanje novega SKD »Grad« še poživilo.
Tudi volja večine je lahko nedemokratična
»Slovenska skupnost je bila zelo spretna. Vprašujem pa se, in to vprašanje obračam tudi na štiri predstavnike stranke lipove vejice, ali se njihova današnja delna zmaga v bodočnosti ne bo sprevrgla v poraz. Prej ali slej bo kdo tudi v devinsko-
(in ne samo nekaterih, pa čeprav večine), svobodo, ki je tudi enakopravnost. Ce je torej Locchi gotovo prav povedal, ko je rekel, da v narodnostno mešanih skupno stih ni sprejemljivo, da bi manjšina diktirala večini, moramo to njegovo trditev do-
nabrežinski občini iskal politične rešitve, polniti, poudarjajoč, da ni sprejemljivo ni-
ki bodo pripeljale do uprav brez Slovenske skupnosti. V demokraciji je manjšina polno zaščitena, toda ne sme se zgoditi, da bi manjšina diktirala večini. In v devinsko-
ti to, da bi večina diktirala manjšini, sicer bi pristajali na možnost, da bi bila manjšina tudi povsem brezpravna, in to v nasprotju z načelom enakopravnosti oziro-
nabrežinski občini je večina že zdavnaj po- ma zaščite manjšine. Diktatura večine je z vsem italijanska. V naslednjih letih bo nujno prišlo do preuravnoteženja v tem smislu: dovolj bo podpreti naravni proces osveščanja ljudi«.
Tako je povedal bivši devinsko-nabrežin- nja s0 dokaj nazorno prišla do izraza v de s l župan in sedanji načelnik skupine KD vinsko-nabrežinski krizi. V tej občini je res-v devinsko-nabrežinskem svetu Dario Loc-
drugimi besedami prav tako nedemokratična, kot je nedemokratična diktatura manjšine.
Nakazana načelna stališča in razhaja-
ohi v intervjuju tržaškemu dnevniku »Tl Piccolo« nekaj dni po rešitvi upravno-poli-tične krize v tej občini z izvolitvijo novega odbora. Navedena Locchijeva izjava
se
da italijansko prebivalstvo postalo večinsko in nujno je, da se to tudi politično o-draža. In dejansko smo pred nedavnim bili priče izvolitvi prvega italijanskega župa-na. A ta prvi italijanski župan je takoj šel nam zdi pomenljiva, saj je iz nje mogoče za korak predaleč. Čutil je potrebo, da na-marsikaj razumeti o globljih vzrokih de-1 pade dvojezične osebne izkaznice, ki prav-
no slonijo na Londonskem memorandumu iz leta 1954 in jih jamčijo Osimski sporazumi iz leta 1975. Ta gesta je bila globoko simbolična, saj je v bistvu pomenila, da naj bi odslej usoda slovenske manjšine v
vinsko-nabrežinske krize, a tudi o globljih vzrokih še vedno neurejenih odnosov med slovensko manjšino in italijansko večino
nasploh.
V besedah demokrščanskega predstavna je namreč mogoče zaslediti odn^rs dr nnjšinske problematike, ki je dokaj cilen za italijanske politike in ki je po . oceni hudo pomanjkljiv oziroma ka’- nesprejemljiv. Locchi resda načelno priznava Potrebo po neki zaščiti manjšine in pravzaprav govori o tej zaščiti kot o že uresničenem dejstvu, toda po drugi strani to Potem dejansko zanika, ko v bistvu pravi: Slovenci, zavedajte se, da kjer ste v večini L6\a.j Pomenite in imate; v devinsko-na brežinski občini pa ste že zdavnaj v mani
obstajale stvari, ki zadevajo enakopravnost in ki gredo onkraj (trenutne) volje (kon-tingentne) večine.
In prav tu je seveda treba iskati ves smisel upora slovenskih ljudi s Slovensko skupnostjo na čelu proti Locchijevemu napadu na dvojezične osebne izkaznice: šlo je v bistvu za zahtevo po konkretnem priznanju, da ima slovensko prebivalstvo v devinsko-nabrežinski občini in zunaj nje neke neodtujljive pravice. Skoda, da nekateri vidijo v uveljavitvi te zahteve zgolj »spretnost«.
M. B.
—o—
PREDSEDNIK PETERLE V GORICI
Prejšnji teden je bil v Gorici gost mestne Krščanske demokracije predsednik slovenske vlade in Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle. Predaval je v dvorani pokrajinskega sveta o temi »Razlogi Slovenije za samostojnost«. Večera se je udeležilo prav lepo število italijanskega in slovenskega občinstva. Uglednega gosta sta najprej pozdravila tajnik DC Mattei in go-riški župan Scarano, medtem ko je v imenu novogoriških krščanskih demokratov spregovoril predsednik Stanič. Lojze Peterle je v svojih izvajanjih podal zgovorno sliko nekdanjega in današnjega položaja Slovencev. Od Karantanije preko celjskih grofov do ustanovitve Jugoslavije — vse to sodi v okvir, v katerem si današnja Slovenija prizadeva za osamosvajanje in pot v Evropo. Peterletovemu predavanju je
tej občini bila na milost in nemilost pre- nato sledila debata, ki je pokazala na iz-puščena italijanski večini, kakor da ne bi redno zanimiv odmev v goriški javnosti.
Lep spominski večer v Nabrežini
Domače društvo Igo Gruden je vredno namreč tudi dramska skupina. Vse to o-počastilo 10. obletnico smrti svojega čla- pravljeno delo dokazuje, da imajo nove na, večkratnega odbornika in predsednika društvene sile velik čut za odgovornost, Stanka Devetaka z uprizoritvijo igre v do- trdno narodno zavest in veselje do skup-mačem narečju »Skupno stanovanje«. Do- nega dela. sini, zaradi česar lahko ohranjate svoie nc- mači amaterski oder je ob originalni in! Sama igra »Skupno stanovanje« ni ob-
skrbni režiji Maje Lapornik postavil na o-: ravnavala globljih socialnih tem, bila pa
je prijeten prikaz vsesplošnih problemov v lepem in pristnem domačem narečju. Amaterski igralci so dobro odpravili svojo nalogo in so se popolnoma vživeli v svoje vloge. Marsikdo od prisotnih je pripomnil, da so igrali, kot da ne bi šlo le za nastop. Domača publika, ki je napolnila pretesno
ij’	ccstii icuiku uiuanjaie svuit
°zaje le s »spretnostjo« oziroma za'o, se italijanska večina še ne zaveda v polno- j dcr prijetno veseloigro Dragotina Dragiše-j sti svoje moči.	I	viča, ki je bila prestavljena v nabrežinsko
Takšno mišljenje je v resnici v popol- stvarnost. Igra je ob številni prisotnosti kra-j
jevnih oblasti (novi župan Caldi, podžupan Brecelj, deželni poslanec Brezigar) in publike doživela res izreden uspeh. Večera se je udeležila tudi Devetakova vdova, gospa
?em nasprotju z zahtevo po zaščiti manjšine, saj je povsem ujeto v logiko močnejšega, pa čeprav se na prvi pogled lahko Predstavlja kot demokratično. Ves nesporazum izhaja iz reduciranja demokracije red, v katerem vlada volja večine. A demokracija ni samo to: še prej je red ki omogoča vsem, da izražajo svojo voljo, kar Predpostavlja svobodo, ki je svoboda vseh
Vida. V sicer skromni dvorani društva so! in neprimerno dvorano, je z bučnim ploska-prireditelji pripravili res domač in prije-j njem tudi med samo predstavo večkrat na-ten večer. Uvodne besede je izrekel pred-! gradila nastopajoče. To je še en dokaz, da
sednik Pavel Vidoni, ki je predvsem pripomnil, da domačini še vedno čakajo, da jim bodo končno zgradili dostojnejši sedež. Do sedaj je vse ostalo le pri obljubah. Nato je spregovorila prof. Marinka Terčon, ki je bila za časa Devetakovega delovanja tajnica društva. Marsikomu izmed starejših se je utrnila solza, ko je Marinka obujala spo-j mine na izredno požrtvovalnost Stanka De-! ve taka in predvsem na njegov optimizem in na izredno zaupanje v mlade. Marsikatera želja pokojnega Stanka se sedaj uresničuje. Društvo so prevzeli mlajši člani, ki
se v devinsko-nabrežinski občini nekaj dogaja: mladina je vzela v svoje roke društvo in je tako na kulturnem kot na športnem področju dosegla velike uspehe. Se do nedavnega so nekateri skeptiki z nezaupanjem gledali mlade društvene odbornike, ki so pred nekaj leti prevzeli nase vso odgovornost ob včasih kar neprikritem »bojkotu« starejših; vsekakor pa je društvo pod novim vodstvom poželo že velike uspehe Novi odborniki se zavzemajo za to, da bi se uresničile želje pokojnega Stanka Devetaka in da bi Nabrežinci končno našli sku-
©tošnji Štipendisti SDD Trst f.to M.
skušajo, včasih seveda ob pikrih pripombah j pen jezik ter tisto zmernost in potrpežlji-bivših, »starih« odbornikov, zasledovati i vost, s katero bi se domača vas lahko res vsem skupne cilje. Delovanje društva se je predstavila tudi drugod z vsemi svojimi danes razširilo na razna področia, od športa značilnostmi, ki skrivajo v sebi veliko kul-(košarke in odbojke), do pevske in igral- turno dediščino.
Magajna , ske dejavnosti. V okviru društva deluje!	n	k
Majda Artač Sturman
OLJKI
Drevo, rastoče v vinskem bregu, lepo zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo drevo, pozdravljam te srčno, srčno!
Iz rok je spustila v usnje vezano, drobno rdečo knjižico, se zazrla v okno, skozi katero se je v sobo zlivala rdeča večerna svetloba, in zagledala pred seboj podolgovato učilnico z dvema vrstama klope, v katerih so sedeli vaški otroci. |
Deset jih je bilo: osem dečkov in samo dve deklici. Bili so razposajeni, razigrani, prijetno pomladansko vzdušje jih je vabilo v naravo, zato jim je bilo težko razlagati karkoli. Zemljepis, italijansko berilo, obnova ... v tistih dneh jim je bilo vse zelo daleč in tuje.
Mara se je spraševala, kako naj svoje zlate »pupce in fntke« odvrne od opojne pomladi, ki je kar vdirala skozi na stežaj odprta okna v ples- i nivo učilnico. Odločila se je, da bo zaenkrat zanemarila svoj skrbno izdelani dnevni načrt, in je v učbeniku poiskala preprosto pesniško besedilo. S svojim toplim, božajočim altom je intonirala Gregorčičevo pesem. Tedaj se je pozornost peto-šolčkov preusmerila, da so ji prisluhnili.
Seveda, Mara je znala delati z njimi, s to mladežjo, ki je popoldne raje brenčala po vaških klancih, kot pa da bi se učila. Toda vaški otroci niso odkrivali življenja iz knjig, učili so se ga v živo. Mara jih je imela rada; vsi so bili njeni. Z navezanostjo nanje je blažila svojo bol zaradi nepovrnjene ljubezni, ki jo je iztreznila, da je ostala sama, kot školjka s svojim zakladom človečnosti in altruizma, ki ga je razdajala v svojem, tako ga je imenovala, samaritanskem poklicu.
Svoje »otroke« je vzgajala skorajda z nekakšno materinsko čuječnostjo, v srcu pa ji je tlela ožgana sled ljubezenskega razočaranja, ki ga je utapljala v poeziji. Od vseh slovenskih pesnikov ji je bil Gregorčič, ta rahločutni tolminski sin, najljubši, morda zaradi nekakšne duhovne in značajske sorodnosti, ki ju je povezovala. Zato je pogosto listala po miniaturki njegovih poezij, kot danes.
Kot travnat otok v puščavi prijazno tukaj zeleniš ...
Zunaj na ozkem borjaču pa je na klopci pred hišo užival zadnje sončne pramene njen že skoraj osemdesetletni oče, ves izmozgan od njiv. Oljke v bregu so mu izsrkavale življenjsko moč, v zameno pa je iz njih iztiskal vsako leto nekaj dragocene tekočine, ki jo je hranil za posebne priložnosti. Nekaj dni pred oljčno nedeljo je n;e-gova »ranjca«, kot vse ženske v vasi, porezala šope oljčnih vejic, ki jih je nosila prodajat pred mestne cerkve, da je zaslužila za priboljšek ob veliki noči.
Tisti časi so se izgubljali v Marijinem spornimi, v očetovem pa so se bili že zdavnaj izgubili. Mara je samo še gledala, kako oče iz dneva v dan usiha, vene, in z bojaznijo oddaljevala od sebe misel, da bo kaj kmalu usahnil, ovenel med svojimi trtami, češnjami, oljkami v bregu.
Pred duhom vidim nizko sobo, a v sobi bledo sveč svetlobo;
Med svečami pa spava mož...
Moža pa množica ljudi z mladiko oljkovo kropi, želeč mu večnega pokoja.
Vzdramila se je iz vse turobnejših misli. Sploh je bila preveč črnogleda. Oče se je dvignil in podrsaval proti vežnim vratom, odporen kot oljke v bregu.
Aleksij Pregare
ČRNI GALEBI - drama
(odlomek)
Ko se je leta 1903 Ricmanjcem ponesrečil vstop v grško-katoliško Cerkev vzhodnega obreda, dr. Požar, glavni akter celotne afere, zdvomi nad svojo vlogo v njej. Tako se v svojih dvomih obrne k Bogu:
POŽAR (se skrušeno sesede na klop pod lipo. Zase): Moj Bog, ozri se name. Ce sem se smrtno pregrešil, pošlji strelo v to pogansko lipo in naj me prepolovi! (Pavza.) Vse češče te iščem, moj Bog. Kaj naj storim? Želel sem zbrati ljudstvo okrog bolj človeškega oltarja, da bi se srca ve-seleje obračala k tebi. A veselje je svoboda, v vseh študijah tako piše. Mi zameriš, ker hočem zreti v tvojo človeškost? Naj svoje vernike, ki te vidijo v človeških oblačilih vsak po svoje, kaznujem? Naj jih s palico drezam v rebra? Saj veš, kako se take reči končajo, le oglej si svoje ne-krščanske namestnike: skregani so s tvojim zakonom, ni jim do veselja v človeški duši, njih
wina
Zveličar obiskuje cerkve in domove s knuto v rokah. (Pavza.) Pot nama križata Tul in Jaklič In Matilda. Je v tem prst tvoje nejevolje? Glej, moj Gospod, kakšno klasje bi pognalo na tvo'ih I polijh od Urala do Jadrana, če bi ti le hotel; vse bi se zlatilo v tvojem soncu, v ognju 1voje-ga misala. (Pavza.) Zakaj ne blagosloviš našega dela na teh ogradah na Tržaškem, na istrskih obalah, pri dalmatinskih ribičih? (Pavza.) Je mo ja prošnja zaman? (Pavza.) Moje obzorje tvoje slave se ne more skrčiti na to vas: poišči mi tiste papirje, ki pričajo, da smo tvoji ljubl eni sinovi! Razsvetli svoje mračnjaške služabnike, sicer bom jaz v njihovih očeh bogokletnik in odpadnik, lažnivec in prešuštnik. Preganjan in zasmehovan. (Pavza.) Molčiš, moj Bog? Ne morem se pogovarjati o tvojih skrivnostnih načrtih le z županom, z ubogim Korošcem ali zlobnim Trojerjem. Srce mi krvavi ob pogledu v njihovo naivno zaverovanost vame. Ali pa se motim in so to sami prekanjenci... Toda meni zmanjkuje zraku... Pošlji, moj Bog, strelo v to lipo, naj rm prekolje... takoj, sicer tu zame ni več obstanka. Bojim se ahasverstva — postal bom še bolj nemiren in iščoč, človek s težkim križem. (Pavza.) Glej me, služabnika, z edino obleko. S spokorniško. (Utrujeno) Te dni sem sanjal galebe, med njimi je bil en črn. Te nedolžne bele živalce so tistega svojega črnega razparale: bil je podoben črnim truplom, ki jih v tej vasi nisem pokopal in nisem blagoslovil.: s tistimi listinami bi odšli v tvoje kraljestvo kot svatje! Usmili se mojih ljudi: na pogreb gredo kot na veselico, z zaupanjem v mojo pošteno pravdo. (Pavza.) Za man potim krvavi pot torej? Ni odgovora? (Pavza.) Jezus, ne daj, da pridejo časi, ko bom mo ral v tvojem imenu svojim sovražnikom pomagati!
Velikonočna	misel	ško
V Društvu slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 25. t. m., predaval tržaški I škof Lorenzo Bellomi. Govoril je o velikonočni skrivnosti, ki pa ni samo stvar obujanja preteklosti. Ugledni gost je aktualiziral pomen in simboliko tega velikega krščanskega praznika Kristusovega vstajenja. Veliko noč lahko obravnavamo iz treh zornih kotov, ki pa so med seboj neraz-družljivo povezani, je poudaril škof; z vi-j dika narave, zgodovine in končno človeka. Ta praznik pomeni ponovno prebujenje iz smrti v življenje, kar se vsako leto dogaja v naravi v pomladnem času.
Msgr. Bellomi se je v svojem razmišljanju najprej dotaknil ekološkega vprašanja. Zavzemanje za varstvo narave sploh ni v nasprotju s krščanskim naukom, saj katoliška vera zahteva, da človek spoštuje stvarstvo. Treba je preprečiti brezobzirno | izkoriščanje narave in verniki se morajo resno zavzeti za to vprašanje,
Tudi »zgodovinski« vidik Velike noči je msgr. Bellomi povezal z aktualnim dogajanjem. V stari zavezi beremo o begu judovskega ljudstva iz Egipta, je rekel. Zgodo-i vina pa se danes spet ponavlja. V države
EGS se predvsem v zadnjem času množično priseljujejo prebivalci iz afriških, arabskih in vzhodnoevropskih držav. Tudi oni, prav tako kot nekdaj Judje, upajo, da bodo v »obljubljeni deželi« našli blagostanje in svobodo.
Bodočnost sveta, je nadaljeval najvišii predstavnik tržaške Cerkve, je v večrasni in večnacionalni družbi. Poleg tega je izre kel ostro kritiko na račun zahodnega oko nomskega sistema, ki ne odgovarja potrebam prebivalstva, pač pa vodi v še večje osiromašenje revnih in nudi bogatim večjo možnost zaslužka. Msgr. Bellomi je obe nem poudaril, da bi bila v novem svetu potrebna mednarodna organizacija, k' bi imela več oblasti. OZN ima očitno nre malo vpliva, kar se je jasno izkazalo v zalivski vojni.
Tržaški škof se je dotaknil tudi vnraša-nja drugih religij. Z določenega vidik"' so nekatere lahko celo boliše od katoTško Muslimani na primer veliko več molijo kol kristjani, budizem psihološko veliko bolj prevzame človeka ... Nobeden od bogov o-stalih religij pa ni vstal od mrtvih, je zaključil msgr. Bellomi.
Jurij Paljk
»Ce prej ne, se vidimo za Veliko noč!«
Ob praznikih v meni vedno privre na dan Melanholija, ki jo sicer zmeraj skušam skrbno Prikriti. Po svetu namreč ni lepo hoditi z obrazom, ki kaže tvojo notranjost na tak način, da Potem zvečer še sam ne veš, kakšna je pravzaprav tvoja notranjost. Pa tudi vsi ljudje smo najraje v družbi bližnjih, ki so veseli, takih ljudi, ki nam veselje dajejo, nekaj velikega je v tem, da si tujega veselja tudi sam deležen. Takega veselja, ki ne zahteva vračanja, in ne sprašuje po prihodnjih dneh in kraju, kjer bo treba dolg poplačati. Nekoč sem prebral neko iskrivo misel: človeški obraz, da je namreč vsota tega, kar si človek želi biti in ne more, in tistega, kar v resnici je, a si ne želi biti. Tako sem skorajda vedno globoko v sebi nezadovoljen s samim sako in tudi z namenom praznika, katerega največkrat ne znam osmisliti, namen so mu itak že dali drugi.
Ko sem pred leti odhajal z doma, kamor se sicer še vedno včasih vračam, a vrnil se nisem mkoli, mi je sedaj že pokojni sosed rekel: »Če Prej ne, se vidimo za Veliko noč!«
Velika noč, Vstajenje, največji krščanski praz-n'k, vse to in še več, predvsem pa veliko manj, veliko manj. Na žalost, škoda.
Pisati vedno ista jamranja o tem, kako sem Postal v družbi sebi enakih potrošnik in pri tem Pozabil na prave vrednote velikonočne skrivno-sti> da o življenju niti ne govorim!, to mi res ne ®re. Tudi zato ne, ker vem, da bom tudi letos kupil nekaj nepotrebnega ob praznikih. Temu se reče: »Da bodo prazniki lepši!«
Kaj bi z melanholijo in s težkimi mislimi!
Pred kratkim sem sedel v Trstu ob majhni mizi s pisano družbo Slovencev ob kosilu. Govo-'di smo o nas, o Slovencih, ki imamo v Italiji vsak dan Veliko noč, vsak dan Vstajenje, če hočemo še biti Slovenci. Vsak dan. Beseda je namreč tekla tudi o asimilaciji, tihi in vztrajni, tisti, ki pobere Slovence tako, da niti ne veš, kdaj jih Je vzela. O križanju za vsako slovensko besedo m o veselem vstajenju, ko se zaveš, da si še, da msi sam in da je lepo biti v družbi različnih, ki s° si edini v enem.
Lepo se je bilo pogovarjati slovensko, meni le zvenelo zelo lepo tudi to, da niso vmes padate italijanske besede, kot na tekočem traku tepejo sicer potrebne paradižnikove konserve.
' Prijeten smeh in razigranost gospoda Antka ob pogledu na prikupno natakarico, ko se je obrnil k resnobnemu gospodu, ki je sedel zraven mene: »Ti, a veš, da zna peči imeniten kruh? Ko ga zamesi, naredi z nožem na hlebcu križ. Ti rečem, res lepo.«
»Saj se je tako vedno delalo, to je naša navada. Ni res tako?« se je resnobni gospod obrnil proti meni.
»Ja, pri nas to še vedno delajo, vsaj moja mama, tudi moja žena se je tega naučila, na Furlanskem niso imeli te navade,« sem odvrnil.
In spet prešerni gospod Antek z eno svojih o nekom, ki tako gara, da se bo najbrž zgaral.
Ob smehu ni bilo niti enega melanholičnega obraza, morda samo kakšen znak utrujenosti. Se to, kje se vidimo naslednjič.
Zvečer sem se peljal po Krasu, vlak je enolično pel svojo pesem, gledal sem naravo. Nek pisatelj je zapisal, da priroda ve in se nasmehne.
Doma mi je žena rekla, da se vidi, da sem dobre volje, ker sem šel k mizi in začel pisati. Nekaj nepomembnega, za neko slovensko glasilo
tistih, ki ne bi radi še umrli s svojim slovenstvom vred.
Potem sva govorila. Rekla mi je, da ji je všeč, ker jo na univerzi sprašujejo kolegi, od kod izvira njen drugi, s poroko pridobljeni priimek, da ji je všeč, ker sedaj lahko že prebere kako stvar v slovenščini in lahko tudi hodi o-krog z mano v družbo, kjer ne govore italijanščine več samo zaradi nje.
Ko sem hotel nekaj reči, tako, da bi njeno znanje slovenščine spravil na trdna tla, se je posmejala in me prehitela: »In kdaj se spet vidite?«
Hotel sem ji reči čisto nekaj drugega, a sem samo izustil: »Če ne prej, za Veliko noč!«
»Naša beseda« - lep dar za Opence, Banovce In Ferlugovce
*
Mešani pevski zbor »Sveti Jernej«, ki deluje na Opčinah, je tudi za letošnjo Veliko noč poskrbel za že tradicionalni, praznični dar, in sicer za izdajo nove, tokrat 9. številke župnijskega lista »Naša beseda«, ki sta ga uredila Berta Vremec in prof. Ivan Artač. Gre za list, ki pomeni predvsem važen dokument o življenju in delo-1 vanju ljudi v openski fari. List je bil bralcem na razpolago na oljčno nedeljo, v branje pa nas vpelje razmišljanje pisatelja Alojza Rebule »V svobodo velikonočnega jutra«, v katerem avtor poudarja, kako je veselo velikonočno oznanilo predvsem usmerjeno v prihodnost, »ki bo zmaga nad smrtjo«.
Župnik Viljem Žerjal podaja statistične podatke openske župnije, kjer je lani bilo 21 krstov, 7 porok, umrlo pa je 52 ljudi. Župnik napoveduje tudi začetek obnovitvenih del župne cerkve in najnujnejšo obnovo cerkve na Ferlu-gih. »Naša beseda« je tudi priložnost za napoved raznih srečanj, romanj, procesij in drugih verskih obredov in slovesnosti. Podrobno pa je naveden spored verskih slovesnosti velikonočne dobe.	|
Na naslednjih straneh pa »Naša beseda« postane prava revija. V celoti je objavljen govor pesnika in pisatelja Vinka Beličiča ob letošnjem prazniku slovenske kulture, Pavel Vidav pa pod vjisom vojne proti Iraku obuja pretresljive spomine na vojne dni. Ivan Artač pod naslovom »Ohranimo zgodovinski spomin na naše Opčine« objavlja nekaj utrinkov, ki so jih bili izrekli razni starejši Openci in ki gotovo pomenijo zanimivo pričevanje ter navezanost na kulturne, verske in narodne vrednote. O vrednotah mladih pa razmišlja Majda Artač. Uvodoma ugotavlja, da mladina pogosto meša pojma idol in ideal. Vzroke za to pripisuje televizijskim sporedom, ki j h otroci kar vsevprek gledajo. Zato predlaga, naj , bi se naravnali »na valovno dolžino pogovora« j
in zaključuje z mislijo, da »mladi ne iščejo vrednot in idealov v nepristnih in obrabljenih frazah in parolah. Poštenost, pravičnost, zvestobo, na rodni ponos, vero morejo in morajo dožive'i in odkriti le v živem in pristnem pričevanju odraslih«. O vlogi, ki naj bi jo imela šola pri \zgoji otrok pa razmišlja Draga Lupine.
Kot naravno nadaljevanje te teme lahko preberemo poročilo Jelke Cvelbar o delovanju Sklada »Mitja Čuk«, medtem ko se s člankom Ade Markon o »Dogajanju na Ferlugih v minulem letu« začenja tisti dela lista, ki je posvečen kroniki minulega leta. Igor Košuta je tako nanisal poročilo o delovanju Mešanega pevskega zbora »sveti Jernej«, ki ne le redno sodeluje pri nedeljskem bogoslužju, ampak tudi prireja zanimive in kvalitetne koncerte ter kulturne p-ire-ditve, med katerimi velja omeniti Božični koncert, s katerim so vsi openski zbori poxast'li 85-letnico skladatelja Ubalda Vrabca. Majda Danev se je razpisala o bogatem delovanju zborov Vesela pomlad, ki jih vodi neutrudni Franc Poha-jač. V okviru Finžgarjevega doma deluje tudi igralska skupina »Tamara Petaros«. Skupina je v minulem letu imela kar bogato dejavnost. O delovanju openskih skavtov je napisal poročilo Matej Susič, mediem ko Janez Beličič piše o vokal-no-instrumentalnili skupinah, ki delujejo na Op činah. Zoran Sosič je prispeval zanimiv članek o delovanju openskega jusarskega odbora. Berta Vremec pa bralec seznanja z naj novejšimi pro blemi, ki zadevajo ureditev Opčin, tamkajšnj!h ulic in cest, pokopališč in drugih vaških zadev. List objavlja še članek openskega župnika o verskem življenju in delovanju v fari, na koncu pa je še seznam najstarejših vaščanov ter voščila zborov, skupin, združenj in organizacij, ki delujejo na Opčinah, pri Banih in na Ferlugih.
M.T.
Andrej Kosič razstavlja v Gorici
Kakor je Novi list že na kratko poročal, jo da je Kosič tudi v slikanju stavb in njihovih debila 9. marca t.l. v Katoliški knjigarni v Gorici tajlov dosegel napredek, ki bo gotovo pripeljal odprta razstava akvarelov Andreja Kosiča, ki bo k še bolj dognanim stvaritvam. Preseneča pa spona ogled še do 9. aprila. V prijetno urejenem sobnost vživetja v svet, različen od tipično slo-zgornjem nadstropju knjigarne je razstavljenih venskega, kar dokazujeta akvarela z dansko po-34 del, ki dokazujejo, da goriški umetnik ostaja . krajino in motivom iz gradeške lagune, zvest svoji osnovni usmeritvi, tako z likovno-teh- Andrej Kosič s številnimi ustvarjenimi deli in ničnega kot tudi vsebinskega stališča. Osnovna ’ pogostimi razstavami dokazuje delavnost in
motivika je Kras, njegove jase, goličave in rastlinje, poglablja se v značilnosti tradicionalne arhitekture, poleg te pokrajine pa posega tudi v Vipavsko dolino, Posočje in nekatere druge pr;-dele slovenske zemlje.
Preglednost zadnje goriške razstave nam orno-
vztrajnost, ki ga je pripeljala med upoštevanja vredne slovenske likovne umetnike v zamejstvu. Odlikuje se po izrazitem osebnem slogu, za katerega je značilen slikovit slikarski jez;k kolorit je nevsiljiv in topel, iz celote izžareva nežnost kot posledica uporabe akvarelne tehnike in sli-
goča, da lažje vrednotimo posamične vsebinske karjevega umetnostnega nazora, ki svoje likovno
zvrsti, pri čemer ugotavljamo, da je Kosič v upodobitvah čistih krajin nedvomno dosegel ti-
udejstvovanje pojmuje kot notranjo duhovno po trebo. Vse preveč je danes v umetnosti komercia-
sto raven, ko lahko govorimo o zreli umetniški lizma in širjenja lažnih vrednot, za Kosiča pa
lahko zatrdimo, da resnično slika iz potrebe, kulturno obogatiti samega sebe in umetnostno občutljive gledalce.	M.	V.
W
sintezi. Slikovitost kraške pokrajine mu omogoča, da se barvno razživi, saj so pred nami nizajo mikavne tonske kombinacije z izmenjajočimi se plastmi travnatega zelenila, beline kamnov in kraških zidov, rjavine suhih hrastov in zamolkle temine borov. Pogostokrat te podobe ožarja jas no nebo, zasnovane pa so v kompozicijskem pogledu klasično, s postopno globinsko oddaljujočimi se plani. Kljub temu Kosičevih akvarelov ne moremo označevati za realistične, saj gre pri njih za bežne slikarske zaznave zanimivih moti-! vov, za katere niti ni nujno, da v resnici prav takšni obstajajo, bistven je umetnikov notranji odziv na nekoč že viden optični vtis. Slikarjeva dela tako zadobivajo tisto splošnost in hkrati posamično verjetnost.
Drugo skupino razstave v Katoliški knjigarni tvorijo akvareli s pogledi na točno določene vaši in z upodobitvami primorskih arhitektonskih motivov.	Zdi	se,	da	je	tehnika	akvarela	primernejša ji za glasbo v oddelku Slavka Osterca, nakar se namreč že več kot 50 let sodeluje v ljubljanski
za upodabljanje	čistih	krajin,	a	je	treba	priznati, | je izpopolnjeval v Sieni in Rimu. Na začetku svo-j stolnici. Na začetku je kot basist pel v stolnem
| jega skladateljskega vzpona se je opiral na neo-^ zboru, nakar je prevzel nalogo organista. Zaradi klasične in neobaročne vzore, nakar se je ogrel izjemnih zaslug na področju cerkvene glasbe je ; za področja novih tonovskih načinov od bitonal- Slovenska škofovska konferenca soglasno skleni-i nosti do aleatoričnih načel. Do bistvene spre-1 la, da mu podeli najvišje priznanje Cerkve na | membe v njegovi glasbi je prišlo ob prehodu odi Slovenskem, to je odličje sv. Cir la in Metoda, j petdesetih v šestdeseta leta, ko je svoja nenehna! Primož Ramovš je še vedno zelo aktiven ta-j iskanja preusmeril v nov zvok in polno zvočno; ko v slovenskem kot širšem glasbenem doga j a-izrabo možnosti glasbil.	j	nju. Trenutno komponira po naročilu tržaškega
Leta 1945 se je zaposlil v knjižnici Slovenske I dua Pahor-Slama.
70-letnica Primoža Ramovša
Eden najpomembnejših živečih slovenskih akademije znanosti in umetnosti, ki jo je nato skladateljev, akademik Primož Ramovš, je pred od leta 1952 tudi vodil. Vmes pa je bil tudi pro dnevi dopolnil 70 let. Rodil se je v Ljubljani fesor na srednji glasbeni šoli. Leta 1977 je po-kot edinec ugledne družine, matere profesorice j stal član Slovenske akademije znanosti in umet-in očeta slavista in akademika Frana Ramovša, j nosti, po upokojitvi pa se je še aktivneje posve-Njihov dom je bil dom kulture, kjer se je red- i til kompoziciji. Njegov opus je zelo bogat, orne-no zbirala pisana družba književnikov in zgodo-j niti pa velja klavirske Sarkazme iz leta 1951, vinarjev. Mladi Primož pa je stopil na lastno Partituro iz leta 1975 in dolgo vrsto skladb iz pot, izbral si je svet glasbe, ki ga je v celoti pre- zadnjega desetletja.
vzel. Študiral je klavir in kompozicijo. Študij j Zelo pomemben je tudi njegov donrmos k so-kompozicije je dokončal na ljubljanski akademi- j dobni slovenski cerkveni glasbi. Primož Ramovš
BAR BUFFET MI
TRST, Oberdan 1 - Tel. 040/364494 (za openskim tranvajem)
Dobra, prijazna, hitra postrežba ob katerikoli uri
Ob smrti Miodraga Bulatoviča
CLIMA SERVICE
Lastnika F. Ghezzo in S. Paulina
INSTALACIJE - OGREVANJE KLIMATSKE NAPRAVE
DEVIN 78/D - Tel. (040) 208047
V Igalu je sredi tega meseca umrl srbski pisatelj črnogorskega rodu Miodrag Bulatovič, ena najbolj protislovnih osebnosti jugoslovanske u-metniške srenje.
S prvimi knjigami, napisanimi v petdesetih letih, zbirko novel Hudiči prihajajo, Volk in Zvon, zlasti z romanom Rdeči petelin leti v nebo, v katerih je na poseben način povezoval fantastiko z ljudskim izročilom, je dosegel velik uspeh. Bil je in je še danes najbolj prevajan jugoslovanski pisatelj v tuje jezike, celo nobelovec Ivo Andrič je bil za tuje založnike manj zanimiv kakor Bulatovič, ki je z razliko od avtorja Mosta na Drini znal poskrbeti za publiciteto nemalokrat tudi s škandali in nenavadnimi izjavami.
V petdesetih letih je Bulatovič veljal za disidenta, kot takega ga je tujina prejela z razprtimi rokami, a storili bi mu krivico, če bi njegov nesporni komercialni uspeh pripisovali samo njegovemu političnemu imidžu. Bulatovičev slog je neponovljiv, znal je iz navidez nepomembnih do-
' godkov narediti bleščečo literaturo, ki jc bila sicer pompozna, a vseskozi izvirna in nič manj prodorna. Pozneje, v sedemdesetih in osemdese-| tih letih, je Bulatovič vnovič poskusil s političnimi romani, kakršna sta na primer Heroj na j oslu in Ljudje s štirimi prsti, vzbuditi zanimanje | tujine. Zal mu to ni uspelo. Povezava med ljudskim izročilom in fantastiko jc veliko bolj posrečena kakor povezava med politiko in fantastiko. Vrhu tega je postal njegov slog preveč iskan, pretirano krut in grotesken časi so se pač spremenili in Bulatovič ni bil človek, ki bi se mogel prilagoditi. Bil je vseskozi izjemna osebnost, zahteval je, naj se časi prilagodijo njemu.
V zadnjih letih se je posvečal predvsem politiki. Zapletel se je v nesrečno kandidaturo za predsednika Društva jugoslovanskih pisateljev, pri kateri mu je spodletelo. Postal je poslanec v srbskem parlamentu na listi Miloševičeve stranke: to je bila še ena Bulatovičeva napačna poteza — zadnja.
Žarko Petan
PROSTOR MLADIH
Projekt »Ml
V okviru ministrskega projekta »Mladi ’93« smo dijaki IV. B razreda Znanstvenega liceja »Franceta Prešerna« v Trstu na pobudo profesorice Laurenčičeve izdelali načrt, katerega cilj je sodelovanje z italijanskimi vrstniki za boljše poznavanje odnosov in stikov med slovensko in italijansko kulturo na Tržaškem.
Našemu pozivu so se odzvali dijaki IV. A. razreda šole za turistične operaterje »Sandrinelli« P°d mentorstvom profesorja Magnellija. Pred skupnimi pobudami in sodelovanjem z italijanskimi sovrstniki smo v razred povabili tri izvedence — dr. Suzano Pertot, ki nam je pojasnila Pojem osebne in narodnostne identitete, dr. Pav-la Fondo, ki nam je govoril o vplivu stereotipov na odnose med Slovenci in Italijani v Trstu, in dr. Marto Verginella, ki nam je predavata o občutku superiornosti zahodnih kultur od kolonizacije do današnjih dni. Ob teh temah smo sprožili diskusijo in smo na podlagi novih informacij zasnovali načrt za skupno nadaljnje delo.
Po prvem uvodnem srečanju z italijanskimi dijaki smo se razdelili v pet skupin, ki skrbijo Za javno obveščanje, zbirajo zgodovinske podat-k-e in bibliografske vire, organizirajo izvenšolska srečanja in ekskurzije ter programirajo delo na osnovi pridobljenih informacij. Sedaj se redno srečujemo in sodelujemo.
Želeli bi, da bi se ta naš program ne omejil na ožjo skupino dijakov, temveč, da bi doživel Pozitiven sprejem v širši javnosti, predvsem za-tadi tega, ker predvideva triletno sodelovanje. Upamo tudi, da bo naš trud poplačan s pozitivnimi rezultati in da se bodo take pobude ponavljale.
Skupina dijakov IV. B
»Jambor« izhaja že
»Kako biti srečen v sebi in zunaj sebe? Hoditi je treba po poti idealov, biti koristen, spoznavati naravo ter njene skrivnosti in lepote, zaslutiti Stvarnika in razvi-3ati dalje njegovo delo po svojih sposobno-1 stih«. To na videz preprosto, v resnici pa fel° globoko navodilo za osebno srečo lah-Uf preberemo v naj novejši številki »Jam-ora«, ki je notranje glasilo tržaških skav-lnj in skavtov. Glasilo izhaja že 20. leto, na ta jubilej pa opozarjajo tudi grafični simboli na platnicah. V tej marčni številki Je veliko drobnih poročil, ki seveda z^ni- j majo predvsem člane organizacije. Vendar Je ta drobiž lahko zanimiv tudi za starejše,1 . i imajo prijazen odnos do skavtizma, saj Jo to v zamejstvu tudi dragocen dejavnik
ravega razvoja mladine in utrjevanja ^rednot, ob katerih si mladi ljudje obli-Uiiejo značaj. Že omenjeni »drobiž« pa je vočkrat tudi objektivno zanimiv v informativnem pogledu. To velja na primer za sostavke, ki v tej številki »Jambora« poroko o delovanju skavtov na Goriškem ali Pa slovenskih skavtov na Koroškem, t	številki	se	je uredništvo odločilo
udi za ponatis članka, posvečenega jamam n Jamarstvu Prvič je bil članek objavljen la samem začetku, v drugi številki prvega I
letnika. Tudi to je način za proslavljanje 20-letnega jubileja.
Za spretne roke so v tej številki podani načrti in napotki za izdelavo ptičje krmilnice. Sestavek je seveda opremljen z risbami, ki jih je tudi sicer veliko v tem skavtskem glasilu, po večini pa imajo humoristično noto.
Zaustavimo se čisto na kratko še ob u-vodniku te marčne številke. Njegov naslov se glasi »Nekaj misli ob novi metodi«. Že v prvem sestavku zvemo, za kaj v bistvu gre. Berimo: »Naša srednja starostna veja se je odločila za novo vzgojno metodološko pot. Izvidniki in vodnice naj bi po novem načinu dela bili bolj samostojni in bolj od-givorni, delali naj bi z večjim zanimanjem, k ir bi si praktično sami izbirali predmet delovanja. Na ta način bi bilo delo posameznih vodov bolj vključeno v stvarnost in skupnost (župnija, mestna četrt, vas), iz katere člani organizacije izhajajo in v krogu katere delujejo«.
Mladi in gledališče
Kaj meni višješolska mladina o letošnjem gledališkem repertoarju in sploh o zanimanju publike za gledališke predstave? Luana Grilanc, Martin Pertot, David Savron in Elena Samar, dijaki Znanstvenega liceja »Franceta Prešerna«, so razmišljali o tej tematiki tako, da so si za-j stavili nekaj vprašanj v zvezi z našim gledali-; ščem.
Kuk~.cn odnos im:iš do gledališča?
LUANA: Letos sem si prvič oskrbela abonma.' V gledališču sem preživela nekatere prijetne ve-. čere, četudi se mi je kaka predstava zdela dolgočasna. Vsekakor jo moj odnos do gledališča zelo pozitiven.
MARTIN: Pred letočnjo sezono nisem zahajal redno v gledališče, zato ne moreni primerjati letošnjih predstav z uprizoritvami prejšnjih let. Zdi pa se mi, da se ekonomska kriza gledališča odraža v vseh odrskih postavitvah.
Kaj meniš o letošnji iniciativi slovenskih bančnih zavodov, ki so finančno podprli nakup mladinskega abonmaja po nižji ceni?
ELENA: Na tak način se je lahko veliko mladih prvič seznanilo s slovenskim gledališčem. Ta pobuda je bila po mojem mnenju tudi dobra reklama za obisk gledaliških predstav.
DAVID: Nedvomno je ta iniciativa dosegla svoj cilj, to je večji pritok gledalcev, vendar bi to morali doseči s kvalitetnejšimi uprizoritvami. Na to iniciativo gledam tudi kot na odraz splošne ekonomske krize Slovenskega stalnega gledališča.
Kaj misliš o letošnjem repertoarju?
ELENA: Vseh predstav si nisem ogledala. Vsekakor mi je bilo najbolj všeč gostovanje celjskega gledališča z Dumasovo »Pokvarjenec ali lepota in moč«. Na splošno pa so se mi igre zdele dolgočasne in razvlečene.
MARTIN: Repertoar je dober, igralci so skoraj vedno primerni, v glavnem pa me uprizoritve niso povsem zadovoljile.
LUANA: Letošnje igre so bile zelo različne ena od druge. Najbolj pa mi je ugajala zadnja abonmajska predstava, ker je bila zelo zabavna.
Ali so letošnje uprizoritve pritegnile mladino?
ELENA: Nekaterim je bila zelo všeč Mandra-gola, drugi so raje gledali Hlapce. Predstave pa niso bile dovolj dramatsko napete in so se mladim zdele zelo oddaljene, kot da ne bi imele nekega aktualnega sporočila.
MARTIN: Ne, v gledališče je mladino pritegnila ugodna cena abonmaja.
DAVID: V letošnjem repertoarju sta mlade pritegnili morda dve drami. Mladi si namreč želimo zabavnejših, živahnejših iger.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi se dotok gledalcev povečal?
LUANA: Gledališče bi bilo treba še bolj re-klamizirati, tako da bi pritegnili širše občinstvo in ne samo mladino.
ELENA: Treba bi bilo izboljšati kakovost nekaterih predstav, pa tudi scensko postavitev in kostume. Tudi zunanji videz ima svojo važnost. Igralci so mi bili v splošnem všeč. Lahko bi uprizorili kako modernejšo dramo ali tudi gledališke klasike, npr. Shakespeara.
OTROŠKI ZBOR LADJICA DEVIN
f.to M. Magajna
Od srednjega veka do Evrope
RUE DES ECRIVAINES
Strasburg, sredi marca Mesto, ki leži nedaleč od Rena (današnja meja med Francijo in Nemčijo), alzaška in današnja evropska politična prestsinica kaže navzven vse svoje historične in duhovne prvine. Te nedvomno odra'-a'o nekdanji (pravzaprav polpretekli) še ger-
MOZART V GORICI
V soboto, 13. aprila, bo v Katoliškem domu v Gorici slavnostni koncert ob Mozartovi 200-letnici smrti. Prireja ga ZSKP iz Gorice. Nastopila bosta zbor in orkester telju tiska. In katero je lahko večje sporo- Consortium musieum iz Ljubljane, ki ju čilo duha, kot prav črka, ki nato vtisne na. vodi dirigent dr. Mirko Cuderman. Na spo-papir duhovno bogastvo človeka?	\ redu so nekatera manjša dela nabožne
Rue Sturm — Alzaška prestolnica je iz glasbe (Te Deum, Tantum ergo idr.) ter dobe protestantske reformacije eden od se- Maša v C-duru za solo, zbor in orkester.
Štipendija za mladega slikarja
Slikar Zoran Mušič, ki je bil rojen v Gor'ci in živi ter ustvarja med Parizom in Benetkami, je ustanovil štipendijo za mladega slovenskega slikarja, ki bi rad študiral v tujini. Za štipendijo je namreč namenil finančni del Prešernove nagrade, ki mu je bila podeljena letos ob dnevu slovenske kulture. To najvišje slovensko kulturno priznanje je dobil, potem ko so bili predlogi za dodelitev te nagrade v preteklih letih že večkrat povsem prezrti.
Izbiro štipendiranca je Zoran Mušič zaupal Janezu Berniku, Zoranu Kržišniku, dr. Juretu Mikužu in dr. Ivanu Sedeju.
Vsi slikarji, do 35. leta starosti, ki želijo kandidirati, naj prijavo z dokumentacijo o svojem delu pošljejo do 5. aprila letos na Republiški
Prešernov sklad.
PRI DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE
IZŠLA »VELIKA NOC«
Pri Državni založbi Slovenije je pred nekaj dnevi izšla knjiga »Velika noč«, ki jo je napisal
dežev prvih gimnazij, latinskih šol v Evro pi. In te je prav tu zasnoval znani pedagog manski izvor. Gotske cerkve, kasneje rene J dohann (danes na ulicah Jean) Sturm, ki je sančne in baročne palače, še srednjeveške \ s humanistično kulturo oral brazde v no-ulice in hiše (glej čudovito La netite Fran- \v0 evropsko vzgojo. Ni čudno, da ima tudi ce), predmestna krajevna imena sama —' danes Strasburg znano protestantsko teo-kot so, recimo, Robertsau, Hoenheim, Eck- i l°ško fakulteto!
bolsheim, Illkirch-Graffenstanden, Lingol- j	Avenue du President - Robert Schuman
sheim in druga — kažejo jasno na nemški — Pa še skok v naš čas. Eden od tvorcev izvor. Podobno glavni trn — Plače Kleber moderne združene Evrope je bil prav goto-— in cela vrsta drugih večjih ali majhnih vo Robert Schuman, znani francoski povoj-stvari (od zelja in klobas, do evropsko zna■ ni politik z alzaškimi koreninami in — pri-nega alzaškega piva, kot mr. Kanterbrau se udeležili odgovorni urednik časopisa Vojimii ali pa Slavia), spominja na vse to. In ne nauer, Monnet, De Gasperi in drugi. Bil je nazadnje prisotnost odločne, a verjetno ma- tudi eden izmed prvih predsednikov (s~cer lo odmevne alzaško-nemške manjšine (El- še nevoljenega) evropskega parlamenta v sach-Lothringen — EL, je recimo, simbol Strasburgu. Njegovo »sporočilo« našemu
njih manjšinske stranke...) priča o vsem času je gotovo odraz krščanske in demokra- sekre[Jriat za kulturo tem. Pa tudi zgodovina. Veliko in prostra- tične miselnosti francoskega in evropskega no mesto, polno kanalov, rek in reč:c. no politika, aktualnega tako včeraj kot — katerih leno plujejo stara tipična francoska danes.
rečna plovila pa tudi moderni turisti'ni,	----------
»bateaux«, s katerimi si lahko turist mir-	Košata drevoreda »Allee de la Robert-
no ogled.uje z vodne gladine mooočne pa- sau« in »Avenue de VEurope« vodita do znani slovenski preučevalec Svetega pisma, prof. lače kot kraljeva Palače Rohan ali na got- moderno zasnovanega »Palais de VEurope«, dr. France Rozman. Knjiga pomeni lepo oboga-ske stolpe, kipe in oboke od protestantske sedeža parlamenta in Evropskega sveta, titev duhovnega branja in zelo pametno in pri-dvostolpne Saint-Paul do veličastne katoli- Simboli nove Evrope, upajmo tudi res od- merno je bilo, da je izšla v teh predvelikonoč-ške katedrale Notre-Dam.e, ki je pravi bi- prte Evrope narodov in dežel! Če tudi naš nih dneh, tako da bo marsikdo lahko ob njenem ser tega starinskega mesta, odprtega v mo- Kosovel pravi najprej, da »Evropa spi«, pa branju že letos globlje doživljal največji krščan-derno Evropo.	j	tudi preroško napoveduje čas, ko bo šla ski praznik. Knjiga je utemeljena na pričevanju
—------------------------- [	»fluidna sila Nove Evrope — Nove Evrope štirih evangelistov in na najsodobnejših svetopi-
Gornji naslov označuje »ulico pisate- j—■ z Novim človekom.«	a.	b.	,	semskih študijah.
Ijev«. Prav v starem delu mesta (ki seveda prevladuje) se od pisano lisasto prekrižanih srednjeveških hiš popotnik znaide v tej mali, a tipični ulici. Kje imamo, recimo, pri nas ulico, na splošno posvečeno književnikom? Mislim, da je ni. So posamezni pesniki in pisatelji, ni pa take celovite počastitve te »kategorije« duha in uma. li je navadno vse nrej kot upoštevana.
Pri tem se mi je sama po sebi porodi a misel, ki nekako prav tu po starinskih strasburških ulicah in trgih spominja na nekatere znane duhovne like ne samo nemške ali francoske, ampak evropske širine. In res je, da navadno prav mestna toponomastikci odraža tudi notranji zgodovinsko duhovni obraz mesta ali skupnosti, ki tam živi.
Vse to se lahko zrcali tudi v imenih treh ulic, ki v alzaški prestolnici kažejo na
Zanimiv fotografski večer na Goriškem
Pretekli teden je goriška Fotografska bila pravilna, saj si, vsaj po številčnosti, go-skupina 75 priredila v mali dvorani gori- riški fotografi zaslužijo sedež in redne se-škega Kulturnega doma večer diapozitivov. Stanke.
Sodelovali so številni domači avtorji, 14<!
Glede posnetkov samih lahko rečemo,
govorila o pobudi goriških amaterjev, ki med drugim dokazuje, da je ta dejavnost razvita tudi na Goriškem. Navdušencev za
posamezne zgodovinske dobe, od konca fotografijo je kar lepo število, zato bo tre-
srednjega veka do sodobne Evrope, katerih priče so tu nekdaj bivajoči ali delujoči glasniki kulture in politike stare in nove Evrope. Gre za tri osebnosti, ki so tesno povezane s Strasburgom in so tudi v širšem pomenu »pisatelji«, saj so tako ali drugače sporočali svoje duhovne poslanice.
Rue Gutenberg
metrov pred mogočno katedralo (ki jo v lu diapozitivov, ki niso bili izbrani. Po meglenem jutru tako zavija v sivino zad-t vsej verjetnosti komisija ni bila zelo strc-nji ncišpičen del zvonika, da scena sporni- ga pri izbiri, vendar je imela za to dobre nja kar na naše alpske vrhove, ki ji njih razloge. Prvič: ne zamoriti navdušenja go-skalne ostrine zakrivajo že oblaki) vodi u- riških, amaterjev, drugič: spodbuditi razvoj lica, poimenovana po zgodovinskem izumi-, ter ureditev skupine. Ta izbira naj bi tudi
posnetkov za projekcijo pa je izbrala stro- da je bila v glavnem stopnja povprečna, kovna komisija, v kateri sta bila med dru- Le trije ali štirje posnetki so me pozitivno gimi Rafael Podobnik, mojster v fotogra- presenetili in so se mi vtisnili v spomin, fiji in predsednik novogoriške fotografske v glavnem bi lahko trdili, da je tehnična skupine, ter Giovanni Viola, delegat Pa i- pripravljenost goriških amaterjev dobra, janskega Združenja fotografskih krožkov fotografski čut pa še ni dovolj izostren, in predsednik italijanskega goriškega Fo- Precej je bilo namreč takih posnetkov, ki tografskega krožka. Oba sta pohvalno spre- niso blesteli niti glede na kompozicijo niti
glede na pripovednost. Nekateri eksperimenti, če jih lahko tako imenujem (tu mislim predvsem na dve diapozitivi, združeni v istem okviru) pa so bili pomanjkljivi tudi iz estetskega vidika. 'Fotografsko oko’ ne pomeni namreč le tehnično pravilno fotografirati, pač pa pomeni tudi skušati povedati ali prikazati očesu nekaj dopadljivega, vendar na fotografski način. Le v tem primeru postane fotografija lahko del umetnosti. Predvsem ta plat je bila skromno prikazana na omenjenem večeru, kljub dobri tehnični pripravi sodelujočih. Z rednimi sestanki in kritičnimi primerjavami, za kar je potrebna organizirana fotografska dejavnost, se bo prav gotovo tudi ta plat bistveno izboljšala. Zato, goriški navdušenci za fotografijo, kar na delo ...
(Dar)
ba, zlasti po Podobnikovih besedah, čim prej urediti pravni status skupine in seve da tudi njeno delovanje. Škoda je namreč, da se slovenski goriški fotografski amaterji sestajajo le občasno.
Preidimo k bistvu večera, na prikaz diapozitivov. V uvodni besedi sta Podobnik in Viola govorila o dostojni kakovostni stop-Prav nekaj desetin' nji posnetkov, kakor tudi o večjem števi-
ŠPORT
Neustavljiva rast zamejske košarke
Ali slovenska zamejska košarka polagoma propada ali pa se je v zadnjih letih še bolj razbohotila? Na to vprašanje je mogoče različno odgovoriti; veliko navijačev trdi, da smo z odhodom Bana in tovarišev potegnili zastor nad najbolj razširjenim našim športom. Nedvomno pred-stavljajo ti odhodi nenadomestljivo izgubo, vendar pa nam prav ti fantje potrjujejo visoko kakovost slovenske košarke v Italiji. V kratkem casu je naša združena ekipa Jadran izgubila skoraj vse svoje nosilce igre, tako da je tilo Povsem razumljivo nazadovanje v lanski sezoni, Prav tako pa je bilo pričakovati letošnje dokaj Povprečne rezultate. Perspektivni najstniki v eki-P' Jadran trenutno predvsem nabirajo izkušnje, tako da ima rezultat v teh prvenstvenih tekmah 'e Podrejeno vlogo.
Trenutno imamo kar lepo število prvoligašev, Pa tudi precej dobre ekipe v promocijskem prvenstvu in nekaj res odličnih mladih košarkar-lev. Vzemimo kot primer športno društvo Kon-tovel. Upamo si trditi, da bodo letos Kontovelci končno prestopili v D-ligo, saj imajo daleč najboljšo ekipo v tržaškem promocijskem prvenstvu ze od prvega kola dalje. Večinoma so igralci te ekipe starejši košarkarji, ki so si v minulih sezonah nabrali veliko izkušenj v višjih ligah. Eki-Po dopolnjuje odlična generacija zelo mladih športnikov, ki so v deželni in tudi državni konkurenci že dosegli razveseljive rezultate. V to skupino spada tudi, po našem mnenju največji slovenski košarkarski talent, 16-letni Jan Budin, ki nam ga zavida celotna italijanska košarka. Zelo verjetno bo Budinova uveljavitev še presegla Banovo in Vitezovo.
Kljub relativni krizi naše zamejske prve eki-Pe> odlično kljubujemo z visokim nivojem v skorajda vseh mladinskih prvenstvih. Izredno pomembno vlogo imajo pri tem matična društva, ki lahko edina pripeljejo z organiziranim delom lri s sodelovanjem našo mladino do uspehov.
EPIDEMIJA KOLERE v PERUJU
V Peruju se nezadržno širi epidemua kolere. Po uradnih podatkih je obolelo skoraj 89 000 ljudi. 535 jih je že umrlo. Zaloge zdravil kopnijo, v glavnem mestu Limi pa poleg vsega že več dni stavkajo
bolničarji. Kolera se je od obalnih prede-0v razširila že na Amazonski pragozd in na gorato področje na Severu. Ministrstvo Za zdravstvo je izjavilo, da se je položaj p do poslabšal, potem ko si je predsednik 'oiiniori dovolil svojevrstno pobudo za pomiritev javnega mnenja. Proti vsem pripo-fočilom zdravstvenih oblasti se je dal več-pat snemati za državno televizijo, kako kupno z ženo in z ministrom za ribolov 1Zlva ob perujski narodni jedi. ki jo v srlav-em sestavljajo surove ribe. Ravno uživa-■le surovih rib predstavlja najhujšo nežnost za širjenje bolezni. Perujske obla-1 orosijo za pomoč v zdravilih. Če kdo boli in ni tako deležen zdravstvene po-°ci, lahko umrje v teku petih ur.
Čestitamo!
Na ekonomski fakulteti tržaške univerze j? sk^ ^nevi diplomiral David Slobec. Za življenj-1 Uspeh mu iskreno čestita Novi list.
fm
M
s
l
I
©
KMEČKA BANKA - GORICA KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA V SOVODNJAH KMEČKO OBRTNA HRANILNICA V DOBERDOBU HRANILNICA IN POSOJILNICA NA OPČINAH KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA - NABREŽINA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA d.d. - TRST
Slovenska skupnost o razpletu krize v Nabrežini
Izvršni odbor Slovenske skupnosti v Trstu, ki se je sestal 21. marca, izraža zadovoljstvo nad razpletom krize v devinsko-nabrežinski občini. Zelo pomembno je dejstvo, da so Slovenska skupnost, Krščanska j demokracija in Socialistična stranka dose-i gle sporazum, ki preprečuje komisarsko u-i ! pravo in predčasne volitve, saj bi te goto-! vo zaostrile odnose med prebivalstvom.
Oblikovanje občinskega statuta in prizadevanje za ponovno vzpostavitev razmajanega sožitja sta glavni nalogi novega občinskega odbora. Važni sta tudi postavki o zavzetosti za uravnovešen razvoj obalnega in kraškega predela občine in celotnega Krasa. Temeljnega pomena pa je dejstvo,
da nova občinska uprava poudarja ohranitev že uveljavljenih pravic slovenskega prebivalstva. Slovenska skupnost meni, da bo uresničitev statuta, ki je glavna programska točka, omogočila trajnejši mandat upravi.
Rešitev devinsko-nabrežinske krize je lahko zgled za resen dogovor v tržaških u-'rovah, o čemer pa na pogajanjih na pokrajinski ravni ni bilo stvarnega dogovarjanja.
Izvršni odbor Ssk je razpravljal tudi o pripravah na sekcijske in pokrajinski kongres stranke, ki se morajo zaključiti pred deželnim kongresom, ki bo predvidoma junija letos.
Koncertno leto Roberta Bergante
69 nastopov v letu 1990
Da bi pregledali poustvarjalno žetev v minulem letu, smo pred kratkim obiskali slovenskega orgelskega virtuoza Huberta Berganta na njegovem domu v Šempetru pri Gorici. Pomenek ob hišnem orgelskem instrumentu med obiljem notne literature in spremljajočega knjižnega bogastva nas je spet popeljal širom slovenske dežele in preko njenih meja, od primorskega Portoroža do prekmurske Gornje Radgone, od Varne do Dunaja. Koncertni potopis bi lahko pisali tudi ob pisani zbirki programskih listov, ki nam približajo različne nastope našega mojstra z vso pestrostjo podatkov od številnosti skladb in njihovih avtorjev do mozaika organizacijskih okvirov posameznih koncertov. Sicer pa za uvod najprej pogled v časovno kontinuiteto mojstrovega koncertnega maratona: v januarju je izvedel 4 nastope, v februarju 5, marcu 4, aprilu 5, maju1 10, juniju 7, juliju 3, avgustu 11, septembru 5, J oktobru 2, novembru 4 in v decembru 9.
FRANCKOVO LETO
Kot mojster sam pravi, zelo rad realizira stilne koncerte, ki so posvečeni obletnicam velikih skladateljev. Tako je tudi v minulem letu spomin na velike glasbene vzornike usmerjal Bergantovo delovanje kot eno osnovnih izhodišč. V ; ospredju pozornosti pa je bila 100-letnica smrti belgijsko-francoskega skladatelja Cesarja Francka in v slovenskem kulturnem prostoru je nanjo naj lepše opozoril prav naš organist z izved-1 bo Franckovih orgelskih del na dveh zaporednih j orgelskih večerih v ljubljanskem Cankarjevem | domu. Kritik ljubljanskega Dela je o njih zapisal i med drugim naslednje:
»Organist Hubert Bergant je absolviral orgelski program v razpoloženjskih nadaljevanjih na drugem večeru (ne dvomim, da tudi na prvem) zelo skladno, skoraj bi lahko rekli, s tistim tradicionalnim prepričanjem, ki pušča orgelskim registrom ob stiku s poiskanimi zvočnimi barvami do tiste urejene interpretacije, ki nikoli ne zgreši prave narave orgelske igre v vseh njenih umetniških razmerjih«.
Cesar Franck je ob značilni srčni dobroti, skromnosti in ljubezni dobil vzdevek »Pater se-raphicus«. Ob poznanju našega mojstra nas ne preseneča, da mu je Franck tako blizu in da ga vedno znova tako žlahtno privlači. Spomnimo naj, da je že davnega leta 1972 s Franckovim recitalom v ljubljanski stolnici počastil 150-letnico skladateljevega rojstva. Sicer pa poglejmo kaj je Bergant sam povedal orgelskemu kustosu Cankarjevega doma pred decembrskima recitaloma:
»Ko se interpret pripravlja na stilni, enemu skladatelju posvečeni koncert, se skuša izbranemu mojstru čim bolj približati: enako, kot se igralec poistoveti z junakom, ki ga predstavlja, ali, kot se je baročni slikar poistovetil z osebnostjo, ki jo je upodobil, saj v zadnjem primeru lahko govorimo o skritem avtoportretu. Seveda Francka lahko posnemamo samo v njegovi skromnosti in vestnosti. Vsak pedagog lahko vidi v njem in njegovi predanosti svoj ideal. Franckove učne ure niso bile zaključene na konzervatoriju, nadaljevale so se za orglami v cerkvi Ste. Clotil-de. Prav tako, kot je trdil Rimski-Korsakov, ko je začel poučevati na petrograjskem konzervatoriju, da je sam naj marljivejši študent, je bii o sebi očitno prepričan C. Franck. To pa naj bi bil ideal vsakega pedagoga.«
Samostojne Franckove večere je naš organist predstavil tudi v zagrebški katedrali in v stolnici sv. Justa v Trstu.
Programske skladnosti ne bo motilo, če nadaljujemo s sodobniki, saj tudi njihove obletnice ne gredo neopazno mimo. Organistove povezave s skladateljem Samom Vremšakom pa so kar večplastne od rodnega Kamnika do skupne profesure na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter koncertnega sodelovanja. Skladateljevi šestdesetletnici je Bergant posvetil stilni koncert njegovih orgelskih skladb v kamniški frančiškanski cerkvi. Podobno je bilo na Kogojevih dnevih v Kanalu, kjer sta bila na programu še dva Vrem-šakova samospeva, ki ju je ob orgelski spremljavi izvedel avtor sam. S sporedom tujih in domačih skladateljev sta Bergant in Vremšak koncertirala v Biljah, še enkrat pa sta bila skupaj v rodnem Kamniku, kjer je bil Bergantov sokon-certant znani moški zbor prvega slovenskega pevskega društva Lira pod Vremšakovim vodstvom (skladatelj ga vodi že od leta 1962, ko je kot pevovodja nasledil očeta).
od Šolskih koncertov
DO TURISTIČNIH SREDlSC
Pregled siceršnjih številnih nastopov nas kar sam napoti na še nekaj koncertnih sklopov. Ce se ozremo najprej čez mejo, vidimo, da je bilo leto 1990 tudi v tem oziru dragoceno. Mojster je
•' '1
obiskal Avstrijo, Bolgarijo in Švico. Na Dunaju je igral v cerkvi Marijinega rojstva, v Gradcu pa v mestni župnijski cerkvi. V Varni je nastopil na mogočnem instrumentu v Festivalskem in kongresnem centru, v Walchwilu pa v župnijski cerkvi. Potni list je nekajkrat uporabljal še s sokoncertanti.
Doma je večkrat koncertiral za različne šole od osnovnošolcev do gojencev orglarskega tečaja. V tem sklopu je izvedel tri recitale v novogoriški cerkvi Kristusa Odrešenika, nadalje pa še v Ljubljani (CD), Šmartnem v Brdih, na Mirenskem Gradu in Sveti gori.
V poletnih mesecih Huberta Berganta vabijo v turistična središča. Lani je gostoval na Bledu (Otok), v Piranu, Portorožu in Postojni. V Rogaški Slatini je nastopil s sopranistko Lilja'0 Molnar Talajič, na otoku Vis pa s trobentarjem Antonom Grčarjem.
Z recitalom v stolnici je sodeloval v ciklusu božičnih koncertov v ljubljanskih cerkvah, ki jih je organiziralo Društvo za oživljanje kulturne : podobe starega mestnega jedra. Nastopil je tudi j v mariborski stolnici in v frančiškanski cerkvi v Mostarju.
Preostale samostojne nastope bi lahko poimenovali »primorske« z gostovanji v bližnjih domn-I čih krajih od goriške stolnice čez mejo do Vrtojbe, Deskel, Sežane, Kromberka, Branika, Šempasa, Kapele, Ajdovščine in Prvačine.
NASTOPI S SOKONCERTANTI
Nekatere izvajalske kombinacije smo že omenili, prikaz pestrega in plodnega sodelovanja pa je seveda še slikovitejši. Večinoma je šlo za že ustaljene oblike sokoncertiranja z nekaterimi obogatitvami.
Največ je bilo nastopov s pevci Zlato in Dra-gišo Ognjanovič ter Marcelom Ostaševskim. Zvrstili so se v naslednjih krajih: Brezovica, Žiri, Idrija, Semič, Planina, Radovljica, Jezersko, Brežice, Borovnica, Stična, Gornja Radgo na, Šentvid in Sežana. Skupaj so gostovali tuc-i v Ettendorfu v Avstriji, Bergant in Ostaševski pa še na Kodeljevem v Ljubljani.
Z violinistom Alfredom Marcosigom je organist obiskal Mošo (dvakrat), Novo mesto, Male in Brixen, s Slovenskim oktetom pa Kanal in Zagreb. Na Brezjah je koncertiral s tenoristom p. Vidom Lisjakom, v novogoriškem Kulturnem domu pa s kvartetom Big Ben. Koncertni pregled leta 1990 pa zaokrožujejo še koncerti z različnimi pevskimi zbori: z ločniškim zborom v Ločniku, z zborom, ki ga vodi Tomaž Tozon v Ljubljani (stolna cerkev), v Stari Loki in Cerkljah na Gorenjskem ter z zborom, ki ga vodi Franc Valentinčič, pa v božičnem času še v Kr-minu, Gradiški in Gorici.
UMETNIKOVA POPOTNICA
Biljenski župnik Ljubo Marc je po koncertu v Biljah prostodušno navezal, da je, ko k njim pride mojster Bergant, vsakokrat lepše. Tudi sami smo bili znova presenečeni nad okritjem, kakšno bogastvo registrov skrivajo v sebi na prvi pogled preproste vaške orgle. Umetnikovo doživljanje »kraljice glasbil« pa seže seveda še dlje, globlje in pristneje vse do prvinskih vprašanj slehernega življenjskega poslanstva. V tej luči se je vredno znova ozreti na še eno od or-ganistovih sporočil ob že omenjenih recitalih v Cankarjevem domu: »Mladim organistom bo nedvomno zanimiva vsakokratna izjava J. Langlai-sa, kadar je začel s študenti obravnavati Fran-ckova orgelska dela. Dejal je: "Nemogoče je študirati Francka, če niste 25 let trpeli zaradi ljubezni.”«
P. B.
—O—
ZAVESTNO ŽRTVOVANJE IN UPANJE ■ nadaljevanje iz 1. strani
in nesamostojni osebki, ki se pustijo zavajati, kristjanova clrža pa je tista, ki prispeva k notranji pomiritvi. To je pogoj za našo duhovno rast ter sposobnost treznega in uravnovešenega presojanja sebe, ljudi in pojavov okrog nas. Naj nas vstajenjska skrivnost utrdi v tem prepričanju!
Posvet o kmetijstvu na Goriškem
V Gorici se je v soboto, 23. t.m., končala tretja pokrajinska konferenca o kmetijstvu. Priredile so jo goriška pokrajinska uprava, goriška Trgovinska zbornica ter Dežela Furlanija-Julijska krajina. Gre za Prvi korak na deželni ravni, ki naj bi omogočil natančno analizo dejanskega stanja krnetijske dejavnosti v pokrajinah ter strokovno pripravo načrtov za razvoj kmetijstva na raznih področjih.
V petek, 22. marca, je o pomenu posveta spregovoril pokrajinski odbornik za kmetijstvo Bressan. Sledili sta uvodni predavanji, ki sta načeli vrsto ključnih vprašanj kmetijstva na Goriškem. Prof. Mario Prestamburgo, ki predava na tržaškem vseučilišču, je govoril o možnih strategijah za razvoj kmetijstva na Goriškem. Prof. Mario Gregori, ki predava na videmski fakulteti za kmetijstvo, pa je nakazal udje, sredstva ter omejitve, ki bodo pogojevale kmetijstvo na Goriškem v prihodnjih letih. Iz njunih predavanj je bilo raz-vidno, da doživlja izredno pozitivno fazo predvsem vinogradništvo in da je vino, ki §a pridelajo v goriških vinorodnih okoliški nridobilo zanimiv trg in zavidljiv po-°žaj na vsedržavni in tudi mednarodni ravni. Iz statističnih podatkov je razvidno, da se je površina vinogradov v zadnjem desetletju povečala za 10 odstotkov na pod-f°Cju Goriških Brd in za približno 6 odstotkov v nižinskih predelih pokrajine.
Oba predavatelja sta ugotavljala, da je Proizvodnja žitaric in oljnic, zlasti soje, vezana na cene, ki jih določajo na medna-
I rodnem tržišču in da bo v prihodnosti pri-' delovanje žitaric oziroma oljnic pogojeno 1 od vse večjega širjenja obdelovanja povr-' šin s pomočjo visoko strokovnih in tehnološko najsodobneje opremljenih delavcev, ki svoje storitve ponujajo lastnikom zemljišč oziroma dovolj donosno le ob takem obdelovanju tal, ki ga opravljajo ljudje, ki se s kmetijstvom ukvarjajo ob prostem času. Predavatelja sta nadalje ugotavljala, da bi precejšnje možnosti razvoja imelo tudi vrtnarstvo in sadjarstvo, a le v primeru, da bi ljudje, ki bi se radi ukvarjali s tem, bistveno povečali površine in izboljšali sistem dela. Ugotavljala sta, da vlada med prebivalstvom veliko zanimanje za domače pridelke.
V goriški pokrajini doživlja najhujše težave živinoreja. V zadnjih 30 letih se je število kmetij, ki se ukvarjajo z živinorejo bistveno zmanjšalo. Leta 1961 je v pokra-iini bilo 3.907 kmetij, ki so redile govedo, danes pa se z živino ukvarja le še 300 posesti. Na splošno se obdelana površina ni zmanjšala, izboljšala se je mehanizacija, posebno v izrazito vinorodnih okoljih pa so zabeležili tudi bistveno povečanje mladih moči na kmetijah.
O vinogradništvu, vrtnarstvu in sadjarstvu so podrobneje spregovorili v petek popoldne, medtem ko so v soboto posvetili razpravo stanju živinoreje in možnostim razvoja pridelovanja žitaric.
Tretja konferenca o kmetijstvu na Goriškem je pokazala, da je stanje za nekatere kulture zelo ugodno, da imajo druge
France Bevk
HUDA URA
XVII.
Dotipal se je v kuhinjo in prisluhnil, z-delo se mu je, da z rahlim šumotom dogoreva ogenj na ognjišču. In da je nekdo v bližini, ki ga gleda in se ne zgane. Segal Je z roko v temo in brskal v kotu ob vratih.
»Česa iščeš, Mohor?«
Glas je bil drobcen, skoraj otroški, ne-cam ljubeč. Poznal ga je. Bila je Jerica, ?Ja.jhno, grbasto dekle, ki je siužilo pri Mlakarju za deklo.
»Ne vem, kam sem dal palico,« je rekel nialce nejevoljno.
Poiskalo mu jo je in mu jo dalo.
»Kam pa poj deš?«
»Pojdem malo ... na zrak ...«
»Zunaj je strašna tema.«
»Zame je vedno enaka tema,« se je medel. »Povej mi rajši, kje so mala vrata.«
Dekle ga je prijelo za roko in ga je vo-1 o. To mu je bilo neprijetno, čutil se je ebogljgnega otroka. Vendar mu je njena robna roka, ki mu je počivala na zapest^ JU, hkrati tako čudno dobro dela. Zdelo se lu je, da ga miluje. In prav milovanja se •Ie zmeraj otepal.
»Ze najdem sam,« se je rezko otresel, j
Dekle je rahlo zaječalo. Užaljeno, molzne je obstalo v temi in težko, na gosto jp o .Mohorja je stisnilo za srce. Kaj mu Oblilo to dekle? Postal je, tedaj ga je sla neka druga misel, ki se je prej trdovratno otepal.	I
»Pokliči Tineta,« je rekel negotovo. »Reci mu, da bi rad govoril z njim.«
Dekle je odšlo, a se je takoj vrnilo.
»Pleše,« je reklo, »z Lizabeto.«
Iz izbe je udarila polka. Noge so pritr-kavale, da se je rahlo potresala vsa hiša.
Mohor je zamahnil s palico, ubil neko misel, ki mu je venomer prihajala v zavest. Se je stal na mestu.
»Zakaj pa ti ne plešeš?«
»Kdo bo z menoj plesal?« je vzdihnilo dekle.
Pomislil je. Da, bilo je grbasto. O tem so mu pravili. Po obrazu je ni poznal. V prejšnjih časih je nikoli ni videl, ker je bilo doma iz druge vasi. Razločil jo je ro milem glasu, ki ni izražal le plahosti. Zasmilila se mu je.
»Jaz bi plesal s teboj,« mu je prišlo samo od sebe na jezik, »a ne morem.«
»Saj bi te jaz vodila,« mu je rekla.
Molčal je in posluhnil, kakor da je zaslutil v tem dekletu nekaj, česar ne more razvozlati. Toda to se ni dalo zajeti niti z najtanjšim sluhom. Sočutje do dekleta se mu je pomešalo z začudenjem.
Stopil je naglo čez prag in zatipal s palico po poti, ki je vodila s klanca nekam v gmajno.
16.
Slivar ni več plesal. Ob rahlem strez-nenju se je zavedel sramote, ni maral biti ljudem v posmeh. Poleg tega se je prepla-
šil tako zgodnje radosti. Kaj lahko vrag vse izmaliči, a nato mu bodo privoščili in se hahljali. Sedel je v kot in se razgovarjal z možmi.
Starejši možje in žene so bili po večini že odšli. Za vrati ob kamri je bila obsedela vdova, z rokami v naročju se je željno ozirala po fantih. Ivanc je sedel osamljen blizu nje in zamišljen turobno strmel predse. Nihče več mu ni nalival vina, pijanost se mu je bila nekoliko izkadila. Vendar mu ni bilo do govorjenja. Če se je kdo vtaknil vanj, ga je komaj razumel, odgovarjal je le na kratko. Pustili so ga v miru.
Zdaj pa zdaj se je ozrl po Slivariu, ki mu ni več privoščil besede ne pogleda, kakor da ga ni v hiši. To vedenje ga je žalilo. Zdaj, ko Zalka pleše samo s Pavletom, ga več ne potrebuje.
Izpljunil je grenko in si obrisal brado. Nazadnje mu je bilo le prav, da Slivar ni prisedel k njemu. Le motil bi ga s svojo vsiljivostjo. Zdaj je bil prost njegovega vpliva, lahko je po svoje čustvoval in mislil.
Moj Bog, po sinovi smrti mu je bilo hudo, trikrat hudo tudi zaradi tega, da bo njegovo ime izginilo iz hiše. Polagoma je na to pozabil, a zdaj mu je zopet poganjal iz misli ko malinje iz parobkov v novini. Prej se je tolažil, da bo vsaj hiša še ohranila svoje staro ime. In njegova hči bo še vedno gospodinjila na svoji zemlji. Njuni otroci bodo niegovi vnuki. Priimek bi izginil, toda ostal bi rod, hišno ime in zemlja.
(Dalje)
precejšnje možnosti razvoja in da se tudi kmetijstvo v naših krajih vse bolj usmerja v visoko strokovnost in tehnološki napredek, ki edina zagotavljata tudi zadovoljiv dohodek vsem, ki bi radi obdelovali polja. Kmetijstvo, to je bilo izrečeno na kongresu, je tudi tesno povezano z zaščito okolja in torej ustvarjanja boljših, bolj zdravih življenjskih pogojev. Nekateri predeli go-riške pokrajine so tudi primerni za razvoj kmečkega turizma, kar bi lahko prineslo znaten dohodek kmetovalcem, ki bi se odločili za to dejavnost. Predvsem pa spoštovanje okolja pomeni smotrno in primerno obdelavo tal in primerno uporabo kemičnih gnojil ter raznih strupov in fi-tofarmakov, ki lahko predstavljajo nevarnost za zdravo okolje. Kmetijstvo na Goriškem se torej odgovorno sooča s stvarnostjo, da bi kar se da učinkovito in uspešno kljubovalo negativnim trendom in s kvalitetnimi pridelki prodrlo na domači, a tudi vsedržavni in mednarodni trg.
GRADIS
IZVAJA GRADBENA IN VZDRŽEVALNA DELA, SERVIS IN SORODNE DEJAVNOSTI
TRST - Ul. Machiavelli 14 - Tel. (040) 364505 Telex 461135 - Fax (040) 362907
Švara S. & Masten S.
avtomehanična delavnica karoserijska popravila - avtoodpad
Sesljan (avtocesta) - Tel. (040) 299768 Rešujemo vse vaše avtomobilske probleme
terpin
IMPORT — EXPORT I D D
Gorica, Duca dAosta, 42
Tel. 0481/32321 - Telex 460682 I Fax 0481/31622
Agraria: Gorica, Carducci, 47
Tel. 0481/32321
Elektro: Gorica, Mameli, 3
Tel. 0481/32321
Trst, Brigata Casale, 3
Tel. 040/827757
MjOVL
Sedež:
ul. Duca d’Aosta, 42 - 34170 Gorica Tel. 0481/532380 - Telex 460682 I Fax 0481/31622
Filiala:
ul. Valdirivo, 36 - 34132 Trst Tel. 040/60824
Katoliška knjigarna - Gorica
nudi odjemalcem vse, kar učenci in dijaki potrebujejo za šolo; ima bogato izbiro pisarniških potrebščin; ima na razpolago najnovejše slovenske knjige; je bogato založena z devocionalijami in vsemi nabožnimi predmeti.
Obiščite njeno Galerijo!
Gorica - Travnik, 25 - Tel. 0481/84407
00000000D00000®
tipo-litographart
Vam nudi raznovrstne
TRST - ULICA ROSSETTI 14 - TEL. 040/772151
|________RADIO	TRST	A
■ NEDELJA, 31. marca, ob: 8.00 Radijski dnev i l 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župni skJ cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega ti:kt v Italiji; 10.00 »Velikonočno pismo«, radijska kra (Berta Golob); 11.00 Za smeh in dobro voljo; 1175 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13. 5 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna krjri-ka; 14.10 Sergej Verč-Boris Kobal: »Ona + jaz = oba«; 14.40- 19.00 Velikonočno popoldne: Pesem mladih - Šport in glasba - Dramski spored; 19. 0 Večerni radijski dnevnik.
H PONEDELJEK, 1. aprila, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.20 Velikonočne pesmi. Moški zbor Šima-ver; 9.30 Iz preteklosti v sedanjost; 10.00 Zora Sak sida: »Velika noč pri zajčkih«; 10.30 Koncert v cerkvi sv. Ignacija v Gorici; 11.30 Ivanka Hergsld: »Nož in jabolko«; 12.40 Velikonočne pesmi. Mešani zbor Frančišek Borgia Sedej iz Števerjana; 13.C0 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Ctro ški kotiček: »Sestanek z najmlajšimi«; 16.00 Gada-ni kvartet Glasbene matice: violinista Žarko Hrvatič in Jagoda Kjuder, violist Marko Bitežnik, violončelist Peter Filipčič; pianistka Paola Chiabucini; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ TOREK, 2. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski ene -nik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna [ ro i ka; 9.30 Ženska v osprodju; 10.00 Poročila in p:e-gled tiska; 11.30 Ivanka Hergold: »Nož in jabol o«; 12.40 Slovenski madrigalisti; 13.00 Opoldanski .a-dijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Forc-čiia in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.C0 Glasbena kronika s Hrvaškega; 17.00 Poroči a in kulturna kronika; 17.10 Pesniške podobe; 19.0j Večerni radijski dnevnik.
■ SREDA, 3. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Iva J a Hergoid: »Nož in jabolko«; 12.00 Prodor novih ga-Gironomskih tokov v obmejni prostor; 12.40 Sloi/en ski madrigalisti; 13.00 Opoldanski radijski dne/i.U; 13.25 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu; 16.00 Basist Marko Fink; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Slovenska literatura na stičišču z italijanskim s.e-tom; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■i ČETRTEK, 4. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kro nika; 8.10 Slovensko denarništvo v Trstu; 9.30 Oč-vezna smer — vzhod; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Ivanka Hergold: »Nož in jabolko«; 12 00 Spoznavajmo Slovenijo; 12.40 Slovenski madri_al-sti; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasra po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.40 Basist Marko Fink; 17.00 Poročila in kulturna Irc-nika; 17.10 Četrtkova srečanja; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PETEK, 5. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Iv.nka Hergold: »Nož in jabolko«; 12.40 Slovenski madrigalisti; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Otroški knjižni sejem«; 14.30 Od Milj do Devina; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Kulturni dogodki; 19.00 V -černi radijski dnevnik.
B SOBOTA, 6. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.30 Strmeče uho; 10.00 Zenska komorna skupina Cappella Civica iz Trsta; violončelist Peter Filipčič, pianistka Cristina Lavini; 11.30 Ivanka Hergold: »Nož in jabolko«; 12.00 Rezija in Kanalska dolina; 12.40 Zborovska glasba; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 16.00 Renesansa in Jakob Gallus v njej; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Aleksander Marodič: »Za; deva Orlando«, radijska igra; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« — Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Odgovorni l urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst, ulica Rossetti 14, tel. 772151