IVAN KELC: fanju po anan ii. VI • Odkar sem postal učitelj — in še mnogo poprej — so vedno prijatelji mladine premiišljali, na kaikšen način bi otroke priučili nafhitreje, najlažje, takorekoč igraje čitati gladko, razumljivo in prav naglašaje. Mnogij, da, premnogi poizkusi p6 najraznovrstniejših šolnikih so istinito dovedli d/o učbe, zaradi katere se bi btroci naučili lahkotice čiftati ter čitano popolnoma razumevati. Ta učba bi bila učba samodelavnosti, ki bi otroci zaradi nje vse to, kar se učijo, tudi sami zraven delali ter nevede dospeli do pravilnega, razumevajočega čitanja. Z ozirotn na navedeno ni do sedaj idealnejše, naravnejše jm uporabnejše učbe, nego ie takozvana razikrojno - sestavna učba, ki sem o njej jako podrobn,o v zvezi s tovarišem Šim. Šalamunom pisal v »Popotniku« že v letih 1882. in 1883. Navedši poprej razne druge učbe, kii so jiih rabMi in nekatere še rabijo v priučenje čitanja v šolah, sem prešel v podrobnejšo razpravo analitiškosintetiške metode. Razkrojno - sestavna učba je namreč ista, ki po njej učiteljvzgojevalec po pravi naravni poti napenja vse otročje duševne in telesne zmožnosti in moči vsestransko in enakomerno, v pravilnem logičnem soglasju, poleg vedno opazovaje, da pri posameznih gojencih (individualnost) najbolj pospešuje iste duševne zmožnosti, ki so pri njih najbolj razvite, a poleg vendar nikdar opuščaje vsestranske, harmonično-vzgajajoče centralizacije pri vzgoji in pouku vseh duševnih zmožnosti. Pri tej učbi se mara tedaj učitelj vedno ravnati po obče znanem pedagoškem načelu: »Od znanega — do neznanega.« Pravi učitelj se bo pri vzgoji in pouku vedno opiral na zmožnosti in vednosti, ki jih je otrok prinesel s sebaj v šolo. Zidal bo korak zai korakom na temelj duševnih zmožnosti, ki si jih je otrok že prilastil v domači družbi in pri opazovanju vedno ga obdajajoče prinode. Otrok, stopivši v šolo, zna že govoriti stavke, a še nikakor ne ve razločevati besed, zlogov in glasnikov. Najprva in logično nalpravilnejša učiteljeva naloga je, da počne pri poučevanju duševncr še nerazvite mladine s stavkom ter ga polagoma otroškim duševnim zmožnostim primerno razkraja v njegove posamezne dele, namreč stavek v besede, besede v zloge in te v glasnike. Akio je učiftelj diovedel p>o razkrojitvi stavka v njegove najmanjše dele učence do popolnega razumevanja teh delov, potem naj to snov ponavlja s sintezo, t. j. da posamezne dele sestavljia zopet v popolno celoto. Poučujmo že po tej ali otii učbi, vendar lahko rečemo, da se vse poučevanje mora vršiti iposebnjo še začetrao črtanje, po treh metodah: 1) sintetiška, t. j. kadar se iz posamezmih delov sestavlja celota, ali pri čitanju, da se iz mrtvih glasov iti črk sestavljajo vedno večji deli — zlogi in besede — dokler se ne dovede mladine do duha ožiivljajočih stavkov, odstavkov in celotnih beril; 2) analitiška, t. j. kadar se celota razdeljuje v posamezne dele ter se ti deli natančno in vsestransko spoznavaflo, ali pri čitanju, da se stavek razkroji v besede itd., kakor sem že omenil zgoraj; 3) učba, sestavljena iz obeh navedenih, t. ). takoimenovana analitiSko-sintetiškia ali razkrojno-sestavna učba. Kaikor že omenjeno, se pospešujejo pri tej učbi vse duševne in tudi telesne močl harmonično m popolnem logično in se sme imenovati po vsej pravici obči ali splošni pouk, a1 spreten učitelj se bo vedel pri vsem pouku in odgoji ozirati tudi na individualnost učeče se mladlne. Pri tem poučevanjtu je učitelju omogočenio pri vsestranskem opazovanju enega predmeta spraviti v zvezo zaradi popolnega razumevanja tudi pouk o drugih predmetih. Vodil bo otroke k samodelavnosti, ne samo, da se pri iopazovanju predmeta jači njihov vid, nego tudi vsi drugi čuti ter dela veselje do dela ne samo s tem, da otrooi ogledovani predmet s prostimi potezaimi rišejo, sestavljajo posamezne dele dejanjsko tudi v celoto in narobe. Čut samodelavnosti se goji do po-polne samiostojnosti. Pri obravnavi temeljne besede »hiša« .seže lahko učitelj ne samo na risanje hiše, nego tudi na sestavo posameznih delov, da narede otroci hišico dioma, na pasi iz posušenega blata, potrebnega lesa, razdele znotranjost in vnanjost v posamezne dele, se vadijo inerjenja, pri pouku se navajajo in opozarjajo na rokodelce, potem na priirodiopisje, pi irodoslovje, računstvo itd.; razume se, da tega ne more in ne sme obravnavati znanstveno, nego otrokovemu duševnemu obzorju primerno. Vzoren »poučevalec bo tedaj vedel pravočasno na lahek način tudi uvajati otroka v druge predmete. Nespametno bi bilo, ako bi se pri tem spuščal v malenkostne podrobnosti, preziraje glafvni predmet, nego naj vedno sega v druge predmete le toliko, kolikor je za popolno razumevanje glavnega predmeta neiobhodno potrebno, sicer bi lahko zabredel v stranpotice, popolnoma opustivši ob strani glavrti predmet. In kmalu se bo osvedočil, da je bil njegav pouk — ako že ne popolnoma — gotovo vsaj deloma brezuspešen in to ob vsem njegovem velikem trudu. (Dalje.)