Listek. Boji in krone. (Povest. Prevel Anton Jerovšek.) (DaJje.) Prestrašeni so vsi odstopili v sosedno sobo. Cesar pa se ves onemogel zgrudi na svoje blazine. Velika tihota zavlada nekaj trenotkov v temotni dvorani. Le reden ,tiktak' dragocene ure je motil tiSino, dokler Se te bolnik ni dal ustaviti. Zdaj je bilo vse mirno in tiho. De6ka sta skrbno pahljala in si še skoraj dihati nista upala. Vendar je postala eesarju tihota neznosna, ker se ga je polastil znotranji nemir in strašna groza pred bližnjo smrtjo. Z grozno kletvijo vrže odejo raz sebe in re6e: «Jaz ne bom ležal v temi! Odprite in pustite zrak in svetlobo t sobo!» Plemi6a izpolnita njegovo voljo in odpreta okna. Dnevna svitloba se razlije po sobi in obsije tudi cesarjev obraz. Mrzel pot mu je že stal v debelih kapljicah na zgrban6enem 6elu. Pod gostimi obrvi ste bile krva^i o6esi, na katerih se je kazal grozen strah. Njegovo obličje je bilo bledo-rumeno. Najstrašnejgi pa je bil zmeden pogled umirajo6ega trinoga, v katerem sta menjavala besnost in groza. De6ka sta bila 6isto preplašena, ko sta videla grozni prizor umirajo6ega cesarja. «Umira,» je pošepetal eden svojemu tovarišu. «Jaz te zadavim, ako še enkrat to izgovoriS» je javkal Tidik in iskal s svojim strašnim pogledom plem6i6a, ki se mu je trepetaje umaknil. «Jaz no6em umreti! Zagrnite okna! Svitloba mi škoduje! Užgite svetilnice! V temi no6em ležati!> Naglo se zagrnejo okna in prižgejo velikanski svetilniki na pozla6enih stebrih, ki poSiljajo rude6o svetlobo skoz barvano steklo. Ta Iu6 je obsevala nemirnega bolnika in 6arobno sobano. V sobi je stala podoba groznega zmaja. O6esi ste mu bili narejeni iz dragega kamena in ste se v 6arobni rude6i svitlobi 6udno lesketali. Bolanemu cesariu se za6ne meSati pamet. Plaho gleda po sobi. Naenkrat ostanejo njegove o6i na podobi zmajevi. «Glej, glej,» pravi cesar, «kako divje gleda na me s svojim žare6im očesom! — Zdaj zvija rep, zdaj razprostira peruti in steguje tace — zdajci me bode prijel za vrat. — Ali ti Se nisem daroval zadosti kristjanov? Celi potoki krvi so tekli, in ti še nisi nasi6en? Prizanesi mi še, daj mi še vsaj nekaj let živeti v mojem cesarstvu. Rajši prodam svoje kraljestvo KJtajcem ali je odstopim 6rnoprapornikom. (Tako se je imenovala grozovita roparska druhal, koji je bil črni prapor zna6ilno znamenje.) Prizanesi mi še vendar in pomagaj mi!» A zraajevo oko je še vedno žarelo, Tuan in Lu — tako je bilo mladima plem6i6ema ime, sta mislila, da umirajo6i res vidi hudobo, ki ga ho6e požreti. Zato sta se tresla na vsem telesu. «Tuan,» Sepetal je Lu, «pokli6iva princa in druge v sobo. Sam ne ostanem ve6 pri njem, 6e mi tudi gre za življenje! Zmaj bode prišel po njega, tisti strašni duh, ki je po vseh naših pagodah naslikan.> «Meni ne more škodovati,* odgovori tiho Tuan, dasiravno je tudi bil ves bled od strahu. «Glej, ljubi moj Lu, na svojih prsih nosim križ, o katerem sem ti že zadnji6 pripovedoval, in pa svetinjo nebeške Device, ki }e zmaju glavo strla. Razven tega so mi še moja mati danes zjutraj obesili okoli vratu Skatljico, v kateri so ostanki svetega mučenika in škofa Diaza.* «Diaz!» zakri6i zdajci Tidik, ko \e njegovo uho zaslišalo ime pobožnega dominikanskega škofa, kojega je dal 20. julija leta 1857 grozovito mu6iti in umoriti. «Diaz!» ponavljal je umirajoči trinog in plaho gledal na zmajevo podobo. »Zakaj me spominjaS na to ime?» tako govori proti zmaju. «Ali mu nisem vzel glave, ker si ti to zahteval? Mnogo let je že preteklo od tistega časa in na tisoče in tisoče kristjanov sem poslal za njim, da bi branil tebe in tvoje kraljestvo proti temu tujemu, križanemu Bogu, katerega midva sovraživa iz cele svoje duše. In glej, ravno danes je obletnica Diazove smrti! 26 let je že preteklo, kar je zatisnil svoje oči; oči, ki so me marsikatero noč preganjale s svojim žarečim pogledom! In zraven njega stoji drugi. — 0, jaz te dobro poznam. Ti si bil njegov naslednik in jaz sem te dal na kosce razsekati. Ali hočeš zdaj ti moje žlle raztrgati in se maščevati? In poleg njih in nad njimi in od vseh strani prihajajo krvave postave iz stene in stropa in se zbirajo okoli mene. Na čelu njim je pa tisti deček, ki sem ga dal s kleščami raztrgati, ki se ni nič bal smrti in mi je smeje rekel: «Ali misliš, da bodeš večno živel in da nikoli ne bodeš gledal smrti v obraz?> «Pomoč! zrak! Glejte ga zmaja, kako me davi, kako užiga v mojem srcu ogenj, ki me straSnožge — vode, vode, le jedno kapljico.» Ves onemogel se zgrudi na svoje blazine. Tuan, ki je bil kristjan, se približa in pomoči njegove ustnice z mu začne pripovedovati, da umirajočemu vodo. Nato pozna izdatno sredstvo, ki ga bode varovalo pred zmajem in mu pridobilo večno krono in to sredstvo je: kes, vera in pa prejem sv. krsta. Cesar ga ne razume. Zdaj vzame Tuan križ in ga drži Tidiku pred obraz, da bi ga po tem sv. znamenju mogel cesar razumeti. A ko zagleda cesar zoprno znamenje krščanske vere, postane ves divji, prime za križ in ga vrže od sebe grozno preklinjevaje. Nato zgrabi Tuana za vrat hoteč ga zadaviti. Pa moči ga zapuščajo, oko mu ugaša, kri se vlije iz njegovih ust — in zgrudi se mrtev na posteljo. (Dalje prih.) Smešnica. Učenca so vprašali v šoli: «Kako je očetu ime?» Učenec odgovori: «Ta stari.» «Kako pa materi?» «Baba,» odvrne učenec. Na vprašanje učiteljevo, kako je to, odgovori učenec: «Moja mati nikoli očetu ne pravijo drugače, nego ,ta stari,' a oče materi tudi ne drugaee, nego ,baba'. — «Če je temu tako, kako pa pravijo tebi?« vpraSa učitelj dalje. «Meni pravijo koštrunček,* odreže se učenec veselo. Seveda se je po šoli vse od srca smijalo.