SALEZIJ ANSKI VESTNIK 3 Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska maj-junij 2006 dvomesečnik | letnik LXXIX | skupna številka 541 | www.donbosko.s VSEBINA V skladu z Božjim načrtom je zakon temelj za večjo, družinsko skupnost, saj sta zakon kot ustanova in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgojo otrok, v čemer najdeta svojo dovršitev. V svoji najgloblji resničnosti je ljubezen v bistvu dar in čeprav zakonska ljubezen vodi poro-čenca k temu, da se medsebojno »spoznavata« in postajata »eno telo«, se vendar ne izčrpa v občestvu dveh, temveč ju usposablja za kar največje možno podarjanje, zato da bi posredovala življenje novi človeški osebi, s čimer postaneta Božja sodelavca. Ko se zakonca podarita drug drugemu, podarita poleg samih sebe tudi resničnost otroka: živ odsvit njune ljubezni, trajno znamenje njune zakonske skupnosti, živo in nerazdruž-ljivo enoto njunega očetovstva in materinstva. Kot roditelja sprejemata zakonca od Boga dar nove odgovornosti. Njuna roditeljska ljubezen je poklicana, da postane za otroke vidno znamenje ljubezni Boga samega, »po katerem biva vsako občestvo v nebesih in na zemlji«. Ne smemo pa pozabiti, da zakonsko življenje tudi tedaj ne izgubi svoje vrednosti, če roditev novega življenja ni mogoča. Telesna nerodovit-nost more biti zakoncema pobuda za drugačno pomembno služenje človeškemu življenju, kot so posvojitev, različne oblike vzgojne dejavnosti, pomoč drugim družinam ali pa revnim in prizadetim otrokom. Janez Pavel II., Apostolsko pismo o družini, Družina 1982, CD 16. NASI VZORI Biser dobrote France Škrabl V SREDISCU MLADI Drobno, ki pritegne pozornost dr. Janez Vodičar M ISIJ O NI Egipt med islamom in krščanstvom Frane Zajtl 10 DON B0SK0 VZGOJITELJ Vera - jedro preventivnega sistema dr. Carlo Nannl OČE IN UČITELJ Stare vrednote Pascual Chavez SMG Mladinska duhovnost s. Marija I m peri mag. MarkoKošnik S POTI Z modrimi v Betlehemu Tone Ciglar SALEZIJANSKI VESTNIK dvomesečnik Glasilo za salezijansko družino in prijatelje don Boska Številka 3 | skupna številka 541 Leto 2006 | letnik 79 ISSN 0353-0477 UREDNIK mag. Marjan Lamovšek UREJA UREDNIŠKI ODBOR mag. Janez Potočnik, Ivan Turk, s. Marija Žibert, Janez Krnc, mag. Marko Košnik LEKTORIRANJE Jerneja Kovšca GRAFIČNA ZASNOVA Toni Anžlovar & MM RAČUNALNIŠKI PRELOM Marko Suhoveršnik DISTRIBUCIJA IN STIKI mag. Janez Potočnik IZDAJATELJ Salezijanski inšpektorat v Ljubljani ZALOŽBA Salve d.o.o., Ljubljana TISK Tiskarna Schvvarz, Ljubljana Salezijanski vestnik je I. 1877 ustanovil sv. Janez 5 Bosko, v slovenskem jeziku je začel izhajati I. 1904. Danes izhaja v 56 narodnih izdajah, v 29 jezikih in v 135 državah. Darove za vzdrževanje Salezijanskega vestnika in za druge namene lahko nakažete na račun, vpišete namen plačila ter nas obvestite o namenu nakazila. Salezijanci | Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana TRR 24200-9004141717 sklic 00 06 NASLOV UREDNIŠTVA Salezijanski vestnik Rakovniška 6 1000 Ljubljana telefon: 01/42.73.028 e-pošta: vestnik@salve.si splet: www.donbosko.si UVODNIK »JEZUSOVA MATI JE BILA TAM« s. MOJCA ŠIMENC, predstojnica sester hmp Dragi prijatelji in bralci Salezijanskega vestnika! Letni čas kipenja in mladosti je prava podoba tega, kar smo v preteklih mesecih doživljali v Cerkvi na Slovenskem. Bili smo priča umestitvi kardinala dr. Franca Rodeta. Razveselili smo se težko in dolgo pričakovanih novih škofij in njihovih pastirjev. Dobili smo prevod prve okrožnice papeža Benedikta XVI. z naslovom Bog je ljubezen. Izšel je tudi slovenski prevod Kompendija Katekizma katoliške Cerkve. Velikonočni čas nas potrjuje v veri, da je Vstali Gospod vedno z nami na poteh življenja. V mesecu maju se spominjamo tudi desete obletnice obiska papeža Janeza Pavla II. in podoživljamo milosti, ki smo jih bili takrat kot narod in kot kristjani deležni. V salezijanski družini obhajamo praznike sv. Dominika Savia, sv. Marije Dominike Mazzarello in najbolj slovesnega od vseh, praznik Marije Pomočnice. Prav v Marijo so v tem času naši pogledi in naše molitve najbolj uprti. Mati in vzgojiteljica Jezusova je tudi mati in vzgojiteljica vsakega kristjana, vsakega, ki zares veruje, daje Bog ljubezen. Jezusovo poslanstvo je bilo poslanstvo ljubezni »in Jezusova mati je bila tam« (Jn 2,1). Marija je bila vedno »tam« - to je ob Jezusu od oznanjenja do križa in vstajenja. Tudi danes ni drugače. Povsod, kjer smo Jezusovi bratje in sestre, je z nami Marija. Biti »tam«, ob Jezusu, za Marijo ni bilo vedno lahko. Znova in znova ji je bilo dano vedeti, da njen Sin ni njena last, da ji ne pripada in da je njegova usoda povsem drugačna, kot bi jo za lastnega otroka načrtovala oče in mati. Jezus mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Njegova mati, bratje in sestre so tisti, ki izpolnjujejo Božjo voljo. Ob vsem, kar bi Marija kot človeška mati imela vso pravico za svojega otroka želeti in tudi načrtovati, je kot žena vere odstopala od lastnih načrtov in dajala prednost Bogu in temu, kar je on želel od Sina. Mislim, da je Marijina veličina prav v tem, da veruje v Sinovo nalogo in jo z vsem svojim bitjem podpira, tudi takrat, ko nastopi nerazumljiva bolečina in preizkušnja. Tudi naša veličina je lahko podobna Marijini: da verujemo Jezusovi besedi, da hodimo za njim, ne da bi Bogu postavljali pogoje in zahteve, kaj vse nam mora povrniti v zameno in da, kolikor nam je v različnih stanovih in poklicih mogoče, Jezusa bližamo ljudem in ljudi Jezusu. Potem bomo tudi mi »tam« ... i ca SALEZIJANSKI VESTNIK | MAJ — JUNIJ 2006 3 (©) V SREDIŠČU MLADI Drobno, ki pritegne pozornost dr. JANEZ VODIČAR Sredi vnete razprave o zakonski zvezi in ■ iskanju argumentov za in proti se je na tleh pojavil črn pajek. Mladi so sedeli v krogu in pajek je brez strahu krožil pred njimi. Nič ga ni motila vedno bolj glasna vznemirjenost. Vedno hitreje je begal sem ter tja. "Zakonska zveza" je postala nepomembna, argumenti za ali proti niso nikogar več zanimali, samo še droben, komaj viden črn pajek je vznemirjal celoten razred. Eni so se nasmihali, drugi so se iz strahu pred pajkom vznemirili, tretje je nezbranost in neresnost motila in so se vpraševali, kaj naj naredijo, da bi lahko nadaljevali s poukom. Končno se je našlo pogumno dekle, ki je pajka pobralo in ga rešilo splošne pozornosti. Ta pajek ni nič posebnega, bi lahko rekli. Res, ob vprašanju o zakonu, zvestobi, družini in ob dejstvu, da gre za sedem-najstletnike, droben pajek ne pomeni veliko. In vendar je pritegnil pozornost vseh: tistih, ki so komaj čakali, da jih kaj reši nezanimive razprave, kot tudi tistih, ki so resnično hoteli imeti kaj od te ure. Kot da ne bi poznali pesmi o televiziji, ki naj ne bi »crknila«, ker kako bi pa potem prikrivali probleme, ki jih imamo. Najlažje se je usesti pred zaslon in prepustiti misli in skrbi namišljenemu svetu, ki nas odpelje daleč od resničnosti. Kot sredi ure pajek, ki pritegne pozornost, smo tudi mi sami podvrženi drobnim nepomembnim stvarem. Še huje, iz tega lahko naredimo 'usodno' vprašanje, problem, zadevo, kakor že hočemo temu reči. Najprej iz naveličanosti vsakdana, potem ker je to nekaj posebnega, nato ker se vsi ozirajo na to. Ene to moti, druge pa ne in tako imamo afero. Tako ali drugačno afero, samo da je zanimiva in vznemirljiva. Največ so v razredu pridobili tisti, ki so uspeli na račun pajka pritegniti največjo pozornost in si popestriti uro. Pri aferah ni nič drugače; iz pripetljaja, ki ni sam po sebi nič posebnega, narediti dogodek, ki bo vznemi- ril ljudi. Samo da bi kdo pridobil nekaj pozornosti, da bi se kdo pozabaval, ali preprosto ponorčeval iz drugih. Sam pajek ni bil pomemben. Mladim je bilo zanimivo, ker so ob njegovem pojavu čutili neko vznemirjenost, sprostitev, živost. Ob aferah ni pomemben človek ali dogodek, ki se ga to tiče. Pomemben je tisti, ki je to izpostavil, ali bo dobil dovolj pozornosti ali ne. Pomembni smo mi, če smo dobili dovolj za potešitev svoje potrebe po radovednosti, vznemirjenosti, privoščljivosti, morda sočutju, potrditvi svojega prav. Razni časopisi, ki v nekaj vrsticah in z izzivajočimi fotografijami prinašajo senzacije, ne obveščajo, ampak izkoriščajo našo pripravljenost, da se kot dijaki tudi mi prepustimo takim drobnim pajkom, ki popestrijo naše življenje. Žal afere niso tako poceni kot ubogi pajek. Ne gre samo za denar, ki ga namenimo za to, gre predvsem za pozornost javnosti. Ko neka novica, ki vznemiri javnost, zakoraka med ljudi, se ne da preprosto odstraniti, kot je to storilo dekle s pajkom. Ob vznemirjajoči novici, ki se prikrade, nikoli ne veš, če ne gre za prikrivanje. Bolj odstranjuješ, bolj je vabljivo. Že mora biti kaj res, če se tako trudijo prikriti, bi mnogi pomislili. Zaman je klicati na odgovornost te, ki spustijo tako novico v javnost. Njihov cilj je bil dosežen, o tem se govori, časopis se prodaja, televizija se gleda, radio poslušamo. sami imamo dovolj za pogovore, opravljanje, pohujševanje, vznemirjanje. Tako pomembno stvar, kot je zakonska zveza za mlade na pragu življenja, zmoti pajek. Nas zmotijo take in drugačne afere. Celo plačujemo jih. Prav bi bilo, da se tudi ml vrnemo k bistvenim stvarem življenja. Če bi rniar di sedeli vzaljubljenih parih, jih pajek še zda leč ne bi motil. Življenje bi bilo pomembnejše. Ko so le govorili o tem, je bil pajek dobra popestritev. Prav je, da se vprašamo, zakaj nas pritegnejo vsemogoče afere. Je mar naše življenje prazno in le govorimo, beremo, poslušamo o njem, ga gledamo, namesto da bi ga živeli v vsej polnosti? i 4 MAJ—JUNIJ 2006 i SALEZIJANSKI VESTNIK ZGODILO SE JE Tereza iz Angole s prostovoljci iz Slovenije in Koroške LJUBLJANA, CELOVEC NA OBISKU UČITELJICA IZ ANGOLE Teresa iz angolske-ga mesta Cacuaco, ki se mudi na ne-kajtedenskem obisku v Celovcu, je svoj petkov popoldan (17, 2. 2006) preživela s skupino mladih, ki se skupaj s salezijancem Hanzejem Ro-senzopfom in s. Matejo Tomšič pripravljajo na letošnje poletno misijonsko prostovoljstvo v Angoli. Srečanje je potekalo v skupnosti sester HMP na Gornjem trgu v Ljubljani. Številni mladi iz Slovenije in Avstrije se že dobrih deset let odločajo za misijonsko prostovoljstvo v afriški državi Angola, kjer deluje naša s. Zvonka Mi-kec. Posebno misijonsko navezo predstavlja društvo »Iniciativ Angola«, njegova posebna »motorja« pa sta sale-zijanca Hanzej Rosenzopf in Jože An-dolšek. Teresa nam je v svojem pogovoru razkrila, da se domačini vedno razveselijo njunega delovnega obiska in obiska vseh mladih prostovoljcev, ki pomagajo pri vzgojni dejavnosti sester HMP Tako se plete mreža solidarnosti in medsebojne obogatitve. Teresa je učiteljica v večerni šoli, ki jo v Cacuacu vodijo sestre HMP S svojim delom si služi svoj vsakdanji kruh in se trudi, da bi poleg svojega zahtevnega vzgojno-izobraževainega dela dokončala tudi študij pedagogike, ki ga obiskuje v 15 km oddaljenem glav- nem mestu Angole, Luandi. Kot pravi sama, se v Angoli bojujejo ne le s posledicami dolgotrajne vojne, pač pa tudi s celo vrsto drugih težav, kot so nepismenost, revščina, bolezni, razne vrste zasvojenosti... Verjamemo, da bo Teresin obisk v Sloveniji in Avstriji še poglobil medsebojno misijonsko sodelovanje in v nas poglabljal zavest, da smo vsi, ki smo rojeni pod istim soncem, otroci istega Očeta. Teresa bo svojo izkušnjo ponesla s seboj v angolske šole, vrtce, ora-torije in med domačine ter z njimi delila svoje vtise in doživetja, ki si jih je nabrala v Sloveniji in Avstriji. Na povabilo s. Zvonke se bo v mesecu juliju v Angolo odpravila tudi skupina mladih animatorjev in prostovoljcev iz Slovenije in avstrijske Koroške. Tudi skupina deklet, ki sodelujejo s slovenskimi sestrami HMP se je odločila, da bo del svojih animatorskih izkušenj in mladostnega navdušenja delila s sestrami, otroki in mladimi na misijonu. Del njihove priprave je tudi aktivno delovanje med slovenskimi otroki in mladimi, saj smo prepričani, da se mreže solidarnosti začnejo plesti že danes in tukaj. Pripravo koordinirata salezijanec Hanzej Rosenzopf in saiezijanka s. Mateja Tomšič, ki se bosta z mladimi prostovoljci udeležila misijonskega pro-stovoljstva. Zavedata se, da lahko dobra priprava na misijonsko izkušnjo pomaga k celostni vzgoji mladega človeka, ki išče svojo pot v življenje - v življenje, ki ne bo samoten otok, ampak obljuden in prijazen dom za vse ljudi, ne glede na raso, jezik, starost, spol ali kulturo. s. Mateja Tomšič LJUBLJANA-RAKOVNIK SREČANJE DRUŠTVA DON BOSKO V soboto, 4. marca 2006, je bila na Rakovniku prva seja novega upravnega odbora Društva don Bosko, sklicana v razširjeni sestavi. Za vse člane društva je bilo ponovno srečanje po mnogih letih prijetno in veselo. Novi predsednik Pavel Domitrica je vse povabil k sodelovanju in zaželel, da bi delovali in živeli po načelih, prejetih v salezijanskih ustanovah. Med nas je prišel tudi novoimenova-ni predstojnik salezijanske inšpekto- 6 MAJ — JUNIJ 2006 I SALEZiJANSKI VEST NIK rije in salezijanske družine v Sloveniji dr. Alojzij Slavko Snoj. Pozdravil nas je, nas spodbudil za nadaljnje uspešno delo in se zahvalil za vse delo in poslanstvo, ki ga opravljamo v družbi. Opozoril nas je na spodbudo vrhovnega predstojnika v Vezilu 2006 in nam zaželel, da bi se tudi mi v svojih družinah trudili za »ljubezen in počlovečenje družbe«. ^ Štefan Škafar LJUBLJANA-RAKOVNIK NA NEBU SE JE UTRNILA ZVEZDA IN ZGODILO SE JE... Na velikonočni ponedeljek je v prostorih SMC na Rakovniku zasijal tretji Utrinek pod ma-relo. Z geslom mladi za mlade dobrodelni koncert povezuje mlade in jim daje možnost, da izrazijo svoje talente. Zbralo se nas je kar nekaj mladih in tudi takšnih, ki so mladi po srcu. Popoldan nam je polepšalo nekaj mladih izvajalcev, ki jim gre zahvala, da so se naša ušesa spočila in naužila dobre glasbe. Nastopali so: Anja, Jazzva, Rozalije, Cirknca band in drugi. Marsikomu izmed njih je bila to nekakšna odskočna deska v svet duhovne ritmične glasbe. Kot sem dejala, se je utrinek utrnil tudi z dobrodelnim namenom in letos smo z zbranim denarjem pomagali pri odplačilu dolgov SMC Celje. Po uradnem zaključku, ko se je prvotna organizacijska ekipa poslovila in prepustila vodstvo novim zagnanim mla- dostnikom, je sledil družaben večer, kjer je imel vsak priložnost malo poklepetati, se posladkati ali enostavno zaplesati. Ko smo odhajali domov, je v naših srcih odzvanjala aleluja, in že se veselimo naslednjega velikonočnega ponedeljka, ko bo pred nami že četrti Utrinek pod marelo. Lidija F. CERKNICA MINISTRANTI POJEJO Ni v navadi, da bi se osnovnošolski dečki zbirali skupaj in peli. Jeseni leta 2000 je v župniji Cerknici na pobudo župnika Jožeta Vidica začel delovati ministrantski pevski zbor, ki je edini deški ministrantski zbor v Sloveniji. V začetku je zbor vodila Daša Joželj Kranjc, po treh letih pa so dečki prešli Utrinek pod marelo 2006 pod okrilje Anite Štritof in organistke Andreje Lekše. Število ministrantov je v začetkih nihalo, zdaj pa zbor že dve leti šteje dvajset članov, starih od šest do štirinajst let, ki redno hodijo na vaje, se trudijo in se odpovejo marsikateri stvari, da se naučijo novih pesmi, ki jih prepevajo za svojo dobro voljo in v čast Bogu. Po prelomnem božičnem koncertu, decembra 2004, se njihova pot vzpenja. Trud je bil poplačan. Nastopajo pri daritvah svete maše, koncertih in drugih priložnostih, gostovali pa so tudi že po nekaterih župnijah po Sloveniji. Pot jih je zapeljala tudi na Hrvaško, v Prezid, na mednarodni božični koncert, kjer so kot najmlajši udeleženci poželi velik aplavz. ke SALEZIJANCI V VSEH SLOVENSKIH ŠKOFIJAH Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 v Cerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije in obenem imenoval tudi tri nove škofe ordinarije. Na področju dosedanje ljubljanske nadškofije je ustanovil škofijo Novo mesto, na področju dosedanje mariborske pa sta nastali dve, škofija v Celju in škofija v Murski Soboti. Salezijanci, ki upravljamo različne župnije v Sloveniji, smo tudi po novi razdelitvi navzoči v vseh slovenskih škofijah. Ministrantski pevski zbor iz Cerknice SAIEZIJANSKI VESTNIK | MAJ—JUNIJ 2006 7 TOUBA, MALI UMRL VALENTIN DE PABLO Na velikonočno jutro, ko je po vseh cerkvah odmevala pesem vstajenja, je nepričakovano v Gospodu zaspal salezijanec Valentin De Pablo (59), svetovalec vrhovnega predstojnika za salezijansko pokrajino Afrika in Madagaskar. Na veliki četrtek se je iz Rima odpravil v Afriko, kjer naj bi v vizitatorijl Zahodna Afrika opravil izredno kanonlčno vizitacljo. Že takoj pri prihodu v državo Mali se je slabo počutil, tudi zaradi visoke vročine (44°C). Začel je opravljati nalogo, zaradi katere je prišel, a mu moči tega niso dopuščale. Odpovedal se je, da bi vodil slovesno velikonočno vigilljo in oslabljen odšel k počitku, ne vedoč, da se bo tako zanj namesto zemeljske pričela večna llturglja opevanja Kristusove zmage nad smrtjo. Valentin De Pablo, po rodu Španec, je bil misijonar z resnično apostolskim srcem, kar tisti, ki so ga poznali, razbirajo iz njegovih dejanj in iz njegovih besed: Vse za Boga, vse za Afriko. ŽELIMLJE NOVA ZGOŠČENKA Otroci in mladi so se v zadnjem letu zopet zbrali na dveh pevskih vikendih v Žellmljem in pod vodstvom salezljanca Petra Pučnika posneli novo zgoščenko z naslovom Njegov dotik. Ti otroci in mladi so v večini tudi udeleženci duhovnih programov v Žel im- Ijem. Na prvem pevskem vikendu se je zbralo 128 otrok in mladih, na drugem pa 139. Poleg petja so to bili dnevi resničnega veselja, igre in trenutkov zbranosti ob molitvi. Posneli so 13 novih duhovnih pesmi, ki so vsebinsko in glasbeno pisane na kožo prav tem mladim. Med njimi so tudi štirje mašni deli, primerni za liturgijo z otroki. NA KRATKO OD DRUGOD DILI, VZHODNI TIMOR Odkar je Vzhodni Timor v letu 2002 postal neodvisen, so novi odnosi s Portugalsko prinesli kar nekaj dobrih sadov. Med drugim je ga. Figuera prek portuaglske-ga ministrstva za delo in solidarnost s svojo zavzetostjo omogočila ustanovitev sirotišnice v salezijanski župniji Laga v Vzhodnem Timorju, ki za zdaj lahko sprejme 60 sirot in je najboljša ustanova te vrste v državi. 18.3.2006 Vnoviciat- ski hiši so se na skupnem srečanju zbrali inšpektonalni sveti salezijancev. sester hčera Marije Pomočnice ter salezijan-skih sotrudnikov s področja zahodne francosko govoreče Afrike. Namen: najti področja dela, kjer je mogoče sodelovanje vseh teh treh skupin salezijan-ske družine. Udeleženci srečanja so se zaustavili tudi ob napotkih za salezijansko družino, ki jih je podal vikar vrhovnega predstojnika, g. Bregolin. 25.3.2006 Glavni trg kraja Capriglio, rojstnega kraja don Bo-skove matere Marjete, je bil ob 150-let-nici njene smrti poimenovan po njej. Ob tej priložnosti je bila predstavljena tudi nova knjiga Po poteh matere Marjete, v stari osnovni šoli pa je bil odprt tudi muzej. Poleg spominov na šolo muzej hrani tudi spomine na mater Marjeto s treh postaj njenega življenja: Capriglio, Becchi in Valdocco v Torinu. 1.4.2006 I MATOLA, MOZAMBIK Na prvo aprilsko nedeljo je bilo srečanje vseh salezijanskih oratorijev s področja južnega Mozambika. Preko 1600 otrok se je najprej zbralo k nedeljskemu bogoslužju, čemur so sledile delavnice In Igre. Na ta način so se prvič srečali vsi oratoriji s tega okrožja; tako so otroci lahko začutili, da so vsi del velike družine. 2.4.2006 Med novimi kardinali je tudi salezijanec mons. Joseph Zen, hong-konški škof. Rodil se je leta 1932 kot šesti od desetih otrok v Yang King-Pang (Šang-haj) na Kitajskem. Salezijanec je od leta 1948. V duhovnika je bil posvečen 1.1961 v Torinu, v škofa pa leta 1996. 24.3.2006 I HAITI, PORT-AU-PRINCE V^ začetku aprila je v okviru mladinske pastorale salezijancev in hčera Marije Pomočnice potekalo izobraževanje ani-matorjev za izvedbo programa Velika noč mladih, ki se ga je udeležilo okrog 2500 mladih. Program se je navdihoval v ve-zilu vrhovnega predstojnika za leto 2006: Jezus živi! Družina, vstani, in bodi to, kar bi morala biti. 3.4.2006 Velika skupina redovnikov, ki delujejo v svetem mestu Jerzuaelemu, se je zbrala v salezl-janskem teološkem študijskem središču Ratisbonne v Jeruzalemu k predstavitvi prve papeževe enclklike Bog je ljubezen. Strokovnjaki s področja teologije so bogastvo enciklike predstavili iz različnih zornih kotov. Center Ratisbonne je teološko študijsko središče za salezijance z vsega sveta, vanj pa prihajajo na izobraževanje tudi iz drugih redovnih ustanov. 4.4.2006 8 MAJ- JUNIJ 2006 I SALEZIJANSKI VESTNIK H M P BLED V PRENOVI O Marijinem domu na Bledu lahko večkrat prebirate na straneh Salezijanskega vestnika. Mnogo mladih se iz tedna v teden vrsti v domu hčera Marije Pomočnice, ko se udeležujejo različnih duhovnih, vzgojnih in izobraževalnih programov. ¥ kratkih novicah smo vam do sedaj predstavili marsikaterega od teh. Kdor pozna hišo, v kateri se vse to dogaja, se je verjetno že tudi vprašal: Le kam jih spravijo? Res je prava umetnost spraviti 40,50, včasih pa tudi več otrok oz. mladih v male prostore, ki jih nudi Marijin dom. Zato smo sestre že kar nekaj let razmišljale, kako zagotoviti primernejše prostore. Za pridobitev primerne gradbene površine smo morale kupiti sosedovo hišo, ki je bila naprodaj, in vzadnjih marčevskih dneh letošnjega leta so dela stekla. Ko to pišemo, je stari objekt že porušen in tudi zakoličbe za novo stavbo so že postavljene. V načrtu je zgradba z večjo dvorano, kapela s pomožnimi prostori in v prvem nadstropju sobice za udeležence programov. Upamo, da bomo z Božjo pomočjo in s pomočjo dobrotnikov uspele hitro dograditi načrtovane prostore in tako čimprej omogočiti mladim in drugim, ki so jim namenjeni programi Marijinega doma, kvalitetnejše bivanje. Z deli pa smo začele kot naš ustanovitelj sv. Janez Bosko: za gradnjo velike bazilike Marije Pomočnice je imel osem soldov in veliko zaupanja v pomoč nebeške Kraljice! Tudi me verjamemo, da je začeto delo po Božji volji in neomajno zaupamo v pomoč Marije Pomočnice in dobrih ljudi. Kdor bi nam želel priskočiti na pomoč, lahko daruje na TRR 07000 0000835648 s pripisom Gradnja. Bog vam povrni za vašo dobroto, me pa vam obljubljamo hvaležen molitveni spomin. sestre hčere Marije Pomočnice Animatorji pri sestrah hmp v rojstnem kraju Marije Mazzarello Na Bledu poteka veliko duhovnih programov Gradbeni stroji so že naredili svoje SALEZIJANSKI VESTNIK | MAJ-JUNIJ 2006 9 DON BOSKO VZGOJITELJ dr. CARLO NANNI VERA - JEDRO PREVENTIVNEGA SISTEMA Don Boskov preventivni sistem »sloni ves na razumu, veri in ljubeznivosti«. V tem smislu je vera jedro don Boskovega vzgojnega načina, tako da če ga ne preučujemo in ga v praksi ne uresničujemo, ne moremo govoriti o preventivnem sistemu. Toda kaj to pomeni zlasti danes v povsod razširjeni verski brezbrižnosti, praktičnem ateizmu, verskem pluralizmu, naraščajočem fundamentalizmu in verski nestrpnosti? Kakšno mesto ima vera v mislih mladih in odraslih, ki se pehajo zgolj za udobjem, denarjem, uspehom, ki ne prenesejo nobenih omejitev svojim željam in hrepenenjem, ki jih podžiga propaganda po televiziji in javnih Don Bosko je živel v čisto drugačnem svetu, kot je današnji. Seveda je bil tudi njegov čas čas velikih sprememb: restavracija po francoski revoluciji, liberalizem, začetki industrializacije, nacionalizem, kolonializem, začetki socializma, on sam je bil kmečki fant, ki je šel delat v mesto, v glavno mesto. Ni odnehal, ni se utrudil pri delu za dobro. Ni se vdal spremembam, marveč se je z njimi spoprijel, na vse načine si je prizadeval, da bi premagal zlo in pomagal dobremu k uspehu. Zato je predvsem pomembno »predelati don Boska«: delati v našem času, kot je delal don Bosko v svojem, v kolikor dopuščajo naše sposobnosti in moči. Globoko je čutil, da ga je Bog poslal k mladim. Preventivni sistem se je porodil iz »vzgojne ljubezni«: to je iz posebne konkretne uresničitve tiste »ljubezni, ki nas stiska, po Jezusovi misli, ki je umrl za odrešenje vseh« (2 Kor 5,14). Razumna vera Vera v preventivnem sistemu je tesno povezana z razumom in ljubeznivostjo. Z razumom: zato mora biti vera, ki išče razloge (danes bi rekli smi- sel) življenja, vzgoje ter vseh majhnih in velikih reči, ki se dogajajo dan za dnem; biti mora razumna, ne hinavska (taka, ki se drži samo obredov in pritiska ter jemlje pogum). Sveti Dominik Savio je to dobro razumel, zato je dejal: »Pri nas obstaja svetost v tem, da smo zelo veseli.« Don Bosko pa v uvodu k Preskrbljenemu mladeniču zagotavlja fantom, da človek, ki se ravna po evangeliju, doživlja veselje. In jim je zaželel: »Bodite srečni«: tisto srečo, ki ve, čuti in razume, da je tudi v trpljenju »košček nebes« (če se postavimo na Božjo raven in upamo v življenje brez konca), »ki poplača vse«. Salezijanska vera je ljudska vera, ki seže do bistva (»ljubezen do Boga in do bližnjega«), brez mnogih okraskov. Dolgi obredi in dolge molitve, ki so za mlade in za ljudi nerazumljive, ne spadajo k preventivnemu sistemu. Na drugi stani pa je bil don Bosko živo »združenje z Bogom«, živel je vsakdanje življenje, »kakor da bi vedno gledal nevidno«. Janez Pavel II. je vabil, da bi povezali vero in razum, »fides et ratio«, obe krili, ki pomagata, da se dvignemo k Bogu in dojamemo smisel življenja. Toda vera ni le vera bogoslovnih učenjakov, marveč tudi vera tradicije, 10 MAJ-JUNIJ 2006 I SALEZIJANSKI VESTNIK vera navadnega ljudstva, ki deli dobrote, ki služi drugim, ki se vključuje v prostovoljstvo. Razum ni samo razum filozofov, marveč tudi vera iz literature, matematike, tehnike, računalnikov. Gledati te oblike razuma, »ratio«, v luči vere in ne v nasprotju z njo je nadvse pomembno za preventivni sistem. Ljubezniva vera Vera v preventivnem sistemu je seveda povezana z ljubeznivostjo. Torej razžareva ogenj Božje ljubezni, njegovo očetovstvo/materinstvo (Bog je velik v ljubezni, bogat v usmiljenju in odpuščanju, zvest, ki ne zapušča nikogar, četudi je zapuščen, ki nas spodbuja k dobremu in pravičnosti). Bog z naperjeno puško ni primeren za preventivni sistem. Vera preventivnega sistema je vera »vesele novice«, evangelija, blagrov, vera Jezusa, ki je imenoval svoje učence za prijatelje in ne služabnike, ki poziva vse, naj iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, ki je z nami in dela z nami vse dni (ne en dan »da«, drugi dan pa »ne«). Preprosteje rečeno, je vera pobožnega humanizma svetega Frančiška Šaleškega, ki se je od Boga naučil biti ljubezniv, dober, potrpežljiv, sposoben odpuščati in ki se je od Gospodovega učlovečenja naučil, da je mogoče biti svet (to je živeti po Božji volji in evangeliju) v vseh življenjskih razmerah, v vseh trenutkih življenja (neke vrste nenehne svetosti, vzporedne z »nenehno vzgojo«, o kateri se danes toliko govori). Globlje vzeto je vera, živeta v Svetem Duhu, ki napolnjuje zemljo in »dopolnjuje vsako pos-večenje« in ki pomaga razloče- vati v času znamenja njegove navzočnosti in Božje volje. On je vir optimizma, on pomaga, da ne zapademo v pesimizem in v težavah ne izgubimo poguma. Zavoljo tega pri maši v čast sv. Janezu Bosku beremo odlomek iz pisma sv. apostola Pavla, ki pravi: »Vse, kar je vzvišeno, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to ti se«, praznovati spodbuja motivacijo, daje čut pripadnosti, da občutiti, da so »ljudstvo«, pomaga okušati, z roko otipati skrivnost, nevidno, tisto, česar sredi delovnih dni ne moremo okušati; pomaga, da od maše odhajamo zadovoljni, da ponedeljek začenjamo z večjim pogumom in tolažbo. Toda če je maša imejte v mislih, to delajte in Bog miru bo z vami« (Fil 4,8.9). Vzgojna vera Don Bosko je skozi leto in letne čase menjaval verske in civilne praznike, saj je dobro vedel, vsaj po naravnem uvidu, da »obhajati«, »spominja- pusta, brez sodelovanja, dolgočasna, je to še salezijanska maša? Če kot vzgojitelji ne sodelujemo (ali vsaj ne uživamo tega), kar je »praznično« za mlade (ne samo prazniki, marveč petje, šport, razni dogodki ...), kako bomo z mladimi pri njihovi vzgoji? I MAJ—JUNIJ 2006 11 SALEZIJANSKI V E S T N I K Sv. Janez Bosko P. II., 1982 »Potrebno je izoblikovati podobo družine kot skupnosti oseb, kjer v luči evangeljskega sporočila član vseh starosti med seboj živi spoštovanju pravic vseh ene, otroka, ostarelega UČITELJ Dedek je bil že precej prileten. Hodil je počasi, vid mu je opešal, nekoliko je bil že gluh, s težavo je jedel, vedno znova je umazal prt. Sin in snaha sta se jezila in sta mu pripravila stol posebej, za pečjo. Nekega dne, ko so mu dali juho, starček ni pravočasno prijel skodelice; padla je po tleh in se razletela na koščke. Snaha se je razjezila rekoč, da mu bodo dali jesti iz lesene skode-le, kot živalim. Priletni mož je globoko vzdihnil in sklonil glavo. Naslednjega dne je vnuk Miha sedeč na tleh ob dedku sestavljal majhne koščke lesa ... »Kaj počneš, Miha?« gaje vprašal oče. »Rad bi naredil skodelico. Ko bosta ti in mama stara, vama bom iz nje dajal jesti.« Oče in mama sta se spogledala in solze so jima zalile oči. Ta zgodba, ki jo najdemo v učbenikih za najmlajše, pove neprijetno resnico: današnja družba daje prednost posameznikom, ki proizvajajo, ob robu pa pušča ostarele in jim ne daje primernega mesta. Kot vedno pa se otroci naučijo samo tisto, kar živijo. Tudi ravnanja z ostarelimi. Nujno je otroke naučiti »kulture starosti«. Kajti »postati star« ni tako preprosto, kot se zdi, ampak pomeni vijugasto in nejasno pot, polno tudi nasprotij, ki jo določajo tesnoba in vedrina, grenkoba in veselje, gotovost in strah, dejavnost in ravnodušnost, umikanje v svoj svet in odprtost do drugih. Mnogokrat se v odnosu do starejših pojavlja otrokom nenavadno mikavni. Prav ti lahko vnukom pomenijo stabilnost družinske ljubezni. Stari starši lahko kot priče spregovorijo o časih, ko je mama bila otrok in oče šolar, o časih, ko je na mestu, kjer je danes veletrgovina, bil še ribnik, kjer so se kopali in kjer sta se oče in mati spoznala. Tako otrok dobi občutek, da družina od vedno obstaja in da tako mora biti ter uvidi trajnost ljubezni. Bolj kot vsega drugega se namreč boji razkroja sveta, v katerem je ljubljen; navzočnost starih staršev je tako zagotovilo varnosti in tolažbe. Od časa njihove mladosti do danes seje spremenila družba, vrednota, celo vera. Mnogi ostareli so z muko prešli ta razvoj. Njihov način, kako se vključiti v to novo okolje, vpliva na njihovo mesto, ki ga želijo imeti pri prenašanju vere na vnuke. Prenekateri pri tem doživljajo nekakšno razočaranje in občutke krivde v odnosu do svojih otrok, ki vere več ne prakticirajo in je tudi ne prenašajo naprej. »Sem jaz kriv?« se vprašujejo. Ob tem se vprašujem, ali ima to pretrganje prenosa vere kaj skupnega s popolnim izključenjem ostarelih iz življenja družine, zaradi cesarje izkušnja vere, ki je pomagala soočati se z življenjem, zlasti tedaj, ko je na vrata potrkalo trpljenje, neznatna in celo v popolni pozabi. Morda je to, kot je zapisal nek teolog, »eden najbolj značilnih protikrščanskih vidikov naše družbe in kulture«, i SALEZIJANSKI VESTNIK | MAJ-JUNIJ 2006 13 BESEDILO: dr. PASCUAL CHÁVEZ V. ILUSTRACIJA: UMBERTO GAMBA neizprosno izključevanje: »nekoristni so in veliko stanejo«. Razen seveda tedaj, ko se jih lahko izkoristi kot brezplačne varuške otrok. Če je že pot staranja težka, je prav tako težko živeti skupaj z ostarelimi, ker so krhki, potrebujejo potrpežljivost in toleranco, kreposti, ki jih skorajda več ne poznamo. V kulturi superučinkovito-sti se zdi, kot da je ostarelost rana, napaka. Mnogi jo doživljajo kot predsobo smrti. Starejši potrebujejo pozornost njim dragih oseb. Odrinjenost iz življenja družine občutijo kot surovo krivico. Ostareli so skrinje izkušenj; vedno, ko umre ostarel človek, umre z njim ena »knjižnica«. Prvi dar, ki ga ostareli dajejo družini, je prav predajanje; ne toliko tvarnih dobrin kot vsega tistega, kar življenje napravlja boljše. Življenje jih je obogatilo z izkušnjami, naučili so se biti boljši, nakopičili so si zaklad modrosti: spominov, utvar, skrivnosti, navad, želja, upov. Stari starši lahko vnukom predajo celoto zgodb in spominov, imenovanih »družinski roman«, ki so MARIJINI PRAZNIKI KARMELSKA MATI BOŽJA BESEDILO: s. MARIJA ŽIBERT V dvanajstem stoletju je v Palestini nastala ustanova Mariji posvečenih puščavnikov. Posebna skupina teh samotarjev se je naselila na pobočjih gore Karmel, ki jo poznamo iz Svetega pisma stare zaveze (1 Kr 17) v zvezi s prerokom Elijem, ki je z višine gore videl, kako se je neznaten oblaček dvigoval iz morja in prinesel obilen dež, ki je kakor po čudežu izsušeno pokrajino spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol Device Marije, ki je kot Mesijeva Mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti, ki jo je povzročila pozaba na Boga. 14 MAJ — JUNIJ 2006 V začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih puščavnikov in od tedaj je njihovo število hitro naraščalo. Polagoma so morali zaradi pritiska muslimanov zapustiti Palestino in iskati zatočišče v Evropi. Posrečilo se jim je - kljub njihovi izvirnosti in prepojenosti z vzhodnjaškim značajem - vpeljati in uspešno voditi svoje ustanove na Cipru in Siciliji ter v Franciji in Angliji. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III, medtem ko so imele karmeličanske ustanove veliko težav zaradi nasprotovanja mnogih škofov in duhovnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (u. 1265) je prav Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive. Tako je polagoma nastajal široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, ki mu pripadajo bratje bi. Device Marije Karmelske in Bosonogi bratje bi. Device Marije karmelske; drugi red, ki mu pripadajo kar-meličanke; redovniški in svetni tretji red. Tem se pridružuje še Bratovščina karmelske Matere Božje, imenovana tudi Bratovščina karmelskega škapulirja, ki se je razširila zlasti v 17. in 18. stoletju. Karmelski škapulir 0 karmelskem redu radi ponavljajo, da je ves marijanski. Dejansko so - še preden je sv. Ludovik Marija Grig-nion de Montfort (u. 1716) napisal svoje temeljito delo o pravi pobožno-sti do Marije Device - v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Besede. In prav na to posvetitev naj bi karmeličana spominjal 'škapulir bi. Device Marije karmelske'. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere Božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. Vendar pa ostaja škapulir vedno samo znamenje in neka zunanja opora, ki spodbuja tistega, ki ga nosi, da se v težavah in skušnjavah zateka k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega Boga. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila bogate sadove svetosti. Prav iz karmeličanskega občestva je izšla vrsta najbolj znanih svetnikov in svetnic: sv. Simon Stock (14. stol.), sv. Janez od Križa (u.1591), sv. Terezija Velika (u. 1582), sv. Terezija Deteta Jezusa (u. 1897). God karmelske Matere Božje Praznik, ki sicer sega že v 14. stoletje, je odobril papež Sikst V. leta 1587. Leta 1726 pa je Benedikt XIII. praznik razširil na vso Cerkev rimskega obreda. Papež Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen tiste nošnje škapulirja, ki je v teku stoletij veliko pripomogla k okrepitvi pravega marijanskega in zato tudi krščanskega življenja v dušah in obenem močno vplivala na uresničevanje apostolske naloge, ki je naložena Cerkvi sredi sveta. God karmelske Matere Božje, ki ni obvezen, naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za Božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju (A. Strle). Povzeto In prirejeno po Leto svetnikov 3, MD, Celje 2000. SALEZIJANSKI VESTNIK Papež Janez Pavel II. je bil globoko prepričan o strateški pomembnosti družine za prihodnost človeštva in Cerkve, zato jo je postavil kot prednostno točko svojega pastoralnega programa za Cerkev ob začetku tretjega tisočletja: »Končno je potrebno čisto posebno pozornost zagotoviti pastorali družine. Ta je toliko bolj potrebna v takih zgodovinskih trenutkih, kakor je sedanji, ki je zaznamovan s splošno in globoko krizo te temeljne ustanove ... K temu vprašanju je treba pristopiti na način, da krščanske družine prek vedno bolj popolne evangeljske vzgoje ponudijo prepričljiv zgled možnosti, da je zakon mogoče živeti popolnoma v skladu z Božjim načrtom in pristnimi zahtevami človekove osebe: zakoncev in še bolj krhke osebe otrok« (Ob začetku novega tisočletja, št.47). O pomenu družine piše tudi vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez v pismu, ki ga je kot vezilo za leto 2006 napisal vsej salezijanski družini in nosi naslov: »Obnovimo posebno pozornost za družino, ki je zibelka življenja in ljubezni ter prvi prostor za počlovečenje družbe«. Kot salezljanec še posebej razmišlja o vzgojni in evangeliza-cijski vlogi družine in med drugim pravi: »Družina predvsem z vzgojo otrok uresničuje svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija življenja. Starši z besedo in zgledom sredi vsakdanjih odnosov in izbir, z deli in konkretnimi znamenji uvajajo svoje otroke v pristno svobodo, ki se uresničuje v iskrenem podarjanju samega sebe, in v njih razvijajo spoštovanje drugega, čut za pravičnost, solidarnost in vsako drugo vrednoto, ki naj pomaga razumeti življenje kot poklic in kot poslanstvo ljubezni. Tako morajo starši kljub težavam pri vzgoji z zaupanjem in pogumom vzgajati otroke za bistvene vrednote človeškega življenja. Otroci pa morajo rasti v pravi svobodi do materialnih dobrin, tako da se navadijo preprostega in strogega življenja, prepričani, da človek več velja po tem, kar je, kot po tistem, kar ima. Vzgojno delo krščanskih staršev je torej služba veh otrok in pomoč za uresničenje poklica, ki so ga dobili od Boga. K vzgojne- DRUŽINA oznanjevalka evangelija življenja mu poslanstvu staršev spada tudi, da otroke poučijo o smislu trpljenja in smrti in da sami zato pričujejo: to bodo mogli storiti, če bodo znali razviti drže bližine, pomoči malim, bolnim in starejšim v krogu družine. Vsi se zavedamo, da otroci, odraščajoči in mladi potrebujejo človeško in čustveno vzgojo, ki naj spodbuja njihovo osebnost, njihovo odgovornost in njihov čut za zvestobo In podjetnost. Potrebujejo vzgojo njihove spolnosti, ki mora, da bo trdna In v polnosti človeška, stopati vštric z odkrivanjem sposobnosti za ljubezen, ki jo je Bog zapisal v človekovo srce. Gre za skladno oblikovanje za odgovorno ljubezen, ki jo vodita hkrati Božja beseda in razum.« Dragi molivci! Ko molimo za duhovne poklice, molimo najprej za starše in vzgojitelje, da bodo zmogli pomagati mlademu rodu v zorenju za ljubezen tako v zakonskem kot v duhovnem poklicu. Ugodno vzgojno in versko ozračje ustvarja pogoje za dozorevanje duhovnih poklicev. Ob tej priložnosti vas lepo vabim, da se udeležite letnega molitvenega srečanja za duhovne poklice, ki bo v soboto 27. maja 2006, v Ljubljani na Rakovniku, z začetkom ob 9.00 uri. Pridite in še druge povabite! IVAN TURK, voditelj SMZ MAJ Molimo, da bi ustanovitev novih škofij v Sloveniji spodbudila mlade, da bi bolj preudarno razmišljali o potrebi in pomenu novih duhovnih poklicev. JUNIJ Molimo za letošnje dia-kone, da bi se zavzeto pripravljali na duhovniško posvečenje in da bi ostali stanovitni in zvesti v svoji službi. JULIJ Molimo, da bi bila duhovniška posvečenja in slovesnosti novih maš močna spodbuda mladim, ki jim Gospod ponuja dar duhovniškega ali redovniškega življenja. MOLITVENI NAMENI SALEZIJANSKI VESTNI K | MAJ JUNIJ 2006 15 16 MAJ — JUNIJ 20 0 6 i SALEZIJANSKI VESTNI K Mnogo dogodkov se je zvrstilo v zadnjih dveh mesecih. Povezovala so nas razna srečanja in duhovne vaje. Lahko smo se udeležili duhovnih vaj na Bledu, v Veržeju, na Pohorju, v Želimljem in še kje, srečanj animatorjev za oratorij na Rakovniku in v Veržeju, Utrinka pod marelo in še drugih prireditev. Vse skupaj nas je povezoval isti duh, duh optimizma in veselja, ki ga prinaša vstali Jezus Kristus. Letos nas vsebinsko povezuje razmišljanje o družini. Vrhovni predstojnik don Pascual Chrvez, v svojem pismu, ko razmišlja o družini, nam mladim polaga na srce, da skrbimo za duhovno življenje. Duhovnost je osnova za trdnost naših odločitev. Trdna krščanska duhovnost »Dragi mladi prijatelj, samo če boš postavil v svoje središče trdno krščansko duhovnost, boš sposoben resnične ljubezni. Zato je nujno potrebno, da moliš, osebno in skupaj z drugimi. Neobhodno potrebno je, da pristopaš k zakramentom -evharistiji in spovedi. Ko doživljaš Božje odpuščanje, se učiš odpuščati sebi in drugim. Odpuščanje je temeljna sestavina ljubezni.« Duhovni spremljevalec »Velika milost je lahko zate, če najdeš duhovnega spremljevalca, ki ti pomaga razbirati vsakdanje življenje v večji globini in se zavestneje odločati. Dober duhovni spremljevalec ti bo pomagal k večji notranji svobodi, pomagal ti bo, da boš preko molitve našel globlji smisel svojemu življenju, se učil resnično ljubiti in stopati v pristen odnos z Bogom. Vse to zahteva dolgotrajno delo nad seboj in vzgojitelji vam pri tem želimo stati ob strani. Želimo vas osebno spremljati in spremljati skupine, ki obstajajo. Želimo vam ponuditi konkretno vzgojno pot spremljanja in poklicnega razločevanja. Imate možnost, da se vključite v različne skupine, ki vam pomagajo ne samo, da se razdajate za druge, ampak da ob tem tudi osebno rastete: spoznavate sebe, razvijate svoje sposobnosti, prepoznavate v sebi poklic družinskega očeta ali matere ali pa duhovni poklic.« Zgled mame Marjete Vrhovni predstojnik nas spomni na Valdocco. »Ta prvi don Boskov oratorij je tudi še za nas danes šola za življenje. Janez Bosko je dobil veselje do življenja od svoje mame Marjete. Ta preprosta in modra žena, ki je Tomaž, povej kaj zanimivega o sebi. To je težko. Trudim se, da bi bilo moje življenje vedno nekoliko bolj »na robu«, reciva zanimivo. Prizadevnost pri študiju oz. delu na medicinskem "faksu" se je j ; zaenkrat kar dobro obre- ; stovala z raznimi nagradami, priznanji ... Za dva meseca me je popeljala celo v Afriko, na >: Madagaskar, kjer smo skušali narediti kaj do- |j J brega za tiste ljudi. Na sebi mi je še posebno všeč neutrudljiva zagnanost v sledenju določenim ciljem. Ko omenim besedo ^^■IMia duhovnost, na kaj konkretno pomisliš? Sprejetje dejstva, da so naš obstoj, naša dejanja, naša pot neločljivo prepletena z nečim drugačnim, neotipljivim, večjim. Z Ljubeznijo, ki poganja svet. Človek se lahko sicer odloči, da bo vse skupaj bolj ali manj ignoriral, Zase pa vem, da bi bila vsa moja prizadevanja t}rez nenehnega povezovanja in spodbujanja »od zgoraj« prav bedna. Drugače kot z Njim ne znam. Kako si duhovnost doživljal v svoji družini? Vesel in hvaležen sem, da smo »tradicionalno« verni. Še vedno se mi nasmehne, ko pomislim, kako sta me mami in oči vsak večer po molitvi pokrižala za lahko noč, tudi ko smo se kam odpravljali. Fino je videti, da je med staršema najmočnejša povezava prav v veri, ki se zdi nezlomljiva. Seveda pa smo si bili takrat In tudi zdaj različni v tem, v kolikšni meri Bog vpliva na naše življenje. Moliš? Ti je Bog blizu? So obdobja, ko gre vse skupaj prav prehitro mimo. Ko se vse skupaj nekoliko ohladi in so molitve nekoliko redkejše in morda bolj »prazne«. Večinoma pa vseeno ni tako. Molim. Tudi zato, da bi znal videti in sprejemati Njegove načrte zase. Včasih je prav »noro«, ko sem zaradi Njegove bližine povsem pretresen in samo še jokam. Npr., ko se sprehajam po bolnišničnem j hodniku in prosim za ljubezen, da bo vodila moje odnose, delo, pri-I nesla nasmeh. Si animator. Ti to pomaga pri duhovni rasti? 1|Hh Zanimivo je, kolikokrat je potrebno kakšno zadevo povedati naglas, ■¡Lvi* da potem zares slišiš. , ..A- Animiranje je prav car-imrrn^^m sko. Po moje od vseh še U-LLS-^^B največ odnesejo prav animatorji. Toliko zanimivih misli, zabavnih idej in tudi pričevanj vere, ki je lahko zelo živa in globoka. Najbolj impresivno od vsega je, ko kasneje gledaš kakšnega od teh mladih in vidiš, da jih je nepovratno zaznamovalo. Uau!!! »Ne nam, ampak imenu Gospoda daj slavo!« Nevarnosti in zanke, ki jih doživljaš? So mladi res brez smisla za globino? Največja zanka od vseh je Verjetno malodušnost nad življenjem. Da se prepustiš toku uživaštva in nadomestnih bogov, s katerimi si skušaš zakrpati življenje oz. se zamotiti. Včasih je resnično težko iti mimo tega. Morda tudi zaradi strahu pred svojo majhnostjo, ki jo je lažje ignorirati. Glede mladih pa: ravno pri njih se lahko rodi vera, ki najdlje in najbolj vztrajno gori. In enako, ravno pri mladih se lahko ta »globina« najbolj zasuje. Ko se težave in vprašanja nakopičijo? Jih rešuješ sam, ti kdo svetuje in pomaga? Veliko odgovorov kar pride, ko najmanj pričakuješ... Zelo rad pa se pogovarjam o vsem tem. Tudi s tistimi, ki me morajo »po svoji uradni dolžnosti« še toliko bolj poslušati:) Hvalabogu za sa-lezijance, ki so pomemben del mojega življenja. v vsakodnevnih težavah črpala smisel in moč za življenje iz Božje ljubezni, je vzgojila Janeza za očetovstvo. Biti duhovnik je zanj pomenilo biti oče veliki družini. Kakor so valdoški fantje v don Bosku našli očeta, so v mami Marjeti našli mamo, ki je z vso ljubeznijo skrbela zanje. Prav ona je don Bosku pomagala ustvariti toplo družinsko okolje, v katerem so mladi lahko doživeli, kako rad jih ima Bog. V takem okolju sprejeto-sti, topline in zahtevnosti so lahko rasli v dobre kristjane in poštene državljane. Tudi tebi, dragi mladi prijatelj, don Bosko pravi: na svetu ni nič večjega kot spoznati, da si ljubljen Božji otrok in odgovoriti na Božjo ljubezen z odločitvijo za zakon ali za duhovni poklic. Vsak od nas je poklican, da v svojem poklicu združi oboje: srce otroka, ki s preprostostjo prihaja pred svojega Očeta, in srce očeta ali matere, ki pristopa k otrokom, ki nam jih Bog pošilja in zaupa. Ko v svojem življenju eno in poti svetosti in doživljamo veliko veselja. Ljubezen, ki poganja svet S A L E 2 : J - N 5 K: V t: S T -J : K j Iv A J J U N i 2 008 17 Z modrimi v Betlehemu BESEDILO IN FOTO: TONECIGLAR Še sanjalo se mi ni, da me bo kdaj vodila zvezda kot modre in me privedla v Betlehem; vendar se je prav to zgodilo februarja 2005. Tam sem dobi! naročilo, da se moram v življenje vrniti po drugi poti. Običajno iščemo velike in pomembne ljudi na prestolih, v blišču blagostanja in razkošja. Bog pa se je v Jezusu Kristusu ponižal na raven ubogih, majhnih in prezi-ranih. Ljudje smo zares čudni: čeprav nas velikaši stiskajo in tlačijo, nas njihov sijaj privlači. Zaradi njihovega položaja jim veliko odpustimo in prezremo; zdi se nam nekako normalno, da se gospoda lahko znese nad ubogimi. Modri, pravijo jim tudi trije 18 MAJ- JUNIJ 2006 kralji, pridejo molit in počastit otroka, ki je rojen med živino v votlini in položen v jasli. Božja zvezda Z rojstvom vsakega človeka se prižge nova zvezda na nebu. Posebej močno je zasvetila tista nad Betlehemom. Zato je na kraju Jezusovega rojstva srebrna zveza z napisom: "Hic de Vir-gine Maria Jezus Christus natus est - Tukaj je iz Device Marije rojen Jezus Kristus." Tukaj je Bog nastopil usodo človeka. Bog je človeka postavil v raj, človek pa Boga v jasli. Kdo naj doume skrivnost Božje ljubezni, ki išče človeka? Tresem se od razburjenja, padam na kolena in poljubljam kraj Jezusovega sestopa. Škoda, tako se mi zdi, da ni ohranjeno nedotaknjeno v prvotni obliki. Hkrati razumem krščansko zavzetost skozi stoletja, da je pohujšanje jasli in votline obdala z marmorjem, srebrom in zlatom. Rojen na poti Popis prebivalstva, izraz rimske samopašnosti zaradi mogočnosti imperija, pa nevede omogoči, da se izpolnijo prerokbe o Betlehemu. Da se začnejo novi časi: po Kristusu, za vedno. Kakor koli že, Marija in Jožef sta doživela ponižanje, da zanju ni bilo prostora v prenočišču, da so ju potisnili na družbeno obrobje kot tiste, ki nimajo kaj iskati v družbi premožnih. Nazaret - Betlehem: več kot 130 km, verjetno na osliču, v popolni odvisnosti od dobrih ljudi. Za uboge beduine in revne pastirje je bilo to sicer nekaj običajnega, za Marijo in Jožefa pa ne samo naporno, ampak tudi neprijetno. Gostoljubnost teh ubogih ljudi je bilo edino, na kar sta lahko računala. Popotnike so sprejemali in jih za silo tudi oskrbovali. In pomislil sem na naše otroke, ki imajo srečo, da pridejo na svet. Otrok pravzaprav lahko pogreša standard - česa vse nismo imeli še ne tako dolgo -, ne more pa pogrešati ljubezni, naprej matere in očeta, potem drugih ljudi. To pa je Jezus imel v obilju. Kleče pred jaslimi sem ga prosil, ne toliko za otroke, ampak za SALEZIJANSKI VESTNI K b/foCrti/ PO SVETOPISEMSKIH KRAJIH Betiehem, bazilika Jezusovega rojstva starše, naj položijo svoje otroke v tople jasli velikodušne in požrtvovalne ljubezni. Rajanje pastirjev Vendar dogodek ne ostane neopazen, nebesa se odprejo, sliši se sporočilo. Preprosti ljudje so zanj dovzetni. Življenje jim je vedno zbujalo spoštovanje, zato so se ga veselili, otrok jim je bil znamenje Božjega blagoslova. Zares, otrok je preizkušnja človečnosti. Tako nemočen je, da z njim lahko naredimo, kar hočemo. Betlehemski pastirji so ga obdali s pozornostjo. Veselili so se in prepevali z nebesi. Jezus jim je čudovito povrnil, saj se bo imenoval Dobri pastir. Kakšna božanska oddol-žitev betlehemskim pastirjem, ki so ga sprejeli, ko je bil sam kot izgubljen. Prav na teh poljanah je bival tudi očak Jakob, tu je pasel črede David. Bog, tudi ob naših otrocih danes se lomi naša človečnost. V odnosu do otroka smo ali nismo. Življenje namreč želi živeti, otrok je kot popek življenja. Mnogim ni dano, da bi se razcveteli, saj že rojeni hočemo samo svoje življenje izživeti. Starši in vsi odrasli, vsaj v duhu večkrat poromajte v Betiehem. Kraljevski obisk Svetloba na začetku stvarjenja: Bodi svetloba. Svetloba na začetku odrešenja: Videli smo njegovo zvezdo. Svetloba dokončnega poveličanja: Večna luč. Vesolje zaznava, da Bog prihaja. Vse stvarstvo je čudovita knjiga Božjega razodetja za tistega, ki zna brati. Modri so to bili. Zares modri. Znamenja so si znali prav razlagati in imeli pogum v skladu s spoznanji tudi živeti. Tako so se kot prvi postavili na čelo nepreglednih množic, ki so začele romanje h Kristusu do konca časov. K njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. Začeli so velikanski (kopernikanski) duhovni preobrat: človek, z njim pa tudi ves svet, se je začel vrteti okrog Kristusa, središča sveta in zgodovine. Vsak, kdor najde Kristusa, najde pravo pot v življenje. Če so se še malo prej motili in is- kali Kristusa pri Herodu, potem sedaj vedo, da Kristusova oblast ni človeška, ampak Božja. Betiehem, zavit v črnino Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: kjer ni na prestolu Boga, tam so tirani, ki v obrambi svoje častihlepnosti morijo nedolžne, tudi otroke. Ko gre za obrambo oblasti, posebej če je nezakonita, tam se ne izbirajo sredstva. Kdo bo preštel te žrtve: pred in po Herodu? Ves svet v črnem, kajti ni koščka naše zemlje, ki ne bi bil prepojen s krvjo nedolžnih. Vendar kri Abelova, ki je padel prvi, kakor kri vseh pobitih, kliče v nebo in terja zadoščenje. Bog se nas usmili! Jezus - begunec Jezusa doleti še ena usoda: trpljenje pregnancev, saj se ne vrača v Nazaret, ampak beži v Egipt. Tako je že kot otrok prehodil usodo ljudi, ki bodo oropani tudi domovine. S tem se že izrisuje njegova dokončna usoda, ko bo postal žrtev hudobije in bo kot zločinec obsojen na sramotno smrt na križu, i SALEZIJANSKI VESTNIK | MAJ-JUNIJ 2006 19 M I S I J O N I EGIPT MED ISLAMOM IN KRŠČANSTVOM Pogovor s salezijanskim misijonarjem Francem Zajtlom, ki deiuje v Egiptu, pretežno muslimanski deželi. Bojimo se islamskega fundamen-talizma in tudi njihove težnje priti in se polastiti Evrope. Kako se to zdi tebi? Zares je težnja islamskih skraj-nežev ta, da bi bil svet čim bolj islamski (islam = podvržen božji volji). V Koranu vidijo in ga tudi imajo za izraz zadnjega božjega razodetja, v katerem najdemo vse, kar je potrebno, posebno zakone, ki naj bi vodili življenje božjega ljudstva, tako v zasebnem kot v javnem in skupnem življenju naroda. Dobri muslimani, to so skrajneži, morajo biti "misijonarji", ki naj bi svet spravili na pravo pot, pod kontrolo teh zako- 20 M A J — j U N i J 2:0 0 6 nov, te božje volje, izražene v Koranu. Zanje je "svet" preveč posveten, preveč pokvarjen, posebno zahodni, evropski svet, in tudi nekatere arabske države, kot Egipt in Libanon. Zato je njihova dolžnost zrušiti oblast, ki dopušča to "pokvarjeno življenje" ne samo v zasebnem, temveč tudi v javnem življenju. Kako bi se morali vesti, kakšna stališča zavzeti do njih, da jih ne bi žalili, hkrati pa jim tudi pokazali, kaj smo in zakaj? Do skrajnežev je treba biti skrajno previden. Z ljudmi in z oblastjo niso v odprtem odnosu, to dejavnost izvršujejo bolj ali celo sploh tajno, ker vedo, da jim ljudstvo ne sledi vedno in jih ne sprejema z lahkoto. Kar oni želijo, je preveč za "navadne" vernike; živeti popolnoma po ko-ranskih zakonih je preveč zahtevno in preveč težko. Zato je težko zvedeti, kje ti skrajneži delujejo. V novih centrih, posebno po Evropi, se ne pokažejo kot takšni, njihove dejav- nosti so neopazne, od časa do časa jih odkrijejo (policija) kot takšne, ko prekoračijo meje v svojih dejavnostih, s propagando ali drugimi dejavnostmi proti državi, v kateri živijo. Redkokdaj je mogoče priti z njimi v neposreden stik in jih spoznati takšne, kot so, saj se delajo za krotke ovčice, ki lepo živijo in praktici-rajo svojo islamsko vero. Kakšen je odnos med preprostim muslimanskim ljudstvom do krščanstva? Glede odnosov med preprostim muslimanskim ljudstvom in kristjani je treba upoštevati razliko med življenjem v mestih in življenjem na podeželju. V mestih se ljudje med seboj pomešajo, imajo manj neposrednih stikov in se manj poznajo glede vere, medtem ko pride na podeželju do pogostih trenj, posebno v Gornjem Egiptu. Med muslimani in kopti so velika trenja, med njimi ni mirnega sožitja; tako je že skozi vso zgodovino. Muslimani zlepa ne sprejmejo soseda kristjana, ker je proti njihovi tradiciji in jim je njegova navzočnost vedno "trn v peti". Kaj reči splošnega o njihovi morali, kakor izhaja iz Korana? Muslimanska morala je zelo visoka in vzorna, vsaj v javnem življenju in v odnosu z drugimi. Njihovi pogovori so brez "slabih" besed, ne kolnejo, ne uporabljajo nemoralnih izrazov in jih ne sprejmejo, ker Bog tako hoče, da se izražamo na "čisti" in vzoren način, da je za vse sprejemljivo, posebno vzornemu muslimanu. Kako se kaže njihova vernost na zunaj: prazniki, molitve, zvestoba zapovedim, ki jih predpisuje Koran? Njihova vernost na zunaj, to lahko rečem, je vzorna. Vse njihovo življenje je prežeto s svetim. Takoj se opazi, da vse življenje usmerja in narekuje Koran. V izražanju in v pogovorih vedno uporabljajo izraze, ki kažejo na vdanost v božjo voljo: "Če bo Bog hotel, Bog dovolil.. ."Tudi naTVse izražajo tako. Povsod so napisi: "Bog daj", "Mohamed je božji prerok" itd. Prazniki so globoko doživeti, ljudje gredo v mošejo že zjutraj ob sončni zarji, da tam molijo. Ko pride čas za uro molitve med dnevom, razprostrejo posebne preproge v trgovinah, v uradih... in molijo javno, ne glede na ljudi. Katere so stične točke med islamom in krščanstvom, na katerih vsi gradimo in bi nas lahko povezovale? Stičnih točk med kristjani in muslimani je zelo malo ali jih je vsaj težko najti. Muslimani se zlepa ne družijo s kristjani, pustijo jih "pri miru", jim ne nagajajo, če so kristjani do njih korektni, toda kaj več ni mogoče doseči. Nekateri pravijo, da z islamom ni mogoče sožitje, saj so izključujo- či, hkrati pa ne dovolijo "spreobra-čanja" svojih vernikov npr. v krščanstvo. So zares izključujoči, saj težko dajo celo delo kristjanom, vedno najprej muslimanom; toda nato se to dogaja tudi v obratni smeri, da kristjani ne zaposlijo muslimanov in živijo v getih. Seveda je "spreobrnjenje" v krščanstvo strogo prepovedano, toda obratno, v islam, je vzorno za vse muslimane, kar pospešijo tudi materialno, če kristjani kaj potrebujejo ter jim tako omogočijo, da se bodo spreobrnili v islam. Kako izgleda življenje preproste verne družine: odnosi, vzgoja otrok, vernost, tradicija, navade, kako se poročajo ...? Življenje preproste družine je še vedno tradicionalno. Družina je tesna vez med člani, odnosi so navadno patriarhalni, kjer je prvi oče, njegova beseda ima svojo moč. Kar on reče, se zgodi. Življenje v družini je močno pod kontrolo. Otroci in mladostniki so zelo kontrolirani, kaj delajo, s kom hodijo, zvečer morajo biti kmalu doma. Ob petkih morajo iti z očetom v mošejo, "tako se živi v družini, ker smo vedno tako živeli". Tradicije in navade so zakoni družinskega življenja. Fant in dekle ne smeta hoditi skupaj, dokler nista zaročena; to je vedno dve ali tri leta pred poroko, da se malo spoznata. Toda sprehajata se lahko samo "javno". Vzgojne težave njihovih otrok -mladostnikov: zasvojenost, delink-ventnost, agresivnost... Po vsem, kar sem videl in doživel, lahko poudarim, da zaradi velike kontrole življenja v družini in zunaj družine življenje mladostnikov poteka bolj mirno, z manj agresivnosti. v njih je manj delinkvent-nosti, ker je v družini tako rekoč več preventivnega sistema. V Kairu, kjer živi na kupu 20 milijonov ljudi, od tega polovica mladih, se zgodi relativno malo delinkventnih dejanj. Kaj bi moral vedeti danes "misijonar", ki bi si za področje dela izbral islamsko državo? Glede "misijonarja", ki bi želel delati na tem področju, lahko rečem, da tujcu ni mogoče delati izključno med muslimani, če nima drugih dejavnosti, ker že sama oblast ne pusti, da bi tujec živel izključno med muslimani. Za misijonarjenje nima "razloga", saj jim ne more pridigati ali imeti drugih verskih dejavnosti z njimi, ker je to prepovedano. "Misijonar" pri njih lahko počne kaj drugega: dela npr. v šoli, je socialni delavec. Salezijanci smo v Egiptu zaradi šole in to z dejavnostmi izključno v šoli. Samo domačini so lahko tudi na župnijah in v njihovih centrih-vaseh. V Aleksandriji deluje sirski salezijanec, ki vodi arabsko šolo in ima oratorij za muslimane, edini oratorij v salezijanski družbi za muslimane. Pred tremi leti je imel inšpekcijo, ki je prekontrolirala vse pridige in govore, ki jih je imel do takrat muslimanskim otrokom, da ne bi slučajno kaj propagiral krščanstva. Vse je bilo v redu. Kako praznujejo petek, kako ga preživijo? Petek je zanje Bogu posvečen dan. Tako v Kairu kot v Aleksandriji je veliko cest zaprtih za promet, ker so na njih javne molitve. Pred mošejo razgrnejo preproge in nato se ceste počasi napolnijo z molivci; poslušajo pridigo, ki po zvočnikih doni iz mošeje. To traja uro do dve. Trgovine so zaprte, samo kristjani imajo odprte, tako se takoj vidi, kdo je kristjan in kdo je musliman, čigava je ta ali ona trgovina. Kaj po dolgem sožitju z njimi najbolj občuduješ, kaj te najbolj odbija? Pri muslimanih najbolj občudujem njihovo vdanost v božjo voljo, > S A L E Z1 J A N S K I V E S T N I K I y A J JUNIJ 2008 21 Moderna knjižnica v Aleksandriji Samostan sv. Simona v Kairu Salezijanski zavod v Aleksandriji njihov fatalizem, vse prihaja od Boga, Bog pač tako hoče. Če kdo umrje, če se kaj zgodi, če so revni itd., vse je po božji volji. Toda pri tej drži me odbija prevelikfatalizem, saj je tako rekoč Bog kriv za vse, kar se zgodi. Zato ljudje storijo malo ali nič, da bi izboljšali svoj položaj, zelo malo se zanimajo za to, kako odstraniti negativne stvari iz življenja. Ne mislijo na to, kako bi sodelovali z usodo življenja, temveč se ji vdajo in jim ona kuje življenje brez njihovega sodelovanja. Bog vidi naše življenje, mi pa živimo po tej božji volji - naši usodi. Si kot kristjan - duhovnik zaradi tega doživel kakšno neprijetnost? Kot redovnik - duhovnik nisem nikoli imel nobene nevšečnosti z nobenimi, ne z navadnimi ljudmi in ne z oblastmi, celo nasprotno. Ker hodimo v civilni obleki, ne morejo vedeti, kaj smo po poklicu, zato so morda v začetku, dokler nas ne poznajo, malo bolj uradni z nami. Ko pa zvedo, kaj smo, navadno spremenijo način odnosov z nami. Uradniki postanejo manj uradni, navadni ljudje pa izkažejo večjo pozornost, posebno spoštovanje in nas takoj imenujejo "abuna", naš oče, kar pomeni, da smo tudi zanje duhovna oseba. V Egiptu imajo veliko spoštovanje do duhovnikov - redovnikov ali redovnic. Seveda tudi pričakujejo, da smo to, za kar se predstavljamo: vzorni ljudje v vsakem pogledu, v vedenju, v odnosih z ljudmi, z eno besedo vzorni, saj smo "ragul el din - ljudje vere". Arabski jezik in pisava: povej nekaj o tej značilnosti, saj je vendar jezik izraz duha in miselnosti. Glede arabskega jezika bi lahko rekel, da je čudovit, zelo zveneč, za milijone je svet jezik, ker je jezik Korana, ki je božja knjiga. Čudijo se, če rečem, da imam Koran v italijanščini, ker je Koran tako svet, da se mora brati samo v originalnem jeziku. Zato po vsem svetu, tudi tam, kjer ne poznajo arabščine, molijo bodisi javno v moše-jah kot zasebno v tem jeziku, čeprav ne vedo, kaj berejo. Jezik je zelo bogat z izrazi. Kdor ga dobro pozna, pri tem uživa, posebno, kadar moli "šehi" ali "imami", se čuti njegova lepota, ker ima dolge in kratke, globoke in normalne zvoke, ki olepšajo izgovorjavo. To je jezik, ki izrazi najgloblje duhovne misli. In kaj o umetnosti, recimo sakralni? Džamija - z ali tudi brez minareta? Do sakralnih objektov gojijo izraze pobožnosti, obdani z umetnostjo tako znotraj kot zunaj. Čeprav so celo v mestu stavbe brez ometa in ostanejo tako leta in leta, so moše-je lepo vzdrževane in pogosto ob-navljane, če je potrebno. V Egiptu omet hitro izgubi barvo zaradi prahu, ki ga je veliko v zraku in se povsod nalepi. Kairo, kot pravijo, je mesto tisočerih mošej. Z razgledne točke se o tem lahko vsak prepriča, saj je povsod kakšen minaret, ki potrjuje to navzočnost, Posebnost je tudi ta: kjer je kakšna cerkev, ob njej za "ravnotežje" sezidajo tudi moše-jo in to v neposredni bližini. Živiš v eni izmed zibelk starih civilizacij: egiptovske. Kaj te pri tem najbolj nagovarja? Vsi turisti, ki obiščejo Egipt, se čudijo o moči, naprednosti in kulturi starega Egipta, ki je zmogel s tedanjo tehniko to, kar bi s sedanjo težko opravili: piramide, templji, obeliski, s tako popolno izvedbo vsega in to že pred 5 tisoč leti. Vse je občudovanja vredno. Toda, kaj je ostalo od vsega tega? Od rimske okupacije Egipta leta 30 pr. Kr. je vse začelo propadati; iz tega obdobja ni skoraj nič pomembnega, razen kipov in gledališč. Bizantinci so razrušili še tisto, kar je ostalo, ker je to bilo zanje pogansko. Najhujši udarec so egipčanski kulturi zadali muslimani, ki so leta 641 zavzeli Egipt. Prišli so iz puščave in niso znali ceniti tistega, kar so našli. Npr. piramide so bile obložene z obdelanim granitom, kot je mogoče sedaj videti na drugi piramidi (Kefrenovi). Arabci so te lepo obdelane kamne izkoriščali za gradnjo svojih palač. Tako se je zgodilo tudi drugod po Egiptu z drugimi ostanki razvalin. So današnji Egipčani v čem dediči antičnega Egipta? Današnji Egipčani so in se čutijo potomci starih Egipčanov. Pravijo, da so Egipčani, muslimani pa zase pravijo, da so Arabci. To nam nakazuje dejstvo, da niso vsi istega porekla. Poleg tega koptska cerkev še vedno goji koptski jezik (v liturgiji), ki je kombinacija zadnjega egipčanskega pogovornega jezika (demotskega) in grškega, ko so bili pod Grki. V Gornjem 22 MAJ — JUNIJ 20 0 6 i SALEZIJANSKI VESTNI K ZDRUZENJE MARIJE POMOCNICE Kvaliteta življenja Egiptu biizu Luksorja je še neka vas, kjer govorijo starodavni koptski jezik. Kopt pomeni: stanovalec Egipta - doline Nila. Arabci, ki so prišli iz Arabije, so jih tako imenovali; ime je ostalo, potem so se še sami začeli imenovati tako in se tako imenujejo še danes. In še karkoli, kar bi bilo za nas zanimivo ... Na koncu naj povem še nekaj o Egipčanih na splošno. Egipčani (muslimani in kristjani) so zelo preprosti ljudje, ljubeznivi in prisrčni. Z njimi ni težko navezati stike, tudi prijateljske odnose. Treba pa jih je spoštovati, ceniti njihovo kulturo in vse, kar imajo. Čeprav so mesta umazana, ni vode, neurejenost na vsakem koraku, ne smeš tega povedati, temveč je treba pohvaliti lepe pozitivne stvari, ker negativne poznajo tudi sami, a se teh ne morejo "znebiti" in so jim kot trn v peti; spremlja in pika jih povsod, ker je negativnih stvari povsod dovolj in so vidne vsem. Sedaj jim je televizija (satelitska) omogočila, da vidijo svet z njegovimi lepotami. Oni so še daleč v "ozadju" in to jih boli. I ZA SALEZIJANSKE MISIJONarjE V C emu vam predstavljam Združenje Marije Pomočnice? Skupin in združenj je danes toliko, da jih ne moremo prešteti. Sociologi pravijo, da je odrasel človek na Zahodu v življenju v poprečju član več kot dvajsetih skupin, društev, združenj ... To je preprosto potreba sodobnega človeka in način življenja danes. Ljudje tako zadovoljujemo številne osebne in socialne potrebe. Vendar ZMP le ima neko posebnost. Preprosto gre za kvaliteto življenja, s katero obogatimo svoje običajno krščansko zadržanje. Zaradi članstva v ZMP ni treba ničesar opustiti glede poklica ali stanu. Ni si treba nadeti nobene uniforme ali sprejeti kako drugo vidno znamenje. Ostanemo to, kar smo, in tam, kjer smo. Samo poživili naj bi svoje praktično krščanstvo z nekaterimi običajnimi vsebinami, ki jih že živimo. Sv. Janez Bosko je bil prepričan, da so mnogi verniki duhovno izredno bogati in bi hoteli storiti kaj več kot sicer, čeprav ne želijo v kak duhovni poklic in hočejo ostati v svetu. Tako jim je ponudil ZMF? v katerem naj bi gojili ljubezen do Rešnjega telesa in širili pobožnost do Marije Pomočnice. Po don Boskovem prepričanju in izkušnji sta to dva duhovna stebra, ki dajeta trdnost vesoljni Cerkvi, pa tudi vsakemu posameznemu verniku. Člani združenja naj bi torej trdno zasidrali svoje življenje ob Evharistiji in Mariji. V to smo se že tudi sami prepričali. Ljudje pa smo kljub vsemu slabotni in omahljivi. Da bi v prepričanju vztrajali, velikokrat potrebujemo tudi kakšno "zunanjo" spodbudo in oporo. To nam daje združenje. Obljuba, ki jo storimo, pa postane vez, ki nas tesneje poveže z Bogom in drugimi brati in sestrami na isti poti. Z obljubo v ZMP postanemo člani številne salezijanske družine (danes je že 20 združenj - vej, še več kot 30 jih želi postati), ki je na začetku novega tisočletja tako mogočno vključena v novo evangelizacijo. Papež Janez Pavel II. je vabil vse vernike, naj spričo tako nujnih potreb sodobnega sveta ne stojijo ob strani, ampak naj se po svojih močeh in dobri volji vključijo v prizadevanje Cerkve, da bi krščanstvo tudi v časih, ki so pred nami, bilo evangeljski kvas človeštva in zagotovilo novih časov. Spoštovani bralci Vestnika, upam da prebirate ta nadaljevanja in vas nagovarjajo, da že tudi razmišljate o svojem odnosu, ki ga boste zavzeli. Morda se boste hoteli pobliže seznaniti z združenjem? Oglasite se ali po pošti ali osebno v najbližji ustanovi, kjer delujejo salezijanci. Pred nami je maj, mesec Marije Pomočnice. Don Bosko je leta 1869 združenje ustanovil kot zahvalo, da se je Marija Pomočnica nastanila v baziliki, ki jo je zgradil, in tam bila zagotovilo svoje čudežne navzočnosti. Stoletno domovanje Marije Pomočnice na Rakovniku bo morda tudi vas privabilo na romarski shod k njej. Mar se Marija tudi med nami ni izkazala kot mogočna obramba, varuhinja in pomoč?! Tako kot je Marija spodbujala don Boska, tako sedaj spodbuja tudi nas: "Če boste vi moji zvesti otroci, bom tudi jaz vaša dobra mati!" Dobri Bog naj nam ohranja Marijino navzočnost, naj razprostira svoj materinski plašč nad slehernega vernika, ki jo časti in se k njej zateka. Tone Ciglar KEREČEV SKLAD Od 20. februarja do 22. aprila 2006 ste darovali: Blatnik M., Boršič L„ Brodarič M„ Cankar F., Ferkolj L., Gombošl C., Gosar D., Gregorič M., Hrovat A., Janža J., Jeglič M., Jesih T., Kralj J., Mrzel S., Onušič I., Oven M., Pajnič J.M., Pajsar N., Pokom J., Prijatelj F„ Primon A., Pucko l„ Ri-gler A., Sabolič G., Strniša A., ŠerbakR., Urbanija L.s Vidmar M., Vrhovec M., Zorčec A., Ževart A., Živic S., Žuntar I. In nekateri neimenovani dobrotniki. Darujete lahko za posamezne misijonarje ali splošno za misi-jone, in sicer oddate dar osebno na Rakovniku, po poštni nakaznici oziroma na transakcijski račun Salezijanskega vestnika (gl. str. 3) s pripisom "MIS". Vsem iskren »Bog plačaj!« SALEZIJANSKI VESTN I K | MAJ—JUNIJ 2006 23 RAKOVNIK SKLAD RAKOVNIK Rakovniški šepet neba Čudna, čudovita so ta Božja pota! Kot mlad fantič sem zahajal v Želimlje k salezijancem na duhovne vaje, pa se mi niti sanjalo ni, kdo so salezijanci; sv. Frančiška Šaleškega pa sem zamenjeval z našim pisateljem Fr. Šaleškim Finžgarjem, ki je župnikoval tudi v Želimljem. Bil sem že gojenec salezijanske Srednje verske šole v Želimljem ter se s tem začel pripravljati na salezijan-ski poklic, pa dotlej še niti nisem bil na Rakovniku. Postal sem salezijanec in šele po nekaj letih odkril, da sta že pred 2. svetovno vojno romala k rakovniški Mariji Pomočnici moja starša - ki sta bila tedaj še v rosnih najstniških letih... In odtlej je moj salezijanski poklic že skoraj 20 let povezan z Rakovnikom. Sedel sem pred bivšim župniščem: naključni sprehajalec se je ustavil in se razgo-voril o čudovitih mladostnih letih, ki jih je pred vojno preživljal na Rakovniku v oratoriju. Bil je 23. november 2001, stoletnica prihoda sa-lezijancev na Rakovnik. In prav tedaj se je pojavil sorodnik salezijanca iz prve skupine, ki je prišla na Rakovnik pred sto leti, in si je želel ogledati razstavo ob stoletnici. V tistih dneh smo blagoslovili obnovljeni grad, kjer se je naselila prva skupinica sobratov, in v očeh nekaterih sobratov (starih nad 60 let) so se pojavile solze: prvič so prestopili prag tega nam tako dragega gradiča. Obnovili smo stavbo ob cerkvi, zdaj pa se oglašajo nekdanji (med- in povojni) učenci, ki so tukaj obiskovali gimnazijo ali osnovno šolo: radi bi se sprehodili po svoji nekdanji šoli in si ogledali prenovljene prostore... Brskamo po zgodovini predvojnega Rakovnika in s presenečenjem ugotavljamo: svetniški misijonar Andrej Majcen je deset polnih let deloval kot učitelj v obrtnih ra-kovniških šolah in se tako zelo konkretno pripravljal na zahtevno misijonsko poslanstvo. Privlačnost lurške kapele Zanimivo se je zaustaviti pri rakovniški lurški kapeli: sem prišepajo ostareli in vzamejo v roke rožni venec; po nedeljski maši prihitita šolarki, poklekneta pred Marijin kip; v pomladnem mraku prideta fant in dekle, pridruži se jima duhovnik - opravijo obred zaroke in prosijo Marijo za varstvo; stara mama pelje malega štiriletnika na sprehod, ta se ji pred votlino iztrga iz rok, priteče h kipu, na glas zmoli zdravamarijo in sveti angel in že steče nazaj k stari mami; mlada mamica, včasih v spremstvu svojega moža, potiska otroški voziček prav do kapele, se skloni k malemu, mu naredi križ na čelo; salezijanski kandidati in bogoslovci se s svojimi vzgojitelji tukaj zadržijo v molitvi rožnega venca ... Neodkriti biseri Rakovnika V cerkvi imamo podobo Dominika Savia, tega »malega velikana svetosti«: v tem času (v času kulture smrti) bi se mu veljalo še bolj priporočati - saj je »zavetnik življenja«. Ko romamo okrog Torina, se presenečeni ustavljamo ob oltarjih in slikah sv. Dominika Savia, obdanih s posebnimi zahvalnimi znamenji. Iz neštetih zahval veje neizmerno zaupanje do tega svetnika: za srečen porod; za otroka, ki ga je par končno dočakal po več letih nerodovitnosti; za varstvo otroka v nesreči; za otrokovo zdravje... Don Boskovparkob cerkvi. Morda še premalo odkrit: včasih pred podobo svetega vzgojitelja gori sveča ... Kdor se z vero v srcu zateka na ta rakovniški kraj milosti, potem zagotovo lahko verjame don Boskovemu zagotovilu: »Zaupajte v Marijo Pomočnico, pa boste videli, kaj so čudeži!« JANEZ POTOČNIK ravnatelj Salezijanskega zavoda Rakovnik Pogled na Rakovnik od zgoraj; marec 2006 Za obnovo Rakovnika ste od 20. februarja do 22. aprila 2006 darovali: AlbrechtA., Anželj A., Baloh T., Blatnik M., Burja V., Cankar F„ Čelik A., Čeme S„ Černič T., Černigoj J., Drobnič M., Furlan A., Golob J, Grdadolnik i, Gre-gorič M., Grmšek A., Gruden C., Hočevar D., Horvat M., Iskra A., Jančar M., Janža J., Japelj B., Javorškovi, Jeglič M„ Jereb F., Jurca h, Jurca M., Kline M., Knapič C., KomatarT., Kores J.. Koritnik J., Koselj A., Kovačič M., Kralj A., Kralj J., Kratochvvil M., Laje-vec J., Lukan M., Luštrek A., Macerl t, Marinič J„ Maučec N„ Mavčevi, Maver M., Mavric M., Mazi J., Meglen i., Metelko A., Meža L, Mirt A.J., Mivšek F., Mlinar T., Moškon M., Mošnik A., Možina M., Mrzel S., Nagode A., Nagode M., Nahtigal V., Pečkaj K.M., Pečlin A., Pečnik J., Perčič F.T, Peta-uerjevi, Petelin M., Peterca A., Pinter F., Pire A., Plavc Z., Podbregar T., Potočnik F, Potočnik M., Povhe B„ Pra-protnik A.G., Prhavc J., Prašek A., Radi S., Rebec M., Rebolj N„ Recelj K., Rihar L., Robnik M, Rupar L., Rus A„ Selšek M., Suša, Šerbak R„ Šimnovec T., Škrlj A., Šolar A., Šparovec F., Tasič J., Trček F., Trinko M., Urbas M., Urleb M., Vidmar M/, Vrhnjak M„ Vrhovec M_„ Vukan M., Zaleznik J., Zupančič A., Žižek J., Žuraj A., župnija Rakovnik in drugi neimenovani dobrotniki. Svoje prispevke lahko Izročite osebno ali nakažete na naslov: Salezijanci, Rakovniška 6 1000 Ljubljana TRR 24200-9004141717, sklic 00 06 Pri nakazilih na račun navedite oznako 'RAK' ter nas tudi obvestite o namenu nakazila. NAJ VAM GOSPOD POVRNE 24 MAJ — JUNIJ 20 0 6 i SALEZIJANSKI VESTNI K ZA RAST KULTURE ! N OMIKE priporoča JOŽE ZADRAVEC Živeti z dobro knjigo, da bi se tem bolj veselili življenja in vsega, kar na svetu rado biva! Da bi se je v nobeni dobi svojega življenja ne naveličali, ker jo ljudje z veseljem pišejo tudi v zelo poznih letih z utemeljitvijo, da bi njihove izkušnje, spomini, doživetja utegnila bralca obvarovati pred marsikatero grenko izkušnjo. Dobre knjige nosijo v sebi Sijaj resnice (Zorka Bradač), duhovna prostranstva kot Nebo, oko in jezero (Silvester Mihelič), oznanjajo blagovest kot Dobri pastirji (Janko Zerzer). Nebo, oko in jezero Silvester Mihelič, KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA, Celovec_ V počastitev stoletnice rojstva salezijanskega duhovnika Silvestra Miheliča (1905-1981) sta Jasna Nemec Novak in Ivo Jelerčič pripravila obsežen zbornik o njegovi življenjski poti (Trst-Rabenstein-Sterntal/Kidričevo-Ver-že j-Rad na-Tu r i n-Zag re b-Lj u b I jana-Ve-trinj—Peggez—Spittal—Kamen—Tinje) ter skladateljskem inglasbenope-dagoškem delu na Koroškem. Ob slikovni in besedilni pripovedi zaživi ne le podoba glasbeno ustvarjalnega in duhovniško vnetega Miheliča, temveč tudi čas grenkih zgodovinskih dogajanj, ki je tako neusmiljeno zaznamoval slovenskega človeka doma in v zamejstvu. V drugem delu zbornika so notni zapisi duhovnih in posvetnih skladb za mešane, moške in ženske zbore ter ljudsko petje. Razprave in gradivo INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA, Ljubljana_ Revija »Razprave in gradivo 47« vsebuje petnajst prispevkov domačih in tujih avtorjev o sodobnih trendih razvoja na področjih manjšinske zaščite, človekovih pravic, etničnih odnosov in identitete. Gre predvsem za vlogo in pomen narodnih manjšin v čezmejnem sodelovanju ter primeru manjšin v Sloveniji in Slovencev v sosednjih državah. Narodne manjšine so bile sprva predmet meddržavnih spopadov, zatem so postale predmet političnega in strateškega trgovanja, danes, v času etničnega poenotenja državnih ozemelj, pa postajajo pomemben element meddržavnih in medkrajevnih odnosov. Dobri pastirji Janko Zerzer, MOHORJEVA DRUŽBA, Celovec Sodaliteta-združenje slovenskih koroških duhovnikov - je ob svoji stoletnici predstavila svoje duhovnike, ki so umrli med letoma 1968 in 2005. Ti »duhovniški portreti« so nadaljevanje publikacije »Naši rajni duhovniki«, ki je izšla leta 1968. Sedanja vsebuje več kot 90 duhovnikov Sodalitete; z njo hočejo naši rojaki ohranjati spomin nanje ter oživiti hvaležnost za njihovo dušnopastirsko delovanje na dvojezičnem področju krške škofije. Uvodni besedi sta napisala predsednik Sodalitete in rektor doma Katoliške pros-vete v Tinjah Jože Ko-peinig in krški škof dr. Alois Schwarz. Knjiga naj bo spodbuda vsem mladim ljudem, da v njih »ne ohromi skrb za duhovne poklice, ki je vendar od nekdaj posebna odlika slovenske narodne skupnosti v naši deželi, in da molijo za dobre in številne duhovnike«. Prešeren in likovna umetnost Damir Globočnik, MOHORJEVA DRUŽBA Celovec—Gorica—Celje_ 0 upodobitvah pesnika Prešerna so v preteklih 150 letih pisali kulturni, literarni in umetnostni zgodovinarji, literati, časnikar- ji, pesnikovi sodobniki, sodobniki likovnih ustvarjalcev in drugi znani in neznani pisci. Izhodišče za Glo-bočnikovo obsežno delo (552 strani) je njegova doktorska disertacija »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti / Pregled pesnikovih portretov, ilustracij njegovih del in karikatur od leta 1850 do konca 20. stoletja, ustvarjalni opusi posameznih pesnikovih upodabljavcev«. Študija (spremlja jo med drugim 1410 opomb) torej temelji na velikanskem gradivu. Od prvega portreta (prijatelja Goldensteina, »malarja« nemškega rodu), ki je nastal leto dni po pesnikovi smrti (»iz pameti malan«, po spominu naslikani »obraz slavniga pesnika«), se je do konca 20. stoletja zvrstilo na stotine portretov kot različnih interpretacij pesnikovega videza. Vsaka doba je iskala po svoji meri krojeno, idealno pesnikovo upodobitev. Drugačno sonce Oliver Ciement, MOHORJEVA DRUŽBA, Celje, prev. Marija M. Travnik_ Iz občutja tesnobe in smrti, skušnjave samomora se mlad pogan s francoskega [uga reši v močno in polno vernost. Čeprav živi v zahodni Evropi, sprejme pravoslavno vero. Knjiga je pripoved njegovega »duhovnega popotovanja« oziroma kalvarijske-ga odreševanja iz krika tesnobe na obale miru; vrste se refleksije o umetnosti, vojni, spolnosti, smrti in ljubezni, vlogi kristjanov v Evropi, pravoslavja, teologije, ekumenizma in osebnih spominov na največje predstavnike ruske emigracije v Franciji. V zadnjem poglavju je zanimiv oris »duhovnih temeljev prihodnosti«. Kdor hoče po bližnjici spoznati duhovno podobo sedanjega papeža BenediktaXVI., je celjska Mohorjeva oskrbela prevod Ratzingerje-vega Križevega pota (z dodanimi slikami iz župnijske cerkve na Vačah, delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja). MAJ—JUNIJ 2 0 0 6 25 SALEZIJANSKI VESTNI K Marco Polo Muriel Romana, MLADINSKA KNJIGA, prev. Vesna Velkovrh Bukilica__ V treh obsežnih knjigah (Beneška karavana, Onstran Velikega zidu, Tiger sedmerih morij) je francoska pisateljica Muriel Romana na podlagi zgodovinskih dejstev orisala razgibano življenje Marca Pola (1254-1324), beneškega raziskovalca skrivnostnega in barvitega sveta tedanjega Daljnega vzhoda. Sedemnajstletni Marco odpluje na Jutrovo, zaide na dvor mongolskega kana Kublaja, postane njegov vojni poslanik in guverner, na popotovanjih spoznava duhovne skrivnosti ter tehnične dosežke nove dežele (tisk, papirnate bankovce, zdravilstvo), odkriva umetnost ljubezni, doseže vrhunec ugleda in naklonjenost vseh. Nenadoma pa se sreča obrne proti njemu, ko odkrijejo, da je njegov sin vpleten v prevratniško zaroto. Dolga in usodna vrnitev v rodne Benetke se konča v ječi, kjer je njegov sojetnik tako očaran nad njegovimi pripovedmi, da jih je sklenil zapisati. Sijaj resnice Zorka Bradač, MONDENA, Grosuplje Veličastna mavrica obrazov znamenitih Slovenk in Slovencev, ki so svoje ustvarjalne moči vztrajno in nesebično polagali v temelje duhovne dediščine, iz katere živi in se še vedno oplaja naša kultura, znanost, vera, umetnost, politika, glasba, gledališče, opera ... zaživi na straneh knjige Sijaj resnice. Bradačeva, nekoč sijajna glasbena pedagoginja, v sred gajanja nekdanje Ljubljane, v tesnem objemu devetega križa obuja spomine na osebna, intimna čustvovanja, vesela ali žalostna, tenkočutna, globoka in prijateljska (kot najvišjo obliko ljubezni), na dogodke, dogodivščine, srečanja, ki so polnili njen vsakdanjik, i ZALOŽBA SALVE i salve Oddaljeni, a vendar blizu Branko Balažic, Šmarnice za otroke, 2006 Da bi bil maj lepši, najlepši za otroke ... Da bi bile šmarnice boljše, najboljše za vse, ki se znajo nasmehniti, osrečiti sebe in druge... Šmarnice 2006, od prvega do zadnjega maja, Imajo izhodišče v vsakdanjem okolju - kot sončni prameni, vsak zase lep, drug od drugega različni - v družini, šoli, veroučil-nici, na ulici, na igrišču, cerkvi, kapeli. Vsako okolje je zaznamovano po svojih značilnostih: vera, nevera, svetovni mir, pop glasba, mladostna svojeglavost, osamljenost, sovraštvo, televizija, materializem, alkohol, droga, aids, slepi, otroci brez ljubezni. To so tiste nevarne čeri, ki že otroka oddaljujejo in odtujujejo od njegove osebne naravnanosti k Bogu. Slavi Selan Trkman in Branko Balažic sta se namenila, da s šmarničnimi nagovori prestrežeta otrokom taka odtujevanja in oddaljevanja veri in Cerkvi. Prva nagovarja otroke nižjih, drugi pa otroke višjih razredov devetlet-ke. Zgodbe so napisane tako, da jih voditelj lahko prosto pripoveduje ali skupina otrok celo uprizori. Otroke bo privabila igralna karta »Človek ne jezi se«; do konca meseca bodo zbrali trideset igralnih kart, na katerih so narisane posamezne scene in naloge. V šmarčnično dogajanje bodo vključeni tudi drugi družinski člani, ki bodo sodelovali pri igri. Tako sta gospa Slavi in gospod Branko prepričana, da bodo otroci še bolj vzljubili cilje, ki jih vsebujejo letošnje šmarnice. Ministrantski žepni leksikon Marko Suhoveršnik (zbral in uredil), Simona Gomboc (prevod)_ Priročna ilustrirana knjižica z mnogimi gesli, ki posegajo v bogoslužno življenje kristjana, bo marsikoga rešila iz zadrege. Leksikon po abecednem redu (od A do Ž) strnjeno, zanesljivo in preverjeno poučuje mladega in odraslega bralca o posameznih bogoslužnih predmetih (mašna knjiga, ciborij, kadilnica, čol-niček, velum, rellkviarij, patena), pojmih, praznikih, svetnikih, vzklikih, stavbah, oblačilih, prošnjah... Prim.: »Bazilika«: (iz lat. basilica), 1. pri starih Rimljanih prostorna dvorana, s stebri razdeljena na več ladij, po kateri se je zgledoval gradbeni slog staro-krščanskih cerkva. Tu so potekale sodne razprave in druga zborovanja, pa tudi trgovski posli; 2. danes je to častni naslov, ki ga imajo nekatere zgodovinsko ali sicer pomembne cerkve. »Sveto Rešnje Telo in Rešnja kri«: ta zapovedan praznik obhajamo drugi četrtek po binkoštih. Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, središče vsega krščanskega življenja, se zato časti s posebnim praznikom, ko izkažemo primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. To Izrazimo tudi s procesijo s štirimi oltarji, kjer poslušamo odlomke iz evangelijev in prosimo za blagoslov naših polj in dela, na koncu pa prejmemo evharlstlčnl blagoslov. PRIPRAVA ZA TISK j ZALOŽBA i VIDEO | TRGOVINA Rakovniška 61 Ljubljana trgovina je odprta 01 427 73 10 vsak delovni dan 8.00-18.00 info@salve.si ob sobotah 8.00 -13.00 www.salve.si ter ob romarskih shodih 26 MAJ—JUNIJ 2006 I SALEZiJANSKI VESTNIK NAŠI RAJNI t Naročniki Salezijanskega vestnika, člani Mašne zveze in molivci za duhovne poklice Furlan Avguštin, Dolina pri Trstu Hozjan Jože, Odranci, oče duhovnika in sestre HMP Jeneš Alojz, Lipovci Justin Marjana, Gorenja vas Kline Francka, Videm Dobrepolje Kociper Marija, Ptuj Križaj Pepca, Logatec Lačen Ema, Ljutomer, Lamovšek Alojzij, Ljubljana, duhovnik Lašič Lizika, Ljutomer Mernik Anica, Maribor Ostanek Marija, Mirna Peč Peterca Jožefa, Gorišnica Polajnar Kristina, Ljubljana Poljanec Mihaela, Križe Praprotnik Cilka, Tržič Rajh Otilija, Vitomarci Stržinar Vanda, Vrhnika Šega Anica, Ribnica Škrjanc Angela, Grosuplje Štefanič Antonija, Ljubljana Vizjak Veronika, Šmarje pri Jelšah Vozelj Valentin, Prežganje, oče sestre HMP Zavratnik Frančiška, Ljutomer Žabot Ivan, Razkrižje, oče salezijanskega duhovnika Žnideršič Erika, Spodnji Duplek DANIJEL LESTAN salezijanec; 1925-2006_ 4. marca 2006 je v Rimu umrl salezijanec Danijel Lestan, ki je bil dolga let vodnik po Kalistovih katakombah za slovenske in druge romarje. Rodil se je v kraju Orehovlje, župnija Miren, 27. januarja 1925. Oče Alojz je bil delavec pri visokih pečeh (plavžih), mati Jožefa, roj. Ferletič, je bila gospodinja. To je bila številna družina. Drugorojeni Danijel je imel štiri brate in dve sestri. Toda ko je začenjal noviciat v salezijanski družbi, je imel le še brata in sestro. Pripravo na noviciat je opravil v Italiji, v kraju Penango, noviciat pa v Villa Moglia, ki ga je sklenil z izpovedjo redovnih zaobljub v salezijanski družbi, 16. avgusta leta 1943. Sledila so tri leta, ki jih je preživel v rojstnem kraju sv. Janeza Boska, danes imenovanem Colle Don Bosco. Tam se je izučil za knjigoveza in tiskarja. S to usposobljenostjo je nato odšel v Španijo, najprej v Sala-manco, nato v Barcelono. Večne (dokončne) redovne zaobljube v salezijanski družbi je izpovedal 15. februarja 1953 v Salamanci. Veščina knjigoveštva in njegovo služenje kot oskrbnik v raznih salezijan-skih zavodih pomenijo le del sposobnosti, ki jih je g. Danijel razvil v poznejših letih. Leta 1962 je postal član salezijan-ske inšpektorije (province) v Rimu, tedaj imenovane centralne. Predstojniki so mu zaupali nalogo vodnika po Kalistovih katakombah, nalogo, ki jo je neprekinjeno opravljal preko 40 let. Vodil je slovensko, italijansko, špansko, francosko in hrvaško govoreče romarje. Mnogo sobratov bi lahko spregovorilo o pričevanju, ki ga je g. Danijel izkazoval v tem služenju prek delavnosti, ki se ni ozirala na delovni čas, prek ljubezni do vzgoje in prek usposobljenosti, ki je prej kot na znanju jezikov temeljila na čistosti srca, molitvi in dobrohotni ljubezni do gostov in romarjev. O rajnem Danijelu lahko rečemo, da je bil svet mož: eden takšnih, za katere želimo, da so vedno ob nas. So kot angeli varuhi, ki nas spominjajo na to, kaj pomeni popolnoma se dati na voljo Bogu in le od njega pričakovati plačilo. Rajni Danijel je bil eden tistih sobratov, ki nam je vedno znova dajal vedeti, da je Gospodu potrebno služiti v »duhu in resnici«, brez hrupa in izstopanja v ospredju, velikokrat v tihi in skriti zvestobi, ne da bi se pojavljali na prvih straneh ali si nenehno želeli uradnih in javnih priznanj. Rajni Danijel je bil salezijanec laik, ki nam pomaga razumeti vrednost posvečenega življenja, ki prek življenja v skupnosti, prek vzgojnega poslanstva, izpovedi in uresničevanja evangeljskih svetov najde svojo polnosti in svojo uresničitev. GLP JOŽE HOZJAN oče sestre HMP in oče duhovnika 3. aprila 2006 so na pokopališču v Odrancih k večnemu počitku pospremili Jožeta Hozjana. Rodil se je 13. 3. 1917. Otroštvo je preživel v družbi štirih bratov, od katerih je eden umrl že v mladosti. Kot RAJNI mlad fant je bil poklican v madžarsko vojsko, doživel pa je tudi grozote vojnega ujetništva na Madžarskem. Življenje ga je trdo preizkušalo. To je spoznal ob smrti prve žene, s katero je imel hčerki Maričko in Ano. Tudi v drugem zakonu mu ni bilo dano dolgo skupno življenje. Po rojstvu sina Jožeta in hčerke Cilke mu je tudi druga žena kmalu umrla. Oba otroka iz drugega zakona sta posvetila svoje življenje v duhovnem in redovnem poklicu, kar mu je bilo v ponos, srečo in veselje. Sin Jože je župnik v Pečarovcih, hčerka Cilka pa je redovnica v družbi sester hčera Marije Pomočnice. Leta 1960 se je tretjič poročil. V zakonu sta podarila življenje dvema hčerkama. Z vso preprostostjo in delavnostjo je s svojimi delavnimi rokami pustil mnogo potu pri delu na polju v tujini in doma. Da bi svoji družini omogočil boljše življenje, je odšel za boljšim zaslužkom v Avstrijo, kjer je pet let sezonsko delal pri izkopih vodnjakov. Po vrnitvi pa je pomagal ženi in otrokom pri delu na polju, občasno pa je delal tudi kot tesar. Bil je dober gospodar, odločen in zelo gostoljuben. Vrata njegove hiše so bila vedno odprta. Vsi otroci so se radi vračali domov k očetovemu ognjišču. Svojo dobroto, plemenitost in ljubezen do bližnjega je dokazoval tako, da je pomagal vsakomur pri delu po svojih močeh. Bil je tudi član upokojenskega društva. Z ženo sta se rada udeleževala srečanj s svojimi vrstniki. Zadnji dve leti pa je zaradi starosti bolj posedal doma. Starost in bolezen je prenašal mirno. Ob strani mu je zvesto stala žena Katarina s pomočjo hčerke Jožice in njene družine. Nestrpno je pričakoval obiske svojih otrok, vesel pa je bil tudi obiskov sosedov, prijateljev in znancev. Tudi v starosti ga nista zapustila vedrina in nasmeh. povzeto po zapisu Duše Kavaš VALENTIN VOZELJ oče sestre HMP »O Bog, moj Bog, željno te iščem!« Ta stavek Svetega pisma se je uresničil na pepelnično sredo, sredi popoldneva, ko se je izročil svoji Nebeški Materi z molitvijo Zdrava Marija v Kliničnem centru ter za večno zaspal in se preselil k svojemu Bogu, ki mu je tako vdano služil v zakon-sko-družinskem življenju, naš dragi ata Valentin Vozelj. Rodil se je 4. 2.1926 kot enajsti od 14 otrok staršema Jožefu in Mariji Vozelj v SALEZIJANSKI VESTNI K MAJ—JUNIJ 2 0 0 6 27 vasi Dragovško, župnija Štanga pri Litiji. Že v otroštvu je moral pogosto prijeti za trdo delo na hribovski kmetiji. Kot fant se je zaposlil v rudniku Zagorje ter del svojih najboljših moči pustil prav tam. Ko je spoznal svoje dekle, poznejšo sopotnico svojega življenja, je to leta 1954 potrdil tudi z zakonsko zvezo v župnijski cerkvi svete Marjete na Prežganju, kjer je bila tudi njegova nova župnija. Tu se je rad vključeval na vseh področjih, kot pevec, ključar, član župnijskega pastoralnega sveta (blagajnik), predvsem pa kot skrben in zavzet gospodar za Božjo hišo. Za družino je bil skrbni in dober krščanski oče, ki je rad vzgajal svojih pet otrok v dobre kristjane in poštene državljane, da bi ponesli Božje oznanilo povsod, kjer jih bo pač vodila pot. Pred- vsem pa je bil oznanjevalec Božje besede v konkretnem vsakdanjem življenju, kakor je poudaril v homiliji domači župnik p. Jože: Pil je Božjo besedo. Iz nje je črpal moč za premagovanje, za vztrajnost v dobrem in molitvi. To lahko priča tudi to, da so vsi otroci dobro in zavzeto vključeni v svojih župnijah, kamor jih je Bog poklical. Z molitvijo je izprosil dar vere vsem otrokom ter dar redovnega poklica hčerki Angelci v družbi hčera Marije Pomočnice. Na Božjo njivo ga je pospremilo sedem duhovnikov s svojimi redovnimi sobrati, bo-goslovci, redovne sestre, sorodniki, številni znanci in skoraj cela župnija. Naj ga Gospod sprejme k sebi na večno gostijo, nam pa nakloni zvestih pričevalcev krščanskega življenja. V.A. PISMA 1 PRILAGAM SKROMEN DAR za obnovo vaših poslopij. Gotovo je še veliko dolga, saj ste ogromno naredili. Dobila sem miloščino za umorjena brata, pa naj dobi še Marija malenkost od njiju. Ana 1 PRILAGAM SVOJ DAR za obnovljeno pastoralno stavbo, kjer tudi moj vnuček vsrkava prve skrivnosti vere. Letos je prvoobhajanec. Da bi sv. Janez Bosko in Marija Pomočnica vodila njega in vse druge po pravi poti. Bog vam plačaj za tako veliko delo. Marija TA DAR vam pošiljam za Mašno zvezo. Prosim ljubega Boga za Božje usmiljenje in odpuščanje naših grehov. Presve-to Srce Jezusovo in Marijino, da naj kraljuje v moji družini. Sveto Družino prosim, naj se usmili moje družine, ker ne hodijo k maši in ne molijo; ker živijo v sovraštvu zaradi dediščine. Naj vse obsije Božja milost, vera, Geslo tokratne križanke pošljite do 14. junija 2006 na uredništvo Salezijanskega vestnika. Izžrebali bomo 5 nagrajencev. 1. nagrada: 3—dnevni paket za eno osebo - bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej, s kopanjem v Termah Banovci; 2. nagrada: knjiga V. Schauber, Svetniki / varuhi, zavetniki, vzori (založba Salve); 3.-5. nagrada: knjiga T. Bosco, Za vas živim (založba Salve). upanje in ljubezen. Prosim vas, da se me spominjate pri sv. maši. Ana I NAJ VAM POVEM, da na pobudo duhovnika Ivana Zupana že približno 30 let molim za duhovniške poklice in od takrat prejemam tudi Salezijanski vestnik, po katerem sem prejela veliko duhovne hrane, za kar se Bogu, Mariji Pomočnici in vsem, ki ste vložili žrtve in molitve za poživitev naše vere, iz vsega srca zahvaljujem. Želela bi, da bi mladi dajali lep zgled vere: z lepo obleko, s katero dajemo čast Bogu, z globokim poklekom do tal, s križem na čelu, ustih in prsih... Prosim vas, učite mladino misi iti na to, kol iko je Jezus za vsakega pretrpel in zato tudi pričakuje, da premišljujemo Božje in cerkvene zapovedi in z Božjo milostjo po njih tudi živimo. Za vse se vam še enkrat zahvaljujem in še enkrat kličem na vas bogat Božji blagoslov in posebno Marijino varstvo. Marija Rešitev prejšnje križanke t % ¿fifi JE m as S «SS. i P 0 » E T E K j E i i I E R ° » » 0 M ■w ■ H * T A R « » X/ jI X; V « AfS v * » sfe ***** || v E « in 1 0 a KtoenK S ss p R [ 1 ■ L » S 1 « » JIK E i A j K £ T E R M 0 V « A A D | U * II 2 • N J E c as a ( 1 1 s « K ■ss- i » E S A j j a V S T 0 » 0 s o r. * T A S §! » E • T 1 A » 4 S T ., . * — Nekdo vrže beraču v kapo nekaj drobiža s pripombo: "To je za kruh in ne za alkohol!" "Ali jaz vas nadlegujem z nasveti, kako zapravljajte denar?" Polna sočutja vpraša gospa Kovačeva klošarja pred hišo: "Vam ni še nihče ponudil dela?" "Ja, enkrat že. Drugače pa so bili ljudje vedno dobri do mene." mm Črna ovca "Moja žena vozi kot strela!" "Tako hitro?" "Ne, ampak vedno kam trešči." Možakar prikoraka v izpostavo davčne uprave in zahteva davčnega inšpektorja. Po daljšem čakanju se ta prikaže. "Gospod davčni inšpektor, prosim, da mi poveste, kdaj grem lahko na dopust." "Kako? Saj niste pri nas zaposleni!" "Res je, a v glavnem delam za vas." Žena ima presenečenje za moža: "Dragi, jutri grem za nekaj dni k svoji mami! Ali kaj potrebuješ?" "Ne hvala, to bo zadostovalo!" Policist ustavi voznika zaradi prehitre vožnje in ga vpraša: "Ali veste, kaj ste storili narobe?" "Vem! Prepozno sem vas zagledal." "Naš učitelj nič ne zna! Kar naprej nas sprašuje," potoži Janezek očetu. 28 MAJ-JUNIJ 2006 I SALEZIJANSKI VESTNIK NAGRADNA KRIŽANKA SESTAVILA M.N. KEMIJSKI ELEMENT ALUMINIJ NATOVO OPORIŠČE V ITALUl MADŽ. SKLADATELJ IN PIANIST FRANZ SAIEZU-ANSKI VESTNIK AGAMEMN. MORILEC SOČLOVEK ERŽEN CIRIL ORGAN SPOJINA 12 ALDEHIDOVIN ALKOHOLOV JAPONSKA NAMIZNA IGRA TOVARAVT. SARAJEVO BEOG.NOG. MOŠTVO KDOR JE INTERNIRAN AMERIŠKI IGRALEC SYLVESTER NERODEN, ZABIT ČLOVEK SALEZI-JANSKI VESTNIK ČETRTI RIMSKI KRAU MESTO V MONAKU MARATONSKI TEK V ITALIJANSKI POLÍTIK GIUUANO KRAJ PRI MEDVODAH ANDREJ LIKAR AVTOMOBILSKA OZNAKA KRŠKEGA ANTIČNO IME ZA REKO NERETVO NIZEK ŽEN. GLAS ANGL KRAT. ZDR. NARODI JUŽNOAMERIŠKI INDIJANEC KRIVA ČRTA REKLO, PREGOVOR NEVESTINO PREMOŽEN. SALEZt-JANSKI VESTNIK 16. ČRKA HE8RA8C. BELOOBLAČ. DUHOVNIKOV OTOČJE J OD HONŠUJA ŠV1C.SMUČ. SONJA JUŽNOAMERIŠKA KUKAVICA OTOK V IRSKEM MORJU PRVOTNI PREB. APENINSK POLOTOKA NEZNANEC POKRAJ, V VIETNAMU KAZALNI ZAIMEK ERIK KOVAČIČ ZMAGO OBLAK FIGURA PRI ČETVORKI 10. ČRKA V ABECEDI ROMUNSKO ŽENSKO IME FOND OZN ZAPOMOČ OTROKOM SLOVENSKI POUTIK JELKO Nagrajenci prejšnje nagradne križanke 1. nagrada: 3-dnevni paket za eno osebo - bivanje v penzionu Mavrica, Salezijanski zavod Veržej, s kopanjem v Termah Banovci: Špela PERKO, Bevke 121,1358 Log pri Brezovici. 2. nagrada: knjiga V. Schauber, Svetniki -varuhi, zavetniki, vzori (založba Salve): Ana GOJAK, Dolenjska c. 413,1291 Škofljica. 3. nagrada: knjiga T. Bosco, Za vas živim (založba Salve): Mirni KOS, Martinja vas 8, 8230 Mokronog; Mojca KUNSTELJ, Dražgoška 6, 4000 Kranj in Maja POŽAR, Vllharjeva 21, 6257 Pivka. Geslo v prejšnji nagradni križanki je bilo: Lavra Vikunja ORATORIJ ZA DRUŽINE V VERŽEJU Družine, ki želite preživeti dopust (počitnice) v prijetnem družabnem in duhovno bogatem ozračju, si rezervirajte teden od petka 7. do petka 14. julija 2006. Čaka vas veliko pestrih trenutkov, kot se spodobijo za oratorij. Prepletanje igre, zgodbe, kopanja v raznih okoliških termah, molitve, romanje, izleti, predavanja, degustacije, delo po skupinah... Vse to bomo povezali v skupno temo: GRADIMO DOM. Potrudili se bomo, da bo lepo in ugodno. INFORMACIJE IN REZERVACIJE: Salezijanski zavod Veržej Tel: 02 588 90 60 GSM: 031 319 242 (Jožef Krnc, voditelj) www.donbosko.si/verzej SALEZIJANSKI VESTNIK | MAJ— JUNIJ 2006 29 ROMARSKI SHOD OB PRAZNIKU MARIJE POMOČNICE VERŽEJ 21. maj, nedelja Ob 14.15 bo v župnijski cerkvi molitev za duhovne poklice. Ob 15.00 uri pa bo procesija s kipom Marije Pomočnice po ulicah Veržeja ob godbi na pihala, nato bo sveta maša na dvorišču Marijanišča in blagoslov obnovljenega Marijanišča. Prepevali bodo združeni otroški pevski zbori iz Pomurja. RAKOVNIK 24. maj, sreda Liturgični praznik Marije Pomočnice. Svete maše ob 7.30, 9.00, 10.30 in 18.30. Pri večerni sv. maši pete litanije Matere Božje. 27. maj, sobota Molitveni dan za duhovne poklice. Začetek ob 9.00. Molitev rožnega venca, pete litanije Matere Božje, nagovor ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika. Pri maši ob 11.00 bosta dva mlada salezijanca prejela cerkveno službo na poti do duhovništva. Zvečer ob 20.00 sv. maša pri lurški kapeli, procesija s svečkami v cerkev, celonočno bedenje. Sveto mašo bo vodil župnik Slomškove župnije v Celju Ciril Slapšak, prepevala bosta združena pevska zbora Rakovnik in Kodeljevo. 28. maj, nedelja Svete maše ob 5.00, 7.30, 9.00, 10.30, 15.00 in 18.30. Osrednja slovesnost ob 15.00: procesija s kipom Marije Pomočnice in maša pri lurški kapeli. Prepeva otroški pevski zbor Sončni žarek. Pobožnost bo ob sklepu svoje šestletne službe vodil predstojnik slovenskih salezijancev Lojze Dobravec. Vse dni priložnost za prejem zakramenta sv. spovedi. CARNO JEZERO - RAKOVNIK 3. junij (sobota): začetek ob 9.00, zaključek ob 16.C Informacije in prijave: Metod Ogorevc uri CARNA MURA - VERZEJ 3. junij (sobota): začetek ob 9.00, zaključek ob 16.00 uri Informacije in prijave: Jožef Krnc SAVIO KAMP 2006 - ZA MINISTRANTE 20.-25. avgust v Dominikovem domu na Pohorju Informacije in prijave: Gašper Otrin USKOVNIŠKI TEDNI ZA MLADE 1. teden: 16.-22. julij 2. teden: 23.-29. julij 3. teden: 30. julij-5. avgust Informacije in prijave: Marko Košnik, Jože Vidic DUHOVNE VAJE - ŽELIMLJE 25.-28. junij: za fante in dekleta 4. do 6. razreda 29. junij-02. julij: za fante in dekleta 7. do 9. razreda 03.-06. 07.-10. 11-14. lij: za ministrante lij: za fante in dekleta 7. lij: za srednješolce do 9. razreda Informacije in prijave: Peter Pučnik DUŠA - RAKOVNIK 8. srečanje: 21. maj Informacije in prijave: Marko Košnik MOLIVCI ZA DUHOVNE POKLICE, ČLANI MZ IN DRUGI - DUHOVNE VAJE 6.-8 julij: KUREŠČEK 20.-22. julij: VERŽEJ Začetek v četrtek ob 18.00 uri s sveto mašo, zaključek v soboto s kosilom. Informacije in prijave: Ivan Turk SREČANJE DRUŽIN - VERZEJ 14. maj: začetek ob 9.00 uri, sklep ob 16.1 mašo. Poskrbljeno bo za varstvo otrok. Informacije in prijave: Ivan Turk uri s sveto DRUŠTVO DON BOSKO ROMANJE V TORINO v drugi polovici septembra 2006. Prijave in informacije: Franc Maršič ali Jani Jakob 4tf ß I DON BOSKO Slovenija spletni portal: www.donbosko.si INFO _______________________ Metod OGOREVC j Rakovniška 6 I 1000 Ljubljana j 01 427.13.42 | 041 742.559 j metod@salve.si Gašper OTRIN j Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana | 01 427.71.40 | 041 558.310 | gasper.otrln@salve.si Marko KOŠNIK | Rakovniška 6 i 1000 Ljubljana | 01 427.30.39 | 051 337.556 | marko.kosnik@salve.sl Peter PUČNIK | Želimlje 46 | 1291 Škofljica | 01 470.21.23 | 040 360.729 | peter.pucnik@zelimlje.si Ivan TURK | Puščenjakova 1 I 9241 Veržej | 02 588.90.60 j 031 358.018 | ivan.turk@salve.si Jožef KRNC | Puščenjakova 1 | 9241 Veržej | 02 588.90.60 | 031 319.242 | jozef.krnc@volja.net Jože VIDIC J Tabor 29 | 1380 Cerknica i 01 709.68.80 j 041 728.293 Franc MARSIČ | 01 521.11.23 } 041 346.782 | franc.marslc@cerkev.net Jani JAKOB | 031 331.295 | douznjek@slol.net 30 M A J JUNIJ 2 008 ! SALEZIJANSKI VESTNI K FRANCE ŠKRABL Mama Marjeta je veliko skrbela in molila, da bi se Janez pravilno odločil za svoj poklic. V tej zvezi je gojila velika upanja. Pogosto je obiskovala svojega Janeza v semenišču, prinašala mu je kruh in mnogo majhnih ali večjih novic iz okolja, v katerem je živela. Janez je bil vedno zelo priden učenec. S svojim zgledom je bodril tudi kolege, s svojim smislom za veselje pa jih je razveseljeval in navduševal. Marsikaj od tega so odnesli tudi v življenje. Zaradi nadarjenosti, dobrega spomina in marljivosti je za dokončanje gimnazije rabil le polovico gimnazijskega časa. Že leta 1835 je vstopil v malo semenišče v Chieriju, kjer je začel študirati filozofijo in teologijo. 6. junija 1841 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je imel novo mašo. Od tega dne so ga začeli imenovati don Bosko. Nova maša je bila vrhunec v življenju Janezove matere, saj je zanjo veliko žrtvovala in molila. V neizrekljivem veselju je iz rok sina prejela Gospodovo telo. Potem pa ga je morala - kot že večkrat prej - pustiti, da je šel po svojih potih. No-vomašnik je dobil več službenih ponudb. Držal pa se je nasveta svojega prijatelja in spovednika don Cafassa, ki mu je priporočil, naj po- globi izobrazbo v duhovniškem konviktu v Turinu. To naj bi mu pomagalo pri prihodnjem dušnopa-stirskem delu. Mati se je vrnila domov in opravljala vsakdanje delo. Upala je samo na sončen večer življenja pri sinu Jožefu, ki je medtem že ustanovil svojo družino. Toda Božja previdnost je imela z njo drugačne načrte. 8. decembra 1841 je mladi duhovnik Janez Bosko začel v zakristiji cerkve svetega Frančiška v Turinu svoje socialno delo, namenjeno mladim. Srečal se je z revnim zidarskim vajencem brez staršev. Povabil ga je, naj pride drugo nedeljo zopet v cerkev in povabi s seboj prijatelje. To je bil začetek zbiranja revnih fantov, začetek ora-torija. Po dolgem iskanju je na robu mesta našel neke vrste šupo in jo preuredil v prvi mladinski dom. Kmalu so se javili ljudje, ki so bili pripravljeni prostovoljno pomagati pri delu s fanti, vendar je ugotovil, da brez skrbne in vešče roke v kuhinji in domu dolgoročno ne bo šlo. Ko je Janez Bosko nekega dne povedal svojo željo župniku v Ca-stelnuovu, ga je presenetil s predlogom, da naj povabi v dom svojo mater. Janez Bosko je nekaj časa razmišljal o tem in dejal: "Moja mama je svetnica, torej ji to lahko predlagam." Na vernih duš dan (2. novembra) leta 1846 sta se mama Marjeta in njen sin duhovnik odpravila na 25 kilometrov dolgo pot proti Turinu. Janez Bosko je imel na ramenih culo, v kateri je nosil lonce in druge stvari, ki so potrebne v kuhinji. Na nekem križišču v Turinu je srečal nekega duhovnika, ki ga je zanimalo, zakaj je šel na tako dolgo pot peš. Ko mu je Janez Bosko razložil, da nima denarja, je ta iz žepa potegnil svojo uro in mu jo daroval. Ko sta prišla na cilj, je materi zastal dih. Našla je revno šupo, v kateri je manjkalo vse najpotrebnejše za življenje. Drugo presenečenje je bilo vsakodnevni prihod raznih skupin revnih, raztrganih in podivjanih fantov, s katerimi se je igral njen sin Janez in jih učil. Vpraševala se je: kje naj vzame dan za dnem kruh, obleko, odejo in vse, kar je potrebno za bivanje. Uganko, ki si jo je postavljala mama Marjeta, je lahko rešila samo Božja dobrota. Obupati vsekakor ni hotela. Z Božjo pomočjo je hotela reševati tudi te probleme. Hotela je biti tam za vse. Toda njene moči so po neizprosni zakonitosti življenja začele pojemati. I SE NADALJUJE SALEZIJANSKI V E S T N i K MAJ — JUNIJ 2006 31 SALEZIJANSKI MLADINSKI CENTER RAKOVNIK Zakaj SMC Rakovnik? Ustvarjamo preventivno vzgojno okolje ... sprejemamo vse mlade, posredno pa tudi starše in druge odrasle od blizu in daleč, vse, ki so pripravljeni sprejeti pravila SMC-ja ... smo ustanova, ki plava nekje med cerkvenim in družbenim,jjied svetnim in verskim ... delujemo v duhu velikega vzgojitelja mladih, sv. Janeza Boska ... Po enem letu življenja v novih prostorih in na igriščih se je življenje SMC-ja ugnezdilo v vse njegove prostore, pa tudi zunanja igrišča so zaživela. Med letom zaživijo mnoge dejavnosti, delavnice, usposabljanja, rekreacije, igre, prosti čas v igralnici, kar ima namen poživljati ročno, umsko, ustvarjalno in telesno kondicijo mladega in tudi odraslega človeka. Največje pozornost pa so gotovo deležni počitniški programi. Trenutno želimo urediti še otroška igrišča z igrali za predšolske otroke naše okolice. Salezijanski mladinski center Rakovnik « Rakovniška 6 | 1000 Ljubljana 01 / 42.73.028 | smc.rakovnik@salve.si ® ' *