Kako »pobratiti« raziskovanje in gospodarstvo?
Na območju naše občine ima svoj sedež 16 razi-skovalnih delovnih organizacij, v katerih je bilo lani zaposlenih 1.751 delavcev. To je zelo visoka šte-vilka.
V zadnjih ietih, ko skušamo s kar se da majhnimi ranami prebresti težak gospodarski položaj, bi mo-rale raziskovalne organizacije dodati svoj delež. Ves čas poudarjamo, kako pomembno je lastno znanje pri razvoju našega gospodarstva. In ne sa-mo to. Na občini razmišljajo tudi o tem, da bi taka zgoščenost znanja na enem mestu morala pustiti svoje sledi tudi v celotnem razvoju občine. Naš izvršni svet se je zato vsedel skupaj s predstavniki raziskovalnih organizacij iz občine, da bi skušali najti pot za uresničitev teh razmišljanj.
Res je, da se ob sedanjih zaostrenih razmerah tudi raziskovalna dejavnost otepa s težavami, po-vezanimi predvsem z denarjem in uvozom tako opreme kot materialov, ki jih znanstveniki pri svo-jem delu uporabijajo.
Znašli smo se v zanimivem položaju, ki se precej razlikuje od prakse v drugih državah, ko je treba najti pot na zeleno gospodarsko vejo. Ta trenutek večino delovnih organizacij najbolj zanimajo tiste raziskave, ki bi se poznale na rezultatih proizvod-nih procesov - v kar najkrajšem času. Raziskovalne organizacije pa se v marsikaterih primerih vedejo in razmišljajo drugače. Ukvarjajo se večinoma s temeljnimi raziskavami, s katerimi se - vsaj ne na kratek rok - gospodarstvo ne more okoristiti. To je bil v preteklosti tudi glavni vzrokza nakup licenc, ki so seyeda navidez obetale bogato prihodnost, na koncu pa so se izkazale kot zelo kratkotrajna reši-tev in še zelo draga. Ker se aplikativnih raziskav naše raziskovalne organizacije ne letevajo pogo-sto, združenodelovtežjem položaju najprej »odre-že« denar za raziskave. Morda razmišlja, da je bilo do sedaj dovolj časa za temeljne in bi na njih zdaj že lahko začeli graditi aplikativne.
Vprašanje je, če je tako razmišljanje pravilno ali ne. Prav tako je vprašanje, če je pravilno dejstvo, da marsikdaj ne vemo, kaj naj bi raziskovalne orga-nizacije spioh bile. Naj bi bile tiste sredine, kjer se zgosti vse znanje in dela navzven za vse zainteresi-rane ali pa so le kovačnica strokovnjakov in znan-stvenikov, ki bi svoje znanje potem uporabili na drugem delovnem mestu v združenem delu.
Med temeljnimi (če jim lahko rečemo) napakami
v sedanji praksi je namrefi dejstvo, da večina razi-skovalcev združenega dela, ki naj bi mu s svojim znanjem služili. pravzaprav niti ne pozna. Ne pozna njegovih potreb in načrtov. Le redko se zgodi, da znanstveniki sodelujejo pri pripravi razvojnih načr-tov delovnih organizacij, pa naj si bo to pri kratko-ročnih, srednjeročnih ali dolgoročnih. Pravtakose redko zgodi, da bi se pogovorov o razvojnih usme-ritvah in možnostih za razvoj nasploh udeležil tudi kdo od znanstvenikov, ki se s to ali ono vejo gospo-darstva ukvarjajo. Seveda so tu tudi izjeme, kot je naprimer metalurška stroka, kjer že leta dolgo pri vseh teh stvareh neposredno sodelujejo tudi znan-stveniki.
Med vprašanji na predprazničnem razgovoru na-ših izvršnikov je bilo med drugim izpostavljeno tudi vprašanje zaposlovanja v znanstveno raziskovalnih organizacijah. Na eni strani je bilo namreč prisotno mnenje, da zaposlitev za določen čas bodočega strokovnjaka na nek način ovira oziroma mu jemlje voljo do dela, na drugi strani pa je bilo mnenje, da prav v tem primeru želijo Ijudje pokazati vse kar zmorejo in znajo.
Po mnenju udeležencev razgovora smo pri nas pri širjenju raziskovalne vloge logi, predvsem pa je vse preveč razdrobljeno. Pogosto je biloslišati tudi predloge o majhnih delovnih obratih, ki bi bili ob raziskovalni organizaciji in bi delali na osnovi iz-sledkov. Pri tem pa je pri nas problem malih proiz-vodnih organizacij, ki menda niso perspektivne in ne nazadnje se prav zaradi neskladij v teh razmiš-Ijanjih znajdejo v denarnih težavah.
In kje je v vsej tej verigi Univerza? Naj bi njene organizacije ne bile tiste, ki bi se v prvi vrsti ukvar-jale s temeljnimi raziskavami, torej tistimi osnovni-mi elementi, na katerih bi bilo nato mogoče graditi domačo tehnologijo, najti domače materiale, pro-izvode, ki bi zlahka našli pota na tuja tržišča?
Problem denarja se je pravzaprav vlekel ves čas razgovora. Tako je težko dobiti denar za inovacije. Banke sicer obljubljajo in ne nazadnje tudi rekla-mirajo inovacijske kredite, vendar so le redki, ki ustrezajo vsem pogojem, ki jih banka postavlja za priznanje dodelitev posojila.
Očitno je torej, da raziskovalne organizacije sto-jijo na eni strani, združeno delo pa na drugi in do zdaj ne prvi ne drugi še niso našli načina, da bi delali z roko v roki - za jutri. Povezava znanja s proizvodnjo je nuja, ki je ne smemo potiskati na stran in čakati. da se bo samo od sebe kaj razrešilo.
Ob tem je vprašanje, kakšno vlogo zdaj opravlja občinska raziskovalna skupnost. Tiste, za katero je bila ustanovljena, prav gotovo še ne. Je tudi zato še takšen razkorak med teorijo o vlogi znanja in prakso?
Raziskovalna skupnost bo torej morala zaživeti, zato jo imamo. Ob njej pa naj bi v občini ustanovili tudi posebni raziskovalni svei, ki naj bi povezoval raziskovalno dejavnost s proizvodnjo, delal pa naj bi pri našem IS. In seveda se bo njegovo delo povsem razlikovalo od nalog raziskovalne skupno-sti.
Poleg povezave združenega dela in raziskovalne dejavnosti pa bi ta svet lahko veliko pripomogel tudi pri razvoju občine nasploh. K sodelovanju bi radi pritegnili tudi tiste znanstvemke, ki so sicer zaposleni v organizaciji, ki nima sedeža v naši občini, vendar pa v občini stanujejo. Načrti so torej konkretni, kakšen pa bo rezultat, bomo lahko po-vedali (in videli) kasneje.