31. fetev. Izhaja vsak petek z datumom naslednjega dne. Uiednlštvo In upravnteivo »Zarje« v Ljubljani, Dalmatinova ulica štev. 3. Sprejemajo se le frankirani dopisi. Rokopisi se ne vračajo. Pavfialni fpanko -v državi SHS. ZARJA Socialistično glasilo. ________________ I. leto. Posamezna številka stane 1 Dih Naročnina po pošti z dostavljav-ljanjem na dom 4 Din mesečno. Za Nemčijo 5 Din., za drugo inozemstvo jn Ameriko 6 Din. Reklamacije so poštnine proste. = Oglasi po dogovoru. = Proletarci vseh dežel, združite se! VI Ljubljani, v soboto 30, decembra 1922. Ne demagogija, resno delo vodi k zmagi! Srečno in veselo novo leto 1923 vsem sobojevnikom! Združimo svoje sile v boju za boljšo bodočnost! Srečno novo leto! Konec starega leta je tu in v dveh dneh je že novo leto. Naša dolžnost je, da pač ob tej priliki, ko si znanci in prijitelji med seboj izrekajo čestitke in voščila, tudi mi pošljemo sodrugom in sodružicam, prijateljem in čitateljem, sotrudni-kom in sploh vsem onim, ki so namene našega lista po svojih močeh podpirali in pospeševali, kar naj-iskrenejo zahvalo! Namen »Zarje je, da dvigne med proletarijatom razredno zavest, socialistično prepričanje ter pospeši zbližanje proletarijata, da se čim prej združi v eno močno delavsko organizacijo. Dokazov, da je močna bojna fronta proletarijata potrebna, ni treba, ker vsi vemo, koliko pridobljenih pravic je uropal vladni režim delavskemu razredu. Dolžnost socialistične stranke je, da stopi na plan, da prične ofen zivni boj, ki bo pa uspel le tedaj, če bo stranka prežeta s prepričanjem in krepka. Z napori in samozatajevanji hočemo delati v tem zmislu kakor smo delali doslej. Prosimo pa vse prijatelje in prijateljice, da nas tudi v bodoče podpirajo pri našem stremljenju moralno in materialno s tem, da so zvesti naročniki »Zarje« ter da tudi v svojem krogu znancev store vse, za razširjenje ideje socializma, ideje združenja proletarijata in misel ofenzivnega boja. V tem zmislu želimo vsem srečno novo leto 1923. V Ljubjani, 30. decembra 1922. Upravništvo. Uredništvo. Konzorcij »Zarje«. Tednik »Zarja« velja na mesec samo 4 dinarje. Naroča se pri upravi »Zarje« v Ljubljani, Dalmatinova ulica 3. Kdor hoče poslati naročnino po pošti, naj zahteva poštno položnico po dopisnici. »Zarjo« pošljemo vsakomur na zahtevo na vpogled. »Zarja« je najbolj priljubljeni tednik v »Sloveniji, ker je njena vsebina vseskozi resna, poučna in zanimiva. Ob razpustu narodne skupščine. V četrtek dne 21. t. m. popoldne je bil na seji narodne skupščine prečitan kraljev ukaz, da se narodna skupščina razpušča. Vlada se je predstavila in razni poslanci so zahtevali, da bi se pred razpustom narodne skupščine morali še rešiti razni zakoni, zlasti uradniški, invalidski in davčni zakon. Seja je bila burna in opozicija je porabila priliko še za nekaj govorov skozi okno, toda lokavi Pašič, ki je imel ukaz za razpust že v žepu, je s hinavsko gesto apeliral na narod, ki naj sodi. Skupščina, ki je bila s tem dekretom razpuščena, je zborovala nad dve leti. Dne 28. novembra je bila izvoljena kot konstituanta ter se je po sprejetju ustave avtomatično pretvorila v zakonodajno skupščino z nalogo, da izvede poglavitne točke ustave ter reši nekaj najnujnej- ših zakonov. Rešila pa razen ustave ni nobenih teh nalog, kajti poprej se je zadušila v svojih lastnih grehih. Dosedanja zbornica je štela 419 poslancev, toda Pašič-Pribiče-vičev absolutizem je nezakonito razveljavil 59 komunističnih mandatov, Hrvatje pa skupščine sploh niso priznavali, tako da je v njej absolutno paševala radikalno-de-mokratska koalicija s Pucljevim in muslimanskim priveskom, čeprav je štela ta vladna »večina« komaj 180 poslancev. Z razpustom te skupščine je zaključena ena najžalostnejših in najgrših poglavij naše politične zgodovine, kajti baš ta skupščina je _s_ svojo »palamentarno« vlado priti rala ono Jugoslavijo, ki se jo rodila s takimi brezprimernimi žrt- vami in takim prelepim idealizmom na rob popolnega razsula in v mlako najgršega moralnega propada. Kakšna je bilanca »dela« razpuščene skupščine! Sprejela je reakcionarno, protidemokratično in protisocialno ustavo, katere edini namen je bil z nasilnim centralizmom za večne čase zasigurati belgrajski čaršiji eksploatacijo »osvobojenih« pokrajin, zlasti pa še delavskih slojev. Po sprejetju te čudovite ustave je bil njen prvi akt — zakon o zaščiti države, ki po svojem nasilju, protiustavnosti in reakcionarnosti menda nima para v zgodovini evropske zakonodaje. Ko je bil pod streho ta, je odglasovala nekaj miljard vojnih kreditov in mnogo miljard novih posojil, pri čemur je obogatela cela vrsta poslancev in neposlaneev. Še kaj? Pri koncu smo, le zakonodajni odbor je obravnal večje število povojnih naredb, ki so postale nato zakoni. K temu »obravnavanju« je pripomniti v prvi vrsti to, da je pod firmo centralizacije odvzel delavstvu celo vrsto povojnih pridobitev, kajti domalega vsi sedaj veljavni socialno politični zakoni so naravnost udarec v obraz delavnim slojem. česa pa ta narodna skupščina ni izvršila? Predolga bi bila vrsta, če bi hoteli naštevati vse, kajti ne samo de- lavstvo, temveč tudi vse gospodar sko, socialno, politično in kulturno življenje naravnost kriči po smotre-in vladajoče stranke bodo korakale spodom »narodnim očetom« se je mudilo zviševati le svoje dnevnice, za vse ostalo se pa niso brigali. Vse gospodarsko življenje je na tleh, delavni sloji bijejo obupen boj z lakoto, kulturno gremo vsaj v naših krajih rapidno nazaj, notranje politične razmere so pa podobne sodu smodnika, ki se zna vsak trenutek užgati. To je bilanca razpuščene narodne skupščine, katere se lahko sramujemo pred vso evropsko javnostjo. Kakor moramo principfelno obsojati vse take in podobne akte, ker so v bistvu vedno nasilje, pa glede na vse povedano vendarle nimamo prav nobenega povoda pretakati solze za njo, le čudimo se, da je ni tolikokrat tako cinično prevarano ljudstvo že davno razgnalo samo s pasjimi biči. In sedaj stoje ti žalostni ljudski tribuni končno vendarle pred sodbo naroda. Če kedaj, tedaj smo vsaj to pot v dno duše uverjeni, da bo izrekel narod strašno sodbo in obsodbo ter enkrat za vselej pomedel z ljudmi, ki so vladali to državo dve leti. Pred volilnim bojem. Stranke pripravljajo manifeste in oklice na narod. Vladna stranka in vladujoče stranke bodo korakale na svoje delovanje, se opravičevale ter skušale zavaliti vso krivdo na posledice vojne, ki so deloma tudi ves vzrok razmer. Najlažje stališče bodo imeli radikalci, ki bodo v Srbiji zagnali med volilce geslo velike Srbije. Radikalce bo v tem volilnem boju znatno podpirala dosedanja taktika prečancev. Kritično je za radikalce edino vprašanje, če se morda zemljoradnička stranka v Srbiji opomore. V tem primeru bi radikalcem tudi zgodovinska tradicija ne pomagala mnogo, čeprav bodo vodili sami volitve, ki jih radikalci znajo voditi jako spretno. Prečanske stranke brez izjeme in tudi demokrati bodo nastopile pri volitvah kot opozicionalne stranke z gesli, ki jih bo treba šole precizirati. Ene bodo za avtonomijo, ene za federacijo, ene za samoupravo. V volilni borbi bo torej nastal pravi kaos, kar lo zopet potrjuje, da so radikalci izbrali najugodnejši trenutek za razpust skupščine in razpis novih volitev. Oklici, ki jih izdajajo stranke, so le volilni oklici. Zaraditega ne mo- LISTEK. F. E.: (Konec.) Zgodovina socializma v Srbiji. Poleg vprašanja delavske socialne in varstvene zakonodaje je' bilo pa za stranko eno najslavnejših vprašanj njeno stališče do neštetih zunanjepolitičnih problemov, ki so bili za tako eksponirano Srbijo življenske važnosti. Kraljevina Srbija je obsegala do balkanske vojne komaj polovico srbskega naroda, zato so tudi popolnoma razumljive njene aspiracije na ostalo srbsko narodno ozemlje. Tu je pa prišla v navzkrižje z dvema velikima sosednima državama Avstro-ogrsko iti Turčijo in bila tesno navezana na stališče ostalih manjših balkanskih držav. Srbsko vprašanje je bilo torej le del velikega balkanskega vprašanja, ki je tako dolgo pretresalo vso evropsko politiko. Ker je morala biti socialistična stranka seveda le za mirno in-sporazumno rešitev tega vprašanja, je iskala predvsem stikov in sodelovanja z ostalimi balkanskimi socialističnimi strankami in sklicala o Božiču 1. 1909. konferenco srbske, bolgarske, romunske, turške, gr- ške, bosenske, hrvaške in slovenske socialno-de-mokratične stranke, na kateri naj bi se določile osnove in sredstva, s katerimi naj se reši vedno bolj pereče balkansko vprašanje. Na predlog: srbske socialistične stranke se je po dolgih diskusijah sprejela resolucija, ki ugotavlja, da je evropska diplomacija ustvarila v svrho kapitalistične eksploatacije na Balkanu nevzdržen položaj in da imajo posamezni balkanski narodi pravico do popolnega gospodarskega in političnega osvobo-jenja. Nevzdržna je sedanja krivična teritorijalna in nacijonalna razdrobljenost, zato zahteva organizirani proletarijat poleg popolne demokratične samouprave posameznih narodov federativno balkansko republiko, ki edina bi mogla mirno in uspešno urediti zamotane medsebojne interese posameznih narodov. Stalne in najtesnejše stike je vzdrževala srbska socialno demokratična stranka predvsem s srbskimi pokrajinami izven Srbije, to je z Vojvodino, Bosno in Hercegovino ter Macedonijo. Tako so imeli vojvodinski Srbi in Bunjevci v Novem Sadu poseben ..Agitacijski odbor Srba i Bunje-vaca social-demokrata", ki je bil sicer organski del ogrske socialistične stranke s sedežem v Pe-šti, a je stal v najtesnejši zvezi tudi z belgrajsko socialistično stranko. Dalje je zanesel gojenec belgrajske socialistične šole, knjigovez Miča So-kolovič socialistične ideje v Bosno in Hercegovino, organiziral v Sai ajevu znameniti generalni štrajk iz l^ 1906. in ustanovil več sindikalnih organizacij. Žal je Sokolovič že kmalu po tem štraj-ku podlegel jetiki, vendar je pa padalo njegovo seme na plodna tla, kajti že l. 1909. je bila osnovana ..Social-demokratska partija Bosne i Hercegovine", ki je stala v stalnih stikih z bratsko belgrajsko stranko. Še z večjo intenzivnostjo je pa podpirala stranka socialistično gibanje v Ma-cedoniji ter duševno in materijetno pomagala skoplianski krajevni socialistični organizaciji pri izdajanju ...Socialistične Zore“. Ni treba seveda še posebej poudarjati, da je bila tudi srbska socialistična stranka članica „ln-ternacionalnega socialističnega biroja" ter se udeleževala vseh internacionalnih socialističnih kongresov, kjer so njeni delegati stalno opozarjali na gospodarske in politične prilike na Balkanu ter dosegli, da je tudi internacionala sprejela remo pričakovati od njih temeljitih, preciziranih postulatov za novo skupščino. Vsekakor pa je treba tudi stališče do te meščanske države v volilni borbi podati jasno. Nikakor ne zadostuje, če izjavljam, da sem za avtonomijo, ne zadostuje, če izjavljam, da sem za centralizem ali pa za-republiko. V tem pogledu morajo stranke povedati nekaj več, če ne se bo delalo pri volitvah preveč z demagogijo. Ako računamo s sedanjo meščansko državo, je gotovo, da mora biti v gotovih stvareh centralistična podlaga, na drugi strani so pa zopet zedeve, ki se brez škode za takole meščansko državo prepuste avtonomnim korporacijam. Zgodovinsko je utemeljeno samouprava za Slovenijo, ki bi pa morala biti vsaj taka, da se ji omogoči gospodarsko življenje; isto, kar velja za Slovenijo, velja tudi za druge kulturne in gospodarske enote v državi! Povsem krivo je mnenje, da se mora izvesti v državi do pičice absolutistični centralizem kakor trdijo demokrati. Imamo že sedaj dovelj dokazov, kako težko je idealno zedinjenje, ki ni našlo idealnih ljudi ne tukaj ne tam. Zedinjenje bi se pa izvedlo avtomatično, brez nasilja, potom gospodarskih in političnih stikov, čeprav bi imele posamezne gospodarsko centrirane pokrajine samoupravo in eventualno tudi legi-slativo, kolikor je potrebujejo za svoj razvoj. V preciziranju teh vprašanj vidimo važno nalogo strank, ki se hočejo udeležiti bodočih volitev. Potrebno je to zlasti zaraditega, da bodo volilci dobili jasno sliko, zakaj pravzaprav gre v tem volilnem boju, ker je predpogoj za zedinjenje, poznanje razmer in realna politika, ki smo je doslej pogrešali. Ob novem letu 1923. Junija meseca je začela izhajati ta-le »Zarja« kot tednik. Danes je izšla 31. številka. Ni to dolga doba; komaj pol leta je, ki v razvoju dogodkov ne šteje mnogo. Tale tednik je bil potreben, ker se je v oficijelno stranko v Sloveniji ugnezdila trivialnost in razkra-jalna tendenca, vrhutega je tako-zvano glavno glasilo metalo blato in gnoj tudi na najpoštenejše delo organiziranega delavstva ter se s tem hotelo ohraniti na površju na podlagi nizkotni instinktov obrekovanja in sumničenja. Program stranke, cilj, boj in metode razrednega boja so popolnoma izginili iz glavnega pokrajinskega strankinega glasila, tako, da je moral vsak trez-no misleč človek uvideti, da so take metode organiziranja razrednoza-vednega proletarijata velika absurdnost. •Ounaki okolo tega po-kreta so trdili, da so sami veliki duhovi in zidarji, vsi drugi pa so — šleye, ki beže že pred njihovimi gestami. Ta nezdravi pojav v stranki je bil prvi povod, da je pričela izhajati »Zarja«. Drugi enakovažen vzrok je bil ta, da so nekateri voditelji v stranki imeli že več let, in sicer prav do zadnjega časa stike z meščanskimi strankami ter so skušali z najrazličnejšimi motivacijami zavajati socialistično politiko v njih vode ali v njihovem interesu. O teh stvareh se je že mnogo pisalo. Tretji vzrok, da se je ustanovil ta tednik, je pa bil obenem ta, ker se je postavljala oficijelna stranka v Sloveniji na stališče formalnega in osebnega ortodoksizma, to je, čeprav je med delavstvom jako veliko razpoloženje za zbližanje struj med proletarijatom ter ni med njim niti dosti taktičnih razlik več, vendar dosledno odklanjalo zbližanje ter vodilo nelepi osebni boj proti vsem, ki so delali v tem zmislu. Načelnih ali programatičnih razprav pokra-jnsko glasilo o tem vprašanju sploh ni obravnavalo* čeprav bi bilo moralo stati duševno visoko, s svojo duhovitostjo in logiko, s svojo pri- z bojem proti sovražnim kapitalističnim strankam ter išče svojo moč v razredni zavesti, to je v prepričanju, in organizaciji. Naše delo v novem letu bo šlo v tej smeri, ker smatramo, da je to edino pi'ava pot. Iz Jeseniške doline. kupnostjo in .resnobo privabljati proletarijat. Tega pa ni storilo, zadovoljevalo se je s frazami in zavijanji. . »Zarja« je v minulem letu (pol-letu) skušala v tem oziru pripraviti tla za resno delo v zmislu ustvaritve enotnega nastopanja proletarijata. Vemo, da se predsodkov ne da zlomiti čez noč, vemo, da je taktika pokrajinskega glasila zarezala globoke rane stremljenju po združenju proletarijata v Sloveniji. Uverjeni smo pa tudi, da dejansko ves proletarijat Slovenije enodušno obsoja pisavo »Napreja«, ki se ne da primerjati niti s pocestnim kričanjem in psovanjem pijane tolpe. V tem spoznanju, do katerega smo z »Zarjo« znatno pripomogli, vidimo svoj naj večji uspeh. »Zarja« bo izhajala tudi v novem letu, vsaj za sedaj, kot tednik ter bo i dalje delovala v zmislu konsolidacije delavskega pokreta. Našla je v vseh socialističnih organizacijah najlepši odmev kljub ogabnemu teorizmu, agitaciji proti »Zarji« in strahovanju zaupnikov, češ, da ne smejo čitati »Zarje«. Temu boju proti »Zarji« pa odgovarja »Zarja« s tem, da se razširja in prične morda prav kmalu izhajati večkrat na teden. Stopamo v novo leto. Pokrajinska stranka ima te dni svoj kongres v Celju. Naj ga ima! Svoje mnenje smo povedali že zadnjič: Stranka mora postati programna, načelna, razredna in bojna. Če pa hoče taka postati, potem mora celjski zbor temeljito pomesti s sedanjo metodo boja, korenito poučiti tudi metodarje, ki nimajo pojma ne o razrednem boju, ne o socializmu in ne o dostojnosti, ki so predpogoj resne stranke, deloma pa etične vrednosti za vsako stranko, ki hoče biti zmožna razvoja. Želimo kongresu v Celju najlepšega uspeha, toda ta uspeh mora biti tak, da bo jamčil za zdrav razvoj delovskega pokreta. Absolutno je potrebno, da se stranka postavi na programatično stališče, da začne z organiziranjem, Cenjeni sodrug urednik! Nisem se ravnal po obljubi, da bom poročal večkrat novice iz naše Gorenjske. Dolgo že nisem nič pisal, čeprav sem že večkrat nameraval pisati o tem ali onem dogodku. Kadar sem sedel, da bi kaj pisal, pa sem se skesal, in sicer zaraditega, ker se mi dogodki niso zdeli dosti važni! O prepirih med delavskimi zaupniki in voditelji bi Vam že večkrat lahko kaj poročal, pa se mi ne zdi lepo, o tem pisariti. Omenim le toliko, da oni, ki so v strokovni kot politični organizaciji delali z vso vehemenco s komolci’, da so se pririli na površje — kot dober kristjan pravim, da jih tepe božja šiba zaradi njihovega obrekovanja, kar se je najbolje pokazalo pri zadnjem shodu, ko so se morali zateči v senco policaja, da niso bili postavljeni na hlad, niso srečni možje. Tako presojam situacijo jaz, ki mirno opazujem te dogodke. Pa pustimo to, ker prej ali slej bo delavstvo samo zahtevalo slogo in bratstvo tor nikomur, ki bo nasprotoval, tudi policijska »ir.arela ne bo pomagala. Konjunktura zadnji čas ni v naših plavžih in ne na Dobravi v tovarni za elektrode sijajna, vendar smo bili doslej še vsi zaposleni. Na horicontu valutne špekulacije pa se nam zelo slabo obeta! Dokazi za to bojazen so namreč ti-le: Češko železo je prihajalo k nam v Jugoslavijo še prej, ko je naša krona notirala 100 kron 2 švicarska franka, danes pa notira 1.40. To se pravi, da Češka uvaža v J ugoslavijo danes brez vseh ovir železo kilogram za 3 krone ceneje, kakor so naše jeseniške cene! Posledica tega bo, da bo tovarna v kratkem pogasila eno peč in da bomo obratovali samo z eno. Kaj pomeni to? To pomeni, da ravnateljstvo prične pritiskati na plače, in kar je še najlmjše, grozi nam brezposelnost. Kar se tiče tovarne elektrodov na Dobravi, ima naročil še do novega leta. Ravnateljstvo se je zadnje dni pri nakupu angleškega premoga in starega železa, ki ga je kupilo na Francoskem, če se smem tako izraziti, zelo zašpekuliralo; lahko trdim, da se je zašpekuliralo za celih 5 milijonov kron, če ne več? Tega so krivi politično-gospodarski žonglje-ri v Belgradu, ki žonglirajo z valuto vedno tako, da imajo njih banke več prida. To vsoto je družba izgubila zaraditega, ker je naša krona tako rapidno padla, angleški funt in francoski frank pa sta v vrednosti narasla. Zakaj, ko sta prišla premog in železo, ju je bilo treba plačati po takratni angležki in francoski valuti. To je sad nacionalizacije naše industrije, ki služi le gospodarsko-političnim žongljerjem in njihovim bankam. Konec vseh koncev pa je ta, da navsezadnje podjetnik pritisne le delavca ob steno.. Kranjska industrijska družba ima v svojem podjetju investiranih 50 miljonov zlatih kron. To pomeni danes glavnico 1 in pol milijarde. In tu nastane vprašanje, kje imamo v Jugoslaviji tako veliko kapaciteto, ki bi mogla finančno fundirati ta podjetja? In, ker nimamo take finančne kapacitete, se dogaja to-le: Ravnatelj jeseniških plavžev pleše v Ljubljani okolo vseh bank, da nabere potrebni denar za izplačilo delavcev in nabave surovin. Za ta večna posojila plačujejo jeseniški plavži po 18 odstotkov obresti! Z drugimi besedami: jeseniški plavži so molzna krava ljubljanskih bank. Ta denar se naravnost ubije; od njega nima nič ne delavstvo ne tovarna. Drugače bi pa bilo, če bi imel jeseniške plavže v rokah angležki ali francoski denarni koncern, ki ima zdravo valuto in pa svoj denar na razpolago. Žalostna resnica je to, ali resnica je resnica, pod katero trpi v prvi vrsti delavstvo v tem kapitalističnem sistemu. Predaleč sem že zašel; nehati moram, da mi ne pošljejo opomina naši orjunaši. — Zdravstvujte! Vaš Lovro R. Socializem v Sloveniji. Prvi počet ki socializma v Sloveniji so se pojavili kmalu po letu 1870. Gibanje je bilo revolucionarno in kulturno. Zanesli so ga k nam tujci, zlasti Nemci. Središče vsega gibanja je bilo do leta 1897 takratno delavsko napredno izobraževalno društvo, ki je delovalo jako živahno ter imelo do 1200 članov. Poleg izobraževalnega društva so nastala polagoma tudi razna delavska strokovna društva. Delovali so v teh organizacijah izključno delavci: sami so govorili na shodih, sami predavali na diskuzijah, ki so se prirejale prav pridno tja do izbruha vojne. V tem oziru prihajajo v poštev zlasti Ljubljana, Maribor, Idrija, Trst, Zagorje, Trbovlje in Celje. Vse to kulturno organizatorično delo so opravljali delavci sami do leta 1892. Šele pozneje je prišlo v stranko nekaj ljudi, ki niso bili direktno iz vrst ročnih delavcev, ti so zlasti Etbin Kristan in še nekaj drugih okolo leta 1900 v Ljubljani in Trstu. Ti delavski agitatorji so s svojo lastno marljivostjo izobraževali sebe, predavali ter opravljali obenem propagandno agitacijo. Časopisje, brošurice, diskuzije, shodi, vse je bilo njih delo, ki je bilo silno velikega kulturnega pomena, čeprav »Na- že omenjeno resolucijo o rešitvi balkanskega vprašanja. Stranka je vživala vkljub svoji številčni šibkosti v internacionali prav dober glas. Med možmi, ki so vodili to živahno srbsko socialistično gibanje v tej zadnji dobi, bi bilo omeniti predvsem kragujevškega zdravnika dija M i h a j 1 a Iliča (1855—1905), ki je bil še kot dijak agilen M. Ceničev sodelavec, ter je nato dolgo let živel v Rusiji in se udeleževal tamoš-njega socialističnega gibanja, poslednja leta je pa preživel v Srbiji in bil izvoljen kot prvi socialistični poslanec 1. 1903. v srbsko narodno skupščino. Eden najdelavnejših organizatorjev je bil tudi mizarski pomočnik Radovan Drago-v ič (1878—1905), rodom Užičan. Dovršil je šest razredov realke in že kot nižješolec pridno prebiral socialistično literaturo ter širil socialistično misel ined svojimi součenci. Revščina in želja po delovanju med delavstvom sta ga napotila, da je popustil študije ter se napotil najprej v Zagreb, nato pa v Gradec, kjer se je izučil mizarstva in obenem temeljito proučil socialistične nauke ter socialistično gibanje. L. 1899. se je vrnil v Bei-grad, kjer je pričel takoj delati kot agitator, or- ganizator in časnikar ter je do dobrega očistil tedanje šibko srbsko socialistično gibanje neinar-ksističnih primesi. Bil je teoretično temeljito podkovan, tako da je zgrabil v vsakem slučaju takoj načelno stran vprašanja in v tem pogledu je bil on eden največjih učiteljev nove srbske socialistične stranke. Duša, središče in prva gonilna sila srbskega socialističnega gibanja v tej zadnji dobi je bil D ■-mi tri je Tucovič (1882—1914), ki je padel že prve mesece svetovne vojne pod avstrijsko krogljo. Že kot dijak se je udeleževal z vso intenzivnostjo socialističnega gibanja ter pridno sodeloval pri vseh strankarskih listih, po končanih študijah se je pa popolnoma posvetil socialističnemu gibanju ter neumorno delal prav na vseh poljih in prav v vseh institucijah. Teoretično temeljito podkovan, je bil baš 1 ucovič najbolj poklican ustvariti mlademu gibanju potrebno literaturo, zato si je stekel baš na tem polju največ zaslug, kajti izdal je celo vrsto temeljitih izvirnih in prevedenih (Bebci, Kautsky itd.) socialističnih del. Končno bi bilo omeniti še sijajnega žurnalista Dušana Popoviča (1884—1918), ki je dolga leta sodeloval pri vseh socialističnih listih, poleg tega pa še izdal več izvirnih in prevedenih socialističnih del in predstavljal močno in važno silo srbskega socialističnega gibanja. Izmed še živečih mož sta pa igrala pri ustanovitvi in v poznejšem razvoju srbske socialistične stranke najvažnejšo vlogo dr. Živko 1 o-p a 1 o v i č in D r a g i š a L a p č e v i č. Tako je pokazala torej 1. 1903 ustanovljena srbska socialno demokratična stranka vse predpogoje za žilavo in plodovito življenje. Njene vrste so hitro rasle in s svojim doslednim ter strogo načelnim delom je zanesla v vse srbsko politično življenje nove ideje in smeri ter s tem globoko vplivala na ves novejši srbski politični razvoj. Žal, da je stranko doletela sredi najživah-nejšega razvoja naenkrat balkanska vojna in prekinila njeno delo, tej sledeča svetovna vojna je pa povsem razpršila njene vrste, ki se tudi po vojni vsled velike svetovne krize v socialističnem gibanju doslej še niso mogle zopet zbrati in organizirati v enotno bojno falango. fKonoc.f ši Zapiski« trdijo v zadnji številki, da se ni nič delalo, da je bilo vse delo le »farska gonja« in lov za kosom kruha. Trditev »Naših Zapiskov« je torej zgodovinska laž, ki jo je utegnil napisati šolarček, ki ne pozna razvoja proletarskega gibanja v Sloveniji ter ni sposoben presojati predpogoje sedanjega razvoja socializma ne v političnem, ne v strokovnem in gospodarskem pogledu. Članek »Socializem v Sloveniji« je tendenčen pamflet na delavski pokret v Sloveniji. Trditev, da je bil ves pokret »farska gonja«, je iz trte izvita. Resnica je, da je bil boj često naperjen proti klerikalizmu, ker je bil klerikalizem najbolj agresivni nasprotnik socializma in socialistov ter se je v svoji politiki preorientiral iz opor tun itete šele v zadnjih dveh desetletjih. Boj proti liberalizmu ni bil tako oster, ker se liberalci izven svojega kroga niso upali spustiti v boj. Nikdar pa ni socialna demokracija pozabila povedati, da sta liberalizem in klerikalizem enaka sovražnika proletarijata. »Naši Zapiski« bi morali biti duševni voditelj stranke. Zaraditega so jih dosedanji uredniki odvzeli prejšnji redakciji. S tem člankom pa neki pisarček kvari na brezstiden način zgodovinska dejstva z namenom, da diskriditira delovanje dosedanjih zaupnikov in organizatorjev. Ako bi predbojevniki ne bili opravili ogromnega organizatorič-nega in kulturnega dela, potem bi proletarijat danes ne bil vsaj toliko zrel za 'vodstvo organizacij in politike, ki jih vodi. Zablodo v politiki Socializem ima znanstvene temelje. In le akcija, ki je utemeljena na znanstvenih rezultatih, more delavstvu koristiti in omogočiti njegovo osvoboditev. Socializmu ni dovolj, če se kon-statiia, da živi delavstvo v bedi. Vedeti hoče, odkod izvira heda. Kajti brez tega znanja bo vsak poizkus, da se odpravi beda, brezuspešen. Če imam v hiši vlago, pa ne poznam njenega vzroka, ne bom ni-kdar osušil sten. Vedno stoji vzrok pred posledico; in vsak boj proti posledicam mora biti v prvi vrsti boj proti vzrokom. Zato pa je treba poznati vzroke. Ta reč ni tako enostavna, kakor si jo domišljajo nekateri kričači. Ako bi bila to res taka igrača, bi bili vsi socialisti učenjaki, ki so posvetili po desetletja svojega življenja tem študijam in spisali celo' ogromno biblioteko, opravljali nepotreben, brezkoristen posel in tratili čas. In vendar vemo, da ni prišlo vse socialno gibanje delavstva nikamor, dokler ni dobilo strogo znanstvene podlage. Zakaj so vsi sistemi utopistov ostali utopije in niso porodili ne enega trajnega praktičnega uspeha? Zato, ker niso imeli stvarne, trdne podlage. Ker so zamenjavali želje in ideale z možnostjo. In vendar niso bili ljudje kakor Thomas Vladna kriza v Belgradu še traja. Tako pravi Pašič, ker bi le rad dobil pod svojo kapo ali slovenske samostojneže ali muslimanske desničarje. Ako bi te pridobil, bi se že še kateri stranki omehčalo kameni-to srce, da bi zlezla pod krilje radikalcev. V Sloveniji imamo najbrže tudi take stranke, ker je pač bolj prijetno pripadati vladni stranki, če že ne direktno, pa vsaj po ovinkih, kakor pa tolči po bobnu opozicije. Opozicija je lepa reč, toda ta je le za stranke, ki hočejo nekaj drugega kakor imamo. Mi jim ne branimo, če se izpokore, ker vemo, kam spadajo. — Do volitev bo v belgrajski vadi vse v najlepšem redu, kaj ne? Nova betgrejska vlad« |e velesrbska. Sestoji iz ljudi, radikalcev, ki so sklepali v glavnem svetovni mir ter Izročili nad pol milijona Primorcev Italiji. Politično radikalna so večinoma zanesli ljudje, ki so prišli po vojni v proletarske vrste. Kdor hoče pisati zgodovino o socializmu v Sloveniji, mora poznati nje delovanje iz delovanja samega, če pa zajema vire iz oštarijskih pogovorov ali nasprotniškega časopisja, pa ne more pisati zgodovine o delavskem pokretu pri nas, ker delo, ki ga je vršila stranka štirideset let v svoji notranjosti, ni zabeleženo v sovražnem časopisju. Uspeh dolgoletnega dela je, da ima danes socialistični proletarijat prav mnogo krepkih postojank po Sloveniji in teh postojank niso napravili tisti, ki danes potvarjajo zgodovinska dejstva s svojo površnostjo. In če govori člankar o agitaciji za boj za kos kruha, je to vprašanje, ki ima drugačen pomen, kakor mu ga daje pisarček članka. V strokovnem pokretu imamo mezdna gibanja, ki so res boj za boljši kos kruha. To je obenem naloga strokovnih organizacij. Nobene organizacije pa ni, ki bi ne vedela, da je to končno le razredni boj, da izboljšanje mezd ne pomeni socialne rešitve. Na vsakem shodu, pri vseh mezdnih gibanjih se naglaša vprašanje socializma ter vzgaja organizacijo za razredni boj. To delo so torej bistveno razločuje od onega, ki ga navaja člankar, češ, da se je vzgajalo borce za kos kruha. Takih borcev delavski pokret ni nikdar vzgajal, ker je snoval in vzgajal organizacije po načelih razrednega boja. To smo morali povedati, da ne bodo pisarili v revijah ljudje o stvareh, ki jih ne poznajo in ne razumejo. Morus, St. Simon, Fourier, Owen itd. duševni pritlikavci. Imeli so vsaj toliko duhovitosti in eneržije kolikor večina današnjih »radikalcev«, pa še nekoliko več. Ali šele znanstveni socialisti so razkrili gospodarske zakone, ki vladajo v družbi tako absolutno, kakor prirodni zakoni v vsemiru. Oni so pokazali, po kakšnih pogojih se je družba razvijala in naposled razvila do kapitalizma. Razkrili so pa obenem tudi sile, ki učinkujejo v sedanji družbi dalje in morajo povzročiti konec kapitalizma. In pokazali so, kako se more delavstvo poslužiti teh sil, da pospeši svojo osvoboditev. Socialna znanost nam daje garancije, da se ne, bojujemo zaman. Zasledovala je družabni razvoj skozi tisočletja do današnjega dne, razkrivala je pot skozi vso preteklost, in na podlagi teh rezultatov lahko pokaže, kako drži pot v bodočnost. Ali socializem nam tudi poka-zu.j*\ kdo je nasprotnik, kakšne so njegove sile, njegovi arzenali, kakšen je njegov boj, kje so njegove slabe točke. Tako je .delavstvu mogoče, da si organizira tako vojsko, ki bo sposobna za zmago, da si pri-bavi tako orožje, kakršno je potrebno, in uredi svojo taktiko po pameti in razumu tako, da lahko doseže cilj."'. »Proletarec.« stranka nima interesa na severozahodu, ampak le na jugu in jugozahodu. Vsled tega ta vlada ne uživa simpatij na - Primorskem. Povsem naravno je, da želi srbska radikalna buržoazija hegemonijo v državi in pot do morja pri Solunu, ker je to v interesu ožje Srbije, ter s tem priveže gospodarsko nase severne dele in koncentrira gospodarstvo na Srbijo. Radiknlci so izdali volilni oklic, v katerem se opravičujejo, očitajo demokratom nestrpnost, obetajo uradništvu in invalidom pomoč, preden bosta sklenjena zakona. Kdor pa ve, da radikalci niso kot vlada niti razvili svojega programa, ntt! niso delali nikdar demokratične politike ter da poznajo le vlado in hegemonijo belgrajske plutokracije, ta tudi ne bo, pričakoval od nove vlade nikakršne nove državne gospodarske ali socialne politike. Oklic namigava tudi na hrvaške kongresiste, M pa po mnenju radikalcev pridejo še le tedaj v poštev, če se odreko svojim zagrebškim zahtevam. Pa tudi v radikalni stranki ni vse tako lepo složno, kakor se zdi nekaterim pre-čanom. Protič namerava celo nastopiti s svojimi lastnimi kandidaturami. Ako se to zgodi, je prav mogoče, da radikalna stranka v bodočo narodno skupščino ne pride več sorazmerno tako močna kakor je bila v razpuščeni, pa četudi nastopi s svojimi kandidaturami v prečanskih pokrajinah in čeprav jih bodo podpirali nekateri kongresi sti v Sloveniji in na Hrvaškem in v Slavoniji. Radikalci računajo s svojo meščansko zgodovinsko misije, ki so jo izvršili med vojno, toda danes ni več vojne, danes treba drugačnega dela, ki ga pa radikalci nočejo poznati. Nova doba zahteva modernih državnikov in modernih socialnopolitičnih izobraženih ljudi, ki radikalci niso in nikdar bili niso. Razkol v demokratski stranki postaja bolj in bolj izrazit. Davido-vič grozi, da bo njegova skupina kandidirala samostojno. Kaj bo pa Pribičevič napravil? Spor v demokratskem klubu je vedno večji. Posvetovanja imajo Pribičevi pristaši posebej in Davi-dovičevi zopet posebej. Glayni povzročitelji, da se spor poostruje, so pa prečam demokrati, dočim srbski demokrati še vedno iščejo stikov in delujejo na enotnost kluba. Kaj demokrate pravzaprav razdružuje, o tem govore poročila malo. Po našem mnenju ni tukaj sporazum ne edina in ne glavna točka, pač pa notranja disharmonija tega od vseh vetrov znešenega in programatično šekaste-ga kluba, zakaj vprašanje sporazuma s Hrvati je tako naravno vprašanje, da pride v poštev pri njem le vprašanje taktike, načina tega sporazuma. — Gospodje imajo druge skrbi, in manj poslancev bo v bodoči skupščini. Pribičevič na agitaciji. Svetozar Pribičevič in Kosta Timotijevič ter dr. Kosta Komanudi prirede na Silvestrov dan shod v Zagrebu. Zbobnali bodo demokrate tudi z dežele. Radovedni smo, kakšne uspehe bodo imeli ti možje na Hrvaškem. Narodne skupščine ni več. Delovala pa bosta še finačni in ustavni odsek. Ta narodna skupščina najbrže ne pride več na zasedanje, ker do 18. marca menda ne bo vojne. Ako bi v tem času nastala vojna, bi pa v zmislu ustave morali še te poslance poklicati v Belgrad, da povedo svoje mnenje. Volitev v narodno skupščino se udeleže tudi komunisti. »Radnik«, ki je izšel v posebni izdaji, priobčuje volilni oklic. Zagonetno je še vprašanje, kakšno stališče bo zavzela sedanja radikalna vlada napram komunistom. Zdi se nam, da je postal zakon o zaščiti države tudi za radikalno vlado brez pomena. No, tedaj! Cas je že! Zagrebški kpngresisti so izdajali svoj list, ki so ga opustili, češ, da so dosegli svoj namen. Sedaj pa naj bi še povedali, kaj je bil njih namen. Najbrže bo pa vzrok ta, da so razni kongresisti postali dezerterji enako kakor ljubljanski. Po našem mnenju je namen postal šele akuten, ker se nahajamo še pred večjim političnim kaosom, kakor smo ga imeli doslej. Mladi demokrati se nahajajo v silno neprijetnem položaju. S svojo klečeplazno politiko $o hoteli sami sebe uveljaviti, smatrali so se kot najboljše zaveznike radikalcev. Sedaj po vladni krizi so ostali na cedilu in skušajo radikalce nekoliko počrniti. Naprej ne morejo, mazaj je pa tudi težko hoditi, ker so se smejali v pest štiri leta prečanskim državljanom. Ako bi bile po prevratu buržoazne stranke delale za sporazum. bi ga danes že imeli, tako pa se prične ta igra — drugikrat. Kdaj, tega nihče ne ve, toda pride pa to vprašanje na dnevni red, ker tudi do tega spoznanja nridejo jugoslovanske buržoazne stranke. Bog nam pomagaj! Tako kliče „Jutro‘“, češ, da je še premalo ujedi-njenja. Tudi mi smo tega mnenja, da je premalo zedinjenja, toda vaš klic je došel šele takrat, ko ste že vse razpoloženje za popolno zedinjenje pokvarili s tem, da ste dopuščali vse to, kar se je godilo. Državo ustvarja buržoazija. Stvoriti bi se pa morala na podlagi sporazuma in ob varovanju celokupnih interesov buržoazije. Ker se pa to ni zgodilo, je povsem naravno, da se bo mogla ta država utrditi šele po daljši dobi, a vendar potom sporazuma. Za proletarijat je to vprašanje manjšega pomena, ker ta ne pozna mej, če napravite okolo vsake vasi ali pa okolo cele države kitajski zid. Gre pa tudi nam za interese, ki jih imamo. Vprašanje revizije ustave je postal v prečanskih pokrajinah opo-zicionalno geslo, kar je povsem naravno, ker režim ne pozna nikakršne mere v vprašanju sporazuma. Ustava ni moderna; ima pa vendar tudi nekaj točk, ki so socialno-politično ŠK precejšnjega pomena. Ako se revidira ustava, mora biti podano jamstvo, da bodo popravki demokratič-nejši, socialno-politične določbe pa boljše. O tem vprašanju bo treba še obširno razpravljati. Dr. Šušteršič v ^Belgradu. Dr. Šušteršič bi rad postal politik. Zglasil se je v Belgradu pri dr. Lenardu in ta ga je predstavil tajniku radikalnega kluba. Iz tega poročila po-nemamo, da namerava dr. Šušteršič, če že ne postati radikalec, pa vsaj delati politiko, ki bo imela značaj kooperacije ž radikalci. Neverojetno se nam zdi, da bi dr. Šušteršič usko-čil v radikalno stranko, ker bi to bilo z ozirom na njegovo prejšnje delovanje iz nekaterih razlogov nelogično in nerazumljivo. I^endar je pa pri nas vse mogoče, zakaj tudi ta obnovljeni politik se bo zaletel tja, kjer bo uspeh tudi — zanj »Jutro« poroča: Zaradi imenovanja velikih županov v Mariboru iff Ljubljani sta se včeraj popoldne odpeljala v Belgrad minster dr. Zupanič in Ivan Hribar. Vsak si je naročil svoj salonski voz. Na kolodvoru sta se prišla poslovit gg. dr. Vladimir Ravnihar in dr. Ažman. — (Vest ni senzacionalna, ipak je zanimiva za politike, padlem, to zahteva samo — etiketa!) Kongres ogrske socialne demo-mokracije. Od leta 1918. se na Ogrskem ni vršil ledni stranki • kongres socialne demokracije. Vršile so se konference in leta 1919. izredni strankin zbor, na katerem se je stranka obnovila, dasi se delegati niso mogli udeležiti kongresa ter je le nekaka konferenca zaupnikov opravila vse delo. Na Ogrskem vlada še vedno beli teror, zaraditega je tildi ta kongres le organizatoričnega, manj pa načelnega pomena. Delovanje pa ves čas preganjanja ni prenehalo. Kongres je protestiral zaradi številnih žrtev belega terorja, ki še danes ječe v ječah. Zunanji gosti so bili na tem kongresu zastopniki nemške stranke Adolf Braun, belgijske Emil Vandervelde, danske Nine Bang. Zborovati je pričel kongres v nedeljo. Zopet tajna organizacija monarhistov v Nemčiji. V Hamburgu so odkrili v pisarni tvorničarja Rikla shod tajne organizacije, ki je tajna, se oborožuje ter deluje že dalje časa. Udeležniki so večinoma bivši častniki, ki so jih zaprli in pridejo pred sodišče. Flrancija namerava zasesti levo Porenje. Poaincare je vzkliknil v svojem govoru: Zavezniki naj nam dovolijo, da vzamemo Porenje v zastavo zahtev, ali pa naj zasedbo dele z" nami. — Francija mora biti res v stiski, ker tako težko čaka na denAr. Lausannska konferenca še vedno zboruje. In prepirajo se na njej. To je najboljši dokaz za to, da orient-skega vprašanja konferenca ne bo rešila. Napravili bodo premirje, potem pa dalje spletkarili po diplomatskih običajih. Boljševikl proti Mussoliniju. Ruska sovjetska vlada je naročila svoji agitačni centrali na Dunaju, da začne najodiočriejši boj proti fašistom. Temelji socializma. POLITIČNI PREGLED. DNEVNE VESTI. Volilni imeniki za Volitev v narodno skupščino so razpoloženi od 23. decembra 1922 do 6. januarja 1923. Opozarjamo vse one državljane, ki so opravičeni voliti v narodno skupščino, da se še te dni pobrigajo, če so vpisani v volilnih imenikih ali ne pri svojih občinah. Kdor zamudi reklamacijski rok, ne bo volil. Nihče naj se torej ne zanaša, da biva že toliko let v občini, ali da je zadnjič volil, ker se mora zavedati, da se pomote lahko dogode, četudi ne namenoma. Ljubljanski občinski svet se še ni konstituiral. Akt o obč. volitvah s pritožbo g. Habiča je romal v Bel-grad. Tam se jim pa nič kaj ne muui in menda sedaj tudi nimajo mnogo časa, ker so prišli na krmilo večinoma novi možje, ki jih povrhu tare še skrb, kako bodo izvedli volitve v na-lodno skupščino. Zdi se nam, da je pokrajinski namestnik priporočal razveljavljenje vblitev prav iz tistih razlogov, o katerih smo že zadnjič dokazali, da so neutemeljeni ter bi razveljavljenje volitev ne odgovarjalo demokratičnemu načelu. Belgrajska vlada pa sploh nima nikakršnega interesa, kakšen občinski svet imamo v Ljubljani. Ce bodo torej ljubljanske volitve razveljavljene, bo to le zasluga pokrajinskega namestnika, ki je že prvič tako slabo utemeljil razpust občinskega sveta, da minister ni vedel navesti nobenega resnega razloga. Ljubljansko volilstvo torej z vso odločnostjo apelira na merodajna mesta, da se suverenost njega * volilne pravice upošteva kakor to edino zahteva načelo demokratizma. Radikalci napovedujejo imenovanje velikih županov. „ Jutro" pripoveduje, da postanejo veliki župani, ki imajo biti imenovani 30. t. m., sami radikalci. Radikalna stranka je seveda sposobna za tako imenovanje, toda krivci so tisti, ki so radikalce spravili na konja v teh štirih letih neodvisnosti. Ali se vam zdaj, ko gre za taka lepa mesta, kaj zdi, da bi bil sporazum med plemeni, narodi in troedinim narodom bolj pameten? Tega niste sicer hoteli, a delali ste vratolomno politiko. Novi veliki župani. Iz Begrada poročajo, da je ministrski vset že imenoval velike žup&ne za oblasti. Vsi veliki župani pripadajo radikalni stranki. Za Maribor je imenovan odvetniški kandidat dr. Sajovic, ki' se že dalje časa peha za radikalno stranko. Za Ljubljano pa veliki župan še ni imenovan. Tukaj je izbera , težja, ker radikalci najbrže nimajo • »primernega« radikalnega kandidata, ki bi mu brezpogojno zaupali. Pripomniti pa moramo ne glede na vrline ali nevrline novih županov, da ni pravilno, če se zanaša tako izrazito strankarstvo v uradniške vrste. Na administrativnih mestih je treba nastaviti veščih nepristranskih uradnikov, ki imajo upravljati svoj urad na podlagi zakonov, kar od strankarjev, kakor nas izkušnje v »osvobojeni domovini« uče, ne moremo pričakovati. Ako hoče uprava postati boljša kakor je bila doslej, potem mora postati tudi le uprava, ne pa partizansko zavetišče. Sicer pa to ni naša stvar. Odgovor za svoje delo bodo dajali ljudje, ki tako neracionalno ravnajo, novi skupščini, če . bo ta kos svoji nalogi, čeprav se že danes bojimo, da bo nova zbornica še večji konglomerat struj in stremljenj,kakor je bila dosedanja. Druge vesti pa trdijo, da imenovanje še ni izvršeno. Ljubljanska kazina. Na občnem zboru kazinskega društva, ki se je vršil dne -21. t. m., so vrgli demokratski mladini vse starine iz odbora in so si tako za enkrat popolnoma osvojili kazino. „Slov. Narod" pripoveduje, da so to dosegli na ta način, da so. kratkim potom sprejeli 100 novih mladinskih članov, dočim so odklonili 62 starinov. Komedija, ki se je po prevratu pričela s kazino, se torej nadaljuje. Kakor je znano, je po prevratu deželna vlada sistirala delovanje kazinskega društva In je imenovala nekega državnega finančnega uradnika, za upravitelja kazinske- ' ga imetja. Ta upravitelj bi bil smel upravljati samo društveno imetje. On se pa ni s tem zadovoljil, temveč je izvrševal tudi funkcijo prejšnega odbora, sprejemal je nove „člane“ in je končno sklical in tudi vodil lanski „občni zbor“. Doživeli smo torej pravi kuriozum, da se je izvršil občni zbor društva, ki je bilo sistirano in čigar delovanje je bilo ustavljeno. Na lem „občnem zboru" so demo-kratje pod okriljem policije, med hrupnimi protesti narodnih socijal-cev, ki so tudi zahtevali pri kazini svoj delež, „izvolili‘“ nov odbor, obstoječ iz samih demokratov. Tako je kazina postala »slovenska11. Ta na-cijonalizacija“ kazine je flagrantna kršitev društvene avtonomije, ostane sramoten madež za Ljubljano in se mora popraviti. Po našem mnenju bi morala pokrajinska uprava pustiti kazinsko društvo, ki itak sedaj obstoja samo na videz, kot nosilec društvenega imetja in sploh ne izvršuje društvenih namenov, določenih v pravilih. Društveno imetje pa naj glede na društveni zakon, na pravila kazinskega društva in na intencije društvenih ustanoviteljev uporabi v čisto humanitarne svrhe na ta način, da ga izroči mestnemu ubožne-rau zakladu. Madež nacionalizacije kazine se mora zbrisati. Bivša narodna skupščina je bila izvoljena 28. novembra 1920 kot konstituanta, ki se je po sprejetju ustave avtomatično izpremenila v narodno skupščino. Štela je 419 poslancev, ker je bil izvoljen na vsakih 30.000 prebivalcev po en poslanec; mesto Ljubljana je pa imela celo štiri poslance, dočim dobi po novem redu le enega. Ustava in novi volilni red določata 313 poslancev za narodno skupščino, ker določa na 40.000 prebivalcev enega poslanca. Slovenija je imela v konstituanti 40 poslancev, sedaj jih dobi le 25. Kdaj bo volitev v narodno skupščino? Dekret, s katerim se razpušča sedanja narodna skupščina določa, da se izvedejo nove volitve v narodno skupščino dne 18. marca 1923. Nova zbornica pa bo baje sklicana 16. aprila.' — Do volitev je torej jako kratka doba. Zlasti socialisti imajo velik interes na tem, da nastopijo, če le mogoče povsod z eno kandidatno listo. Nova orientacija učiteljstvu. Naše „napredno“ učiteljstvo hoče služiti državi in državni misli. To je njegov princip. V izvajanju tega principa pa zamenjajo vedno in vselej državo z vsakokratnim režimom. Za deino-kratsko-radikalne vlade so se valjali v prahu pred vsemi mogočniki te koalicije, oznanjevaje svetu, mladini, da je ta vlada poosobljena država in kdor ne služi tej vladi, se ne pokorava diktatu te vlade, zasluži peklensko pogubljenje, izobčenje in brezpogojno uničenje. — Pa so na Bledu mesto šolskih vprašanj, mesto idejnega napredka politizirali o vprašanju, kaj se naj zgodi z onimi, ki so proti ustavi, sakcijonirani po tej de-mokratsko-radikalni vladi. — Skratka, naše napredno učiteljstvo je pozabilo na svoje zvanje, ki je: vzgajati in vzgojiti človeka, da bo koristen član družbe in človeštva. Našega naprednega učiteljstva prepričanje je, da so dolžni vzgajati ljudi, ki bi nasilja režima ne občutili, se vladnim klikam in klikicam brezpogojno pokoravali,-pa poljubljali bič, ki ga vih-te nad njimi izkoriščevalci. — Naše „napredno“ učiteljstvo žalibo^ ne ve, da sedanja ustava — na primer — še ne pomeni viška napredka. — Naše napredno učiteljstvo žalibog iie ve, da je ustava produkt slučajni1:, tre-notnih gospodarskih, političnih in socialnih razmer. Naša ustava je tor.-j produkt nezdravih,- neurejenih, ko-ruptnih razmer. — Zatoi bi moralo učiteljstvo vcepljati narodovi duši dostojanstvo človeka, stremljenje po napredku in razvoju, ne pa vzgajati malikovalstva In najostudnejšega, najogabnejšega hlapčevstva. — Qb vsaki priliki čitamo: v nas Slovencih tiče hlapčevske duše. — Hlapčevske duše zato, ker smo bili vajeni poljubljati bič, ne pa vajeni, da bi Urejali s o> JZ ca N O C o L N 0) e c o m a» o a> ."sž, '5* G. 3 J* •Si, 'c H H m T3 fh 0 2 t +• “ o • . E 1 o J E M K NO. o a e tm «1 (8 • n Ti S o Si i gir 0 ■ 3 « « -j ji t . 2=o» E * Z i Eli c E Ul '■ e j o «c B '■5 5 5 3 „ “ + * n 0*2 i* C >(/) — c £ A ? S o z I- >N I i! m a ! Konsimna društvo za Slovenijo Ljubljana Poštni predal štev. 13. Telefon inter. štev. 178 Pest. čeli. rač. št. 10 532 Hrzaj. .Rodes* Ljubljana B B B fl B Hranilni oddelek naznaja, da je s 1. novembrom 1922. zvišal obresti in sicer za navadne hranilne vloge na 6Gjo za vloge proti četrtletni odpovedi na S ^2 za vloge proti polletni odpovedi na 7 °|o Hranilne vloge sprejemajo in izplačujejo vse prodajalne naše zadruge! Vlagajte vse svoje prihranile v lastno hranilnico! iEEEI IBBBBI Prometui ssvod za premog d. d. v Ljubljani ppodaj» iz slovenskih premogovnikov velenjski, šentjanški in trboveljski premog vseh kakovosti v celih vagonih po originalnih cenah premogovnikov za domačo vporabo, kakor tudi za industrijska podjetja in razpečava la čehoslovaški in angleški koks za livarne in domačo vporabo, kovaški premog in črni premog. Naslov: PROMETNI ZAVOX> ZA PREMOG d. d. Ljubljana, Nunska ulica X.