Pedagoške črtice. Spisal Janko Polak. IV. Nedeljskega popoldne sva sedela z dedom v senci pred ulnjakom. Oblački diraa, ki jih je izvabljal ded pipi, jaz pa cigareti, so pluli kakor lepe misli pod nebo. Govorila sva o čebelah, se čudila sličicam na panjih ic preračunavala bogastvo, ki ga hrani ulnjak, podoba žive hranilniee. Ko sva se naveličala tega, sva jela ogledovati sadno drevje, pod katerega bogastvom se je šibila sleherna veja. In bogastva sva bila vesela oba. Zakaj, obetalo nama je obilno žlahtnega sadu, hladilne pijače iu marsikatero svetlo krono. Še večje bogastvo pa je uatna obetalo žitno polje, ki je valovilo kakor morje, kadar dahne nanj poljub rahlega vetra. V daljari pa je šumel gozd čarobno pripovedko o silnem bogastvu, ki ga hrani vsakemu, kdorkoli ravna z njira razumno. In govorila sva in računala. Misel je rodila misel, in sestavila sva računico, ki bi je bil vesel vsak ljudskošolski učitelj. V nji ni bilo ne tisočev ne milijonov. V nji so bili samo skromui izaeski, s kakršnimi računi naš narod vsak dan. Ogibala sva se vseh preumetnih spletk in se premikala v najpreprostejših oblikah. Vanjo nisva pisala brezmiseluih čistih števil. Vsako število je dobilo svoje ime. Škoda, da sva jo sestavila samo v mislih. Da sva jo sestavila črno na belem, bi bila midra prva, ki sva razorala ledino z ozirom na uporabno ustno računanje v ljudski šoli. Saj uporabno ustno računi ogromna večina našega naroda vsak dan. Da računi tako slabo, tiči vzrok v njegovi naobrazbi. Ogrorana večina našega naroda pa se naobrazuje samo v ljudski šoli. Ali pa je krivo temu njeno učiteljstvo ? — Ne! .. Temu so krive ponajveč računiee. V nas Kranjcih je i ozirora na računiee mnogo boljše nego drugod. Zakaj računiee Crnirčeve bi bile zlata vredne, da imajo dostavek z ozirom na uporabno ustno računanje, in sicer v tonu, kakor računa ogromna večina našega naroda. V ravnokar omenjenih računicah je nekaj takega. A to je premalo. Ognimo se šteril kot takih in računimo samo z imenovanimi števili. Saj le tako računimo v življenju. Stevilce onih, ki računijo tudi v življenju tuintam s žtevili kot takimi, je tako neznatno, da ljudska šola ne sme grešiti tem na ljubo. A tudi ti zasledujejo vsikdar nekaj imenovanega, pa naj ima to že tako ali pa tako irae. Vse računanje je pač končno uporabno ustno računaDJe z ozirotn na kulturno življenje. Škoda, da to sestavljalci računic tuintam tako radi pozabijo. Zvonec, bič in rog so naju vzdramili iz zamišljenosti. Ponosno kakor kralj je gnal vaški pastir živino na pašo. Najine misli pa so se oklenile živine in vsega, karkoli je z njo v dotiki. Oudom pa sem se čudil dedovi biologiji. Pa on mi ni vedel pripovedovati biološko samo o živalih, temveč tudi o rastlinah. Odkritosrčno povem, da sem tuintam pordel. Ali sem bil zadrege sam kriv ? — Ne! . . . Zakrivili so jo oni, ki so me vodili po tujini, da sem zrl s strahom na vse krvoločne zveri, mogočne ptice in širokolistnate palme in pozabil ob njih najpreprostejše domače živali, ptice in rastline. Ej, težko je iti med narod in učiti onemu, ki bi bil v tujini morda virtouz v vsakem oziru, a je doma siromak in to tako z ozirora na korist, kakor tudi z ozirora na škodo živali, ptic in rastliu domovinskih. Da bi hoteli merodajni krogi pomniti to, bi bilo v nas kmalu drugače. Oe hočejo merodajni krogi, da bomo učili narod uspešno, naj ga nam temeljito pokažejo. Učijo naj nas spoznavati domovino, njen narod in njene potrebe. In hvaležni jira bomo mi in narod ter domovina. Dokler pa nas bodo vodili samo po tujini, bomo tujci med domačini. Da kot taki ne bomo imeli izlepa povoljnih uspehov, ni težko uganiti. V daljavi se je začulo otlo bobnenje. Zamislila sva se tako, da nisva opazila nevihte, ki se je bližala. Oebelice so se vračale urno domov. Midva pa sva stopila v ulnjak. Zakaj debele deževne kaplje so jele padati izpod neba. Veter se je završal, blisk se je užgal za bliskom in bobnelo je, kot bi se podiral svet. Deževalo je, deževalo .. . Midva pa sva opazovala moč prirodnih sil s strahom. Saj one lahko uničijo v trenutku vse. Ia ravno tem prirodnim silam bi morali posvetiti v Ijudskih šolah vso pozornost. Ni dovolj, da zvemo za vzrok prirodnih sil, treba je nam tudi vedeti, kako se jim uspešno branimo in kje se proti njim lahko zavarujemo, da dobimo pomoč, če nam uničijo dom, živež in živino. To bodi prirodoslovje ljudske šole. Le ne preveč žic in mreže! Zakaj ob teh oneraore otroški duh tako hitro, kakor onemore v mreži ribica, če jo potegnemo iz vode. Vse iz življenja za življenje! In nikdar ne obilice, temveč vsekdar obilo. Nevihta je ponehala. Vstala sva in se napotila v hišo. BBesk ! . . .« Zadel sem ob žebljiček. Ded se je zasmejal na ves glas in mi del, da bi se to njegovim platnenim hlačam ne pripetilo tako izlepa. Ob kupici rujnega vinca so naju zapletle ihoje raztrgane hlače v razgovor, iz katerega sem posnel prav lahko, česa si želi naš narod iz zgodovine, zemljepisja in ročnosti. Kaj mar našemu narodu Ietnic! ... Narod hoče zvedeti, kaj, kako in zakaj. Kulturne strani zgodovine hoče naš narod. In najbolj ga zanimajo domači junaki, ki so že pozabljeni ali pa še kvečjemu strašijo tuintam y obliki medlih pripovedk in pravljic. Z ozirom na vse to čaka pridnega delavca obilica dela. Tudi zemljepisja si ne želi naš narod r naštevanju mej in številk. Naš narod si želi zemljepisja v obliki kulturnih obrisor. Dajmo mu jih! Zakaj s tem mu bomo pokazali, da domovina ni tako ubožna, kakor se nam dozdera. Dokazali mu bomo, da je domovina bogatejša nego marsikak del tujine, ki o nji lažejo brezvestni ageutje, da se po njih cedi blagost. Da, cedi se, a ne blagost, temveč beda. Kar se pa tiče ročnosti, aem zvedel od deda to-le: nNobenih slik ne gledam rajši nego one v kotu za mizo in pa one na panjih. Zakaj one me spominjajo mladosti, ko sem še letal kot bosopetnik po vasi, in one me spo- minjajo tudi let, ko smo se zbirali sredi vasi in peli pesmi v tiho, poletno noč. Najrajši nosim domačo obleko iz domačega blaga in v domačem kroju narejeno ter najrajši se spominjam časov, ko uas je naš stari učitelj učil snage in Iepega vedenja I" — Menim, da k temu ni treba komentarja. Pedagoško naobražen učitelj me bo umel. In samo tem pišem svoje pedagoške črtice.