Prolog. Zložil in pri abiturijentski akademiji dne 17. malega srpana 1897. leta govoril abiturijent Vinko Škof. •^Mončano delo, uk in trud končan! Prostosti nam žari pogled željan. Skrbi, ki ste grenile mlado nam življenje, Izginite! Napočil je prostosti dan! — Prostost! Kako to v srcu nam odmeva, Kako nas dviga in ogreva! Prispeli ste, oj, bratje, sestre mi, Da v slogi končno združimo se vsi! Današnji dan si vtisnimo v srce, Današnji dan vesel narn praznik bodi — Kdo ve, morda je praznik to poslednji! Zakaj, ko iz sveta rnladostnih let Radostno stopamo v drugačen svet, Zdaj bode se šele pričelo Navdušeno in sveto delo! In dela tega krasni plod Uživaj naš slovenski rod! — Sto upov nam srce goji, Sto vzorov v duši narn brsti — Saj nam pornlad prekrasna zeleni! Od njenih cvetov vsak sadii obilo si obeta A ko nam poteko mladostna leta, Izgine cvetje in zelenje vse narn iz srca. V vasici gorski, daleč od sveta V ponižni hišici samevam . . . Oj, sam! — In vendar nisem sam! — Saj spremlja me na potih vseh gorje, Gorje, ki dan in noč mori srce! — O, zamorjen je cvet mladostni. Izginila iz srca, jedva vznikla je pomlad, In s cvetjern njenim je uničen sad! Izpolnila se mi od sto želja Nobena ni, iz nad neštetih Rodilo se mi je morje gorja! — Oj, bila le je krasna sanja, Ko upal sern v mladostnih dneh. — In zatopim se zopet v sanje rnladih let, Ko srečen storil prvi sem korak rned svet. Delil sem z brati bratsko srečo, In bile drage so sestre, Ki tuje jim bild gorje! — Sedaj jaz vendar nisem sam, ki se boriin, Ki tu v samoti pozabljen za narod svoj trpim. — Mogoče brat, ki je le vzore si gojil, Ki srce je, kot jaz, si z upi sladkimi pojil, Takisto čuti zdaj in misli, da je sam! On hrepeni po istem zmotru svetem, Ki svet jedin i meni je. Mladostnih nad, ki jih gojil je v srcu vnetem, Ovarale takisto so ga morebiti vse! — Iz misli te se spet rodi pomlad brsteča, Srce mi pomladi se, nova sreča Cvet. mi v prsih, ki nosile prej so le gorje! Kako mi raste moč, poprej veneča, Kako mi spet kipi srce, Iznova mlade si goji želje! Užiga znova plamen se krepostni, Oko v mladostnem ognju mi žari, In zopet upov sto srce goji! — Tako spotnin me na današnji dan Omlajal bo, krepil mi moč, In v srce omlajeno vlival nov pogum In čistil bo mi vzore, bistril um, Netil mi v srcu čustva sveta, Ki zdaj gojim v mladostnem ognju jih zvesto. Neznaten je in majhen ta naš zbor, A vsako srce sveti svoj goji nam vzor! Ta vzor nam je naš borni rod, Njegova sreča nam je zmoter! Oj, narod moj bo vstal krepak, Iz praha bo rod bedni vzrastel jak, Že v duhu zrem, kako mu raste moč, Ko združen pod trobojno mu zastavo Pogumno stopa v sveti boj. In narod moj je prost! — Kot cvetko nežno si goji vrtnar ljubeče, Priliva ji, da srčece drobno Ne vsahne ji, tako i mi ljubo Gojiti hočemo mladino narodu skrbno. Iz te mladine vzraste rod krepkejši, Glej, nova doba, časi veselejši in srečnejši Zdaj mojemu narodu zacveto! A ne samo za narod svoj in jezik sveti Mladino nežno hočemo razvneti, Mi svoji Avstriji smo zveeti sini, Nam oče vsem je svetli car, Narodom zvestim blag vladar! Zato Ijubezen domovinsko hočemo buditi, V ljubezni domovinski Avstriji vzgojiti Le krepke, zveste sine, Branitelje nam mile domovine. Narodom svojim On je o č e, ne vladar, Takisto šoli oče je ljubeč vsekdar! Zato njegova naj zastava slavna I nam zastava sveta bo! V okrilju njenem bratje, sestre si bodimo In večno ji zvestobo prisezimo In družno v bratski slogi Besede svete ponovimo vsi: Vse za dom in za cesarja Za cesarja blago — kri!