Pismo Ivana Cankarja
Ob petindvajsetletnici smrti priobil T. D.
Pred etrt stoletja 11. decembra 1918 je v takratnih slavnostnih dneh slovenskega naroda umrl njegov tedanji najveji pripovednik, umetnik slovenske besede in glasnik iste lovenosti Ivan Cankar. Vse ivljenje je daroval Umetnosti, ki jo je ivel in izdihaval kot svoje ivljenje. Bil je telesno otroki nebogljenec vse svoje dni, a z duhom je grabil za nedosegljivimi sanjami svojega brezmejnega hrepenenja, ki se je ustavilo ob zadnjih treh velikih mejnikih, slehernemu izmed nas na poti v venost postavljenih: Mati Domovina Bog! V te tri njegove in nae najgloblje resninosti se mu je nekdaj tako brezciljno Hrepenenje vzobliilo tik pred smrtjo in nam jih zapustilo, obsejane z njegovo genialnostjo in ubrane v zvoke njegove pojoe besede kot zadnji krik srca, kot iroko odprte oi Pesnika, preden se je zazrl v Venost. Pet in dvajset let nam e govore kot njegov najlepi in najgloblji testament.
Njegova ivljenjska sila mo besede in ostrost duha je bila tako obsena, da e danes ivi iz nje ves narod: tako tisti na desni kakor oni na levi... Boj in ljubezen, upor in vdanost, prevrat in trdnost v Bogu: vse to so prvine njegove due, njegovega hrepenenja po lovetva vrednem ivljenju, ki bi ga naj ne vladalo nasilje materializma, temve vest in srce. Kako dale 'smo danes od tega, morda najbolj tisti, ki si ga dajejo na prapore!...
Mi pa se danes spominjamo Cankar j a-loveka, ki se je telesno loil od nas pred 25 leti in ga ni med nami, ne na Roniku ne v Slovenskih goricah, kjer je v zimi 1910/11 hodil in pisal pesem svojega hrepenenja, svojo Lepo Vido. Iz tega asa je pismo na Ronik, ki ga objavljamo v njegov spomin brez popravkov in brez komentarja. V njem naj Cankar zaivi kot je ivel med nami in katerega spomin bo veen med Slovenci!
Cenjena gospa!
V sami jezi in zlovolji ivim e par tednov; zato Ti tudi ni pisal nisem. Kolikor sem drame e imel, sem vse skupaj zavrgel ter sem zael znova! Zdaj hitim kolikor morem, da vsaj prazen ne poj dem odtod. Veselja pa imam pri delu toliko, kakor e bi drva sekal. koda, da sem si bil ravno to stvar vtepel v glavo; raji bi bil zael pisati roman! Brez vse koristi pa vendar ni, da sem toliko asa tukaj ostal. Kadar je loveku dolgas, si marsikaj izmisli; tako imam spet vso glavo polno lepih nartov in misli, ki hodijo z mano povsod in mi branijo, da bi obupal nad tem svojim popotnim ivljenjem.
Veselil sem se e pomladi, pa je pred par dnevi spet zaelo sneiti. Ze tako je dovolj dolgas, pa e to dolgoasno vreme! Saj ven me ne ene nikamor, ali vendar je neprijetno, e vidim skozi okno to nizko, sivo, pusto nebo, ki napravi loveka samega prav tako pustega in emer-
63
nega. Kakor za tolabo je prinesel danes mal olarek prvi opek vijolic; od samega veselja sem mu dal desetico. e vijolice so pametneje nego lovek: ne zmenijo se za vreme ter klijejo pogumno izpod snega!
Zdaj bo e kmalu obletnica tistega dne, ko sem prvikrat priel na Ronik. Vse mi je e tako ivo v spominu, kakor da je bilo veraj in zdi se mi udno, da je minilo e celo leto. Morda je moj spomin zato tako zvest, ker nimam nikjer pravega doma in mi ostane v srcu ne-izbrisljiv solnni Ronik, ki mi je bil res napol dom in kjer sem se po dolgem romanju util kakor v varnem zavetju. Takega obutka nisem imel nikoli prej in nikjer drugje, tudi ne tukaj, eprav so kraji lepi in ljudje ljubeznivi.
Vrnem se v Ljubljano vsekakor pred Veliko nojo; najmanj teden prej, e bo drama dovrena ali ne. Le to me skrbi, e je na Roniku morda e soba oddana. Ako ni, se bova zmenila z Bergmanom, kakor sva e govorila; ako pa je, bom hodil vsako jutro kavo pit, kakor vai zvesti tarokarji. Vendar pa upam, da mi bo srea mila. Toliko vem: e bo letonje poletje kakor je bilo lansko (kar Bog daj!), bom tisti krasni mir in tisto samoto, ki je za moje delo kakor ustvarjena, mnogo bolj izkoristil nego lani, tako da mi ne bo spet al izgubljenih dni! Pa nikar se ne smej in nikar ne misli, da so to samo poboni nameni, ki izpuhte v ni od jutra do veera!
Iz te puave Ti ne morem pisati niesar zanimivega kakor si videla. Ura je uri enaka, dan dnevu. Jaz res ne vem, kaj bi ljudje tukaj poeli, e bi se ne prepirali in ne enili! In jaz ne maram ne tega ne onega...
Prisrne pozdrave vsem in na veselo svidenje!
Ivan Cankar
17. III. 1911 Sv. Trojica v Slov. goricah
Joe mit
Pesem
Jezus, naj ne umrem, Sreal sem lepo eno,
meni je tako lepo, kriknil sem ji v pozdrav,
kot da od mae grem, pa mi je tako bilo,
kjer sem Te molil z njo. ko da sem dihnil v pial.
V koah veer dii, meni je tako toplo, krhka kot cvet zveni struna mi pod roko.
Dunaj 1943.
64
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si