Devetdesetletniki, beseda je vaša! (2)
Občani z devetimi križi
Tako, dragi bralci, predvsem devetdesetlat-niki, po krajšem premoru smo spet tu med va-mi in beseda je vaša! To pot vam predstavlja-mo še preostalih 8, kolikor smo jih imeli na seznamu.
Anton REPOVZ, upokojen rudar, rojen 1387 v Selu pri Litiji, je že dalj časa oskrbovanec doma starejših v Tržiču. V Franciji je okusil težak kruh rudarja. V tujini si je ustvaril tudi družino, vendar se je kot zaveden Slovenec vrnil v domovino le z enim sinom, ki je tudi že upokojen. Sodeloval je v štrajku trbo-veljskih rudarjev. Po upokojitvi leta 1946 je živel v Ljubljani, kjer sta zanj škrbela mati in sin, sedaj predsednik društva invalidov Ljubljanc.
Marija MURN: »Na svet sera privekala le-ta 1890 na Krki na Dolenjskem. Kmalu po šoli, stara 18 let, sem se poročila, živela in delala na kmetiji. Družina, otroci, bilo jih je pet, in delo na kmetiji je bilo zame največ, kar sem lahko pričakovala.« Danes živi v Grošljevi ulici 2, uživa bornb pokojnino okrog 4.000 dinarjev. Od živečih otrok ima še hčerko Mimi, medtem ko ji je mož umrl leta 1953. Vzdihuje tudi po sinu, nekdanjem udeležencu NOV. Ob kon-cu pa je še dodala: »NikoH nam ni bilo tako dobro, kot nam je danes!«
Ana TORKAR: tudi njej ni bilo sojeno rož-nato življenje. Gospodinjstvo — otroci. Rodila se je 1889 v Podbidu ob Bači na Tolminskem, Osemnajst let je že, odkar ji je umrl mož. Po končani šoli je gosp.odinjiia, povila je tri otro-ke. Dva sinova sta 'bila udeleženca NOV, v kateri je eden padel. Ponosna, kot vsaka mati, danes živi življenje starostnice s pokojnino manj kot 5.000 dinarjev in nekaj dodatka v ulici Martina Krpana in ker ji zdravje še neko-liko služi, si sama več ali manj  gospodinji.
Janez KOGOVŠEK: hišo z gospodarskim po-slopjem na Vodnikovi cesti 207 je zgradil zdaj že 94-letni Draveljčan in tu si je ustvaril tudi svojo družino. Pri stricu se je učil kovaškega poklica, hlapčeval pri draveljskih kraetih. Leia 1908 je oblekel vojaško suknjo in se tudi dokončno dokopal do kovaškega kruha. Po prvi svetovni vojru se je zaposlil na železnici kot kotlar. Ko je bil star 5 let, mu je umrla mati, pri trinajstih še oče. Leta 1974 mu je umrla še žena, že tudi z devetimi križi, ki mu je v zakonu povila štiri otroke. Skupaj s sinom in njegovo ženo nekako premaguje bolezni, ki so se ga lotile.
Avgust ČERNE, rojen v Ljubljani Za vasjo leta 1889. Hudo je bolan. Obraba kblkov, slab spomin in otožne oči so uperjene na njegovo nekdanjo mizarsko delavnico. V Ljubljani se je šolal, izučil mizarskega poklica in vse živ-ljenje trdo delal. Čeprav sva se le težko spo-razumevala, sem kljub temu prišel do sklepa, da je deležen več poraoči, kot je ima, kakor tudi piiTkojnine. Vsega okrog 3.000 dinarjev!
Terezija FRANZOT, živi v Ljubljani na Ja-mi 4, rojena 30. maja leta 1888 na Krasu na Primorskem. V obrtni šoli se je izučila šiva-nja. Otroci, trije sinovi v NOV, dva interni-rana in eden doma. Danes živi v najemniškem stanovanju, mučijo pa jo starostne bolezni. Vdova je, otroci pa kar dobro skrbijo zanjo. Da je lahko preživela številno družino, je tudi gospodinjila in ker je rada delala, ji dela ni-koli ni zmaftjkalo.
Uršula COP: rojena na Bledu leta 1886, nek-darrja učiteljica, danes jih ima ha plečih že 94. čeprav se z leti nikakor noče sprijazniti. Pravi, da se počuti tako, kot če obrne letnico, to ' je 49! »Poglejte, okrog vratu iraam že me-daljo, ki mi še kako dobro služi.« In res: po-večevalno steklo za branje drobnega tiska, pro-bere pa vse, kar ji pride pod roke. Ker je v tistih časih bilo pač tako, da so učiteljice mo-
rale pustiti učiteljevanje, če so se poročile, je to veljalo tudi zanjo in ko se je poročila, je pridno poučevala loncem in. kuhalnicam za štedilnikom. Povila je dva otroka, Dušana in Bojana, ki danes s svojimi družinami dobro in zgledno skrbila zanjo. Premalo je prostora, da bi opisali njeno življenjsko. pot, ki tudi ni bila lahka, vendar je bila ves čas Irdna, odločna in šegava, kakor je še danes v ulici Martina Kr-pana, kjer v krogu svojih najbližjih preživlja jesenske dni življenja.
Katarina KLANČAR: tudi Ljubljančanka, ro-jeua v Kosezah leta 1889, 3. aprila pa bo na svojih plečih naštela 92 let. Zivljenje ji ni bilo posu.to z rožicami. Kmalu po šoli je moraki poprijeti za delo na kmetiji. Dvakrat se je po-ročila,- vendar otrok ni imela. Z denarjera, ki si ga je prislužila s pridelki na kmetiji in ži-vino, si je kdaj pa kdaj privoščila kakšen pri-boljšek, priboljšek za tiste čase, z zbranimi sredsl.vi pa je veliko pomagala terenskemu od-boru OF v času NOV.
Zivi v KebetoVl 19 skupaj z družino Ahlin. Andreja Ahlin, sicer uslužbenka v domu oskr-. bovancev v Dravljah, je lahko tudi vzor mlaj-šim geneiacijam, kakšen naj bo odnos do osta-relih. To je tudi pptrdila Katarina, ki je več-krat obudila spomin na tiste lepe čase ob krušni peči in jerbasu suhih krušk . . .
In tako smo nekako zaokrožili predslaviLcv najstarejših članov društev upokojencev šišen-ske občine. Ne moremo pa mimo ugotovitev večine obiskanih. Največ pikrih leti na mlade, saj je njih odnos do starejših nemalokrat več kot obsojanja vreden. Vse preveč redki so obiski socialnih služb, storili pa bi krivico, če bi v isti koš raetali predstavnike krajevnih skupnosti in društev upokojencev. Nemaloka-tera ženička je bila deležna obiska za dan že-na in to jim je pomenilo več kol kakršnokoli darilo. In recept za dolgo življenje: delo, do-mača hrana in predvsem urejeno in umirjeno življenje. Vsaj tako so nam svelovali sogovor-niki.
In na koncu še enkrat: predstavitev smo si-cer končali, vendar če je še kdo z »devetimi križi« in je član društev upokojencev naše ob-čine, nam to sporočite. Obiskali vas bomo in vas uvrstili v krog predstavljenih.
Jože Čuriu