Kratkočasnice,
* V vasi * je bila učiteljska služba izpraznjena. Bila je mastna kost. Donašala je leto in dan učitelju poldrugo stotino forintov, pred pustom obilno kolin in še marsikaj dru-zega pod roko. Zato se je oglasilo in potegovalo za-njo mnogo še le izučenih pa tudi že starih učiteljev. Memo družin, ki so pismeno prosili za službo, dojde k zavetniku ali patronu tega učelišča  nek bistroumen mladeneč,  ki se
69
je vedno dobro učil in dokaj koristnega naučil ter prosi gospoda, naj jo njemu podeli. On mu pa odgovori: Napravite prošnjo kakor so jih napravili drugi, ter priložite spriče-vavne liste od vsega, kar znate; potem bodemo natanko pretehtali in presodili, in najvrednejšemu se bo podelila služba* Na to potegne učitelj izpod suknje spisano prošnjo, obloženo z obilnimi spričevavnimi listi mnogoterih vednost: od umnega kmetovanja, od vertnarije, od bčelarstva, od reje sviloprejk, od pletenja kit za slamnike, od šivanja, kratko: vse karkoli je dandanes potreba vediti učitelju na kmetih, da more omikavati nadepolne kmetiške detca za prihodne čase, ter spodobno priklonivši se poda vse skup zavetniku rekši: naj blagovolijo pregledati liste moje ter prečitati prošnjo mojo; sostavil sem jo v pesniškem duhu, da pokažem, da znam tudi zlagati.**) No! — veli zavetnik — ako ste sami pisali prošnjo, pisati znate jako lepo, in pre-beraje jo še dostavi: prav dobro je zložena in besede se po vseh pesniških čertah in kolenčkih pregibajo ter končne tudi še soglasno vežejo. V tem, ko zavetnik prošnji priložene spričevavne liste pregleduje, se vkradejo učitelju oči v drugo sobo in tam zagleda klavir. Kaj vesel prosi ponižno gospoda, naj mu dovoli na-nj zaigrati; zakaj — veli — napravil sem na to prošnjo po pravilih sostavljanja pevskih sekire tudi primeren napev ali vižo, da kažem, da tudi znam kovati lepe napeve in dobro brehkati, še lepše pa popevati. In zdajci vsedši se k glasoviru prebira strune kmali polagano kmali urnejše popevaje vmes v vseh niansah kakor slavček v tihem logu zdaj žaljno zdaj veselo tako nebeško lepo, da popolnoma prevzame gospoda s svojo igro in petjem. Še govori učitelj: Nikarte mi zameriti, gospod; Vas še za nekaj poprosim. Izurjen sem v vseh zdaj navadnih plesih in po merilu poprejšne popevke sem si zmislil še poseben ples. Dovolite mi tedaj, da se še zavertim, da se prepričate, da sem tudi kos, vaditi detca plesati, če bo treba. In tu jo pobere ter suče pete, da se Fani Elslerjeva kar skriti mora pred njim. — Vse Vas jako priporoča, mu smehljaje gospod govori. Tu imate roko, da službe noben drug dobil ne bo, kot Vi. Pojte le, ter umislite si še učitelju potrebno lično sobno napravo, ako je še nimate, da, kadar vas obišče kak učenček ali kmetica, vgleda snažnost pri Vas in se tiste sčasoma privadi. — In ko za prositi odločeni čas preteče, mu pride pooblastivni list, ki ga po-terjuje za novega učitelja. Vesel nastopi o vseh Svetih toliko zaželjeno službo ter začne glodati — mastno kost, in jo še zdaj gloda, ako ni že — umeri.          Borovčan.
*  Bila sta dva soseda, eden na ravnem pri cesti, drugi nad cesto na griču. Prav dobra soseda sta si bila in oba sta si pošteno kruh služila. Enega dne jima šine pri vincu dobrovoljnost v glavo, pa ta se kmali preverže v hudo-voljnost in prepir — malo da ne v pretep. Eden nju ostane v gostivnici, drugi gre domu.
Ta, ki je šel domu, — podgričnik — gre k nadgrič-nikovi ženi in od vina vertoglav misli: češ, se moram pa nad sosedovo ženo znositi. Loti se je tedaj, spervega z zmir-janjem, poslednjič pa s pestmi. Vidši, da mu je resnica, se postavi žena v bran, zaverti soseda in podgričnik se zvali po griču na cesto.
„0 joj meni!u kriči podgričnik na cesti pod gričem. „0 ti peklenska baba!" — Ta hip priteče sosed nadgričnik domii se vernivši in ko vidi svojega soseda z obrazom v cestnem blatu ležečega, ga začne pomilovati, objemati^ po« ljubovati in si prizadeva ga vzdigniti, rekoč: „0j Širne, ali si  kert, da tako v zemljo riješ?"
Te besede zdramijo podgričnika in ves nevoljen reče> svojemu aosedu: „Pusti me! Baba me je vergla; ne spodobi se mi več, kakor da rijem v zemljo kot —  kert!"
#  V nekem mestu na Ogerskem so imeli trije boga-tinci en sam časnik.    Ko  se  niso  mogli  pogoditi,   kdfr
*) Zlagati, rinnen, pri belih Kranjcih.
70
ga bo pervi bral, so sklenili — kaj nek? — Mar, da bo imel vsaki svoj časnik? — Kaj še! Sklenili so, ga ne več imeti.