Politicen list za slovenski národ. P« pošti prejeman veljii: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljii: Za celo leto 13 gl, za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt tata 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja, 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 ki-. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljii tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če ee tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izliaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Štev. 328. V Ljubljani, v sredo 7. oktobra 1885. Letnilt XIII. Denar — sveta vladar. vi. Židi. Kakor smo videli, provzročila je v dejanji socijalno vprašanje ter vstvarila gospodarski nered neopravičena in neosnovana trditev: „Denar je blago". Ako se vprašamo, kdo si je izmislil ta stavek ter dal povod velikanskemu narodno-gospodarskemu propadu, ki se razširja dan na dan, — odgovarja nam žid Marx v svoji zanimivi knjigi o kapitalu. Trdi namreč in dokazuje, da je Anglija najprvo sprejela denar kot blago ter vničala svoje poljedelstvo. Pristaviti moramo, da se je že z reformacijo zasejalo škodljivo to seme na krščanska tla. Ze v srednjem veku so skušali neki ljudje podložiti narodom „kukavično jajce", toda vbranila so se jim trdna krščanska načela. Za časa reformacije in zadnja desetletja bili so Židi, ki so učili, da je denar edino blago. Židi sovražijo delo z rokami, ljubijo denar ter jih „mika" gospodarstvo nad krščanskimi narodi. To je stara reč. V tem nagnjenji iz zamrzi tiči vzrok, da se pečajo z barantijo in kupčijo ter sovražijo pljug in rokodelstvo. Nočejo posestva, ne marajo delati, a živeti hočejo, obogateti brez dela, zapovedovati narodom krščanskim. Kako to doseči? Denar so si izbrali kot edino blago. Denar pridobiti, z denarjem računiti in barantati, to je njih „element", v tem poslu jim nobeden ni kos. Prisojen jim je talent za to, kupčija in goljufija je v njihovi krvi. če beremo v srednjem veku o židovskih preganjanjih, moramo pomisliti, da lesici lahko populiš dlako, a muh ji ne izženeš iz črepi-nje. Dokazano je, da imajo danes Židi denar v rokah, gospodujejo na borzi in denarnem tržišči. Židi so prvi „griinder-ji" (Slovenci nimamo niti pravega izraza), provzročili so socijalno bedo in z denarjem vplivajo na postavodajo iu državni red. Resnica je, da so se i drugi elementi pridružili „unseren Lait", posvetili nelepemu „poklicu", da z denarjem pospešujejo (?) mlrodno blagostanje. In ta „poklic" je duša in pogoj življenja napačnemu liberalizmu, če s kratkimi potezami označimo liberalizem, kakoršen je: ni druzega nič, kakor politično pobarvani sostav (zistem) umazane samogoltnosti, sostav oderuštva, kapitala in strankarskega gospodarstva. Židi imajo mnogo posnemovalcev, prijateljev in tovarišev. Židovstvo je kvas sedanjemu liberalizmu. Oglejte si imena naših liberalcev prave krvi, zasledovati morete njihove korenine iu koreninice gori do „Jakobovih mlajših". Las in obraz se spremenita, ostane mu značaj in kri izraelska. Do desetega kolena spoznava se židovska kri po njeni ljubezni iu sovraštvu, po dejanji in nehauji. če pogledaš na grebene posameznih „petelinov" v bojnem taboru modernega liberalizma, moreš se prepričati, da so nekdaj lovili „prepelice" po puščavi. Cela legija jo „krščenih", kterim niti krst niti krščansko ime nista pregnala krvi židovskega liberalizma, to je, ljubezni do denarja in gospodstva. Židovska kri se pretaka v žilah liberalizma. Židovski liberalizem jo predrugačil gospodarske razmere. Treba je bilo «narsikterega popravila, ozdraviti marsiktero rano človeštva, toda Židi so pri-livali strupa opojni pijači, 8 ktero so gasili svojo žejo narodi v Evropi. Osrečevali so narode z obrtniško prostostjo, s svobodo v mnogih oblikah; vrgli so vse v en lonec: delavca v tovarni, dninarja in rokodelca. Postavili so kapital za mizo, delo pod klop; denar je gospod, delavec rob. Koliko slavo so peli časniki „grilnder-jem" ; a sedaj, ko se je prelevil v laž in sleparstvo, zatajil bi rad oče svojega sina. Svobodno židovstvo se je vrglo na denar. Denar posojuje delu ter zahteva obresti, ki niso v nobeni razmeri s posojilom gledé časa in velikosti. To je ravno židovsko oderuštvo. Naš čas dela mnogo s kreditom, zato ima skopuh dobro kupčijo. Ze davnej so se bile skovale postave zoper oderuhe, toda liberalne vlade so jih odpravile Židom v korist. Sedanja vlada je zopet rešila pozabljivosti staro postavo 28. maja 1881, a žid si znâ pomagati na druge načine, da mu zvit jurist ne pride do živega. Drugi način, s kterim Židi vladajo svet, molzejo delo, je kupčija s papirji na borzi. Ker hočemo o borzi še pozneje govoriti, zadostuje naj le nekaj površnega. Židi bi ne imeli toliko nasprotnikov, ko bi ne tržili ua borzi ter kovali denar brez dela. Vrednostni papirji so borzijaiicem le predmest špekulacije. Za velik denar vržejo papir med narod, za malo svoto ga zopet pokupijo; diferenca ostane Židom kot dobiček. In to se večkrat ponavlja. Žid ne dela, marveč le goljufil in denar krade prav „po gosposko" brez kazni in davkov, delo pa pojema pod bremeni. Koliko borzijanskega „švindlja" pride pri sodnijah na dan ! Milijone in milijone narodnega imetja požro neznačajni ljudje. Vzgledov menda ni treba ? Vzrok je temu večiuoma papirnat denar modernih držav, če pa že mora država imeti tak denar, naj bi ona edina imela ga pravico izdajati. A v Avstriji so privatna društva, ki imajo papirnat denar z državno veljavnostjo, n. pr. „banca commerciale Triestina", posebno pa „avstrijsko-ogerska banka". V koliki meri se pri tem okoristijo Židi in njihovi prijatelji na stroške države, ne moremo narisati v okviru kratkega članka. Sploh je stvar vsakemu znana. Narodi avstrijski so že siti do grla tega suženjstva. Privilegij te banke se konča z 31. decembrom 1887. Dolžnost je države, da ne podaljša privilegija, to zahtevajo narodi. Država naj sama izdaje papirnat denar, letni davki so mu zastava, če Rothschild-om davke zastavi, zakaj ne narodom z izdavanjem papirnatega denarja? Iu čemu bi Rothschild-u drago plačevali njegovo „milost". Židovstvo ima denar, iu denar vlada svet. H-t-b-r. Shod katoliških juristov ua Francoskem. Kar bi bilo pri nas sedaj skoraj nemogoče, in kar se nam skoraj neverjetno zdi, zgodilo se jo na Francoskem. Tam so ostudni bogatajci, vlada katoliški cerkvi nikakor prijazna in dobrohotna, so pa tudi najbolj odlični katoliki. Od 22. do 24. septembra jo bil v Lionu shod (kongres) katoliških juristov. Kaj ne, pri nas je jurist, ki bi se javno potegoval za katoliška načela, morda bela vrana — ne mislimo na kakega posameznega izmed spoštovanih gospodov, Ki so na odličnih mestih v socijalnem življenji, marveč le sploh omenimo stanja juristov — tamkaj pa se zberd v veči shod, potegujejo za veljavnost katoliških načelov v družini in državi. Poglejmo si zbor bolj na drobno. Predsednik mu je bil senator Lucien Brun, ki se odlikuje v sedanjih politiških in verskih borbah v svoji domovini po pogumnosti in zvestobi v načelih; vodil je težavne in zapletene obravnave z veliko spretnostjo. Ker je bil kongres mednaroden, bil je podpredsednikov eden, dr. Kämpfe, iz Solnograda, da so tako izrazili gorko sočutje do velevlasti, do katoliške Avstrije, ki je dandanes edina katoliška v Evropi. Izmed odličnih katolikov omenimo le nektere; bil je navzočen: mlgs. Kernaert, ki nevstrašeno zagovarja katoliški nalog, kterega ima zvršiti monarhija na Francoskem, liberalni katoliki so mu zagrizeni nasprotniki; Claudio Jannet, profesor na katoliški univerzi v Parizu ; de Jaequier, profesor pravne fakultete lia katoliški univerzi v Lionu; Avgust Roussel, vrednik „Univers-u"; nevtrudljivi o. Sambat S. J.; to še niso nikakor vsi pričujoči odličnjaki, veliko izvrstnih mož pa ni prišlo, ker so se pripravljali za volitve na 4. dan oktobra, a poslali so pritrjevalna pisma ali celo izdelke, ki so bili tam prebrani. Ni se bati, da bi se dežela pogubila, v kteri je znatno število učenjakov, katolikov ne le po imenu, marveč tudi po besedi in dejanji. In pri nas v Avstriji? — Kaj pak, katoliki na Francoskem imajo pet svobodnih univerz, dvoje pravnih fakultet, brez bogoslovcev imajo tisoč slušateljev, dasiravno nimajo pravice podeliti akademijske stopnje, katoliških srednjih šol pa je mnogo. Ako premislimo, da tako pogumno prizadevanje najde tam podpore pri meščanstvu in pri plemstvu, bodemo razumeli, zakaj da kongres odločno postopa, vzlasti če premislimo, da je državna oblast na Francoskem cerkvi neprijazna in toliko naklonjena v preganjanje katolikov. Potegovali so se za učno prostost (Unterrichtsfreiheit), kakor je bila do 1. 1762 in kakor je bilo tačas podučevanje vgodno, tako je tudi sedaj mogoče na tej podlagi šolstvo tako vravnati, da bode zadostovalo potrebam ljudstva a tudi učenih stauov; razglasili so načelo, da država ni za to, da bi v svojem imenu poduče-vala, izvzemši kar se tiče pripravnosti za vojaške, mornarske akademije itd., država nima pravice, sta-riše siliti, kako naj dajo svoje otroke podučevati. Na Francoskem namreč pravijo: skušnja nas uči, da bodo stariši sami skrbeli za to, da bodo otroci dosti podučevani, to se je namreč pokazalo od tistega časa, ko postava vse otroke v šolo sili. Se ve, da je to pri nas v Avstriji drugače! Tudi v Avstriji je mnogo takih vprašanj, da bi jih strokovnjaki pretresovali, kakor so Francoski posvetovanja juristov koristna, tako bi tudi drugej ne škodovala. Res, Francoska stopa prva v slabem pa tudi v dobrem ! Politični pregled. V Ljubljani, 7. oktobra. X«trniije dežele. Židovsko-liberalna lista „N. fr. Pr." in „Deut. Ztg,", se za glavo prijemata v očigled dognanih volitev v državnem zbora. Kar v glavo jima no gré, kako da so je opozicija mogla tako spozabiti in dr. Smol ko voliti za predsednika, grofaClam-M a r t i u i c a pa za prvega podpredsednika v državnem zboru, sama se je pa zadovolila z drugim podpredsednikom dr. Chlumetzky-jem. Oba, S molka in Olam-Martinic, sta bila ves čas bivšega državnega zbora zvesta in zanesljiva desničarja. „D. Ztg." tolaži svoje pristaše z idejo, da se to predsedništvo ne bo več časa vzdržalo, kakor k večera kake štiri tedne, dokler se opozicija nekoliko ne vtrdi. Petem bo pa že vladi in desnici pokazala, počim da je okus! Ne zdi se nam treba povdarjati, da je to prerokovanje ravno tako puhlo in prazno, kakor ono pred šestimi leti, da se bo Taaflejeva vlada samo šest tednov v svoji slavi radovala, potem pa da se bo umaknila drugim, sposobnejim možem. Kakor tedaj, prav tako zgodilo se bode sedaj, iz štirih tednov nastalo bode zopet šest let, če ne bo posebne nesreče in Bog Smolko še toliko časa pri življenji ohrani. Da so se pa liberalni nemški stranki oči odprle in je za nekaj časa opustila fakcijozno opozicijo, vzrok je le to, ker so se bali, da ne bi pri svojih volilcih popolnoma propadli, če bi še dalje vganjali fakcijozno politiko. In pa doseči mislijo z zmerno opozicijo več, kakor pa s fakcijozno, kajti dobro vedo iz skušnje, da jih vlada ne bo opustila, kakor hitro ji ne bodo sami vedno z zavihanimi rokavi v obraz bili, kajti kljubu temu, da so ž njo v opoziciji in kljubu temu, da se ona imenuje Slovanera prijazna vlada, so levičarji vendar-le še vedno njeni ljubljenci, desničarji le toliko dobé, kolikor si s težavo priboré. Vse to so nemško-libe-ralci sprevideli in takoj ob enem preračunih, da se bodo slovanskim tirjatvam še najbolje v bran postavili, če fakcijozno opozicijo spremené v zmerno; v tem položaji znajo si v gotovih vprašanjih še celo pripomoč tega ali onega nemškega kluba na desnici zagotoviti. Saj smo videli, kako je že lansko leto ob gotovih priložnostih Lienbacher skakal od desne na levo, ter skušal, kako bi bil kakega desničarja zapeljal. Kdor išče, ta najde! Nekaj tacega se je pred-včeranjem tudi hrvaškemu banu v Zagrebu prisodilo, ko so ga poslanci opozicije iz deželnega zbora potisnili. Banje očital hrvaškemu narodu, daje celiti 35 let po nepoštenem potu bil v posesti večkrat že omenjenih 18.000 kameralnih aktov, o kterih je razun Madjarov in njihovih privržencev vendar vsak pameten človek prepričan, da so lastnina hrvaškega naroda, čudno toraj ni, da je po taki nespametni trditvi velika razburjenost v zboru nastala. Na banovo očitanje je kviško skočil dr. Starčevič in z njim njegovi pristaši, kot branitelji domovine in njenega prava, ter se banu groziti jeli. Dr. David Starčevič zavpil je silno togoten nad banom : „Upornik ! Sram Vas bodi tacega bana ! ki nam očita nepoštenje! Vi ste nepošteni, ker ste roparji!" Predsednik je na podlagi tega zabavljanja predlagal, da naj se Starčevič izključi za 40 sej. Dr. Starčevič se oglasi, da to sprejme na znanje, na kar se zopet njegovi zanj potegnejo, rekoč: „To je krivica!" Dr. Starčevič se zopet oglasi: „Bana izključite! Venkaj z njim in pa preklicati mora, kar jev govoril ! Mi nismo lopovi, mi smo poštenjaki!" Ze je bilo več poslancev kviško okoli bana, kterega sta dr. Starčevič iu Gržanič zgrabiti in pod kap posaditi nameravala in bi ga tudi bila, ko bi ju ne bila zadržavala narodna stranka bana branéé. V zbornici je bilo vse kviško in ban videti, da ne bo miru, umaknil se je v svojo sobo. Kakor bi bil olja vlil v razburjeno divje morje, tako se je jel po banovem odhodu hrušč polegati in v desetih minutah je bilo vse tiho. Potem je pa predsednik predlagal, da so nektere opozicijske poslance izključili. (Gl. telegram.) Oficijozni avstrijski časniki trdijo, da se Avstrija giedé balkanskega vprašanja še ni odločila, kako da misli postopati. Dozdeva se pa vendar-le tii pa tam, da bo naša država priznala sedanji položaj na Bolgarskem le pod tem pogojem, če se bo tudi na Srbskem zemljevidu popravila napaka Berolinske pogodbe. S tem bi bil pa ogenj na balkanski strehi, kajti kakor hitro bi se Srbiji priznala stara Srbija, ktero so ji v Sv. Štefanskem miru odločili, oglasile se bodo zaporedoma Grška za Macedonijo, Epirus in Tesalijo, Črriagora pa za Albanijo. Kakor hitro se bo Avstrija v javnosti pokazala za pokroviteljico Srbije, postavila se ji bo Busija nasproti, kot pokroviteljica Črnegore in bode za njo Albanijo tirjala. Vse bode le Turčijo skubilo in nihče še ni vprašal, kaj bo pa ona na vse to rekla. Ali je verjetno, da si bo dala kos za kosom trgati iz svojega državnega telesa, ne da bi se ganila? Koran ji sicer zapoveduje verovati na „Kismet", t. j. na osodo; vendar pa skoraj ni verjetno, da bi se mu koranu na ljubo slepo prepustila. Kaj druzega toraj ji bo kazalo kakor boj ? Da bi v tistem boji zmagala, ako se ves Balkan proti njej dvigne podprt morda še celo od te ali one velesile, se ji tudi ni nadjati. Vprašanje je toraj silno zapleteno in ga ni politika, ki bi že danes z gotovostjo lahko rekel: „tako-le bo in nič drugače!" Avstrija bo pri vsej svoji prijaznosti do Srbije morda vendar-le še s tisto naposled opraviti dobila, kajti znano je, da Srbija staro Srbijo za-se zahteva. Avstrija ima sedaj precej čeden kos „Novi Pazar" imenovan, zaseden. Je sicer prav lahko mogoče, da bi Avstrija ta rep od Bosne in Hercegovine tudi brez boja Srbom odstopila, če bi že njen bil in pa če že res sama ne misli proti Solunu pomakniti se, kajti Srbi bodo težko le s polovično staro Srbijo zadovoljni ostali. Staro avstrijsko srebro, posebno pa kri-žavci Marije Terezije so so po iztoku tako priljubili, da ljudje druzega denarja skoraj ne marajo ne. Ob rudečem morji je v trgovini prevagljiv denar omenjeni križavec. Angleži, Francozje in Lahi, ki ondi trgujejo, morajo vse svoje nakupnine s takimi tolarji plačevati. No, do sedaj se je to lahko godilo. Sedaj pa je jelo grozno primanjkovati takega denarja, ker ga je šlo grozno veliko v Sudan z angleškimi vojaki. Ker je trgovina med Sudanom in ostalim svetom skoraj popolnoma vničena, tudi Marije Terezije tolarjev ne bo tako kmalo med svet, ki so ondi ostali; ob rudečem morji jim pa tega denarja manjka. Se bolj občutljivo postalo je pa to pomaujkanje, odkar je na angleške stroške 12.000 Abesincev v Sudan odšlo Kasalo oproščevat; vsem tem morali so plačo in druge potrebe v omenjenih tolarjih dajati. Vsled tega so postali silno redki in dragi. Angleška jih je morala plačevati po 45 do 48 pencev. (Pence ima veljavo našega groša, kajti gré jih 12 na šiling, teh pa 20 na funt šterlingov, ki je pa 20 mark vreden, marka po 60 krajcarjev ra-čunjena.) Da bi se Angleži kolikor toliko zgube ognili, vložili so prošnjo na c. kr. finančno ministerstvo na Dunaji, da naj se jim dovoli v c. kr. Duuajskem denarnem kovišči skovati Marije Terezije tolarjev za nekaj tisoč kron. Krona je anglešk srebrn denar, vreden 5 šilingov. Se bode li prošnja uslišala, ne vemo. Tnanje države. Najpametneje, kar bi bodoča balkanska konferenca v Carigradu skleniti zamogla, bil bi ukrep, da se Turčija, kar je je še v Evropi, razdeli med balkanske države, Carigrad pa proglasi za slobodno trgovinsko mesto, kakor nekdaj Hamburg, Bremen i. dr., kamor imajo vsi narodi sveta pravico dohajati s svojim blagom brez posebnega obdačevanja in Turek naj se pa požene preko Bospora v Malo Azijo. Tako bi se dala vojska odvrniti in pa ravnotežje bi se ne omajalo. Da Turčija ni več vredna med Evropske velesile prištevana biti, kaže nam ravno najnovejši njen korak, ki gaje napravila ob bolgarskemu zjedi-njenju. Ona je ves upor smatrala za kaj navadnega in druzega ni storila, kakor da je velesilam pisala : „Bolgari so se mi uprli, ukrotite jih!" Prelena ali preslaba, da bi sama kaj storila, zanašala se je le na to, kaj bodo druge nje sodržave rekle. Ali zasluži taka država še ime velesile? Tako dolgo, dokler bo Turčija ob zlatem rogu gospodarila, na Balkanu ne bo gotovosti za mir; vedno bode tlela goba nad prašnico prežajoč na priliko, kedaj da se bode vžgala in Evropo v njenem stališči pretresla. Zastonj si bodo diplomatje prizadevali mir ohraniti ; dokler bo Turek v Evropi, ga ne bo. Balkan mora dobiti ali druzega krepkega skupnega gospodarja, ali pa se mora razdeliti med črnogoro, Srbijo, Bolgarijo in Grško na enake dele, če Avstrija že noče do Soluna. Le na ta način napravil se bo mir ondi tudi brez desetih milijonov bajonetov ; vse drugo prizadevanje je zastonj. Naj se jim ne smili onemogli mož, če hočejo Evropi dobro, poženejo naj ga, od koder je prišel pred pet sto leti preko Dardanel v Galipoli. S tem bodo ob enem Evropi dali v resnici mir, kterega ji do sedaj po vsih cesarskih shodih obetajo, priklenjenega pa vendar le še nimajo ! Venkaj s Turkom, to mora biti geslo Evropi, in ognjišče vednega vznemirjenja bo razdjano. Ker smo nedavno na tem mestu navedli vojno moč Bolgarske iu Srbije, obrisati hočemo danes še ono Črne f/ore, Grške in JRumunske države. Začnimo z malo kneževino Črnogorsko, ki je med državami celega sveta ni enake, bodi si v revščini, kakor tudi ne v hrabrosti. Velika tudi ni, kdo vé kako, kajti ne meri več kakor le 8488 kvadratnih kilometrov z 236.000 prebivalci, je toraj niti toliko ni, kakor naše kranjske dežele in vendar si je svojo prostost sama priborila. Stalne vojske nima več kakor 300 mož, ki so tudi ob mirnem času pod vojaškim poveljem. Vojni čas spravi jih pa 30.000 na noge, kajti tedaj gré vse, kar ima le zdravo telo in krepke ude. Vrejeni so v 35 batalijonov, ki se razdelé na pet vojaških okrajev. Taktična jednota je batalijon, in vsak rod po jednega napravi, ne gledé na velikost in moč njegovo, ki ste obe odvisni od obilnosti dotičnega rodu. Večji ko je rod, več napravi čet po 100 mož. Topništva stalnega nima, v vojski imajo pa vendar 82 topov. Pušek imajo 80.000 skupaj ; mod temi je 11.000 po uzoru. Krnka, 15.000 na-plenjenih turških zadovk ter drugih zistemov, kar jih še ostane so pa stare puške, ki so tudi še po starem nabijajo. Nič ne dé, da le pobijajo dobro in to so v poslednji turški vojski sijajno dokazale. — Grška meri 64.688 kvadr. kilometrov in 1,980.000 prebivalcev. Vojakov imajo v mirnem času 22.324 mož, v vojski pa 40.000 stalne vojske, 20.000 re-serve in 20.000 brambovcev. Služiti mora vsak od 19. do 40. leta. Črna vojska pobira celo mladenče z 18 leti in pa ptuje legije se vstanovljajo. Pešcev imajo 27 pešbatalijonov in 9 lovskih batalijonov po 4 kompanijo. Konjikov je 3 batalijone po 4 eškadrone, topništva 5 batalijonov, ženistov 3 batalijone, vo-zarjev 5 kompanij in zdravstvenega oddelka 2 kom-paniji. — Ru munska meri 127.584 kvadratnih kilometrov in šteje 5,376.000 prebivalcev. Vojska ima 1200 častnikov in ob mirnem času 18.532 mož 180 topov: ob vojnem času pa 135.020 mož, 249 topov in 20.588 konj. Vsakdo mora biti vojak od 20 do 46 leta in sicer 3 leta pri stalni vojski, 5 let pri dorobancih (pešcih) 4 leta pri konjikih teritori-jalne vojske. Na to pristopi k brambovcev do 36. leta in poslednjih 10 let preživi vrejen med črno-vojsko ali pa meščansko stražo. Pešcev imajo 8 polkov po 3 batalijone, vsak po 4 kompanije in 4 batalijone lovcev po 4 kompanije. Konjikov imajo: 2 polka „roschiori" po 5 eskadronov, ki imajo rudeče atile kakor nekdaj huzarji in črno obšite z vrvicami|; 1 polk „Kalaraši", ki imajo modre atile rudeče obšite. Topništva je 8 polkov po 6 baterij, ženistov 2 ba-talijona po 5 kompanij, kterih vsaka ima svojo posebno stroko in so minerji, saperji telegrafisti in pijonirji. Vozarjev imajo 4 eškadrone, zdravstvenega oddelka pa 4 kompanije. Dorobaucev je 32 pešpolkov po 8 kompanij, potem 12 polkov na konjih (Kala-rašev), 18 baterij topništva in 2 batalijona pompijerov (pompiers). Na Francoskem so se volitve, kolikor je o njihovem izhodu do sedaj znanega, konservativcem na dobro izšle. Pridobili so si 84 sedežev, pet pa zgubili. Imajo toraj še vedno zdaten dobiček. Če bode sreča konservativcem do konca volitev tako mila ostala, kakor do sedaj, potem so te volitve lep korak do monarhije; kar ne bo nič preveč čudnega, kajti Francozi so narod, ki po spremembi hrepene. Vendar pa bi se današnja republika še lahko več časa ohranila, če bi ne silila tako z glavo skozi zid. Kakor tudi je francoski narod lahkoživen, si vendar vere ne da kar tako odstraniti, kakor obnošeno suknjo. In ravno tukaj se je liberalnim in radikalnim republikancem jelo tako silno muditi, da sami ne vedo, kako da bi najhitreje odpravili katoliške duhovne in katoliško vero v državi. To je bil republikancem po mnogih okrajih kamen, ob kterega so se spodtaknili in pri volitvah že propadli, pa bodo še. Monarhisti porabljajo pa poleg te .točke tudi še neplodno politiko, ktero je sedanja republika v Tonkinu vganjala, kjer se sedaj prav za prav ne ve, pri čem da je. Milijone denarja in na tisoče ljudi porabila je že ondi za svoje namene, pa vse brez vspeha. Francoska danes v Tonkinu niti za jeden las ni na boljem, kakor je bila prvi dan, tjekaj dospevša. Obojo to zna pokopati danes ali jutri tretjo francosko republiko. Izvirni dopisi. Medvode, 6. okt. V ponedeljek, 5. t. m., so gledali potniki iz železnice popoludne ob s/4 na 5 ogenj, ki se jo na Medenskem polji nad Šentvidom prijemal dveh kozolcev; prvi je bil ves v plamenu, druzega je "ogenj še le oblizoval. Bilo je še veliko kozolcev blizo, a ker je bilo mnogo ljudi po strehah, so leteče iskre sproti pogašali in posebno ker je bil zrak miren, je bilo upati, da požar ostane omejen. Ker so kozolci postavljeni blizo vasi, je bila tudi vas v veliki nevarnosti. To je že drugi požar v Šentviški fari med tem časom, ko se tako veličastno obhaja spominska osemstoletnica. Naj bi pač bil zadnji! Iz Korenske okolice, 6. okt. (Po povodnji.) Pretekli teden je bilo v dopisu iz Podkorena naznanjeno „Slovencu" v koliko stisko je pripravila ljudi velikanska povodenj. Danes naj pa zvedo „Slo-venčevi" čitatelji, kako se dela za poprave po povodnji. Komisija, sestavljena iz g. okr. glavarja, inženirjev, načelnika okr. cestnega odbora in županov, je bila že pretečeni teden v naši dolini. Včeraj dopoludne pa so je pripeljal k nam tudi deželni predsednik baron Winkler, deželni glavar grof Thurn, deželni gozdni nadzornik Goli, kterim je izkazoval okr. glavar g. Dralka in načelnik okr. cestnega odbora g. Rasinger razdejane kraje. Najprej so si gg. ogledali Radeče. Visoki gospodje so se kar zavzeli, ko so videli tako strašno razdejane njive, travnike, ceste, mostove. Odšli so potem v Fužine, kjer so se več ur zamudili in vse pregledali. Pripeljali so se zvečer okoli 6. ure na posebnem železniškem vozu v Kranjsko goro, kjer so si ogledali, koliko je za vasjo dereča Pišenica pobrala sveta. Prišli so potem pogledat tudi župnijsko poslopje ter so se v njem po-mudili nekoliko minut za mizo gostoljubnega gosp. župnika. Prijaznost g. deželnega predsednika je naredila na vsacega prav vgoden vtis, kdorkoli je imel priliko ž njim kaj govoriti. Posebno pa jo bilo ponesrečeno ljudstvo povsodi zelo potolažono, ko je zvedelo, da bo g. deželni predsednik preskrbel pri vladi izdatne denarne pomoči, pa tudi, da so lahko zanesejo na usmiljeno srce presvitlega cesarja. Za sedaj bodo vse le za silo popravili. Denarja bo dala nekaj okr. blagajnica, nekaj deželna/ srenje pa bodo svojo dolžnost storile najbolj s tefti, da bodo ljudje in živina pomagali pri delu. Ob « M 3. Lovro Potočnik, dekan^ ... 5 „ — » 2 gl. — kr. 10 2 10 5 2 2 5 3 3 10 3 10 5 3 3 10 3 2 5 2 2 5 10 2 30 4 „ - 5 „ -5 „ -5 „ - 9, _ 4. Ivan Dečko, drd., koncipijent, . 5. Karol Gajšek, dekan, .... 6. Jožef Toporišič, župnik, . . . 7. Peter Skuhala, župnik, . . . 8. Tomaž Jeretin, župnik, . . . 9. Neimenovan v Slov. graškem okr. 10. Janez Klun, kaplan..... 11. Jožef Zagode, posestnik, . . . 12. Janez Sredenšek, župnik, . . 13. Henrik Verk, župnik, .... 14. Jakob Caf, kaplan,..... 15. Jurij Matjašič, inful. stolni prošt, 16. Jernej Voh, župnik, .... 17. Karol Hribovšek, spiritual in duh. svetovalec,....... 18. Martin Gaberc, kaplan, . . . 19. Dr. Jožef Pajek, c. k. profesor, 20. Edvard Janžek, župnik, . . . 21. Janez Modic, župnik, .... 22. J. Turušek, pos. na Ostrožnem, 23. Maks Samec, pos. v Vojniku, . 24. Ana Zanier, pos. v Št. Pavlu, . 25. Jakob Lempl, župnik,.... 26. Janez Kozinc, kaplan, . . . 27. Marija Janič, pos. v Žalcu, . . 28. Janez Lenart, župnik,.... 29. Anton Grabič, pos. v Celji, . . 30. Dva neim. duh. na Kranjskem 31. J. Hausenbichler, pos. v Žalcu, 32. Jakob Janič, pos. v Žalcu, . . 33. F.Irgl, nemški pridigar inkatehet, 34. Fr. Majer, pos. v Celjski okolici, 35. Konrad Vašic, c. k. ministerjalni svet., graj. v Celjski okolici *) 5 „ — „ 36. Več neimenovanih.....15 „ — „ Bog plati vsem! Stroškov ima v tekočem šolskem letu „katoliško podporno društvo' mnogo več, kakor do zdaj, ker namesto dozdanje trirazredne šole moramo skrbeti za četirirazrednico; treba je bilo najeti posebno učiteljsko moč. Vse blage prijatelje prosimo toraj najvljudneje krepke podpore! Iz Celovca, 5. oktobra. (Šolska družba sv. Cirila in Metoda.) Koroški Slovenci smo vsi veseli, da se je vendar enkrat ustanovila šolska družba slovenska. Saj mi dosti živo občutimo njeno potrebo! Obžalujemo toraj, kar smo brali o priliki ustanovitve Ljubljanske podružnice, da se č. duhovščina kranjska ne vdeležuje pri tej silno važni zadevi! Ali mar ni bila šola, t. j. podučevanje narodov od nekdaj med prvimi nalogami katoliške duhovščine? Vzrok temu težko če ni, da je katoliška duhovščina premalo zastopana. Tudi mi katoliški Korošci želimo, naj bi bila družba sv. Cirila in Metoda v resnici prešinjena s krščansko-katoliškim duhom. Ako je pa v začasnem odboru k a t. duhovščina premalo zastopana, poravna se to lahko s prvim bodočim občnim zborom, ako s e č. d u h o v -š č i n a nove družbe tako živo poprime kakor n. pr. „Slov. Matico". S tem nikakor ne m i s 1 i m prepir azanosti med mlado društvo, le hočem pokazati, da ni vzroka, mrzlo ali hladno gledati toliko potrebno šolsko družbo. Ustanovitelje nove družbe gotovo ne vodijo drugi kakor na-r o d n i oziri, ki tudi niso rodoljubni duhovščini niso tuji. Nam slovenskim mejašem borečim se z navalom nemških valov ni toliko na tem, ali je predsednik družbe Peter ali Pavel, le tacega si želimo, da bi delal za družbine namene z največo navdušenostjo in modrostjo. Gotovo mislim, da govorim v imenu mnogih tisočev, ako izrečem željo, naj bi bili vsaj v tej zadevi vsi Slovenci edini in složni, kakor so tudi Čehi v zadevah svojo „osrednje šolske matico". Naš starosta in voditelj g. prof. Einšpieler se vrlo zanima za družbo, in upati je, da bomo v Celovcu kmalo imeli svojo podružnico. Naj bi tudi po celem slovenskem svetu vsi rodoljubi se popri jeli te potrebne družbe, da se doseže poduk in iz obraženje ljudstva na krščanski in narodni podlagi Bog živi toraj družbo sv. Cirila in Metoda! gg.: Karol Ceme, farni oskrbnik v Št. Lam-bertu; Andrej Pipan, kaplan na Brezovici; Janez Molj, kaplan v Smledniku; Simon Ažman, kaplan v Boštanji; Franc Dolinar, duh, pomočnik v Horjulu. (Preč. gosp. dr. Franc Lampe) je postal profesor dogmatike in je službo to že nastopil v du-hovenskem semenišču. (Beseda) priredi se v nedeljo 11. t. m. v Ljubljanski Čitalnici za njene ude. Natančneji program . sledi. (Od Krajcarske podružnice „Narodnega Doma" v Ljubljani) smo sledeče sprejeli: Več gospodov, ki so želeli knjižic, prašalo nas je, in to posebno v zadnjem času, kako da jim je s knjižicami postopati in doneske pobirati. Bodi jim povedano, da imajo natančen in lahko umljiv navod v ta namen na notranjih straneh platnic vsake knjižice. Kakor že večkrat naglašano, cel način pobiranja je jako priprost in kontrola pri vsem tem jako natančna. — Tudi zadnji teden ni ostal brez vspeha. Razposlanih je tedaj že blizu 300 knjižic, od teh, kar je jako spodbud-ljivo znamenje, skoro četrtina z desetkrajcarskimi markami. Tudi je došla poddružuici zopet nova, (šesta) knjižica s krajcarskimi markami (št. 128) polna in sicer, kar zasluži posebne pohvale za tru-doljubivo zanimanje in pospeševanje naše ideje, že kot druga iz Zagorja pri Litiji (poverjenik g. M. P.) Z veseljem zabilježimo, da se v novejšem času za naše namene prav živo potezajo slovenski vseučiliščniki in da nam je došlo od njih z Dunaja zdatno naročilo. Hvala jim! Naj jih posnemajo vsi oni narodnjaki, ki narodne denarne žrtve lože vtrpé, ki pa dosedaj še niso darovali ničesar za ta namen, ter naj pridno naročajo in polnijo knjižice. Narod slovenski bo jiin gotovo hvaležen. (Denar in oglasila pošiljati je gospod dr. Josipu Starétu, blagajniku „Narodnega Doma" v Ljubljani.) (Cuiqne suiim!) Rojen Idrijčan piše nam sledeče vrstice: Nekdo, ki opisuje v Vašem listu slav-nosti SOOletnice Šentviške fare nad Ljubljano, zmo-tivši se pravi med drugim: „Naša fara pa sme ponašati se še z nečem, česar nima pokazati nobena druga fara na Kranjskem. Diči jo namreč število tii rojenih duhovnikov, kterih zdaj živi še 17!" Nasproti temu omenim, da gledé števila svojih duhovnikov Idrija že veliko let na Kranjskem prvo mesto zavzema. Kdor se hoče o tem prepričati, naj le vzame v roke sosebno stareje šematizme naše škofije. Res je, da se je to število v poslednjem času skrčilo, a ne tako, da bi se moglo Idriji ono odlično mesto odrekati. V letošnjem našem šema-tizmu najdem Idrijskih duhovnikov 14 še živih, v sosednjih škofijah pa, kolikor jih je meni osebno znanih, službuje jih 8; še pred kratkim bilo je skupno število še veliko višje, kajti v pretečenih petih letih umrlo jih je v Tržaški škofiji šest, v naši pa štirje. Ni se potem čuditi, da se je vsaj nekdaj Idrija blagrovala: Srečna Idrija, ki imaš dva škofa, enega prošta in toliko število druzih duhovnikov. (Iz Šmarjete) se nam poroča: 16. t. m. se bo pri nas odprla nova pošta; od tistega dne bodo šle vsa pisma na nas via „Št. Jernej-Šinarjeta". Dolgo smo že čakali; vendar smo jo enkrat pričakali. — Trgatev je končana. Ni ravno veliko; pa bo dobra kaplica, da malokdaj taka. (Škodo), ki jo je nedavno voda po Gorenjskem napravila, pregledal je že gospod deželni predsednik baron Winkler. Spremljevali so pa pa c. kr. okrajni glavar Radovljiški g. Dralka, c. kr. deželni gozdarski nadzornik g. Gol in deželni glavar grof Thurn. Omenjeni gospodje ogledali so si škodo po Fužinah, Ratečah in Kranjski Gori. (Gl. dopis.) (Razpisana) je služba sekundarja v Ljubljanski bolnišnici do 31. oktobra. (Plemenske bike) muricodolskega plemena, kojo je prodajala c. kr. kmetijska družba 3. t. m. v Rudolfo vem, pokupili so sledeči gg. živinorejci: Grof Albin Margheri, grajščak v Otočecu; dr. Teodor Rudež, grajščak v Ribnici; Josip Gorše, posestnik v Toplicah; Julija Rudež, grajščakinja na Tolstem vrhu; Franc Majzel, posestnik v Belicerkvi; Anton Roje, posestnik v Zatični; Anton Straus, posestnik v Kostanjevici; Frauc Pintar, posestnik v Novem Domače novice. (Letošnjega jesenskega farnega konkurznegft | mestu; Jakob Lenk, grajščak na Raki. izpita), 6., 7. in 8. oktobra se vdeležujejo ti-le čč. *) Za hrano nbožnim okoličanskim učencem in učenkam daruje blagi gospod na mesoc po 2 gld. I zkaz o stanji in premoženji društva „Narodni dom" v Ljubljani dne 30. septembra 1885. 1. Naloženo pri kranjski hranilnici in različnih slovenskih posojilnicah (obresti niso priračunjene) 82.659 gl. 58 kr. 2. v obligacijah kranjske zemljiščne odveze z dne 1. novembra 1851 5.250 „ — „ 3. v gotovini...... . 158 „ 96 „ vkup . 38.068 gl. 54 kr. Poleg tega inveutar. V Ljubljani 30. septembra 1885. Zaupravni odbor društva „Narodni dom" v Ljubljani: Dr. Josip Stare, Dr. Alf. Mosche, blagajnik. predsednik. Za pregledovalni odsek: Fr. Ks. Souvan, Dr. Jernej Zupanec, odbornik. predsednik. Razne reči. — V Solnograškem bogoslovji je letos 67 alumnov; v I. letu jih je 11. Toliko število je na slavo dotičnikom. Ker za ta čas prostora ni bilo, odvrnili so jih skoraj dve tretjini. — Korar in državni poslanec dr. Frönz iz Vratislave je tudi prosil za sprejem 23 kandidatov, kteremu se pa ni moglo vstreči. Ravnatelj semenišča je dr. Janez Katschthaler, podravnatelj dr. Josip Schwarzenbacher špiritual M. J. Schwaiger. — Na zasebni nadškofovi gimnaziji „Boromeji", je letos 184 učencev, med tem je_ gojencev iz „Boromeja" 149 in 35 iz konvikta v Šent-Petru. Y I. razredu je 34 učencev iz „Boromeja" in 4 od Šent-Petra, tedaj 38 učencev. — Kakovega pokolenja je knez Aleksander bolgarski. „Berliner Tagblatt" piše: Pred kakimi 60 leti je imel pruski minister grof Brühl na svojem posestvu Seifersdorf pri Draždanih pisarja (pomagača), kteri mu je oskerboval knjigovodstvo tikajoč se kmetijstva, prepisaval pisma, sploh opravljal nižja pisarska dela. Pisal se je H a nek. Sorodniki njegovi so ga pozvali v Varšavo in tam je izdajal mali listič. Kot vrednik se je jako prikupil tedanjemu cesarskemu namestniku velikemu knezu Konstantinu, kteri mu je sina, kojega je pripeljal in Saškega vzel v vojno in ga prav urno napravil polkovnika in grofa. Tega so vstrelili I. 1830 poljski vstaši. Da bi ga pa še po smrti častil, dal je veliki knez njegovo hčer odgojiti v nekem Petro-grnjskem odgojevališču za gospice. Lepa in nadarjena gospica se je takrat seznanila z Aleksandrom, princem Heskem, bratom umrle ruske cesarice. Princ Aleksander se poroči z gospico, a zarad te neprimerne ženitve je moral zapustiti rusko službo in se je podal v Nemčijo. V Darmstadtu so nadeli gospej pridevek „knjeginja Battenberg". Povila je tri sine. Prvi je Aleksander, knez bolgarski, drugi je zet angleške kraljice, tretji pa zet nadvojvode Heškega. Telegrami. Dunaj, 7. okt. Povodom Zagrebški h d o g o d e b večina t u k a j š n jih č a s n i-k o v obsoja politiko T i s z e in bana Hedervaryj a na Hrvatskem. Dunaj, 7. okt. Prihodnja seja državnega zbora bo v petek; kadar se bodo volili odseki v komisijo za državne dolgove. Ob enem prično se prva branja. Druga seja bo v torek, kedar bo volitev delegacij. Včeraj so škofje pričeli večdnevne konferenco zarad kongrue in šole. Dunaj, 7. okt. Med vladnimi predlogi, ki so se izročili državnemu zboru, nahaja se tudi predlog o podaljšanji začasno ustavljenega stana za sodnijske okrožja Dunaj, K orne u b u r g, D u n a j s k o - N o v o m e s t o, Plener in drugovi interpelujejo vlado o bodočem postopanji nasproti narodnostnim borbam na Češkem in o vedno večji nevarnosti, v kterej se nemštvo ondi nahaja. Poslanec Keil predlaga postavo, po kteri bi bila država dolžna plačevati deželne in občinske priklade povsod ondi, kjer ima speljano državno železnico v prometu. Kindermann predlaga podržavljen je češke severne železnice. Dunaj, 7. okt. („Corr. Bur.") Pooblaščeni smo, da objavimo sledeče: novice o nameravani mobilizaciji in o oboroženji vojnih parnikov niso prav nič vtemeljene. Dunaj, 7. okt. Izid volitev na Francoskem je sledeči: Od 584 volilnih okrajev je znanih 531 in je voljenih 17