Eatolük cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za eetert leta 1 gld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za eetert leta 1 g!; ako zadene na ta dan praznik, izide I>anicar dan poprej.
XXXII,
Y Ijnbljani 20. rožnika 1879.
List 25.
Bratoviinm mm. Cirila in Metoda.
(Dalje.)
Bilo je do lanske obletnice, tako govorč goreči ikof 1. 1859, bratov in sester ss. Cirila in Metoda samo v bratov s ke bnkve 12.323 vnovič vpisanih. Od 9. susca 1858 do letoinje obletnico se je naraslo droinikov in družbenic po raanih farah kranjske, koroške in štajarske dežele nad 400, v graški realki se je pridružilo 252 učencev, v škofiji Linški je preteklo leto pristopilo 1099 novih udov, in kakor nam prečastito bernt>ko škofij stvo piše, šteje ondotna škofija 13.306 bratov in sester. Lepo fitevilo ie napisanih tadi v Celji, kjer je pri sv. Jožefu bratovski altar ss. Cirila in Metoda, na kterem se vsako leto 9. susca slovesno obhaja bratovska godovna sa vse brate in sestre. Ako dostavimo lepo število drožbanov, kterih imena še niso nam naznanjene, smo si lahko svesti, da okoli 30.000 bratov io sester združenih moli in prosi, naj bi usmiljeni Bog odločenim bratom starovercem oči odperl, da bi svoje zmote spoznali, ter bi bili pravoverni otroci ene matere, naše katoliške Cerkve.
Kajti osnova naše pobožne bratovščine ni kakova prazna izmišljava, temuč vdana od duha katoliškega, in nam živo priča slavno početje blagodušnih pastirjev in prečastitih škofov, ki se iskreno prizadevajo blizo in daleč ali to pomnožiti, ali pa enako braterno vtemeliti sa poedinjevanje razkolnikov jutrove cerkve.
Ta pobožna misel je vnela tudi visoko častite nemške škofe v Monastiru, Hildesheimu in Paderbornu, ki so sklenili vse svoje sosednje škofe v enako bratovšino povabiti, naj bi molili, milošnjo dajali in pa pisali za poedinjenje odkrušenih bratov starovercev.
Ko so nas bili obiskali častiti apostoljski namestnik Matej Kirchner, slavni nastopnik našega rajnega rojaka Knobleharja v srednji Afriki, so bili naše bratovšine silo veseli, rekoč, ako Bog d£, odkrušene kristjane jutrove gerške cerkve z našo sveto rimsko Cerkvijo poediniti, se bo naša sveta vera toliko ložeje in hitreje med nevčrne zamorce in neznaboge po jutrovih krajih razširjala. Da!i smo jim, kar so želeli, priporočivno pismo do apostoljskega namestnika, škofa aleksandrijskega, naj bi to našo braterno tudi po jutrovih škofijah razširjali, ter se nadjajo apostoljski mož, nam tudi med zamorci bratov in sester pridobiti. Bog usliši njih in nas.
Veselo beremo, kako je mnogo razkolnikov v jutrovih krajih v kratkem se povernilo v materno krilo
svete katoliške Cerkve. Armenski ikof Nikolaj, prav učen in moder mož v mesti Alepo na Jutrovem, je neki svet prasnik v kapucinarski cerkvi vpričo vseh vernikov svoj križ na altar položil in oznanil, da je on in ž njim tudi 300 rodovin njegove čede v katoliško Cerkev pristopilo. V pokrajini Kurfurt, v armenski deželi, se je več vasi povernilo v katoliiko Cerkev. V ravno tistem kraji se je 200 rodbin oglasilo sa sveto katoliiko Cerkev, ki so prejele svojega lastnega fajmoštra. Tudi v Kgrdistanu v mestu Bidlis u je 80 odločenih rodbin ravno tako storilo. Raskolniski ikof Drinopoljski (Adri-jauopolski) na Bolgarskem je svojo mise! L<aznani|, da se hoče poediniti s sveto katoliiko Cerkvijo in veliko Drinopoljčanov ni čakalo svojega odločenega ikofa, temuč se je radovoljno pokatoličilo, ter so si sa veliko noč maŠnika iz Carigrada naprosili. Tudi po Ogerskem in Erdeliskem (Sedmograškem) se vsak čas marsikdo po-verne v sveto katoliško Cerkev.
(Dalje sledi.)
Bratovšine in drugi pripomočki v
v vicah.
Spisuje V. K.
(Dalje.)
Bukve, ki popisujejo to „družbo redovnic pomočnic sa duše v vicah", kakor tudi „bratoviino častnih adov dražbe redovnic pomočnic sa duie v vicah", ali „Pariško bratovšino", kakor jo hočemo sanaprej imenovati, so te le:
1.	„Der tbätige Liebesblick in's Jenseits" von Ludwig Donin (237 str., cena 35 kr. Pri Fr. Baronin Constance von Pillersdorff, Wien, I., Seilerstätte 17; ali natis in zaloga pri A. Keiss & Ph. Lob, Wien, Reichsrathsplatz 2.)
2.	„Les Auxiliatrices du Purgatoire" par le P. Blot ; tù je popisana vstanovitev in djanje te bratovšine.
3.	„Notice sur 1a Révérende Mère Marie de la Providence, fondatrice de la Société des Religieuses Auxi-liatrices des âmes du Purgatoire"; tù je pa obširno popisano življenje vstanoviteljice te družbe in bratovšine, kar je ob kratkem tudi v „Danici" 1. 1878, it 22-28 in 30. — V št. 2. omenjene bukve so naj bolj pripo-ročevanja vredne in se dobijo „franko" nekako sa l1/«
frank pri: „Communautč des Religieuses Auxiliatrices da Pargatoire k Pari», rae de la Barouillčre, 16. *)
To bratovšino boij obširno popisati, to je, pojasniti njene pogoje ali dolžnosti in dobrote, govoriti od glavnih pripomočkov v pomoč došam, ki so: molitev, post, milošnja, sv. maša, sv. Obhajilo in odpustki... kakor tudi devetdnevnice, bukve sa dufie v vicah, s čimur bo vsim adom, naj se že vpišejo v ktero koli omenjenih bratoviin aa daie v vicah, gotovo vstrežemo, to je dalo povod k tej obravnavi; dsna je tudi slehernemu prilož-nost vpisati se ravno v tisto bratovšino, ki enema ali drugemu naj bolj dopade — „do gustibus non est dispu-tandum".
Zastran bratovsine „Pobožna družba v vedno pomoč dušam" je v „Danici" 1.1878, št 29 precej obširno pojasnjenie, v kterem dopisnik popisuje, kako se je ta bratovšina sačels, med koliko savirami da je nazadnje 1. 1847 vendar bilo mogoče spraviti na dan knjižico „Pobožna družba v vedno pomoč dasam v vicah". Ondi je todi omenjeno, da takrat ni bilo dovoljeno vsega tiskati, kar bi bilo potrebno, ker je včl se več ali manj Jožefiniški duh. Dandanašnji te sapreke ni več, želeti bi bilo torej, da bi se ispušeno v novi knjižici nadomestilo; sploh naj bi se ta bratovšitfa kolikor mogočo obširno popisala; posebno dobro bi tudi bilo, da bi se zastran ondotnih kratkih molitvic sa vsak dan tedna naredila neka prenaredba, ta namreč, da bi se te molitvice prenaredile v podobo devetdnevnice, ktero so sv. Oče papež Pij IX 3. prosenca 1849, takrat v Gaeti, poterdili.
Odtod isviralo bi sa žive in aa mertve veliko zdatne pomoči, sskaj vsled tega poterjenja se je vernim, ki to devetdnevnico opravljajo, vsak dan moč vdeležiti 300 dni odpustkov; popolnoma odpustkov pa (ki se zamo-rejo po priproinji tudi vernim dušam v vicah v prid oberniti, ako med opravljanjem devetdnevnice (ali pa v osmini po opravljeni devetdnevnici) vredno prejmejo zakrament sv. pokore in sv. R. Telesa in molijo v papežev namen. Ta devetdnevnice se opravlja na čast Kristusovemu terpljenja, de bi se Bog usmilil ubogih duš v vicah po sv. rešoji kervi svojega božjega Sina, ktero ie prelil, ko je kervavi pot potil, bičan in s ternjem kronan bil, ko so mu h kervavim ranam prisušeni plajš s života vlekli, ko je težki križ nesel, ko je bil na križ pribit, in ko je bil v preveliko žalost svoje Matere v stran prehoden; da bi se nsmilil slasti še tistih duš, ki že dolgo časa v vicah terpijo, ki so naj bližej odrešenja, ki so za naj delj časa v vice obsojene, ki imajo v kaki reči posebno saslaženje v Božjih oččh, za ktere smo naj bolj dolžni moliti, ki so imeli večjo pobožnost do Kristusovega terpljenja in njegove smerti in pa do Matere Božje.	(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
h Ljubljane. Procesije svetega ReS njega Telesa so se v Ljubljani letos obhajale v lepem vremenu, in sicer ajatraj v predmestnih farah pri sv. Petru in v Terno-vem, ob 9 pa is stolne cerkve, in so jo milg. knezoškof
*) Zastran pošiljanja denarjev na Francosko bodi to opomnjeno, da se pošilja v avstr. veljavi in sicer naj ceneje po poštnih nakaznicah ,,Post-Anweisung fiir den Verkehr mit dem Auslande". Vediti pa je, da se razun imena in kraja po-šiljavca in adresata in pa zneska denarjev ne sme nič pisati na te poštne nakaznice, nobene „korespondence"; treba je torej še posebej pisma, ali pa listnice. Šteje se frank x na-davkom (alijo) v slatu 46 '/„ kr. avstr. veljave.
vodili med vdeležbo cesarskih in mestnih vradnikov, fa-ranov is mestnih dahovnij s svojimi dašnimi pastirji ; učenci mestnih šol, realci, pripravniki in gimnazijalci s svojimi ačeniki, čč. oo. frančiškani, gg. bogoslovci in pn. kapitelj. Od zunaj je solnčna vročina pripekala, pa vidilo se je na obrazih vernikov, da jih je tudi notranja gorečnost vnemala, kajti vse se je godilo v lepem reda. Res, de se ni manjkalo tudi „naprednjakov", ki pa niso napredovali, ampak stoječi zijale pasli. Vse ulice, po kterih je šla procesija, so bile z mlaji, in okna s tepihi in gorečimi svečami okinčane, in mestna godba je svi-rala. Tudi oddelek vojakov je spremljal procesijo, kteri so šli ko častna straža ob baldakinu pri Najsvetejšem. Kakor je na Sinaju grom naznanjal Božjo pričujočnost, tako je na gradu strel ia topov pri vseh štirih blagoslovih celi okolici oznanoval blagoslov pričujočega Zveličarja. Ginljivo je viditi, ko se odkrijejo vojaki v uniformi ter pokleknejo prejet blagoslov Gospoda vojskinih trum. Novošegni brezverski duh se ni mogel vgnjesditi v komando katoliško-avstrijske armade, kakor se je več ali manj v sobe nove šole; vojskovodji in velikaši prepoznavajo, da zmage nad sovražniki podeli edino le Tisti, pri kterega vjetju na Oljski gori in pri vstajenji so bili onemogli in strahu na tla popadali nejeverski vojaki.
V nedeljo potem je bila procesija pri sv. Jako pa, ktero so vodili preč. g. prošt dr. Ant. Jarc. Spremljala jo je tadi kat. družba in rokod. pomočnikov s svojo zastavo ; oddelek lovcev; mestna godba; mnogo belo oblečenih deklic s svečami in veliko število pobožnih vernikov ; a grada pa se je strel raalegal. — Ob enaki uri je šla procesija is frančiškanske cerkve, ktero so vodili ondotni župnik in gvardijan preč. o. Kalist. Ta procesija se je odlikovala s silno obilnim številom pobožnih spremljavcev, s prelepim petjem pod vodstvom čast o. Angelika, s prav velikim številom belo oblečenih deklic in ženstva s svečami, z oddelkom vojakov domačega polka. Vojaške godbe, ktera jo druge leta igrala, letos ni bile, ker je vojaška godba tega polka v Bosni; vendar zato slovesnost in lepota procesije ni bila manjšk
Kakor časniki poročajo, so se tudi po mestih druzih škofij z veliko slovesnostjo v naj lepšem reda procesije obhajale: V Gorici so jo prevzv. knezo-nadškof vkljub svoje nad 81 lčt visoke starosti sami vodili; enako tudi v Terstu ondotni milg. škof, kjer se je procesije vdeležilo okoli 12 tisuč ljudi, kterih je pa bila polovica iz duhovni) slovenske okolice.
Kakor so lepe procesije sv. Rešnjega Telesa po mestih, so vendar ginljive v enem oziru še bolj po deželi — zarad veči pobožnosti pričujočega ljudstva. Tiste ne-številne verste molečega ljudstva, ki se častitljivo gibljejo po poljih, med njivami in travniki, skoz vertove in loge, to so vojske, ki pričujočemu Zveličarja, djal bi, silo delajo, da mora aslišati, mora blagosloviti zadevne kraje, ko se tako živo in tolikrat prosi in kliče: „Coe-lesti benedietione benedicatur..." Z nebeškim blagoslovom bodi blagoslovljen, varovan in ohranjen ta kraj in njegovi prebivalci, tudi njive in, sadovi zemlje — v imenu Očeta in Sina in sv. Daha.
Vse pohvale vredna je naša slovenska mladina, ki že več dni poprej okinčaje in lepša znamenja, obhišja, okna, pota in kraje, koder ima procesija iti. To je lepo, naši mladenči in deklice! Le glejte tudi, da bodo enako lepe in cveteče vaše serca in vredne sprejeti svojega Zveličarja pri sv. Obhajila.
Z Brezovice, 13. rožnika. (Požar v Notranjih goricah.) V prasnik presv. Rešnjega Telesa na večer ob 9 se v naši fari, v vasi Notranje gorice, naenkrat hudo posveti in hitro se raslega po vasi: Ogenj, ogenj! — Tikoma vasi so začeli skednji goreti; ker je bilo vse
leseno in slamnato, se je ogenj v par minutah razširil na bližnjo cerkev in pa tudi po vasi. Pogorelo je: 6 posestnikov, večih in manjih; 6 hiš; 9 podov; 7 kozolcev; ved šop, svinjakov, 9 hlevov, streha cerkvenemu zvoniku; veliko merve, slame, atelje, 9 prešičev itd. Zavarovani so bili vsi, le žal je, da škoda, ktera do 15.000 gld. znaša, še na pol ne bo povernjena. To pogorišče je pa toliko bolj občutljivo, ker )e v 40 letih že to tretje; — komaj se nekoliko oddahnejo, pa jih že spet nadloga udari. — Ako bi se kako milo dobrotljivo serce našlo, ki bi hotelo revežem kaj darovati, prejelo bi ti?u černo plačo in zahvalo.	Janez Potočnik,
župnik.
Pristave k. Reveži, kakor še posebej vemo, so v toliko veči zadregi, ker je naj slabe j i čas za sekanje lesik in ga nihče ne prod&; v svojih gojzdih ga pa tudi nimajo toliko, da bi mogli izhajati. Nobenkrat človek velikosti dobrote in lepote usmiljenega serca tako ne občuti in ne spoznd, kakor takrat, ko se mu v veliki sili naglo pomaga. Darovalcu se malo pozrd, ko daruje nektere šestice, obdarovanim pa iz mnogih r6k darovi mnogo teknejo. Toraj: „Dajmo, in se nam bo dalo!"
VredniŠtvo.
Z Gorenjskega V dan sv. Antona Padovanskegs.
(Dobrovoljen svet za srečen izid sedanjih volitev.) „Vsak dober dar pride od zgorej, od Očeta svitlobe", pravi sv. apostelj Jakop. Tak dober dar je gotovo katolišk, sna-čajen, za blagor ljudstva resnično vnet in pogumen der-žavni poslanec, ki se imajo zdaj voliti. Pred vsem je toraj treba od zgorej, od Očeta luči, od Boga si dobrih poslancev izprositi, izmoliti. In ravno na to se menda vse premalo misli. Prav je in potrebno, da se dela, agi-tira po vsaki postavni in pravični poti sa dober izid pri sedanjih voiitvah; ker če ne bo večina boljših poslancev, kot so dosedanji, bo šlo vse navzdol: vera in sreča, kmet in deržava. Vendar pa samo delati, agitirati v ta namen ni dosti, in ne bo dosti pomagalo. Kar že stari pregovor pravi: „Moli in delaj!" „Delaj in molil" — to tudi v ti zadevi veljá. V nekterem katoliškem listu, slasti v „Monat Rosen", je bilo večkrat že brati, da v marsikterem kraji so katoličani imeli prav malo upanja, ali celó nič ne, da bi smagal njih katoliški kandidat pri volitvi; vse je kazalo, da bo zvoljen le njim nasproti postavljeni liberalni kandidat. Kaj so storili ? V priserčni, goreči molitvi so se v ti zadevi k Bogu, k Mariji, k sv. Jožefu obernili, tudi še posebej kako devetdnevnico v ta namen opravljali. Kaj se je zgodilo? Zoper vse upanje in pričakovanje so zmagali, in zvoljen je bil njih katoliški kandidat. Pa so potlej tudi po katoliškem listu očitno nasnanili svojo zahvalo Bogu in Mariji. Ali mi ne moremo enako storiti? Notranje versko prepričanje pisavčevo je, ako se bo pri nas — zraven potrebnega agitiranja in pridnega vdeleževanja pri volitvah — tudi veliko molilo, bo gotovo tudi zmaga naša velika; in ako bi se po vsih naših slovenskih deželah, po Kranjskem, Koroškem, Štajarskem, Ooriškem in Primorskem — na kmetih in po mestih — zraven delovanja — povsod v ta namen prav zaupljivo in goreče molilo, bi zmagali tudi povsod. Sej tudi ni nobena težava, če posihmal do konca sedanjih volitev vsak katoličan moli en Očenaš vsak dan, če vsak duhoven pri vsaki sv. msši naredi „memento" za srečen izid v pravi prid Cerkve in der-žave; po hišah pa, kjer sv. rožnikranc skupaj molijo, naj bi v ta namen še en Očenaš združeno molili. Se lepše in boljše bi bilo, kako devetdnevnico opravljati v ta namen, ki bi se 23. dan tega mesca začela in terpela do sopraznika Obiskovanja Marijnega, 2. mal. serp. Pi-savec teh verstic devetdnevnico v ta namen s svojimi hoče opravljati ob omenjenem času v cerkvi ob Ave-
Msriji; ker ljudje čez dan zdaj tega ne utegnejo. Delajmo vsi in molimo, pa je smaga naša gotova! Vivant sequentes!
K temu pa bodi pristavljeno še to, da nravno spa-čeni, pohujšljivi ali celö bresvčrski možje naj senevsi-lujejo za poslance, če tudi so sicer pri narodni stranki; djanja tacih mčž, ako niso na poti spreobernjenja, Bog ne bo blagoslovil in kakor tudi se ponašajo, da so rodoljubni, bodo narodu .posledojič le v nesrečo in nebla-gor. Vemo, da se utegne najti tudi kdo, ki se bo k temu, kar je bilo tu rečeno, debelo sakrohotal in izbruhnil besede, ki se olikanemu možu ne spodobijo; toda ravno s tem bo pokazal, da prav on je eden tistih, pri kterih se ne peče pogača sa naš narod. Naša zvezda je bila in ostane: „Za vero, za dom, za cesarja!"
Iz Poreča. (Dalje.) Quamvis antem hoc saneti Doc-toris argumentum omnes indiserimininatim credentes affi-ciat, qui tempus, facultatemque habeant navandi operam sacris husmodi studiis, et ex apposito legant vel inutiles libros, vel etiam valde penculosos, negiigantque earum rerum eruditionem et scientiam, quae ad bominum so-cietaten), aeternamque saiutem sunt maxime utiles, prae-cipue tamen nos ipaos obstringit, quos Divina Sapientia populi doctores destinavit, et depositarios mysteriorum suorum, fideleeque Sacramentorum ministros. Haec ratio fuit, cur Malachias Prophets tam acriter inveheretur in Sacerdotes Hebraeos, qui cum potissimum incumbers debuissent in Studium Divinae legis, populumque dccere, aliis plane diversis, sive studiis, sive negotiis operam dabant. „Ad vos, ita Malachias (2,1.), msodatum hoc, o Sacerdotes: si nolueritis audire, et si nolueritis ponere super cor, ut detis gloriam nomini meo, ait Dominus exercituum, mittam in vos egestatem, et maledicam be-nedictionibus vestris, et maledicam iliis itd.... Labia enim Sacerdotis custodient scientiam, et legem requirent ex ore ejus: quia Angelus Domini exercituum est, Vos autem recessistis de via, et scandaiizastis plurimos in lege: irritum fecistis pactum Levi, dicit Dcminus exercituum : propter quod et ego dedi vos contemptibiles, et humiles omnibus populiš, sicut non servastis vias meas, et accepistis faciem in lege." Hactenus Melachias nomine Altissimi.
Haec Malachiae verba non retuli, charissimi in Domino, quasi arbitrarer, ex hujus pacti legisque trans-gressione, quam Deus Levitico Ordini imposuit, colendi scilicet sacram doctrinam, earn que fidelibus explanandi, in nos redundare ea mala, quae modo perferimus, et hac de causa sacerdotalem ordinem despectui esse apud homines saeculares. Solum itaque retuli Propheticum textum eo animo, atque consilio, ut gravissimam illam obtiga-tionem ostenderem, quae nos omnes obstringit, colendi scilicet sacram doctrinam, praesertim vero divinam Scrip-turam, ut possimus saniores doctrinae pabulo Christi Domini oves enutrire, et muneri nostro, ut opus est, sa-tisfacere. Si Sacerdos doctrinam istam non calleat, quo-modo poterit alios instruere? Ignoratio, quae in simplici laico esse potest immunis a culpa, in noOis, qui ratione status et muneris, ut inquit Angelicus S. Thomas, scire tenemur, a culpa immunis non erit. Populus, qui vel perperam, vel non satis instructus fuerit, errando tortasse non peccabit: sed culpa, quae non imputabitur ovi, imputantur procul dubio Pastori, isque non solum pro-priis, sed etiam alienis gravabitur aberrationibus et delictis.
His adjungere possem Sacroe Canones, Concilio-rumque decreta. Verum, his, brevitatis gratia, praeter-misais, solum referre lubet verba Apostoli Pauli I: ad Tim. 5 scribentis: „Qui bene praesunt Presbyteri, du-plici honore digni habeantur, maxime qui laborant in
verbo et doctrina. Dicit enim Scriptara: Non alligabis os bovi tritaranti (Deot. 25.4) et: dignas est operarias meroede sua." (Math. 10. 40.) Andistis? digni sunt du-piici honors Presbyteri, sed ii qsi bene praesnnt; hoc est, qui aednlo, et diligenter docent, et praedicant Evan-
Elium, et gregem Christi rite gnbernsnt, at exponant terpretes, et, at idem Apostolus sabdit: qai laborant in verbo et doctrina. Isti operarii, at ait laadatas Pau-las, digni sant mercede sua; et verbam Dei trituranti-bus os alligari non debet. At contra qai ignorant, ant negligent ea, quae ad popaloram sslatem sant neces-saria, qui consulunt sibi ipsis, qui Pastorale manus, tam-quam otii, quietisque stationem respiciunt, duplici illo honore, quern ex Apostoio commemoravimus, jure ac merito privari merentur. Igitur ad ea omnia, quae dixi-iL as, praestanda rigorose tenetur, quicumque ecclesiasti-cum ministerium exercet, qnodque, cum olim plerique ex Levitico ordine neglexissent, in causa fuit, quod Pro-pheta Ezecbiel in haec verba proroperit: „Vae Pasto-ribus Israel, qui pascebant semetipsos: nonne greges a Pastoribus pascuntur? Lac comedebatis, et lanis operie-bamini, et quod crassam erat, occidebatia: gregem aatem meum non pascebatis. Quod infirmum fuit non consoli-dastis, et qaod aegrotum, non sanastis; quod confractum est, non alligastis: et quod abjectum est, non reduxistis; et qaod perierat, non quaesiistis: sed cum austeritate imperabatis eis, et cum potentia. Et dispersse sunt oves meae, eo qaod non esset Pastor, et factae sunt in de-▼orationem omnium bestiarum agri, et dispersae sunt Propterea pastores audite verbum Domini: Vivo ego, dicit Dominus, quia pro eo qaod facti sunt greges mei in rapinam, et oves meae in devorationem omnium bestiarum agri, eo quod non esset Pastor; ego ipse super Pastores requiram gregem meum de manu eoram, et cessare faciam eos, ut ultra non pascant gregem, nec pascant amplius Pastores semetipsos; et liberabo gregem meam de ore eorum, et non erit ultra eis in escam: Haec dicit Dominus." Ita Esechiel. c. 34, 2.
(Konec sledi.)
Is Rima, mesca rožnika. Borba zoper vero se nadaljuje tukaj s vso razdraženostjo. Hudodelstva, ki se počenjajo dan na dan zoper cerkve, svete podobe, služabnike Gospodove in zoper katoliško čutilo narodov, imajo komaj primero s preganjanji, kakoršne je počenjala Rusija in o drugem času Anglija zoper katoličane pod svojim gospostvom. Hotel Bog, da bi te dogodbe oči odperle t:stim slepim, ki še zmeraj upajo nekake sprave Cerkve s sedanjim stanjem, ki ga je napravila framasonska svojat na Laškem. Te sekte hočejo raz-djati katoličanstvo. Upajo, da cerkev bo sama vrat uklonila pod njih jarem z nespremišljeno spravo.
Dan, o kterem bi Cerkev pomolila roko v ponu-jano spravo, bi bil dan njenega propada. Sektirarji bi radi, naj bi Cerkev tako slabost pokopala, da bi jo potem toliko ložej zaterli (ti bedaki, ti vertoglavci, ti kovači svojega lastnega pogubljenja, ki ne vedč, da Cerkev satreti je ravno tako nemogoče, kakor Boga samega ubiti, kteri je obljubil, da Cerkev ostane do konca sveta)! Toda v tem Cerkve ne bodo premagali nikoli in nikdar; resnica se ne more spravljati z zmoto. Cerkev, razsvit-Ijena od Boga, pač dobro vidi brezno, v ktero bi jo radi zavlekli. Ona bo živela do konca časov kakor vo-jakinja v vednem boju z zmoto. Cerkev ni opešala v spolnovanji svojih dolžnosti skoz toliko stoletij, in Bog ne bo dopustil, da bi se ji tudi sedanji čss kaj pripetilo.
Med tem pa, da se umni bolje rassvetlijo, Bog dopusti, da roka nudodelnih težka postane nsd Cerkvijo. — V Perugiji so se zgodili božjeropi, ki delajo groso.
Dosti je pogledsti, kaj piše „Osservatore Romano" 3. rožnika. Ondotni mestni odborniki so poslopja prodali, da se ondi napravijo protestanški tempeljni. Katoliških cerkev so spremenili v svisli sa seno. Svete podobe sa tergali s oltsrjev v pričo včrnikov, ki so jih častili, veliko drasih posčd je mestna gosposka pograbila, kakor bi bile njena lastina. —
Četertega rožnika so P. Ferrari-a sredi med žan-darji vlekli iz zvezdarne sv. Ignacija in zvezdama je bila kakor obležena od vlade, ktera je po pregnanih pravih lastnikih tje postavila enega svojih profesorjev.
C. P. Ferrari, silo učen astronom (zvezdoznanec), je v vodstvu zvezdarne nasledoval P. Secchi-u (vsema sveta znsnema učenjaka v zvezdoznanstvu). Bil je P. Ferrari vreden Secchi-ev naslednik, ker pod njegovim vodstvom je več let delal z velikim tradom, ter je katoliško ime slovelo v tej plemeniti vedi. Zvezdama ta je z dovoljenjem sv. Očeta Pija IX in z njegovim osebnim denarom zidana na enem glavnih slčpov (pilov) velike cerkve sv. Ignacija, toraj na svetem mesta. Odmenjena je bila zlasti za italijanske in tuje cerkvene može, kteri bi ne bili mogli lahko pristopa imeti v pomanjkljive vladne observatorije (zvezdoglednice). Sektirarji pa tacih reči nimajo. P. Ferrari je duhoven, zvezdama je slava pa-peštva: toraj „ugrabimo jo!" naj se naredi svetoskrun-stvo; njim v njih sovraštvu zoper Cerkev je vse pri-voljeno!
Pervega rožnika so vstavaško obletnico laškega kraljestva obhajali z velikim umetnim ognjem, ki ga imenujejo „Girandoia". K temu izvoljeni kraj, Angeljski grad (ki so ga papežu ugrabili, kakor drugo posestvo), je malo stopinj od papeževega stanovanja. Papež je toraj moral poslušati pokanje kanonov, ko so tam blizo njega obhajali vladno vravnavo, kakoršno on iz globo-čine duše obsoja; in kakor da bi to bilo še premalo, so se prederznili prižigati tribarvni bengalski ogenj pod samim stebrovjem sv. Petra (tikoma pri Vatikanu in št. Peterski cerkvi), da so s tim zasramovali zapertega namestnika Kristusovega. (Quousque!!!)
Med tem pa so nenravnosti in spake pa morije tako pogoste, da imamo Členke naj zanikarniših dnevnikov, ki silno grajajo vladine naredbe. Protestanštvo in vse sekte zraven tega se v takem strahovitem nravnemraz-djanji po kačje vlezujejo s neverjetno škodo sa duše in v nevarnost za papeža samega.
Te dni je prišel v Rimu nov časnik na dan, ki se imenuje „L' elettore". Pravijo, da je list novih konservativcev. Ta list naravnost dopuša novo samosilstvo in opominja katoličane, naj se vdeležujejo volitev, ako tudi so papež temu nasproti. V resnici pa ni še jasno, če bi bilo koristno, da bi se italijanski katoličani vdeleževali pri očitni vravnavi, ki je sovražna Bogu in Cerkvi — toliko manj, ker bi utegnili biti v takem primčrljeju najberže le vabljivci sektirarjem. Ali katoličani, kteri v resnici deržijo s papežem, ne bodo nič počeli brea Njegovega poterjenja, in njegova volja edina bode ravnilo, ktero bodo nasledovali in ki edino zamore imeti vgoden vspčh.
Spomini na Gorei^jsbo, 1S18.
III.
Veliki altar na Breznici. (Dalje.)
Opuščaje natančneje popisovanje svetih obredov v posvečevanji velikega altarja naj omenim le bolj posebnih. Danes so namenjeni škof pervokrat nekervavo da-
ritev sv. maše opravljali na novem Breiniškem altarji. Zato mora biti poprej poavečen. Cerkvena zapoved je pa, da ae ob poavečevanji svetinje ali koati aav. muče-nikov denejo v altar pod altarno ploščo, ali v ploščo samo. Škof altar poavečevaje napravijo mavte is vina (kerščanaka ljobesen), vode (čiatost serca), soli (modrost), pepela (spokornoat) in apna ter mavto blagoalovč; tako ae bode grob, ki je vsekan sa avetinje, potem tadi Čisto vsrno mogel sasidati. Na Bresnici, da ae cerkveni želji popolno sadoatnje, je ena aama kamenčna plošča, issekana is domačega gorenjskega selenega kamena, položena poverboma čes vso obširno menzo novega altarja.
Prišel je tedaj čas, da se v slovesnem sprevoda svetinje sa. mučencev is šotora pred cerkvijo prenesč v cerkev k velikemu altar ju. Brali smo te dni, kako pomenljivo in slovesno se je to prenašanje svetinj v dan sreberne cersarske poroke (24. apr.) veršilo v obljubni cerkvi na Dunaji, ktera cerkev je zidana v spomin re-šenja našega miloserčnega cesarja iz roke tolovajske. Določna želja kardinala vikšega škofa dr. Janeza Kuč-kerja je bila namreč ta, da vsi pri zidanji te imenitne cerkve delajoči naj se vdeležujejo častitega obhoda ob prenašanji svetinj. Videl je torej gledalec ta dan na Dunaji pred duhovščino in škofijstvom, iz vsega cesarstva, v tem sprevodu stopati osivelega nadmojstra (arhitekta), duhovitega slikarja, pa tudi priprosto umnega zidarja. Trakove pri posodi z mučeniškimi kostmi je nosilo tu šest meščanskih deklic, in šest druzih je spremljalo ob občh strančh. Če je sploh povsod veličastno vkladanje svetniških kosti toliko sposobno poznim vnukom v spominu se ohraniti, doseglo se je gotovo to na Breznici. Vernikom tukajšnim bode menda za vse žive dni pred očmi, in marsiktera priserčna mati bode izročila ta ginljivi prizor spominu svojih pametno izrejenih otrčk. Vsled vredbe domačega čast. g. župnika so namreč odmenjeni gospodje svetinje dvignili iz šotora ter na ramenih nesli v slovesnem sprevodo po cerkvi gori do velicega altarja. So pa avetinje ss. mučenikov Klemena in Jukundina, in za levite opravljeni nosiči so bili gg.: Vodiški župnik Tomaž Kajdiž; profesor iz Kranja To: maž Zupan; Tunjiški župnik Ivan Dolžan, in pa letošnji novoposvečenec Anton Zupan, sedaj kapelan v Bohinjski Srednji vasi — vsi Brezniški domačini, vsi tako radostno prispeli v domovje ta tudi njim samim znameniti dan. Za avetinjami pa so a svojim obilnim spremstvom stopali posvetitelj milg. knez in škof. Pred novim velikim altar-jem leviti znamenito skrinjico a svetinjami postavijo med goreče sveče na tla. — To ta ginljivi pogreb; pa kaj pravim pogreb! procesija vstajenja teh pred Bogom že davno poveličanih svetih mučencev se nam je zdela. Na to pa so začeli škof posvečevati grob za svetinje, t. j., jamico v altarjevo ploščo vdolbljeno. Sveto počivališče bo to, dragi čitetelj, zato se mazili s sv. krizmo na vseh štirih strančh znotraj; potem v ta grob skrinjico s svetinjami vložč in poslednjič še ploščico, ki bo zapirala ta grobek, znotraj znamnjajo s sv. krizmo, vzidajo jo z lastno roko, in zazidano pomazilijo a sv. krizmo tudi po njenem vna-njem lici. Koj na to škof vlijejo kerstnega olja in sv. krizme po altarjevi plošči in to sveto zmčs z desničino dlanijo razmazilijo po vsem njenem zgornjem lici. — Tako svet ti je torej, verno ljudstvo! vsak a toliko sve-tičnoatjo posvečeni altar — oni kraj, kjer bode ob veseli zgodbi za vso duhovnijo od slej vsak tvoj novo-mašnik pčval pervo svojo av. mašo; oni kraj, kamor bode atopal ob žaloatnem tvojem dnevu od slej mašnik Gospodov milo prosit za umerle ti drage ter darovat Njega,vki je odrešil nas vse — Božjega Sina.
Škof so blagovolili danes tu na novoposvečenem altarji služiti pontifikalno sv. mašo, kar je bilo ob dosedanjih njihovih obiskovanjih le še v Idriji, Ahacijev
dan 22. junija 1877. Rado bi jim bilo spremstvo p reve-licega njihovega atrajenja se boječe tega branilo; a brez-vspešno bi menda bilo. Tudi tu pri altarji so škofa stregli 4 imenovsni domačini v levitih. Po sv. maši pa, ko je bila že davno poldanja ara odbila, se je želelo, naj bi mil. knez in škof ssj nekoliko ae odteščali. Ali s besedo: „Ljudatvo čaka" ao hiteli na lečo ter ta s vneto besedo razlagali pomen vaeh posameznosti novega velikega altarja: na verhu križa, presv. Jezusovega Serca pod njim, podobe Žalostne Matere Božje in vseh drogih, ter ao kazali na avetost altarja aploh, ki ga cerkev posvečuje s obširnimi in toliko vsvišenimi obredi. H konca so ganjenim glasom zaterjevali, koliko jim je do tega, da bi posebno še teh danes jih poslušajočih svojih ovčic ne izgubili nobene.
Govoru je Bledilo izpraševanje otrok in av. birma in bil je vsej slovesnosti, ki ae je pričela ob oamih v jutro, konec še le popoldan o l/23.
Preden pa zapuatimo današnje alovesno cerkveno opravilo, moram ti, dragi čitatelj, z nekterimi besedami razkazati novi Brezniški altar.
Kameneni veliki altar je za našo deželo imenitno delo. Trije Kranjski umetniki ao ai tu roko podali ter so združeni hoteli poataviti Bogu v čast ob enem aebi še v pčzni spominek.
Stavbni del pri altarji, to je, altar prav za prav, ae je bil gg. Ivanoma Vurnik-oma, očetu in sinu, v Ra-doljici izročil. Ta altar meri v visokosti 8 metrov in 40 centimetrov; v širijavi 3 m. in 63 cm.; globočina v podnožji s stopnjicami vred pa mu je 3 m. in 85 cm. Trojne atopnjice do menzinega viška, od 8predi in ob koncčh vse iz cela, so is pepelnato sivkastega kamena od (1) Bodeškega loma v Bledu. Vai bolj maaivni sprednji altarjevi deli nad menso so iz sivkastega (2) Beljaškega marmelja, enako tron in vsa zadnja nadmenzina altar-jeva stran. Štirje veliki nadmenzini stebri, namreč dva okrogla in dva četverooglata, ao iz rudečkaatega (3) Jeseniškega kamena. Menza od spredaj in obe njeni strani z vsemi obokarijami — ravno kakor jih je zahteval altarni zlog — sti izdelani iz rudečkastega (4) Jeloviškega marmelja, ki je z belimi programi pretkšn. Menzina podloga in sadnji njeni oddelki so iz temno-sivkastega, z rudečimi progami pisanega tudi (5) Jeloviškega marmelja. Plošča na menzi je iz sploh znanega (6) Gorenjskega zelenega kamena. V menze sprednjo stran so v basreliefu (t. j. odtisnjeno, izbuknjeno) vdelani deseteri apostoli, sredi med njimi Kristus, deržečv levici bukve z gerškima čerkama Alfa in Ornega (to je: Jaz sem začetek in konec), desnico pa za blagoslovlje-vanje povzdigajoč. Te podobe obdajajo ob vseh treh strančh menzo, ves tabernakelj, pod- in nadstebrovje vseh stebričev in štirih velikih stebrov, isto tako tudi dotična okinčava v gornjih altarjevih delih; vse to je iz prelepega, kakor „carrara" belega tirolskega marmelja iz (7) Lass-a. Križ za Marijinim ter Jezusovim kipom in rozete v Marijinem tronu so pa iz belega (8) Mokriškega kamena.
Menzi izbuknjeno vdelanih 10 apostolov z Jezusom v sredi je karakterističen in altarjevemu zlogu primčren umotvor Ivana Vurnika, mlajega. Mladeneč utegne daleč dognati v stavbarski umetnosti, posebno če bode več Časa nadaljeval letos zapričeto šolo pri tirolskem umetniku Steinhauser-u ali pa pri druzih znamenitih možčh te v vsem dobrem toliko napredujoče Bogu in Avstriji zveste dežele.
Žalostna mati Božja v tronu na podlagi rudečkastega Jeseniškega kamena, ki ima napis „Virgo dolo-rosissima, ora pro nobia" in obstranska apostola sv. Peter in Pavel, vsi v pravi človeški velikosti, ao izdelani iz
(9) Istsrskega belega marmelja. — Rabil se je torej sa ta altar marmor deveterih različnih verst. Velikoobsežni tron za Mater Božjo, ki je znotraj kot od snnaj prav ves kamenit; vloge, križ verh altarja in sa Žalostno Materjo Božjo: vse to je obilno vtisnjeno (vboknjeno) in odtisnjeno resljano ter bogato pozlačeno. Vsa orna-mentika pa — ki je v taki obilici, tirja ravno romanski slog — je osiroma na zlog povzeta po vsesploh klasičnih vzorih.
(Konec tega oddelka prih.)
Razgled po sveta.
Sedanje okolišine. Roka Gospodova strašno obiskuje svet, pravi eden katoliških laških časnikov. To Čuti celč liberalni „Diritto", kteri ne vidi druzega krog sebe razen revšine, kamor koli so ozre. V naj bolj rodovitnem laškem kraju je ob tla upanje za bogato žetev, in že se kruh draži v Rimu in po druzih mestih. Širi se tedaj revšina in lakota, to je tista nadloga, ki naj bolj množi število hudobij. Ravno se je bralo tudi o velikih povodnjih po Laškem, vsled kterih je veliko zemlje pod vodo.
Stiske pa niso samo po Laškem. Na Angleškem tarnajo delavci zarad znižane plače; in v zbornici velika-šev je Cranbrook priznal, davDckan-u (v južni Indiji) je velika draginja, in v tem ko pri nas čez mčro dežuje, so pa v Kini in Indiji skoraj čisto brez dežja in bati se je naj strašnejših stisk po unih krajih, ktere je že preteklo leto lakota tako silovito šibala. Po francoskih naselbah ni dosti manj žalostno in zbornica v Verzaljih (Versaillee) je pol milijona odločila v pomoč po svojih terpeženih naselbah.
V tacih okolišinah celč liberalni „Diritto" biča rimski mestni odbor, ki v teh resnih časih misli na „giran-dolo" (kratkočasen umetni ogenj in nočna razsvitljava). „Unita" pa očita, kako ne da bi se serca obračale k Bogu, ki pregrehe in hudobije tepe, išejo s takimi komedijami, kakor je „girandola", ubiti otožnost in serca od straha odvračati. Toda prostomišljaštvo, samo „švin-del", ne vč drugje kot v švindelnu pomoči iskati.
Ali ne msra prostomišljaki po druzih krajih dru-gač delajo? Ubili bi radi vestno grizenje s hrupom, s komedijami, z tadegovanjem, kakor „zgubljeni sin", ko bi se le dalo! Skrunijo se dnevi Gospodovi s predajanjem, pijančevanjem, ponočevanjem, pretepi in poboji! V tem ko se pošteni zatajajo, molijo in pokore, pa za-nikarneži s pregrehami šibe Božje na semljo kličejo in svet s terpljenjem in vsakterimi nadlogami napolnujejo!
K vsakdanjim brezbožnostim, ki dražijo jezo Božjo, pa prihajajo politiške brezbožne vravnave. Opustivši v novo omenjati, kar se je godilo in se še godi na Nemškem, Francoskem in drugod zoper vero in Cerkev, bodi omenjena novo-laška brezbožnost, ki s silo hoče tako imenovani civilni zakon vstanoviti in je spodnja zbornica že sprejela osnovo zadevne postave, le na senatu je še, če se sprejme, ali ne. Poskušala je to sardinska zbornica že 1. 1852, takratni kralj Viktor Emanvel pa je na vpravanje v Rimu od Pija IX bil prejel odgovor: Da je verska resnics, da zskon je od Jezusa Kristusa povzdignjen v čast zakramenta in nauk katoliške Cerkve je, da zakrament je bistvo pri zakonu ssmemtako, da zakonska zveza med kristjani ni postavna kakor le v zakramentalnem zakonu, in brez tega bi ne bil zakon, ampak zgolj konkubinat. Vsled tega je bilo na Lsškem o tem potihnilo; zdaj pa so frsmasoni zopet jeli rogo-viliti zoper Boga in Cerkev... Kako bi pri tacih okolišinah bilo mogoče, da bi se dobro godilo na Italijan-
skem, kako bi sveti Bog mogel blagosloviti take bogo-skrunce ?
Namestnik Kristusov, ki je vselej na čelu v vojski sa brambo sv. Cerkve, je 1. rožnika razglasil velikodušno pismo do gornje-laških škofov, v kterem ravno tako učeno kakor serčno in neprestrašeno brani cerkveni zakon kakor zakrament; z vso odločnostjo pa zavrača naprešnjo civilno pogodbo, za kakoršno je bila nedavno osnova sprejeta v laški zbornici in kakoršno pogodbo lažnjivo zakon imenujejo.
Po vsestranski tehtni obravnavi sklepsjo Leon XIII svoje pismo z vabljenjem k molitvi, da Bog posije pomoč v ti novi nevarnosti, kteri je izpostavljena vera pa domača in občna nravnost, in naj pastirji podučujejo vernike v veliki resnici, „da začetek in posvečenje svatov-šine je od Boga, in da zunaj šeg, ki jih je vstanovil Bog in Cerkev, ni ne poštenosti, ne svetosti v zakonski zvezi, in ne gnade zakramenta"...
Pri tacih okolišinah je zopet očitno, da ne bo bolje na svetu, ne za višji in ne za nižji stanove, dokler so bo Cerkev Kristusova pregsnjala, dokler bo papež v ječi.
Volitve, volitve so zdaj po vs h časnikih na dnevnem redu. Sekovski škof je dal poseben pastirski list do svojih vernikov za volitve, ter jim pojasnuje, da je vsakemu opravičenemu dolžnost iti volit in pa voliti može katoliškega duha. Vikši pastir pravi n. pr.:
Ako volite take može, kteri si resno ne prizadevajo za to, kar keršanski volilci zahtevajo, ali pa ki celó sodelujejo za nekeršanske naredbe, bote vi odgovorni in zapadete kazni pred Bogom, kakor tudi odgovorni za škodo na tem svetu za vas in za vaše mlajši. Ako bi keršansk deržavljan menil, da se tej odgovornosti umakne s tem, da ne gre volit, naj vé, da je čisto v zmoti. Glasovati za dobro volitev ni ie deržavljanska pravica, ampak tudi keršanska dolžnost, ktero je vsak a keršansko vestnostjo spoluovati dolžan; Če ne, je že naprej pred Bogom kazni vreden za vse hudo, ki is tega izhaja, in oziroma na vse dobro, ki se vsled tega ne doseže.
„Vi tedaj ste pred Bogom v vesti dolžni glasovati in le naj boljšim možem glas dati.11
Pastirski list dalje našteva temeljne zmote našega časa, ki so v kratkem te-le: „Deržava je vse in smé vse, kar hoče; Cerkev ni nič in ne smé nič, razunako deržava dopusti; pra^o je vse, kar deržava — po po-stavodajni večini — za pravo izreče", in pristavlja: „Kaj da je nasproti tem zmotam resnica, to vé vsak podučeni kristjan. Kakor ai Kristus sam ni od Pilata ali Heroda izprosil pravice k svojemu djanju, kakor aposteljnov ni odpravil do Tiberija in Nerona, ravno tako Cerkev tadi zdaj in kadar koli ni odvisna od deržave ali ktere posvetne moči v reččh svoje od Boga ji odkazane službene oblasti. Po Božji naredbi je Cerkev v spolnovanji svoje naloge svobodna, in kjer jo je človeška samovoljnost ali samosilnost zvezala, se mera zopet oprostiti!"
Osiroma na šolo nateza pastirski list v silabu obsojene zmote, postavlja jim nasproti izreke sv. Očeta in sklepa: „Katoliška resnica tedaj je ta, da Bog sam je Cerkvi oblast dal in dolžnost naložil, vse ljudi v vsih stanovih in okolišinah posvečevati in toraj še posebno mladino v šolah. To cerkveno temeljno pravico ima Cerkev od Boga samega; noben človek tedaj ji ne smé te pravice jemati, nihče je te dolžnosti ne more rešiti, tudi Cerkev sama nikakor nima pravice odpovedati se zver-ševanju te pravice."
Cvet in mod zveste molitve.
Zahvale.
Št 1. Brat in sestra, oba le mlada, na smert bolna, priporočena v bratovsko molitev, sva se popolnoma osdra-vila. Vedno čeiena bodi N. lj. G. presv. Serca!
V	Ljubljani, 16. rožnika 1879.	E. L.
Št 2. Imela sem zelo bolne oči, ter sem prav malo ee vidila. Obernila pa sem se s priserčno prošnjo k Naši ljubi Gospej presv. Serca, k nji, ki je „Zdravje bolnikov" in sačela sem opravljati devetdnevnico s obljubo, če bodem uslišana, da hočem po „Zgod. Danici" se sahvaliti; in glej, kako mogočna je Marijna pri-prošnja: že v štirih dnčh so bile oči veliko boljši, toliko, da sem samogla že nekoliko brati. — Dolina pa sem se sahvaliti Mariji še sa tri že popred mi uslišane prošnje. Tisučkrat bodi češena in hvaljena Naša ljuba Gospa presv. Jezusovega Serca 1
V	Loki, 9. rožnika 1879.	M. V.
Št. 3. Serčna zahvala vsem udom bratovšino Naše ljube Gospč, kdor koli mi je pomagal s prošnjami in molitvijo. Terdno sem prepričana, da Naša ljuba Gosp* mi je pomagala. V živem saupanju sem vedno klicala sa pomoč, skoz 9 mescev eno sa drugo opravljala de-vetdnevnice, in prejela sem dolgo pogrešano duhovno milost in srečo, po kteri mi je lahko drugo terpeti.
Št. 4. Bila sem brez službe, pričela sem devetdnevnico k N. lj. G. in že šesti dan me je Marija nepričakovano preskerbela. Cešena si Marija vsak^čas!
Št. 5. Že dva mesca sem bila brez sluftbe; vso žalostno so me nadlegovale že obupne misli; pasatekla sem se k N. lj. G. in preden sem tretji dan devetdnevnico dokončala, me že po nepričakovani poti neka gospa hoče v službo ter sem preskerbljena. Serčna zahvala Naši ljubi Gospej.	Marija //.
Št 6. Nek učenec najserčnejo zahvalo nasnannje premilostljivi Gospej presv. Serca Jezusovega za uslišanje neke goreče prošnje, in se tudi še najpomžoejse priporoča v priprošnjo Marije Device, da bi mu ona sprosila od Boga uslišanje v več težavnih reččh, posebno v eni, da bi se srečno izšls. — Uslišanje s zahvalo se naznani. —
Prošnje.
Neka oseba v svoji dušni in hudi telesni zadregi se prav goreče priporoča v bratovsko molitev. — Hči in oče, v velikih telesnih zadregah, se živo priporočata v bratovsko molitev. Zahv. se nazn. -- Bolan študent je prav serčno priporočen, da bi se ozdravel, Če je volja Božja, in tudi da bi šolskega leta ne zgubil. — Neka že dolgo bolna deklica je enako priserčno priporočena za zdravje, če je volja Božja. — Mladeneč v dušnih in telesnih potrebah. — Drugi mladeneč za telesno zdravje, ali saj za srečno smert. — Neka prav neprijetna zadeva, da bi se prav izšla. — Vsi še ne uslišani. — Oseba v dušnih potrebah. — Prav živo prosim vse ude N. lj. G., da bi z devetdnevnicami ali kakor morejo, pomagali spreoberniti terdovratnega moža, ki noče nič slišati od sv. pokore, ki vedno odgovarja, da on je bolj učen kot duhovni, da ne potrebuje spovedi itd. Vdan je nezmčrni pijači, nobena reč ga ne spreoberne, ni ga nobena noč miru pred njim. Naj bi ga N. lj. G. se usmilila in mu pridobila spoznanje in spravo z Bogom! Iz Tersta. — Priporočena sta prav živo v gorečo molitev dva terdo-
vratna grešnika, ki nié ne hodita v oerkev, ne k spovedi, ker ju je sram sarad tftorjenih grehov; naj bi m ju Naša ljuba Gospi usmilila in spreobernjenje sprosila od Boga. — Neka oseba, da bi do avoje pravice priftla, ki je že dolgo iie. — Mati priserčno priporočajo silno bolnega sina. Uslii. se naan.
Bi
Nameni in priporobrnama pri n. mašt in tplok v molitvi za mme rožnik 1879.
L Glavni nameni: Spreobernjenje tistih, kteri so morebiti tndi v svetom leta terdovratni ostali.
IL Posebni nameni:
24.	Rojstvo sv. Janesa Kerstnika. Priporoč.: Cer-kvi in podložnikom vgodne volitve (se priporočaj® vsak dan do skončanja vsih volitev v derfcavni sbor). Novorojenci za obranjenje kerstne milosti. Nesrečni, žalostni
in otožni.	, -
25.	Sv. Prosper, neduhoven učenjak v cerkvenih reččh l. 463. Priporoč.: Zatertje sovraštev in razporov. Cerkev v slovanskih deržavah. Odprava pijanstva in kvantanja.
26.	Ss. Janes in Pavel, rimska brata, mučenca I. 363. Priporoč.: Ovarovanje pred hudo uro in dobra lo-tina. Cerkev v Indiji. Vse že priporočene in ne še uslišane zadete.	.
27.	Sv. Ladislav, ogerski kralj, t 109o. Pripor.: Lepše obnašanje šolske mladine v cerkvi, zlasti še prod sv. R. Telesom. Opušenje kletvinje. Spreobernjenje boijo-
ropnikov.	_ .	. .
28.	Predgod ss. Petra in Pavla; zapovedani post. Sv. Leon II, papež, t 1. 683. Priporoč.: Sv.Oča in povernitev papeževih pravic. Bolniki. Zatrenje tatvine, pobojev, pocočevanja in vse nečistosti.
2». IV. nedelja po Binkoštih. Evang.: Cadoviti ribji lov (Lak. 5). Ss. Peter in Pavel. Priporoč.: Sv. katoliška Cerkev za zmago. Kerianski mladenči saserč-
nost v dobrem. Umirajoči.	, _ ^	. .
30. Spomin sv. Pavla. Priporoč.: Katoliški mim-joni. Terdovratni grelniki, slasti virski preganjava sa spreobernjenje. Dušo v vicah, posebno ta ssessc umerlib.
Listek za razMterasti.
Pot io ntbčs.
(Iz Voffl-a.)
„Pred dvčrnico bolnice kaj hoče spet otrok? Po čem vzdihuje« milo, sa kom te lomi jok?*1
„„Jaz iščem mame svoje, postite k njej me v hram, Saj tod so notri nesli pred mesecem jo k vam.""
„Ubogo dete meje, terpin si brez primer, A vendar mame ljube ne najdeš več nikjer. Pred tednom je zaspala, jo grobna teža tre." To reče mu pridvernik, pa vrata mu zapre.
Otrok se vedno toži pred vrati »vojo žal, Saj ni nikdar razumel, kar je vratar dejal. Potem odide tužen in verne se domu, Po mamici zdihuje, ne dade si miru.
In drugi dan sa rano pred vrati spet šedi, Ob nje z ročico terka, k pridvčrniku ječi:
„„Vratar preljubi, k mami naj v domec grem le-ta, Brez nje, brez drage mame ni biti mi doma.''
„Saj maki zapustila te je, je reč ne W; Njen dom, da vedel bodei, visoko je nebó." To dé, zatisne vrata; spet dete je samó, In misli, kako našlo v nebesa bi stesó.
V tenčicah operelih na daljno pot hiti, Stezé in pota pnste s solzami rosi,
Pa vsacega pobara, ki pride mn nsprót: „O pôvi mi, kod vodi v nebesa prava pot?"
Vsak pravi mu: „oh dolga, ie polna je nadlóg! Naj milostno spremljaje te tje dobrotni Bog!" Povedati pa nihče sa drugi krsj ne xn¿, A dete vendar mirno tje v beli svet drobnjá.
Skrivnostno že pogrinja nočica semlje tla, Otrok ročice sklene, molitvico Sebrá. Pod zlato kopo vleše na polji se, sas^i, Dokler ga zlato solnce iz srni ne prebudi.
In vstane, gre in praia, kdor pride mu naprót: „O pori mi, kod vodi v nebesa prava pot?" V sercé se, v dnšo smili Ijudém sirotek bos, In marsikaka mati podá mu kruha kos.
Tako naprej sirotek od krajev v kraje gré, Ze ranjene od hoje so nežne mu nogé. Razkodrani so lasi, prebledel je v obráz, Okó mu se stekleni, po udih tre ga mraz.
In dan za dnevom mine, že dvakrat sedem dan, Odkar otrok od doma odšel je v svet neznan. Od dné do dneva hira, v slabósti ves medli, Vže rómarja otroka zapuščajo moči.
Tam, glej, ▼ oblake dviže se krasen samostan, Bliščeči verh zvonikov leskeče v beli dan. Tje gre otrok, da našel bi sveta in mini, Nasloni se na dveri, trepeče od mrazu.
Redovnica pristopi na samostanski prag: „Kaj delaš tu pred vrati sirotek milo-blag ?"
„„Jaz iščem mame svoje, ki šla je k Bogu v raj, Zastonj za njo prehodil sem potov sto dozdaj.""
„Uboga sirotica!" nevesta Božja dé. In v samostan jo urno odpelje sa roké. A glej, kako se zderzne sirota nagloma: Očesica zatiska podoba angelska.
Na strežbo k sirotki sestrice vse hité, Hladila mnoge, leke ji rade podelé; Sirota več ne čuti, kako sa njo skerbé, Do raja vie obretla *) želene je stezé.
Bogdan.
Is Ljlbljaae. Narodni središni odbor aa volitve v deržavni abor je priporočil naslednje kandidate: Grofa Hohenwart-a aa okraje na Gorenjskem; — Kar. Klnn-a aa Ljublj. okolico, Litijski in Ribniški okraj: — Obreaa-ta sa okraje na Notranjskem; — grofa Bar bo-ta sa okraje Kočevje, Trebnje, Radeče: — Pfeifer-j s aa okraje na Dolenjskem; — dr. Poklu-kar-ja aa gorenjske in notranjske mesta in terge. — Za Ljubljano in sa mesta na Dolenjskem še niso posta-, vili kandidatov. Nemško-liberalna stranka ima sa Ljub-
*) V goriških Gorah še znana beseda, ki pomeni ent-
deeken, scuoprire.
Jjano Dež mana. — Kskošne može so volilni možje po vesti dolžni voliti, glej v današnjem listu v „Rasgledu" m „Ogledu".
. V gospejskem Uršalinskem samostanu v Ljubljani
Si 18. t. m. popoldne umerla častita M. Frančiška renče, posebno spoštovana, vsestransko ljubljena, v resnici pobožna samostanska prefekta. Bog ji daj večni mir.
o„ . P?*7eče?",ja ljubljanskih gg. bogoslovcev bodo 23.. ¿4. in 26. mal. serp.
. Pottt? bivše loterije za hiralnico in sirotišnico. Dohodki: 1. Za 639 oddanih verst (serij) po 31 gl. 25 ■ld. je prišlo 19.968 gl. 75 sld. (Druge ismed 800 serij mso bile oddane.) — 2. Darovani dobitki so bili vredni nekako 2934 gl. Tedaj vsih dohodhov 22.902 gl. 75 sld. i . aivki: NakuP dobitkov, bukvovesne in druge dela 4018 gl. 51 sld.; 2. natisi 136gl.90sld.; 3. pošta, inserati, rasstava dobitkov, postrežčeki pri vzdigovanji in}1** gl« 28 sld.; 4. omenjeni darovani dobitki 2934 gl. Tedaj ostane čistega prihodka 15.700 gl. — Od tega denara je dobila hiralnica 9300 »1.; dekliška ubožnica pa 6400 gl.
Spisi, pobotnice itd. ter vse spričala lahko vsak vidi v mestni bolnišnici, 1. nadstropje.
V-i tedaj, kteri so kaj srečk kupili, zdaj vidijo, kako dobro delo so storili omenjenima napravama. Bog plačaj sto- in stokrat njih dobrote!
Il Šmarjete. Spet smo imeli precej lepo slovesnost» Naš župan g. Jožef Perger je pri svoji hiši zidal prav čedno kapelico na mestu, kjer je o procesiji sv. ReS-njega Telesa pervi blagoslov. Nova podoba Naše ljube Gospč presv. Serca je bila s privoljenjem milg. knezo-ikofa v praznik sv. R. Telesa blagoslovljena. Postavili smo to podobo v kspelo farne cerkve, kjer je lansko leto slovesno kronana podoba Naše ljube G. presv. S. O pol devetih je bil blagoslov nove podobe. Potem smo peli lavretanske litanije v dolgi procesiji, v kteri so žtiri male deklice nesle ozaljšano podobo, županova hčerka Marija pa krono. Ko smo med zvonenjem in streljanjem prišli do nove kapele, smo postavili podobo na njeno mesto in jo kronali. Potem je bila slovesna služba Božja m navadna procesija z Najsvetejšim. Bog ohrani našega župana in mu poverni stroške, kterih je obilno imel a novo kapelo, ki je lep kinč celemu kraju!
Y	Terstn je 13. rožn. umeri preč. g. Mih. Fleiser. kapitelski dekan, star 68 Ičt. R. I. P.
Y	bratovšino sv. Cirila in Metoda na Goriškem, kakor smo zvedili, zapisuje č. g. And. Pečenko, kaplan v Biljih pri Gorici. Pri njem čast. gg., ki želč to bratovšino rasširjati, lahko dobivsjo tudi podobic, ali pa ▼ Celji pri sv. Jožefa pri ondot. superijora preč. g. Jak* Horvat-u.
Y	Sarajevom so procesijo sv. R. Telesa obhajsli a veliko slovesnostjo. Vdeležila se je vojašina s fml. Jo-vanovičem v generalni gala-aniformi na čela.
Mfobrmtni dmromU
Za altar sv. Jožefa na Reki: Neimenovana oseba iz Polh. gradca 50 sld.
Za kak misijon: 0. g. A. J. 1 gl. Za stradajoče v Kini in druzih jutr. deželah: Po č. g. J. Dolenca 1 gl. 10 sld.
Za sv. Detinstvo: Po g. M. Markiču 2 gl. 84 sld. — Več gg. bogoslovcev 8 gl. 6 sld. za sv. leto.
Odgovorni vrednik: Lika Jerai. - Tiskarji in aaložniki: Jožef Blazni k orl nasledniki v Ljubljani.