Peter Bohinjec: Zadnji gospod Kamenski.
105
bočjem jarku premikala svoje valove doli proti Savi, bežali so Turki kar po strugi. Hrabri Jakop se je zapodil v nizko strugo za njimi. Toda nesreča je hotela, da je pri skoku njegov konj padel in mu legel na nogo.
Njegovi hlapci se ustavijo. Hitro priskočijo svojemu gospodu na pomoč. Dvignejo konja, konj vstane, a le na treh nogah se je opetakal krog svojega gospodarja.
A tudi gospodu Jakopu ni bilo mogoče vstati. Leva noga mu je bila zmečkana in dvakrat zlomljena.
Žalost se poloti zvestih bojevnikov in ni jih več mikalo poditi se za turško druhaljo, ki je že izginila izpred očij za veliko skalo. Drevila se je po strugi dalje, prebredla pri Kranju Savo in                %
onkraj Save dohitela svojo četo.
Iz vrbovja so spletli Kamenski hlapci nosilnico in položili vanjo onemoglega gospodarja. Potrti so se vračali proti Kamnu.
Tam gori v grajskem stolpu pa je gledala gospa Katarina skozi okno po sorskem polji. Na visokem naslonjaču je sedela, zdihovala in tarnala. Na njeni strani pa je stala oskrbnikova Ro-tija in tolažila graščakinjo. Ubožica ni še vedela, kaj se je zgodilo tam doli v Hribu.
Bledo obličje gospe Katarine je žarelo  od  zadnjih  žarkov potap-ljajočega se solnca.
„Bog ve, kje je sedaj moj ljubi Jakop? Rekel mi je, da se vrne do večera, ako ne dohiti turških roparjev," izpregovori Katarina.
„Ne skrbite preveč, milostna! Angel varih ga bode varoval. Saj gospe sestre tako pridno molijo že ves dan v grajski kapelici za njegovo srečno vrnitev."
„Poglej, poglej, moja ljuba Rotijica, tam doli za Trato se vidi nekaj črnega. Ti vidiš bolje."
„Ne vidim, gospa! To je najbrže tisti gozdiček ob potu, ki pelje k cerkvi sv. Rade-gunde. Oh, kaj ko bi šla pogledat, kako je mojemu očetu in mojemu bratu? Čudno je, da ni nobenega glasu ! Saj so vender Turki že odšli."
Napravljanje.
Risal Ant. Ko(elj.
„Le počakaj, Rotijica! Sedaj še ni varno hoditi zunaj. Saj pride Matij ec tako nazaj v grad in povedal bode vse."
„Kaj pa, če so ga Turki ujeli? Oh, kar groza me je !"
„Kako je to, ljuba moja, da znaš druge tako lepo tolažiti, sama pa si tako neza-upna ? Kadar pride gospod Jakop, povedal bo vse."