DIMITRIJ RUPEL, ČAS V NJEJ RABELJ HUDI
Ruplov zadnji prozni tekst Čas v njej rabelj hudi* ali kako strašno kaznujejo slovenske pisatelje nosi že ob tako dolgem, tendenčnem naslovu še podnaslov znanstveno-literarno-fanta-stični roman. In nato še opomba: Strani, ki manjkajo, so neberljive oziroma so izginile. Ruplov tekst obsega po svoji numeraciji 518 strani, sicer pa jih je  natisnjenih  le   četrtina,   nekaj   nad
(Dimitrij Rupel, Čas v njej rabelj hudi. Založba Obzorja Maribor 1974, opremil Matjaž Vipotnik, str. 518)
87
88
Marijan Zlobec
120: poglavja 1, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 20, 21 in 61.
Ruplov tekst se s svojo literarno zgradbo, ki zahteva od bralca prave detektivske spretnosti in kombinatorske sposobnosti, izmika tradicionalni poetiki z jasno romaneskno zgodbo in prav takimi literarnimi junaki. Struktura teksta prinaša v posameznih sklenjenih poglavjih, lahko bi jih razdelili na štiri dele, vrsto literarnih likov, ki se pojavljajo in nato skrivnostno izginjajo, zapuščajo pa dnevnik, vzrok za priklic novega raziskovalca v tekst. To so Jurij Berger, Miha Puppis, literarni raziskovalci Batagel, stotnik Obradovic in še vrsta likov s spreminjajočimi se ali simboliziranimi imeni: predsednik Akademije za umetnost, profesor Štefan Radič, predsednik pisateljskega društva Potočnik, psihiater dr. Brezigar ... Prvi v verižni reakciji je Jurij Berger, študent, med opredeljujočimi ga knjigami z izzivnimi sodbami o narodnosti, politiki, vojski in nagnjenjem v agno-sticizem. Nato prva »nasilna« pavza, skrivnostno izginjanje teksta.
Drugi v verigi, Miha Puppis, pušča bralcu v pogled svoj dnevnik od 6. maja do 25. maja. Vrsta konkretnih podatkov, predstavitev, daje z dokumentarnostjo utemeljitev zgradbe, tehnike celotnega teksta. Miha Puppis odpotuje v tujino s posebno nalogo: zbiranje informacij o pokojnem Juriju Ber-gerju, ki je zapustil le dnevnik. Ta je temelj Puppisovega romana, za katerega je že dobil nagrado na posebno priporočilo predsednika Akademije. Ob detektivskem raziskovanju anagramov in akrostihov, možnih shem v zvezi z raziskovalnim predmetom, predstavitvijo odlomkov dnevnika, sanj, navezovanj stikov z Marijo, se dnevnik konča.
Novi člen verige: dnevnik Mihe Pup-pisa v razširjeni, komentirajoči, opisni perspektivi, novega pripovedovalca, raziskovalca razmerja dnevnik: Miha Puppis in drugi liki, v opazni parodiji na člane DSP, policijo, civilizacijo, malo-
meščansko družbo, znanost, ekologijo, literarne nagrade, čas in celo jezik, daje celoti novo dimenzijo: zanikanje vzročno-posledične zveze in časovne logičnosti s spremljajočim kaosom identitete imen in njihovih nosilcev. V bistvu je parodija ena sama: njen predmet je fantastična iluzija mladega nadobudnega pisatelja o samem sebi in svojih zmožnostih.
Znova nova perspektiva v verigi: zapuščina Mihe Puppisa, ki jo dobi v roke profesionalni akademij in in literarni raziskovalec z jasnim temeljnim spoznanjem o literaturi: literatura je nosilka vpliva, zato je veriga skrivnostnih usod, izginjanj oseb sploh mogoča. In znova novi predmeti parodije: literarna primernost oz. neprimernost določenih motivov in tem, zlasti s področja spolnosti, izpopolnjevanje naročil Akademije za umetnost, literarni nazor, politika, pogovorni jezik, korupcija, založniški programi in njihova politika, novinarski stil pisanja, socialno razlikovanje. V oblikovanju Puppisove zapuščine v rokah literarnega znanstvenika Batagla se vplivnost kaže v konkretni akciji, izgubi razsodnosti, posilstvu tajnice Maruše.
In spet naslednji člen pripovedne verige: literarni svetnik Batagel zgubi razsodnost nad literarno zapuščino Mihe Puppisa in v pogovoru s predsednikom Akademije se odkrijejo nove dimenzije razmerij v verigi, znova na parodističen način. In še zadnji člen: policijski stotnik France Obradovic v ječi: upre se postopku, s katerim naj bi »iz nekega literarnega dnevnika naredili državni škandal številka ena / ... / Da sem ugotovil, kako se poročila Obveščevalca Grasellija skladajo s tem, kar piše Jurij Berger sam. In vsi oni ponavljajo za njim. Miha Puppis govori isto, Batagel govori isto, doktor Brezigar ista pesem! Pa sem rekel, ti literati so sentimentalni malomeščani, saj nič nočejo« (512). In še Obradovičev eniloe:  »Krivca ie
89
Dimitrij Rupel, Čas v nje] rabelj hudi
treba določiti, mi je rekel Vinko, v širšem, državnem interesu, tako rekoč gre za mednarodni ugled, in če se žrtvujem, bo moja žrtev z zlatimi črkami napisana v zgodovino. Bil sem duševno uničen in sem rekel, da bom podpisal, kar mi bojo dali. Nato sem priznal, da sem se redko, vsak teden sestajal s CIA, da sem jim natanko poročal, kaj je novega na Akademiji za umetnost, da sem jim izročil deset fotokopiranih izvodov celotnega arhiva o Juriju Ber-gerju, Mihi Puppisu in Bataglu, da sem podpihoval predsednika Akademije tovariša Boža, naj izda rokopis, saj gre za nedolžno zadevico, in da sem mu celo grozil s policijskimi sankcijami, če ne da knjige v tisk. Priznati sem moral, da sem hodil okrog vile tovariša Boža in metal kamenje v šipe ...« (515). Podpis krivde, zapor in morala teksta: strašno kaznujejo slovenske pisatelje.
Ruplov tekst Čas v njej rabelj hudi se uvršča v vrsto sodobnih parodistie-nih tekstov, kamor bi lahko uvrstili še istega avtorja Čaj in puške ob štirih in Tajnik šeste internacionale in Draga Jančarja Petintrideset stopinj, le da so med njimi bistvene razlike v literarni tehniki in stilu pisanja. Medtem ko uporablja Drago Jančar ob opaznih parodijah t. i. študentskega gibanja predvsem notranjemonološki stil z variacijami ob opaznem Jovceovem vplivu, se Ruplova proza nagiba bolj v kompozicijske novosti. Sem bi lahko šteli prav verižno nastajanje in izginjanje pripovedovalca v tekstu Čas v njej rabelj hudi. V bistvu je Ruplova shema dvojna: prvi oblikovalni postopek zanika vzročno-posledični odnos med liki, kar pomeni, da novo uvedeni lik raziskuje zapuščino prejšnjega, do epiloga z Ob-radovičem, ki omogoča in vzpostavlja drugi možni postopek: identifikacijo med veznimi ubesedenimi liki: Jurij Berger je Miha Puppis je Batagel je Obradovič. Nad to razmerje se dviga vseobsegajoča pripovedna perspektiva,
povezovalka likov v celoto s končnim epilogom.
Ob izvirni kompozicijski tehniki je opazna Ruplova parodija tako rekoč vseh institucionaliziranih vrednot, konvencij, institucij ob hkratni pisateljski vnemi, ki privede celoto do konca, čemur lahko rečemo le tekst. V ponesrečenih poizkusih pisanja posameznih akterjev je ob izginjanju njihovih načrtovanih nosilcev dana nemara najbolj skrita parodija in stiska: problem literarne snovi, motiva, ideje, tehnike, skratka, problem in parodija poetike. V iskanju avtentične poetike se izoblikuje Ruplu neke vrste antipoetika, v razkroju zgodbe antizgodba, v iskanju junaka antijunaka, v iskanju snovi in motiva antisnov in antimotiv.
Čas v njej rabelj hudi je pustolovščina jezika in tehnike, ki ji mora bralec slediti z beležko v roki, sicer pade skozi tekst. Vprašnje pa je, če v resnici bralec hoče to početi, če ga tekst kot tak v to privabi. Zdi se, da v Ruplovi antipoetiki parodija pada včasih v kar naivno tezo, skorajda obračunavanje z nekaterimi protagonisti. In naposled je tu še vprašanje literarnega vpliva. Tu ne mislim na zunanji vpliv, marveč na vpliv med osrednjimi literarnimi liki, saj nastopajo v zaporedju na način medsebojnega vplivanja: Jurij Berger vpliva na Miha Puppisa, ta na Batagla in literarni raziskovalec na Obradoviča. Nova tema in parodija: literatura kot vpliv. Rupel izkorišča vplivnost literature zato, da bi dokazal njeno fiktiv-nost, nevplivnost. Je to paradoks? V Ruplovi antipoetiki je tudi ta mogoč. Se pravi: bralec zbiraj, odloči se sam.
Seveda ostaja konec koncev še jezik: vse do izrabe pogovornih, strokovnih in znanstvenih plasti se spušča v svoji praksi, izrazno niha od aktivistične govorice, telegrafsko kronističnega dnevnika, dialoga, citatnega jezika, pisem, pesmi, zapiskov, predelanih zapiskov do  napisov   urnikov  in  naslovov.   Se
pravi, ves arzenal t. i. neliterarnega jezika, ki ga je v začetku stoletja uvedel v literaturo James Joyce.
90