Posamezni izgvod 40 grošev, mesečna naročnina 2 šilinga
V. b. b.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
LETNIK VI
CELOVEC, V SOBOTO, 4. VIII. 1951
MI HOČEMO GRADITI SVOJE
Življenje, Kakor znamo in
MOREMO; DO DANES PA SMO ZE DOKAZALI, KAJ ZNAMO IN MOREMO.
Tito
ŠTEV. 54 (42:1)
Spet zračni most v Berlinu
Dobro so nam še v spominu časi velike „ber-linske blokade" s strani sovjetskih zasedbenih oblasti, ko so zapadne sile vpostavile zračni most ki je bil tako uspešen, da so morali sovjeti na tem področju hladne vojne kratko in malo kapitulirati in blokado ukiniti. Sedaj pa se je položaj ponovno zaostril. Sovjetske zasedbene oblasti že nekaj tednov delajo tež-koče blagovnemu prometu med zapadnim delom Berlina in zapadno cono Nemčije s tem, da z vsemi mogočimi šrikanami preprečujejo izvoz v Berlinu izdelanega blaga v zapadno cono.
Zaradi tega Bonnska vlada odklanja podpis novega trgovskega sporazuma med obema conama Nemčije, stari sporazum pa je potekel dne 2. avgusta o polnoči. Odtlej je ves legalni blagovni promet med zapadno in vzhodno cono Nemčije ukinjen. Za prevažanje blaga iz Berlina v zapadno cono pa so en dan prej upostavili nov takozvani „mali zračni most", la bo omogočal prevoz okoli 75 ton blaga dnevno. V vso to zadevo so zapleteni tako vladni krogi zapadne Nemčaje kot tudi zapadne zasedbene oblasti, ki proučujejo ukrepe proti novi berlinski blokadi.
De Gasperijev program iredente
. V Izraelu so bile volitve
V ponedeljek so bile v Izraelu splošne parlamentarne volitve, za katere je bilo v tej mladi državi 800 tisoč volivnih upravičencev. Socialistična delavska stranka ministrskega predsednika Ben Guriona, ki je pri prvih volitvah leta 1949 dobila 35 odstotkov vseh glasov, je tokrat dosegla 38 odstotkov glasov. Splošna stranka desničarskih liberalnih Zioni-stov je dobila 18, levi socialisti 11, nacionalisti 7.5, veTska delavska stranka 6.3, komunisti 4, levičarsko liberalna napredna stranka 3, ortodoksna verska stranka 2.5, verska 2.5, desničarska delavska stranka pa 1.65 odstotkov glasov.
Ministrski predsednik Ben Gurion bo verjetno skušal sestaviti koalicijsko vlado brez desničarskih Zionistov.
Nehru vabi Ali Khana
Med Indijo in Pakistanom še vedno traja spor zaradi pokrajine Kašmir. Zato je ta teden ministrski predsednik Indije Nehru z nenavadno dolgim brzojavom povabil pakistanskega prezidenta Liakvat Ali Khana v Novi Delhi na neposredne razgovore o tem perečem vprašanju. V svojem brzojavu pravi Nehru, da se more ta spor rešiti ali na miren način ali pa potom vojne — Indija pa vojne noče.
Že prej je bil Nehru povabljen v Pakistan, ni se pa temu povabilu odzval, ker je bilo povezano s pogojem, da se morajo indijske čete najprej umakniti od pakistanske meje. Sedanje Nehrajevo povabilo pa ne stavlja nobenih pogojev. Kljub temu pa so nekateri krogi v Pakistanu mnenja, da je vojna med Indijo in Pakistanom možna, Jmr Indija zbira svoje čete ob pakistanski meji in da je zaradi tega Nehru-ju težko verjeti, da Indija ne bi imela nobenih napadalnih namenov.
Inozemski slavisti v Jugoslaviji
V Sarajevu se je začel enomesečni semniar za inozemske slaviste, ki ga je priredil zvezni svet za znanost in kulturo FLRJ. Seminarja se udeležuje nad 40 znanih slavistov iz ZDA, Velike Britanije, Francije, Avstrije, Zahodne Nemčije, Švice, Italije, Danske, Švedske in Norveške. Devet udeležencev iz drugih držav še pričakujejo. Na seminarju bosta predavala med drugimi tudi pisatelj Andrič in univ. prof. dr. Anton Slodnjak iz Ljubljane. Seminar vodi Salto NazečiS, pisatelj in profesor filozofske fakultete v Sarajevu.
V torek se je sedma De Gasperijeva vi \da predstavila rimskemu senatu in poslanski zbornici. Ministrski predsednik je v polurnem govoru, med katerim so ga kominformistični poslanci z medklici večkrat prekinjali, obrazložil program nove vlade, ki obsega osem točk.
De Gasperi se je zunanjepolitično zavzemal za tesnejše sodelovanje v Atlantskem paktu, za nadaljevanje naporov za spremembo italijanske mirovne pogodbe ter za pojačano aktivnost za priključitev Trsta k Italiji.
Poleg izjav, la se tičejo Trsta in revizije mirovne pogodbe, je De Gasperi s posebno resnostjo govoril o notranjih težavah in pozival vse Italijane k sodelovanju z vlado in k večji disciplini. Zavzemal se je za čimprejšnji sprejem treh zakonov: zakona o sindikatih, tiskovnega zakona in zakonskega načrta, ki izpopolnjuje ustavna določila glede prepovedi fašistične stranke.
čeprav je bil De Gasperi v svojih izjavah glede Trsta hoteno precej meglen, — piše v svojem komentarju ..Primorski dnevnik", — so te izjave pomembne, ker jih je izrekel predsednik vlade, Id je obenem tudi zunanji minister. To pa govori za to, da se s Sforzovim odhodom v italijanski zunanji politiki ni prav nič spremenilo. Meglenost v izražanju bi dala kvečjemu slutiti, da govornik sam ni popol-
noma prepričan v izvedljivost svojih načrtov.
Sam De Gasperi, pravi list dalje, je na dolgo in resno govoril o nič kaj razveseljivem notranjem položaju v Italiji. Mar predsednik italijanske vlade ni prepričan, da bi Italiji storil mnogo večjo uslugo, ko bi se z vso resnostjo lotil nikakor ne lahkih in ne maloštevilnih italijanskih problemov in jim posvetil ves svoj čas, namesto da ga izgublja za brezplodno pogrevanje starih iredentističnih želja? Italijanski imperializem je od nekdaj, da bi zanimanje lastnega ljudstva odvrnil od kričečih notranjih vprašanj, ki jih ni znal rešiti, iskal ceneno rešitev v osvajanju tuje zemlje. Polastil se je libijskih puščav, somalskih močvirij in abesinskih gora — in pustil v Južni Italiji na tisoče hektarjev plodne zemlje neobdelane; prinašal je ..civilizacijo" Trstu, Julijski krajini, Sloveniji, Dalmaciji in še komu — tako rekoč v rimskih predmestjih pa pustil ljudi živeti v smrdljivih luknjah.
Tam naj De Gasperi išče — zaključuje list — pravice italijanskega ljudstva: pravico do dela, do zemlje, do človeka vrednega življenja; tam naj išče sredstva za ustvarjanje solidarnosti z vladno politiko, ne pa v čaranju fate morgane okoli Trsta, ki naj italijanskemu človeku zaslepi pogled na njegove življenjske probleme.
Smo sestavni del človeštva, ki se bori
za mir
V zadnji številki ..Slovenskega vestnika" je bil članek, ki je obravnaval vojnohujskaški govor podpredsednika sovjetske vlade, Molotova, v Varšavi in prinašal besede maršala Tita, ki jih je v odgovor na Molotova obrekovanja izrekel na svojem potovanju k proslavi desetletnice vstaje na Kozari. V svojem slavnostnem govoru na tej proslavi pa se je maršal Tito ponovno dotaknil tega vprašanja ter ostro in jasno obračunal s klevetniki nove Jugoslavije, njenega vodstva in njenih narodov. Tukaj prinašamo prav te izvlečke iz Titovega govora na Kozari.
„Danes so ljudje, la nam oporekajo borbo, ki smo jo vodili. So taki, vendar pa mislmi, da ni danes po zemeljski krolgi po vsem tistem, kar vedo o naši državi, poštenega človeka, ki bi mogel verjeti klevetam in propagandi, da naše ljudstvo ni dalo tako dragocenega prispevka združenim narodom v borbi proti fašizmu.
Glejte, te dni je znani voditelj Sovjetske zveze Molotov našel za potrebno, da je šel na Poljsko in imel tam obrekovalni vojnohujskaški govor, naperjen proti naši državi in njenemu vodstvu. Povedal vam bom, zakaj nas je napadel; vendar bi vam prej še rad pojasnil, zakaj je odšel prav na Poljsko, v tisto Poljsko, proti kateri je 1. 1939 pošiljal svoje enote isti čas kot Hitler, v tisto Poljsko, proti kateri je bil naperjen njegov pozdravni govor Ribbentropu, ko mu je česttal k velikim uspehom fa-
šističnih tolp na Poljskem, — v tisto Poljsko, ki ni videla skoraj nobene pomoči, ko je bila Varšava spremenjena v prah in pepel, skratka v tisto Poljsko, ki danes ječi kot satelit in kot okupirana država. Tovariši in tovarišice, šel je v to Poljsko zato, ker jim tam ne cveto rože, zato, da bi zagrozil, zato da bi povedal Poljakom, kaj jih bo čakalo, če bi se drznili slediti primeru Jugoslavije. Ta grožnja, ki jo je tam naslovil na nas, se tiče predvsem poljskega ljudstva, ker bi moral po mojem mnenju vedeti, da se ne bojimo groženj. On tudi ve.
V tem njihovem obtoževanju, da smo zločinci, ne vidim nič drugega kot željo, da se prikrijejo njihovi zločini. Oni ubijajo po Albaniji, Bolgariji, Madžarski, Romuniji, Poljski in Češkoslovaški, in da o Rusiji sploh ne govorim. Seveda če je tako, tedaj je treba nas ob-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Ves svet obsoja izseljevanje na Madžarskem
Zunanje ministrstvo francoske vlade je objavilo sporočilo, v katerem pravi, da francoska vlada posveča mnogo pozornosti poročj-lam iz Madžarske, la govore o množičnem izseljevanja ..nezabeljenih elementov" iz njihovih stanovanj, To izseljevanje, ki se je začelo okoli 1. junija t. 1., se je odtlej še povečalo in zaostrilo. Žrtve so prej kot slej najrazličnejše plasti prebivalstva, v ne-mali meri, predvsem v Budimpešti, tudi delavstvo. Ta dejstva predstavljajo zločin proti človečanskim pravicam, za katere se je Madžarska ljudska republika v svoji mirovni pogodbi z dne 10. februarja 1947 obvezala, da jih bo priznavala in spoštovala.
Francoska vlada — pravi omenjeno sporočilo — smatra za svojo dolžnost, da tako prakso ostro obsoja. Na njeno pobudo so vlad' j treh zahodnih velesil sklenile, da bodo skup
no svečano protestirale proti množičnim izgonom prebivalstva iz Budimpešte.
Tudi predsednik ZDA Truman je obsodil prisilno preseljevanje prebivalstva na Madžarskem ter izjavil, da se ZDA posvetujejo o tem, kaj bi lahko storile, da bi madžarsko vlado prisilile, naj pred svetom da obračun za svoje nezakonito ravnanje. Izrazil je gnus do ukrepov madžarske vlade, ki tepta načela pravice in dostojnosti. Izjavil je, da je treba prisilno izseljevanje tisočev ljudi na Madžarskem smatrati kot očitno teptanje mirovnih določb, ki se nanašajo na človečanske pravice. Truman je dejal, da so ZDA že in da še bodo razkrinkale ravnanje madžarske vlade pred Združenimi narodi.
Ameriški zunanji minister Acheson je povedal, da bo ameriška vlada poizvedovala za imeni vseh madžarskih vladnih funkcionarjev,
la' so posredno ali neposredno odgovorni za to množično izseljevanje, da jih bo javno ožigosala. Zahteval je, da izseljevanje takoj ukinejo ter dovolijo izseljencem povratek na njihove domove ali pa naj jim vsaj dovolijo zapustili Madžarsko, da bodo izkoristili od drugih vlad ponujeno jim zavetje.
Kakor poroča zunanje ministrstvo Nizozemske, je Nizozemska madžarski vladi stavila ponudbo, da je pripravljena sprejeti nekatere v zadnjem času iz Budimpešte izseljene Madžare, vendar do zdaj še ni bilo nobenega odgovora na to ponudbo.
Marshallove pomoči ne potrebujejo več
Konec meseca julija je upravnik Marshallovega načrta za Evropo v Parizu, Viljem Foster, sporočil, da se dve državi, in sicer švedska in Portugalska, odrekata nadaljnji Marshallovi pomoči. V svojem komentarju k temu sporočilu pravi Foster, da je samopomoč povezana z ameriškimi dolarji, in tehnično podporo privedla v teh dveh državah do zboljšar nja gospodarskega stanja.
Brez dvoma je bilo v okviru Marshallovega načrta mnogim državam pomagano preko prvih povojnih težkoč, čeprav je ta pomoč šla v precejšnji meri na račun gospodarske samostojnosti teh držav, ki so bile oziroma so še vključene v to akcijo. Zato je verjetno igrala ob odločitvi predvsem Švedske, da se odrečg nadaljnji Marsallovi pomoči, gotovo vlogo tudi bojazen, da bi ne zgubila vedno več svoje gospodarske neodvisnosti.
Dunaj. — Od aprila 1948 naprej je Avstriia prejela že nad 560 milijonov dolarjev „ Marshallove pomoči".
Goriški nadškof umrl
Pretekli torek je nenadoma umrl gorišld nadškof mons. Carlo Margotti.
Msg. Margotti je bil goriški nadškof od leta 1934 dalje. Vatikan je 1. 1931 po želji fašističnih oblasti prisilil tedanjega goriškega slovenskega nadškofa Sedeja, da je dal ostavko na nadškofovsko mesto. Obljubili so mu, da bodo za njegovega naslednika postavili človeka, ki bo pravičen do Slovencev. Obljube pa niso držali. Prvi Sedejev naslednik je bil rene-gat Msg. Sirotti (Sirotič), ki je takoj ukinil slovensko Alojzijevišče, odpustil vse slovenske profesorje in uslužbence in prepovedal vsako rabo slovenskegga jezika v cerkvah in pri verskem pouku v šolah. Nadškof Sedej je razočaran in užaljen zaradi teh ukrepov že 28. novembra 1931 umrl. Leta 1934 je na Sirottijevo mesto prišel Msg. Margotti, ki je nadaljeval delo svojega prednika. Sestavljal je spiske slovenskih duhovnikov, katere je treba poslati v konfinacijo, in učil otroke, da je njihova dolžnost ljubiti Italijo in Duceja.
Goriški Slovenci za njim ne bodo žalovali. Želijo pa si, da bo Vatikan končno izpolnil obljubo, dano pokojnemu nadškofu Sedeju in postavil za goriškega nadškofa, če že ne Slovenca, pa vsaj človeka, ki bo spoštoval pravic« Slovencev.
(Po ..Slovenskem poročevalcu")
Za jezikovno enakopravnost v Trstu
V anglo-ameriški coni Svobodnega tržaškega ozemlja bodo letos izdali nove osebne izkaznice. Dosedanje osebne izkaznice so bile kljub protestom demokratičnih organizacij izdane samo v italijanskem jeziku.
..Primorski dnevnik", Glasilo OF za STO zahteva, da izdajo nove izkaznice v slovenskem in italijanskem jeziku. Prav tako tudi zahteva, naj bo v izkaznicah označeno tržaško državljanstvo Ln ne italijansko kakor doslej. Pri tej svoji zahtevi se list sklicuje na določbe mirovne pogodbe z Italijo.
Z MORJA NA MORJE
Jelovec, 4. S. 1951. V fr a j se je vrnila na svoje domove prva skupina 130 koroških otrok, ki so preživeli več ko tri tedne svojih počitnic na obali Jadranskega morja v Jugoslaviji. Slovenski otroci so letovali v počitniški koloniji v Pečinah pri Sušaku, otroci avstrijske narodnosti pa v letoviškem mestu Opatiji. Ob svojem prihodu v Podrožčico, kjer so jih pričakali tudi mnogi starši, da jih pospremijo domov, so otroci z radostjo pripovedovali o svojih nepozabnih lepih vtisih in doživljajih ob morju. žarečih in zagorelih obrazov so vsi vprek izražali željo, če bi smeli tudi prihodnje leto uživati počitniško veselje na sončnem zraku in v osvežujočih valovih Jadranskega morja.
Medtem ko so mladi Slovenci in Avstrijci s Koroške krepili svoje zdravje ob igri, pesmi in športu in brezskrbno uživali svoje počitnice, je bila Zveza slovenskih žena pridno na delu pri organiziranju in pripravah za odhod druge skupine koroških otrok.
Naval v drugo skupino je bdi še večji kakor v prvo, tako da Zveza slovenskih žena v mnogih primerih ni mogla ustreči sem staršem, ki so želeli, da bi tudi njihov otrok šel na letovanje v Jugoslavijo. Za sprejem v drugo skupino so bili kakor pri prvi predvsem merodajni zdravstveni in socialni vidiki, vsled česar marsikomu ni bilo mogoče ugoditi, da ne bi bili prikrajšani slabotni otroci in šolarji, katerim starši sami ne zamorejo oskrbeti letovanje. Predvsem pa tudi ni bilo več mogoče upoštevati vseh tistih, ki so se šele po poteku roka, la je bil v Slovenskem vestniku večkrat in pravočasno objavljen, spomnili, da bi tudi radi poslali svojega otroka na oddih. Kakor povsod drugod je treba pač tudi pri tem nekega reda in pravočasnih prijav, ker bi bilo sicer delo po nepotrebnem otežkočeno in ovirano. Zato je kar primerno, da na tem mestu opozorimo na to, da se bodo v bodoče vsi tisti, ki so se zanašali, da bo že kdo drugi za njih vse uredil, pravočasno pobrigali — sebi in predvsem svojim otrokom v korist.
V drugo skupino je Zveza slovenskih žena sprejela vsega 210 otrok, od teh polovico Slovencev in polovico Avstrijcev. Kakor slišimo,
Iz dveh razlogov stoji posebno letos fran-kistična Španija precej v ospredju svetovne pozornosti: pomladi so bile v Barceloni, Bilbau, San Sebastianu in drugod množične demonstracije in stavke, ki so pokazale, da dvanajstletni Francov režim ni mogel streti španskemu ljudstvu volje po svobodi; v zadnjem času pa se na zahodu, zlasti še v Združenih državah Amerike trudijo, da bi na vsak način vpisali Franca v spisek članov zahodnoevropskega obrambnega sistema.
V kolikor je tedaj izgledalo, da se znabiti bliža čas, ko bo „malemu Hitlerju" odzvonilo, toliko bolj se Francu vrača ohola samozavest, toliko bolj čuti tla pod nogami, ko postaja imperialistična politika sovjetske birokracije, pa bodi to kjerkoli v bližini njenih interesnih sfer, vedno bolj očitna, ko vedno bolj pritiska na svet mora sovjetske agresije. Karta, na katero Franco stavi, je tale: Ali ni Španija že petnajst let prvoborec proti „bolševizmu“? Ali ni morda Španija najmočnejša strateška postojanka evropskega kontinenta proti agresiji Vzhoda? Ali niso Pireneji močnejša -pregrada, kakor Rokavski preliv? Vse to pa podkrepi še s svojo številno policijo in vojsko, v kateri ima stalno 400.000 mož pod orožjem.
Agresivnost sovjetskih voditeljev je Francu, vrnila oholost, ki jo kaže še posebno proti tistim zahodnim državam, la so do njega najmanj popustljive. Dobro ve, da sta Anglija in Francija napoti sprejemu v tako imenovano atlantsko skupnost, zato sama odklanja vsakršno misel, da bi se Španija vključila v zahodnoevropski obrambni pakt.
Njegovi računi so približno takšni: zdi se mu, da v Združenih državah Amerike veliko več velja nevarnost sovjetske agresije kakor pa še tako močan odpor znotraj države ali pa v Evropi proti frankističnemu režimu; zdi se mu — in tega njegov tisk niti ne skriva — da so zunanjepolitične težave Velike Britanije in Francije veliko prehude, da bi ti dve mogli uspešno preprečevati njegovo ljubimkanje z Združenimi državami.
Izgleda, da se Franco doslej ni uračunal. V Atlantski pakt ga sicer niso sprejeli, zato pa kaže zadnje potovanje admirala Shermana. da so Združene države Amerike pripravljene dali mu v zameno za razne strateške baze v Španiji tako zaželjene dolarje, gospodarsko in
bodo tokrat letovali otroci slovenske narodnosti v počtniškem domu v Crikvenici, otroci avstrijske narodnosti pa v Pečinah pri Sušaku. Ta skupina se zbira danes na odhodnih postajah in bo odrinila danes zvečer iz Pod-rožčice po dolgem rovu skozi Karavanke na jug, — veselim, brezskrbnim, od sonca ožarjenim tednom nasproti. Spremlja jih tudi naša želja, da bi se v tovariškem razpoloženju prav dobro imeli in se okrepljeni in zdravi vrnili.
28.000 OTROK NA JADRANU
Na severnem Jadranu je letovalo doslej nad 12.000 otrok iz raznih krajev Jugoslavije. Največ otrok so poslale množične in sindikalne
V Jugoslaviji se je dalj časa mudila 18 članska delegacija svetovne zveze cerkva, ki so jo sestavljali zastopniki 15 različnih cerkva iz desetih držav. Delegacijo sta vodila Robert Tobias in dr. Charles Buckner, tajnik svetovne zveze cerkva.
Na svoji poti po Jugoslaviji so delegati najprej obiskali več mest v Črni gori in Srbiji, nazadnje pa so se sestali v Zagrebu. Povsod so jih sprejeli predstavniki verskih organizacij.
Delegati so si ogledali številne cerkve ter verske in socialne ustanove. Predvsem so se zanimali za delo cerkva, za versko, gospodarsko in socialno življenje, da bodo po vrnitvi v svoje dežele lahko poročali o položaju cerkva in verski svobodi v Jugoslaviji.
Na tiskovni konferenci, Id so jo priredili za domače in tuje novinarje, so zastopniki poročali o svojih vtisih ter podali skupno izjavo, da na svoji poti skozi Jugoslavijo niso opazili ničesar, kar bi opravičevalo trditve, da v Jugoslaviji ni verske svobode.
Dr. Gable, delegat iz Chicaga, je med drugim dejal: „Če je odstranjevanje revščine prispevek k mini, tedaj pomenijo napori Jugoslavije, da bi dvignili gospodarsko moč svoje dežele, resnični prispevek k miru." Delegat
vojaško pomoč. Da bi ne bilo proti tem namenom prehudega odpora znotraj ZDA, je Caudillo pohitel z ..reorganizacijo" vlade, ki naj bi dala videz, da je pripravljen „demokra-tizirati" režim. V vlado je postavil nekaj novih ljudi, ki naj bi vidno poudarjali njegovo odločnost v boju proti Moskvi. (Za ministra vojske na primer nekdanjega poveljnika .^lave divizije".)
Ob obisku admirala Shermana v Madridu je sicer poročal dopisnik ..Manchester Guar-diana", da bi bilo ..Trumanu najbolj po volji, če bi Franca in njegov režim čimprej pobrala kuga", vendar pa kaže Tazvoj dogodkov, da je do izpolnitve te želje še daleč, ker pogajanja z ZDA španskemu diktatorju samo podaljšujejo Življenje, ubijajo voljo tamošnjega ljudstva po odporu, zahodnoevropskemu obrambnemu sistemu pa jemljejo moralni in politični ugled.
Gotovo je namreč, da koristijo pogajanja med ZDA in frankistično Španijo, razen neposredno Francu, samo še Sovjetski zvezi. Sovjetski propagandi, ki je že doslej prikazovala zahodnoevropski obrambni sistem kot orodje agresije, bo odslej to še lažje, saj bo lahko uspešno izkoriščala dejstvo, da Združene države Amerike pomagajo na noge že precej onemoglemu fašističnemu Francovemu režimu in da paktirajo z njim.
Zato je tudi razumljivo, da so se v Angliji, Franciji in drugih evropskih državah odločno uprli poskusom vključevanja Franca v zahodnoevropsko obrambo. Brez dvoma je vzrok temu odporu tudi zasovraženost samega fran-kističnega režima v Španiji, brez dvoma je ta odpor tako močan, ker še niso zbledeli spomini na špansko državljansko vojno, na njegovo najtesnejše povezovanje z italijanskim in nemškim fašizmom, vendar je predvsem prav upoštevanje javnega mnenja tisto, ki tem državam ne dovoljuje, da bi sprejele Franca v svojo sredo.
Naj bo vzrok pogajanj s Francom kakršen koli, naj bo to politična kratkovidnost ali popustljivost pred skrajno republikansko desnico ter katoliškimi in vojaškimi krogi, posledice ostanejo slej ko prej negativne, ker gredo v korist sovjetske agresivnosti, predvsem pa v škodo španskega ljudstva.
orgamizacije iz Hrvatske, precej pa tudi iz Slovenije, Srbije, Makedonije ter Bosne in Hercegovine. Do konca septembra bo počitnice na Jadranu preživelo še 16.500 otrok.
TUDI GRADIŠČANSKI PIONIRJI
Skupina mladih Gradiščanskih Hrvatov, Id je mesec dni letovala v letovišču Malinska, se je te dni preko Zagreba vračala domov. Zagrebški pionirji in člani kulturno-umetniških društev so priredili mladim Hrvatom z Gradiščanskega kulturno prireditev. Mali gostje so bili s prireditvijo zelo zadovoljni in so ob odhodu zapeli nekaj gradiščanskih narodnih pesmi.
dr. Buckner pa je pri sprejemu v dečjem domu v Budvi dejal: „Videli smo vašo bogato preteklost, veseli obrazi vaših otrok pa nam najbolje prikazujejo bodočnost nove Jugoslavije!"
V Zagrebu se je delegacija sešla tudi s predsednikom komiteja za verske zadeve na Hrvatskem, monsignorom Rittigom, ter se raz-govarjala še z drugimi predstavniki pravoslavne, starokatoliške in evangeljske cerkve. Po 17 dnevnem bivanju v Jugoslaviji je delegacija te dni odpotovala v Ženevo.
(Nadaljevanje s 1. strani) tožiti, da ubijamo, da bi se na ta način nekako njihova dejanja prikrila. Kakšno moralno pravico ima Molotov, da nam meče v obraz obtožbe, da smo zločinci, da ubijamo ljudstvo in s kakšno pravico govori ta, ki je eden od glavnih voditeljev države, v kateri se uničujejo celi narodi pred očmi vsega sveta? Kje je nemška republika v Povolžju, v kateri je živel eden od najsposobnejših narodov? Ta je v sibirskih tajgah! Kje je tatarska republika s Krima? Ni je, v Sibiriji je, zginila je v tajgah in močvirjih! Kje so Čečeni s Kavkaza? Ni jih,,izgnani so s tistih hribov, kjer so se stoletja borili kot svoboden narod za svojo svobodo; zginili so v Sibiriji, pogoltnila jih je velikanska sibirska tajga in tam morajo postopoma umirati, ker jim klima ne prija. Kje so tisoči in desettisoči državljanov Estonske, Letonske in Litve? Ni jih, vsak dan jih vozijo v Sibirijo, da bi v najhujših razmerah tam delali in izginili z obličja zemlje. To čaka vsako tisto državo in vsak tisti narod, ki dovoli, da bi jim sedli za vrat. Kdo je torej zločinec, kdo izvaja genocid in kdo uničuje narode in se ukvarja z množičnim ubijanjem? To ni težko odgovoriti, zato nimajo nobene moralne pravice, da bi nam vrgli tako žalitev v lice.
Toda njim je to potrebno za notranjo uporabo nasproti svojim satelitom, da bi nas prikazali kot strašne zveri, ki žrejo ljudi. Vendar pa s tem ne bodo imeli sreče ne v drugih državah, pa tudi ne v Poljski. Poljski narod jih ne ljubi in jih ne bo nikoli ljubil. Poljski narod ima že stoletja slabe izkušnje z njimi. Stoletja se je boril, da bi bil varen življenja pred njimi in pred drugimi.
Molotov je tudi zagrozil, da bomo zginili,
Nacisti dvigajo glave
V Bonnu je bila ustanovljena „Zveza nemških vojakov", za katero sodijo, da je v njej včlanjenih 80.000 bivših nacističnih vojakov. Namen te nove organizacije je, da združi vse bivše nemške vojake in ustvari močno organizacijo, ki naj bi odigrala pomembno vlogo v političnem življenju Zahodne Nemčije.
Na čelu nove organizacije sta bivši admiral Gottfried Hansen in bivši general Ranke, ki je poveljeval nemškim padalcem, ko so se spustili na Kreto. Ranke je izjavil na nekem zborovanju v Brunsvvicku, da bivši nemški vojaki lahko sodelujejo pri obrambi Zahoda samo s pogojem, da bodo nemudoma izročeni na prostost vsi vojni zločinci in da bodo nemške čete popolnoma enakopravne.
Sam Ranke je bil pred kratkim izpuščen iz zapora v Franciji, kjer je prebil pet let kot vojni zločinec.
Agencija FP pa poroča iz Bonna, da je za-hodnonemška vlada razpustila Svet društev, v katerih so včlanjene žrtve fašizma. Sporočilo pravi, da je bil ta ukrep izdan zaradi ,,pro-komunistične in nezakonite delavnosti Sveta".
Stalin na krožniku
V sovjetski coni Nemčije so si kominformisti dolgo lomili glave, kako bi lahko še na nek nov način slavili Stalina. Končno so potuhtali nekaj originalnega. Tovarnam, la izdelujejo kuhinjsko posodo, so naročili naj izdelajo posebne barvaste propagandne krožnike s Stalinovo sliko na dnu.
Nove krožnike so razdelili menzam in gostilnam, kjer gostje ne morejo izbirati krožnikov po svoji volji ih svojem okusu. Ko Nemci pojedo juho, se jim prikaže mrki obraz diktatorja z hrla, ki so večkrat vidni že skozi poln krožnik, ker juhe v Vzhodni Nemčiji navadno niso preveč mastne in goste.
Pravijo, da mnogim takoj mine apetit, čim zagledajo sliko ..modrega in ljubljenega voditelja". Na ta način se baje prištedi celo mnogo prehrane za izvoz v Sovjetsko zvezo.
Nemci v sovjetski coni si med seboj šepetajo, da sta Stalinova petolizniška učenca Ulbrich in Pieck s to zamislijo prekosila celo iznajdljivega rajnega Gobbelsa, ki se nikdar ni spomnil na tako slavljenje Hitlerja.
Goričani bodo obiskali Koroško
Goriška „Soča", glasilo Demokratične fronte Slovencev v Italiji, poroča, da pripravlja Zveza slovenskih žena dvodnevni izlet na Koroško. Izletniki se bodo odpeljali s posebnim avtobusom iz Gorice dne 14. avgusta in bodo prenočevali v Celovcu. Naslednjega dne, 15. avgusta, bodo obiskali Gosposvetsko polje in se zadržali ob Vrbskem jezeru, od koder se bo-
da bo pri nas zrišlo do spremembe glede vseh vodilnih osebnosti, Id jih je imenoval zločince, in da bo to stvar opravilo ljudstvo. Toda to je rekel zato, ker je vedel, da ga naše ljudstvo ne bo slišalo. Rad bi ga videl tukaj, da bi prišel k nam in da bi pred vami povedal, kaj hoče, kakor tudi jaz povem, kaj hočem — pa bi videli, komu bi vi verjeli! Seveda nam je s tem grozil ne samo zato, da bi preplašili svoje satelite in narode tistih nesrečnih držav, la živijo pod njegovim jarmom, temveč da bi prav tako preplašil tudi nekatere ljudi pri nas, Id niso poučeni. Toda naši ljudje se ne ustrašijo nobenih groženj.
Z druge strani je zanimivo, da prihaja ta njihova grožnja v času, ko na vse strani spuščajo svoje golobe miru v zrak, la baje popuščajo in kažejo nagnjenje, da bi se sporazumeli. Ob istem času pa zadajo udarec Jugoslaviji, kakor da bi hoteli reči; „Glejte, samo to hočemo in ničesar drugega ne potrebujemo". To je stara fašistična metoda, stara nemška nacistična metoda — temu pa nihče ne verjame. Že se sliši glas z zahoda, tovariši, glede - na te grožnje, ki so naperjene zoper nas. Odgovor se glasi, da njim ni mogoče verjeti, ker svet pozna to prakso iz najbližje zgodovine in iz izkušenj, ki jih ima s Sovjetsko zvezo. Naj vas torej to ne plaši, naj vas ne plašijo grožnje, ki smo jih slišali od njih in ki jih bomo še slišali, s katerimi pa nam ne bodo škodovali. Tukaj lahko rečem v odgovor Molotovu samo to: če naj kdo sodi vodilnim ljudem te države, potem je to naše ljudstvo, oni pa naj se v zadeve naše države ne mešajol
Takšne vojnohujskašjče grožnje in takšen vojnohujskašla govor so sicer v popolnem nasprotju z njihovo miroljubno propagando. Po vseh državah, kjer je to le mogoče zbirajo ti ljudje podpise za mir! Kakor da bi ti podpisi zanje kaj pomenih. To delajo zato, da bi vrgli ljudem pesek v oči, da bi v moralnem pogledu dobili malo ugleda med narodi. Nas pa obsipavajo z vsemi zmerjanji in obrekovanji, ker bi nas radi pokazali kot stvar, ki jo je treba uničiti. Vendar pa jim to danes ne gre od rok. Njihova želja je, da bi bilo tako, da bi bili mi osamljeni, da drugi narodi ne bi pokazali zanimanja za nas, da bi bili popolnoma prepuščeni njihovi volji, ker njih je več — njihovih 200 milijonov proti našim 16. Toda 16 milijonov moralno močnih ljudi lahko napravi čudeže. Ni se nam torej treba bati groženj, ker smo sestavni del človeštva, ki si želi miru in ki se bo borilo za mir.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Casometergasse 10. Telefon 1624'4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kanitner Druek- und Verlagsgescllschaft m. b. H. Kla-genfurt — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PosischlieBfach 17.
Francu raste greben
Verska svoboda v FLRJ
Smo sestavni del človeštva, ki se bori
za mir
V Rutah-Brodeh, kraljestvu materinih sanj
Moral sem nenadoma uradno v Rute oziroma Brodi. Skoraj bi dejal v ..Ljubeljsko do-‘ lino“, toda vem, da naš dr. Josip Sašelj, pol-rojak iz Rut, odločno odklanja ta naziv, ki se nanaša na gorsko sotesko oziroma dolinico pod Ljubeljem proti Borovljam in la je povzeta po besedi, s katero so vzdeli starim slovenskim Brodem meščani drugega deželnega jezika svoje ime.
Brodi, z divjeromantično globeljo čepe, so postale letos za Celovčane zopet sila privlačne in mikavne. Vsako nedeljo se naravnost tare izletnikov iz glavnega deželnega mesta preko Borovelj ali Podgore v Podljubelj in od tod ob divji, skalnati soteski Čepe proti Brodem. „Samo v Dolomitih je doživeti nekaj podobnega", mi je zatrjeval mlad celovški trgovec, ki se je vračal zvečer z ozkih, vijugastih steza in potov ob peneči se beli Ljubelščici, in mlada, visokih gora vajena Gornještajerka mi je ob vrnitvi iz soteske ob Cepi vsa vzhičena dejala: ..Edinstven doživljaj; to zamoreš doživeti samo enkrat v življenju!"
•
„Prasim vas, vozite počasil,, se proseče obrača starejša gospa k našemu vozaču, ki polzi previdno po razmočenih, strahotno ostrih in naglo padajočih vijugah z avtobusom od Sa-potnice dalje čez Hudičev most proti Čavkovi gostilni v Brodi. ..Glejte slap!" in vsi sopotniki — tujci se strnejo strme in občudovaje kot na povelje na spodnjo stran avtobusa. Mene vendar prevzamejo ob pogledu po cesti in divje žuborečem potoku proti Ljubelju in vsem nazobančenim sivim, skalnatim gorskim vršičem navzgor prav, prav tesni občutki.
Sedanjost se spaja z davnimi spomini iz otroških let, ko sem prihajal tu in tam v ta prelepi gorski rojstni kraj in svet moje matere. Trenutno me opaja samo prelest in lepota vijugaste ceste ob potoku, ki je na vsakem ovinku zaznamovana z lesenim križem ali zidano kapelico in me za hip zajame tudi divni kontrast strmih, zelenih košenic ob vsaki stranici ceste z belimi, skalnatimi stožci, ki gledajo v dolino. Bele megle, ki se po nočnem dežju trgajo iz posameznih stranskih jarkov, oživljajo na svoj nemi, samo posameznikom razumljiv način veličastvo te gorske narave. Ni slučaj, da se je tudi prof. Fr. Perkonig uvedel pred dobrimi tridesetimi leti prvič z romanom v javnost, katerega je imenoval „Tiha kraljestva" in kateri se vrši v tem veličastnem okolju naših gora.
e
„Ali mi lahko poveste, kako daleč se moram peljati, da pridem do Zelenišnjaka?" se obrnem po domače na sopotnika, ki je videti domačin. „0, tu se morate peljati pa čisto na konec, že pod Ljubelski prelaz, do Ridovca, in od tam greste v graben noter pod Zelenico."
In res pridem v ta naš skrajni obmejni kot naše domovine brez vseh sitnih kontrol, ki jih doživljaš v drugih naših obmejnih krajih. Slikovitost gorske narave, v katero sem zašel, se me mogoče dojema globlje kot v mojih mladih letih in tudi ljudje so ostali enako ljubeznivi kot nekdaj. Toda strmina travnikov, njivic, lazov in gozdov in tudi možnost preživljanja prebivalstva se mi zdi mnogo, mnogo težja in trša kot v mojih mladih letih. Danes šele prav občutim, kaj pomeni, kositi po cele tedne v taki strmini, v kateri se obdržiš le z železnimi derezami na nogah. O kaki donosnosti dela in trpljenja v teh rovtah dandanes ne more biti govora. Držijo se nekako samo večji gospodarji, ki imajo dosti lastnih otrok ali pa posestniki, la imajo še dosti lesa. Toda, koliko je danes še takih?! Večina vseh manjših posestnikov z enim do štirih govedi, zamore živeti le še ob stranskem zaslužku v gozdu. Toda gorje, če ni pri hiši zdravega moškega, ki bi mogel iti po zaslužku v gozd! Ne preostane mu končno drugega kot prodati svojo zemljo „gospodu‘", graščaku. In to pot je šla več kot polovica vseh posestev v Brodeh. Vendar se še do danes držijo v grabnu pod Zelenico in Begunjščjco vsi manjši posestniki, kakor Ze-lenišnjak, Močnik, Kuhar, oba Straha in še višje. Pamž. Ali si morete predstaviti, da se Zamore jo v teh senčnih grabnih in ob taki strmini v nadmorski višini nad IlOOm še dolgo držati ti naši mali gospodarji?! Včasih je bil hi še vsaj postranski zaslužek pozimi z vožnjo in s kidanjem snega na glavni cesti od Boro-velj proti Ljubelju, toda danes je ta dohodek
povsem odpadel. Govoril sem z večjim, sicer zbujenim posestnikom, da bi tu vsaj košnjo motorizirali, toda žalostno ugotavlja posestnik, da je tu za motorno kosilnico prestrmo. Edino žične vspenjače bi zamogle olajšati delo tem ljudem, ako hočemo, da je ne bodo iz Brodi počasi in sigurno povsem razselili tudi večji posestniki.
In če govoriš s katerim koli gospodarjem ali gospodinjo, vsaki se posveti v očeh poseben ogenj sreče in blaženosti, če omeniš grunt ali posestvo v — ravnini.
Ravnina pomeni še danes za marsikaterega Brojana pojem sreče. In posestvo v ravnini je menda tudi pri moji dobri, pokojni materi odločalo, da se je poročila iz rovt v dolino, na ravnino. In vendar, vse življenje dobra mati ni mogla pozabiti njenih rovt. Zakaj neki? Ali jo je klicalo nazaj veličastvo gora in planin ali nepokvarjena odkritosrčna bit kljub vsemu veselih, bistrih Brojanov? Mislim da tu ni toliko vplivalo ne eno ne drugo, kakor bolj — ka-
POšTAR: Čudovita stvar, gospoda! Uradnik, la smo ga imeli za revizorja, ni bil revizor.
VSI: Kaj, ni bil revizor?
POŠTAR: Prav noben revizor. Iz pisma sem zvedel.
POGLAVAR: Kaj govorite, kaj govorite? Iz kakšnega pisma?
POŠTAR: Iz njegovega lastnega pisma. Na pošto je prišlo pismo. Pogledam naslov in berem: „Poštna ulica". To mi je kar sapo zaprlo. „No,“ sem si mislil, „najbrž je našel nered v poštnih zadevah in to sedaj sporoča načelstvu." Torej vzamem pismo in ga razpečatim.
VSI: Berite, berite!
POŠTAR (bere): „Ljubi moj Trjapičkin! V naglici Ti naznanjam, kakšni čudeži se gode z menoj. Med potjo me je do dobrega obral neki pehotni kapetan, tako da me je hotel gostilničar že vtakniti v luknjo; kar me je po moji peterburški vnanjosti vse začelo imeti za generalnega gubernatorja. In sedaj živim pri mestnem poglavarju. Od vseh dobivam naposodo, kolikor hočem. Strašanski čudaki: ti bi umrl od smeha. Vem, da pišeš članke: daj sprejmi jih v svojo literaturo! Tu je prvič; poglavar — bedast kakor sivi žrebec ...“
POGLAVAR: Ni mogoče, to ne stoji v pismu.
POŠTAR (mu pokaže pismo): Poglejte sami!
POGLAVAR (bere); ,.Kakor sivi žrebec."
POŠTAR (nadaljuje): ..Poglavar — bedast kakor žrebec..." »
POGLAVAR: O, za vraga, prava sila vam je ponavljati!
POŠTAR (nadaljuje): „Hm, hm, hm, sivi žrebec. Poštar je tudi dober človek...“ (Preneha.) No, tukaj se tudi o meni izraža nedostojno.
POGLAVAR: Ne, ne, berite!
POŠTAR: Ali čemu neki?
POGLAVAR: Morate! Za vraga, če smo že začeli, sedaj pa do konca!
ARTEMIJ FILIPOVIČ: Dovolite, bom pa jaz. (Si nadene naočnike in bere.) „Poštar je ko groš grošu podoben kanclijskemu slugi Mihejevu; gotovo je tudi kak falot ali pijanec."
POšTAP. (proti gledalcem); Se vidi, da ta človek ni drugega ko pokvarjen pobalin, ki bi ga bilo treba našeškati, nič drugega!
ARTEMIJ FILIPOVIČ: ..Oskrbnik dobrodelnih zavodov ... i... i." (Jeclja.)
KOROBKIN: Zakaj ste pa obstali?
ARTEMIJ FILIPOVIČ; E, nerazločna pisava ... sicer pa je tako jasno, da imamo opraviti z malopridnežem.
KOROBKIN: Dajte meni! Mislim, da imam boljše oči. (Seže po pismu.)
ARTEMIJ FILIPOVIČ (pridržuje pismo): Saj to mesto lahko izpustimo, naprej je že bolj razločno.
kovost zemlje, Id je za pridelovanje sočnega zdravja kot na kislih in prodnatih zemljinah doline. Nikdar ni mogla pozabiti moja skrbna mamica iz Rut lepo oblikovane, hitro rastoče in donosne živine, Id je rasla v teh krajih in se poleti preživljala na planinskih pašnikih. Žal, so ti le bolj divja, neurejena paša po gozdovih in last — gospoda, fevdalca, Id še danes več ali manj na milost ali nemilost (kakor smo videli nedavno v Selah!) dovoljuje ali prepoveduje kljub raznim starim pisanim in nepisanim pravicam pašo po — ..gospodovi" zemlji.
•
Čar ravnine je bil tudi vzrok, da je toliko sposobnih, bistrih Rutarjanov in Plajberžanov poselilo vso celovško okolico, Radi-še, Žjhpo-lje, Kotmaro ves, Hodiše in mnogo drugih vasi in občin koroške sredine. In kot v kakem slabem romanu sem doživljal v času zadnje vojne srečanje z naselitvijo Brojana v nemški
KOROBKIN: Dovolite, dovolite že vem.
ARTEMIJ FILIPOVIČ: Bom že sam: res, dalje se prav dobro bere.
POŠTAR: Ne, ne: berite vse! Saj se je poprej tudi vse bralo.
VSI: Artemij Filipovič, dajte no pismo Korob-kinu! Korobkin, berite vi!
ARTEMIJ FILIPOVIČ; Takoj. (Oddaja pismo.) Tule prosim ... (Zakriva nekaj vrstic s prstom.) Berite od todle dalje! (Vsi silijo k njemu.)
POŠTAR: Berite, berite! Ne bodite neumni! Vse naj se prebere!
KOROBKIN (bere): ..Oskrbnik dobrodelnih zavodov Zemljanika je pravi pujs s kapico na glavi."
ARTEMIJ FILIPOVIČ (proti gledalcem): To naj bo duhovito! Pujs s kapico na glavi! Kdo pa je že videl svinjo s kapico na glavi?
KOROBKIN (nadaljuje):	„šolski nadzornik
ves smrdi po česnu."
LUKA LUKIČ: Bog ve, da česna še svoj živ dan nisem imel v ustih.
Valentin Vodnik:
MOJ SPOMENIK
Kdo rojen prhodnjih bo meni verjel, da v letih nerodnih okrogle sem pel?
Ni žvenka ne cvenka, pa bati se nič; živi se brez plenka o petju ko ptič.
Kar mat je učila, me mika zapet, kar starka zložila, jo lično posnet.
Redila me Sava, Ljubljansko polje, navdale Triglava, me snežne kope.
Vršaca Parnasa zgolj svojega znam, inakega glasa iz gosli ne dam.
Latinske, helenske, tevtonske učim, za pevke slovenske živim in gorim.
Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.
občini Obermuhlbach izza šent Vida ob Glini.
Hitlerizem je porinil tudi mene iz območja moje ožje domovine. Moral sem v službo v šent Vid. Ker v mestu nisem dobil stanovanja, so mi določili začasno bivališče na okoliškem, gostilniškem veleposestvu. Pri Radingerju se je reklo, pisali pa so se Ravnik. Ker se v tem takratnem pod silo razmer določenem novem bivališču skraja sploh nisem brigal za gospodarja oziroma gospodinjo, sem šele čez mesec dni, ko sem že odhajal odtod, doznal, da sem bival v hiši Rutarjana, Ravnika (celo daljnega sorodnika), ki je prišel pred štiridesetimi leti iz rutarske bajte z eno kravo za voznika v Sent Vid, a se je tu kot izredno spreten in bister delavec ter odličen pevec s pridnostjo in podjetnostjo dokopal do lastnega posestva in da so ga ondotni mogočni, gospodarsko napredni in samozavestni gospodarji izvolili za svojega — župana.
AMOS FJODOROVIČ: Hvala bogu, da vsaj o meni ne stoji nič v pismu.
KOROBKIN (bere): Sodnik..."
AMOS FJODOROVIČ (zase): Viš ga no!.., (Na glas.) Gospoda, eni se zdi, da je pismo predolgo. Pa tudi: kdo bi tako cunjo
bral!
LUKA LUKIČ; Ne, ne!
POŠTAR: Ne, le dalje!
ARTEMIJ FILIPOVIČ; Ne, zdaj pa do končal
KOROBKIN (nadaljuje): „Sodnik Ljapkin-Tjapkin je v najvišji meri mauvais ton..." (Obstane.) To je menda francoska beseda.
AMOS FJODOROVIČ: Vrag jo vedi, kaj pomeni! Se dobro, če samo sleparja, a morebiti tiči v njej še kaj hujšega.
KOROBKIN (bere dalje: „Sicer pa so to gostoljubni in dobrodušni ljudje. Zbogom, ljubi Trjapičkin!"
ENA IZMED DAM: Pošteno vas je obrenkaL
POGLAVAR: Tako me je torej do dobrega zaklali Ubit sem, ubit, popolnoma ubit. Pred očmi se mi mrači: namesto obrazov vidim pred sabo svinjske rilce, drugega nič. Nazaj z njimi! (Maha z rokami.)
POŠTAR: Kako nazaj! Kakor nalašč sem ukazal oskrbniku, naj mu da najboljšo trojko konj.
AMOS FJODOROVIČ: Ampak to, to, gospoda: ta človek, vrag ga vzemi, si je od mene izposodil tri sto rubljev.
ARTEMIJ FILIPOVIČ; Od mene tudi tri stol
POŠTAR: Oh, od mene tudi tri sto.
BOBčINSKIJ: Od mene in Petra Ivanoviča pet in šestdeset papirnatih.
AMOS FJODOROVIČ (začuden razkrili roke): Kako se je to moglo zgoditi? Kako smo mogli biti prav za prav tako slepi?
POGLAVAR (se bije po čelu): Kako sem mogel jaz — ne, ne — kako sem mogel jaz, stari bedak? Pamet me je zapustila, jarca staregal... Trideset let sem že v službi; noben trgovec, noben dobavitelj me ni še speljal na led, prevaril sem več ko enega sleparja. Tri gubernatorje sem ukanil... Kaj gubernatorjel (Mahne z roko.) Kdo bi govoril o gubernatorjih... (Besen.) Tukaj glej, glej ves svet, vse krščanstvo, vsi glejte, kako je bil za norca poglavar. Eh, ti toponosec. Strigalico, capo si imel za imenitnega človeka! Zdaj pa tam po vsej dolgi beli cesti zvončklja. Po vsem svetu raznese to storijo. Ne samo, da se vse norčuje z menoj — navsezadnje se najde še kak peresni praskač in me dene še v komedijo. To je, kar človeka žali! Niti činu niti stanu mojemu ne prizanese in vse se bo režalo in ploskalo. Kaj se smejete? Sebi se smejte! Eh, vi!... (Od srditosti tepta z nogami po podu.)
OROŽNIK (vstopi); Iz Petersburga je prišel po višjem povelju revizor in zahteva, da pridete takoj k njemu. Stanuje v gostilni. (Te besede kakor strela z jasnega ošinejo vse navzoče. Vsi okamene.)
Revizor, 1836, odlomek — Prevod iz ruščine
France Vernik.
Nikolaj V. Gogolj:
REVIZOR
V majhnem ruskem mestecu pričakujejo revizorja. V krčmi se nastani mlad gosposki človek; mestni odličniki ga imajo za revizorja in se mu skušajo na različne načine prikupiti. Po njegovem odhodu pa spoznajo, da jih je ukanil.
DESETICA
Dvanajst ali trinajst let mi je bito; bodil sem v tretji razred realke. Nekega jesenskega jutra sem se rano vzdramil; danilo se je komaj, v izbi je bil somrak. Velika je bila izba, ali vendar se mi je zdela tisto jutro ozka in tesna, vsa natlačena in nametana kakor ob selitvi, štiri postelje so stale ob stenah, med njimi police za knjige, veliki leseni kovčki, podobni skrinjam, omare za obleko, na sredi ogromna miza, s knjigami in zvezki pokrita; vse to je dobilo v somraku udne, popačene, nekako sovražne oblike in je napravilo vtis nepopisne revščine in žalosti. Na ostalih posteljah so ležali moji tovariši; vsi so še spali trudno jutranje spanje: lica vroča, puhteča, usta na pol odprta. Starejši so bili od mene; že drugo leto smo stanovali in spali v eni izbi, pa jim nisem bil pravi tovariš; gledali so me postrani, sam ne vem zakaj. Kmečki sinovi so bih", krepki, glasni, veseli; v meni pa je bilo nekje čisto na dnu nekaj grenkega in pustega, kar se je morda ponevedoma razodevalo tudi v besedi in v očeh.
Na okna je potrkaval dež, čisto potihoma, kakor z mehkimi prsti; lilo je že teden dni v dolgih, tankih curkih; tisti dež, ki napravi človeka otožnega, topega, mu zastre vse vesele podobe in mu pokaže druge, neznane, v sive halje zavite. V izbi je bil vzduh težak in zatohel, dišalo je kakor po ostankih slabe večerje, po dežju, po neumitih, potnih telesih, po strupeni sapi bolnikov.
Narodna:
BOM ŠEL NA PLANINCE
Bom šel na planince na strme gore, bom slišal od daleč zagorske zvone!
Zagorski zvonovi premilo pojo; nemara preljubo k pogrebu neso.
Pa če jo nesejo, le naj jo neso, saj dolgo ne bode, pa pojdem za njo!
Zvoniti bom pustil, kropiti pa ne, kropile jo bodo le moje solze!
Vse to sem videl in občutil v enem samem trenutku in vsega me je presunila grenka, neusmiljena bolest. Ta težki, strupeni sopuh v izbi mi je bil nenadoma kakor podoba in znamenje mojega življenja, vsega življenja, od prvih žalostnih spominov pa do konca, daleč v brezupno prihodnost, ki sem jo videl razločno pred seboj. Tako me je bilo groza, da sem si komaj upal dihati; ležal sem čisto mirno, z očmi, široko uprtimi v somrak. Bilo je kakor v sanjah, ko človek v enem samem hipu prehiti leta in desetletja — ena sama podoba je, v enem samem okviru, a tic je tisočero, oči strme trdo kakor iz večnosti. Vse grenke ure se vračajo in devetkrat huje jih občuti srce v spominu, nego jih je občutilo prvikrat. Daleč gre spomin, vse zastore odgrne. Spominjal sem se dogodkov, ki so se vršiti, ko sem bil komaj dobro shodil in so me »e oblačili v dolgo, neokreno krilce. Povrnili so se večeri, ko sem zaspal z objokanimi očmi; povrnila so se jutra, ko sem se vzdramil in nisem odprl oči, da bi ne videl dneva, da bi ga nikoli več ne videl. Malodušnost se je prelila v obup, v nemo grozo pred življenjem, v spoznanju, da drži pot nevzdržema nizdol, v brezdanjo globočino in da ni rešitve. Ne jekniti nisem mogel ne zastokati; tiščalo mi je srce z neusmiljeno silo.
Gospodinja je stopila v izbo. ,.Fantje, kvišku!"
Velika je bila in debela, v lice zabuhla; bal sem se je kakor nečesa sovražnega, zlohotnega; in ona je to najbrž vedela, ker me tudi sama ni imela rada. Tisto jutro pa mi je bila še strašnejša, ogromna kakor gora, temna in tuja; vztrepetal sem, ko me je ošvignila z malimi sivimi očmi; in vstal sem Hitro.
Zeblo me je, ko sem se oblačil; in lačen
sem bil. Zajtrka nisem imel, drugi trije so ga imeli. Iz kuhinje je prijetno dišalo po kavi. Doma sem pravil, da mi dajejo jutranjo kavo tam nekje na Sentpetrski cesti, pa ni bilo res. Grenko in čudno se mi je storilo, ko sem ugledal na mizi velike, polne skodelice, iz katerih se je sladko im toplo kadilo; poleg vsake skodelice je bil kos belega kruha, z rumeno skorjo, lepo zapečeno, da bi zahrustala med zobmi.
„Kaj bi zdaj in kam bd?“ sem pomislil. Doma nisem mogel ostati in hi tudi maral ne bil; rajši v mrtvašnico opolnoči. Na okno je tiho potrkaval dež; če bi hodil po ulicah le pol ure, bi bil premočen do kože in vsi bi vedeli kako in kaj. Sole pa me je bilo strah; učenje mi ni delalo skrbi, aM vse mi je bilo tam tuje, neprijazno; stal sem pred učiteljem kakor razbojnik pred sodnikom.
Gosta bukova šuma pod Volim poljem je sprejela Erjavca in mene v svoje sence in, medtem ko je blizu naju pridna žolna kovala na suhem deblu sva midva obravnavala mile spomine iz dijaških let. Erjavca nisem videl, odkar je po dovršenih prirodoznanskih ukib in profesorskih izpitih odšel v Zagreb, kjer mu je bila na ponudbo profesorska služba s pog*> jem, da bo predaval v hrvatskem jeziku. Naglo se je privadil hrvaščini in se omilil bratskemu narodu. Zagreb mu je bil druga Ljubljana in hrvatska zemlja druga domovina vendar kakor nekdaj dijaka, tako so zdaj profesorja vlekle počitnice h gorenji Savi, da bi si ogledal od blizu slovenske planine.
Tukaj visoko na triglavskih rebrih sva se živo spominjala kako nedosežno više so se na Dunaju spenjale naše nade in domišljave, kadar smo snovali zlato prihodnost sebi in narodu, in kako smo hkrati trezno in skromno obdelovali slovstvo in slovenščino. Blizu eno leto smo stanovali tedanji dijaki: Frančišek Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in jaz v eni hiši Vide riškega predmestja. Bil sem sicer na gimnaziji dve leti za temi odličnjaki, ki so bili med seboj sošolci,
Miran Jarc:
SIN
Moj ded je izoral vse tod okrog in zasejal, gozdove zasadil, zemljo jq še z ženitvijo razširil, zapite bajtarje pognal na boben..« Vse mu je blagoslovil ljubi Bog, ker ni bil kak pojoč deseti brat... Cesarju vdan in Cerkvi vernik zvest mogočno si zaseljal je posest.
Moj oče je še dalje vrgel mreže, zajel vinograd, kupil mlin in ž»go ... in prižupanil pol vasi... Na vago ni dal vesti kot vojni liferant.
In rasel je: družabnik, delničar, predsednik d. d. To smo vozili v ekspresih, v avtu ... ložo smo imeli in guvernante in — srce sočutno.
A jaz sem v tej družini bil izroči: svoje srce in glavo sem uboga).
Izrval sem se iz vsiljenih zablod, rodil se iz sebe v novi, spodnji svet, začutil, da sem zdavna vanj že ujet, pomešal se med brate iz blatnih cest in našel v katakombah novo vero... Moj sin ne bo več vedel za — posest.
vendar so me sprejeli medse v prijateljsko družbo, ki se ni nikoli krhala. Vezalo nas je zvesto zanimanje za slovstvo sploh in za slovenščino posebej in vsi smo tedaj dokaj pridno pisali v Janežičev ..Slovenski Glasnik".
Na določen večer v tednu smo se shajali v gostilni. Tam smo pri svoji mizi kritikovali, modrovali, načrte snovali ter se sploh moško veljavili, čeprav smo zmerno piti. Naš blagajnik je namreč za vsak dan določa) nepreko-račno vsoto in v tisti bolj starinski gostilni niso poznali pogodbe, ki se piše s krčmarsko kredo. Cesto je k nam priromal iz drugega predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih novic. Kadar nam je on prisedoval, smo
S knjigami pod pazduho sem stopil na ulico. Koj mi je stopila vlaga v čevlje in stresel roe je mraz. Dež mi je pršil v lice, knjige sem skril pod suknjič. Ulice so bile žalostne, sive: vse sivo, hiše, ljudje, misli, ves svet; tlak je bil spolzek, po cestah so se nabirale in prelivale velike luže; če je šel voz mimo, je škropilo na obe stani in ljudje so se umikali. Neba ni bilo, od mokrih streh je visela siva megla. Ljudje, ki sem jih srečaval, so bili vsi mrki, nepriljudni, kakor da bi skrivali za čelom temne misli, nelepe skrbi; hiteli so mimo, gledali so v tla.
Nisem šel naravnost proti šoli, prezgodaj je še bilo. Hodil sem po ulicah, gledal pa nisem nikamor, ničesar nisem iskal. Včasih ie Zadišalo iz odprte pekarnice po gorkih, svežih žemljah, po tistih zlalorumenih: zaliru-staš enkrat, pa je ni. Dežilo je tiho; iz cevi
vselej obdelovali svetovno politiko z najvišjega stališča, pretresovali starikava, države vodeča načela in nove, v narode prodirajoče nazore ter popravljali zemljevid planeta Zemlje v veliki meri po svojih željah, a v majhni meri po svojih nadah. Včasih je tjakaj prihrumelo večje krdelo rojakov. Tedaj smo ognjevito govorili in razlegale so> se domače pesmi. To so strmeli dobrodušni dunajski meščani pri drugih mizah nad krasnimi glasovi in milimi napevi te žjve mladine iz neznane ..Ilirije" tam za morjem, ki je hila dunajskemu „meželjnu" deveta dežela!
Nekoč smo imeli jako obilen zbor. Posetil nas je dr. Lovro Toman, tedaj še zgolj, odvetnik v Radovljici. Čarobno je pel in navdušujoče govoril. Tega pa mn nismo oprostili, da se ni dal prepričati, da pesnik Levstik presega pesmarja Koseskega. Največ ir> najrajši smo pa bili čisto sami med seboj, ker tedaj nam je bil večer več nego sama zabava. Govorili smo svojo reč slovenski, ne boječ se zalezovalcev in ovaduhov.
Eno leto in dalj smo se ondi shajali na svoje večere, modricam posvečene, da pri pičlih mericah vina otresemo prah podi rev ne gg ro-hotanja s praznično odetega duha. Marsikatera dobra ideja se je ondi zanetila. Kadar je pa kdo izmed nas prejel od urednika Janežiča petkrat zapečateno pismo, kar smo imeli vselej že nekako naprej zračunano, tedaj je bilo to vsi petorici „titulus mensae". Srečni prejemnik je bil zares srečen, ker je navadno več prejel nego je pričakoval, in rad je plačal, kar je večina odločila po previdnem preudarku. Trčili smo na zdravje blagega urednika Janežiča, ki naših prvencev ne ceni samo visoko, ampak jih celo više plačuje, nego smo jih sami cenili, in iskreno želeli sijajen uspeh listu, uredniku in pisateljem.
Davno že so zapustili ,,meželjni“ svojo podedovano mizo, a mi, ljubljenci modric, smo se še vedno postavljali in proslavljali. Vse nas je obsevalo duhovito, prešerno veselje. Tušek je vedel največ novic in kratkočasnic, a ni se hudoval, kadar smo mu očitati, da jih pogreva. Erjavec, naš ,.Primož", je preudarno iz mirne duše razvija) svoj prirodni, čestokrat prav drastični humor in resno se je drža), čeprav smo se smejali vsi drugi. Tine Mandelc je bi) iskrenejši in je dal glasovati, da zve sodbo večine, če njegov bistri dovtip ni ugajal. A često smo glasovali po dvakrat; zdaj njegov najmilejši prijatelj „Smonca" Jenko, ki se je tako rad in tako veselo smejal kot nedolžno dete, je bil hkrati oster dialektik in dovtip mu je moral biti tako duhovit kakor modroslovsko jasen, drugače ga ni pohvalil. Cesto je sprožil Jenko v nas perečo puščico v kratkih, gladkih stihih in, če smo ga prav lepo — da, prav lepo! — prosili, nam je prečita! pesem, ravnokar ustvarjeno, in tedaj so ni smejal. Dali so besedo tudi meni najmlajšemu in svobodno se mi je razveza) jezik. Kadar je pa Tine Mandele zaklical svoj ..claudite iam rivos", ne govorniku, ampak naši dobrovoljni stari krčmarici, tedaj smo vstali in se preselili v kavarno...
In danes? Franjo Erjavec počiva v Gorici, Simon Jenko v Kranju, Valentin Mandelc v Karlovcu, Ivan Tušek v Ljubljani. Veliko duševnih biserov, namenjenih iskreno ljubljenemu narodu, je z njimi pokopanih v prezgodnjih grobovih. To je naša usoda!
Moja hoja na Triglav, 1897, odlomek
ob oglih je curljalo, luže so rasle, prepregale so ceste od tlaka do tlaka; kakor sem stopil, je zažmečilo in voda mi je brizgala v čevljih • že iznad prstov.
Šolsko poslopje je bilo zelo visoko in žejo gosposko; bil sem pred njim kakor berač pred gradom. Okna so gledala mrko in strogo kakor učitelji. Ko sem stopil v vežo, sem povesil glavo in hudo mi je bilo. Tako bi človek stopil v sovražnikov hram, z rokami zavezanimi na hrbtu, ves ubog in ponižen. Noge so mi bile težke, šel sem počasi po stopnicah, upognjen, kakor hodijo starci.
V šolski sobi je bilo zelo toplo; ali dišalo je tuje, neprijetno, bog sam vedi kakor po besedi: „Rubet“ Ko je človek ugledal te redno in skrbno razvrščene klopi, naenkrat ni bil več človek, temveč učenec in številka v razredni knjigi. Bolest ti kljuje v srcu, ti bije na tilnik, ti pa premišljuj, kdaj da je bil rojen Klopstock.
Nič nisem vedel, kateri učitelji je bil in kaj je govoril; ves čas je bila ena sama misel v meni: „Bodi konec, saj ni nič; nehaj!" — Poleg mene je sedel moj debeli tovariš, sin ljubljanskega krčmarja, in je neprestano jedel. Skrival se je za široki hrbet svojega
Josip Stritar:
V ŠOU
..Ti tani šesti v drugi klopi! Koliko je šest krat pet?" Majhen mož na prste stopi:
» „Sest krat pet je trideset!" “
„Vraae družijo se rade, pet na smreki jih čepi.
Puška poči, ena pade, koliko jih še sedi?
Kaj se ti zdi?" — „ „Nobena!“ „Kaj? To v glavo mi ne gre!"
„ „Ena pade ustreljena, druge štiri odlete." **
.f,-,* A :	'A:'-'	-
„Glej ga glej, glavica bistra!
Majhen deček, velik mož.
S časom boš. še za ministra, ako vedno priden b©š!“
prednika in je jedel. Okrogel, zalit obraz je imel in hudobne skope oči; tolste roke so bile zmerom mastne, ker je jedel, jedel. Meni je bilo v prsih suho in prazno, jezik mi je bil trd.
Ob desetih, ob uri počitka, so vstali vsi, da bi si šti kupit klobasic k vratarju ali prebogat se po dvorišču. Jaz nisem vedel kam-Grabilo me je za srce, da sem sam, čisto sam. Najrajši bi bil zaklical, kakor sem bil otrok: ,,Bog, daj mi umreti!"
Prišel je tovariš in je rekel: „Ti, zate je pismo!"
Res je bilo na deski napisano moje ime. Sel sem, starec, s težkimi, trudnimi koraki k vratarju.
Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril sem se k oknu, da bi ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno oko. Odpiral sem počasi in čisto čudno, veselo in težko mi je bilo pri srcu. Tam so bile spet tiste velike, težke, neokretne črke: „Ljubi sin!" Zakaj mati se je bila šele 0d nas otrok naučila pisati: zato da je ne bi bilo sram. Ko sem razgrnil pismo, je zaklenketalo po tleh; sklonil sem se in sem pobral; desetica je bila. Tista tenka, oguljena, srebrna desetica, ki jih že zdavnaj ni več. Ko sem jo vzel v roke, me je obšlo kakor milost božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo me j« kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo, velo, trepetajočo roko, ki je držala med prsti poslednjo desetico ter jo naposled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na nji sami napisana
Skril sem se čisto v kot, da hi me nihče ne videl. Iz srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me je kakor v vročioi. Ali ko sem se vračal po stopnicah v šolsko izbo, je bilo v meni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre samo ljubo sonce-In glej, čudo nebeško —> res so se bili razmaknili oblaki in veselo sonce je zasijalo skozi okno...
Janez Mencinger:	J gj Q	g	g

ICSSBEHHEli
4.	avgust, sobota: Dominik
5.	avgust, nedelja: Marija Snežnica
6.	avgust, ponedeljek: Gospodovo sprem.
7.	avgust, torek: Kajetan, spozn.
SPOMINSKI DNEVI
4 8. 1944 — Prva večja akcija Bojeve čete na Svinski planini. Na cesti Borovlje--Šmarjeta so partizani uničili avtobus.
"• 8. 1850 — Rojen blizu Diepe v Franciji "pisatelj Guy de Maupassant — 1895 — Umrl Friedrich Engels, najožji sodelavec Karla Manca — 1914 — Avstro-ogrska napovedala Rusiji vojno — 1945 — Prvi kongres Ljudske fronte Jugoslavije v Beogradu.
*• 8. 1871 — Umrl pesnik Miroslav Vilhar — 1905 — Umrl slikar Anton Ažbe — 1945 — Ameriško letalo je vrglo na Hirošimo atomsko bombo.
"• 8. 1921 — Umrl ruski književnik A. Blok — 1943 — Množična ubijanja in sežiganja Židov v taborišču Birkenau.
ŠKOCJAN
Nadučitelj Greger, la je služboval na na§i ®oli 30 let, je stopil 1. julija v pokoj. K poslovitvi se je zbrala dne 6. julija v telovadnici ^>le šofska mladina in predstavniki šolskega sveta, cerkve in okrajni šolski nadzornik Mak-lin. Mladina se je svojemu nadučitelju z deklamacijami in petjem zahvalila za njegov trud, dočim je šolski nadzornik v svojem nagovoru ocenil njegovo delo. Poslovilne in zahvalne besede je izrekel tudi gospod župnik Koglek, župan Serajnik in člana šolskega sveta Vank in Tratar.
BELJAK
Visoka temperatura vročine, Id je dosegla višino v senci nad 30 stopinj je zahtevala smrtno žrtev. Devetnajstletni zidarski vajenec Stefan Seidl je bil zaposlen na gradbišču pri tvrdki Hitz, kjer je bil izpostavljen žgočemu soncu. Nenadoma se je zgrudil in v mnenju, da je padel samo v nezavest, so ga ostali delavci skušali vzdramiti. Poklicali so zdravnika, ki pa je moral ugotoviti samo smrt zaradi vročinske kapi.
BAČE
Močna vročina v zadnjih dnevih je zahtevala mlado žrtev. Trinajstletni šolar Mihajel Mayer iz Graza se je nahajal s svojimi starši Pri nas na okrevanju. V sredo se je kopal in Užival sonce, zrak in vodo. Zvečer pa je začel nenadoma tožiti o silnih bolečinah v želodcu, da se je oče, ki je po poklicu zdravnik, odločil, da prepelje sina v bolnišnico v Celovec. V bolnišnici je po nekaj urah umrl in domnevajo, da je vzrok smrti vročinska kap.
BRNCA
Lesni prekupec Ferdinand Robetsch je pretekli torek s svojim motornim kolesom na ovinku zadel v obrobni kamen neke hiše. V kamen se je zaletel s takšno silo, da ga je vrglo na cesto, kjer je obležal v težko poškodovanem stanju.
Občni zbor ŽZ za Libuče in okolico
Naneslo je, ne da bi nameravali, da je bil po daljšem presledku občni zbor Živinorejske zadruge za Libuče in okolico ravno na 40. obletnico, odkar so prvi člani zadrugo ustanovili. Vsi ti prvi člani, ki so iz interesa, da bi povzdignili živinorejo v LibuSah in okolici, skratka v pliberšld okolici, zaporedoma poiegli v grobove. Utrudila jih je težka življenjska pot in podali so se h počitku ter so svoje započeto delo prepustili naslednikom. Tudi izmed pozneje vstopivših članov marsikaterega ni več med živimi, dva sta preminula zaradi nacističnega preganjanja in sicer je umrl Hartmanov oče v izseljeniškem taborišču, Močilnikovega Andreja pa so v pregnanstvu ubile bombe. Občni zbor je počastil spomin nekdanjih pokojnih članov z enominutnim molkom.
Štefan Kralj, posestnik na Dolgem brdu, je bil oni, ki je dal pobudo za ustanovitev Živinorejske zadruge in sicer je dalo povod temu Stibarjevo posestvo na vrhu Belšaka, ki je bilo naprodaj in bi bilo primerno za zadružni pašnik. Kraljevi zamisli so se pridružili nekateri drugi, trdne korenine, naši kmetje, in neke nedelje v juliju 1911 so zadrugo ustanovili. V starih zapiskih še beremo, da je prišel na.usta-novni občni zbor „mlad in napreden živinorejec Anton Gril, pd. Jegart na Plaznici“, ki je imel na zboru strokovno predavanje.
Živinorejska zadruga je bila ustanovljena in se je omejevala le bolj na prevzemanje mlade živine na pašo, ki so jo pasli v prvih letih okoli 40 komadov na zadružnem pašniku. Ta paša je v prvih desetletjih, ko je rasla trava še bujno, prišla gotovo v korist zadružnikom, vendar mimo paše zadruga ni v zadostni meri izpolnjevala naloge, ki si jo je zadala v pravilih, namreč vsestransko pospeševanje živinoreje v svojem delokrogu na podlagi zadružne medsebojne pomoči in zaradi tega živinoreja v pliberški okolici ni ravno na višini, ki bi jo mogli z vztrajnim desetletja trajajočim delom, z izrabo medsebojne pomoči in izrabo danih pogojev, doseči. Zadružno posestvo naj bi bilo le dobra pripomoč k temu cilju. Med vojno so nacistični oblastniki posegli tudi po tej slovenski zadrugi, ki je nikakor niso dvignili, tem več posekali mnogo lesa za takratno nizko ceno. Izkupiček iz prodanega lesa pa ni prišel v prid zboljšanju zadružnega pašnika in popravilu poslopja.
Po vojni so še živeči člani odbora spet prevzeli posle in preteklo nedeljo je bil občni zbor. Od starih predvojnih članov je ostalo samo še 12 članov. Medtem pa je pristopilo nekaj novih članov in kakor kaže, je bil nedeljski občni zbor mejnik, po katerem hoče kreniti zadruga nove poti. Zastopnik Zadruž-
ne zveze, dr. Mirt Zvvitter, je na podlagi pravil, ki določajo pravi namen zadruge, načrtal široko področje zadružnega udejstvovanja za povzdigo živinoreje, kakor skupna nabava dobre plemenske živine, vodenje rodovnikov, nagrade za najboljši uspehe, razstave itd. Zadružniki so si te njegove misli osvojili s priznavanjem in razumevanjem.
Po poročilu upravnega odbora je občni zbor izrekel staremu odboru razrešnico. Po odobritvi računskih zaključkov je občni zbor volil nov odbor s soglasno izvolitvijo dosedanjega načelnika Janeza Kosa iz Šmarjete z vrsto novih odbornikov, ki se bodo, kakor pričakujemo, s svežimi silami založili za podvig živinoreje v pliberški okolici za dobrobit kmetijstva.
Po obravnavanju perečih zadev in sklepanju o nujnih ukrepih na zadružnem posestvu in poslopju je bil občni zbor zaključen.
ŽRELEC
Rentnika Petra Wrulicha so našli mrtvega na Podkrnošlci cesti v Žrelcu. Wurlich je bil 80 let star in je stanoval v Celovcu. Zdravnik je ugotovil, da je umrl zaradi srčne kapi.
BEKŠTANJ
Služkinja Helene Hausler je na stopnicah padla tako nesrečno, da je z glavo zadela v betonski strop kleti in si prelomila lobanjo. Nezavestno so prepeljali v beljaško bolnišnico, kjer je po nekaj urah podlegla posledicam za-dobljenih poškodb.
DOB
Letos komaj je bilo, 7. maja, ko se je iz Zad-jakove hiše v Dobu pomikal žalni sprevod proti Žvabeku na pokopališče. Spremili so takrat k zadnjem počitku Zadjakovo mater Marijo Opetnik. Toda ni še ozelenela sveža materina gomila in spet se je premikal dolg sprevod žalujočih za krsto in žalujočimi preostalimi, tremi sinovi in sinahami in vnuki in vnukinjami in dvema hčerama. Topot pa so nesli isto zadnjo pot očeta Zadjakovega, Gregorja Opet-nika. Bila je nedelja vročega 29. julija. Naključje je hotelo, da bi morala Zadjakova oče in mati, kot mož in žena, praznovati prav te dni petdesetletnico njunega neskaljenega zakonskega življenja, ki sta ga sklenila pred pol stoletjem. Toda ni njima bilo dano dočakati teh svojih slavnostnih dni. Čeprav oba v visoki starosti, mati je dosegla 79, let, oče pa 82 let, tam kjer je ljubezen, harmonija in medsebojno spoštovanje v družini, starši vedno prekmalu umrjejo in še in še bi jih hoteli svojci imeti v svoji sredi. Tako je tudi razumljivo, da so sinu Gregorju, čeprav je že v zrelih letih in razume žalostni primer kot naraven pojav, celo rešitev za očeta, ker je zadnje čase zdravstveno zelo trpel, zaigrale solze v očeh, ko
mi je pripovedoval o očetu, solze plemenite sinovske ljubezni.
Oče Gregor Opetnik je bil rojen na Met-lovi odkoder je prišel k Zadjaku v Dob, kjer sta z ženo Marijo na svoji mali kmetiji pridno in skrbno gospodarila. Svoje otroke, sedem se jih je njima rodilo, sta vzgojila vzorno in tudi skrbela, da so si ustvarili eksistence. Dva otroka je tudi njima pobralo fašistično nasilje in živijo danes še trije sinovi in dve sestri. Oče Gregor in njegova žena sta se zavedala, kaj je njuna dolžnost tudi poleg svojega poklicnega vsakdanjega dela, to je, zavedala sta se, da sta Člana slovenske narodne družine in sta nasproti nji storila vedno tudi svojo dolžnost. Oče Zadjak je do zadnjega z veseljem prebiral slovenske liste in je bil posebno vnet bralec ..Slovenskega vestnika" in to kljub nekaterim intrigam ljudi, ki so skušali kaliti vodo. Kot sosed poštenjak je bil v vasi pri vseh vaščanih zelo priljubljen.
Velika množica mu je na pokopališču izkazala spoštovanje in ljubezen. Gospod župnik Igerc je v nagrobnem nagovoru očrtal vrline pokojnega očeta Gregorja Opetnika. Naj si spočije v miru, preostalim pa naše odkrito sožalje!
MARIJA NA ZILJI
Kmeta Franca Knafla so potniki našli na cesti med Beljakom in Bačami’ z težkimi poškodbami, ki jih je utrpel zaradi padca s kolesom. Z zlomljenim vratom stegnenice so ga prepeljali v bolnišnico v Beljak.
PLIBERK
Ko zanesejo koga na pokopališče pod Libič je kmalu pozabljen. Življenje gre svojo pot naprej in edinole svojci se ga še spominjajo. Kdor pa ne zapušča nikogar svojih, je bil in ga ni več. Tako tudi ne vidimo več po pli-berških ulicah hoditi po svojih opravkih Andreja Mandlna, to je Langovega Andrca. častitljivo brado je nosil in navadno frak, ki ga je podedoval po kakem kaplanu, zakaj z opravki v cerkvi je imel veliko veselje. Mnoga leta je pri vsakem cerkvenem opravilu tlačil meh, da so orgle dale svečane glasove, Id jih je na tipalkih izvabila neutrudno delavna gospodična Pavla. Posebno slovesen opravek za pokojnega Andreja je bil, ko je vodil cerkvene procesije z velikanskim križem. Kaj ponosen je bil na to svojo veljavo, ko je korakal na čelu pestre in praznično razpoložene množice, ki se je zibala za njim. Drugače pa je tudi raznašal časopise in pri njemu so se oglašali vsi oni, ki so želeli v loteriji kaj zadeti, ker je on te stave posredoval. Na ta način je zaslužil šiling tam, šiling tu in se je skromno preživljal ter je bil zadovoljen. Pred dnevi pa je legel tudi cm k neštetim drugim na njivo mini.
F. S. Finžgar:
Delslcz Hzičltcz
6. nadaljevanje
..Počakaj", je šepetaje prosila Ančka in iz-Snila v kamrico.
,Na, Janez, in nič nikar ne hodi v Ameriko!" ^ vsak žep suknjiča, ki ga je imel prek ramen, 'Ou je stisnila štrukeljček.
Janez je ujel njene roke.
,Lahko noči Pojdi — saj te imam rada!"
Ančka mu je izmaknila roke in odšla z lučjo. Janez se je okrenil na pragu in prav nič se ni žttvenil, ker so glasno zadrsala vežna vrata, ko
je zapiral. Tako mu je bilo, da bi se bil z Vsakomer stepel od samega veselja.
Ko je drugo jutro prišla gospodinja v ku-ninjo, je Ančka pela veselo pesem.
»Včeraj žalost, danes veselje. Oj, otroci!"
Mokarica je mešala z žličko kavo in gledala ^nčko, ki je sredi pesmi umolknila. Mokari-c'ne oči so ji govorile: „Nič mi ne utajiš. Vse V6tn, otrok moj!“
»Mama, žalosti se človek naveliča."
Ančka se ni obrnila od gospodinje kakor Vc«raj, ko je skrivala solze. Naslonila se je ob °?njišie jn z nogo trkala takt pesmi, ki je ni ^končala. Mama je srebnila nekajkrat kavo.
»Ali te je vprašal?"
„Zaskleni v skrinjo! V hlevu ni nič kaj varno."
Če je šla Ančka z gospodinjo v mesto, ji je dal hranilno knjižico, da vloži, kar je privarčeval.
Kadar je naneslo, da sta bila kaj Sasa sama pri delu, sta se pogovarjala in gospodinjila, kakor bi bila že na hribcu. Celo v kajžo jo je peljal neke nedelje popoldne da sta skupno vse ogledala in določila, kaj' bo stalo tu, kjer so čakali dneva, da pride ponje mizar in se loti bale.
Prišel je šmaren. Ančka je vstala ob štirih in se napravila v cerkev k izpovedi. Članica Marjine družbe je bila in ta dan so imele skupno sveto obhajilo.
Lahkih nog in lahke vesti je Ančka hodila vsak mesec k spovedi. To pot jo je težilo. Prav blizu cerkve jo je nenadoma zabodla vest in ji rekla:
„Dekle, ti imaš fanta! To, to!"
Bridkost jo je obšla. V cerkvi je odprla molitvenik in se pridružila tovarišicam, ki so se vrstile krog spovednice. Pričela je brati. Ni mogla. Tisti glas ji je neprestano zvenel: „Delde, ti imaš fanta!"
V tla je gledala vsa zamišljena in jagode na molku, ki je bil ovit okrog roke, so postale
______ potne. Ančka jih je pogledala in se domislila,
kupljen prstan. Janez je trošil celo za njeno I da ji je prinesel molek z božje poti za odpu-obleko in užival sladko slast, ko je nosila. Ka- j stek Janez. Res je bil lep, ali zaželela si je ti-dar je imel kaj denarja, je dal denarnico ( stega materinega, lesenega! in hudo ji je bilo, Ančki:	| da se ni doma tega domislila.
Ančka je ustavila takt in povesila oči.
„Jaz sem mu včeraj kar naravnost povedala. Kaj bo golomišill Natančno sem vedela, da te ima rad in da sta rojena drug za drugega. Ampak Janez si ni upal in ni vedel, kako bi. Vidiš Ančka, tak je pošten fant. Moj mož me je leto dni ljubil in me ni vprašal. A oba sva vedela, kako je."
„Za naju se nič ne ve. Janez si še premisli!"
„Ne lxv si. Predobro ga poznam."
„Ko bom imela tako majhno doto, komaj za balo."
„Kaj dota! Dota se izmota —“
„In premlada sem, se mi nič ne mudi."
„Ne mudi! Saj nihče ne pravi: Koj jutri! Je popolnoma prav, da se naučiš pri nas gospodinjstva."
Ančka ni ugovarjala gospodinji.
Zanjo in za Janeza se je začel čas, ki je bil eno samo neptretrgano hrepenenje, sama radost in sonce.
Janez je kupil AnSki srček na zlati verižici. Ančka mu je vrnila s skopim prihrankom
Vrsta ob izpovednici se je krajšala, družice so veselo odhajale pred ovenčan kip Marije kronane, višnjevi trakovi so se svetili izpod belih rut. Ančko je čedalje bolj skrbelo. Vse prehitro je tekla danes izpoved, kakor ji je druge krati tekla prepočasi.
Vzdihnila je, ko je pokleknila.
Linica je zaškrtala, Ančka se je vsa tresla. Ob linici se je dvignila roka: Gospod naj je v tvojem srcu, da se vredno izpoveš...
Ančka je povedala zbegana nekaj vsakdanjih slabosti. Nato je umolknila.
Sivolasi župnik je pričel: „Glej, otrok moj. danes se dvigni s srcem in dušo v nebo k svoji Kraljici, ki je ..."
Ančka ni poslušala.
„Prosim, še nekaj," je izpregovorila s težkim srcem.
„Fanta imam", je vzdihnila Ančka, teža se ji je odvalila s srca in vsa vdana je poslušala nauk.
Domov grede se je Ančka nalašč ognila družbi, da je premišljevala kar ji je bilo po-Vedano.
„Premisli, ali je tvoj fant veren! Brez Boga ni blagoslova in sreče," jo je opozarjal župnik.
„Janez je tak," je sodila naglo Ančka in nič ni bilo dvoma v sodbi.
..Pomisli, če bosta imela toliko, da ne boste lačni, ne ti, ne on in ne otročiči, če jih Bog dal" •	'
„Hišico kupi, gruntec je okrog nje, ne bomo lačni."
t

Heiligenblut in okolica
Mnogi zelo obiskani planinski kraji so doživeli v zadnji zimi nenadejane, nikdar slutene strahote. Snežni plazovi so uničili marsikatero skromno blagostanje, ki si ga je človek uredil daleč od sveta v soseščini večno snežnih in zaledenelih gora. Še zdaj v visokem poletju niso izginili iz naših gora sledovi divje zime.
Tudi na nekdanji meji slovenske domačije, v osrčju visokih Tur, je nebrzdano divjal mogočni naravni element, ki mu nista bili kos vsa človeška pamet in iznajdljivost. Znamenita planinska vas Heiligenblut pod Velikim Klekom (Gro(5-glockner) je bila tudi med mnogoštevilnimi žrtvami letošnje svojevrstne zime.
Ogromne množine snega so skoraj zagrnile ljubko vasico. Porušenih je bilo mnogo stavb, še več težko poškodovanih. Potrebna je bila nujna pomoč. Prva se je zganila Zveza slovenske mladine na Koroškem. Predlagala je skupno akcijo koroške mladine in povabila je tudi mladino sosednih držav. Takoj, in doslej edini, so se odzvali mladinci LR Slovenije. Poslali so pod Veliki Klek dve skupini prostovoljnih delavcev. Zahvalil se jim je osebno koroški deželni glavar, ko si je prišel ogledat obnovitvena dela v Heiligenblutu.
Heiligenblut je pravi biser planinskega naselja. Kdo bi se ne počutil ugodno sredi te vasice in njenih rjavih hiš, potemnelih od starosti? Višje hotelske stavbe so se ponekod vrinile mednje, vse pa se gnete okoli slikovite gotske cerkvice z znamenitim koničastim stolpom. Nič manj smelo in skoraj v istem kotu sili pod nebo Kot in za njim Veliki Klek. Slika Heiligenbluta z Velikim Klekom je znana daleč po svetu.
Živ spomenik stare kulturne zgodovine je ta-mošnja cerkev. Častitljive starosti so njeni zidovi. Eno leto pred odkritjem Amerike (1491) je bila posvečena, gradili pa so jo v presledkih polnih sedemdeset let. Glavni oltar je priča „zlatih dni v Turah", kot še danes radi poudarjajo. Bogato je okrašen z zlatom in je med .najpomembnejšimi deli poznogotske oltarne umetnosti v alpskih deželah. Krasne so cerkvene rezbarije in slike. Prijatelju stare umetnosti in velegorskih doživetij nudi Sv. Kri (Heiligenblut) toliko posebnosti in znamenitosti, da za njih ogled en dan ne zadošča.
Prvi vtis je' v Heiligenblutu morda nekoliko tesen. Stisnjena med gorske stene prav pod nogami Velikega Kleka izgleda vasica zaprta in odljudna. Pa ni tako. Izvrstno izpeljane poti in ceste vodijo v ključih vrh strmih čeri na eni in vrh zelenih pobočij na drugi strani, nudeč osuplemu očesu nepozabne velealpinske Tazgledp. Tu in tam se obešajo na strmino posamezne kočice. Sočne košenice se menjavajo z redkim temnim smrečjem, polagoma pa prehajajo skalovita pobočja in gozdnato Višavje v nebotične snežne vršace.
Vaš Heiligenblut ostaja vedno mikavna. Pravljično lep je pozimi pogled na tiho planinsko naselje. Ob božiču in okoli Novega leta imajo tam še zanimive stare običaje. Spomladi, ko se dnevi spet daljšajo, nudi tamošnji svet prekrasne prilike za smučanje, nevarnost plazov pa je večen opomin na podvojeno pažnjo. Priljubljen je bin-koštni „Klekov smuk". Cesta je tedaj večinoma že očiščena, V dolini so se sredi zelenih trat pravkar odprle modre čaše encijana, pri Heiligenblutu in nad njim pa je še vedno trda zimav V višjih legah spremljajo cesto visoke snežne stene.
Znamenita je gorska, najmodernejša velegor-ska cesta v Evropi. Iz Heiligenblutu (1294 m) je speljana skozi najlepše alpske predale z nepo-pisnimi razgledi na veličastne snežne velikane —™ vsi cyjaki nad 3000 m — do na Velki Klek (3798 m), najvišjo goro današnje Avstrije Cesta se dvigne na višino 2506 m, kjer zdrkne skozi 310 m dolgi Hochtorski predor iz Koroške na Solnograško. Je to drugi najvišji cestni predor na evropski celini. Pozimi ga zapro. In na Hochtoru
je še maja šest do osem metrov snega, čiščenje ceste traja do junija.
Avtoturizem je odprl svetu to cesto in njene čudovite pokrajine. Pet let so jo gradili. Zmagala je tehnika v hudi borbi z divjo naravo in njenimi silami. Bilo je to v avgustu 1935. leta.
Tja do 11. stoletja so tudi te kraje naseljevali naši slovenski predniki. Ob rekah so prodirali proti zapadu, hoteč do njihovih izvirov. In tako so ob Dravi navzgor skozi Pusto dolino (Pustrica, Pustertal) in Dobrovje (Deffregental) dosegli samo Toblaško polje. Zasedli so tudi stranske doline rek, ki se izlivajo v Dravo. Skozi Skalni dol (Kalsertal) in ob Beli (Moll) so rili v divji alpski svet notri pod Veliki Klek do Belinega izvira. Krajevna imena ter nazivi rek in gora pričajo o tem še danes. S tujimi oblastniki, svetnimi in duhovskimi, so prihajali v deželo novi naseljenci in ustanavljali nove nemške naselbine, v prvi vrsti po zahodnem in severnem Korotanu. Ponižni slovenski živelj se je umikal pred nemškim prodiranjem in odstopal tujcu košček za koščkom zemlje naših pradedov.
Nekako dve sto metrov pod Heiligenblutom se razteza obsežni ledenik Pastirica (Pasterze), naj-večji v Vzhodnih Alpah. Podoben je silni sivi roki otrdeli med strmimi stenami. Mogočen skalni otok oara niegov ledeni jezik. V dvoje razoranih brazdah pada strmo v skalno globine. Iz velike ledene jame drvi hudournik Bela (Moll), hiteč v dolino. 1300 m nad Pastirico grize v oblake ostri zob Velikega Kleka. V prostranem loku se naslanjajo nanj mogočni gorski velikani, vsj zaledeneli in pobeljeni. Kot otok blaženih se kopljejo v jesenskem soncu nad meglenim morjem.
Globoko pod nogami je vijugasta dolina reke Bele (Molltal). Z reko tekmuje v ljubkost; zavojev, barv in zelene okolice gramozna cesta, vidna več kilometrov daleč. Na dlani so strmi travniki in polia, kier orjejo s sestavljenim škripčevjem in zavijajo žetev v rute, da jo rešijo s strmin.
Tako po dolžini kot po širini je dolina reke Bele glavna dolina Zgornje Koroške. Od Pastirice do Belskega mostu (Mollbriicken) meri 90 km. Ponekod se stene zbližajo in stisnejo dolino na pol kilometra, od Voglič (Winklem) navzdol pa se dolina razširi in odpre tja do Drave. Na sončni strani se dviga svet mestoma skoraj položno. Ves pisan je in vabljiv. Rumena polja, zeleni travniki in temni gozdovi se slikovito izmenjavajo, prijazne kočice so počenile med sadovnjake po pobočjih. Strmo senčno stran pokriva zgolj temno jelovje brez vsakjh človeških naselij. In prav to pokrajinsko nasprotje vpliva tako prijetno na oko in srce. Vsepovsod pa šumi in drvi voda, voda in spet voda. Veličastni in slavni slap Teke Bele buči s tako silo, da ga pozorno oho začuje že gori v Heiligenblutu. In ta slavnoznani in stokrat slikani slap, največji med neštetimi, nosj sedaj ime Zlapp. Ali hočete vidnejših sledov slovenske preteklosti teh krajev.
V bližnji vasi Dole (Dollach) je bil še pred tremi stoletji sedež zlatokopov v zgornji dolini Bele. Iskali in kopali so zlato visoko nad ločnico večnega snega. Posamezni kopi segajo ponekod do 3000 m visoko. Tudi baker, svinec in železo so dajale mogočne gore. Na sosednjem Velikem Venedigerju kopljejo sedaj smaragde, medtem ko so iskanje zlata v Turah zaradi prevelikih obratnih stroškov opustili že v začetku prejšnjega stoletja.
Zadnja vzpetina pred Dravo je 1200 m visoki prelaz na Iselsbergu. Več velikih hotelov se tam ozira na mogočni masiv Visokih Tur s temnimi gozdovi in neizmerno množino vode ter na grozeče gole pečine Lienških Dolomitov onstran Drave. Ob vznožju apneniških Alp dremlje tirolsko mestece Lienz.
Pravljično lep, čudovit je nekdanji slovenski svet tam okoli Velikega Kleka.
V. P.
R ADIO-PRO OR AM
RADIO CELOVEC Ponedeljek, 6. avgust
5.50	Športni rezultati od nedelje — 7.15 Pestra glasba — 8.15 Kaj kuham danes — 8.30 Pozdrav zate — 11.15 Iz ženskega sveta — 11. 30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite — 14.30 Slovenska oddaja — 16.00 Pevska ura — 18.00 Pomenek o konjih 19.40 Športna poročila — 20.15 Želje, ki jih radi izpolnimo.	,
Torek, 7. avgust
5.50	Pet minut za kmetijstvo — 8.15 Kaj kuham danes — 8.30 Pozdrav zate —• 11.00 Vedet dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.30 Slovenska oddaja — 15.45 Za ženo in družino — 16.00 Znameniti umetniki — 16.30 Kar naše večje otroke zanima — 18.00 Kmečka oddaja.
Sreda, 8. avgust
5.50	Pet minut za kmetijstvo — 7.15 Pestra glasba — 8.15 Kaj kuham danes — 8.30 Pozdrav zate — 11.15 Iz ženskega sveta — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 14.10 Kar si želite — 14.30 Slovenska oddaja — 15.00 Koncertna ura — 16.00 Pevska ura — 18.55 Športna poročila — 19.15 Večerna glasba — 2045 Večerni koncert.
RADIO SLOVENIJA Ponedeljek, 6. avgusta
5.25 Slovenske narodne pesmi — 6.15 Zabaven jutranji spored — 12.00 Opoldanski koncert ju-
goslovanskih skladateljev — 13.00 Za vsakogar nekaj v besedi in glasbi — 15.45 O športu in športnikih — 18.00 Poje celjski komorni zbor pod vodstvom Egona Kuneja — 19.10 Novosti iz našega arhiva plošč — za ljubitelje zabavne glasbe — 20.20 Koncert čelista Otona Bajdeta — 21.00 Za ples in razvedrilo.
Torek, 7. avgusta
5.25 Zabavna glasba — 6.15 Pisan glasbeni spored s plošč, vmes gospodinjski nasveti — 13.10 Lahek opoldanski koncert — 13.50 Gospodinjski nasveti — 14.00 Lahek opoldanski koncert — 18.00 Želeli ste - poslušajte — 19.20 Tz kulturnega življenja po svetu — 19.30 Pesmi raznih stanov — slovenske narodne pesmi.
Sreda, 8. avgusta
6.15 Slov. narodne in umetne pesmi — 13.00 polke in valčki — 13.20 Pojdam u Rute.. — spored koroških narodnih pesmi — 14.00 Zdravstveni nasveti — 18.00 Pisan spored lahke glasbe — 18.20 Gospodarska oddaja — 19.10 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 19.40 Prof. dr. Janez Milčinski: Aktualnosti iz sodne medicine.
RADIO SCHMIDT
..hiša malega človeka"
Radio-aparati za vsakogar - (obroki po dogovoru) - elektro material, žarnice za domačo uporabo in prodajo - Modema reparatuma delavnica - Študijo za snemanje na plošča Celovec, Bahnhoistrasse 22. Tel. 2S-48
„I)i preudari, če rri pijači vdan. Bolj srečna Je zadnja dekla kot pijančeva žena."
„0, Janez, takrat so rekli, Miha je rekel, ker je hudoben, ko mi je na šentjurjevo nedeljo prinesel srček, da je bil pijan. Pa prav nič ni bil."
„In nazadnje ti rečem, otrok moj nedolžni: beli — beži! Priložnost naredi tatu. Stari ljudje so trdili, dekle, spoštuj stare besede: Kjer so ljubezen pojedli pred zakonom, so jo v zakonu povsod stradali!"
Ančka je te zadnje besede komaj razumela.
„Da bi kdo o meni kaj mislil ali o Janezu takole sodil, ne nikolil"
Skoro razhudila se je na župnika. Ali naglo se je polegla nejevolja, ko je preudarila prve tri nauke in ni našla ugovora. Vsa vesela je prišla domov.
Tisti dan ni Janez nič govoril z njo. Komaj nekaj besed pri obedu. Skrivaj jo je gledal: v očeh in na licih ji je gorela svetost. Odkril bi se ji bil kakor v cerkvi in ves ponosen je bil nanjo.
Po obedu je velel Mokar zapreči in odpeljala sta se z Janezom zaradi lesa po kupčiji.
„Danes je prilika," je pomislil takoj Janez, ko sta sedla na koleselj. ..Vprašam ga zaradi hišice."
Ali prevozila sta že sosednjo vas; prišla v drugo faro, ogledovala in kupovala, toda Janez še ni mogel sprožiti besede. Večkrat je že zakašljal in pripravil besedo, ali prav takrat
ga je gospodar zmotil in začel pogovor o stvareh, ki se niso kar nič tikale njega.
Noč je že legla, ko je Janez pred gostilno napregal in svetil krog voza. Mokar se je glasno prismejal na prag, pred njim je šel z lučjo krčmar in nekaj mož ga je spremljalo.
„Dobre volje je. Viržinsko kadi," ga je pogledal Janež „Sedaj se ga lotim."
Rigo je zapeljal po prašni cesti. Janez je začel:
„Gospodar, saj veste, tako sem sklenil. Za koliko bi dali kajžo?"
„Torej se ženiš?"
„Kaj bi drugače! Tako se mi zdi Ančka pripravna in koristna, da je kar prav, če se vzameva."
Janez je počil z bičem.
„Tvoja glava, tvoj svet! Kajža je naprodaj in tebi pet sto ceneje kakor drugemu. Pet bank mi daš, je vredna med brati."
„Pet,“ je povzel Janez zategnjeno.
„Ni predraga. Tisoč me je stalo popravljanje. Le oglej jo dodobra! Kakor nova je. Pred hišo voda, svet ves okrog nje, samo to je vredno tisočak."
Mokar je stiskal viržinko, ker ni vlekla, da so letele iskre za vozom.
„Nimam- toliko," je izpregovoril Janez in sram ga je bilo in ves potrt je bil.
(Dalje)
Iz statistike prebivalstva
Iz statistike o gibanju prebivalstva za leto 1949 je razvidno, da je na Koroškem 35.74 odstotkov novorojenih otrok, ki izhajajo iz nezakonskega razmerja. Okraj St. Vid šteje sorazmerno največ nezakonskih otrok, kjer pripade na 984 rojstev 577 ali 58.6 odstotkov nezakonskih otrok. St. Vidu sledi Celovec z 37.5, nato Velikovec in Wolfsberg z 36.3 odstotki. Na Koroškem je bilo leta 1949 rojenih 10.281 otrok, med temi 2707 nezakonskih. Pri številu nezakonskih otrok prednjači podeželje, kjer vsled težkih socialnih razmer mnogi nimajo potrebnih sredstev, da bi si uredili družinsko življenje.
Nasproti 10.281 novorojenim je v letu 1949 umrlo 5505 oseb, kar pomeni znaten presežek rojstev. Največ smrtnih primerov v letu 1949 je bilo v starosti med 70. in 80. letom. Izmed 5505 umrlih oseb ni doseglo 974 oseb peto leto, 148 ne dvajseto leto, nadaljnjih 326 ne štirideseto leto svoje življenjske dobe. Nadalje pa se število stopnjuje. Med 40. in 50. letom starosti jih je umrlo 346, med 50. in 60. letom 549, med 60. in 70. letom pa 1001. Leta 1949 je bilo med umrlimi 283 oseb, la so prekoračile 80. leto svojega življenja.
V prvih letih po vojni je vedno zaznamovati več žensk kot moških. Leta 1948 je znašal presežek žensk 18.782.
&			1
CELOVEC
Carinthia
od 3. do 6. avgusta:
„Florida-Express“ od 7. do 9. avgusta:
„Tropenregen“ od 10. do 13. avgusta:
*Die Goldgraber von Tombstone"
.	Peterhof
od 3. do 6. avgusta:
„ Bagdad" (barvani film) od 7. do 9. avgusta:
„Kampf um die Prane" od 10. do 13. avgusta:
„In den Klauen del Borgia"
VRBA
V	petek, 3. do nedelje, 5. avgusta
„Die I.iebesabenteuer des Don Juan"
V	ponedeljek, 6. in v torek, 7. avgusta
„Die Frau meiner Traume"
V	sredo, 8. in v četrtek, 9. avgusta
„Unter Piratenflagge."
BOROVLJE
V	soboto, 4. do ponedeljka, 6. avgusta
„Konig der Blitzer"
V	sredo, 8. in v četrtek, 9. avgusta
„HeiBe Liebe"
Družba za proizvodnjo filmov
Nedavno so na Koroškem ustanovili L družbo za proizvodnjo filmov „Carinthia". Družba bo v doglednem času proizvajala fil* me za večerne filmske vložke. Poslovodja družbe je znani pisatelj J. F. Perkonig, ki se je v zadnjih letih uveljavil tudi kot avtor fil* movnikov.
Šolske torbe, kovčki, nahrbtniki, torbe T»eb vrst, usnje in NYLON
LEDERWAREN
MARKETZ
Celovec, Bahnhofstrasse 16 (Burg)
Lastna izdelava in reparatuma delavnica
Plače mlinarjev
Kot plačilo za predelavo žita v moko in zdrob v mlinih proti plačilu in zamenjavi, so določeai naslednji zneski za 100 kg predela nega žita:
a)	Predelava pšenice v moko	30.— šil.
b)	Predelava rži, ječmena in drugega za prehrano določe-
nega žita, razun koruze	28.—	šil.
c)	Predelava koruze v zdrob	26.—	šil.
d)	Predelava vseh vrst žita	10.—	šil.
e)	Predelava ovsa v fini ovseni
zdrob	17.— šil.
f)	Stiskanje in drobljenje vseh
vrst žita	7.—	šil.
g)	Dopuščen pribitek v vsakem
primeru za 100 kg	1.—	šil.
Navedene plače so najvišje, Id se ne smejo pr0, koračiti navzgor, pač pa smejo mlinarji zaračunati nižje zneske. Ta uredba je stopila * veljavo 23. julija 1951.
Tržno porodilo
V četrtek, dne 2. avgusta 1951 so na celovške1’1 trgu prodajali: krompir kg šil. 1.— do 1.20; pes° kg šil. 1.80 do 2.50; kolerabo kg šil. 3.—-; korenja kg šil. 2.50; karfijolo kg šil 2.50 do 4.—; rabat* bar kg šil. 2.50; zelje kg šil. 1.—; peteršilj kg šil. 3.50; kumare jedilne kg šil. 1.40; kumarce z* vlaganje kg šil. 3.—; solato glavnato kg šil. 3.—> špinačo kg šil. 3.—; čebulo kg šil 3.—; česen kg šil. 8.—; paradižnike kg šil. 4.—; grah v stročj11 kg šil. 4—; maslene štranklje kg šil. 3.50; na* vaden fižol v stročju kg šil. 1.80 do 2.50; paprik* kom. šil. 0.30 do 0.40; jabolka kg šil. 2.50 o® 3.50; hruške kg šil. 5.— do 6.—; jedilne buče kg šil. 1.—; ribez kg šil. 3.—; borovnice lit. šil. ^ (k? 'l“; g°k>e Ih- šil. 1.50 do 2.—; kurjo krmo M sil. 2.50; pšenico kg šil. 2.—; cvetni med kg “'-S gozdni med kg šil. 25.—; koruzno moko k? sil. 3.-—; ajdovo moko kg šil. 4.—; skuto kg 8.—; jajca kom. šil. L—; mlade klavne koko*1 kom. šil. 22.—; odrasle klavne kokoši, kom 35.——.
Žrtve vojne po vojni
Varnostna direkcija za Koroško objavlja, je bilo po vojni zaradi vsepovsod razmeta110 eksplozivne munieije 107 oseb ubitih, med te* mi 85 otrok, 168 oseb težko in 84 lahko po&o* dovanih Največ nesreč so povzročile italija°' ske jajčne ročne granate. Te so posebno n0' varne, ker pri posameznih tipih ljudje niti 110 vedo, da so H predmeti eksplozivni. Po vojn1 so strojkovnajki odstranili in uničili množin0 eksplozivov, vendar se še tu in tam vedno naJ dejo. Starši in učiteljstvo se pozivajo, da °tro ke primerno poučijo in opozorijo, da se na)' denih takih predmetov ne dotikajo, tamve0 0 najdbi obvestijo nemudoma najbližjo vam0®1 no službo.