Stari naslanjač. Bajka. Spisal S. P. oč ima svojo moč. Kadar ljudje in druga živa bitja počivajo v trdnem spanji in je vse tiho in mirno, kakor da je zastalo in otrpnilo življenje, takrat prešine človeka nekova skrivnostna groza, če bedi in zre v črno temino. Znane so mu vse stvari, ki ga obkoljajo, in vender se mu zde drugačne nego podnevi. Jasno ne vidi, ali pomagata mu spomin in domišljija, da si od znanih oblik po malem ustvarja popolnoma nove podobe. Siva skala se izpremeni v pošast in dobiva oči, da te je kar groza. Kadar pa v nočno temino nekoliko posveti mesečina, oživi se vse, kar je bilo podnevi neživo, in odpre se ti čarobni svet strahov in strašil. O tem čudnem ponočnem svetu ve človek le to, kar mu pripovedujejo stare in nove pravljice. Ko odbije kladivo v zvoniku polnoči, začne se ura za strahove. Mrliči vstajajo iz grobov; blagi duhovi in zle pošasti zapuščajo podzemeljske luknje in gorske brloge svoje, vender tudi razne vsakdanje stvari se nekako ožive, da se menijo in kratkočasijo kakor ljudje. V navadni gospodski spalnici je bilo nameščeno raznotero novodobno pohištvo, in med njim je stal velik starinski naslanjač, nekoliko popravljen in prevlečen z novo tkanino. Dasi je bil ličen in kaj pripraven, ostali hišni opravi venderle ni pristojal kaj posebno in sam se je čutil tujega med to razposajeno mladino, katera ga ni umela, nego se mu celo posmehovala. Ali saj ni čuda; bil je star, prežil že nekoliko mlajših rodov, in tisto malo tovarišev, kar jih je bilo iz njega dobe, moral je nedavno zapustiti in se preseliti v popolnoma tuj kraj. Težko se je ločil in rajši bi se bil do dobra pogreznil v grob, kjer je tako rekoč že tičal z jedno nogo, nego da je šel iz nova v svet; ali inako i* 4 S. P.: Stari naslanjač. se mu je storilo, in zopet je začutil nekoliko nekdanjega ponosa, ko ga je znana roka otela smrti, skrbno ga opravila in ga na stara leta postavila na dokaj častno mesto. Saj je izkusil mnogo, zato se je hitro privadil nove službe! Jedino to ga je jezilo vsako noč, da so mladi paglavci okolo njega stikali glave in sedaj šepetali, sedaj čudno pogledovali nanj . . . Ko odbije zopet ura v sosedni sobi dvanajst, dvigne se prva gizdava postelja, sune tovarišico svojo in ji nekaj pove na uho. Stari naslanjač se raztogotf, zakaj dobro ve, da ga bodeta sedaj zopet obirali kakor sleharno noč. Kar kipelo je v njem; stara kri mu je zavrela, in ni se mogel dlje premagovati. Nekoliko se odkašlja, potem se ohrabri in izpregovorf s slabim, tresočim glasom: »Kaj bi se smijali ve meni — ve, ki se vama še smola cedi iz razpok? Vsa soba je polna vajinega duha, kakor da sta prišli šele danes iz gozda! Koliko sem jaz izkusil v dolgem življenji svojem, in kaj vesta ve o njem? Ničesar! Poleg tega ni misliti, da bi kdaj uča-kali kaj prida; saj sta tako slabi in občutni, da kar pokata in stokata , ako le nekoliko zakurijo v peči. Slišal sem, kako se je gospa zadnjič jezila na vajine razp6ke; ali sinoči sta gospa in gospod oba zajedno šinila kvišku, ko ju je zopet jedna izmed vaju vzbudila iz prvega spanja in ju prestrašila, nikar da bi jima bila dala mirnega počitka, kakor se spodobi dobri postelji! Kakšna bode vajina usoda ? Prodali vaju bodo prav po ceni; iz lepe te sobe prideta Bog ve v kakšno luknjo, kjer vaju bode hitro konec vzpričo težke službe, da ne bodeta za drugo rabo nego za na ogenj. Prav tako bode! In kaj bodeta vedeli o svetu in o ljudeh? Saj pravim, ta sedanji rod! Kako vse drugače je bilo nekdaj !« Tako toži stari naslanjač, ozre se miluje po novem pohištvu in globoko vzdihne. Stoli okolo njega se debelo spogledajo, in videti jim je, kako jim je starec ustregel, da je oštel razvajeni gizdalinki, ki sta se prevzetno šopirili sredi sobe, kakor ne bi nihče drug imel kaj veljave, in vender sta bili najmlajši med vsem pohištvom. Dasi razposajeni, popolnoma spačeni venderle nista bili, in vsaj za prvi hip so jima starčeve besede globoko segle v srce. Sram ji je bilo, in povesili sta oči, da ne bi videli hudega naslanjačevega pogleda, niti radovednih očij vsega manjšega pohištva, na katero sta se vedno ozirali oblastno in zaničljivo, kakor na podložne strežnike in strežnice. Želeli sta, da bi zasvetil dan in bi bilo konec neprijetnega njiju stanja. Iz te zadrege ji reši starejša šivalna mizica, stoječa tik pred naslanjačem. Davno že jo je mikalo, da bi se kaj več seznanila z zanim- S. P.: Stari naslanjač. S ljivim starčkom, zlasti ko je videla, kako spoštljivo se domača gospa meni o njem in kako vedno lepo ravna ž njim. Oglasi se torej in pravi: »Dragi sosed, nikar se ne hudujte! Razvajeni otroci so bili vsekdar takšni, in kaj sta ti postelji drugega nego otroka ? Nikar ne bodite hudi nanj i! Toda nič jima ne škoduje, da sta culi, kar jima gre, saj jima itak nikdar nihče ne reče zle besedice. Zato mislita, da sta že Bog ve kaj, a potem se brez vzgoje in brez izkustva posmehujeta drugim, ki niso prav takšni, kakor sta sami. Jaz sem le za kakih deset let starejša od njiju in kakor vidite, precej opravljena kakor onidve, toda privoščili mi še nista prijazne besede, dasi nisem zadnja v hiši. Gospa po dolge ure sedi pri meni in večkrat tudi vzpre-jema posete kar pri meni, ne da bi jih vedla v gostinsko sobo. In tudi tedaj, kadar se ne utegne dlje muditi z menoj, ne žabi me nikdar, ampak vsak čas prihaja semkaj za trenutek, kakor bi v lepi domačnosti svoji ne mogla biti brez mene. Bodisi, da se oblači ali slači, mene je treba vselej, in menda bi lože pogrešala zrcala nego mene. Tudi zaupa mi marsikaj. Kadar pride domov in snema zapestnice in drugi lišp, vselej ga poveri meni, predno ga spravi, toda nikdar ga ne polega na posteljo. Vender kam sem zabredla ? Blebetam, kakor bi zavidala onima dvema njiju mladost, kaj li? Nikar mi ne zamerite; vprašati sem vas hotela nekaj drugega; ne da bi bila radovedna, ampak spoštujem vas, odkar ste pri nas. Oblika vaša mi priča o veliki starosti vaši, in zato sem si vedno mislila, koliko ste morali prebiti, in koliko bi se mi mladiči mogli učiti od vas. Povejte nam, dragi sosed, odkod in kako ste prišli k nam? Ne bode vam žal; hvaležni vam bodemo vse žive dni, zlasti pa se oni mladi gizdalinki naučita pameti in se prepričata, kako brezumno ravna, kdor se posmehuje starini. Lepo vas prosim, povejte nam kaj iz svojega življenja.« Vse stvari odrevene kakor podnevi in čakajo uprtih očij, kaj poreče starec. Naslanjač se ozre po sobi in zadovoljen je; nikjer ni videti, da bi ga kdo preziral; celo o posteljah priča sramežljiva rdečica, da se kesata prejšnje neotesanosti svoje. »Bodisi,« reče naposled, »pravil nisem še nikdar nikomur in tudi vam ne bi mogel povedati vsega, kar sem prebil, zakaj spomin mi peša, in zato sem pozabil že marsikaj. — Porodil sem se v Ljubljani, v imenitni starinski hiši. Nikar se ne čudite; takrat je bilo drugače, nego je dandanes. V tedanjih časih dober gospodar ni kupoval narejenih stvarij, ampak sam si je naročil dobrega blaga in nato pozval dobre in poštene obrtnike, da so doma vpričo njega naredili, česar 6 S. P.: Stari naslanjač. je potreboval. Tako je bilo tudi z menoj. Kar je lesenega na meni, naročil je prvi moj gospodar pri starem mizarji tam nekje pri Sv. Petru, žimo je dobil s Stražišča pri Kranji, po prevleko pa je pisal na Dunaj. Bila je čisto volnena tkanina, svetlo-modra, z velikimi belimi cveticami. Ko je bilo vse skupaj, prišlo je nekoliko delavcev z zelenimi sukne-nimi prepasniki. Urno so se lotili dela. Napravili so zofo, šest manjših stolcev in dva velika naslanjača, namreč mene in tovariša mojega. Jaz sem bil prvi dodelan in sem se prvi zavedel življenja svojega. Na tovariši sem tedaj gledal svoj razvoj; ali bolj nego to so me zanimali ljudje, katere sem rad opazoval že takrat. Na prvi pogled sem videl, da niso vsi jednaki in da je velik razloček med njimi. Ze delavci so se nekoliko ločili drug od drugega. Dočim je prvak ali mojster iz večine le ukazoval, delala sta druga dva pridno in le vmes rekla kakšno besedo; mali učenec pa ni smel niti ziniti in je bil bolj za postrežbo ostalim delavcem. v Se večji razloček je bil med tistimi, ki so se prišli časih nekoliko pomudit pri delavcih in zopet odšli. Prav pogostoma se je pokazal stari strežnik; ne vem, ali je imel najmenj posla v hiši, ali je hodil gledat, da delo ni zastajalo. Vedel se je kaj oblastno; bil je gladko obrit; redke črne lase si je mazal, da so se svetili in dišali že od daleč; okolo vratii je imel belo ruto, na suknji rmen rob in srebrne gombe, hlače pa le do kolen, kjer so bile podvezane nad visokimi svilenimi nogavicami. Izmed delavcev je učenec le skrivaj pogledoval nanj, mojster pa se je menil ž njim, kakor da sta stara prijatelja. Drugi posli so se ustavili le mimogrede, pogledali dovršene stolce, časih kaj rekli in šli po svojem poti dalje. Več veljave je kazala postavna čedna ženska srednjih let. Nosila se je gospodski, in iz prva sem mislil, da je gospa; ali skoro sem ugenil, da je le gospodinja, zakaj rekali so ji »gospodičina« in jo vpraševali za svet, ali bi bilo dobro tako, ali misli morda drugače. Ona je prva za poskušnjo sedla name in me pohvalila, da sem ravno prav mehak, da je naslonilo dosti nagnjeno in da sta držali visoki, kolikor treba, da človeku podpirata roke. Mojster ji je zatrjeval, da bode tudi zofa kaj pripravna, in rad bi se še kaj pomenil ž njo. Ali zdajci se na pragu oglasi kuharica, in gospodičina vstane, prebira ključe na pasu in zopet odide iz sobe. Za dobre pol ure se vrne, toda sedaj pride ž njo star častit gospod popolnoma belih las. Ko stopi čez prag, puste delavci delo, vstanejo, in prvak hitro sname kapo in se mu spodobno pokloni. Gospodičina mu je rekala »gospod grof«, kazala mu, kar je bilo narejenega ter hvalila delo in delavce. Mojster je pri zadnjih besedah S. P.: Stari naslanjdč, 7 široko raztegnil usta in se zadovoljno namuznil, ko je grof prikimal z glavo in rekel: »Ze dobro, že dobro!« Tiho, kakor je prišel, odide stari gospod, in skoro za njim prinese oblastni strežnik po njega naročilu delavcem kruha in vina, da bi jim šlo delo bolje od rok. Sedaj vsi skupaj hvalijo grofa, kako je dober, in trčijo na njega zdravje. Strežnik, ki mora hote ali nehote sesti k delavcem, zgovoren je čim dalje bolj in obširno pripoveduje o grofu in njega rodbini. Jaz sem ga zvesto poslušal in zvedel, da je grof vdovec in da je j edini sin njegov na Dunaji v visoki cesarski službi. Strežnik je rekel, da ga ima cesar kaj rad in da ga utegne še kdaj imenovati za prvega ministra svojega. Tako so potekali prvi dnevi mojega življenja. Privadil sem se ljudij in razumeval sem njih govorjenje. Skoro sem ž njimi čutil, kar so čutili oni, in — ljubil sem jih. V tem je bila »garnitura«, tako namreč so skupaj zvali nas stoke, zofo in naslanjača, dodelana, in nesli so nas v najlepšo sobo, kjer so nas namestili okolo svetle oglajene mize. Zofo so postavili ob steni, na kateri sta v zlatih okvirih viseli podobi grofa in umrše žene njegove, jaz in moj tovariš sva stala drug proti drugemu vsak na jednem konci mize, stoki pa niso imeli stalnega mesta, ampak kakor je nanesla potreba, bilo jih je nekoliko po vrsti nameščenih pred mizo, ostali pa so se poizgubili po sobi kje ob steni. Tukaj sem tedaj prebil najimenitnejšo dobo svojo; imenitno zato, ker sem bil v grofovski službi in ker nisem imel malone nobenega opravila. In vender ne morem reči, da sem bil kaj posebno zadovoljen; časih po več dnij nisem videl žive duše, in ker so bila okna zagrnjena, niti solnčni žarki niso mogli posvetiti v sobo, kjer je bil podnevi vedno somrak. Svetlo je bilo le zvečer, kadar so imeli goste in je strežnik prižgal vse sveče na velikem lestenci, ki je sredi sobe visel od stropa. Velike hrupne družbe ni bilo nikdar; shajali so se le trije ali štirje gospodje, ki so bili po letih in po vedenji svojem prav podobni našemu grofu in so bili bržkone tudi imenitni kakor on. Saj sem čul, kako je strežnik pravil novi hišni, da »k nam« zahajajo samo gospoda »od stanu«. Resnično, meni so se vsi gospodje zdeli jed-naki, le jeden se je ločil od njih in prijal mi je najbolj. Debel gospod je bil, manjše nego srednje rasti; na glavi je nosil višnjevo kapico, okolo vratu pa mu je na zlati verižici visel kaj lep in dragocen križ. In glej, kakor bi včdel, kolikanj ga čislam, sedal je vselej le name. Bil je škof ljubljanski. Kaj so govorili ta imenitna gospoda, tega ne včm; govorili so le nemški, jaz pa nemški ne znam. Slovenske krvi sem, in tudi prva vzgoja moja je bila popolnoma slovenska; če bi 8 S. P.: Stari naslanjač. se bili gospoda shajali pogosteje in se menili o navadnih vsakdanjih stvareh, naučil bi se bil sčasoma tudi nemški, saj imam, hvala Bogu, bistro glavo, ali tako sem le semtertja ujel kakšno besedo. Zadnji čas svojega kratkega bivanja na grofovskem domu sem sodil po raznih znamenjih, da se kaj izpremeni pri nas, ali da se zgodi kaj nenavadnega. Stari grof je češče prihajal k nam v sobo, postajal pred podobo pokojne žene in se globoko zamišljal; tudi sem dobro videl, da je časih vzel iz žepa svileno ruto in si otrl solzne oči. Potem je nagnil belo glavo, povesil oči in sklenjenih rok stopal po sobi. Sedaj je tudi škof češče dohajal k njemu in ostajal prav dolgo pri njem. Bila sta vedno sama in sta se bržkone pogovarjala o jako imenitnih stvareh. Zapazil sem, da je grof časih globoko vzdihnil, škof pa se mu je nasmehnil sosebno ljubeznivo, kakor bi ga hrabril. To pa je gotovo, da je bil grof po vsakem sestanku s škofom veselejši in zadovoljnejši. Vse drugače se je izpremenila domača »gospodičina« ali gospodinja. Kar vedno je bila razmišljena in nemirna kakor kdo, ki ga je doletela velika sreča. Tudi ona je večkrat prihajala v sobo, zlasti kadar gospodarja ni bilo doma; ali prihajala je plašno, kakor da se je prikradla, in vselej je zaprla vrata za seboj. Navadno je stopila pred veliko zrcalo, ogledovala se na vse strani ter se je sedaj ljubko nasmehnila, sedaj zopet držala resno in častito. Sploh se je vedla tolikanj čudno, da sem iz težka zadržaval smeh, časih pa sem že mislil, da se ji blede. Tudi je sedala na zofo ter se premikala in popravljala na nji, kakor bi kaj poskušala. Ko nekega dne zopet stoji pred zrcalom, odpro se nenadoma vrata, in v sobo stopi grof. Gospodičina se zardi do ušes, ali v tem jo stari gospod smehljaje objame in poljubi, in zdajci jo mine vsa boječnost. Odslej ga ni bilo več starega reda in miru v hiši; vse je bilo nekako zbegano. Vrata naše sobe so ostajala kar na iztezaj odprta, in videl sem kako imajo vsi dela Čez glavo. Kadarkoli je zapel zvonec na hodniku, vselej je kdo kaj prinesel in izročil gospodičini. Grofa in starega strežnika tedaj ves teden ni bilo doma; bržkone sta se kam odpeljala na kmete, ker so imeli več graščin. Tem mogočnejša je bila domača gospodičina; sedaj šele je bila prava gospodinja! Nekoč je prišumela v sobo v prekrasni svileni obleki, kakeršne še nikdar nisem videl na nji; ne vem, ali ji je bila predolga ali kaj, to pa sem videl dobro, da se je za dve ali tri pedi po tleh vlekla za njo. Takrat ni bila sama, ampak ž njo je prišla bleda ženska, katero je domača gospodičina klicala za »gospodičino Mari«. Menili sta se nekoliko nemški, nekoliko slovenski, in skoro sem ugenil, S. P.: Stari naslanjač. 9 da je Mari šivilja. Pred velikim zrcalom sta obe ogledovali šumečo opravo; tukaj je bila nekoliko preširoka, ondu pretesna, in Mari se je ponižno prestopala sedaj na to, sedaj na drugo stran ter zatikala igle v gube, ali pa s kredo zarisavala, kjer je bilo pretesno. Se se je sukala okolo domače gospodičine, ko je na hodniku iz nova zapel zvonček. Takoj nato je hišna privedla deklico, ki je v vsaki roki držala toliko povezanih belih škatelj, da nje same skoro ni bilo videti izmed njih. »Ravno prav, Mari, da ste tukaj! Bodete mi vsaj pomagali klobuke izbirati; jednega potrebujem za to obleko, drugega pa za pot,« reče gospodičina in pomaga deklici sneti lahko breme, katero s šiviljo razložita po vsi garnituri, dočim deklica hitro razveže pokrove. Sedaj se začne pomerjanje. Gospodičina šumi vsa nemirna od škatlje do škatlje in si izvestno vsak klobuk po trikrat in štirikrat dene na glavo, pogleduje se v zrcalu in se zopet obrne k šivilji, češ, kaj poreče ona. Mari je v zadregi, zakaj nji prija malone vsak klobuk, saj je modistka itak poslala le najlepših na ogled. Tem teže je torej iz-birati. Časih reče tudi deklica, da ta ali oni sosebno pristoja obrazu in opravi, toda gospodičina ji v tem ne priznava nobene veljave in se niti ne meni za nje besede. Ne rečem preveč, ako pravim, da je gospodičina potrebovala dobro uro, ali še več, predno si je izbrala dva klobuka. Toda saj se ji ni nič mudilo, ampak zdelo se mi je, da ji je bilo celo ljubo, ker je mogla delj časa v lepi novi obleki šumeti po sobi. Drugi dan potem nisem bil nič kaj vesel. Možje ki so prej razbijali le od daleč, prišli so tudi v našo sobo in prinesli s seboj velik zaboj in raznega mizarskega orodja. Radoveden sem bil, kaj začno. V tem me jeden trdo prime za držala, potisne me v stran, kakor da sem peto kolo na svetu in odmakne zofo. V meni je vse kipelo od jeze; ne zato, ker me je bolelo od okorne roke, s katero me je zgrabil, ampak žalilo me je, da me je preprost, neotesan hrust prijel tako trdo in zaničljivo, mene, ki sem bil vajen, da so najimenitnejša gospoda kranjska in ljubljanska nežno in uljudno ravnali z menoj. Kar milo pa se mi je storilo, ko sta moža snela podobi grofa in grofice, položila ji v zaboj in nato oba zajedno bila po žebljih, kakor da sta v kovačnici, nikar pa v grofovski gostinski sobi. Za podobami so pobrali iz sobe tudi druge manjše stvari, in bili smo do dobra oplenjeni vsega lišpa, ki nas je tolikanj veselil in kratkočasil, vpričo drugih pa povzdigoval našo veljavo. Nisem vedel, kaj pomeni vse to, toda čutil sem, da zame in tovariše moje ne bode dobro, lo S. P.: Stari naslanjač. Zoperni hrup v hiši se je skoro polegel; zopet je bilo mirno in tiho kakor prej; vender ni bil več tisti prijetni mir, ki dobro de sleharni stvari, ampak bilo je kakor po nevihti, ko vidiš sledi nje razde-vanja, kamorkoli se ozreš. Tako je bilo meni. Nekoliko mi je odleglo, ko sta se vrnila grof in strežnik; toda le prehitro sem spoznal, da nista več prejšnja. Stari gospod ni več maral za nas in bil je, kakor da se čuti tujega na svojem domu. Popoldne sta s strežnikom obhodila vse sobe, ozirala se po stenah in iztikala po kotih, kakor bi česa iskala ali gledala, če niso kaj pozabili. Drugo jutro pride strežnik v sobo in nas postavi v stari red, da nismo bili razmetani, kakor bi se bili sprli. Odprl je okno, vender ko je s pohištva le površno pobrisal prah, zaprl ga je zopet. Prav mudilo se mu je, na sebi pa je imel tisto dolgo svetlorjavo suknjo, ki mu je sezala do tal, in katero je oblekel le tedaj, kadar so se kam peljali, Morda uro pozneje, ko sem dobro cul, da je pred hišo obstala kočija, pride zopet strežnik, odpre vrata na iztezaj in se postavi prednja kakor vojak na straži. Dva gospoda, ki sta prej večkrat zahajala k nam, prideta skupaj v sobo in sedeta j eden name, drugi na tovariša mojega. Oblečena sta bila popolnoma črno, in na prsih sta imela pripete nekake zlate svetinjice, kaj li. Le malo se pomudita, v tem stopi v sobo grof, opravljen za na pot, pod pazduho pa vodi domačo go-spodičino, ki je tudi v potni obleki. Skoro da je nisem spoznal, tako se je izpremenila v lični gospodski opravi, in tudi počesana je bila drugače, nego sem je bil vajen. Gospoda sta hitro vstala, viteški se poklonila gospodičini, grofu pa prijateljski stisnila roko. Niso več sedli, ampak kar stoje so se nekoliko pomenili. Končno vzame jeden gospod gospodičino izpod pazduhe, drugi pa se oklene grofa kakor dober prijatelj, in vsi štirji gredo iz sobe in tudi z doma, zakaj gori do nas se čuje, kako druga za drugo oddrdrata dve kočiji. (Dalje prihodnjič.) Ponoči. V duši beda vlada, Mre blesteča nada — Skoro nje sijaj na vLk Vgasne v dnu prepada . . . J. K. ZTvezda se utrne, Pade v teme črne — Nje sijaj nikoli več Kvišku se ne vrne . . Stari naslanjač. Bajka. Spisal S. P. (Dalje.) omnil nisem, da bi bili kdaj prej tako sami in zapuščeni, kakor smo bili sedaj. Vrata so bila na iztezaj odprta iz sobe v sobo; nikogar ni bilo, da bi jih zapiral in vsaj nekoliko pospravljal po sobah, kjer je bilo vse razvlečeno kakor še nikdar, odkar sem služil na grofovskem domu. Po vsem kar, sem videl in slišal poslednje dni, nisem si upal misliti, da se dobri grof še kdaj vrne med nas. Ali tako tudi ni moglo ostati; brez gospodarja nihče ni na svetu, ne človek, ne stvar, in menda niti mi ne ostanemo. Tako ugibaje začujem iz druge sobe ženski glas. Skoro tudi zapazim, da počasi stopata proti naši sobi kuharica in hišna. Prva je bila že starikasta ženska, druga pa še mlada deklica, katero je grof nedavno vzel z graščine v mesto. Ko prideta pred garnituro, tedaj me kuharica nekoliko odmakne, in mimo mene grede pozove tovarišico svojo: »Le-sem sedi, Rezika, k meni na zofo; zakaj se ne bi tudi medve danes čutili nekoliko gospodski, ko se naša gospodičina povzdigne v grofico?« »Veste kaj, Marijanica,« reče hišna in sede poleg kuharice na zofo, »meni se pa le čudno zdi, da ga je hotela.« »Tako sodiš danes, ko si še neizkušeno dekle; za deset let bodeš govorila drugače. Gospa in grofica! To ni karsibodi; grofa in barona tudi nima vsaka za priči, nikar da jo poroča sam škof! To se zgodi le malokdaj in ne vsakomur, najsi plača ne vem koliko. Kar sem jaz v Ljubljani, ne pomnim, da bi bil škof koga poročal. To je kaj posebnega.« 5* 68 S. P.: Stari naslanjač. »Ne rečem, da ni, ako bi bila poroka v cerkvi; ali doma v škofovi kapelici, saj ju nihče niti videl ne bode.« »Videl, videl!« zavrne jo kuharica nejevoljno, »saj poroka ni zato, da bi ljudje zijala prodajali. Seveda, ti bi jo rada bolj bahaško, tako kmetsko, da bi za teboj balo vozili, s samokresi pokali in da bi bila vsa vas po konci! Gospoda take stvari rajši opravljajo na tihem, in v tem se popolnoma ujemam ž njimi. Ko bi se kdaj možila, poročila bi se tudi jaz brez hrupa kar skrivaj.« »Bodisi,« odjenja hišna in jo vpraša dalje: »Ali povejte mi, Marijanica, kako se je vender zgodilo to, da je grof vzel za ženo nekdanjo hišno svojo ? Saj bi bil dobil nevest plemenitega stanu, kolikor bi jih hotel!« »Dobil bi jih, dobil, ako bi bil neumen,« reče kuharica, »toda naš gospod v svojih letih ne potrebuje žene ne zase, ne za svet, ampak treba mu je nekoga, ki mu bode dobro stregel. Zato pa ne bi našel boljše ženske od naše gospodičine. Nekam čudno je imeti noč in dan tujo žensko v hiši; ljudje so hudobni in si hitro kaj izmislijo. Zato je na vsako stran bolje, da se je poročil ž njo. Seveda tu v Ljubljani bi bilo skoro nemogoče; kadarkoli bi stopila čez hišni prag, ozirali bi se ljudje po nji in obirali .kmetsko grofico', ali na Dunaji, tam se nihče ne bode menil zanja; hodila in vozila se bodeta skupaj v cerkev in v gledališče, na izprehode in kamorkoli bodeta hotela; v visoko druščino pa stari grof itak ne bode več hodil. In ko bi tudi kdaj šel, ona bi mu ne bila na sramoto. Saj se zna vesti, kakor da je res ,od stanu'. Bistre glavice je; pokojna grofica jo je vzela popolnoma mlado k sebi, pošiljala jo k nunam v šolo in jo tudi sama vzgajala tako, da bi ji bila za postrežbo in za druščino. Ko je videla, da ji dekle ugaja, preoblekla jo je gospodski in jo povsod jemala s seboj. Kesala se ni, zakaj ko je skoro nato zbolela in ležala dolgo dolgo, lajšala ji je hvaležna deklica trpljenje in ji stregla z vso ljubeznijo srca svojega, da ji rodna hči ne bi mogla bolje. Blaga gospa je bila kar gi-njena, in pogostoma jo je priporočala grofu, naj po nje smrti on skrbi zanjo. Tudi v hiši je vse preskrbovala namesto bolne grofice, da je šlo po starem tiru. Grof si po smrti žene svoje ni mogel želeti boljše gospodinje od nje strežnice, in jo je obdržal za ,gospodičino'; sedaj pa mu je ,gospa', in prav je tako.« »Ako bi bil on mlajši, bilo bi že, ali tal<6 star!« ugovarja hišna. »Toliko rečem, ljubši mi je mlad siromak nego star bogatin.« »Nič se ne boj, saj ne bode ne jednega ne drugega!« odreže se zopet kuharica. »Kdo se meni za ubogega posla, najsi je služil v gro- S, P.: Stari naslanjdč. 09 fovski hiši? Dobrega pol veka sem prebila pod to streho; sile mi ni bilo, in tudi prihranila sem si precej, toda sedaj ? Iti moram od tod, kjer sem bila kakor doma. Ali kam? Za drugo službo nisem, in brez dela tudi ne morem biti. Poskusila bodem s študenti; za življenje bode že, pa bodem vsaj sama svoja. Res, žalostno je, ako se razdere tako stara domačnost! Kar groza me je jutrišnje dražbe, toda saj me ne bode blizu. — Rezika, nekdo je pozvonil, skoči na hodnik gledat, kdo je. Takoj pridem za tabo; morda je že oskrbnik, da vse pripravi za jutri.« Do konca sem zvesto poslušal pogovor teh dveh grofovskih sluznic, ki sta mi razjasnili vse dogodbe zadnjih dnij. Samo kar je kuharica rekla o neki »dražbi«, tega nisem umel in sem se ž njo bal jutrišnjega dne, dasi nisem vedel, zakaj. Kuharica je ugenila, da je bil oskrbnik, ki je pozvonil. Tudi ta se je izpremenil. Kadar je prej prišel grofu poročat, kako je na graščini, stopal je rahlo po svetlih tleh in govoril tiho, danes pa je kresal po sobah kakor okoren drvar, zarenčal izpod ščetinastih brkov sedaj pa sedaj kako besedo, in vsaka stopinja se je poznala za njim, ker si pred vrati ni odrgnil nog. Nekoliko je pogledal po sobi in takoj zopet odšel, toda po obedu se je vrnil z dvema težakoma ter s kuharico in hišno. Ne bodem pripovedoval na široko, kar se je godilo sedaj. Znesli so nas in vse ostalo pohištvo v veliko sobo tik hodnika in nas čez noč zaprli kakor jetnike. »Kaj bode z nami?« mislil sem si in od samih skrbij nisem mogel spati; šele proti jutru sem nekoliko zadremal, ali tedaj sem imel strašne sanje in ko sem se vzbudil, bolela me je silno glava. V tem sem zaslišal rožljanje ključev in se spomnil dobre naše gospodičine. Toda bila je le kuharica, ki je odprla vrata na hodnik na iztezaj, potem pa s hišno prinesla mizo, postavila jo za vrata in okolo nje namestila nekoliko stolov. Sedaj so polago ma dohajali tuji ljudje, moški in ženske, gospodski in preprosti, in vsi so obstali na hodniku. Nekateri so tiho čakali, drugi so izpraševali kuharico ali hišno, nekateri so pa stopali čez prag in se ozirali po nakopičenem pohištvu. »Jakop je tudi že tu«, reče nekdo, in vsi se obrnejo proti stopnicam, na katerih se sedaj pokaže mlad mož srednje rasti. Pod nosom in po bradi je popolnoma obrit, le pod ušesi mu črne ščetine robijo rdeča lica. Imel je nekoliko ponošeno suknjo gospodskega kroja in na glavi črno ploščato kapo z usnjeno strešico nad čelo m. Kuharica nekaj zašepne hišni in odide; videl je nisem več. Spomnil sem se, kar je rekla včeraj, in premišljal, ali se je morda tolikanj bala tega človeka. Toda že je stal strašni Jakop na pragu in tako hudo 7o S. P.: Stari naslanjač. uprl vame ostre svoje oči, da sem bil kakor uklet. Kar odleglo mi je, ko je zopet stopil na hodnik, kjer se je začelo živahno gibanje. Oskrbnik z velikim pisanjem v roki in droben gospod s cesarsko kapico sta se nekaj menila; potem je poslednji sedel za mizo, nateknii naočnike in pregledoval pisanje. V tem prinese mož v dolgi črni suknji, menda birič, tinte in česar je sicer treba, na drugi strani vrat pa se postavi mestni bobnar. Prav kislo se drži in čmerno gleda, kdaj mu gospod namigne. Ljudij se je nabralo precej, ali Jakop je bil najveljavnejši med njimi; in čudno, vsi so ga poznali in ga klicali kar po krstnem imeni kakor domačega človeka ali dobrega prijatelja. On pa jim je nekaj pravil, da so se na glas smijali. Govoril je hitro in mahal z rokami, kakor da zdajci koga poči po obrazu. Povedal še ni do kraja svoje povesti, ko bobnar pri vratih za-bobna. Jakop se hitro obrne in stopi prvi k mizi, za katero stoji gospod s cesarsko kapico in nekaj govori. Za njim so tiščali tudi ostali ljudje, in taka gneča je nastala pri vratih, da nisem mogel umeti ničesar, kar se je godilo zunaj. Cul sem posamezne udarce po bobnu in veden klic: »Prvič! Drugič! Kdo da več?« Kar zazeblo me je, ko je isti glas zakričal: »Garnitura s stolci in naslanjači osemdeset goldinarjev! Kdo da več?« »Jaz dam petinosemdeset,« zavrne oblastni Jakop med vrati. »Jaz devetdeset!« oglasi se lepa visoka gospa, ki se je nekoliko prej prerila skozi množico ter zadovoljno tipala in ogledovala mene in moje tovariše, da sem takoj vedel, kaj namerja z nami. Srce mi je igralo od veselja, ko se je pogajala za nas, zakaj nekaj mi je reklo, da bode vse dobro, le Jakopu ne v pest. Toda Jakop ni odjenjal, ampak ponujal vedno več nego lepa gospa, ki je naposled umolknila. Zopet je zakričal hripavi glas na hodniku: »Prvič! Drugič! Tretjič! Kdo da več ?« Nihče se ni oglasil, in bili smo Jakopovi. Meni se je kar zmračilo, in omedlel sem. Nič ne vem, kako dolgo se nisem zavedel; šele hladna sapa in otlo bobnenje pod mano sta me vzdramila. Peljali so nas čez most. Naloženi smo bili drug na drugega na vozičku, katerega je vlekel čvrst težak, dočim je Jakop potiskal zadi in pazil, da se nismo zvrnili. Onikraj mosta smo zavili na levo stran, peljali se ob Ljubljanici še nekoliko nizdolu in obstali pred črnimi železnimi vrati. Težak se globoko oddahne in si otira znoj z obraza, Jakop pa potegne iz žepa velik ključ in odpre obe železni krili na iztezaj. Ko nas varno zložita z voza, neseta nas vsakega posebej v temen mrzel hram, kjer je nakopičeno toliko raznovrstnih stvarij, malo vredne in prazne šare, da se ni moči geniti. »Kaj bodemo S. P.: Stari naslanjdč. 71 mi tukaj, in kam nas deneta?« mislim si, ko me težak prvega prinese čez ta grozni prag. Toda Jakop ni kar nič v zadregi; hitro skače semtertja in tu kaj preloži, tam kaj vrže na drugo stran, in skoro izprazni toliko prostora, da nas moreta za silo tesno namestiti; saj itak nismo imeli nobenega opravila, samo da smo bili pod streho. Ko smo zopet vsi skupaj, zaloputne Jakop težka vrata in nas zaklene. Sedaj nam je bilo res kakor v ječi, ali pa še huje. Ne da bi kje brlela svetilka kakor pri mrličih, ali da bi skozi razpoko predrlo nekoliko solnčnega ali mesečnega svita, ampak temno je bilo kakor v rogu, in ničesar nisem videl nego črno. Geniti se tudi nisem mogel in nisem smel; zakaj ako bi se le malo premeknil ali iztegnil, zadel bi se ob kakšno stvar, ki bi potem sunila drugo in tretjo in tako dalje; vsa ta čudna grmada pa bi se utegnila podreti name in me polomiti. Saj me je bilo dosti strah, ko se je gori na vrhu nekaj s svojo težo nekoliko sesedlo in je potem vse zaporedoma zaškripalo do tal. Sicer sem se popolnoma udal v trdo usodo svojo, saj ni moglo priti nič hujšega več name, in skoro sem trdo zaspal. Nič se mi ni sanjalo, in popolnoma prerojen in krepak sem se vzbudil, ko je šinila miška mimo mene in se z repom svojim oplaznila ob krivo mojo nogo. Sedaj šele sem mogel mirno presojati žalostno usodo svojo in tolažil sem se, da morda ne bodemo dolgo tukaj. Ako bi le ne bilo tako grozno temno v našem zaporu; za prvi čas bi si ogledoval novo druščino in morda bi po nji mogel kaj sklepati za svojo prihodnjost. Ali vedno jednako je bilo temno, in vedel nisem, ali je zunaj dan ali noč. Pustil sem torej to in se zamislil v prejšnje lepe čase, ki sem jih prebil na grofovskem domu. Kaj neki počne dobra gospodičina, ki me je tako prijetno kratkočasila poslednje dni ? Kaj stari grof? Kaj njega strežnik ? Vseh sem se spominjal in si mislil, ali pač še kdaj vidim koga izmed njih. Tak6 sem premišljal dolgo dolgo, in naposled j-e venderle zaropotal ključ v ključanici. Vrata zaškripljejo, in na pragu stoji oblastni Jakop, naš gospodar. Duri odpre na iztezaj, odpre tudi okno, zamreženo kakor pri ječah, potem pa prebira bogastvo svoje in se sosebno zadovoljno ozira na nas. Bil je lep dan, solnce je prijazno sijalo, dasi še ni moglo zasijati na naša vrata, ki so gledala proti zapadu. Jaz sem bil zadovoljen, da sem le zopet kaj videl. Nove druščine nisem bil nič kaj vesel; bile so do cela drugačne stvari, nego smo bili mi; preproste, stare in polomljene. Kar sram me je bilo, da smo morali biti mi grofovski med njimi, ki nismo nič pristojali drug drugemu, in umeti nisem mogel, čemu nas je Jakop prav za prav 72 S. P. : Stari naslanjač. kupil in gnal ceno tako visoko; rajši nas bi bil pustil 6ni gospe, ki nas bi bila imela tako rada. V tem je Jakop namestil pred vrata nekoliko miz, znosil nanje raznega drobiža, ne da bi vmes postavil le količkaj vredno stvar, dasi jih je imel dovolj v hramu. Kakor bi hotel zasramovati samega sebe pred svetom, razložil je staro zarjavelo želez-nino, ponošene čevlje in škornje, na pol potrte ure, popolnoma zakajene steklenice in drugo obrabljeno posodo. Dvojil nisem več, da ima Jakop vse te stvari na prodajo, in začel sem upati, da nas kdo kupi in reši te grde druščine. Ali glej! Prihajali so le preprosti in siromašni ljudje, in kolikor menj je bila stvar vredna, prej jo je kdo kupil. Moj up je zopet splaval po Ljubljanici, zakaj taki ljudje nas izvestno ne odkupijo. V tem pride čvrst Gorenjec najlepše moške dobe; soditi po novih jirhastih hlačah, mora biti tudi denaren. »Dober dan, očel« pozdravi ga Jakop prav prijazno in mu stopi nekoliko naproti, »kaj pa bi radi? Prav močne lopate imam in tudi nekoliko motik; ali potrebujete kaj c6kelj za kolo ali morda železno verigo ? Kaj pa burklje za mater, da bodo lonce v peč devali; prav po ceni jih dam, na pol zastonj.« »Ničesar ne potrebujem, hvala Bogu,« zavrne ga kmet ponosno, »le tako sem hotel nekoliko pogledati, kaj imate.« »Vsega imam, česar si kdo želi',« pobaha se Jakop, »le sem stopite, najlepše stvari imam v prodajalnici, da se ne zapraše in da v jih ne zmoči ploha. Človek se trudi in trudi, da bi kaj zaslužil, toda naposled ima le škodo in izgubo.« Mož stopi v našo ječo, ali tak6 zvano »štacuno«, ne da bi se mnogo menil za Jakopove besede; tem radovedneje pa se ozira po mnogovrstnih stvareh. Najbolj se zagleda v podobe, in sosebno po volji mu je jedna na platno slikana, ki sloni tik mene med nogami prekopicnjenega stola. »Ta pa ta, oče!« pravi Jakop. »Kaj ne da, lepa je?« »Res je lepa,« pritrdi mu kmet, »koliko pa hočete zanjo?« »Prodati je nisem mislil; ravno sem jo pripravil, da jo zvečer vzamem s seboj domov. Vender bodisi, vam jo dam za dva goldinarja; prav toliko je tudi mene stala, ko sem jo povrhu kupil z mnogimi drugimi stvarmi, saj drugače bi je niti ne bil dobil« Mož seže v žep po listnico in odšteje dva goldinarja. Jakop ju hitro vzame in že pripravlja popir, da bi zavil podobo. Zdajci ga mož ustavi, rekši S. P.: Stari naslanjač. 73 v »Se to mi povejte, kakšen svetnik pa je to, katerega ste mi prodali?« »To ni svetnik,« odreže se mogočno Jakop, »to je tržaški gu-berner.« »Kaj? Guberner!« ujezi se Gorenjec. »Kar hitro mi vrnite moja goldinarja; ,pijontarja' pa nečem, če mi ga tudi zastonj daste.« Hote ali nehote vrne Jakop ona goldinarja, katera kmet zopet dene v listnico. Nato mož nejevoljen odide, ne da bi še kaj rekel. Tako je potekal dan za dnevom, in hitro mi je mineval čas, ko sem opazoval ljudi, dohajajoče in odhajajoče. Vpraševali so po tem in onem in mnogo so pokupili, le za nas, za garnituro, menil se ni nihče. Jakop je zmajeval z glavo in rekel: »Preveč novcev sem vteknil v to stvar; ako je skoro ne prodam, ne bode dosti dobička.« Tako preudarja na pragu stoje sam v sebi; kar se mu zasvetijo oči, in hitro se odkrije in pozdravi: »Dober dan, gospa; ali se pogodiva za garnituro? Včeraj bi jo bil že skoro prodal; oni tuji ljudje, ki stanujejo na Viderčanovem gradu, hoteli so jo imeti kar po sili, toda rekel sem, da je že na pol obljubljena, naj se zopet oglas6 morda za tri dni.« »Kaj to meni, komu obetate in prodajate svoje stvari?« reče lepa gospa, ki sedaj stopi v štacuno in zopet oči poželjivo obrača na nas, kakor takrat na dražbi pri grofu. »Gospa, nalašč me nečete umeti,« dobrika se ji premeteni Jakop, ki je takoj ugenil, iz kakšnega namena je prišla, »čuval sem jo za vas; še od zadnjič se spominjam, kak6 vam je bila po volji, in vedel sem, da pridete ponjo.« »Ne vem, kako bode. Ako mi jo tolikanj privoščite, zakaj mi je pa na dražbi niste pustili?« ugovarja mu ona. »Ej, gospa, trgovina je trgovina. Zakaj pa ste vi primikali? Le jedno besedo da ste mi zašepetali in prepustili vse meni, in bolje bi bilo za oba. Jaz bi bil garnituro dobil ceneje in bi jo vam tudi prodal ceneje. Živeti moram tudi jaz. Vender, kaj vam za nekaj desetakov več ali menj! Se zmiraj je dosti po ceni; sama žima je toliko vredna, kolikor zahtevam za vso garnituro z mizo vred.« Gospa nas zopet tiplje kakor kdo, ki umeje take stvari, in pritrdi: »Kar je res, to je res; žima je najboljše vrsti. Ako ne bi vedela, da so delali pri grofu garnituro doma, ne bilo bi me niti blizu; ali dobra žima; ta me je mikala.« Jakop zna gospe prigovarjati čimdalje bolj, in skoro se pogodita, Vesel, da se je iznebil garniture, misli premeteni barantač takoj na 74 J. K.: Svetilki. novo trgovino. »Še nekaj imam za vas, gospa,<