Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Poštnina plačana v gotovini
Cena:	Posamezna štev. L 25
Naročnina :	Mesečno	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
HLeto VI. - Štev. 34
Gorica - 26. avgusta 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Zloba	in	f
Od smrti in pogreba pok. msgr. Ivana Trinka je preteklo že skoro dva meseca. Duhovi v Benečiji se pa kar ne morejo pomiriti, Tisti, ki jih na pogrebu ni bilo, ne morejo najti pokoja, morda zato, ker je beneško ljudstvo pripravilo svojemu duhovnemu vodniku in vzorniku tak pogreb, da ga bodo pomnili še pozni rodovi, njih pa ni bilo zraven, da bi vrgli pest prsti na rakev velikega pokojnika. Zalo pa danes na vso sapo kričijo po svojih časopisih in pišejo, da jih že roke bole. Njih srce je polno žolča, zavisti, strahu. Ker se zaenkrat ne upajo še umazati spomin rajnega monsignorja Trinka, so se vrgli na uboge beneške duhovnike, Trinkove sobrate in sotrpine. Rajnega njihov žolč ne more več prizadeti, zato ga zlivajo na beneške gospode »nunce«. Začeli so dva dni po pogrebu msgr. Trinka. »Gazzettino« je prinesel zelo tendenciozno in neresnično poročilo o pogrebnih svečanostih, kakor jih je videl njegov poročevalec iz Šempetra, ali morda celo iz Čedada, ker se v Trčrhun ni upal povzpeti. Sledil je »Messaggo.ro Venelo« in nato vsi ostali »compagni di calun-nia«.
Kar niso opravili časopisi, so skušali doseči z brezimnimi obtožbami po raznih letakih, ki so jih raztresli po beneških vaseh ter poslali tudi kot dokazno gradivo zoper beneške duhovnike raznim oblastem. Podlež vrže kamen in roko skrije.
Tako so delali do sedaj po smrti msgr. Trinka razni »tricoloristi«. Z imenom si nihče ne upa na dan, ker ga je sram, oziroma ker je podel.
Obtožbe se glase vse enako: beneška duhovščina, kar je je slovenske, je komunistična in protiitalijanska. To je pokazala posebno ob pogrebu msgr. Trinka, saj je bil pogreb komunistična in antiitalijanska manifestacija. Za to pa nosi krivdo izključno slovenska duhobščina iz Benečije. Ta je organizirala pogreb in povabila vse slovenske organizacije iz Gorice, Trsta, Koroške in iz Ljubljane. »1 preti« so povabili slovenske pevce iz Gorice, oni so dopustili jugoslovanske zastave na vencih, zato ker ali so že komunisti ali so na tem, da postanejo. Še več. Ti »preti« so povabili celo Izidorja Predana, tajnika beneške OF, da je govoril na Trinkovem grobu. Oni so krivi, da ljudstvo zapušča Cerkev... (O, da bi res kot Kristus izgnali iz svetišč slične farizeje, ki pišejo in objavljajo take podlosti zoper katoliške duhovnike!) ln končno — še strah in trepet: Ti »preti« bodo krivi, da bo nekoč uresničena deželna avtonomija in da z njo pridejo slovenske šole v te »italianissime Valli«. »Po-vera la nostra amata Italia e povera la religione cattolica«, zaključuje Marija v »Tribuna libera«. »E poveri noi,« pristavlja Toni istotam.
Da, uboga Italija, če bi imela veliko ta-
kih ljubiteljev, kot sla Toni in Marija v »Tribuna libera«, in še bolj uboga katol. Cerkev, če bi imela dosti takih vernikov, kot sta la dva. Kako je to res, potrjuje pojasnilo, ki ga je objavil list »La Vita Cattolica« dne 22. avgusta in ki se glasi:
»Neki krajevni časopisi kar naprej premlevajo neke nevšečnosti, ki so se pri-godile med pogrebom msgr. Trinka ter obtožujejo pri tem celotno krajevno duhovščino, češ da je komunistična.
Ker mešajo v vso zadevo tudi cerkveno avtoriteto, vprašujoč, kakšne korake je podvzela v tem primeru, smo pooblaščeni, da izjavimo naslednje:
Cerkvena oblast, potem ko je preiskala omenjene nevšečnosti, obžaluje, da so nekateri izrabili pogreb povsem neoporečnega duhovnika za politično manifestacijo; obžalujejo pa prav tako, da se je zaradi tega ustvarila na nasprotni strani politična sleparska igra (montatura politica) ter se je vsa slovenska duhovščina obtožila komunizma ter se zamešala v odgovornosti, ki ostanejo dobro določene in omejene.«
Revna je beneška zemlja in navajena na vsakršno trpkost. Tudi slovenska duhovščina deli z njo njeno usodo. Vendar naj ji bo v ponos, da jo »preganjajo zaradi pravice in vse lažnivo zoper njo govore zaradi Kristusa«. To je najboljše znamenje, da so slovenski duhovniki v Benečiji res pravi Kristusovi učenci. Zato smo z njimi vsi pošteni Slovenci in Italijani, ki resnično ljubimo Cerkev in svoj narod.
UREDNIŠTVO
Neuspeh bruseljske konference
Ob smrti velikega državnika
V	gorskem kraju Sella di Valsu-gana je zadnji četrtek (19. avg.) nenadoma preminul veliki politični voditelj italijanskega naroda in navdušen zagovornik evropske skupnosti Aleide De Gasperi. Zadela ga je srčna kap, vendar mu je mogel dekan iz Borga; ki je prihitel k njemu, podeliti zakramente umirajočih. Zadnje besede umirajočega so bile trikratni vzdihljaj: Jezus, Jezus, Jezus!
Aleide De Gasperi se je rodil pred 73 leti na Tridentinskem, ki je spadalo takrat pod Avstrijo. Vseučilišče je študiral na Dunaju, kjer je leta 1905 diplomiral na filozofski fakulteti. Kmalu nato je prevzel u-redništvo nekega tridentinskega katoliškega lista ter se vrgel v politično življenje. V tridesetem letu starosti je bil izvoljen za državnega poslanca ter prišel tako v dunajski parlament, kjer je gotovo poznal naše velike voditelje dr. Kreka in dr. Korošca. Po razpadu avstroogrske monarhije je vstopil De Gasperi v italijansko ljudsko stranko, ki jo je vodil znani Don Sturzo. Takrat je bila ital. ljudska stranka poleg social. stranke najmočnejša stranka v italijanskem parlamentu. Kot kandidat te stranke je bil De Gaspei leta 1921 prvič izvoljen v italijanski parlament. Toda ta doba je trajala le nekaj let, kajti kmalu potem je prišel fašizem na oblast, ki je nekaj let pozneje zatrl vse stranke. De Gasperi se je vrnil v privatno življenje. Leta 1927 je bil obsojen na štiri leta zapora, a na papeževo posredovanje je bil zaradi bolezni izpuščen iz zapora. Kmalu nato je dobil službo knjižničarja v Vatikanu, obenem je prevajal iz nemščine razna dela ter dajal celo instrukcije, da bi mogel tem laže vzdrževati svojo malo družino.
Po padcu fašizma se je De Gasperi zopet lotil političnega dela. Organiziral je katoliške vrste, ustanovil demokrščansko stranko, ki ga je izbrala za svojega predsednika. In kot predsednik te stranke je tudi umrl.
De Gasperi spada nedvomno med največje politike povojne dobe. Sko-
raj osem let je predsedoval raznim italijanskim vladam in šele lansko leto, ko se je predstavil zbornici s svojo osmo vlado, mu je zbornica odrekla zaupnico, zato pa ga je stranka izvolila še isto leto za svojega tajnika. Letos je iz zdravstvenih razlogov odklonil kandidaturo na to mesto, a stranka ga je na neapeljskem zborovanju izvolila za svojega predsednika, medtem ko je postal tajnik stranke posl. Fanfani.
De Gasperi si je pridobil za Italijo neminljivih zaslug. Vodil je italijansko vlado skoraj vsa povojna leta, ko je bilo treba razdejano in opustošeno deželo spraviti zopet na noge. In to se je De Gasperiju in njegovim sodelavcem dobro posrečilo.
De Gasperi je zastopal Italijo na pariški mirovni konferenci ter se trudil, da bi omilil pogoje mirovne pogodbe. Seveda čudežev ni mogel delati. Italija je morala plačati svojo povezanost s Hitlerjem ter izgub. Ijeno vojno z izgubo vseh kolonij, s prepustitvijo Jugoslaviji skoro cele Primorske ter je morala poleg tega plačati Jugoslaviji, Grčiji in Sovjetski zvezi nekaj vojne odškodnine. Tukaj ni mogel De Gasperi veliko doseči, vendar se mu je posrečilo, rešiti s tako zvanim De Gasperi-Gruberjevim sporazumom Tridentinsko ter ohraniti v mejah Italije več kot dve sto tisoč Nemcev.
Pod De Gasperijevim vodstvom se je Italija naslonila na zapadne velesile, kar ji je prineslo veliko ugod-nosti ne samo v gospodarskem, ampak tudi v političnem oziru. Zapadne velesile so ji namreč zrahljale obveznosti mirovne pogodbe glede o-borožitve, vrnile del zaplenjene trgovske in vojne mornarice ter jji obljubile še Samostojno tržaško o-zemlje povrhu, kar je za Italijo ne-dvomno važna pridobitev. In vse to je v veliki meri zasluga De Gasperi-ja in njegovih vlad.
De Gasperiju se je slednjič posrečilo izriniti komuniste iz vlade s tem, da se je naslonil na sredinske stranke socialnih demokratov, liberalcev in republikancev.
De Gasperi je veljal kot navdušen
zagovornik in graditelj evropske skupnosti. On ni bil samo za skupno evropsko vojsko, ampak tudi za politično in gospodarsko združitev Evrope. Zanimivo je, da je umrl ravno tisto jutro, ko so imeli zunanji ministri šestih držav, podpisnic evropske obrambne skupnosti, pričeti razpravljati o Mendes Franceo-vili predlogih o evropski vojski. Mnogi so videli v tem čudnem naključju nekak predznak, da lega z De Gasperijem v grob tudi evropska skupnost. Ta slutnja se je v nekem oziru tudi uresničila. Konferenca v Bruslju se je razšla zadnjo nedeljo, ne da bi bila dosegla kak pozitiven uspeh, vendar upamo ter smo celo prepričani, da misel o evropski skupnosti ni za vedno pokopana.
De Gasperi je živel in umrl kot veren kristjan in zvest sin katoliške Cerkve ter je dal vsem prekrasen zgled, kako je treba delati in se žrtvovati za svojo domovino.
De Gasperija so pokopali zadnji ponedeljek z vsemi slovesnostmi v Rimu v cerkvi sv. Lovrenca. Njegov pogreb je bil pravi posmrtni triumf tega preprostega sina Tridentinskih gora.
Bruseljska konferenca, ki je razpravljala zadnje dneve preteklega tedna o francoskih predlogih o evropski obrambni skupnosti, je zaključila svoje delo, ne da bi bila dosegla kak sporazum.
Konferenca se je pričela pretekli četrtek (19. avg.) ter bi morala trajati dva dni, a zaradi težav, na katere je naletela, se je nadaljevala do nedelje. Kljub temu je dosegla popoln neuspeh.
Ob koncu konference so izdali 'udeleženci konference skupno poročilo, v katerem ugotavljajo, da niso mogli kljub podaljšanim razgovorom o francoskih predlogih doseči nobenega sporazuma, obenem pa zatrjujejo, da ostanejo glavni cilji njihove evropske politike nespremenjeni. Ti cilji so: povezati in utrditi evropsko sodelovanje ter zaščititi s tem Zapadno Evropo pred silami, ki jo ogrožajo; izogniti se nevtralizaciji Nemčije ter delati na to, da pride do njene združitve in vključitve v skupno obrambo; truditi se za politično in gospodarsko združitev zapadnih dežel.
Ministri so končno sklenili, da bodo objavili zadnje francoske predloge obenem z odgovorom petih ministrov na te predloge.
Francoski predlogi, ki so prišli v svojih podrobnostih šele sedaj na dan, so v resnici taki, da jih zunanji ministri niso mogli sprejeti, ako niso hoteli uničiti nadnarodnega značaja evropske obrambne skupnosti. Zato so jih vzele vse vlade evropske skupnosti (razen francoske) z mnogimi pomisleki na znanje. Holandska je francoske predloge že pred konferenco odločno zavrnila, medtem ko so bile ostale države bolj previdne in rezervirane. Vse so se pa strinjale v tem, da mora ostati prvotni načrt o evropski skupnosti v bistvu nedotaknjen.
Tako približno je bilo vzdušje, ko se je pričela bruseljska konferenca. Konferenco je otvoril belgijski zunanji minister Spaak ter se spomnil preminulega italijanskega državnika Alcida De Gasperija ter njegovih zaslug za evropsko skupnost. Za njim je govoril italijanski zunanji minister Piccioni ter se zahvalil navzočim za počastitev pokojnega. Nato je povzel besedo Mendes France ter razložil podrobnosti francoskega načrta. Med drugim je francoski premier poudaril, da ga mora konferenca podpreti v prizadevanju, da bodo slučajne spremembe načrta take, da jih bo lahko sprejela francoska zbornica in republiški svet, ker bi drugače evropska skupnost za vedno propadla.
Grki zahtevajo Ciper
Grki so razvili zadnje čase hudo agitacijo za priključitev otoka Cipra, ki ga imajo Angleži v rokah, k matični državi. Večina ciperskih prebivalcev je namreč grškega porekla, vendar prebiva na otoku precejšnja turška manjšina. Površina otoka je nekoliko manjša kot površina nekdanje Kranjske, prebivalcev pa šteje okoli štiri sto tisoč. Otok živi pretežno od poljedelstva in ribarstva in od izvoza južnega sadja, korint, vina, kroma in azbe-ta. Po zemljepisni legi bi moral spadati otok k Turčiji, po prebivalstvu h Grčiji, dejansko pa ga ima Anglija že od leta 1878 v svojih rokah.
Otok je za Anglijo velike strateške važnosti, posebno sedaj, ko se bo morala na podlagi sporazuma z Egiptom umakniti s Sueškega po-
dročja. Ciper bi namreč vsaj nekoliko nadomestil izgubo sueškega oporišča. In zato nočejo Angleži o kaki prepustitvi otoka Grkom ničesar slišati.
Grki pa se ravno sedaj s posebnim ognjem poganjajo, da bi priklopili ta otok ter s tem ustregli željam ci-perskega ljudstva.
Pretekli teden je vložila grška vlada pri Združenih narodih zahtevo, naj bi prišlo vprašanje Cipra v glavni skupščini ZN v pretres. Grška vlada poudarja v svoji noti, ki jo je podpisal sam grški premier Papagos, da bi nasprotstva zaradi Cipra utegnila škodovati dobrim odnosom med Anglijo in Grčijo in mednarodnemu položaju.
V	podkrepitev te grške zahteve pri ZN je »Vsegrški ciperski odbor«
Iz teh besed so udeleženci konference sklepali, da Mendes France ni izrekel s svojimi predlogi še zadnje besede ter da se bo dalo o teh predlogih še razpravljati.
Isto jutro je priobčil »Figaro« poseben članek nekdanjega francoskega zun. ministra Roberta Schumana.
V	tem članku je odlični državnik in boritelj za evropsko skupnost o-stro kritiziral Mendes Franceove predloge o evropski skupnosti ter zagovarjal prvotni načrt. Schuman je izrazil tudi mnenje, da če ni v narodni zbornici zadostne večine za prvotni načrt, je tudi ni za Mendes Franceov načrt. Schumanov članek je stališče Mendes Francea občutno poslabšal.
Na popoldanski seji je nastopil nemški kancler Adenauer ter razložil, pod kakimi pogoji bi bili Nemci voljni sprejeti francoske spremeriibe prvotnega načrta. Zahteval je namreč, da morajo uživati v evropski obrambni organizaciji vse članice enake pravice ter da mora ohraniti obrambna skupnost svoj nadnarodni značaj. Nadalje je zahteval, da morajo ostati v veljavi dosedanje potrditve obrambne pogodbe s strani raznih parlamentov in da mora evropska obrambna skupnost stopiti čim prej v veljavo. Italijanski minister Piccioni, ki je povzel besedo za Adenauerjem, je v bistvu izrazil iste misli kot nemški kancler. In tako se je končal prvi dan konference brez vsakega uspeha.
Drugi dan je predlagal belgijski zunanji minister poseben postopek. Po njegovem predlogu naj bi razdelili francoske predloge v dve skupini: v prvo skupino bi prišli predlogi, ki ne zahtevajo zopetne potrditve s strani parlamentov; v drugo skupino bi pa prišli predlogi, ki spreminjajo bistvo prvotnega načrta i O prvih predlogih bi poskušali doseči že na konferenci sporazum. O drugih predlogih bi pa podali skupno izjavo, da bodo, ko bo o-brambna pogodba potrjena ter tudi stopila v veljavo, poskrbeli za spremembo pogodbe na podlagi svoje skupne izjave. Toda tudi ta predlog ni našel posebno pri Mendes Fran-ceu ugodnih tal. Enako so se ponesrečila vsa prizadevanja ameriškega odposlanca Davida Bruceja, da bi rešili konferenco pred popolnim neuspehom.
Zunanji ministri so morali končno priznati neuspeh svojih razgovorov ter so se razšli, potem ko so izdali skupno poročilo, o katerem smo zgoraj govorili. Kljub temu pa ni zamisel o evropski obrambni skupnosti za vedno pokopana.
odredil Za zadnji petek manifestacije po vsej Grčiji. V Atenah se je zbralo ta dan kakih sto tisoč oseb, ki so demonstrirale za združitev Cipra z Grčijo ter pozivale Angleže, naj zapustijo Ciper. V glavnem mestu otoka Krete pa je eksplodiral isti dan na vrtu angleškega konzulata dinamitni naboj, ki pa ni k sreči zahteval nobenih človeških žrtev. Grška vlada se je zaradi tega incidenta opravičila takoj pri angleški vladi.
Zadnje čase se je oglasila tudi Turčija ter zavrnila grške zahteve po Cipru, češ da spada otok po zemljepisni legi pravzaprav njej. Vprašanje Cipra ni torej tako enostavno, kot bi kdo mislil, vendar smo prepričani, da se bo dalo z dobro voljo rešiti na način, ki bi zadovoljil narodne težnje ciperskega prebivalstva, obenem pa upošteval pravice Turčije in obrambne potrebe svobodnega sveta.
V NEDELJO GREMO VSI NA
Dvanajsta ned. po binkoštih
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.* In glej, neki učenik postave je vstal in ga je takole skušal: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno živije-nje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga. z vsem srcem in z vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« — »Prav si odgovoril,« mu je rekel; »to izvršuj in boš živel.« Ta pa se je hotel opravičevati in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran, ter so odšli in ga pustiti napol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga je videl, šel mimo. Ko je pa neki popoten Samarijan prišel do njega in ga je videl, se mu je v srce zasmilil. In pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostilne in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju in rekel: »Poskrbi zanj, in kar boš več potrosil, ti jaz nazaj grede povrnem.« Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj7« (Lk 10, 23-37).
*
OBUPNO SAMOTNA POT
Samota dene dobro, če pridemo vanjo iz hrušča in trušča. Ni pa prijetno potovati po samotni poti, kjer se lahko vsak čas prikrade izza grma ropar.
Potnik v tejle priliki se je podal na pot, ki je samotna in nevarna še dandanes. Ob nji se vrstijo votline in jame, skrivališča roparjev. Teh nikdar niso mogli iztrebiti. Ker je
Pred nedavnim mi je pripovedoval sobrat, kaj se je dogodilo v tržaški koloniji Enna pri Vicenzi.
V	neki skupini deklic njih učiteljica opazi nekega dne, da so vse deklice postale Indijanci. Po indijansko so se našemile s perjem okrog glave in s skalpi za pasom, oborožene s sulicami in puščicami, z eno besedo — šle so se Indijance. Čudno, da je deklicam padlo kaj takega v glavo. Iskali so, kje tiči vzrok tem nenadnim indijanskim igram in so našli, da je med deklice zašla slikanica o Indijancih in vse so postale »Indijanci«.
To gotovo ni nič hudega, pokaže pa nam, kako silno moč ima na mlade ljudi čtivo, knjiga, časopis, posebno še če je ilustriran. Mladi človek bere, se vživi v herilo in se včustvuje v prikazani svet tako zelo, da večkrat ne loči več namišljenega sveta od resničnosti. Če je ta umišljeni svet moralno dober, svetal, idealen, potem je to kar dobro. Toda kaj če je slab, moralno pokvarjen, nizkoten, umazan? Mladi človek se bo vouistvoval v ta umazani nizkotni svet in se morda izgubil za vedno.
Ko se je vršil proees za beatifikacijo sedaj svete Marije Goretti, je prišlo v širšo javnost ne samo junaštvo svete deklice iz Nettuna, temveč prav tako tudi globoka moralna pokvarjenost njenega mbrilea. Poleg vzvišenega junaštva svetnice se je odpiralo nič manjše brezno moralne pokvarjenosti Aleksandra Serenellija. Iz sodnih zapiskov je razvidno, da je bil tedaj 20-letni fant Aleksander Serenelli popolnoma zakrknjen zločinec in pohotnež, tako da ga je porotno sodišče v prvi in drugi stopnji spoznalo popolnoma za krivega in ga vsled tega obsodilo na najtežjo kazen 30 let zapora. Sodniki se tedaj niso vprašali, kaj je napotilo mladega fanta na pot dvojnega zločina. Pri svetniškem procesu je prišlo tudi to na dan: krive so bile predvsem
bila cesta edina pot, ki je vezala Jeriho in Transjordanijo z Jeruzalemom, je bila zelo prometna. Sedaj je ta 37 km dolga pot zastražena z oboroženimi posadkami, vendar se kljub temu dogajajo roparski napadi. Pot se od Jerihe strmo dviga proti 1000 m više ležečemu Jeruzalemu. Sredi poti je trdna, zelo stara stavba Kan Hatur, Grad krvi, ki se tudi imenuje Prenočišče pri usmiljenem Samarijanu, kar bi značilo, da je prav tu stala gostilna, kamor je Samarijan dal v oskrbo oropanega potnika.
Vsi potujemo iz Jerihe minljivega zemskega življenja po strmi, nevarni poti proti nebeškemu Jeruzalemu.
Ta pot mora biti samotna in ne sme biti samotna. Kako se to razume?
Samotna je, v kolikor se mora truditi vsak sam, da se zveliča, kakor mora vsak sam dihali in jesti, da živi. Pametne device niso mogle odstopiti olja nespametnim, ker si ga te niso pravočasno preskrbele in so bile zato izključene od ženitnine. tako je Jezus pojasnil v priliki to samotno pot.
Pač morejo za grešnika moliti in se žrtvovati drugi, da bi mu Bog podelil milost spreobrnjenja, vendar mora tak s tako izprošeno milostjo sodelovati osebno.
Ne sme pa biti pot proti večnosti samotna, namreč brez Boga. Nihče ne more potnika, to je nas, spremljati tako kot Bog, nihče ne sme Boga zavračati, nobena tovarišija ni potrebna bolj kot ta. Bog gre z nami, če z njegovo milostj« sodelujemo, namreč da živimo po njegovi postavi in volji.
Jezus je prav zato postavil na tej poti prenočišče, nebeško gostilno, skrbno stražo, namreč Cerkev, da nas varuje in oskrbuje z nadnaravno hrano, to je z božjim naukom in zakramenti in tako posreduje milosti.
Kdor Cerkev zavrača, češ da bo že sam z Bogom opravil, tak ne sode. luje s ponujenimi milostmi, tak ne koraka z Bogom in Bog ne z njim. Takega pot je obupno samotna — brez Boga.
Naj tak začne vsaj zaupno in pogosto klicati: »Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas!«
slabe knjige in ilustrirani časopisi, ki jih je mladi Serenelli požiral.
Resnica, da slab tisk in slaba knjiga kar najbolj kvarno vplivata zlasti na mlado dušo neizkušenih ljudi, je stara, kot je star lisk, oziroma knjiga. Priča nam o tem stari modTec Sokrat. Že ta je svaril tedanjo grško javnost, naj varuje mladino pred slabim čtivom. Takole poroča o Sokratu Platon, njegov zvesti učenec:
»Mar ni pri vseh rečeh začetek najvažnejši, zlasti ko gre za mlade ljudi in vzgojo?« vprašuje So,krat sodnike. »Zakaj v mladosti je duša za vsak vtis nadvse dovzetna in duh sprejme tedaj vsak lik, kakršnega mu hočemo dati. Ali bomo torej kar meni nič tebi nič pustili, da naši mladi ljudje čitajo in poslušajo kar vsak proizvod pesništva kakršne koli vsebine in kakršnega koli tvorca in se tako navzamejo nazorov in načel izvečine naravnost nasprotnih načelom, ki bi morala, ko odrastejo, uravnavati vse njih dejanje in nehanje?«
»Nikdar in nikakor ne smemo tega dopustiti,« mu odgovarjajo sodniki.
»Potemtakem moramo biti na naše pesnike pozorni,« nadaljuje Sokrat; »če ustvarjajo kaj dobrega, odobrimo, če pa kaj slabega, odklonimo. Med pesniškimi proizvodi, s katerimi sedaj mladino pitajo, bi jih bilo treba precej izločiti.«
Kdo bi si upal ugovarjati tem splošnim načelom predkrščanskega modrijana? Ko vprašajo Sokrata, katere pesnike in pisatelje bi bilo treba izločiti iz pouka mladine, jim odgovori, da one, ki o bogovih nespoštljivo govore in s tem duše v ljudeh versko misel. »Kadar bo kak pesnik kaj takega o bogovih govoril, se mu po robu postavimo, učiteljem pa ne bomo dovolili, rabiti tako pesnitev pri pouku mladine.«
»Drugi pa so spet laki,« nadaljuje Sokrat, »da v svojih pesnitvah proslavljajo sicer samo ljudi, junake, toda izpovedujoče kri-
va nravna načela, bahajoče se s podlostjo, krivičnostjo, ali ki so pravi sužnji spolnega nagona ali zaničevalci bogov; in če .pesniki teh grdobij z nobeno besedo ne pograjajo, ampak jih opisujejo kot vzvišene, občudovanja in posnemanja vredne značaje, mora čtivo porazno vplivati na nravno čustvovanje.«
Modrih ljudi torej ne manjka med starimi in modernimi, tudi med necerkvenimi osebami, ki svarijo človeštvo pTed slabim čtivom in zlasti mladino. Mnogi odrasli so sami na sebi izkusili pogubni vpliv takih časopisov in knjig. In kljub temu se slabo čtivo širi kot kuga. A čeprav je tako, ne smemo prenehati s svarili in borbo zoper slab tisk. Sv. oče nam je tukaj kažipot, katoličani po raznih deželah so nam v zgled. Vztrajajmo, pTilieno ali neprilično, ter svarimo pred slabim čtivom tako kakor pred strupom: Pozor! Zastrupljena njiva!
Marijino slavje na Sveti gori
Marijino leto praznujejo kar mogoče slovesno tudi v Sloveniji. Na raznih Marijinih božjih poteh se zbirajo po posameznih stanovih ter imajo tam primerne govore in razne pobožnosti. Za goriško okolico so važna zlasti romanja na Mirenski grad. Tam so imeli letos zelo dobro uspele dneve za dekleta in sedaj za žene. Toda največje Marijino slavje na Primorskem obeta biti ono, ki se bo vršilo 7. in 8. septembra na Sv. gori.
Za praznik Marijinega rojstva so napovedali veliko romanje na Sv. goro s cele Primorske. Začetek pobožnosti bo 7. sept. zvečer, ob 7. uri s slovesnim blagoslovom, pridigo in petimi litanijami M. B. Od 11. do .polnoči bo pridigana ura molitve, nakar se bo začela sv. maša, ki jo bo daroval apostolski administrator msgr. Mihael Toroš. Drugo jutro se bodo začele sv. maše že o“b 5h ter se bodo nadaljevale do poldne. Glavna sv. maša bo ob 10. uri.
Pričakujejo, da pride na to romanje veliko ljudi in veliko duhovnikov. Namen romanja je, moliti za uresničenje namenov Marijinega leta, kakor jih je naznanil sv. oče ob začetku marijanskega leta. Verniki na oni strani meje pričakujejo tudi, da se bomo pri teh slovesnostih združili z njimi vsaj v duhu tudi mi, da se bodo po skupni molitvi prej uresničile želje Marijine.
EISENHOWER O VERI
Na zborovanju Svetovnega sveta protestantskih Cerkva je govoril tudi predsednik Eisenhower. V svojem govoru je poudaril, da se čuti zelo počaščenega, ko lahko govori na zborovanju duhovnih voditeljev sveta. Nato pa je med drugim rekel:
Mi Amerikanci smo zares veren narod. Nismo verni le po tradiciji; bolj: kot kdaj pa smo danes nagnjeni k temu, da gledamo na verske vrednote kot na praktično moč v naših zadevah. Nasprotno temu, kar mnogi ljudje mislijo, odstotek onih med našim prebivalstvom, ki pripadajo Cerkvam, stalno narašča. V/sto letih se je ta odstotek povečal za več kot trikrat.
Pred nedavnim je neka velika biblijska družba naznanila, da je po letu 1948 v Združenih državah podvojila svoje razdeljevanje sv. pisma. Razpečavanje biblije je v naši državi v preteklem letu doseglo rekordno višino, deset milijonov izvodov, tiskanih v 81 jezikih.
Ti dve dejstvi nista sami po sebi noben dokaz niti pobožnosti niti približujoče se nove dobe. Kažeta pa, da je naše zanimanje za vero resno in iskreno in ne le teoretično.
Zanimalo vas bo, da se mnogi člani našega kongresa od časa do časa sestajajo izven rednega dela na preučevanje, kako bi bilo mogoče verska načela uporabljati v praktičnem ravnanju naše vlade...
...Vera je najmogočnejša od vseh sil, ki pripravljajo človeška bilja do veličine v mislih, besedah in dejanjih... Nas vse kličejo k dejanjem uspehi, ki so jih dosegli v svoji veri možje in žene vseh rodov. Vera je res premikala gore...
Naš čas je čas, ko je na velike stvari znova treba upati v veri. Po vsem svetu možje in žene hrepeneče iščejo bodočnost, ko bi vstal pravičen in trajen mir. Tega cilja pa ni mogoče prepustiti le diplomatom in vojakom; zgodovina je vsa polna zgodb o njihovih neuspehih neglede na to, kako spretni ali predani so bili v svojih
prizadevanjih. Toda ti neuspehi niso uničili upanja.
Najbolj vsesplošno in najbolj neuničljivo je v človeku hrepenenje po trajnem, pravičnem in svetovnem miru. Prepričan 'sem da lahko vsakdo med nami, vi in jaz, ne. kaj napravi za dosego tega cilja, pa čeprav se nam zdi ta v tem trenutku še tako izven naših moči... Pravični in trajni mir danes najnujnejše potrebuje — Boga... In tu lahko pomaga vsak posameznik v vsaki posamezni deželi na svetu, ki veruje v moč molitve k najvišjemu bitju... S tem izrazom vere sto in sto milijonov src, s skupno molitvijo, s to množično predanostjo, ki bi sprožila brezkončno borbo za mir, bi lahko dosegli — o tem sem prepričan — čudovite uspehe.«
Kaj porečejo slovenski komunisti k tem
PROTESTANTSKE CERKVE ZBORUJEJO
V	Združenih državah zboruje Svetovni svet cerkva. Zbralo se je 600 zastopnikov, ki pripadajo 161 različnim nekatoliškim verskim skupinam. Ob tej priliki je izdal čikaški nadškof kardinal Stritch posebno pismo, v katerem je razložil stališče katoliške Cerkve do tega zborovanja.
Zastopniki katoliške Cerkve se ne udeležujejo medverskih zborovanj, ker je po Jezusovi volji samo katoliška Cerkev temelj edinosti. Čeprav katoliška Cerkev ne pozna nobenega kompromisa glede nauka, ostaja še vedno široko področje za medsebojno sodelovanje. Kardinal poudarja, da so katoličani pripravljeni na skupno borbo proti breziboštvu, proti zmotnim načelom v socialnem življenju in proti nevarnosti, ki grozi ameriški demokraciji. Ob koncu pisma pravi: »Dobro se zavedamo, da se morajo v skupni nevarnosti združiti vsi ljudje, ki so dobre volje, in zlasti tisti, ki priznavajo in častijo pravega Boga.«
NOVI VIETNAMSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK
Približno pred enim mesecem je bil imenovan za ministrskega predsednika v Vietnamu Nga Dim Diem, ki je prepričan katoličan. Ko ga je doletelo imenovanje, se je ravno pripravljal, da bi postal benediktinski menih v belgijski opatiji Svetega Andreja.
ADMIRAL POSTAL DUHOVNIK
Admiral John Cassady, bivši poveljnik ameriške vojne mornarice v Sredozemskem morju, je bil posvečen za duhovnika. Potem je bil dodeljen za pomočnika vojaškemu škofu za mornarico.
NAJNOVEJŠE NEUMNOSTI KOMUNISTIČNE PROPAGANDE
*
Moskovski list Pravda zadnje čase pogosto napada katoliško Cerkev. Na Češkoslovaškem so uvedli policijsko nadzorstvo nad pridigami katoliških duhovnikov. Nedavno je govoril po moskovskem radiu pisatelj Jaroslav Galan. V govoru je predvsem blatil sedanjega sv. očeta. Trdil je, da je že pred izvolitvijo za papeža sanjal o obnovitvi nekdanjega rimskega cesarstva z Nemčijo na čelu. Napravil naj bi sporazum s
besedam zmagovalca v drugi svetovni vojni predsednika Eisenhowerja ? Da je nazadnjak kakor vsakdo, ki veruje. Toda vidimo, da »nazadnjaki«, kot je Elsenhovver, zmagujejo In dajejo kruha »naprednjakom«, kot je Tito. Kdo je na boljšem?
Študijski tečaji za duhovnike v Gorici
V	ponedeljek 30. In v torek 31. avgusta bodo v prostorih Alojzijevišča v Gorici študijska predavanja za duhovnike. Predavali bodo nekateri znani univerzitetni profesorji o raznih vprašanjih iz sodobne teologije in pastoralke. Vabljeni so vsi slovenski duhovniki iz Goriške in Tržaške, da se teh predavanj udeleže.
Hitlerjem, ko je bil še v ječi. Po njegovem naročilu naj bi neki duhovnik pomagal Hitlerju pri sestavi zloglasne knjige Mein Kampf. Čudno, da ni trdil še tega, da je Pij XII. pomagal Hitlerju pri pobijanju katoliških duhovnikov!
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORILA V NEDELJO 29. AVGUSTA OB 9.30 GOSPA LENČEK IZ TRSTA O TEMI: MARIJA V SLOVENSKIH LEGENDAH.
Begunci sestavni del NATO ?
Kongresnik Michael A. Feighman, član posebnega odbora predstavniškega doma, katerega predsednik je kongresnik Kersten, velik prijatelj jug osi. beguncev in pokojnega generala Mihajloviča, je ob svojem povratku Iz Evrope, kjer je odbor več tednov zasliševal begunce raznih narodnosti, izjavil, da je komunizem mednarodna zločinska zarota, ki hoče uničiti svobodo narodov in jih spraviti pod svojo oblast.
Po mnenju senatorja Feiglimana in kongresnika Kerstna je najboljše sredstvo za preprečenje komunističnih načrtov podpiranje 'borbe za svobodo onih narodov, ki ječe pod komunističnim nasiljem.
Kot prvi korak v tej smeri bo odbor predlagal predsedniku Eise«howerju vzpostavitev narodnih vojaških skupin, sestavljenih iz beguncev iz dežel onstran železnega zastora, kjer vladajo komunistične vlade. Te skupine naj postanejo sestavni del oboroženih sil NATO.
Zborovanje Marijinih družb v Rimu
Od 8. do 12. septembra bo v Rimu velik mednarodni kongres Marijinih družb. Prišli bodo kongregati in družbenice iz cclega sveta. Njim se bo pridružilo tudi zastopstvo slovenskih Marijinih družb s Tržaškega in iz Gorice. Družbenice, ki se žele udeležiti tega kongresa, naj se javijo pri vodstvu dekliške Mar. družbe v Gorlei, Corte S. Ilario 7, do 31. avgusta, da bo mogoče preskrbe ti znižano vožnjo za skupno potovanje.
Pozor! Zastrupljena njiva!
frii
Spominska kapelica na marijansko leto, ki je bila blagoslovljena 15. avgusta pri Lajnarjih v rojanski župniji. Načrt za kapelico je napravil g. Vilko Čekuta. Zgrajena je bila z darovi vernikov.
Iz življenja Cerkve
Leto VI. - štev. 34	KATOLIŠKI	GLAS	Stran	3.	-	leto	1954
SLOVENSKI TABOR NA OPČINE
IZ JUGOSLAVIJE
FOA odobrila 10 milijonov dolarjev Jugoslaviji
Ameriška uprava za delovanje v tujini (FOA) sporoča, da je odobrila 10 milijonov dolarjev Jugoslaviji za nakup ameriških presežkov pšenice in bombaža. Pšenica i>o pomagala pri prehrani dežele, v kateri bo zaradi letošnje slabe letine primanj* kovalo žitaric, bombaž ;pa bo deloma kril kočljivo pomanjkanje vlaken. To nakazilo FOA je že tretje, kar jih je dobila Jugoslavija v tekočem proračunskem letu.
Slaba letina v Jugoslaviji
Državni sekretar za gospodarstvo FLRJ Hasan Brkič je imel z novinarji konferenco, na kateri je obravnaval sedanje gospodarske izglede v Jugoslaviji. V tem razgovoru je odkril nekaj neprijetnih stvari za jugoslovanske narode. Predvsem je poudaril, da je bil pridelek žitaric (pšenice, ječmena, rži itd.) v letošnjem letu zelo pičel. Na osnovi podatkov, ki jih je prejelo ministrstvo za gospodarstvo, skupni pridelek žitaric ne ibo večji kot 1,800 milijonov ton. Povprečni pridelek žitaric v letih 1947-1953 je znašal 2,444 milijonov ton. Leta 1951, ko je bila izredno dobra letina za žito, je znašal pridelek celo 2,550 milijonov ton. Predlanskim pa, ko je bila znana huda suša, je znašala proizvodnja žita 1,900 milijonov ton; potemtakem bo letošnji pridelek žita manjši kot v letu suše 1952. Razen tega je tudi kakovost pšenice letos slabša nego leta 1952.
Poleg tega računajo, da so razne vremenske nezgode, ki so zadele državo, povzročile škode za 25 milijard din. Spričo tega bodo morali podvzeti zelo velike napore, da prebrodijo letošnje leto glede prehrane. Računajo, da 'bodo morali uvoziti nad -sto tisoč vagonov žita, za kar bodo izdali 85 milijonov dolarjev, to je nad eno tretjino vrednosti celotnega državnega izvoza.
V	zgodovini verstev je bilo o vprašanju češčenja podob mnogo razpravljanja. Judje in mohaimedanci so na primer prepovedali upodabljati Boga. Zanje je Bog nekaj pojmovnega, česar ni mogoče izraziti z vidnimi in otipljivimi oblikami. Primitivni narodi pa nasprotno vidijo v svojih lesenih ali kamenitih podobah pravega Boga. Tega častijo po božje, molijo. Včasih molijo kar predmete v naravi, velike kamne, vrhove gora, drevesa. Navadno pa živi v njihovi družbi tudi kak umetnik, ki oblikuje njihove »bogove«. Ime taikega umetnika se pozablja in morda celo sam želi, da izgine za podobo, ki naj bi predstavljala nekaj, česar pravzaprav ni mogoče predstaviti.
Krščanska vera uči srednjo pot med tema skrajnost ima. Katoličani verujemo v triosebnega Boga ali sv. Trojico. Zato nas svete podobe le spominjajo na Boga, še posebno podobe božjih oseb in Matere božje. Vzbujajo v nas versko premišljevanje, lajšajo verske predstave in molitev.
Če p'a je taka sveta podoba dolgo dobo izpostavljena' čaščenju mnogih rodov, postaja vernikom vedno dražja. Tako se
SBella V. Dodd in njena štorija...
Osmega aprila 1952 sta New York Times in Daily Neivs prinesla sledeče kratko poročilo:	»M iss Bella V.
Dodd, newyorška odvetnica, gimnazijska in univ. profesorica na Hun• ter College v Netv Yorku ter nekda< nja voditeljica ženske komunistične partije v VSA in članica Politbiroja imenovane stranke je bila sprejeta nazaj v	katoliško Cerkev in	škof
Fulton J. Sheen jo je pogojno	krstil
v katedrali sv. Patrika.«
Poslušajmo raje njo samo, kako opisuje svojo večletno pot od odpada, preko psihološke razdvojenosti, do notranje spreobrnitve in končnega spoznanja:
»Srce mi je utripalo, kakor da bi me kdo preganjal,	ko sem v ponedeljek	7. a-
prila lanskega	leta (1952) hitela po	stop-
nicah v katedralo sv. Patrika. Pri bapti-steriju me je čakalo nekaj zvestih prijateljev iz prejšnjih let, ki so »iz ljubezni do Boga in usmiljenja« pospravili s poti vse zapreke, da sem smela \ stopiti v sim-
Posledice teh slabih gospodarskih izgle-dov se že čutijo v vsakdanjem življenju: kruh in krušna moka sta se podražila. Po nekaterih mestih za 20%, po drugih manj.
Tudi letina za krompir obeta zelo slabo.
Imena vasi spreminjajo
Ena največjih bedastoč, ki jo je fašizem pri nas vpeljal, je bilo nasilno spreminjanje imen vasi in krajev. Tega mnenja niso nove oblasti v Sloveniji. Zato že vsa leta po vojni hite spreminjati imena raznih vasi in naselij, a se zdi, da s prav isto srečo kot fašisti: ljudje se jih nočejo oprijeti. Tako so zadnjič sklenili na seji okrajnega odbora v Novi Gorici, da bodo spremenili nekaterim vasem imena, ki ne »u-strezajo današnji družbeni nacionalni stvarnosti«. Tako se Sv. Križ na Vipavskem ne bo več imenoval kot dosedaj že tisoč let, temveč bo Vipavski Križ. Beseda »sveti« ne ustreza sedanji brezbožni stvarnosti, ki jo nasilno uvajajo. Sveti Mihael pri Šempasu bo zanaprej Šmihel. Stari Dornberg kmalu ne bo več vedel, kako mu je ime. Italijani so mu rekli »Montespino«. Ljudska oblast ga je prekrstila v Zali hrib, Sedaj so mu pa izbrali zopet novo ime: Vinodol, češ da s prejšnjim ljudje niso bili zadovoljni. Dvomimo, da bi z novim bili bolj zadovoljni.
Župnik pred sodiščem
Dr. Ivan Jančič, župnik v Šempetru v Savinjski dolini, se je moral minuli teden zagovarjati pred celjskim sodiščem zaradi tega, ker ni prijavil oblastem to, kar so mu ljudje podarili v naturalijah. Komisija je ugotovila, da je vrednost teh dohodkov znašala okrog 112.000 din za celo leto, ter so ga radi tega »nepravilnega« zadržanja napram »ljudski« oblasti kaznovali z globo 40.000 din.
ustalijo tradicionalne predstave v predmetu in stilu, kot pravijo umetniki. In če se razvije v skupnosti nova podoba, zahteva seveda naslonitev na prejšnjo, pa naj bo individualnost posameznega umetnika še tako močna.
Vemo, da je v naših cerkvah dosti »slabe umetnosti«. Na stroj izdelani, množin-sko izdelovani sladkobni in sentimentalni kipi umetniško razgledaine ljudi res morda odbijajo, množice vernikov pa kljub temu najdejo na njih oiporo za svoje versko čustvovanje.
Moderni umetnik, ki bi se rad izognil osladnosti stila, kaj lalilko zdrkne v nasprotno preveliko individualistično iskanje. Prav je, da Cerkev in oni maloštevilni, ki izbirajo svete podobe, ki naj bi postale predmet češčenja množic, dovoljujejo u-metniku vso svobodo, a kljub temu znajo preprečiti pretiravanja ali nesmiselnosti.
Med vsemi starimi svetimi podobami, ki jih že stoletja srečujemo po naših cerkvah in domovju, je gotovo osrednja podoba kip ali sliika Matere božje. Tudi ta starodavna tema dobiva sredi našega časa novo podobo, ki se odkriva šele v naših dneh. Zlasti
bolični krog »pravice svetišča«. Samo ti so vedeli, da sem ubežala tiraniji hujši kot so bile civilne oblasti srednjega veka.
Z vsem svojim bitjem verujem v neskončno usmiljenje božje, zato sem se po-polnoma prostovoljno odločila, da pristo-pim h krstnemu kamnu. Tisti popoldan sta bila dva sprejeta v sveto vero in krščena. Verjetno so mene že krstili v deželi moje-ga rojstva, toda ker niso mogli dobiti predpisanih dokumentov, me je škof Shecn še enkrat pogojno krstil. Škof je bil oblečen ' krasna cerkvena oblae»la ter nam je pred krstom razložil vsak posamezen obred, njegov simboličen pomen in dejanski učinek. Odpovedala sem se prejšnjim zmotam ter jasno izrekla izpoved vere. škof, ki me je v prejšnjih mesecih potrpežljivo poučeval v nauku Cqrkve, me je nalo še spovedal in dal odvezo. V torek zjutraj sem pri maši prejela sv. obhajilo — prvič po 25 letih.
Za komunistično partijo sem se odločila s premislekom in popolnoma svobodno, vendar do usodnega trenutka je prišlo postopoma; korak je sledil koraku. Najprej niti slutila nisem, da me bodo lastni koraki pripeljali v komunizem. Predpostavke so bile napačne, zato je moral biti
velja to o dveh najmlajših predstavah Matere božje, lurški in fatimski. Tukaj morajo umetniki utirati nova pota, ustvariti čisto nov vzorec... Kakor prvi kristjani, ki so morali z nekimi že ustaljenimi podobami predstaviti zgodbe in v podobah ustvariti simbole nove vere, se poslužuje tudi sodobni umetnik že doslej ustaljenih oblik.
Ko so angleškega kiparja Henrya Moora prosili, naj bi napravil kip Matere božje z otrokom, je pričel najprej razmišljati o tem, v čem bi se morala »Mati božja z otrokom« razlikovati od kipa čisto navadne »matere z otrokom«.
Ni tako lahko ipovedati, v čem je ta razlika, je rekel Moor. Na splošno je tre-
napačen tudi zaključek. Tudi liberalizem do sedaj še ne ve, kje je meja demokratični svobodi in kje je začetek tiranskega komunizma. Ali mar ni skrajni liberalizem le zgrešena premisa, iz katere sledi komunizem kot logičen, a vendar napačen sklep? Ko sem spoznala smer, v katero sem zabredla, je bilo že prepozno. »Naj bo! Ne bojim se nobenega, najmanj pa propagande!« sem si domišljala, a v resnici sem se bala tam, kjer strahu ni bilo (Ps 52,6). Navadno bi potem še bogokletno dodala: »Tudi s hudičem, če bo le šel po moji poti in po moji volji!« In brez dvoma sem potovala z njim ob svoji strani, a zahteval je visoko ceno.
Partija me je vrgla v aktivno delo in od začetka sem bila vesela in srečna v preobilni zaposlenosti, ker sem zbežala pred praznino lastnega življenja. Aktivnost je bila vedno večja. Najprej je bilo treba rešiti ta položaj nato oni slučaj; boriti se proti diskriminaciji, za boljše šole, za izboljšanje delavskih pogojev; nato zu mladino, za črnce, za tujce; potem proti vojski, nato zopet za vojsko proti fašistom in nacistom in tako naprej v večno se spreminjajoči in nasprotujoči si taktiki, dokler se nismo znašli v breznu brez vsakih
ba reči, da bi se morala na kipu »Marije in otroka« odražati neka resnoba in plemenitost, nekaj one veličine, ki je v vsakodnevni predstavi »matere z otrokom«, ni. Od vseh modelov in osnutkov,, ki sem jih napravil in v katerih sem poskušal upodobiti občutje popolnega olajšanja in miru, je bilo samo na enem ono mirno dostojanstvo in plemenitost, ki bi bilo primerno Materi božji.
Toda vsalk umetnik mora le iz svoje notranjosti reševati to vprašanje in zdi se, da je največjo resnico o tem povedal francoski filozof Maritaine, ko je rekel: »Umetnina je res krščanska le v toliko, v kolikor prihaja skozi umetnikovo dušo nekaj onega, kar v navadnem življenju posvečuje svetnike.«
principov in načel, v slepi vdanosti in pokorščini, v službi »neke mitične brezrazredne družbe.«
Na tem vrtiljaku delavnosti sem postala telesno izčrpana, a duševnost mi je otemne-la v nerazsodnosti in otopela v breznačel-nosti, izgubila sem dušo, ki sem jo vseskozi zanikala. Duhovno ubita sem se slepo podvrgla stremuštvu ljudi, »vikših« v par-tijskem stroju, ki so se hoteli po lestvi političnega spletkarjenja povzpeti do oblasti in zmage svetovnega komunizma. Tekom let so me naučili, da vsa »socialna« borba partije dobiva direktive izza zidov Kremlja ali z Rdečega Trga, kjer leži mumificirani Lenin v krvoločen aasmeh ruskemu narodu.
Bila sem ena izmed tistih mladih ljudi, katere je zajel brzični tempo materializma po prvi svetovni vojni. Strašno je sedaj, ko se spomnim na svoje korake na zgrešeni poti. Zgrešila sem eno potezo na šahovnici svojega življenja in potem sem izgubila vse nadaljnje.
Rodila sem se v hriboviti vasici južne Italije. Še kot otrok se spominjam, da smo v hiši starega očeta vsak večer skupno molili rožni venec.
Mati je bila vseskozi verna, toda ko smo
GOSPODARSTVO
Veliki jezovi se izplačajo
»Faleon Dam«, ki zajezuje vodovje reke Rio Grande južnoameriškega mesta Laredo v Texasu in mehiškega mesta Nuevo Laredo, se je že več kot izplačal s tem, da je preprečil veliko škodo pri nedavni veliki povodnji; tako izjavljajo uradniki mednarodne vodne in mejne komisije, ki nadzira mejne in vodne zadeve na meji obeh držav.
Jez, ki so ga dogradile skupno Združene države in Mehika leta 1953 za namakanje velikega področja in za preprečenje pogostih povodenj, je stal 47 milijonov dolarjev. Po mnenju strokovnjakov je jez, ki zadržuje v svojih bazenih preko 5 milijard kubičnih metrov vode, preprečil pri nedavni povodnji najmanj za 50 milijonov dolarjev škode, ki bi jo utrpeli nasadi pomaranč in limon pod jezom. Voda iz nabiralnikov jeza pa namaka velik del bombažnih nasadov, katerih letni pridelek cenijo na 60 milijonov dolarjev.
Borba proti parkljevki
Posebni ministrski odbor, ki so ga 1. 1952 po velikih epidemičnih izbruhih parkljevke iri slinovke ustanovili za preučevanje te bolezni, je nedavno izdal svoje poročilo, potem ko je obiskal sedem evropskih držav ter Brazilijo in Argentino.
Odbor je mnenja, da je najbolj učinkovito sredstvo za pobijanje parkljevke in slinovke zakol obolelih živali, med tem ko je cepljenje najboljše orožje pri epidemičnih izbruhih te bolezni.
Iz poročila pa je tudi razvidno, da odbor sicer ne gleda z naklonjenostjo na zakol, ugotavlja pa, da je vsaka zamisel imuniziranja živine oziroma živali sploh s cepljenjem zgolj sad bujne fantazije. Vsekakor pa morajo države razpolagati s primernimi zalogami cepiv, da jih imajo pri roki v primeru, če se parkljevka in slinovka tako razširi, da zakol obolele živine praktično ne bi več prišel v poštev. Odbor nadalje poudarja, da je za uspešno nadzorstvo nad to boleznijo nujno potrebno mednarodno sodelovanje. Zato tudi predlaga ustanovitev posebne evropske nadzorstvene komisije.
Odbor je ugotovil, da obolijo v Veliki Britaniji za parkljevko in slinovko zelo pogosto prašiči, ki jih hranijo s pomijami, v katerih se nahaja virus bolezni, ki je prišel iz mesa, uvoženega iz Argentine, Zato predlaga, naj bi pristojne oblasti sprejele potrebne ukrepe za predhodno ste-riliziranje pomij, s katerimi krmijo prašiče.
Pomanjkanje hrane na Kitajskem
Odlok, s katerim je pred sedmimi meseci odredila komunistična kitajska vlada, da morajo kitajski kmetje prodati državi vse svoje žitarice in riž po nizki ceni, ni odpomogel velikemu pomanjkanju lirane, ki vlada v državi. Maov režim je do zdaj prisilno pobral 80% pridelka Kitajske, toda hrane Je nadalje manjka. Odlok je le razjaril kitajske kmete in povzročil nasilja in prelivanje krvi v raznih kmetijskih okrožjih. V nekaterih krajih je prišlo do pravcatih uporov. Desettisoči kmetov so zapustili svojo zemljo. Kritičen položaj potrjujejo poročila komunističnega tiska in Kitajci, ki so pobegnili iz svoje domovine.
prišli v Novi svet in se vselili v novo oko-lje, je polagoma začela opuščati dolžnost katoliškega življenja. Jezik je bila velika zapreka in dostikrat smo čutili sovražnost starih do novonaseljencev. Katoličani se v tisti dobi niso dovolj zanimali za novodošle,
Izmed desetih sem bila najmlajša. Oče in mati sta trdo garala za vso družino. Polagoma je mati prenehala hoditi v cerkev, toda še vedno je živela krščansko in nas pošiljala v cerkev in h krščanskemu nauku. Dobro se še spominjam, da naše stanovanje ni imelo modernega pohištva, vendar smo po spalnicah imeli križ, sliko sv. Jožefa in preblažene Device. Na vse opazke in zbodljaje otrok iz soseske, ki so prihajali v stik s tuje-rojenim otrokom, sem reagirala tako, da sem se vrgla na šolo in učenje z neko podzavestno željo, postali prva v razredu. Obiskovala sem vedno le državne šole in si tekom časa nakopičila ogromno znanje, vendar ne verjamem da bi vzgoja, ki sem jo dobila v ljudski šoli, imela kakršnokoli filozofsko-ideološko podlago. Učili so nas osem let samo suhih dejstev. Šele v višji šoli sem se začela zavedati vpliva in zlorabe vzgojnih načel in činiteljev. Zelo so poudarjali razvoj zdravega ter pravilnega mišljenja v zdravem
Krščanske umetnine lahko ustvarja le umetnik, ki živi iz vere
$1 euenslta tatici* na Oplinak
ki je prejšnjo nedeljo zaradi slabega vremena odpadel, bo to nedeljo,
29. avgusta.
SPORED:
Joža Lovrenčič: POZDRAV SLOVENSKI ZASTAVI Laharnar: POZDRAV Sattner: POD TRTO Nedved: ODMEVAJ SPEV
Poje mačkovljanski zbor pod vodstvom Dušana Jakomina
DVE NARODNI
Poje baritonist Marijan Kos, s harmoniko spremlja Saša Martelanc
BESEDA ROJAKOM
Govori msgr. dr. Jakob Ukmar
Aljaž: DOMOVINI Ipavec: MILADA Laharnar: MLADOSTI NI Adamič: V GOZDU
Poje mešani pevski zbor iz Rupe pod vodstvom Nika Pavletiča
NARODNA
Poje baritonist Marijan Kos, s harmoniko spremlja Saša Martelanc Premrl: SLOVENSKA ZEMLJA Jenko-Sancin: NA TUJIH TLEH
VIGREDI
Poje »Metuljček« iz Rojana, s harmoniko spremlja Saša Martelanc
* * *
Vodopivec: FANTOVSKA Jereb: MOJ DEKLIC
Poje goriški moški zbor pod vodstvom prof. M. Fileja
PESNIKI BERO IZ SVOJIH DEL
Marolt: BARCICA (primorski motiv)
Marolt: PISEMCE (goriški motiv)
Orel: LJEPA DOLINCA (beneški motiv)
Poje goriški moški zbor pod vodstvom prof. M. Fileja Dramska slika: DOMOVINA - MATI
Izvajajo fantje in dekleta iz Doline, sodeluje dekliški pevski zbor s Skednja, ki ga spremlja s harmoniko Saša Martelanc Aljaž: DOMOVINA MILI KRAJ Ipavec: SLOVENEC SEM
Poje goriški moški zbor pod vodstvom prof. M. Fileja
Tabor bo na Opčinah, sredi vasi, na vrtu — nekdanjem zemljišču tramvajske družbe. Začetek točno ob 16. uri. Po kulturnem programu družabna zabava ob prigrizku in dobri kapljici.
Z GORIŠKEGA
Misijonska akademija
Kot smo že poročali, je prišel z daljne Kitajske slovenski misijonar č. g. Stanko Pavlin. Sedaj se mudi v Gorici v zavodu svojih redovnih sobratov salezijancev. Za prihodnjo nedeljo pa je Mar. družba povabila g. misijonarja na misijonsko akademijo, ki jo priredi v dvorani Brezmadežne na Placuti. Zjutraj bo g. Pavlin maševal v stolnici ob 6. uri. Ker ni še dolgo, kar je imel novo mašo, se bomo ob tej priliki spomnili tudi njega kot novomašnika in mu zapeli: »Novi mašnik, bod’ pozdravljen/« Saj mu te pesmi v tu• jini še nihče ni zapel. Pri tej maši se bodo delile tudi spominske po-
dobice.
Popoldne ob 5h pa bo na Placuti misijonska akademija z naslednjim sporedom :
1. Pozdrav misijonarju.
2. Tri pesmi. Poje zbor dekl. Mar. družbe.
3. Misijonski prizor. Igrajo deklice Mar. vrtca in družbenice.
4. Dve japonski pesmi. Poje g. misijonar ob spremljavi klavirja.
5. Misijonsko predavanje s skioptični-mi slikami.
6. Kitajske pesmi. Gramofonske plošče.
Vstop prost. Med akademijo se bodo pobirali prostovoljni prispevki za misijon č. g. Pavlina.
Misijonski prosv. večer
SKPD v Gorici priredi v sredo 1. sept. ob 8.30 zvečer prvi prosvetni večer, ki bo posvečen našemu misijonarju č. g. Stanku Pavlinu. Na tem večeru bo nastopil moški pevski zbor z istimi pesmimi kakor na taboru na Opčinah. G. misijonar bo
zapel nekaj kitajskih in japonskih pesmi. Tudi moški zbor bo predvajal eno japonsko pesem. Nakar bo sledilo misijonsko predavanje s skiop-tičnimi slikami iz življenja na Japonskem in Kitajskem. Vstop bo z vabili, ki jih dobite na običajnih mestih.
Slovensko Alojzijevišče v Gorici Razpis večernih tečajev
Dobre starše, zlasti one, ki bivajo na deželi in bi radi dali svoje otroke v mesto, v srednje šole, proti začetku šolskega leta navadno zelo skrbi, kam bi jih poslali in kako oskrbeli, da bi uspešno študirali in hkrati ostali dobri ter nepokvarjeni.
Slovensko Alojzijevišče, katoliški vzgojni zavod za fante, staršem že 61Jeto prihaja na pomoč. Sprejema telesno zdrave in nravno nepokvarjene sinove krščanskih staršev, jih z vsem oskrbuje, jim pomaga pri študiju ter jih skuša vzgojiti v značajne katoliške fante, ki naj bi bili v veselje staršem, Bogu a narodu.
Starši, ki bi radi poslali sina v naš zavod, naj se osebno ali pismeno obrnejo na »Vodstvo Slov. Alojzijevišča, ulica don Bo-sco 3«.
Vzdrževalnina ni visoka. Revnim in pridnim dijakom pa se po možnosti še zniža, da se tako staršem olajša breme vzdr. ževanja. Ker pa je mogoče vzdrževalnino nižati le, če nas dobrotniki podpirajo, za. to se vodstvo obrača na vso slovensko katoliško javnost in prosi, naj z veliko, dušnimi prispevki pomaga zavodu vršiti vzvišeno vzgojno nalogo.
Vodstvo Slov. Alojzijevišča
SKPD iz Gorice sporoča,
da bodo za pot na 4. slovenski tabor, ki bo na Opčinah v nedeljo 29. avgusta, na razpolago avtobusi. Odhod bo s Travnika ob 14, uri. Cena vožnje znaša L, 400,
Prijave se sprejemajo v dopoldanskih urah na upravi »Katoliškega glasa« v Gorici, Riva Piazzutta, 18, I. nadstropje.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Šolsko skrbništvo v Gorici je določilo na podlagi ministrskega odloka tudi za šolsko leto 1954-5S ustanovitev 22 večernih tečajev na Goriškem. Tečaji s slovenskim učnim jezikom bodo v Gorici, v ulici Croce, na Valerišču in v Jazbinah, dalje v Doberdobu in Dolu ter v Sovodnjah in Joinljah.
Jesenski izpiti
Popravni izpiti na slovenskih srednjih šolah v Gorici se pričnejo dne ti. sept. ob 8.30. Mature pa se prično dne 20. septembra. Vrstni red je objavljen na razglasni deski vsake šole.
Prihodnji teden v Gorici
Ker bo v sredo 1. septembra zvečer misijonska prireditev na Placuti, odpade običajni mesečni sestanek za žene. Te so vabljene, da se udeleže misijonske prireditve.
V petek 3. 9. zjutraj ob 6h sv. maša pred Najsvetejšim v stolnici in pri Sv. Ivanu. Zvečer ob 8h ura molitve pri Sv. Antonu.
V soboto 4. 9. ob 6h pobožnost prvih sobot v stolnici.
Zaključek duhovnih vaj
Pretekli pete.k 20. avgusta so se zaključile v Gorici duhovne vaje za dekleta in za žene, ki jih je vodil dr. Lojze Škerl. Ker se je priglasilo premajhno število žena, so se tudi te priključile dekletom, tako da so imele skupne duhovne vaje pri čč. mm. uršulinkah. Tako je število udeleženk naraslo na 64.'— Tudi letošnje duhovne vaje so bile čas milosti in zbrane tihote. Udeleženke so se v petek kar nekam težko poslavljale od samostana in dobrih mater uršulink, ki so jim tri dni tako skrbno stregle. Posebno pa je bilo slovo težko
od g. pridigarja, ki je s svojo jasno in prijetno besedo odpiral njih srca milosti božji. — Zato najlepša mu hvala. Hvala tudi č. g. Vidmarju, ki je prišel dvakrat držat stanovski nauk za matere.
Vzorni teden
Lepo se je v nedeljo začel vzorni teden za može in fante v Gorici pri Sv Ivanu. Pridigar č. g. misijonar Savelj zna š svojo toplo in prepričevalno besedo tako jirijet-no govoriti na srce našim fantom, da ga radi poslušajo. Želeti je le, da bi se število njegovih poslušalcev še bolj pomnožilo, saj je še vedno dosti slovenskih fantov in mož, ki jih ni videti te dni pri Sv. Ivanu. Pridige so zvečer ob 8.30, zjutraj pa ob 6.30 s sv. mašo. Sklep bo v nedeljo ob 8. uri s skupnim sv, obhajilom. Zato, možje in fantje, v soboto zvečer vas čakamo v spovednici.
Dol
Preteklo nedeljo smo imeli »žegnanje«, saj je bil praznik brezm. Srca Marijinega, kateremu je posvečena naša duhovnija in naša »cerkev«. Toda muhasto deževno vreme nam je precej nagajalo. — Poleg želje, da bi s pomočjo dobrotnikov in kakšne oblasti kmalu mogli začeti z zidanjem pra-
ve cerkve, se naši občinski možje potegujejo za električno luč, toda pri SELVEG so rekli, da še niso vsi računi za luč v Jami j ah poravnani, za kar je kriva komisija iz Rima, ki tako dolgo ne pride »na kolavdacijo«. — Tudi za novo pokopališče je že določen prostor, a je zopet vse zastalo. Kje pa je krivda za to, ne vemo. Prav bi bilo, da bi naši rajni kmalu dobili svoj »stalni« dom.
Jami je
Zopet je smrt posegla med stare kraške korenine, ko je po nekaj mesečni bolezni premagala žilavega in odpornega Andreja Pahor. Vse življenje do svojega 70. leta je prav po kraško garal. Rad je tudi pripovedoval, kako težko življenje šo imeli nekoč avstrijski vojaki, pri katerih je služil dolga leta. Bil je skrben in vesten gospodar. Bog mu daj večni pokoj. — Izsuševanje močvirja (jezera) pri Sablicih kar dobro napreduje. Sedaj delajo vodni predor, kar je precej naporno in zamudno. Tako upamo, da bodo nekateri kmetje s to regulacijo pridobili precej rodovitnega zemljišča. — Tudi naši delavci so videti kar boljše volje, ko so zvedeli, da se ladjedelnicam v Tržiču obeta delo vsaj za dve leti.
S TRŽAŠKEGA
Tržaška škofijska kurija
sporoča, da bo v nedeljo 12. septembra blagoslovljen 8 m visok steber z Marijinim kipom. Blagoslovil ga bo kardinal Constan-tini. Ob tej priliki bodo v Trstu velike slovesnosti.
Cerkev na Pesku je pokrita
Lanskega oktobra — tik pred zimo — so začeli graditi cerkev v čast Brezmadežni po načrtu g. Vilka Čekuta. Takrat smo vsi močno dvomili, da bo kaj iz nje. Danes je pa cerkev pokrita in ima že vrata in okna. Vsi, ki so jo gledali od njenega rojstva do danes, so močno veseli, da je do tega prišlo. Trdno upamo, da bodo oblasti še nadalje pripomogle k popolni uresničitvi velike želje vseh Gročancev, Dražanov in Peskarjev.
V	kratkem vam bomo objavili njeno sliko in sporočili, če se bo služba božja v njej začela še pred končanim delom. Zelo primerno bi bilo, da bi v tem Mariji posvečenem letu bila dograjena in posvečena na tem našem svUbodnem Krasu cerkev, ki bi pričala o naši veri in ljubezni do Brezmadežne.
Tržaška dekleta, pozor!
Kot je bilo že objavljeno v »Kat. glasu«, se bosta vršila v septembru 2 tečaja duhovnih vaj, toda s tole spremembo (tudi z ozirom na vabilo od strani čč. sester žup. uradom).
/. tečaj za kmečko-delavska dekleta bo v ulici Besenghi, 6: pričetek v torek 7. sept. ob 6.30 zvečer, zaključek pa 11. sept. zjutraj. V' tem času ni še trgatve v vinogradih, zato bo lahko lepa udeležba tudi iz okolice Trsta.
Duh. vaje bo vodil prof. Slapar Pavel, ki ga poznamo iz lepih člankov v »Duh. življenju«. — Vzdrževalnina 2000 lir; vsaka udeleženka prinese s seboj: 2 rjuhi, brisačo, servieto.
Priglasiti se je treba posamezno ali več skupaj do 3. sept. na naslov: Vodstvo dekl. zv., Trst, V ia di Servola 40.
II.	tečaj za dijakinje bo od 23. do 25. sept. najbrže tudi v ulici Besenghi. Vodil jih bo g. Stanko Zorko. Vzdrževalnina 1.650 lir.
Pohitimo s pripravo in ne pozabimo moliti za dober uspeh!
Vodstvo D. z. in SDZ
Šolske vesti
Ravnateljstvo Nižje industrijske strokovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu (Rojan) objavlja:
1. vpisovanje v /., II. in III. razred se bo vršilo od 1. septembra do 25. septembra 1954 vsak dan razen nedelj in praznikov, od 9. do 12. ure dopoldne;
2. popravni izpit čez I. in II. razred se prične dne 6. septembra 1954 ob 8. uri 30 minut dopoldne;
3. nižji tečajni izpit (popravni) se bo začel dne 6. septembra 1954 ob 8. uri 30 minut dopoldne.
Razporedi in potrebna navodila so razvidna na šolski oglasni deski. Vsa potrebna nadaljnja pojasnila daje tajništvo šole.
Vrnila se je druga izmena in odšla tretja v kolonije Slokad
17. avgusta so se vrnile deklice iz gorske kolonije, ki jo vodi Slovensko karitativno društvo (Slokad) v Enni. En cel mesec so preživele proč od doma. Vrnile so se žarečih obrazov. Ves mesec so bile vse zdrave. Samo majhna nesreča je potrkala na vrata naše kolonije: Dolcinea Cupin iz Škofije si je pri igranju malo poškodovala roko. Nič hudega. Veselja ni manjkalo. Deklice so priredile več kulturnih večerov. Prvega od teh so posvetile svojim materam; vršil se je na praznik sv. Ane. Zadnjega pa Mariji Vnebovzeti. Nekaj točk iz ostalih večerov bodo Tržačani lahko videli na platnu in sicer v barvah, ko
bodo v Trstu predvajali dokumentarne filme iz počitniških kolonij. Z ozirom na vreme je bila ta izmena najbolj srečna.
Deklice so se podale na dva daljša izle-. ta: na planino Novegno in do vznožja gore Pasubbib. • Zelo so gojile petje. Mlada harmoničarka Marija Bradač iz Kolonkovca je se povečala ljubezen in veselje do petja. Zaključile šo svoje letovanje s kresom in pesmijo ter se na povrat. ku domov zahvalile Materi božji na Monte Berico.
19. avgusta so prišli v kolonijo naši najmlajši. V prvi izmeni so prevladovali gimnazijci in dijaki iz strokovnih šol. V tretji pa prevladuje drobiž iz osnovnih šol. Skoro vsi so iz mesta, le 9 jih je iz bližnje okolice. Potovanje, ki je zahtevalo, da so otroci sli z doma že v prvih jutranjih urah in ki je trajalo do mraka, je gotovo otroke precej utrudilo. Tudi vreme je v prvih dneh malo ponagajalo in prisililo, da je »živo srebro« ostalo za par dni uklenjeno doma. Danes — ponedeljek — je sonce spet zasijalo in pokazalo v vsej lepoti kraj, kjer prebiva naša mladina.
Lepo smo obhajali praznik brezmadežnega Srca Marijinega. Vsi otroci so ta dan z veseljem prejeli sv. obhajilo in molili rožni venec po želji Srca Marijinega za mir med naredi.
Starši 30 lahko mirnega srca, ko dajo otroke v take kolonije. Verne učiteljice jim znajo biti prave mamice, ki dajo otrokom dušne in telesne hrane; vedno in povsod jim stojijo ob strani, se z njimi igrajo, prepevajo, počivajo, jim neprestano z besedo in zgledom kažejo pravo pot. Otroci iz takih kolonij morajo priti domov boljši.
Otroci, ki so bili lansko leto in nekateri tudi letos v domovini v koloniji in so sedaj doma, pripovedujejo, da se niso mogli ves mesec udeležiti sv. maše in da niso nikoli molili. Večkrat so prosili »tovarišice«, da bi smeli v cerkev k nedeljski maši, a jim ni bilo dano!!! Tako spoštujejo svobodo vere tisti, ki tako glasno oznanjajo svetu novo svobodo. Ali ni to sramota? Ali ni tudi žalostno, da se dobijo matere, ki svoje otroke izročajo v take roke?! Čas bi bil, da bi se naši ljudje streznili in »našim« v obraz povedali, da jim otrok ne bodo izročili, dokler ne bo dana otrokom možnost, da tudi v kolonijah živijo tako, kot so navajeni doma.
Možnost dela v Kanadi
Pokrajinski urad za delo v Gorici sprejema delavce, ki bi se v letu 1955 želeli izseliti v Kanado. Možnost za izselitev imajo delavci in delavke izpod 35 let, poročeni pa izpod 40 let, ki pa ne smejo imeti več kot tri otroke. Družinski poglavar se bo sam izselil, pozneje šele pride za njim družina. Potne stroške plača vsakdo sam. V poštev pridejo moški le kot delavci in težaki, ženske pa kot gospodinjske pomočnice. Vsi zainteresirani morajo do 13. septembra vložiti prošnjo na urad za delo v Gorici, nakar jih bo še pregledala komisija, ki bo zasedala v Vidmu od 13. sept. dalje za dobo 60 dni. Ta komisija bo tudi določila, katere kategorije delavcev potrebuje.
DAROVI ZA SLOV. ALOJZIJEVIŠČE
V	tem mesecu SO' darovali za vzdrževanje zavoda: N. N. iz Gorice 5000; N. N. 3000; družina Pavlin-Briseo namesto cvetja na grob svojega nečaka 1500 lir.
Plemenitim dobrotnikom naj Bog povrne!
in krepkem telesu in poseben poudarek je bil tudi na razvijanju »svobodne misli«.
Tako sem postala zagovornica »svobodne misli«; čc se vzame v pravem pomenu, si upam to geslo zagovarjati še danes. Naša pamet mora biti svobodna, odkrita, logična in odprta za resnico.
Doraščala sem v takšnem vzgojnem sistemu in kot učenka ter pozneje kot učiteljica, sem se naučila, da bi bilo v družbi omeniti Boga isto kot izzvati nasmešek ali olikano rezerviranost. Od 1920. leta naprej v šoli enostavno nismo več omenili Boga, da 'bi ne »žalili« tistih, ki Vanj ne verujejo. Srečavala sem ljudi po zasebnih in državnih ustanovah ,ki so bili polni predsodkov do Judov in Jude, ki so se bali kristjanov in jih zelo sovražili. Zaprepa-ščena sem bila nad takšnim vzdušjem, a ko sem oznanjala strpnost, dobro vem, da nisem poskušala najti resnico, ki bi združevala; iskala sem prav za prav le »modus vivendi«.
Mesto New York je potrosilo na tisoče dolarjev za mojo vzgojo. Bila sem vedno odličnjakinja na višjih šolah in zmerom prva na univerzi. V gimnaziji sem bila najpopularnejša učenka, a na univerzi so me izvolili za predsednico akademskega kluba. V svojem zadnjem letniku sem hotela napisati v študentovsko revijo članek z naslednjim naslovom:	»Kaj verujem?«
Ves popoldan sem presedela pri svoji pi-
salni mizi in se odkrito borila za odgovor, pola je ostala prazna.
Sedaj šele, ko se oziram nazaj, spoznavam, da so nam najboljše želeli tisti možje in žene, oziroma tisti učitelji, ki so nas v omejenem obsegu svoje oblasti poskušali spomniti na resničen namen "našega življenja. Bila je dobra učiteljica, ki je vsak daai za trenutek odprla sveto pismo in to ne glede na ogorčenost nekaterih drugih učiteljev in na odkrito nezanimanje ali in-diferentizem marsikaterih učencev.
V zadnjem gimnazijskem letniku sem i-mcla profesorja, ki nas je vzpodbujal, da si dnevno vzamemo nekaj minut časa in se spomnimo na božjo eksistenco. Vendar je moral prenehati, ker mu je to upravitelj prepovedal. Sedaj spoznavam vrednost opomina, ki mi ga je dala neka profesorica v pripravljalnem univerzitetnem letniku, naj se spomnim, da sem bila rojena katoličanka. Povabila me je v Cenacle, (hišo duhovnih vaj, ki jo urejujejo Tedov-nice), na Riverside Drive 140 cesti. Neka notranja potreba me je še vedno privlačevala k večernemu blagoslovu, toda moji koraki so že bili usmerjeni v slepo ulico.
V drugem letniku univerzitetnega študija sem srečala Hannah Egan, katoličanko in profesorico, ki mi je odkrito povedala svoje mnenje, ko sem zapustila Nevvman Klub. »Bella, Bella! Odkar postajaš vedno bolj popularna, gre tvoja pot naravnost v pe-
kel!« Užaljena sem bila ob takih besedah in ona se nikdar več ni vrnila k stvari. Nekoliko sem bila iz sebe zaradi njene opazke, a strup ošabnosti me je prevzel in sem se skušala prepričati, da je neumno za moderno študentko misliti na pekel. Pogubljenje je samo za tiste, ki se bojijo sveta in življenja.
Korak za korakom sem zapuščala Boga in se vedno bolj predajala lastni pozabi, svetu, življenju in uživanju.
Vere v zakramente, v resnice Cerkve ni bilo več. Mater božjo sem izgubila v vulgarnosti sofističnih sinešnic, a Kristusovo božanstvo je zbledelo v češčenju in oboževanju površne znanosti. Verovala sem v Boga zgolj kot v ustvarjalno silo — kot naravo — toda ne v osebnega Boga, ki skrbi zame, katerega lahko žalim s svojim vedenjem in kateremu sem odgovorna za svoja dejanja. Pač takrat je bilo moderno biti čim popolnejši »agnostik«.
Končno, kot mnogo mladih ljudi s še nekaj idealizma ter neko medlo predstavo božjo, sem si kot zadnji smoter postavila »službo človeštvu in bratstvo!« Nisem vedela, da je bratstvo vseh ljudi brez očetovstva božjega le prazna fraza. Kako le moremo biti med seboj bratje, če ni Očeta in če nismo združeni v Njegovi družini ter vsi posvečeni v Njegovi službi?
»Za bratstvo, za človeštvo!« to je bilo vodilno in zadovoljujoče geslo okoli tri-
desetega leta. Bila je magična beseda, ki bi mlade idealiste zlahka potegnila za seboj. In če sem odkritosrčna, šem v resnici skušala storiti vse, da se popolnoma žrtvujem visokemu načelu. Nisem vedela odkod prihaja volja in želja za posvetitev temu smotru, a to tudi nisem poskušala ugotoviti.
Danes ni nič boljšega za zaostritev borbenosti in za rast večnega sovraštva kot neprestana delitev svetov v dve kategoriji. V komunistični filozofiji so vse moderne bolezni le posledica napetosti in trenja mect delavcem in delodajalcem. Sovraštvo sproščeno v tej veri je v resnici atom?ke jakosti. Možje in žene, ki se pridružijo temu gibanju, so pripravljeni na vse trpljenje in smrt, samo da so na »pravi« strani tega neizogibnega boja za boljšo bodočnost.
Nekaj neverjetnega se zdi, da je mogla filozofija, ki ne veruje v nič, razen v to, kar vidi in čuti, ustoličiti kot mesijanski ideal posvečen zgolj živalski dobrobiti človeka ter zajeti toliko mladih ljudi.
Ko se oziram nazaj, se mi zdi vse tako čudno. V naši ve.liki in svobodni domovini smo vedno bili ponosni na razširjenost državnih šol (čeprav v nekaterih državah USA sploh ni državnih šol, ampak so samo privatne verske šole s pravico javnosti, državo bi namreč preveč stalo), a sedaj vidim, da so naši otroci bili oropani naravne pravice do visoke vere, ki temelji na zbrani tisočletni modrosti vsega človeštva. Kot
otrokom so nam vedno govorili, da si o vsaki stvari moramo ustvariti svoje lastno mnenje... in rezultat ni bil neodvisnost nor’, malno razvitega mišljenja, ampak popolna nevera in nezaupanje v vsako dejstvo. V ta okvir sd kot nalašč pristojali komunisti. Z jasno izdelanim programom so nam dali neko trenutno sigurnost, utemeljeno izključno samo na tem, kar lahko vidimo, slišimo, dotaknemo, okusimo in ovohamo. Knjige, ki smo jih uporabljali v šoli ali izven nje, nam niso nudile nobene vere v Boga ali patriotizem ali dobroto. Ljubezen do Boga je bila le za otroke in starce; ljubezen do domovine le »razširjeno fra. zaTjenje« ali »dolarska diplomacija«, a dobrota le še narejena lutka. Bili smo pač v vseh pogledih nasičena generacija, ki ni imela moči do prave ljubezni. Ljubezen ji je bila le oblika najnižjih strasti. V takšnem zastrupljenem vzdušju sem preživela svojih 25 let. Svojemu osebnemu življenju nisem našla ne smisla ne cilja, a duševnost mi je bila zamegljeno prazna. Tako sem 'bila zaslepljena, da je umor 5,000.000 kulakov v imenu brezrazredne družbe in načrtnega gospodarstva vzbudil v meni le zmig z rameni. Beseda »likvidacija« ni pomenila uboj ali umor tistih, ki niso soglašali s partijo svetovnega komunizma, ampak le očiščevanje slojev za dosego cilja.
(Nadaljevanje)