Naročnina v Trstu znese: Za celo leto . \ gold. 20 s. Za pol letai . — „ CO n Za 3 mesece . — „ 50 „ (to velja tudi '/.a tržaško okolico.)
Za druge kraje s pošto: Za celo l6to . 1 gold. 60 s. Za pol leta . — „ 80 „ Za 3 mesece . — „ 40 „ ("majhni razloček med tim in uned programom izvira iz neke X	pomote.)
ILIRSKI PRIMORJAN
poJucivcn, omikavcn in kratkocasen list za slovensko ljudstvo.
f
Hvalo zasluži si vso, kdor združa koristno se sladkim (Hor.).
Naročnina naj Be uredništvu naprej plačeva, in to v gonp. Kozlejjevi lxisi ,,nella Drogheria Angeli in Piazza delle legna žt. 1" v Trstu (Trieste). Tam se bodo tudi oddajale vse pisma. — Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po 5 soldov) v tobakar-nicali nasproti Poste, blizo „Chiozza44 in ,,al Ponte della Fabbra".
Leto 1H66.
Pri sv. Ivanu v Vrdeli, 21 prosenca.
Stev. 2.
Štev. 1." našega lista je izišlo 7 tega meseca, namreč potem, ko se je bilo oglasilo primerno število bravcev. Napravilo in razposlalo se je sprvič le 500 natisov, pozneje smo morali jih napraviti še 200. Z veseljem slišimo, da ga prav radi vsi berejo, kterim je prišel dozdaj v roke. —
Tiste gospode, ki so imenovani list že prejeli, pa niso še plačali, prosimo z vso prijaznostjo, naj blagovolijo izročiti ali poslati naročnino zgori omenjenemu gosp. Angeli-n. —
Štev. 3 pride 4 februarja.
AVSTRIJA
V svojem prvem listu smo djali, da nektere av-strijanske dežele, namreč Ogrsko, Hrvaško, Beneško in pa (nekaj časa) tudi. Cesko (Pemsko) niso pošiljale svojih odbrancev v bivši državni zbor na Dunaj (Beč), in da naš cesar je zato 20 septembra 1865 dal svoje povelje oznaniti, da ta zbor ima začasno jenjati, dokler se ne za celo Avstrijo vse prav poravna, kakor gre.
Kako da se bo pa to storilo, ne vemo še dozdaj, ker se še nič ni v tej zadevi odločilo. Vse se opira le na to, kar bodo rekli Ogri. Tedaj od tistih pričakujemo svojo osodo, to je, svojo srečo ali nesrečo. „Kako in zakaj pa to?" bo marsikteri naših bravcev poprašal. Ua to zve, bomo dali tukaj kratek pregled zastran tistih reči, ki zadevajo Ogrsko in pa ob enem tudi Hrvaško in tisti pridruženo Slavonijo. —
Ogri so se bili po svojem prihodu iz jutrovih dežel leta 894 po krist. rojstvu našelili, in si pa napravili do leta 900 državo tam, kjer bivajo še dan današnji — na lepi in rodovitni zemlji. Njihov tadašnji prvi vladar (vojvoda) je bil Almoš. Ta narod si je bil najrajši iskal slave (časti) z vojskovanjem in pridobivanjem drugih, clo tudi prav daljnih dežel; je bil tedaj, kakor se pravi, vojašk ali bojoželjen. Na zadnje mu je pa ostala le tista zemlja, ki smo jo že zgori omenili. Leta 997 clo 1039 je bil te dežele vladar Štelan Prvi (I.), ki jo je bil spremenil v kraljestvo. On si je bil veliko zaslugo pridobil zlasti z upeljanjem krstjan-ske vere med svoje podložnike, ki so do takrat bili še hajdje ali nejeverniki. Zategadel ga je papež po njegovi smrti razglasil za svetnika. To kraljestvo se je bilo leta 1526 pridružilo Avstriji, kakor smo že rekli v prvem št. tega listu. Kot prvi ogrski kralj je bil avstrijanski
nadvojvoda Ferdinand. Leta 1772 je bilo pod cesarjem Dragutinom Šestim (VI.) sklenjeno, da tudi ogrsko kraljestvo ima ostati za zmirej nerazločivo zjedinjeno z Avstrijo. Sicer je ono še vedno obdržalo svojo ustavo ali konštitucijo, ki jo je že od nekdaj imelo, ravno kakor tudi ste jo imele njemu pridruženi dve deželi Hrvaška in s tisto v zvezi stoječa Slavonija, dasiravno druge avstrijanske dežele je niso takrat še imele. Kadar nam je bil naš cesar leta 1860 tudi nam dal uBtavo veljavno za vso Avstrijo, nekaj bolj kasno pa, namreč po patentu ali odprtem povelju 26 svečana (februarja) 1861nekoliko predrugačil, niso bili ž njo zadovoljni(„kon-tenti") Ogri. Ravno to je pa uzrok, zakaj da niso hotli ne oni ne Hrvatje kaj vediti o državnrm zboru na Dunaju. Cehi so pa mislili, da tisti ne more nič veljavnega za celo Avstrijo skleniti, ako niso tam po-'slanci vsih avstrijanski h dežel. Lombardo-Benečani pa ^niso (iz posebnih uzrokov) še bili povabljeni v državni zbor.
Tako je tedaj ta stvar, in zdaj moramo čakati, da se poprej Ogri izustijo, na ktere je že naš cesar v tej zadevi undan imel primeren govor v Pešti, to je, v poglavitnem ogrskem mestu.
čudno je zares, da najprej le Ogri se morajo pomenkovati zastran prenaredbe naše Avstrije; pa vendar je tudi tega treba, da med nami red in mir vlada, ki ga pač vsi želimo.
Sicer ogrski poslanci so se že zbrali v Pešti, da se pomenkajo v zgori omenjeni zadevi.
Od kar imamo ustavo, nam naša vlada vsako leto oznanja dohodke („jentrade") po davkih i. t. d. in pa stroške („spežett) ki jih ima za to, kar je državi treba. Za to leto znesejo stroški . . . 531,273,881 gold.
dohodki pa le........ 491,134,735 „
in po tem se kaže zmanjkanje ali tako imenvan deficit v znesku od 40,139,146 gold. Pripomočka se bo neki zastran tega iskalo v zmanjšanji dosadanjih državnih stroškov, in pa v jemanju na posodo.
Tržaško-mestne in okoliene zadeve.
(Deželni /.bor.) V seji 5. tega meseca je gosp. Ferd. Dr. Pitteri bral odborni predlog zastran pregnanstva nepoboljšljivih malopridnežev in sploh hudodelni
kov iz njihove domačije v drnge dežele. Ta predlog je bil pa zavržen. — Ravno v tisti seji se je izvolil odbor za pretres vprašovanja zastran tistih posebnih pravic („privilegijev"), ki so jih bili Trstu podelili av-strijanski vladarji ob priložnosti njegove radovoljne podvržbe pod avstrijansko vlado leta 1382, tedaj pred 484 leti, ktere so mu pa bile pozneje spet odvzete (kar se pa sploh tiče našega Trsta, ki, se ve, mora ostati vedno le avstrijanski po želji vsih pravih in zvestih Avstrijanov, ravno kakor smo mi Slovenci, bomo v tem listu večkrat kaj posebnih reči pisali tudi zastran njega pod naslovom: „Nekaj o našem Trstu").
Iz Vrd^le, 15 prosenca.V pričo neštevilne množice imetnitne gospode in še drugih gledavcev so naš visokočastiti in milostljivi škof gospod Jernej Legat blagoslovili („požegnali") novo veliko tukajšnjo pivar-nico („biraiijo") pod gojzdičem ali bošketom. Kakor druge uredništva tržaških časopisov je prejelo tudi uredništvo ^Ilirskega Primorjana" povabilo k omenjeni res znameniti slovesnosti. — Zrasla je pa ta tovarna („fabrika") tako hitro, bi djal, skorej kakor goba v gojzdu. Denar premore pač vendar kaj! — Se govori, da bodo tudi na drobno prodajali pivo („biro"), in to neki clo po — 24 soldov bokal. Tudi prav! — Dobiček vtegne biti velik za mesto in za Vrdelo, če bo le — pivo prav dobro. Po tem takem se ne bo več denar pošiljal iz Trsta na druge kraje za pivo, kakor dozdaj, ampak bo ostajal doma, in bo marsikteremu pomagal, — Tako je prav !
* Te dni bo v deželnem zboru pretres vprašanja zastran prenaredbe postave (statuta) za tukajšnji deželni zbor. Vlada bo neki predlagala, naj v prihodnost tržaška okolica voli 14, ne pa kakor zdaj, le žest poslancev. Po tem bi Slovenci tukajšnje okolice vte-gnili doseči saj nekaj tega, kar so lani na Dunaju cesarju predlagali. Bog daj !
* (Dober odgovor.) — Undan je po dokončani seji deželnega zbora v Trstu nek gospod poslanec ita-ljanskega naroda ob posebni priložnosti djal, da kmetje tržaške okolice se trt obrezati in povezati ne umejo. Hitro na to se pa en poslanec omenjene okolice oglasi, rekoč: „Gospod! od kterih trt pijeste vi vino, morde od tistih, ki jih vi režeste in vežeste, ali pa od tistih, ki jih mi kmetje režemo in vežemo?" — Gospod ostane pri tem osupnjen, in — vmolkne.
(Narodne šege. — Naša narodna straža ali naš bataljon.) Vsakemu človeku, če ni bedast (neumen), se zdi pač kaj znamenitega, ako se mu kdaj dogodi, da zagleda ljudi, ki se nosijo po svoji posebni narodui šegi, ki pa imajo tudi še kakih drugih, le njim lastnih navad, postavim, posebnih plesov, drugim narodom morda nepoznanih i. t. d. Namreč mar-sikteri narod se tudi po tem, kakor po svojem posebnem jeziku razlikuje („distinguiratf ?!) od drugih narodov. Kdo pač ne gleda tukaj v Trstu z neko pazljivo-
stjo, z občudovanjem in z radovoljstvom kakega mimo bodečega Črnogorca, Srba, Ogra, Araba in še drugih tujcev v njihovi narodni obleki, ki se v tem mestu shajajo, tako rekoč, iz vsih krajev naše zemlje.
Kes kaj posebnega in znamenitega je pa še dan današnji tudi narodna obleka možkih in ženskih tukajšnje tržaške okolice, čeravno po nesreči ni viditi več take, kakor je je bilo viditi nekdaj, postavim, še pred kakimi 30 leti! Vsak tujec, ki pride v naš Trst, jih gleda z enako pazljivostjo, z enakim občudovanjem, in z enakim radovoljstvom, zlasti, se ve, kadar je njihova obleka lepo napravljena, čista in čedna. Naj le Hrvat pravi (če je le to res!) : „Lipi su ljudi, pa opravica (oblačilo) jih pači." Ako bi pa on tudi prav vedel, kaj da je narodnost, ne bi tako govoril.
Poglavitna stvar pa, ki jo tujci v Trstu z dopad-ljivostjo občudujejo, je, tako rekoč, dika (čast) in biser („perla") tržaškega mesta in' njegove okolice, to je — „naš bataljon, naša narodna straža" v svoji narodni lepo in redno napravljeni obleki, v orožji in se svojo prav lepo godbo (muziko ali bando): „ Jez vidim raji to narodno stražo", je že marsikteri tujec djal", nego (kakor) ktere si bodi druge vojake; saj pač tistih vidim povsod, kaj tacega pa nikjer."
' Kar je pa v tej zadevi še bolj važnega in posebnega, je to, da sploh vsi tukajšnji Slovenci so pridni delavci in se zelo trudijo, da si kaj pridobivajo. Med njimi je dobrih poljodelcev, vrtlanov, zidarjev, kamno-tescev (štancarjevj i. t. d. Vidimo, pravim, kako da se pač oni, s pičlo in prav borno hrano zadovoljni, poleti ob največi vročini mučijo clo po 13 ur na dan, po zimi pa v velikem mrazu in v razsajajoči burji, čeravno sploh prav na lehko in slabo oblečeni. In vendar pri vsem tem so mlajši ob enem tudi brhki, krepki in čvrsti, dobro izučeni soldatje (stražarji *), pripravni bojevati se junaško in neoplašljivo za svojo domovino, kadarkoli bi tega bilo treba. Ti naučljivi mladini so pa nedelje in prazniki zadostni, da se izvajejo v orožji, kakor gre. Pa kakih stroškov neki prizadeva vse to državi ? — Nobenih! —
Ponosna („štimanaw) bodi narodna straža tržaške okolice!' Vse te hvali in občuduje. — Slovenci tržaške okolice ! držite se zvesto, če je le mogoče, svoje narodne šege, tudi kar zadeva vašo nošnjo. Ne sramujte se tega. Ne menjajte tedaj svoje obleke za kako drugo inorebit slabšo in pa tudi dražjo, v kteri vidimo od nekaj let sem marsikterega, zlasti v bolj bližnji okolici, in pa fantiče. Saj vas pač vsak rajši vidi v vaši narodni obleki nego (kakor) v taji. Kakor smo slišali pred nekimi dnevi, je en tukajšenj kmet, ki ima tako imenovano mandrijarsko obleko, svoji ženi djal, da mu je želja nositi se kakor meščani: „Nečem tega! tisto se ne sika, in se ne sika, ti povem. Jest po mandrijarsko, ti pej z dolgimi brejemmi po laško! kaj nam morejo lidje prtem reč? De smo pa meš pu teč!" mu pa metna žena odgovori. — Slovenci tržaške okolice! držite se pa tudi zvesto svojega lepega in gladkega jezika, in ne mejšajte ga s tujimi besedami, ki nnega le pačijo!
*) Nekteri nosijo brke (mustafe). Prav je to! naj jih pa tudi vsi nosijo; saj se spodobi, in tako je še lepše viditi te junake.
Zdi se marsikteremu, ko da je sadanji francozki cesar Napoleon Tretji (III.) tako mogočen in zapove-daven, da se ga po nekakem, bi djal, skoraj vse druge države boje. Zatorej povsod čakajo z neko nepotrpež-ljivostjo vsakletno oznanilo po telegrafu, kaj da je govoril, ko ga namreč imenitne osebe („pršone"), postavim, poslanci drugih držav, v Parizu, to je v poglavitnem franeozkem mestu, po stari navadi obiskujejo in mu srečno novo leto voščijo. Letos je neki djal, da bo — mir, to je, da ne bo vojskovanja, ki so se ga marsikteri med pretečenini letom nekaj bali, čeravno se ne ve prav, zakaj ? — Hvala Bogu!
Med časom od izhoda števila prvega našega lista do zdaj smo zvedeli, da seje na Spanjskem izcimila puntarija ali povstanje (rebeljon) vojaštva ali soldatov pod generalom Prim-om zoper vlado (regirengo). Namen te pun-tarije je neki to, da se zjedinita dva kraljestva, namreč španjsko in portugalsko pod enem novem vladarjem druge rodovine (Brangance). Pravijo pa, da ni šlo še dozdaj po sreči, zatrti to povstanje.
* V krajnskem deželnem zboru se je 9 tega meseca nek poslanec pritožil, da je bil en posestnik zaprt zato, ker je od urada (pisarnice) tirjal, naj se mu na njegove, po slovensko pisane vloge („suplike") tudi v slovenskem jeziku odgovarja (če je pa to ravnanje res tako bilo, bilo bi čudno in ob enem — nepostavno).
* Na Stajarskem so undan volivci poslali Fajrer-ju in Loschniggu, svojima poslancema, nezaupnico zato, ker v deželnem zboru nista govorila po njihovi misli, in pa sicer zoper cesarsko povelje 20 septembra 1865 zastran državnega zbora na Dunaju, rekoč jima naravnost, da oni niso nikakor ž njima zadovoljni (»kontenti").
* Tukajšnji list „Tempo" zapopada pod štev. 10 nek dopis iz Gorice 7. t. m. žalostno pesem („jeremi-jado"), jokajoč po nekakem, da se ima namen zatirati pravice ondašnjih Italjanov in pa podpirati Slovence; ker je namreč gosp. poslanec Winkler 3. t. m. svetoval, naj veliki posestniki (kakor nekteri trdijo, največidel Italjani) volijo v prihodnje le dva namesto šest poslancev, srenje („komuni") na kmetih pa šteri več ko do zdaj, in ker so tudi drugi poslanci, n. p. gosp. Goriup, Dr. Doliak i. t. d., čeravno nekaj drugači, pravice Slovencev zagovarjali. — Vidi se, da se dopisniku (Italjanu) prav žolč razliva od jeze, zlasti ker so Slovenci zmagali.
* Po sklepu istrijanskega zbora v Poreču se ima napraviti v Kopru šola za kmetijo.
<w\wiPJ\AAnnniv
ZMES
Pogovor med gospodom Slavoljubom in kmetom Matevžem.
Slavoljub. Kam tako hitro, Matevž ?
Matevž. O, so oni .... ste vi, šjor Slavoljub? — Bon jorno ! — A grem hjetro, zakaj jimam v premvri kej opravit.
SI. Ali neki prav ne morete reči dober dan in gospod ? zakaj ravno bon jorno ? in šjor f
M. Jest menim, de je vseglih. Mi tie pravimo ka s'nbot dobr dan, kas'nbot dobru jetru, in kaš'nbot bon jorno; ne badiramo trko na šutil. Ne vem, zakaj bi se moglo od nas kej driiz'ga pretendirat. Tokii-le je prnas užo. Kaj čejo, no! Mende šafti (morda težko) bo kdej kej driiz'ga v ti reči.
Si. Povejte mi, Matevž! ako vi imate dovelj (zadosti) premoženja, obilo denarja, al bote druzih pra-šali kaj na posodo ?
M. Mislim, de bi b'la naumnost. Ma pej koku se tu rajma s tem, kar sem zdej djau ? Kaj je ta za ana prgliha f
SI. In vendar moje vprašanje ni napčno. Jez sem vam že undan rekel, da naš lepi in gladki slovenski jezik je zadosti bogat, namreč da ima zadosti svojih besed, in da zato ne potrebuje drugih, to je, tujih. Zakaj se bote tedaj posluževali, postavim, italjanskih besed v svojem govorjenji, al jih jemali, tako rekoč, na posodo, če jih imate že sami ?
M. Ma mi ne vemo tie v tačih rečeh dištinguirat, zakaj ne8mo jimeli smiram kranskih šul, kokar zdej po kašnih krajih okuli Trsta.
SI. Pa pustimo za zdaj to — Kako vam se je pri-prikupilo ali, po vašem, dopalo pivo število (čislo) ^Ilirskega Primorjana" ?
M. Oe ceste, ta prva lumara tega lista mi dopade zadosti, — jenu je po mojem guSti. — Pej kej vranča! Najdu sem notr tiidi tu, kar smo midva včep šrajali zadnji bot. Ma du (kdu — kdo) hudič je povedau tist'mi, ki publikira ta list, kokar mi vi deste, de smo tabat toku diškurirali f Kaj jima an driiji ved't Vga 'vraga, ne mi zamir'te, kaj za ane a far i de smo jimeli včep ? Ma pej sej nas nej oben pošliišau. Kaj mi veste na to reč?
SI. Potolažite se, Matevž! To sem jez povedal uredniku (pisavcu) tega lista z namenom, da kar vam jez pripovedujem, ima služiti v poduk (podučenje) ne samo vam, ampak tudi še drugim ljudem, ki berejo ta list, ah zvedo po druzih, kaj da zapopada.
M. Ce je pej toku, se morem škuzirat. Toku nej bo le; je tiidi prou!
SI. Pa kaj se vam zdi ta list? al ima v sebi kaj koristnega in dobrega ?
M. Nej slab. Kaj sem jest prou vedu prej, me-temo dir, kaj de je Avstrija, jenu koku de je ratala tokii velika! kokar tiidi kaj de je kostituc'jon, jenu kaj za an nuc de nam ona prnese, in marsčikej. Vidim de „Ilirski Primorjan" je prou v tele za nas. Samo škoda, de je v njemi trko čičjih ali hrvaških besed, ki jih ne zastopim, denimo reč, prosto, država, vlada, naslov, važno, knez, stroški, razumeti, knjige, jenu več
driizih, jenu vi ste mi vender djali, de ne bo deficite za zastopit.
SI. In vendar so to cisto slovenske besede Ce bi jih zavrgli, bi gotovo (gvišno) morali staviti v rabo namesto njih le tuje, to je, al nemške, al italjanske, postavim gmajn (prosto), stato (država), regirenga (vlada) i. t. d. Pa o tem bova še drugikrat govorila. Za danes naj ostane le tako. Samo to pristavim še, da pridno branje vam bo v tej reči, in še v drugih dost1 pomagalo. — Z Bogom!
M. Z Bugam! jest morem tiidi jet po mojih afarjih
(Iz Notranjskega.) Čostiti gosp. urednik! Prejeli smo 35 natisov Vašega „Ilirskega Primorjana". Z velikim veseljem ga t^kaj vsi berejo, ker je tako pisan, da ga vsak lahko ume (zastopi), ki le kaj brati zna. Ne morem zamolčati dve prigodbi, kar se tiče tega lista. Prva je ta-le : Preteklo nedeljo pride k meni 70 let star sivček, in se skoraj od veselja joka, da mu je sreča došla brati slovenski list prav v domačem jeziku, namreč tako pisan, da ga dobro razumi (zastopi). „P(51jal se bom v Trst; kupiti si hočem tam očali bolje od tistih, ki jih zdaj imam, da ga ložej (lagleje) berem. Ob ti priložnosti bom tudi obiskal gospoda urednika, in ga objel. Bog mi daj še nekaj let živeti, da se nad tem listom radujem". Tako je navdušeni starček govoril.
Druga: — „Boter Jože! danes je prišlo 35 „Ilirskih Primorjanov", sem djal našemu sosedu. „Joj! joj ! kaj bodo pa jedli, ker sem jez zadnji kos mesa pri našem mesarju vzel?" mi reče. —„Saj še oni bodo nam brane prinesli. Sami pa še ne jedo, ne pijo. To je pač le 35 natisov slovenskega tržaškega lista „Ilir-ski Primorjan", mu odgovorim.
„A dobro došel! Pa ga bomo brali z veseljem, če Bog da", reče na to sosed.
* (Strašen gojzd.) Turški sultan (cesar) z imenom Orkan Drugi (II.) je privihral iz Azije v Evropo; strah in trepet je šel pred njegovim imenom : razvaline in požarji so zaznamovali njegove pota. — Imel se je za nepremagljivega, in v misli ni vidil le vse zahodne dežele premagane, ampak tudi turški polomesec na vsih stolpih („turnih"), ktere je do zdaj sv. križ kinčal.
Tudi srbskemu knezu je dal reči, da naj se mu podvrže. To je turški poslanec knezu takd-le naznanil : »Kralj vsih kraljev, moj gospod, tebi vkaže, da ga za višjega gospoda spoznaš, mu pokorščino skazu-ješ in davke plačaš, če se mu voljno vdaš, ti bo mi-lostljiv gos: od; če pa tega ne storiš, bo poslal vojake razdjat tvojo deželo. Njih število bo veče od števila zrnja v tej-le vreči (žaklji)." — Po tem izsuje na-nagloma spremljevavec poslanca zrnje iz vreče pred srbskega vladarja, — Ceravlio to djanje in te besede so kneza zelo razžalile, je on vendar miren ostal, in poslancu rekel, da naj čez tri dni pride odgovor zve-dit. — Cez tri dni Turk spet pride, stopi pred kneza, obdanega od vsili prvakov njegove države. Poslanec ponavlja svoje že prej izgovorjene besede in vkaže, da
se spet vreča zrnja na tla izsuje. Namesto odgovora se vrata dvorane na pomiglej kneza odpro, in noter prileti veliko izstradane perutnine, ki plane na zrnje, in ga hitro pozoblje. „To je oioj odgovor" reče potem knez. „Povej svojemu gospodu, da kakor zdaj tukaj temu zrnju, se mora zgoditi njegovim vojakom, če se predrznejo priti na mojo zemljo." — Z neizrečenim veseljem zaslišijo Srbi besede svojega gospoda in kneza. Navdušeni zasučejo meče, in mu obljubijo braniti ga z blagom in s krvjo.
Sultan je bil ves razkačen po takem odgovoru. Precej pošlje trumo vojakov v Srbijo. — Pot jih pelje po gostem gojzdu, in v strahu pred srbskim napadom koračijo v gostili rajdah, gledaje pazljivo na vse strani. Žive duše sovražnikov niso vidili; zdi se jim, ko da se gojzd premikuje. Velika groza jih obide, strašen pok se zasliši, drevo za drevesom pada, pomeče Turke, in jih pobije. — Knez srbski je že prej vedel, po kteri poti bodo Turki prišli, dal je tedaj liitroma vse drevesa tistega gojzda nažagati, da, po ko:akauju vojakov stresene, se vlomijo iti v hipu sovražno vojsko vničijo.
Tak konec je tedaj imel sovražnik Srbov, to je, Slavjanov — naših sorojakov !	B.
Mati sinku.
Vstani, vstani Milče moj Vse veselje moje;
Ljubit čem obrazek tvoj Vzet na prsi svoje !
črne mi odpri oči, Sem jih zaželjela,
Vsaj jili celo ljubo noč Gledat nisem smela.
Vzela bom v naročje te, Lici poljubila,
In na prsih celi dan Milčeta nosila.
V prsih čutil boš srce, Ki te k sebi vleče;
Oj, ne zabi mamice! Ljubi te goreče.	Ivan Tomšič.
Opazka. Tukajšnji italijanski uradni list „Os-servatore Triestino", kakor tudi „Diavoletto" in „Ba-ba", vsi tržaški Slovenci (med njimi clo imenitni gospodje!), in še drugi so prav lepo pohvalili našega, čeravno morebit te polivale ne še popolnama vrednega ^Ilirskega Primorjana", precej ko je na svet prišel. „Solski Tovarš", „Novice" iti „Danica" so naš program med svojimi bravci primerno razglasili. Tudi gosp. lastniku celovškega lista „ Slovenec" smo ob času poslali program in prvo število našega lista. V „Slo-vencu-' pa, razun lanskega površnega omena našega prijatla J. G. Vrdelskega, kateri je bil „Slovenca" pred nekimi meseci tudi pismeno po tukajšnjih krajih zelo priporočal, nismo našli prav nič druzega zastran tega lista. To nam se zdi tim več čudno, ker je pač »Slovenec" Slovencem undan clo tri nemške liste jako pri. poročaval. To ni lepo! Temu ne moremo praviti „vi-ribus unitis" (to je. „sč združenimi močmi"); temu pravimo le „vpirati se po nekakem napredku našega slovenstva"!	Ured.
V Trstu. Natis Avstrijanskega Llovda
Izdatelj in odgovorni urednik je IVAN PIANO pri sv. Ivanu v Vrdeli.