Za poduk iu kratek čas. Župnikove sanje. (Pravljica, poslov. Fr. Goričan.) (Dalje.) Sv. Peter me je milo gledal. »Ne žalite se toliko«, mi reče, »gotovo ni Vaša krivda, da ljudje iz Vaše župnije ne pridpjo k nam v nebesa; mogoče je krivo, da oni v cerkev ne hodijo božje besede in Vaših opominov poslušat! Zategadel bodo se raorali dolgo v vicah čistiti in trpeti«. »Za božjo voljo«! zakličem jokajoč, »storite to, da bodem nje zamogel takoj v vicah obiskati, videti in tolažiti«. »Zelo rad, prijatelj moj«, mi odgovori svetnik. »Glejte tukaj, obujte te črevlje, ker pot v vice ni ravno najlepša*. Tresoč se Se vedno na vseh udih, obujem odkazane mi čevlje, kateri so bili iz čistega zlata in z žlahtnimi kameni obloženi. »Dobro je tako«, reče sv. Peter. »Idite naravnost naprej. Spodaj, kadar boste prišli na ogel, videli bote velika srebrna vrata, na katerih je zaznamovanih veliko črnih križev. Tamkaj trkajte in bodo Vam odprli. Na svidenjp, gospod župnik. Dobro se imejte!« Podal sem se na odkazano pot. 0 kakšno potovanje! Se zdaj se prestrašim, kedar na to zmislim. Pot je bila posuta s potrtim ostrim steklom; in od vseh stranij sikale so strupene kače na me. Pridem do velikih srebrnih vrat, kjer sem potrkal. »Kdo teka?« slišim vprašati. »Župnik Primož«. »A tako. Le vstopite«. Jaz vstopim. Velik, lep angelj z belimi perutmi in v kakor solnce bliščečo obleko ogrnjen; pri ledju visel mu je diamantni ključ, pisal je v velike bukve. Bile so veliko večje, kakor sv. Petra. »Dobri gospod, kaj želite in s čera Vam zamorem nstreči?«, vpraša me angelj in me prijazno pogleda. »Lepi angelj Gospodov«, odgovorim mu, »rad bi izvedel, koliko duš iz moje župnije imate tukaj pri vas?« »A tako, to bi Vi radi vedeli, dobri gospod«. Nato odpre angelj debele bukve in išče dolgo po njih. »Gospod župnik«, reče čez nekaj časa z globokim vzdihljejem, »mi nimamo ne ene duše iz Vaše župnije tukaj v vicah«. »Jezus, Marija in sv. Jožef«, zakličem od straha pol mrtev. Nobene duše iz moje župnije. 0 veliki Bog, kje pa tedaj so?« »Castiti gospod, kje hočete, da bibile? Gotovo so v nebesih.« »Pa ravno od tam sem pridem«. »Dobro«. »Sv. Peter mi je povedal, da iz moje župnije ni nikdo v nebesih«. »Tuka.j v vicah, moj Ijubi gospod župnik, ni nobenega od Vaših; ako niso v nebesih, tedaj morajo biti vsi v p . . . .« »0 moj ljubi Zveličar, kaj moram jaz ubogi župnik doživeti«, zakličem jokajoč. »Moji tako Ijubljeni župIjani, da bi bili vsi v . . . Geravno pridem jaz po tvojein božjem usmiljenju v nebesa, pa kakšno veselje bom imel, ako nobenega od mojih ovčic tamkaj videl ne bom. 0 jaz ubogi, nesrečni človek!« Angelj položi mi rokb na ramo ter mi pravi: »Moj Ijubi gospod, ako hočete biti prepričani v tej reči, katera Vam je toliko pri srcu, tedaj pojdite še dalje po tej poti navzdol, tam bosle našli na levi strani velika črna vrata. Tam zveste vse. Božja pomoč bodi z Vami.* Potoval sem dalje. Pot bila je dolga in vsa z žarečim ogljem posuta. Omahoval sem vsak trenotek na eno ali drugo stran. Potil sem se straSno, ker vročina postajala je zmerom večja in hujSa; od vsakega lasii visela mi je potna sraga in strašna žeja me je mučila. Pa pri vsem tem sem se smel srečnega šteti, da sem impl črevlje, katere mi je dal sv. Peter; drugače bi si bil noge vse požgal. Zdaj zagledam na levo velika vrata široko odprta; zdelo se mi je, da gledam v veliko žarečo peč. (Konec prih.) Smešnica. »France«, ukaže mojster učencu, »Franep, prinesi za en krajcar žrebplj, da obesim podobo na steno«. »Oče«, prilrči nazaj France čez malo časa, brpz žreblja, »oee, ne dobim žreblja; sta le po dva za krajcar«.